O ideologiji in obliki učiteliske organizaciie.* Po Durlcheimovem DreDričaniu ie v drus 'udruženiii ali ki imain svoia n-osebna udi Po Dnrkheimovem prepričanju je v dru= štveiTem življenju vse po-goj.no. Nič ni slu=> čajno, brez vzroka in kapricijozno. Vsak stan, vsaka 'kasta ima svoje določene ideje, dolooene običajo in določene poglede na svet in na stvar.i. Ali to razlikovanje ima svoje meje in iko prekoračimo te meje, pri* demo v sfero skupnih idej. Tako vidimo v srednjem veku: plemiči, buržoa, seljaki in sužnji — vsi so sprejemali krščansko vzgojo, čeprav so si njibovi stanovski ideali 'bili v diametralnem nasprotju. Diferencirani in skupni ideali niso vedno isti; različne dobe imaja svoje različne ideale in različne sisteme. »Ako bi rimska vzgoja bila tako prežeta duhom individualnosti ka« •kor je naša, bi s,e rimska država ne bila mo« gla obdržati.« Ako je torej neka ideja ali neka akcija bila aktualna v določenem času, to potem ne pomeni, da mora tudi danes biti aktualna. In kar je danes aktualno, ni, da mora biti tudi jutri. In kakor ima vse svoje stopnje« vanje, tako morajo imeti to tudi ideje. Kajti v nasprotnem slučaju riskiramo, da pridemo do absurda in en'krat vznemirjena, se ideja težko normalizira. Daljši in krajši obstanek neke ideje zas visi od širine in globine njenega značaja. Talko n. pr. bo ideja o ravnopravnosti dv* žavljanov večno obstala, a neka druga ideja, n. pr. o kakem vzgojnem sistem'u ali ciljli, ta Ibo trajala le določen čas, in na njeno rn.es sto pride druga. Kakor smo omenili na enem mestu, je »Narodna Prosveta« ikot organ UJU dolžna da sprejema vse sugestije, ki prihajajo od posameznih članov učiteljskega udrtiženja — tem bolj, alko pridejo od večjih učiteljskih skupin, včlanjenih v našem udruženju — da, celo od onih, ki niso včlanjeni v našem * Sourednik »Narodne Prosvete« tovariš Dušan M. Prica nam pošilja priloženi članek, ki nastopa proti celjski resoluciji iz 1. 1928. glede ureditve naše organizacije s prošnjo, da ga priobčimo »da koristi našoj opštoj stvari«. Članek moramo smatrati kot ofi* ciozno stališče Izvršnega odbora UJU in onega dela srbs'kega učiteljstva, ki ne sogla« ša s celjsko resolucijo. Prav je, da smo si is^kreni, odkriti in jasni in i-z tega razloga priobčujemo tudi oficiozno stališče gori1 ome* njenega dela srbskega učiteljstva slovenske* mu učiteljstvu v informacijo. Zelimo pa, da tudi »Narodna Prosveta« prinese tolmačenje celjske resolucije srbijanskemu lučiteljstvu v informacijo rn priobči tozadevni olanek tov. M. Rudeža, ki ga ima 'ur.edništvo »Nas rodne Prosvete« že dalj časa v rokah. Ne dušimo besede in ne želimo, da se nam duši beseda! Uredništvo. udruženju ali ki imajo svoja posebna udru« ženja. Od posl.ednjih pa le v slučaju, a'ko so njihove sugestije načelne in ako točno izra» žajo tendenco dobrobiti učiteljstva. V vsakem slučaju morajo te sugestije biti točne in precizne. Z drugimi besedami: vsakdo kdor sugerira, si mora biti na jas* nem o tem, ikaj hoče, in da to, kar hoče iz« razi, jasno in točno. Ako tega ne stori, po» tem je nemogoča vsaka dislkusija; potem je nemogoče dobiti najboljšo solucijo v tem vprašanju, v tem problemu. Stara in znana je resnica, da ni vse le v napisanih zakonih in normah, temveč da je njihovo bistvo v duhu, ki živi v njih, in v Ijudeh, ki jih uporabljajo. In vendar so vsaikemu organiziranemti 'diuštvu potrebni zakoni in norme, ki se v privatno^pravnih. institucijah imenujejo pravila. Jugoslovensko •učiteljstvo ima svoja pra« vila. Ona