— 152 —
Pravosodje.
Cistercijauski redovni duhovniki uiniajo pravice ©poročati (§ 573 0. d. z.)-
V rednej ustmenej pravdi, naperjene] nstanoviščeni Heiligenkreuz-Neukloster proti Ani H., Maši S., Ernestini V. in Sotiji M., zaradi priznanja neveljavnosti oporoke patra Dominika B., je c. k. za mesto delegovano okrajno sodišče v Trstu s sodbo od 14. maja 1887. leta It. 11.339. tako-le razsodilo
a.) „dne 3. avgusta 1884. leta na Dunaji v Heiligenkreuzliofii umrli
pater Dominik B., kapitular ustanovišča Heiligenkreuz-Neukloster
in C. kr. kustos muzeja v Miramarji, ni bil, kakor ud eisterci-
janskega ustanovišča, upravičen oporočati;" b.) ,,ob to ima se smatrati nepravokrepnej notarska poslednja njegova
volja ddo. Trst 1. aprila 1879. pod A. in toženke dolžne so
to priznati.   To iz sledečih
razlogov :
Pater Dominik B., kapitular cistercijanskega ustanovišča Heiligenkreuz-Neukloster in e. kr. kustos muzeja v Miramarji, umrši dne 3. avgusta 1884. leta na Duniiji v tožnika hiši (Heiligenkreuzer-hof), razpoložil je o imenji, njim pridobljenem, z oporoko storjeno v Trstu dne 1. aprila 1879. pod A na korist denašnjili toženk in tožnik trdi, da 'oporočitelj, kakor člen cistercijanskega ustanovišča, ni bil upravičen razpolagati o imenji, njim pridobljenem, zahteva, da se ima že vspomenota oporoka proglasiti ničevej in brez pravne veljave ter da imajo toženke to pripoznati.
Reševanja prepirnega tega vprašanja treba je iskati v ustanov-Ijenji § 573. o. d. z., po katerem redovne osobe praviloma nimajo pravice oporočati.   Od tega pravila je sicer več izjemek in sicer: a.) „akoje dosegel red posebno privoljenje, da smejo njegovi udje oporočati;"
b.) ,,ako je redovna osoba  vsled  sekularizacije zadobila odvezo obljub;"
C.) „ako je redovna osoba razpuščenjem svojega reda, ustanovišča ali samostana iz redovnega svojega stanu izstopila in konečno;" d.) „ako je redovna osoba stopila v takošno službo, da se po po-
— 153 -
litičnili naredbah ne prišteva več redu, ustanovišču, ali samostanu ter da sme polno lastništvo pridobivati. Kakor ste obedve stranki v tem enih misli, v navzočnem sporu ne prihajajo pod a, h in c navedeni slučaji nikakor ne vpoštev, in treba je tedaj pre-tresovati samo vprašanje, da li pater Dominik B., kateri je glasom tako zvanega gruntovnega ekstrakta (izvlečenja) pod. št. 2. tekom mnogo let opravljal v istem gruntovnem ekstraktu navedene civilne in vojniške službe, ki je pozneje šel v službo Njegovega Veličanstva cesarja Maksimiliana 1. na Mehikansko in ki je po razrušenji mehi-kanskega cesarstva vrnovši se v Avstrijo tukaj služil kakor c. kr. muzeja kustos v Miramarji, — vsled vseh teh posvetnih službovanj in nameščenj ima še smatrati se udom tožnikovega ustanovišča.
V smislu §. 26. oddel. 14. dela I. službenega pravilnika za C. kr. vojništvo od 1860. leta, po katerem je deloma promenjen dvorni dekret od 1.aprila 1818., stoji vojniški kaplan glede premakljive svoje imovine vsakakor pod vojniškim sodstvom in sme, ako bi tudi bil redovni duhovnik, o svojem, v tako imenovanem peculio cjuasi castrense sestoječem imetku, svobodno razpolagati in o njem tudi oporočati.
