3^ SLOVENSKI AKADEMSKI IN ŠTUDENTSKI ČASOPIS KATEDRA Poilninn phiCaiui pri poSli 1102 Ljubljana Univerza v Mariboru, Univerzitetna knjižnica Maribor, Sandra Grajfoner, Služba za periodiko Gospejna ulica 10 2000 Maribor Številka 2 • Letnik 1 Februar 2006 Neoliberalizem • Iraška • vojna • Bolonjski proces * Intervju: Boris Klančnik Hiša jezikov info@hisajezikov.com www.hisajezikov.co Tam, kjer je ZTICLTIJG jezikov doma. Razlagova 22 2000 Maribor Tel: +386 (0)2 228 24 55 ali 031 791 904 Fax: +386 (0)2 228 24 57 VPIS V JEZIKOVNE PROGRAME do 10. 3. 2006 IZJEMNE UGODNOSTI V MESECU MARCU pri vpisu v splošne jezikovne programe - ČE SE HKRATI VPIŠETA VSAJ DVA, 10 % POPUSTA ZA OBA! - ZA VSAKEGA ČLANA e-ŠS PA VELJA, DA ŠE DODATNIH 3000 SIT POPUSTA IMA! - 5 % za študente - 7 % za nekdanje udeležence V HISI JEZIKOV VAS PRIPRAVIMO TUDI NA MEDNARODNE IZPITE angleščina, nemščina, italijanščina, španščina, francoščina, slovenščina □ ■ ■ ■ n ■ ■ ■ □□□ □ □ - ■ □ P ■ □□ Ndmc r«y*«nranc Mgmnr nun*. f S**njg Uobu}*,8irt /«vod. Ul PUranta* M. 2204 MAUvI kolofon Khm ooo kakovost? KATEDRA Založnik in izdajatelj Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15 2000 Maribor Predsednik Peter Virtič peter. virtic@katedra-on. net Uredništvo: Tel: 02 234 9100 Fax: 02 234 9102 info@katedra-on.net www. katedra-on. net Glavni in odgovorni urednik Damir Mlakar da m ir. mlakar@katedra-on.net Namestnica glavnega in odgovornega urednika Daša Purgaj dasa.purgaj@katedra-on. net Uredniki Peter Zupanc, Marko Krulc Helena Rous Sodelavci Dr. Anton Ivančič, Dr. Boris Vezjak, Dr. Peter Clavič, Dr. Vesna Vuk Godina, Andrej Adam, Dr. Sergej Flere, Dario Svetej, Matjaž Turinek, Matjaž Germ, lasmi na Holc, Barbara Koselj Klavdija Šipuš, Lučka Zorko, Urban Lavrenčič, Marko Satler, Franja Piž-moht, Igor Bašin in Hana Vodeb, fauš Rasievvicz in Miran Popič. Fotografija Aleš Gjeršek, Uroš Lpavec Karikatura in strip Ajda Gregorčič Lektoriranje Barbara Ojsteršek Marketing Tel: 02 234 9101 Fax: 02 234 9102 marketing@katedra-on. net Aleš Bric ales. bric@katedra-on. net Dejan Šlemer dejan.siemer@katedra-on.net Oblikovanje in prelom Denis Kebler Naklada 20.000 izvodov Prispevki avtorjev vedno ne odražajo stališč uredništva DamirMlakar Vsi širokoustno razglabljajo, kako je potrebno zvišati kakovost univerze. Ja, radi bi bili uvrščeni med petsto najelitnejših univerz na svetu. Mislim, da bo do tja še trnova pot, saj se bo morala spremeniti miselnost v določenih glavah. Primer članka o habilitacijah je ponazoril težave, ki se dogajajo na univerzi. Vsi so za spremembe, za boljšo kakovost, samo ne pri njih in ne sedaj. Drugače pa kakovost absolutno, ustanoviti komisijo, podkomisijo, prediskutirati na organih itd. Skratka, akademska debata. Profesorji so do nedavno nazaj veljali za nedotakljive. Pri starih habilitacijskih merilih so si nekateri razlagali, da jim za izvolitev v višji naziv ni bilo potrebno predložiti mnenja študentov oziroma študentskega sveta, ki je kot organ pristojen za izdajanje takšnih mnenj. Dragi študentje, po novih habilitacijskih merilih dvomov ni več (poznavalci trdijo, da jih že prej ni bilo), saj bodo morali profesorji ob izvolitvi v višji naziv obvezno predložiti pozitivno mnenje študentskega sveta. Kaj to pomeni? V primeru negativnega mnenja se zgodi, da lahko nekdo ostane brez službe. Postavlja se vprašanje, kaj naj bo osnova za dajanje mnenj. Verjetno so edine relevantne ankete. Kdaj te ankete opraviti in na kakšen način naj bodo oblikovane, da bodo dale objektivno oceno? Potrebno je v prvi vrsti zagotoviti anonimnost anket ter da anketo opravi študent, ki je že poslušal predavanja in pri ocenjevanem profesorju opravil izpit. Nasprotniki opozarjajo, da lahko pride do subjektivnih ocen pri tako imenovanih selekcijskih predmetih. Vseeno pa se je potrebno zavedati, da so tudi študentje del univerze ... Že dalj časa se vrstijo polemike o zaposljivosti diplomantov. So dovolj konkurenčni za trg delovne sile? Delodajalci, ki zaposlujejo diplomante, namreč trdijo, da le-ti potrebujejo več let, da se vpeljejo v sam sistem. Morda je problem, da je naš študij premalo povezan z gospodarstvom in nudi študentom premalo praktičnih znanj. Žalostno je, kot sem zasledil v neki raziskavi, da veliko diplomantov dela npr. kot natakarji ... Zakaj potem sploh študirati? Mediji 12 Povprečen Slovenec se raje kot s politiko in kritičnim presojanjem razmer ukvarja z malomeščanskim posedanjem po zakajenih pivnicah, kjer tečeta vino in pivo, cedita pa se "tipična slovenska nesamozavest in zapečkarstvo". Politika 22 Če pogledamo okoli sebe slovenske bogatune, ki so obogateli po uvedbi kapitalizma ali s privatizacijo ali s špekulacijami, lahko vidimo, da se velik del njih ne ravna skladno s pričakovanjem ministra za razvoj. Mednarodna politika 28 Gibanje za socialno pravičnost v latinski Ameriki začelo že pred desetletji, vendar je takrat bilo večinoma krvavo zadušeno - s strani ZDA. Edino na Kubi se je uspelo Castru obdržati na oblasti Foto: Aleš Gjerkeš Intervju z Andrejem Brvarjem 34 Danes pri nas nimamo poglobljene kritične refleksije sprotne literarne produkcije. Kot je velik del sodobne literature v svojem bistvu disperzičen, tako je disperzična, površinska, reklamarska tudi kritika. na kratko Maribor, kdo bo tebi "špilal"? Ijub'tozjvyčN)e - i narodna skupnost in z njo agencija za jedrsko energijo (IAEA) Mohameda El Baradeja z njim nedavno delala in še dela v rokavicah. Izraela niti ne vpraša, koliko kosov ga dejansko ima, medtem pa Baradej in agencija z vsemi sredstvi pritiskata na Severno Korejo in Iran, naj prekineta program razvoja jedrske energije. Da sta Iran in Severna Koreja, podpisnika sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, na Bushevem seznamu "osi zla", Izrael pa notorični ameriški varovanec na Bližnjem vzhodu in ne-podpisnik sporazuma, je sicer znano, a to še ne opravičuje obstoječih osupljivih dvojnih meril pri odstranjevanju "grožnje za svetovni mir". Kdo je največji terorist? Ampak, kdo je pravzaprav največja grožnja za svetovni miru? Ni jih malo, ki menijo, da sveta ne ogrožajo teroristi, kot pogosto navajajo medijske reciklaže, temveč je to politika ZDA. Problematizirati dejanja ameriškega predsednika, ameriško zunanjo politiko ali eno najbolj