Med evropeizacijo in nacionalizacijo
Nataša Gliha Komac — Karmen Kenda-Jež
fS fS
C fS
m
Cobiss: 1.19
<
Slovanski jeziki: iz preteklosti v prihodnost, ur. Vojko Gorjanc, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012, 151 str.
h«
Z
0 Komisija za slovanske knjižne jezike pri Mednarodnem slavističnem komi- ^ teju na svojih srečanjih že vrsto let redno spremlja dinamiko razvoja slovanskih O knjižnih jezikov. Znanstvena monografija Slovanski jeziki: iz preteklosti v priho- j dnost prinaša izbor prispevkov udeležencev ljubljanskega sestanka z začetka junija m 2012, posvečenega izzivom spremenjenih jezikovnih situacij v slovanskem svetu. o Vsebuje enajst prispevkov uglednih slovanskih jezikoslovcev, ki jih poleg temelji- ^ tega tematskega strokovnega vpogleda odlikuje razmislek o povezanosti preteklih, M sodobnih in prihodnjih jezikovnopolitičnih razmer v slovanskem prostoru ter zavest o vpetosti razreševanja jezikovnopolitičnih vprašanj v evropsko jezikovno in druž- ^ beno stvarnost.
Monografija je sestavljena iz treh delov, ki sistematično odstirajo vpogled v jezikovno stvarnost in prihodnost slovanskih jezikov.
1 V skladu z naslovom je prvi del monografije posvečen diahronim vprašanjem. Robert Grošelj v prispevku Medjezikovna razmerja in vezljivost na gradivu določil glagolov umevanja opazuje vpliv jezikovnega stika na vezljivost v razvoju štirih južnoslovanskih knjižnih jezikov (stare cerkvene slovanščine, slovenščine, hrvaščine in srbščine). Pri tem je ob razčlembi problematike neposrednega vpliva jezikovnih razmerij, kot so določanje grecizmov, balkanizmov, romanizmov, ger-manizmov in slavizmov v korpusu in njihova tipologija (vprašanje mehaničnega in sistemskega kalkiranja, sprožitve razvoja inherentnih slovničnih možnosti ob jezikovnem stiku), posebej predstavljeno vprašanje posrednega vpliva - vezljivostnih premikov, povezanih s procesom standardizacije. Zgled za to je nadomestitev določila tipa od + samostalniško določilo v rodilniku s tipom o + samostalniško določilo v mestniku v knjižni slovenščini in hrvaščini 19. stoletja.
2 Razprave drugega dela zbornika se ukvarjajo s sodobnimi izzivi spremenjene družbene in jezikovne stvarnosti izbranih slovanskih jezikov v zadnjih dveh desetletjih, pri čemer je posebej poudarjena vloga jezikovnega načrtovanja kot izhodišča za jezikovno politiko. V predgovoru omenjena zamisel o postopnem načrtnem
^ predstavljanju jezikovnih razmer kot eni izmed nalog Komisije za slovanske knji-W žne jezike je tu uresničena z dvema sklopoma prispevkov, ki se podrobneje ukvar-N jajo z jezikovno situacijo v Bolgariji oz. Sloveniji.
Prvi trije prispevki tako z različnih vidikov ocenjujejo spremembe bolgarske-^ ga jezika in njegovega položaja po političnih spremembah v devetdesetih letih 20.
0	stoletja. Diana Ivanova se v razpravi Sodobna bolgarska jezikovna situacija: jezi-s kovne težnje in spremembe v jeziku v devetdesetih letih 20. stoletja ukvarja z dru-L gačno vlogo knjižnega jezika, z novim jezikovnim okusom, napetostmi med proce-° si liberalizacije in normativizacije, intelektualizacije in kolokvializacije, javnim in
zasebnim jezikom ter vplivom množičnih občil. Izsledki so ponazorjeni z leksičnim gradivom. Obravnava je nastala ob upoštevanju sočasnih razvojnih teženj v slovani skih jezikih, pri čemer ob pri nas še vedno prevladujoči dvopolnosti knjižno - ne-knjižno velja opozoriti na njeno mnenje (str. 34), da so procesi demokratizacije v Z jezikoslovje slovanskih jezikov prinesli tudi pojmovanje »splošnega nacionalnega« A jezika kot »organske celote«, v kateri podsistemi vzajemno delujejo drug na druge-p ga in se zlivajo med seboj. Kina Vačkova (Bolgarski jezikovni zakoni in zakonodaja
1	na področju izobraževanja) predstavlja status bolgarskega jezika v zakonih, ki se S nanašajo na izobraževanje od predšolske do visokošolske stopnje. Zlasti zanimiva je izrecno poudarjena vloga knjižnega jezika in upoštevanja knjižnojezikovnih
1	norm v vseh govornih položajih v predpisih za osnovne in srednje šole, kar je že 8 jezikovnopolitični odziv na potekajoče spremembe. Predstavitev bolgarske jezikov-
•	ne stvarnosti končuje razprava Nadke Nikolove, ki v prispevku Purizem - preživelo o ali večno načelo bolgarske družbe popisuje zgodovino purizma v bolgarščini. Ta se
•	je v obdobju vzpostavljanja knjižnojezikovne norme oblikoval predvsem kot zah-
2	teva po odpravljanju turcizmov, grecizmov in rusizmov, po prvi svetovni vojni pa je v družbi prevladala naklonjenost do sprejemanja tujega besedja kot sredstva za kulturno internacionalizacijo in evropeizacijo. Današnje razmere kljub posamičnim zahtevam po zakonu o »čistosti« bolgarskega jezika ocenjuje kot liberalne, kar v prilogi dokumentira z odlomki iz jezikoslovnih in laičnih besedil na to temo.