Glede na to pa, da je pater Dominik B. glasom že napomi-nanega gruntovnega ekstrakta vsled reskripta vojnega ministerstva od 27. februvarija 1865. št. 487. že 28. februvarija 1865. leta po izstopu iz c. kr. vojniške službe bil izbrisan iz vrste vojniških duhovnikov in da se po tem takem v navzočnem slučaji že navedeno ustanovljenje § 26. vojniškega službovnika, ker ni namreč pater Dominik B. bival ne za časa napravljenja oporoke pod A, ne ob smrti svojej v vojniškej zvezi, nikakor ne upotrebiti ne da ;
glede na to, da je patru Dominiku B. glasom istega, toženkami pod št. 4. privitega spričevala, njegov načelnik, prečastni gosp. opat ustanovišča Neuklosterskega dozvolil, da sme stopiti kakor kustos pri-rodoznanskega kabineta v službo Njegovega Veličanstva, mehikanskega cesarja Maksimiliana L, kar ne bi gotovo potrebno bilo, ako ne bi on takrat bil ud tožnikovega ustanovišča;
glede na to, da je pater Dominik B. glasom svojoj rokoj pisanega in njim kakor duhovnika cistercijanskega ustanovišča podpisanega izrečenja pod. št. 5. poslužil se 1879. leta, kakor kapitular, svoje pravice davši svoje privoljenje k zjedinjenju ustanovišča Neuklosterskega z ustanoviščem Heiligenkreuz;
— 154 —
glede na to, da pater Dominik B. dobivši pri krstu ime Adolf ni nikdar odložil samostanskega svojega imena, da je preživel celo poslednje življenja svojega dni v gori omenjenem tožnikovem poslopji ter da je glasom smrtovnice pod D bil tudi pokopan na Heiligenkreuškem kladbilči, — mora se na podstavi vseh teh, druga na drugo tesno skladajočih se okolnosti izvajati zaključek, da je ostal pater Dominik B,, če praY in saeculo degens, do smrti svoje ud tožnikovega ustanovišča in po tem takem kakor monachus civiliter mortuus.
Kakor tak pa ni on smel po § 573 o. d. z in po določbah kanoničnega prava, ž njim v soglasji stoječih: „Eeligiosi in saeculo degentes ob votum paupertatis, quo manent obstrieti, dominii incapa-citatem retinent, necque testari, ideoque nec haereditatem capere, nec(|Ue testari de suis rebus, necque beneficium proprio nomine possidere, sed illud tantummodo nomine sediš apost. administrare possunt, congruam sustentacionis ex eo non proprietatis, sed administrationis tantum titulo percipientes" (Decr. s. C. C. 21. sept. 1624.) nikakor ne oporočati in ker je vendarle oporočal o imenji, njim pridobljenem, mora se držat za pravilo, da je frustra et nuUiter de iis in testamente oporočal.
Po vsem tem in vzemši v ozir, da je oporočevanja zmožnost na sekularnej prebendi stanovito v službi stoječih redovnih duhovnikov po dvom. dekr. od 2. aprila 1802. pol. zak. zb. zv. 17. št. 70. bila odpravljena;
glede na to, da pater Dominik B., kakor že navedeno, ni bil ne ob času, ko je testiral, ne ob času smrti svoje vojniški duhovnik;
glede na to, da ni pater Dominik B. nikdar opravljal ne škofovske, ne druge više cerkvene dolžnosti (službe), k čemur ni treba nikakeršne sekularizacije, — mora se patru Dominiku B. odrekati oporočevanja zmožnost.
Nadsodišče tržaško spremenilo je s sodbo 20. avgusta 1887. leta št. 2610. sodbo prvega sodnika ter odbilo tožnikovo zahtevo iz teh le
razlogov:
Da redovne osobe praviloma oporočati ne smejo, določeno je v § 573. o. d. 1.; ob enem ustanovljena je pa od tega pravila izjema, da je redovnim osobam, če imajo takošno službo, da se po pohtičnih naredbah ne prištevajo več svojemu redu, ustanovišču, ali samostanu.
— 155 —
ampak smejo polno vlastništvo pridobivati, pripuščeno, o njem raz-poliigati v poslednjej svojej volji.