za lase privlečenih koalicij vseh časov, ki se je po 11. septembru 2001 namenila z nasiljem izkoreniniti teroristično zlo, ne da bi se zmenila za njegove vzroke, ter se na primer spraševati, kam bo Foto: D. S. še privedla njihova militaristična logika, je v današnjem času zelo nehvaležno početje. Toda, medtem ko je nekaterim enostavneje sprejeti osupljive bušistične simplifikaci-je tipa: mi dobri, oni zli, delitve na civilizirane in malopridne, zgolj poročati o mrtvih in ranjenih ali se celo odlikovati z vojnim hujskaškom, se na srečo vse več ljudi zaveda, da reči niso tako enostavne. Še zlasti pa niso takšne, kot jih želijo videti ameriški izumitelji vojne proti terorizmu in njihovi posnemovalci po vsem svetu. Prav nanje bi bilo nemara treba nasloviti vprašanje o minulih terorističnih napadih in nevarnosti novih. Varnost pred njimi se v svetu ni povečala, kot so obljubljali, temveč le še zmanjšala. Kdor še ni pozabil, da je svet prav po zaslugi Busha in ostalih "branilcev demokracije in civilizacije", namesto treznega osvetljeva- Irak kot primer in k/m. Tisti, ki iz vojne proti terorizmu črpajo svojo moč, se požvižgajo na mednarodno pravo (Irak) in spotoma kršijo človekove pravice (Guantanamo, Abu Graib...), v njem kajpak še naprej "zmagujejo", ostali pa preštevajo mrtve in ranjene... svarilo 1 Q) > nja in odstranitve vzrokov teroriz- ^ ma dobil permanentno vojno proti ^ terorizmu, ki po mnenju nekaterih teoretikov ni drugega kot najnovej- W ša epizoda imperialne vojne, se te-mu kajpada ne čudi. Tisti, ki iz voj- • ne proti terorizmu črpajo svojo moč, Ot se požvižgajo na mednarodno pra- q vo (Irak) in spotoma kršijo človekove pravice (Guantanamo, Abu Gra-ib...), v njem kajpak še naprej "zmagujejo", ostali pa preštevajo mrtve in ranjene... Da prvi raje načrtujejo novo nasilno spoprijemanje s terorizmom, kot pa da bi se spraševali o njegovih vzrokih, za katerimi največkrat stoji zgrešena ameriška politika, tako v preteklosti kot danes, je bolj ali manj znano. Res, politična "elita" in njihovi ideologi seveda ne nastavljajo bomb in streljajo, toda, kdo že (je) ustvarja(l) "novi svetovni red" in s svojo politiko v svetu ustvarja(l) pogoje za terorizem? Od kod terorizem? Poznavalci opozarjajo, da Bushu in njegovim, ki so ugled ZDA v svetu uspeli zmanjšati na najnižjo raven v zgodovini, pri njihovem boju proti terorizmu niti najmanj ne gre za ohranjanje svobodnega in civiliziranega sveta, in kar jih je še tovrstnih propagandnih presežkov, temveč predvsem za ohranitev in uveljavljanje strateških interesov ameriškega velekapitala in za zavarovanje družbene ureditve, ki temelji na brezobzirnem prilaščanju svetovnega bogastva. Šlo naj bi torej le za boj arogantnih elit za poceni surovine, delovno silo in trg. Po mnenju enega najpronicljivejših kritikov ameriške zunanje politike Noama Chomske-ga in množice somišljenikov je danes lepo vidno, kam pelje ameriški militantni humanizem in sprenevedanje. Kaj pa terorizem? Terorizem je vedno posledica napačne politike (politike zaostrovanja in nedialo-ga). Prav v odkrivanju vzrokov zanj se skriva možnost njegove odprave, pa čeprav nekateri zagovorniki ameriškega protiterorističnega mesijan-stva še zmeraj menijo, da se je s terorizmom mogoče bojevati le z novim nasiljem in varnostnimi ukrepi. Dogajanje v Iraku in drugod po svetu, skupaj z lekcijami zgodovine, vsekakor dokazuje nasprotno. DARIO SVETEJ Vojaška retorika ob javni obelodanitvi odločitve slovenske vlade o napotitvi štirih vojakov v Irak je dosegla enega izmed vrhuncev. Velikih pričakovanj od državnozborskih volitev oktobra 2004 pač nimamo več: argu-mentacijske manipulacije so postale vsakodnevna praksa. Servirani razlogi, ki naj bi prepričali slovenske državljane, da je napotitev nujna in neizogibna izbira, pa so vendarle presegli nekatera pričakovanja. Pozor: v nadaljevanju se sploh ne bomo vsebinsko opredeljevali do te odločitve, zanimala nas bo le uporaba nekaterih retoričnih nekonsistenc. Poglejmo si nekatere. Iraška retorika 1. Podpora vs. nepodpora napotitvi vojakov v Irak Zdi se, da sta bila Janša in Rupel ves čas naklonjena intervenciji in tudi napotitvi vojakov v Irak. Bila sta konsistentna. Pa to drži? Nes! Januarja 2005, leto nazaj in po obisku pri generalnem sekretarju Schefferju na sedežu NATA, sta oba trdila, da slovenska vlada ne bo spremenila politike do Iraka. Citat Ruplovega zaklinjanja: "Zagotovil je, da slovenska vlada ne spreminja politike do Iraka.” In dodatek: "Slovenija ne sodeluje v koaliciji za Irak, ne pošilja vojakov v Irak in ne namerava pošiljati vojakov v Irak." (Večer, 27. 1. 2005) Ministrovo zagotovilo je torej bilo, da vojaki tja ne gredo! Januarja 2006 je vse drugače: edina distinkcija, ki jo prodajajo in na katero se želi vlada opreti, je menda ta, da gre za mirovno operacijo in da so tja poslani vojaki dejansko vojaški inštruktorji! 2. Izpolnjevanje obljub in zavez iz preteklosti vs. "hvaležnost" Janša in Rupel se izgovarjata, da gre pri napotitvi vojakov za "izpolnjevanje obljub", ki jih je dala prejšnja, Ropova vlada. Toda hkrati se je Rupel skupaj z nekaterimi strankarskimi kolegi verjetno maliciozno zahvalil Ropu, češ da jim je utiral pot. Pri tem ne gre samo zato, da se premier in zunanji minister pretvarjata, da morata izpeljati postopke, ki da jih je zakuhal Rop, sicer bi Slovenija postala "nekredibilna" in neverodostojna. Nemogoče se je hkrati pretvarjati, da nekaj delaš z muko in odporom zgolj zaradi kredibilnosti in ker te je nekdo v to »potunkal«, hkrati pa se zahvaljevati (dobesedno!), da lahko isto stvar izpelješ! Zahvala prejšnji vladi in prejšnjemu premierju torej razgalja ničnost argumenta o domnevni nekredibilnosti, če vojakov v Irak ne bi napotila, ali pa vsaj držo, da kaj takšnega počneš nerad in proti svoji volji. 3. Legitimno vs. nedržavotvorno ravnanje S kakšnimi besedami so bili ožigosani tisti v politični opoziciji ali civilni družbi, ki napotitvi nasprotujejo? Imeti drugačno mnenje do tega je legitimno, je ponovil Janša. A le za trenutek, potem je nadaljeval drugače. Za potrebe retoričnih mahinacij so na vladi in v koaliciji izumili novo flosku- lo: nedržavotvornost. Kdor ni z nami, ni le proti nam, temveč je nedržavotvoren. Janša, poslanci Jerovšek, Petan in plejada drugih je floskulo ponavljala iz dneva v dan. Kaj zdaj, je imeti drugačno mnenje legitimno ali nedržavotvorno? Drugačno mnenje lahko imaš, le da te zraven popljuvajo! 