datirajo nekako iz prvih dni na» šega Ujedinjenja. V ta pravila je torej vne« šeno ono, 'kar je učiteljstvo smatralo za aktualno; unešeno j,e ono, Ikar je bilo speci* fično naše — učiteljsko in tudi ono, kar je imelo karakter splošnosti. Od onih norm, Iki imajo značaj splošnosti, omenjamo tole: dr« žavno edinstvo in edinstvenost učiteljske organizacije. Edinstvenost učiteljske organi* zacije vidimo v skupni centralni upravi. Ra« zen te centralne uprave postoje tudi pokra« jinske (poverjeništva) in sresike. Sedanja formacija učiteljskega udruže« nja je nekako med centralizmom in federa« cijo. V državno^pravnem pogledu je decen« tralizacija, kadar jo lolkalna uprava sicer sa* mostalna, toda pod kontrolo administrativne (upravne) oblasti. V našem slučaju bi lokalna uprava bila podložna učiteljski centralni 'upravi. Federacija obstoja, kadar je vsaka oblast (pokrajina), v državi federativno urejena — t. j. vsa'ka oblast ima svojo avtonomijo, celo tudi svoj parlament — in so skupni samo ndkateri posli. V na.šem slučaju obstoje me> sto parlamenta lokalne (pokrajinslke in sre» ske) skupščin.e. V zadnjem času se pojavljajo glasovi za drugačno učiteljsko organizacijo. Tako n. pr.  so mišljenja, da so danes poverjeništva nes potrebna; da so sedaj, po desetletnem skups nem življenju, ona izgubila svoj raison d' etre, in da je mesto njih potrebno formirati oblastna učiteljska društva; ta društva bi bila manjša in zato bolj enlastična, bolj ekss peditivna in sposobnejša za vsako a!kcijo. Na ta način 'bi prenehale predstave o pre« gradah, ;ka'kor so obstojale pred Ujedinje« njem. Nekateri so mnenja, naj bi poverjeništvo zadržalo sedanjo kompetenco, samo naj bi se zaradi nekih ekonomskih, kulturnih in etičnih razmer ustanovilo še nekaj poverje« ništev. In končno vidimo simptome, po ka* terih naj bi poverjeništvo bilo vse, a cen= trala — samo neka fikcija. V »Narodni Prosveti« od 25. dktobra t. 1. je ponatisnjena resolucija letošnje celj« ste skupščine poverjeništva Ljubljana. Po krajši motivaciji — iznaša poverjeniška skup* ščina v tej svoji resohiciji pet predlogov. Smatrajoč motivacijo za premiso, a resolu* cijo za logični zaključek, osnovan na tej pre* misi, bi z lahkoto mogli dokazati netočnost te resolucije, a za sedaj to ne nameravamo. Kakor smo malo prej omenili, smatramo tudi to resolucijo za sugestijo, in sicer močno sugcstijo, ker izhaja iz velike grupacije in se moramo na njo ozira*ti. Taiko navaja ta resolucija v tč. 1., da slo= ni slovensko učiteljstvo na samoupravah; v 2. tč. se omcnja centralna uprava državne federacije; v 3. tč. (pokrajinska učiteljska zveza Jugoslavije in jugoslovenska ufiiteljska federacija. Toda, vsakomur je ja&no, da ti mnogi in različni termini ne značijo eno in isto. Za tem, po pravnem nauku skupina poedinih pokrajin s samoupravno ureditvijo ne more v celoti dati federativne ureditve. V resolu* ciji se na nekoliko mestih omenja izraz fe» deracija, ali to v različnem pomenu. V stvari, natiik o pravu pozna federacijo in konfede« racijo: Bundesstaat (Švica) in Staatsbund (Sev. Amerika). — Na katero oblJko se misli v rcsoluciji? Se nekaj. V resoluciji se omenjajo dolžs nosti centralne uprave, kar je končno tudi prav — ali o inicijativi centralne uprave ni nikjer besede, in to je zelo karakteristično. Ta!ko ... Kadar se nam točno objasni vse, potem bomo kot tovariši in možje, brez jeze in gneva pristopili k zidanju najprimer* nejšega sistema, Iki naj služi napredku jugo* slovenskega učiteljstva. Beograd. D. M. Prica. Za in proti veljavnosti učiteljske izobrazbe na višji pedagoški šoli. STALIŠČE PROFESORJEV.