Partizanska mama Angela Bergant iz Preske
Trpljenje, zaklenjeno v srce
Pet otrok je povila Angela Bergantova iz Preske. Jožo, Ivana, Gusteljna, Francko in Micko. Na majhni kmetiji so se prebijall z eno samo kravico in nekaj pujski. Zaplata zemlje jih je borno hranila, zato je tnati An-gela pridno hodila v dnino. Garala, da je lahko nahranila pet kljunov. Mož je poma-gal s košarami, pletel je božjake In postorll še marsikaj. Angela Bergantova si je nalo-žila tudi pranje na potoku. Za trojico svojih strank je vihteia perilo v mrzlo vodo.
•  Otroci pa so postali fantje in dekleta. Vsak je ubral svojo pot. Največ jih je vodila v bližnje tovarne, kjer so vsrkavali upornost de-lavskih pesti in se še sami naučili razlikovati dobroto od izkoriščanja. Tiste aprilske nedelje vletu 1941 sejezačelomračnoobdobjemajh-nega slovenskega naroda. Čas, ko so mogoč-niki ta narod hoteii izbrisati z obličja sveta. In fantje in dekteta Bergantova niso pomišljali. Pot jih je vodila v prave vrste. To je bila do-mača in tovarniška šola.
•  Danes 85-letno Angelo Bergant, Kra-marjevo mamo, smo obiskali v Preski, Bergan-tova ulica 6. Dolga cesta nosi ime po njenih dveh padlih sinovih. Posvečena je Joži in Ivanu. Njima v spomin:
•  »Na isti dan sta padla,« je mirno pove-dala drobna ženica sivih las, sivih oči. »Bilo je 11. novembfe 1944 v Rakovniku pri Sori. Meni je bilo strašno.«
•  Imela ju je tako rada. Kaj se je tistega ve-čera dogajalo v duši matere Angele, najbrž ne bo nikoli zvedel nihče. Svoje trpljenje je zakle-nila v brce:
0 »Tudi mene so vlekli v goričanski grad in me zasliševali. Vendar smo imeli srečo, v vasi ni bilo izdajalca. Neki raztrganec, šivankar so mu pravili, pa ni vedel preveč. Morali so me iz-pustiti.«
•  Svoboda. Kako je bilo v Medvodah lepo. Cvetje in pesem. Jasno nebo in topel dan. Ma-teri Angeli je srce vriskalo in hkrati ječalo. Pri-hajali so fantje, njenih dveh pa ni bilo. Saj je vedela, da ju ne bo...
•  Čas je mineval in Angela Bergant je do-čakala 85 let. Kako danes živi? Danes, ko je bolečino žalovanja nekoliko prekril prah časa in so se zacelile odprte rane?
0 »Živim. Zdaj imamo svojo cesto, ki je nekdaj bila slab kolovoz. Dobro mi je, še nikoli nisem prejemala toliko denarja. Obiščejo me mladi, domači. Včasih me popeljejo kam z av-tomobilom. Pridejo semkaj tudi bivši partizani,
vabijo me na proslave. Čitam. Najrajši TV — 15. Ta list mi je pri srcu.«
•  Bergantova mama ne more iz okvirov svoje skromnosti. V resnici prejema 9.000 di-narjev in je neznansko zadovoljna. Vesela je, da ji dobro služijb oči in noge. Vsak dan je na poti:
•  »Hodim po mleko. Zdi se mi, da moram malo ven. Ne bi mogla biti kar zaprta v prosto-ru. To ni zame. Če ne grem v to smer, jo pa mahnem v drugo. Živela? O, da, še bi rada ži-vela. Dobro mi gre. Najrajši,« se je drobno po-smejala in pogladila vnučko Natašo po črnih gostih laseh, »najrajši pa imam svojo vnučko. Veste, marsikaj lepegase učijo v šoli. Tudi oti-stih strašnih časitv«
•  Pomlad je in mati Angela bo nemara na-trgala šopek pomladanskega cvetja in ga položila na gomilo svojih sinov. Joži in Ivanu, ki jima je sovražna krogla zatrla vsa hrepe-nenja.
Bogomir Sefic Foto: Marjan Ciglič