4. Medijska pozornost globalnim trendom Janša je še lani kritiziral slovenske medije, češ da poročajo o vsaki bombi v Iraku. Medijska pozornost Iraku je torej pretirana. Ravnokar pa smo iz njegovih ust slišali argument o globalizacijskih procesih, ki da zahtevajo nujnost slovenskega vključevanja v reševanje iraške krize. Irak je nenadoma globalizacijski trend, naši vojaki tam so več kot potrebni in zaželeni, o bombah v Iraku, četudi gre za globalni proces, pa ne bi smeli poročati? 5. Stari dobri znanci iz zgodbe o osamosvajanju Premier je za tiste, ki se ne strinjajo z njim, uporabil star trik izključevanja: saj jih poznamo, tisti, ki niso z nami, so bili tudi proti osamosvojitvi. Cenena psihološka manipulacija, ki ne drži: proti osamosvojitvi je bila peščica ljudi. Proti odhodu naših vojakov v Irak je vsaj polovica Slovenije. In predvsem: ljudje iz obeh množic niso identični. Ter najhuje: za njimi ne stoji ista logika premisleka. 6. Manj komunikacije, manj težav Janšev izgovor, zakaj je vlada odločitev o napotitvi tako rekoč sprejela tajno, brez javne razprave, brez komunikacije z ustreznimi parlamentarnimi odbori in brez razprave v državnem zboru, je bil zares neverjeten: s tem smo si prihranili kakšen teden nepotrebnega govoričenja in upiranja. Seveda, to je ta nova pot v slovenski demokraciji: prihranimo si čas s tistimi, ki se ne strinjajo z nami! Zgoraj opisani izbor je kratek. Toda zadostuje za uvid v to, kako se je premier, po duši in izobrazbi skorajda vojak in strateg, odločil v politični diskurz uvesti vojaško operativo in retoriko. Državni razlog (raison d'etat) je premagal razumsko eksistencialnega (raison d' etre). Kdor ni z nami, je proti državi. In kdor uporablja razum, je menda proti sebi. Trenutno stanje stvari pri nas. Vojska - vojaki - vojaštvo Klepetulje in zgovorneži so zvečine nekoristni in hkrati lahkoverni - zakaj tisti, ki pove, kar ve, bo povedal tudi tisto, česar ne ve. (Francis Bacon, 1561-1626, Eseji o pretvarjanju in licemerstvu) Intenzivnost vročih polemik ob nameri odhoda štirih poklicnih častnikov v misijo v Irak raste z izjemnim tempom. Natolcevanja, ki jih slišimo iz medijev vsak dan, so ne samo smešna in neutemeljena, temveč dobi človek občutek, da živimo v nekem povsem izgubljenem svetu, ki nima prav nobenega stika z realnostjo. Ne želim razpravljati na nivoju površnih floskul, ki se pojavljajo, kot sem dejal, v vsakodnevnih razpravah samooklicanih skrbnikov miru, temveč postavljam svoje trditve na temelj realne situacije, ki je nastala po nekih vzrokih, posledice pa so pričujoči trenutek. Te posledice je potrebno spraviti v okvire obvladljivosti, in to lahko storimo le z odločnim pristopom, nikakor pa ne z izogibanjem obveznostim in omahovanjem. Trditev, s katero želim diskurz ponazoriti in ga spraviti v tirnice urejenosti in nepristranskosti, govori o treh morilcih: o oblasti, kadar ne izhaja iz svobodne narodove volje, o bogastvu, če nastane tako, da si prisvoji sadove dela in preprečuje svobodno uporabo proizvodnih sred- družbi je njena funkcija predvsem obrambnega značaja, poleg tega pa v njen delokrog sodi še precej opravil, ki so z obrambo le posredno povezana (pomoč ob elementarnih nesrečah, reševalne akcije, protokolarne naloge itd.). Izhajajoč iz dejstva, da je vojska po značaju organ prisile (podobno kot policija), ima v večini demokratičnih držav tudi svoje ministrstvo, ki bdi nad njenim delovanjem in skrbi za njen suport. Ker je notranja organizacija hierarhična, je tudi vedno jasno, kdo stoji za odločitvami, še bolj pomembno pa je, da je vedno tudi jasno, kdo za kaj odgovarja. Glede na profesionalno sestavo, ki je v večini držav prevladala nad naborniško vojsko, je tudi odločanje o nalogah vojakov mnogo bolj pregledno, saj gre za opravljanje profesionalnih nalog. Ko je Slovenija začela s pripravami za vstop v NATO, je bilo potrebno tudi v Slovenski vojski mnogo notranjih predpriprav in vse te smo do vstopa uspešno izpolnili. Danes sodi Slovenska vojska med dobro organizirane in pripravljene voja- Slovenke in Slovenci kot državljani članice NATO smo dolžni sprejeti svoj del odgovornosti za mirno reševanje sporov na vsej zemeljski obli. stev, ter o cerkvi, kadar vero podredi dogmi in vraževernosti in ljudi prikrajša za svobodno voljo, ki jo povrne tako, da jo da domnevnim posrednikom med človekom in Bogom. Iz teh besed povzemam kategorije: svoboda, nasilje in dogmatska pozicija oblasti. Na tem mestu lahko začnemo razpravo o vojski kot fenomenu, o vojakih, ki so kot njeni pripadniki del osnovnih sredstev te formacije, in o vojaštvu, ki je poslanstvo prvih dveh pojmov. Pojem vojske v modernem času predstavlja večplasten resor ustroja oziroma organizacije vsake države kot institucije. V demokratični ške formacije, ki ima v svojih vrstah vrhunske strokovnjake s področja obramboslovja in vojaških doktrin. Ker je znanje kot vsebina brezpredmetno, če ga ne ponudimo stroki in ga ne prenesemo na širše področje skupnosti, je odločitev vlade o sodelovanju vojaških častnikov v misijah v tako imenovanih mirovnih operacijah več kot na mestu, jasno, da med te misije štejem tudi odhod štirih častnikov v Irak, saj gre za urjenje oziroma izobraževanje iraških vojaških starešin, ki se šolajo za opravljanje službe v vojski demokratične vlade Iraka. Tu ne gre za režimsko milico ali kaj podobne- ga, zato ne razumem nasprotnikov take odločitve. Da so pripadniki Slovenske vojske prisotni v več državah na mirovnih misijah, je splošno znano. Znano je tudi število za posamezno leto: 2003 - 183 vojakov, 2004 - 246 vojakov, 2005 - 254 vojakov in predvideno za leto 2006 - 247 vojakov. Potrebno se mi zdi poudariti, da je največ vojakov v vseh misijah v Afganistanu (v letu 2005 in 2006 je vseh 58 vojakov). Prav tako ne smemo mimo dejstva, da so misije na območjih, ki so prepletena z minskimi polji, najnevarnejša in takšnih je ravno v naši soseščini, v BiH, največ. Ko govorimo o odhodu štirih inštruktorjev v Irak, vemo, da gredo v popolnoma varen vojaški center, kjer je njihova varnost enaka kot kjerkoli doma ali v svetu pri opravljanju