TONE COKAN
VITEŠKA LJUBEZEN
Sen svoj ljubavni tak lep
sem izsanjal. Videl neznanko sem v urah jo hrepenenja
kakor pobožen obred. Najine bele roke se kot v molitev
zamaknjeno sklepajo. V čiste jasnine oba hrepeniva kakor
zamaknjen beuronski kip. Midva sredi vsega, vse se nama bliža prijazno; vse vesoljstvo spremlja ubrano
najin nemi koral.
Ali so zaprte moje oči, ali sem v hipu spoznal
svojih sanj zanesenost? Vse mi je tuje, ure prazne in težke nad mano
molčijo.
A vitez, svojim sanjam prečistim do zadnjega zvest, se je napotil v neznano, sivo meglenost.