Med oba sklopa sta umeščena prispevka, posvečena jezikovni problematiki manjšin. V prvem (Sodobni razvoj zgornjelužiškega knjižnega jezika - težnje in problemi) Jana Solcina prikazuje razvojne težnje v zgornji lužiščini (upad števila govorcev, izgubljanje medgeneracijskega posredovanja jezika, večja zmožnost mladih v nemščini in upadanje ravni znanja zgornje lužiščine zaradi izobraževanja v jezikovno heterogenem okolju), nato pa obravnava pomen jezikovnokulturne dejavnosti za ohranjanje knjižne norme v razmerah neuravnotežene zgornjelužiško--nemške dvojezičnosti. Pri tem poudarja, da so predmet jezikovne kulture tudi kodno preklapljanje, mešanje kodov in pojavi interference. Ena izmed možnih strategij ohranjanja jezikovne zmožnosti je prisotnost zgornje lužiščine v sodobnih medijih. Kot zgled sodobnega jezikovnega svetovanja avtorica predstavlja v lužiščini sicer tradicionalno uveljavljeni model jezikovnih kotičkov, ki jih za radio (in internetni arhiv) od leta 2004 pripravljajo sodelavke jezikoslovne sekcije Lužiškosrbskega inštituta. Juraj Glovna (Vojvodinska slovaščina v procesu evropske integracije) se ukvarja s slovaščino v Vojvodini, ki se že 270 let razvija v manjšinski skupnosti. Obravnava je osredotočena na poimenovalne razlike med osrednjeslovaškim
m
P-
knjižnim jezikom in njegovo vojvodinsko različico, na tematiko, ki bi se je bilo ^ treba lotiti tudi v slovenskem prostoru. Pomembna je njegova ugotovitev, da razlike ^ v administrativnem izrazju, povezanem z evropskimi integracijskimi procesi, kakr- ^ šne obstajajo v osrednji slovaščini in slovaščini vojvodinskih Slovakov, ki j e izrazje ^ prevzemala s srbskim posredovanjem, lahko vplivajo tudi na ohranjanje narodne in ^ jezikovne identitete skupnosti.
V ruščini objavljeni prispevek Vojka Gorjanca Izzivi sodobnosti in jezikovno ^ načrtovanje v Sloveniji začenja slovenski sklop v monografiji. V njem avtor na kratko predstavlja zgodovino slovenskega jezikovnega načrtovanja po drugi svetovni vojni, poudarja pomen gibanja Slovenščina v javnosti za polnofunkcijski razvoj slovenščine v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja (kljub njeni omejeni rabi na določenih področjih javne komunikacije), potem pa se osredotoči na N vprašanje sedanjega jezikovnega načrtovanja, kakor se odraža v poosamosvojitve-nem iskanju novih oblik institucionaliziranega delovanja jezikovne politike. Ocena že večkrat opisane dvojnosti slovenskih jezikovnopolitičnih prizadevanj - nasprotja med zaščitniško držo in odprtostjo -, ki se kaže tudi v obeh ideološko različno utemeljenih operativnih jezikovnopolitičnih dokumentih, Resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007-2011 in osnutku Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012-2016, je tu opravljena z vidika medjezikovnih in medkulturnih odnosov v prizadevanju za večjezikovnost kot okvir razvoja j ezika in j eziko- O slovja; pri tem avtor posebej opozarja na nerešena jezikovnopolitična vprašanja, ki ^ so povezana z današnjo jezikovno raznolikostjo slovenske družbe.