njihovega poklica. Torej je vsaka skrb v tej smeri odveč. Pri vsej stvari pa gre za še en neutemeljen predsodek, ki ga dnevno slišim od nasprotnikov tej misiji. Gre za skrb, morda še bolj za neutemeljen strah za varnost Slovenje, ki naj bi se s svojo prisotnostjo v Iraku izpostavila teroristični nevarnosti. Ko sem pred tremi desetletji odšel v tujsko legijo (glede na dejstvo, da sem služil vojaški rok v BiH pod tujo zastavo in obvezno rabo srbskega jezika, to utemeljeno trdim), ni prav nihče smel pomisliti na nevarnosti, ki so prežale na nas. Ker Foto: Željko Stevanič sem zaradi študija vojaško obveznost odlagal do zadnjega, sem peskovnik JLA okusil še toliko bolj, saj ni šlo za kaj dosti več kot za šikaniranje predvsem izobražene populacije, še posebej nas, Slovencev. Bistveni poudarek, ki sem ga občutil v tistem letu, je bil v iskanju sovražnika, ki ga nikjer ni bilo. Nobena izurjenost ni bila toliko pomembna kot stalno prisotno iluzorno dejstvo, da sovražnik ne miruje. In ravno tu vidim vzporednico današnjih samooklicanih mirovnikov, pacifistov in roza-protestnikov, ki jih preganjajo strahovi, kot da živijo v pravljicah. Prepričan sem, da je odločitev vlade povsem na mestu, saj gre za operacije, ki so namenjene zgolj vzpostavljanju miru in graditvi trdnosti demokratičnega sistema v državi, ki sta ji mir in red še kako potrebna. Zavedati se moramo tudi, da je Irak ogromen zalogovnik nafte, ki po neki analogiji pripada vsemu človeštvu, zato je normalen demokratičen red v tej državi še toliko pomembnejši. Slovenke in Slovenci kot državljani članice NATO smo dolžni sprejeti svoj del odgovornosti za mirno reševanje sporov na vsej zemeljski obli, zato je tudi naša dolžnost nuditi suport usposabljanja kadrov, ki bodo na svojih ozemljih zagotavljali varnost svojih ljudi in sredstev. Platon je zapisal sledeče besede: "Ne nehaj klesati svojega kipa, dokler se ne bo pokazal božanski sij čednosti." JAN RAS ©Š' a® Tudi dijaki in študenti uživajo pri opravljanju svojega dela. tudentski ervis Preveri največjo ponudbo raznolikih prostih del tudi ti! p~nostavno združeni 031 841 841,041 200 500 www.studentski-servis.si,www.studentski-servis.com Sveža vladna garnitura nam je po dobrem letu svojega inav-guralnega delovanja postregla skopo število smotrnih odločitev ter kopico nespametnih potez. Medeni meseci vladajoče koalicijske poroke so se končali, javnomnenjska podpora je vidno padla, vzrok temu pa je moč najti v predlaganih neoliberalnih ekonomskih reformah. Koalicijske partnerice se obnašajo kot marionete, le nekaj rahlega negodovanja je zaslediti pri Desusu. Opozicija kontinuirano doživlja povolilni šok, spopadanje z vladnimi predlogi pa še vedno ni kos zadovoljivi obstrukciji. Perspektiven ukrep vlade smo dočakali z ukinitvijo avtomobilskih nalepk, pravosodni minister Lovro Šturm pa nas je presenetil z znižanjem notarskih tarif. Še več, veliko truda ponosno vlaga v boj zoper dolge sodne postopke. Finančni minister Andrej Bajuk je bil po mnenju britanske revije The Banker razglašen za naj finančnika leta. Nagrado si je prislužil zaradi preoblikovanja davčnega sistema ter uspešno nastavljenega konvergentnega programa za prevzem evra. V kolikor si je nagrado prislužil z lastnim delom, lahko ugibamo, potrebno pa je omeniti, da mu je bivši finančni minister Dušan Mramor vse skupaj že serviral na krožniku. Samostojna ter hkrati tvegana ministrova poteza pa se je dotaknila podjetnikov, katerih mesečni promet ne znaša 50 milijonov tolarjev, saj je kapitalistom po novem potrebno plačevati DDV šele ob prejemu plačila. Tudi koncesijska poteza vladnega odbora za reforme bo postopno zmanjševala davek na plače, le-tega pa bo potrebno kompenzirati z uvedbo enotne davčne stopnje. Janševa koalicijska pogodba nam je obljubljala transparenten umik države iz gospodarstva. Pomemben delež Mercatorja je že prodala v imenu Kada in Soda, v kolikor pa je bila prodaja pregledna, nam priča že naveličana agonija opozicije in pozicije glede preiskovalne komisije, ki bi ugotovila prodajna neskladja paradržavnih skladov. LDS je vložila preveliko truda v želji po razkrinkanju ozadja in odločilni taktirki ministrskega predsednika, obenem pa pozabila na konsolidacijo znotraj lastne stranke. Inspiracijo kadrovske rošade je trenutna vlada šablonsko posnema- la od dolgo vladajoče Liberalne demokracije. Od kompatibilnega kadra se ne zahteva znanje in uspešnost, pomembnejša je pravilno izbrana politična barva. Bruno Korelič (Luka Koper), Jože Lenič (Zavarovalnica Triglav), Janez Lotrič (Petrol) in Zoran Jankovič (Mercator) so le nekatera od imen predsednikov uprav vodilnih slovenskih podjetij, ki so bili zamenjani po zaslugi črnega ključa, ki ga vihti vrhovni vodja. Enako je s privatizacijo generativ-nih in zelo uspešnih podjetij. Prodaja pomembnih lastniških deležev resda zapolni proračunski primanjkljaj, vendar čemu prodajati podjetja, ki se ponašajo z zadovoljivim rezultatom? Telekom, NLB in NKBM že nestrpno čakajo na usodno primopredajo lastništva. Decembra je Niko Toš postregel rezultate, ki so obeležili nizko javnomnenjsko podporo vladi. Kljub nerelevantnim rezultatom je Toša doletela diskreditacija in posledična prekinitev vladnega financiranja. Kajti oglaševanje vladne marginalnosti se kaznuje z ustreznimi sankcijami. Še sreča, da bo vladna srenja nevtralizirala svojo superiornost v politično preurejenem programskem svetu RTV-ja. Nacional-kin program se bo sčasoma rekonstruiral v dobro vladajoče elite, per-petuira črne dominacije pa se bo prelevila tudi v tisk. Na čelo predsednika uprave Dela je sedel Danilo Slivnik in izjavil, da potrebuje časopis prijaznejši odnos do leve in desne pozicije. Uredniška politika Dela se bo spremenila, kritik oblasti bo manj ali nič, branost bo padla, glavni namen, ki se nanaša na manipuliranje volilnega telesa, pa bo vlada toplo sprejela. Proameriški zunanji minister Dimitrij Rupel je predsedoval Organizaciji za varnost in sodelovanje Evrope (OVSE) in svojo nalogo opravljal korektno in dosledno. Škoda je le, da je zanemarjal svojo primarno funkcijo in se pavšalno loteval problematike avstrijskih dvojezičnih napisov, da ne govorimo o mejnih problemih, ki jih ima Slovenija s Hrvaško. Diskriminacija pa ni zajela le zamejskih