* (Direktor F. Kadunec — Maribor.) Slovenski profesorji sma^imen dne -3. novembra t. 1. svoj občni zbor v prijazni dolenjski metropoli Nov.em mestu. Med drugimi vprašanji smo razpravljali in obrav« navali tudi vprašanj« o nastavljanjoi absol= ventov višje ped. šole na naših učiteljiščih. V tem kratkem referatu bom poficazal in po* vedal le v glavnem, toda jasno in odkrito stališče slovenskiih srednješolskih profesor« jev o tej stvari. V členu 14. pravil o polaganju diplom« skega izpita na višjih ped. šolah <za učitelje na učiteljiščih čitamo: Vrednost izpničcvala. Izpričevalo diplomskega izpita višjega te» čaja daje kandidatom pravico za stalne uči* telje na učiteljiščih in za šolske nadzornike. Za njihovo nadaljnje napredovanje je treba položenega profesorskega izpita po zakonu o tem izpitu. Letošnji absolventi višje ped. šole, iki s.o bili poprej kot 'učitelji uradniki druge 'kate* gorije, nameščeni so sedaj po učiteljščih i.n razvrščeni na temelju svojih učiteljskih služ* benih lc-t v pomožne dn celo g 1 a v n e skupine prve kategorije (1/6.) in sicer brez polo* ženega profesorskega ftzpita. A absolventi naših univerz ne morejo po uradniškem za* konu napredovati iz svoje pripravljalne sku* pine (I./9.) ruiti v pomožno brez položenega profesorskega i^pita, na glavno skupino pa seveda niti misliti ne smejo. Za'kaj to zapo* stavljanje absolvcntov univerz in protežira* nje absolventov višje ped. šole!? Kdo more to očitno kravico odobravati in braniti?! Raz? vrstitev absolventov višje ped. šole po višjih skupinah prve kategorije brez profesorskega izpita nasprotuje določilom uradniškega za= kona čl. 64. in 65., ki velja za nastavnike dn vse druge uradnike. Veljati mora torej tudi iza a!bsolvente višjih ped. šol. Zato se mora čl. 14. pravil o diplomskem izpitu za učitelje na učiteliskdh šolah irkiniti. Ena'ke pravice za vse! Fiat iustitia, pereat mundus! Dalje zahtevamo za nastavnifce srednjih in srednjestrokovnih šol fakultetno iz» obrazbo. Ali j-e mogoče višja ped. šola fakuU iteta, enaka fakultetam univerz? Od kedaj? Po katerem zakonu? O tem so že in bodo spregovorili profesorski zbori naših univerz. Novi učni programi so dvignili naša učite« ljišča v vsakem oziiu na nivo višjih ralzredov srednjih šol. Gotovo je tudi vscm znano, da isprejemamo danes v uoiteljišča samo izvrst* no in prav dobro kvalificiranc absolvente meščanskih šol, iz gimnazij in real-k pa samo one, ki so absolvirah nižje razrede teh šol iz najmanj dobrim uspehom. Iz tcga sledi, da se mora gledati na to, da dobimo na učite« ljišča učiteljski kader, ki bo še boljši od da^ inašnjega, zahtevati se mora od nastavnikov ¦učiteljišč, da so to možje s širokiim obzorjem in globokim znanjem, katero mora datipa le univerza, kjer se morajo naši tandidatje po^ svetiti štiri ali pet let interlzivncmu študiju .ene in to zaokrožene slkupine. Da pa niso absolventi univerz slafbi metodičarji, dokazujejo najbolje njihovj praktični uspehi na šolah, sijajno to dokazuje tudi naše slo^ vensko pedagoško slovstvo, v katerem so vo» ditelji rav;no akademično izobraženi šolniki: dr. Bezjak, Beže'k. dr. Ilešič, Schreiner, dr. ,V.eber, dr. Čibej, dr. Poljanec, dr. Simon Do* lar, prof. Vales, Hauptmann, dr. Tominšek, dr. Ozvald, dr. Žgeč itd. Tudi naši sosedje stavljajo na nastavnis k& učiteljišč vedno večje zahteve, ker dobro vedo, da se mora z duševnim obzorjem učen? cev širiti sorazmerno i duševno obzorjie nji« hovih odgojiteljev. V Avstraji -n. pr. pouču* * Zaradi namestitve absolventov višje ped. šole na učiteljiščih j.e nastal oster boj, ki je prešel z občnim zborom profesorskega društva v javnost. Na vprašanju je močno zainteresirano in tangirano tudi osnovnošol« sko učiteljstvo. Ni v interesu stvari, če se zanese razčiščenje tega vprašanja v politične liste. Iz tega razloga smatramo za potrebno, da odpremo list obem stranem ter priobčimo že iz informativnega razloga stališče obeb skupin v listu. 