Pregledno razpravo dopolnjujeta prispevka, ki se ukvarjata z vprašanjem Z polnofunkcijskega razvoja slovenskega knjižnega jezika. Monika Kalin Golob W (Jezik slovenskega visokega šolstva: med zakonodajo, strategijo in vizijo) piše ^ o opredelitvi položaja slovenskega jezika v visokem šolstvu ob vse večji (nenadzorovani) rabi angleščine v izobraževalnem procesu. Okvir za predstavitev slovenskih razmer so tudi negativne izkušnje iz drugih evropskih držav - Nizozemske, Danske, Švedske in Nemčije -, na podlagi katerih je že mogoče predvideti posledice tovrstne internacionalizacije, kot so izguba jezikovnega področja in nezmožnost strokovnega delovanja v lastnem jeziku. Kot soavtorica predstavlja tisti del osnutka Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2012-2016, v katerem so bila v dogovoru z nosilci visokošolske in znanstvene politike opredeljena jezikovnopolitična izhodišča za nadaljnjo obravnavo teh vprašanj - prizadevanje za ohranitev statusa slovenščine v visokem šolstvu, razvijanje sporazumevalne zmožnosti v strokovnem jeziku in izboljšanje položaja slovenščine kot jezika znanosti ob smiselnem ponujanju možnosti razvijanja znanja tujih jezikov. Andreja Žele (Slovenščina v pravu) predstavlja slovenščino v pravu kot vzorčni primer razvoja strokovnega jezika v evropskem prostoru od prevodnega jezika Evropske unije do možnosti za preobrazbo v uradno-delovni jezik. Jezikovne značilnosti sodobne pravne slovenščine ocenjuje glede na stopnjo in način terminologizaci-je, besednovrstno ustreznost, skladenjskopomensko izkoriščenost in primernost besedilotvornih vzorcev, dotika pa se tudi problematike prevajanja kot termino-tvornega postopka in nujnosti oblikovanja »vzporednega študijskega predmeta za sprotno jezikovno in jezikoslovno ažuriranje pravne slovenščine«.
^ 3 Zbornik v tretjem delu sklepata dve v prihodnost usmerjeni razpravi. Marina W Katnic-Bakaršic v prispevku Diskurzi moči in moč diskurza: k novim premišljanjem N o jezikovni politiki iz izhodišč kritične analize diskurza obravnava jezikovno politi-1—1 ko kot enega izmed diskurzov moči ob dejstvu, da v sodobnem svetu jezik vse bolj ^ postaja cilj sprememb in nadzora. Razčlemba razmerij med novimi standardnimi
0	jeziki v Bosni in Hercegovini, ki se vzpostavljajo predvsem kot zaščita jezika pred s Drugim, privede do premisleka o nadaljnjem jezikovnem načrtovanju in predlogov L za nova izhodišča jezikovne politike v slovanskih državah, ki naj bi izhajala iz odpr-Q tosti za Drugega, interkulturnosti, poudarjala razvoj kritične zavesti o jeziku skupaj
z zavestjo o ideološkem ozadju, vzpostavila odnos do prevlade angleščine in glo-balizacije diskurzov ter zasnovala projekte za izboljšanje delovanja družbe, vklju-
1	čevanje manjšin ter učenje jezika sosedov in drugih slovanskih jezikov. Stanislaw Gajda (Slovanski jeziki 2050) razmišlja o prihodnosti slovanskih jezikov v Evropi
Z prihodnosti. Ob upoštevanju trenutnih razvojnih teženj, ki se kažejo kot razpetost A med integracijo in diferenciacijo oz. - bolj določno - med evropeizacijo in nacio-p nalizacijo, predpostavlja tri možne modele razvoja slovanskih jezikov (prvi temelji i na poglabljanju etnično-narodne ideologije, drugi je usmerjen v globalizacijsko poS enotenje, tretji pa vzpostavlja ravnotežje med prvima dvema). Prihodnost slovanskih jezikov je tako videna v razmerah »premišljene večjezičnosti« na ravnotežni
1	točki med globalnim in nacionalnim ob odprtosti za večkulturnost.
i
se
•	4 Razprave, zbrane v monografiji Slovanski jeziki: iz preteklosti v prihodnost,
2
o tako odstirajo vpogled v j ezikovno stvarnost in izzive izbranih območij slovanskega
•	sveta na prelomu tisočletja. Zaradi osredotočenosti na problematiko južnoslovan-2 skih jezikov lahko knjigo predstavimo tudi kot nekakšno nadaljevanje monografije
Med politiko in stvarnostjo: jezikovna situacija v novonastalih državah bivše Jugoslavije (2009), ki je prvič po razpadu nekdanje Jugoslavije v slovenski jezikoslovni prostor prinesla sociolingvistični opis jezikovne situacije na tem področju. Novi zbornik razprav širi perspektivo: s poglobljenim premislekom o aktualnih jezikovnopolitičnih vprašanjih širšega slovanskega prostora lahko pomembno prispeva k jezikovnemu načrtovanju, ki bo usmerjalo »življenje« slovanskih jezikov v skupnem evropskem prostoru.