Slovencev, temveč tudi Rome, istospolno usmerjene, prosilce azila ter nenazadnje izbrisane. V Osnovni šoli Bršljin je minister Zver izvajal segregacijo romskih otrok. V državnem zboru so poslanci homoseksualcem izglasovali zakon, ekvi- valenten avtomobilski registraciji. Istospolno usmerjene je minister za delo, družino in socialne zadeve, Janez Drobnič, opredelil kot skupino bolnikov s posebnimi potrebami in jih napotil na ministrstvo za zdravje. Sprejet je bil tudi patriotičen zakon, ki zapira vrata prosilcem azila, izbrisani pa so bili tako ali tako tista predvolilna tema, ki je SDS dvignila na vrh vodenja države. Potreba po koheziji volivcev se je izrazila na volišču, nacionalistično stališče do občutljive tematike pa se bo izrazilo po sprejetju ustavnega zakona, ki nalaga individualno obravnavo slehernega izbrisanega. SDS-ove koalicijske partnerice podpirajo vladni predlog sprejetja ustavnega zakona, od opozicije pa je na nasprotujočem bregu le LDS, čeprav bi lahko v dvanajstih letih vladavine izglasovala privlačnejšo rešitev omenjene tematike. Predsednik SD, Borut Pahor, posnema zadnje čase držo ministrskega predsednika ter izjavlja, da "moderna socialna demokracija ni proti-cerkvena politika". Cilja Pahor enako kot Janša na klerikalen volilno-te-lesni kos? Ali pa gre zgolj za novo desničarsko preobleko, v katero je v stranki odet le Pahor? Ni naloga dobre opozicije nasprotovanje in kritiziranje vladnih predlogov? Zadnje čase odmevna novica o invaziji štirih vojakov v Irak je temeljila na paranoji medijev. Zakaj se paranoja ni pojavila ob referendumskem sprejetju vstopa Slovenije v zvezo Nato, ko je za vstop glasovalo 66 % prisostvujočih volilnih upravičencev? Na drugi strani pa jadikovanje opozicije ne temelji na legitimni bazi, saj je bila ona tista, ki je pred leti silila v Nato, o diktiranju ZDA pa so že zdavnaj žvrgo-leli ptički. Prejšnje leto je Slovenijo zaznamovala 3,9-odstotna gospodarska rast. Vladna ministrska nomenklatura nenehno zatrjuje, da bomo z uvedbo reform, vezanih na privatizacijo, trg dela in davke, dosegli 5-5,5-odstotno rast BDP-ja. Bodo asocialni operacijski posegi res prinesli domnevno višji BDP? je kakovost življenja paralelna visoki gospodarski rasti? Žalostno je le to, da se bo na parlamentarnih volitvah 2008 volilno telo ujelo v primežu medijske manipulacije in pozabilo na osi-romašenje socialnih komponent, ki jih bodo prizadejale reformne utopije. MARKO KRULC > o Volitve 2004 so Sloveniji prinesle spremembe, ki so bile nujne in brez dvoma potrebne. To je dejstvo, ki ga je na tihem pričakovala in podpirala tudi Evropa, pa če se nekateri politiki in komentatorji še tako izogibajo takšnemu tolmačenju. Način vladanja, ki smo ga imeli vse od razpada Demosa naprej, je izčrpal gospodarstvo, osiromašil šolski sistem in kulturo, nudil podlago klientelizmu in elitizmu, popolnoma zavrl spoštovanje moralnih in etičnih vrednot ter praktično popolnoma centraliziral državo. Kriza se je pojavila v sodstvu, afere so prepletale gospodarstvo, policijo in vojsko; včasih je opazovalec dobil vtis, da država funkcionira le še stihijsko, zgolj zato, ker pač je članica Združenih narodov. Izjemno močan odpor nove opozicije potrjuje dejstvo, da si v tej vlogi še po več kot letu dni ni opomogla od volilnega poraza. V ozadju sicer še vedno vleče niti veliki mag za vse čase, bivši predsednik države, ki pa mu vpliv peša, saj se kartel režimskega vladanja neizogibno vdira sam vase. Interesi kapitala političnega porekla se lomijo pod težo konkurence, ki je znala izkoristiti njegovo mehko tkivo in prevzeti pobudo na osnovi tržnih zakonitosti, ne ozirajoč se, od kod prihajajo. Gospodarstvo kot temeljni steber države ustvarja bazo zadovoljstva in blaginje državljank in državljanov. Da država ne more biti gospodarstvenik, je jasno. Sociološka definicija njene funkcije ni ustvarjanje materialnih dobrin, temveč je zgolj organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast. Umik države iz gospodarstva je neizbežen korak za funkcioniranje svobodnega pretoka gospodarskih subjektov. Doslej je bil vpliv političnih elit v Sloveniji izredno močan, saj so njihovi dediči iz rajnke SFRJ ostali na vseh ključnih položajih, kar je razen redkih izjem povsem ustavilo normalen razvoj. Za besedo (beri masko) tranzicija se je skrilo vse, pa naj je šlo za zlome podjetij, prestrukturiranje, odliv kapitala ali preprosto za interese ožjih skupin. Danes stojimo pred dejstvom, ko se odločamo o sprejetju nujnih ukrepov, saj zahteva sodobno gospodarstvo moč, transparentnost, konkurenčnost in stalno gospodarsko rast. Poslovni odnosi so povsem drugačni kot pred tremi ali štirimi desetletji. Reforme, če jih že tako imenujemo, bi morala sprejeti katerakoli vlada, leva ali desna, le princip bi se razlikoval. Prav tu je potrebno uskladitve sprejeti z modrim dialogom; diskreditacije in neutemeljeno nasprotovanje LDS in SD je popoln nesmisel, saj je sedanja vlada v 12-letni opozicijski drži natančno proučila napačne poteze, zato je tudi predstavila program, za katerega je dobila mandat. Premier janez Janša ponuja s svojo ekipo ukrepe, s katerimi je v danem trenutku, ko je stanje še moč v celoti nadzorovati, s sorazmerno majhnimi odrekanji možno izvesti korektive davkov, socialnih transferjev in trga dela, univerzitetnega in pokojninskega sistema, ob tem pa poskrbeti za večjo konkurenčnost, za privatizacijo in za boljše črpanje sredstev iz evropskih skladov. Vendar je naletel na strahovit odpor LDS in SD, našlo se je še nekaj marginalcev, ki so iz konteksta izvzeli določene uskrepe in jih predstavili kot zlom socialne in pravne države. Izredno hitro so pristopili sindikati in bili smo priča pravemu ljubljanskemu pohodu novodobnih hugenotov. Prišli so po ukazu, zgolj zaradi dogajanja samega, saj so imeli zagotovljen prevoz, malico in pijačo, jesenski manifest sindikalnih liderjev pač, ki držijo figo v žepu in se izogibajo konstruktivnim pogovorom z vlado, je že tako, da je preprosteje hujskati kot argumentirati. Ustanovitev ministrstva brez resorja za strategijo razvoja je pričakovana poteza, saj prinaša več fleksibilnosti, v istem trenutku pa vzpostavlja bolj konstruktivne relacije, kar je za projekt, ki si ga je vlada zadala, velika razbremenitev. To