'V današnji številki prinašamo članke obeh skupin. Jasno pa je, da bo za bodočo borbo v tem vprašahju za Iist mero* dajno mnenje organizacije, iki ima tudi svoj intere.s in svoje stališče v tem vprašanju, ki se bo znjim bavil in ga bo označil širji so» svet pov. UJU na svojem decemberskem za« sedanju na Zidanem mostu. — Uredništvo. jejo na učiteljiščih po novem zakonu za uči= teljišča tudi univerzitetni profcsorji. Dolž= nost nas vseh je, da se intcrcsiramo za vzgo* jo dn vzgojitelje našega nčitcljstva, ker od njihov« vzgoje j-e odvisen duševni nivo in naprcdek naših osnovnih šol, iz katerih čr= pajo tudi naše srednje šolc svoj naraščaj. Nadalje imamo pripomniti še sledeče: Absolventi višjih ped. šol so stopili v drjžavs no službo takoj po svoji maturi na učitelji« ščih. Naši akademiki se pa morajo po svoji vcč kot enakoveljavni maturi n* srednjih šoluh še štiri ali pet let mučiti po univerzah. Oni so si torej pridobili najmanj štiri skiž* bena leta več kot akademiki iste star,osti. Študentska leta na višji ped. šoli so šteta absolventom te šole v osnovno .plačo. Pri= pomniti moram, da so študirali na državne stroš.<e pr.idržujoči si v to svrho celo svojo učiteljsko plačo. Akademiki pa moraj.o štu= dirati ¦na svioje stroške vcčkrat z denarjem, ki si ga morajo mučno in krvavo sproti pris služiti. Ali ni to krivičao? Ali so ti privilc giji samo eni strani opravioeni? Nismo zavidni nibomur radi teh beneficijev, ali ker bi morali biti po čl. 4. naše ustave vsi držav^ ljani prcd izakonom enaki, zahtevamo, da se ne stvarajo priviligirane i.-caste med učitcljstv.om in to na škodo svojih drug>ov. Borba za pravicc našega naraščaja je obcnem bo.rba za pravice, za duševni nivo našega šol-stva sploh. In ta borba je gotovo simpatična.. Zato zahtevamo, da se namestijo sedani}i ab&clventi višjih pcd. šol na naših meščan* skih šolh, katerih nivo bi se na ta način dvi^nil. Na naših meščansikih šolah je,še mnogo mest zasedcnih od osnovnošolskega učiteljstva. Za bodočruost pa zahtevamo, da se ukineta 3. in 4. ktnik višje ped. šole kot nepotrebina. Za vse srednje in srednjestro« kovne šole v Slovcniji producira naša alma mater v Ljubljani dov,oljno število dobro kvalificiranih nastavnikov. Pr,i nas, kjer se vsak dan razmišlja, ikatera šo-la bi se zaprla, katera fakulteta bi se ukinila, pač ni potrebno odpirati in vzdrževati višjo ped. šolo, ki hoče biti nekako konkurenčno podjetje naših fi= lozofskih fakultet. — Želimo pa in se stri* njamo s tem, da ostane in da se Z vsemi žbirs kami bogato opremi nižji tečaj višje ped. šole, t. j. prvi in drugi letnilk. Nižji tečaj nam je neobhodno potreben iza ppoduciranje dobro kvalificiranih meščansikošolskih uču teljev. Obenem pa zahtevamo od poklicanih faktorjev, sedaj, ko so naša učiteljišča ena* kovredna z drugimi srednjimi šolami, da iščejo način, kako bi se mogli vpisati dobro kvalificirani abisolventi uči-teljišč na univer« ze. Z nekoliko dobre volje na obeh straneh bi se dale dosedanje zaprelke lahko prebroditi. Na ta način bi se izpolnila davna želja in zahteva našega osnovnošolsfcega učiteljstva, katero naj bi izprego-vorilo sedaj v svojih organizacijah jasno besedo in ponovilo in formuliiralo svoje zahteve. Mi slovenski srednjcšolski pnofesorji v tej borbi za naše šolstvo me bomo odneliali. Kdor želi omladini in bodočnosti našega na« roda dobro, naj nas v tem plemenitem delu p.odpira. Kdor je pa mogoče radi nasega sta= lišča nerazpoložen, temu kličemo prijlateljV sko in zaupljivo: »Clara pacta, boni amici!