S to zakonito odredbo bila so z nova potrjena ne samo usta-novljenja dvom. dekr. od 1. oktobra 1784. It. 346. in od 22. decembra 1788. leta št. 939., po katerih so smeli redovniki obstoječih samostanov, ako so služili kakor župniki ali lokalni kaplani, svobodno razpolagati o imenji pridobljenem v takih svojih službovanjih, ampak podeljena je bila oporočevanja zmožnost tudi onim redovnikom, ki so nahalaji se v drugih nanieščenjih in sploh v takih razmerali, da niso več prištevali se udom svojega reda in ki so svojim delovanjem pridobili si kako imenje, ne da bi dobivali bili od samostana svojega kakih dohodkov.
Za take slučaje treba je iskati političnih naredeb ravno v službo-dajnih dekretih in v zakonitih ustanovljenjih urejajočih pravne razmere in obvezanosti v službi stoječega redovnika nasproti državi, po katerih se on, oddaljivši se od vkupnega samostanskega življenja, namesti na svoječasno službeno svoje mesto, kder posveti vse svojo delovanje novemu svojemu poklicu, od katerega dobiva tudi potrebna sredstva za svoje vzdrževanje.
Pogledom na neizpodbijane priloge odgovora pod 2., 3., 4., 5., 6., 7. in 8. mora se imeti izvestnim, daje pater Dominik B., kapitular cistercijanskega ustanovišča Heiligenkreuz-Neukioster dozvoljenjem svojega opata 1850. leta bil imenovan profesorjem na c. kr. velikem gimnaziji v Dunajskem Novem Mestu, vsled razpisa vojniškega višjega poveljstva z dne 19. julija 1854. št. 5300 in 5532,IV. pa na c. kr. kadetskem zavodu v Krakovem; — da je premeščen bil v jednakem svojstvu vsled razpisa armadnega višjega poveljstva od 17. septembra
1857. št. 3805 IV. dne 1. oktobra 1857. leta na c. kr. kadetski zavod v Strass, — da mu je bilo poverjeno dne 1. septembra 1858. leta vsled reskripta armadnega višjega poveljstva od 14. avgusta 1858 št. 3058/lV. dušebrižništvo v istem zavodu, da je stopil dne 1. novembra 1858. vsled armadnega višjega poveljstva od 14. oktobra
1858. št. 4500/22 v drugi, vsled reskripta istega poveljstva od 23. februvavija 1859. št. 486/17 pa. v prvi plače razred, da je dne 1. novembra 1858. leta in 1. marcija 1859. leta povišan bil v višji čin, da je bil premeščen vsled razpisa že omenjenega poveljstva od 1. novembra 1864. št. 49 na ces. kr. vojniško akademijo v dunajsko Novo-Mesto, ter daje vsled reskripta c. kr. vojnega ministerstva od
— 156 —
27. februvarija 1865. št. 487. na svojo prošnjo odpuščen od daljnjega službovanja in izločen iz statuta vojniških duhovnikov, bil vsprejet v cesarsko mehikansko službo, d a je sklenil z vlado Njegovega Veličanstva, cesarja Mehikanskega dne 15 januvarija 1865. leta mezdno pogodbo, krepostjoj katere je on izročivši istej vladi bogato svojo botanično in entomologičnega zbirko vdinjal se pri njej kakor kustos botaničnega in entomologičnega oddelka ces. mehikanskega muzeja, d a je bil imenovan naredboj mehikanskega cesarja od 25. januvarija 1867. leta voditeljem prirodoznanskega muzeja v Miramarji in v Lakromi, naredboj c. kr. avst. najvišjega dvornega urada od 31. decembra 1867. št. 6663 pa kustosom muzeja v c. kr. gradu Miramar, v katerem svojstvu je tudi dokončal svoje zemeljske dni na Dimaji dne 3. avgusta 1884. leta.