pa ne pomeni, da so se nasprotovanja kaj zmanjšala, saj nas mediji dnevno bombardirajo vsaj z EDS (enotna davčna stopnja), če že drugega ne najdejo. A šteli bodo le rezultati, ob tem pa čas ni naš zaveznik in vlada se tega natančno zaveda. Tega bi se morali zavedati tudi nasprotniki reform. Vsi dobro vemo, da je naš davčni sistem zelo zapleten in pobiranje davkov ni učinkovito. Obstoji ogromno možnosti izogibanju, kar spretno izkoriščajo predvsem veliki. Vsi pa ne vedo, da je obdavčevanje sistem, ki deluje po svojih zakonitostih in mora biti v ravnovesju. Prav zato ni utemeljeno poudarjanje, kako slabo bi EDS vplivala na povečanje revščine in bogatenje bogatih. Ravnovesje se poruši, če storimo le eno samo korekturo. Vsaka pote- za brez natančne analize lahko zlomi celoten ustroj, zato se mi zdi tako nerazumljivo nasprotovanje eni sami postavki v sistemu. Poznamo države, ki funkcionirajo z EDS zelo uspešno, prav tako poznamo tiste, ki jim ta sistem ne koristi. Eno dejstvo je neizpodbitno: z lepotnimi, neuravnoteženimi popravki v veljavni davčni zakonodaji nam ne bo uspelo prav ničesar. Potrebujemo usklajeno, celovito reformsko strategijo in uvedba enotne davčne stopnje lahko prispeva k tem ciljem, ker razbremeni gospodarstvo. Enotna davčna stopnja zagotavlja nižjo obdavčitev visoko izobražene in usposobljene delovne sile, ki je spodbujevalec razvoja podjetij. Tako stimuliramo lasten razvoj in ustvarjamo pogoje za normalno delovanje transferjev sociale ter zdravstvene in pokojninske solidarnosti. Konkurenčnost moramo iskati tudi v izobraževanju, ki mora postati učinkovitejše, čas študija pa krajši. Za razviti svet so potrebe po vrhunskih kadrih velike, enako pomembna pa je razvojna miselnost, ki stimulira perspektivne študijske programe. Evropa se je odločila za usklajen sistem na podlagi Bolonjske reforme, h kateri je pristopila tudi Slovenija. Prenova programov, uvedba kreditnih točk, uvedba študija v treh stopnjah (3 + 2 + S ali 4 +1 + 3), dvig ravni in novo razumevanje kakovosti študija, interdisciplinarnost, večja privlačnost in še kaj. Zelo pomembno je sodelovanje visokošolskih zavodov z gospodarstvom, saj le to omogoča zares kakovosten študij, ki je v praksi uporaben tudi na trgu. Problem meje s sosednjo Hrvaško je zanesljivo eden težjih primerov zunanjega ministrstva. V tem primeru pa je opozicija le bila konstruktivna, saj je podprla Zakon o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnega pasu Republike Slovenije. Napenjanje mišic v primerih, kot so prodaja deležev Mercatorja, Vzajemne, Aktive, odhod inštruktorjev v Irak in podobne teme, ne vnašajo pozitivnega fluida v delo izvršilne veje oblasti. Zanesljivo nekaj k temu prinašajo bližajoče se lokalne volitve, ki oblikujejo javno mnenje na določenem nivoju, a sistemsko Slovenija še ni razvila volilne demokracije do te mere, da bi obstajala neposredna odvisnost med lokalnim in državnim nivojem. Vendar te relacije prepuščam nekemu drugemu diskurzu. JANUŠ RASIEWICZ politika Damijan, faraoni, da o ostalem niti ne govorimo Skratka, pri nas je zelo živahno. Ne le, da vlada počne neumnost za neumnostjo, premiki so se začeli tudi na ravni civilne družbe. Tiste civilne družbe, ki je bila v socializmu najpomembnejši dejavnik družbenih sprememb. In tiste civilne družbe, ki je ob prehodu v demokracijo tako očitno izdihnila. Ali so jo pustiti izdihniti. Namenoma. Da bi ne povzročala težav. Zapletov. Konfliktov. Ali česa podobnega. Kar v demokraciji seveda ni primemo. In zaželeno. Saj je demokracija družba, ki res ne potrebuje zapletov. Konfliktov. Nasprotovanj. In takih reči. Ne, demokracija tega že ne potrebuje. Demokracija je tak brezkonflik-ten in harmoničen sistem, kjer naj ne bo nihče proti. Ali kaj takega. To je v nasprotju z duhom demokracije. Vsaj v glavah tistih izbranih akterjev demokracije, ki so si jo pri nas začeli lastiti. Tistih istih, ki so se imeli in se še imajo za utelešenje demokracije. In ki so, kot je videti, pomešali demokracijo s totalitarizmom na povsem enkraten slovenski način. Tako, da je nastalo nekaj takega kot totalitarna demokracija. Ali demokratičen totalitarizem. No, ampak tudi v tem demokratičnem totalitarizmu je začelo očitno škripati. Nekako izginja vsesplošno navdušenje za strinjanje. Ker vlada strelja takšne kolosalne kozle, kot je predlog reform, je začelo nekaj migati tam, kjer se je zdelo, da ni več ničesar. Namreč v civilni družbi. In če imam na sploh o sedanji vladi nadvse slabo mnenje, ji moram priznati, da ji gre vendarle zgodovinska zasluga za to, da je spet razmigala civilno sfero. In ljudi prepričala, da je potrebno nekaj narediti. Ne zgolj ali predvsem v politični sferi. V okrilju političnih strank. Kjer seveda ni mogoče narediti nič. Ker te vladajo same zase in po svoje. Brez sleherne intence, da bi upoštevale, kaj se dogaja med volivci. Saj jih volivci zanimajo zgolj in le takrat, ko so volitve. Potem pa na njih pozabijo. Kar seveda kaže, da je demokracija pri nas sistem, ki deluje le en dan na štiri leta. To je na dan volitev. Sicer nimamo demokracije. Ampak nekaj čisto drugega. Kar je očitno še šlo, dokler je vladala garnitura, ki je dajala volivcem občutek, da jih povsem ne ignorira. In da ne dela povsem proti njihovim interesom. No, zdaj vlada niti slučajno več ne daje takšnega vtisa. Zdaj je večini vendarle postalo povsem jasno, da vlada gleda le nase. Da ignorira volivce. Njihove interese. Njihova mnenja. Njihovo dobro. To je ljudi prepričalo, da bo treba nekaj storiti. Ne prek ali skozi politične stranke. Ampak drugače. Skozi civilno družbo. Kar je dobro. Kar je odlično. Totalitarna ignoranca oblasti je torej sprožila oživitev ključnega segmenta demokratične politike, civilne družbe. Če je kaj v obdobju zadnjega meseca označilo premik v slovenski politični sferi, so to natančno dogodki v civilni družbi. Predvsem se je civilno družbeno začel vesti sam predsednik države. Drnovšek je izstopil iz LDS. Vse čestitke! In očitno ustanavlja civilno gibanje. Tudi za to vse čestitke. Pri čemer ena od raziskav javnega mnenja ugotavlja, da se je temu gibanju pripravljeno pridružiti 60% vprašanih. Kar je fascinantno. Ker kaže na to, da se oblikuje civilno družbena skupina pritiska, ki bi lahko odigrala pomembno vlogo v politiki