« Bodimo eden prema drugernu iskreni, izaupljivi, ker mirno in :stvarno obravnavanje raz« ličnih vprašanj b,o rodil'0 obikn 'in dober sad in plod, posebno ker vsi vemo, da }e nam vsem pred očmi en skupen smoter in to je napredek našega šolstva in dobra in poštena odgoja našega naroda. STALIŠČE ABSOLVENTOV VIŠJE PED. ŠOLE. Zdi se, da je ljubljanski sekciji profesor« skega društva zadeva, o kateri so zadnje čase prav mnogo razpravljali na raznih sejah in anketah, kljub vsem izčrpnim referatom prc ccj, da ne rečem: doccla nepoznana. Mislim, da bi v nasprotnem slučaju ne bile resolucije v obliki protestov tako gladko izglasiovane. In gotovo bo tudi za gg. srcdnješolske pro^ fesorje prav, če na tem mestu ugotovim za^ enkrat samo par stvari, na katere so v svoji vznevoljcnosti hote ali nehote pozabili. Gre namreč za višjo pcdagoško šolo. V Novem mestu so sc na svojcm občnem zboru po tozadevnem poročilu g. prof. Vazza^za iz=> rekli za to, da se pošlje na merodajno mesto (sc. prosvetno ministrstvo in najbrže tudi javnost) protest, 'ki izzveni v nastopnih treh točkah. Prvič protestirajo proti temu, da se na učiteljišča nameščajo absolventi višje pe* dagoške šole za strokovne predmete, češ oni so manj kvalificirani neakademiki. Drugič zahtevajo, naj se čl. 14. pravilnika o polaga* nju diplomskega izpita po Iftmčanem osmem semestru višje pedagoške šole ukine, t. j. višji tečaj je treba ukiniti. In tretjič še po« sebej protestirajo proti načinu, 'kako so bili nameščeni absolventi v. p. š. na učitcljiščih v SLovcniji. Na prvi del najboljše odgovorim, če do= besedno citiram objavo rektorata zagrebške v. p. š. v Narodnih Novinah z dne 23. de» cembra 1926 št. 291. Oglas pravi: Na pitanje Glavne kontrole o karakteru više pedagoške škole stvorio je Glavni prosvjetni savjet u 1504. sastanku 18. o. mj. ovaj jednoglasni za* ključak: »Više pedagoške školo u Beogradu i Zagrebu, proširene na četiri godine ;kao vU soke škole (član 96. finansijskoga izakona za 1926./27. godinu), u kojima predavanja prema uzakonjenoj Uredbi imadu fakultetski ka» rakter, a rektor i profesori rang i platu unu' verzitetskih profesora (redovnih i izvanrc dovnih). više su stručne Skole, koje odgova= raju fakultetu s propisanim završnim ispi« from (član 6. zakona o činovnicima gradan^ skoga reda).« Prema tome stječu apsolventi tih visokih škola zakonsku kvalifikaciju za prvu kategoriju činovničke službe. U Zagre= bu, 22. decembra 1926. Rektor dr. S. Bosa* nac s. r. In dalje! ZagrebSki akademiki so sraa< trali pedagoge sebi enakopravnim, kar naj= boljše dokazuje dejstvo, da so le«ti bili redni člani z vsemi pravicami in dolžnostmi ne samo J. A. P. D. (ju.gosl. akad. podpornega društva), temveč tudi raznih akademskih po? litičnih in kulturnih društev. Še več! Peda* gog je bil predsednik J. A. P. D., pedagog predsednik dem. st. kl. Jugoslavija, pedagog predsednik jugosl. kat. alk. dr. Danica itd. Pa menda vcndar ne bodo ljubljanski aka^ demiki boljše poučeni o pedagogih