Če prav je pater Dominik B. dne 5. januvarija 1838. leta pred opatom tožnikovega ustanovišča slovesno obljubil, da hoče živeti do smrti svoje v pokornosti po navodih sv. Benedikta, če prav je on pisanjem svojim od 25. novembra 1879. leta dozvolil, da se ustano-višče Heihgenkreuz zj(;dini z ustanoviščem Neukloster, odnosite se obe te dve njegovi izjavi samo k duhovniškemu njegovemu življenju in k ekonomičnemu zjedinjenju obeh ravno vspomonotih ustanovišč, one nimate nikakeršnega vpliva ne na posvetna njegova nameščenj a, ne na razmere nasproti ustanovišču, nastavše vsled teh službovanj.
Pater Dominik B. odmikal se je od 1850., ali vsaj od 1854. leta, torej tekom polnih štirdeset let samostanskemu svojemu domovju, kajti kratko njegovo bivanje v ustanovišča suhotah ne dade se nikakor ne smatrati ustopljenjem ali novim zjedinjenjem s samostanskimi njegovimi brati. Ves ta čas ni vžival on od tožnikovega ustanovišča nobenega dohodka; on ni bil tedaj vsled že navedenih posvetnih službovanj, katera so podajale mu potrebne pripomočke ne samo k izvensa-mostanskemu življenju, temuč tudi k štedenju in pribavljenju botaničnih in entomologičnih zbirk, o katerih je kakor popoln lastnik razpolagal, v nikakoršnej zvezi več s samostanom in ni smel se več istemu prištevati.
Tožnik ni trdil, da je pater Dominik B. pridobil si imenje svoje upravljanjem Wurllaeh-ske župe in priznava celo, da je on pridobil si vse imenje, o katerem je razpoložil v smislu oporoke od 1. aprila 1879. pod A, svojim delovanjem v raznih nameščenjih izven samostana. Otec Dominik B. bil je tedaj, ker se ga po vseh teh uvaževanjih ne
— 157 —
more priltevati več redovnikom, upravičen razpolagati o svojem imenji, in ob to bilo je tudi dosledno, proglasiti pravnokrepostnim uprašavni njegov testament.
Ces. kr. najviše sodišče preinaeilo je pa s sodbo od 25. janu-varja 1888. št. 12903 sodbo nadsodišča tržaškega in dalo iz nova v pravno krepost sodbo prvega sodnika iz teh - le
razlogov:
Pravoveljavnost oporoke odločuje v smislu § 575. o. d. z. čas, v katerem je bila narejena in v sledstvu tega ima se preiskovati, da li je dne 3. avgusta 1884. leta umrh pater Dominik B., kapitular cistercijanskega ustanovišča Heiligenkreuz - Neukloster, dne 1. aprila 1879. leta, katerega je napravil pismeno svojo oporoko pod A, zmožen bil oporočati.
0. d. z. § 573. ustanovljuje pravilo, da redovne osobe ne smejo oporočati, opredeljuje pa ob enem četvero izjem. Ker priznavate obedve stranki, da cistercijfinski red, kateremu je prišteval se pater Dominik B. do smrti svoje, ni dosegel zvlastnega privoljenja, da smejo njegovi udje oporočati; — ker ni pater Dominik B. zadobil odveze obljub in ker cistercijauski red ni razpuščen, se je v navzočnem slučaji baviti samo z vprašanjem, da li ima nastopiti glede njegove osobe četrti izjemni slučaj, rekše, da li je nahajal se pater Dominik B. za časa napravljenja poslednje svoje volje v takem nameščenji, po katerem ne bi ga bilo več vsled političnih odredeb prištevati k udom njegovega ustanovišča ter da je smel pridobivati polno last.
Toženke navajajo, da je po avstrijskem pravu eventualna oporočevanja zmožnost redovnih osob samo posledica njih razpolaganja pravice, da tedaj redovna osoba, ako je bila zmožna razpolagati svojim imenjem, ima smatrati se tudi sposobnej oporočati in da stvara zaradi tega prav za prav jedino razpolaganja zmožnost prepirno vprašanje. Ker je torej pater Dominik B. že od 1850. leta živel extra claustrum svojega ustanovišča v raznih službah, ker je plače dobival, ker je za svoje življenja potrebe skrbel, ker si je dragoceno botanično in entomologično zbirko pribavil in le-to s pogodbo št. 5. ad II. ee-sarskej mehikanskej vladi izročil, ne more in ne sme se mu oporekati oporočevanja zmožnost.