naslednjih let. Se je pa v civilni družbi zgodilo tudi to, da se je spet sestal Forum 21. Ki je na svoj tokratni sestanek povabil tudi našega ministra za razvoj, g. Damijana. Ki je, kot običajno, streljal kozle. Kar je veličastno dopolnil s svojim televizijskim nastopom. V katerem nas je seznanil ne samo s svojim odnosom do klošarjev, ampak tudi s svojim idealom razvoja. Ki je očitno egipčansko sužnjelastništvo. Da te kap! G. Damijan si očitno želi, da bi slovenski razvoj šel v smer zidanja piramid ali podobnih dosežkov. Pri čemer je poleg ostalega zanimivo to, da je prepričan, da so piramide in podobno nastali zato, ker so bili faraoni dovolj bogati, da so si jih lahko privoščili. Da je torej ključni dejavnik, ki je povzročil nastajanje piramid, dovolj veliko bogastvo nekaterih. S to svoji predpostavko je pokazal, da očitno nima pojma o zgodovini. Tisti socialni in politični še prav posebno. Kajti, kot je znano, za nastanek piramid ni bilo ključno bogastvo faraonov. Ker to bogastvo v nobenem primem ne bi moglo zazidati piramid. Bogastvo ničesar ne zida. Ampak so piramide zazidali sužnji. Ki za svoje delo nisi bili plačani. Gre torej za to, da piramid ni omogočilo bogastvo vladajočih, ampak predvsem brezčutno izkoriščanje revnih. Brezplačno delo tisočih, ki so bili docela in povsem brezpravni. S sklicevanjem na egipčanske piramide je torej g. Damijan pokazal ne samo svoje zgodovinsko neznanje, ampak tudi popolno odsotnost kakršnega koli socialnega čuta. Kar je dodatno potrdil s svojo pripombo o klošarjih. Ki jih očitno ne ceni. Pri tem je seveda pozabil odgovoriti na vprašanje, kdo je kriv za to, da so ljudje klošarji. In če je seveda res, da si nekateri ta življenjski stil izberejo, ker jim ustreza, je večina klošarjev vendarle predvsem materializacija revščine. Revščine, ki spremlja bogatenje nekaterih. Zgolj nekaterih. Kar seveda ni razvoj. Še posebej ne, če ti nekateri ne delujejo tako, kot pričakuje g. Damijan. Kajti g. Damijan pričakuje, da tisti, ki imajo več denarja - torej bogataši -, tudi več vlagajo v ekonomijo. In tako omogočajo razvoj. To je vsekakor hvalevredno pričakovanje. Za katerega bi si lahko le želeli, da bi se uresničilo. A če pogledamo okoli sebe slovenske bogatune, ki so obogateli po uvedbi kapitalizma ali s privatizacijo ali s špekulacijami, lahko vidimo, da se velik del njih ne ravna skladno s pričakovanjem ministra za razvoj. Svojega denarja namreč ne vlagajo v ekonomsko bazo, v proizvodnjo. Ampak v svojo osebno potrošnjo. Kar pomeni na svoje bančne račune. V svoje hiše. Jahte. Obleke. Čevlje. Itd. Itd. Seveda ni povsem jasno, kakšen razvoj je to. Še posebej to ni jasno, če pogledate na primer v Melje. Kjer je prehod v kapitalizem povzročil zaprtje tako rekoč vseh tovarn. Kapital so dobili posamezniki. Ki pa očitno tega kapitala niso vložili nazaj v proizvodnjo. Kar Melje jasno dokazuje. Ampak so ga, kot vemo, spokali v svoje privatne žepe. Kar očitno dokazuje kar nekaj reči. Najprej to, da so planerji našega novega modela razvoja pozabili pogledati okoli sebe. Pozabili so ugotoviti, kako slovenski kapitalisti dejansko funkcionirajo. Niso dojeli, da ne funkcionirajo tako kot zahodni kapitalisti. Tisti, o katerih so se učili iz knjig. Ti vlagajo v proizvodnjo. Naši pa ne. Naši ne vlagajo v proizvodnjo. Ampak v potrošnjo. Kar pomeni, da imamo pri nas opraviti z drugačnimi kapitalisti kot na Zahodu. In da zato modeli razvoja, ki so primerni za zahodne kapitaliste, niso primerni za naše. Tega predlagatelji našega novega razvojnega modela niso dojeli. In zato predlagajo razvojne sheme, ki so morda primerne za Zahod. Ne pa za Slovenijo. Kar pomeni, da bi jih morale zaposliti vlade na Zahodu. (Pa jih ne. Kar pove dovolj.) Ne pa naša. Saj planirajo razvoj, ki bi lahko potekal tam. Ki pa ne more potekati pri nas. Ne toliko zato, ker ga blokira naš delavski razred. Ampak zato, ker ga blokirajo tisti, ki imajo pri nas denar in od katerih g. Damijan pričakuje, da bodo gradili piramide - namreč naši kapitalisti. Katerim se fučkata razvoj in piramide. Zanima jih le V lovu za Nobelovo nagrado Iskanje mednarodne lovorike je nekaj, kar pri predsedniku RS lani spomladi ni bilo angažirano kot glavna prioriteta. Igranje mirne, zadržane in hipoma morbidne strune dr. Drnovška je doletela redefinicija hedonistične predsedniške funkcije in rigidnega spremljanja političnega peskovnika skozi okna predsedniške palače. Nenadnemu zasuku mednarodne intervencije je botrovalo reševanje krize na zahodnem Balkanu in humanitarna akcija v sudanski pokrajini. lastno ugodje. Lastna potrošnja. To seveda v nadaljevanju kaže, da predlagatelji reform niso izdelali razvojnega modela za obstoječo slovensko družbo. Ampak za hipotetično slovensko družbo. Ki je ni. Izdelali so torej model razvoja za družbo, ki ne obstaja. Kar je naravnost čudovito. V učinkovitost tega modela seveda ne gre dvomiti. Rezultati so povsem predvidljivi. To seveda nadalje kaže na to, da reformatorji očitno nimajo nikakršnega stika z dejanskim življenjem. Ampak živijo v namišljenih realnostih, ki so kombinacija odzve-na Zahoda, kjer so se šolali, in hipotetične slovenske družbe, ki je ne poznajo. A to še ni vse. G. Damijan skupaj z reformatorji dokazuje, da misli, da vsi ljudje v istih situacijah ravnajo isto. Ne glede na, na primer, kulturne razlike. Kar seveda ni res. Konkretne študije razvoja, tudi na primer japonske, kažejo, da je pri razvoju ključen kulturni element. Kulturni kapital. Ta je tisti, ki definira situacijo. Ta, ne pa ekonomski ukrepi. Zato isti ekonomski ukrepi v različnih kulturah rodijo povsem različne rezultate. Ne vedno razvoj. In, gledano iz drugega zornega kota, je za razvoj v različnih kulturah potrebno izvajati različne ukrepe. Natančneje, treba je izvajati določeni družbi in kulturi prilagojene ukrepe, ki aktivirajo razvojni potencial natančno tiste družbe, za katero gre. Prenos modelov razvoja Zahoda v druge družbe je torej napaka. Napaka, ki je zgodovinsko dokazana. Ne samo v Indiji. Afriki. Aziji. Ampak tudi drugje. Veliki zahodni svetovalci, ki so ob zlomu socializma prinašali nasvete za razvoj v ta del sveta, so se pokazali za nekompetentne. Njihovi predlogi pa za zgrešene. Poleg vsega tega g. Damijan ne upošteva tudi nekaterih