nego za^ grebški ? ! Predavanja za višji tečaj, t. j. V. do VIII. semester so se vršila večinoma na univerzi skupaj s filozofi višjih semestrov — le s to razliko, da so pedagogi imeli n. pr. še »nad^ ure« v fiziki in posebne kolegije iz pedago* ških in drugih predmetov. Omeniti moram tudi to, da smo istočasno s filozofi zadnjih semestrov hospitirali in imeli praktične nastope v vseh razredih (od 1. do VIII.) zagrebške velike realne gimna= zije — in sicer z uspehi, na katerih so nam tovariši filozofi upravičeno zavidali. O tem bi pač mogel najtočnejše in najbolj avtorita« tivno povedati (storil je to že ponovno v pe* dagoškem seminarju na univer.zi) redni pro» fesor pedagogike na zagrebški fakulteti g. dr. Stj. Matičevič. Pod c) je mogel absolvent višjega tečaja v. p. š. vzeti pri dipkimskem izpitu le oni predmet, ki ga je redno poslušal in redno ter uspešno polagal semestralne in letne izpite skozi vseh osem semestrov. In menda vens dar ne bo diplomirani pedagog v tem svojem c) predmctu manj sposoben nego diplomirani filozof, za katerega se pod c) predmetom za* hteva le neko razširjeno znanje gimnazijskej ga gradiva ? ! Potemtalkem ni med filozofi in pedagogi glede strokovnega znanja ozir. usposobljenja iskati razlike v onem smislu, kot je to sto* rila ljublj. sekcija prof. društva. Ostane torej le še star predsodek: Učiteljišče ni in ni enakovredna srednja šola z gimnazijo ali re^ alko. Če je v tem vsa argumentacija za ne* akademsko izobrazbo, ki naj bi jo dobil uči^ tclj z odlično kvalifi!kacijo in z večletno šol» sko ter življensko prakso tekom štiriletnega študija na višji pedagoški šoli, potem vze* mimo, da je res neka razlika med učitelji^ ščnikom in gimnazijccm. Toda kaj boste, gg. srednješolski profesorji, dejali n. pr. o pedagogu, ki je absolviral humanistično gim« nazijo, napravil gimnazijs!ko in učitcljiščno maturo, položil po V. semestru kot redni slušatelj filozof&ke fakultete filozofsko^peda^ goški predizpit (po starem izpitnem redu) ter bil nato po 41etni učiteljski praksi — čuj« te! — sprejet v I. semester nižjega tečaja v. p. š. ? ! Morda temu ne boste odrekli aka* demske naobrazbe. Pa če je ne, potem je lo= gika baš tu napravila čuden skoik. Zdaj pa še tisti čl. 14! Pravilnik namreč pravi: »Svedočanstvo o diplomskom ispitu višega tečaja dajc kandidatima prava za stalne nastavnike učiteljskih škola i školske nadzornike. Za dalje njihovo napredovanje potreban je položeni profesorski ispit po za» ikonu o tome ispitu.« Ta člen je treba ukiniti, zahtevajo. In vendar je višji tečaj, t. j. V. do VIII. scmester baš zato otvorjen, da se uči^ teljišča v pedagoškosdidaktičnem ioziru ia« boljšajo. Mar ni prav pomemben odgovor na tozadevne proteste odločba ministrstva pro= svete, s katero se je letos ponovno otvoril višji tečaj na obeh višjih pedagoških šolah. Pa najbrže ne bo nihče trdil, da so v glav* nem prosvetnem svetu sami šolski diletantje! Ukine naj se seveda tudr čl. 161. letoš^ njega finančnega zakona, pravijo. Kakor da bi gg. srednješolski profesorji z vsem svojim idealizmom imeli kakšno škodo od tega, če se diplomirani absolvcnti 41etne pedagoške šole prevedejio v I. kategorijo! Ali mar ne tiči v tej zahtevi le gola zavist? Vsaj meni izgleda tako —• in tudi marsikomu še! Na ono zadrrjo točko bo kakorkoli odgo^ vorilo ministrstvo samo. Jaz izražam le ve^ selje nad dejstvom, da smo vsi slušatelji v. p. š. bili potom rektorata podrejeni di= rektno prosvetnemu ministrstvu, ki jo z nami raizpolagalo po mili volji; če bi