Na kolikor dostaje se venderle zmožnosti razpolaganja, treba je razlikovati, dali razpolaga se inter vivos ali mor tis causa, kajti.
— 158 —
med tem, ko nima obfni državljanski zakonik nobeno odločbe, po ka-terej bi bile redovne osobe nezmožne pravnokrepno razpolagati o imcnji' ' svojem inter vivos, opredeljuje § 573. o. d. z. izrecno, da redovne osobe praviloma oporočati ne smejo. Iz tega sledi pa, da se pater Dominik B., ce prav je razpolagal o imenji, njim pridobljenem, inter vivos, ne sme smatrati upravičenim, razpolagati o istem imenji tudi s poslednjo voljo in toženke, opirajoče se glede oporoeevanja zmožnosti patra Dominika B. na četrti izjemni slučaj § 573. o. d. z., imajo dokazati ga, rekle potrditi imajo, da se je nahajal pater Dominik B. za časa napravljanja pismene svoje oporoke pod A ad I. v takem na-melčenji, krepostjoj katerega se po političnih naredbah ni več prišteval členom svojega ustanovišča.
Toženke mene sicer, da se ima pod političnimi naredbami v smislu § 573. o. d. z. razumevati  upotrebljevanja, razpolaganja, na-imenovauja in poklicovanja države pravica nasproti njenim državljanom neizključivši od teh niti redovnih osob; — en sam pogled pa na ona občnega državljanskega zakonika ustanovljenja, v katerih se  zakono-V daveč sklicuje na politični? naredbe zadostuje k prepričanju, da pod takimi naredbami imajo razumevati se jedino pravna, svoječasno uporabna  pravila zakonodajne ali eksekutivne oblasti.   Kakor taka, na § 573. 0. d. z. odnoseča se naredba bila bi na priklad odločba, da redovne osobe, vzvišivše se do škofovske časti, smejo oporočati; isto-tako odločba dvorn. dekr. od 2. aprila 1802. pol. zak. zb. zv. 17. str. 70 izšedšega vsled kabinetnega razpisa od 25. marcija 1802. leta ' s katerim je bila priznana pravica dedovati in bivati podedovanim vsem onim redovnim osobam, ki so se nahajale v oni dobi na seku-larnih prebendah, ali ki so službovali na istih, kakor kooperatorji ne pridržavši si pravice vrnoti se treh v mesecih v svoje ustanovišče, ali v svoj  samostan in koncem koncev tudi odločba § 26. vojniškega službovnika od 1860. leta, po katerem smejo vojniški kaplani, če prav bi redovniki bili,  o svojem, v tako zvanem peculio  quasi ca-strense sestoječem imenji svobodno gospodariti in o njem tudi s po-. slednjo voljo razpolagati.
Kakor taka politična naredba ne morejo se pa nikakor ne smatrati imenovanja dekreti in sicer že za to ne, ker z dekretom vrše se vsačiharna nameščenja in ker se zahtevajo v smislu § 573. o. d. z. poleg nameščenja redovne osobe tudi take politične naredbe, po katerih se taka osoba ne prišteva več soudomsvojpga reda, ustanovišča ali samostana.
— 159 —
Ker ni nilcalferšne talce politične naredbe, po katerej se ne bi imel pater Dominik B., kakor kustos c. kr. muzeja v Miramarji, več prištevati sočlenom svojega ustanovišča, se ne da glede njegove osobe upotrebiti četrti izjemni slučaj § 573. o. d. z. in to tem manje, ker se morajo izjeme strogo tolmačiti.
Po vsem tem je prvi sodnik prav razsodil, da pater Dominik B. kakor ud cistercijanskega ustanovišča ni imel pravice oporočati in da je notarska njegova oporoka od 1. aprila 1879. št. 7762. brez vsake pravne kreposti in ob to bilo je tudi treba, uslišati tožnika revizijsko pritožbo, preinačiti sodbo c. kr. nadsodišča tržaškega in dati iz nova v moč prvega sodnika sodbo. B. T.