namreč z na« mi razpolagale slovenske prosvetne uprave, potem skoro gotovo niti en pedagog n-e bi dobil mesta na učiteljišču, a prav tako tudi ne nadzorništva. Hvala bogiu je ta strah pred pedagogi doma le v Sloveniji in šc tu le pri prizadetih gg. profesorjih in suplentih. Za danes naj zadostuje to, če bo pa tre» ba, bom spregovoril še konkretnejše! Milko Jeglič. UČITELJSKA IZOBRAZBA IN ABSOL* VENTI VIŠJIH PEDAGOŠKIH ŠOL. (Iz kroga absolventov višje pedagoške šale.) Profesorsko društvo sekcija Ljubljana je razpravljalo o učiteljski izobrazbi in nastav« ljanju absolventov višjih pedagoških šol na posebni anketi 28. septembra 1928, odborovih sejah 6. in 20. olktobra ter na občnem zboru 3. novembra v Novem mestu. Na odborovi seji 20. oktobra se je med drugim sklenilo poslati prosvetnemu mini« stru protest s sledečimi točkami: 1. Profesorsko društvo sekcija Ljubljana principijelno protestira pr-oti vsakemu namc ščanju neakademikov, torej tudi absolventov višjih pedagoških šol za strokovne predmete na učiteljiščih. 2. Absolventi višjih pedagoških šol, ti so bili pred kratkim nameščeni na učiteljiščih v Sloveniji, naj se stavijo gospodu ministru prosvete na razpolago. Člen 14. Pravil o diplomskem izpitu za učitelje na učiteljiščih naj se ukine. Na občnem zboru Profesorskega društva sekcija Ljubljana v Novem mestu se je še sklenilo zahtevati: a) ukinitev čl. 161. finanč= nega zakona za leto 1928./29., ki nasprotuje čl. 64. in 65. uradniškega zaibona. b) Priznanje nižjega pcdagoškega tečaja in ukinjenje višjega pedagoškega tečaja. c) Čimprejšnja uzakonitev špecijelnega zakona za profesorje z materijelno in moralno izaščito zakona o sodnikih, zaščita profesorskega naslova za akademske izobražence. Svoj protest in resolucije utemeljujejo s tem, da bi potem prišli na mesto akademi; kov manj kvalificirani neakademiki na uči« teljišča, medtem, ko> je nemogoče priti aka« demiku na osnovno ali meščansko šolo. K temu moramo takoj pripomniti, da bi bilo naravnost želeti, da bi se g.g. akademiki potrudili za par let na kmete in v hribe, po» scbno oni, !ki hočejo priti na učiteljišče. Kako naj drugače vzgaja naraščaj za učiteljski stan, ko ne pozna potreb, ki jih ima naše ljudstvo' na deželi in ne šole, za katero vzga^ ja učitelje. Da je to mogoče, je pokazal g. dr. Žgeč, ki je bil na osnovni in g. dr. Ro^ mih, ki je bil na meščanski šoli. Dalje trdijo, da bi niveau učiteljske na« obrazbe nujno padel, čc bi se na učiteljišča nastavljaki absolvente višjih pcdagoških šol, ker ti nimajo zadostne strokovne naobrazbe. Za to svojo trditev nimajo nobenega stvars nega argumenta, 'ker nobcden izmed gospo* dov profe&orjev ne pozna višje pedagoške šole in še par dni pred občnim zborom se je eden g. referentov obrnil do absolventov v. p. š. za informacije. Nasprotno je na anketi 28. septembra gospod predsednik Jeran podal naziranje, ki1 je prevladalo na sestanku profesorjev v Bros du, da imajo absolventi višjih pcdagoških šol iz didaktičnih in praktično*pedagoških vidi* kov gotovo prednost pred akademiki, dasi niso znanstveno slabše podkovani. Izjave po= edincev, ki so nekaj slišali tu ali tam, niso merodajne. Še manj je utemeljena trditev o nižjem niveau učiteljišč v drugih delih države; ne samo neutemeljena, tudi neresnična in sloni na popolnem nepoznavanju faktičnih razmer. O vrednosti študija na višjih pedagoških šolah je že davno odločila merodajnejša in» stanca, to je prosvetni svet, ki jc odredil na> čin in obseg študija ter tudi izenačil diplom« ske izpite na v. p. š. z onimi na vseučilišču. Isti prosvetni svet je sestavljal učni načrt za učiteljišča. Gospodom univerzitetnim profe* sorjem, ki so v prosvetnem svetu, boste vsaj prisodili toliko razsodnosti, da vedo, zakaj je katcri absolvent sposoben. Končni izpiti se delajo navadno zato, da se dokaže neka sposobnost, ter je logično, da vsaka naredba o izpitu mora imeti tudi ozna» čeno svrho, za kaj se usposobljajo z izpitom, zato bi bil cel Pravilnik o diplomskem izpitu za učitelje na učiteljiščih brez člena 14. brez pomena in je zahteva po ukinitvi tega člena naravnost nesmiselna. Na podlagi diplomskih izpitov, ki so enaki onim na vseučilišču, je prosvetni svet tudi stavil predlog, da je v Pravilnik o izpitu prišel člen 14., odst. 2., da lahko polagamo po dveh letih prakse profesorski izpit kalkor fi» lozofi. Z zahtevo po ukinitvi tega člena nam odrekate pravico do polaganja profesorskega izpita. Komu jemati pravico do izpita je vsaj po pojmovanju sedanje dcvbe — nedemokra* tično. Ali se raorda bojite, da bi tudi ti iz= piti ovrgli Vaše trditve o nesposobnosti se» danjih učiteljev <za visokošolski študij? Zahtevate ukinitev čl. 161., ki daje ab« solventom višje pedagoške šole pravico do I. kategorije. Če bi stavil tako zahtevo kak političen faktor, bi to še bilo razumeti, ali da jo stavi državni uradnik, je nerazumljivo. Kaj pridobite, čc se nam vzame I. kategorija? Vsekakor je to znak nekega čudnega poj* movanja solidarnosti in medsebojnega pod* piranja v borbi za obstanek med državnimi nameščencr, predvsem znak pomanjkanja vsakega socijalnega čuta. Čudno se zdi, da zase zahtevate izboljšanje materijalnega sta* nja, ko ga istočasno hočete znižati drugim, ki žive ravno tako slabo kakor vi. Zahteva po ukinitvi višjega ttčaja peda« goške šole — ne pedagoškega tečaja, čas je že, da bi enkrat znali, da je to z zakonom ustanovljena samostojna višja šola — mora zadeti na odpor vsega učiteljstva. Zahtevate zatvoritev višjega tečaja ped. šole in obenem nam odrekate sposobnost za visokošolski študij. Milostno nam dovoljujete tlva letnika — dalje pa ne. Kdaj bo prodrlo tudi pri nas prepričanje, da je znanost svobodna in vsakomur dostop* na, ne samo privilegirancem? V Nemčiji in Avstriji je dovoljen učite* Ijem pod gotovimi pogoji dostop na vseučilišče. Nemška univerza v Jeni, ki gotovo ni slabša ikakor naša, je priznala študij naših učiteljev na pedagoški šoli kot ravnopraven. (Slučaj, dr. Spašič!) Priznavamo, da sedanja pedagoška šola še ne odgovarja idealom, ki si jih je posta* vilo učiteljstvo, ali to, kar imamo, si ne da« mo vzeti, niti za ceno pedagoške stolice na filozofski fakulteti, temveč hočemo to, kar imamo, še izpopolniti. Čudno, da so se go= spodje spomnili učiteljske izobrazbe šele se= daj, ko žele učitelji sami vzgajati svoj nara« ščaj. Učiteljstvo je samo mnogo razpravljalo o svoji izobrazbi in sklicalo celo aniketo o tem, ali gospodov ni bilo blizu razen dveh častnih izjem. Trditev, da § 161. fin. zakona nasprotuje čl. 64. in 65. uradniškega zakona, kaže, da ne razumejo zakona, ali bolje, ga nočejo raz* umeti. Resnica je, da je čl. 161. fin. zakona popolnoma v skladu s čl. 65. in 66. uradni* škega zakona. % Glcde zadnje zahteve, da se rezervira profesorski naslov samo za akadenukesfilo* zofe, se nam ne zdi vredno razpravljati v se* danji dobi, stradamo ravno tako pri profe* sorskem kakor pri učiteljskem naslovu. Po^ vdarjamo, da se nismo borili za nobene na* slove, niti za profesorski — zato ga lahko obdržite zase. čopič.