drugih evidentnih dejstev. Najprej tega, da živimo danes v potrošniškem kapitalizmu, kar pomeni, da se niti delavci niti lastniki danes ne vedejo tako, kot so se v drugi polovici 19. stoletja. Z nobenim ukrepom jih ne bo mogoče prisiliti, da bi ponovili procese, ki so na Zahodu potekali pred sto leti. Če pustimo ob strani dvom, zakaj naj bi premik za sto let nazaj bil razvoj, vendarle ostane dejstvo, da reformisti ne razumejo, da razvoj v potrošniškem kapitalizmu poteka drugače kot razvoj v liberalnem kapitalizmu. Da ga vodijo drugi dejavniki. Drugi motivi. In da je zato model razvoja, ki naj ponovi liberalni, utopija. Ki ne bo delovala. Predvsem zato, ker je v nasprotju z logiko potrošniškega kapitalizma. Ki je kapitalizem Zahoda. Ali pa morda reformatorji mislijo, da bo Zahod reformiral svoj kapitalizem le zato, da bodo oni lahko izvedli reforme v Sloveniji? DR. VESNA V. GODINA Prvi človek izvršne oblasti, dr. Janez Drnovšek, je leta 1986 doktoriral iz ekonomskih znanosti na EPF v Mariboru. Tri leta kasneje je v svojem enoletnem mandatu konstituiral funkcijo predsednika predsedstva nekdanje Jugoslavije, v obdobju osamosvajanja Republike Slovenije pa je odigral ključno vlogo glavnega pogajalca med slovenskim vodstvom ter vodstvom nekdanje Jugoslavije in vrhom Jugoslovanske ljudske armade. Trikrat zapored je požel zmago na parlamentarnih volitvah, njegovo nepretrgano vodenje vlade in predsedovanje nekdaj najmočnejši parlamentarni stranki LDS pa je prekinila tik pred božičem 2002 zaprisega predsednika RS. Pod okriljem mag. Antona Ropa, ki je vskočil za vladno krmilo takoj ob odhodu Drnovška, je stranka LDS na parlamentarnih volitvah 2004 trumoma zapeljala v opozicijo, saj se njegova šibka politična spretnost ne more kosati z retoriko svojega predhodnika. Vrhovnega poveljnika slovenske vojske ne moremo profilirati kot človeka s tipičnim desnim ali levim nazorskim nabojem. V času desetletne vladne taktirke je njegova stranka veljala za sredinsko, ob Drnovškovi predaji dirigentske palice pa se je prelevila v levo-sre-dinsko. Dokaz temu je bilo sprejetje bolj progresivne davčne reforme. Trenutna vlada igra na drugačno noto in želi socialni davčni model izpodriniti z operacijo ne-oliberalnih davčnih reform. Učinki enotne davčne stopnje in podobnih kapitalistično pridobitni-ških gonj bodo rezultirali asocialno mrežo državljanov, tem pa bo vladala korporacijska srenja. Drnovšek sicer podpira sprejem vladnih reform, vendar le v primeru, da te ne bodo oblikovale socialna neskladja oz. še večje socialne diferenciacije. Kar pa, kot kaže, ne bo realizirano s strani vlade, ki poudarja pomembnost sprejetja celotnega reformnega paketa. Pri Drnovšku, kot tudi v medijskem prostoru, je lani zimsko spanje prekinila kosovska ekskurzija. Odhodu na zahodni Balkan je bazirala Drnovškova zavzetost iskanja stabilne rešitve med agonijo Albancev in Srbov. Kljub dejstvu, da končni status Kosova še dolgo ne bo rešen, je Drnovšek predlagal pogojno neodvisnost Kosova in zaščito srbske manjšine. Albanci so se Drnovškovega predloga razveselili, srbska javnost pa je njegovo potezo definirala kot an-tisrbsko državno politiko Slovenije. Na domačih tleh so ob prihodu Drnovška s Kosova kritike kar deževale. Dr. Peter Jambrek mu je takoj očital, da deluje v nasprotju z ustavno vlogo predsednika, zunanji minister Dimitrij Rupel pa ga je napadel in opredelil kot solista, ki disputira brez vladne koordinacije mnenj. Predsednik se je zagovarjal s svobodo izražanja, čeprav njegova vrsta izražanja mnenj ni ekvivalentna izražanju navadnega državljana, saj predstavlja mnenje RS. Potem ko je kosovska problematika opekla zastopnika RS, si ji le-ta poiskal alternativno vlogo moralnega arbitra. Najprej je v mednarodni skupnosti sprožil politično akcijo, zlasti v New Yorku, kjer se je pogovarjal z generalnim sekretarjem ZN Kofijem Ananom o nadaljnji rešitvi etničnega čiščenja in genocida v Darfurju. Organiziral je tudi del slovenske humanitarne pomoči in druge evropske institucije, ki bi pripomogle k reševanju sudanskih kaotičnih razmer. Njegove etične poteze in manifestiranje humanega odnosa do kriznih in hkrati nedotakljivih področij odražajo predsednikovo potrebo po mirovnih pogajanjih. Spremembo v mirovni drži pa Drnovšek reflektira na domačem terenu. Vlado vehementno podpira in ne nasprotuje napotitvi štirih vojakov v Irak, kjer poteka globalni spopad civilizacij z ZDA na čelu. Generalni sekretar OZN je iraško vojno že zdavnaj opredelil kot ilegalno, Drnovšek pa mu je pred časom zatrdil, da se premalo loteva problemov človeštva. Se je njegov moralni čut okrepil s stagnacijo nerešljivih problemov? Koketirajoč odnos z vlado goji Drnovšek na prefinjen način. Čeprav zatrjuje, da pove tisto, kar misli, da je prav, vseskozi ohranja konsenz z vlado. Septembra se je njegova referendumska retorika nagibala k podprtju Grimsovega zakona o RTVS, dokaj neetična podpora vladi pa se loteva sprejetja ustavnega zakona, ki bi obšla odločitev ustavnega sodišča in kolektivno izbrisanim naložila individualno obravnavo. Glede kadrovskih menjav daje mnenje, da je še prehitro govoriti o domnevnih napakah, strinja pa se z vladnim umikom iz gospodarstva. Reševanje globalnih problemov je nekaj, kar od predsednika nikoli nismo pričakovali, podpiranje Janševih ekspertiz pa se kaže kot Drnovškova diskontinuiteta notranje konservativnosti in zunanje liberalnosti. MARKO KRULC neoliberalizem Prednosti in slabosti Prepričani smo, da večino mladih, potemtakem tudi študentov, zanimajo konkretna vprašanja o njihovi prihodnosti. Se jim bo uspelo zaposliti? Kje bodo dobili službo in kakšno bo njihovo delo? Si bodo lahko uredili dom, ustvarili družino? Kakšno bo sicer življenje, ali bo kvalitetno, ali bo mogoče zadovoljiti osebne cilje, ali bo potrebno sprejemati vrsto neželenih kompromisov in odrekanj? Poleg teh konkretnih so za mnoge mlade pomembna tudi bolj splošna vprašanja: kakšna bo Slovenija v prihodnosti, kako bomo živeli, ali se bodo družbene razlike še naprej povečevale, ali je to dobro oziroma pravično? Enostavnih odgovorov, posebno tistih, ki bi zadostili konkretnim vprašanjem, seveda ni, ker pa je vsaj deloma mogoče odgovoriti na splošna vprašanja, si lahko do neke mere razjasnimo tudi osebne obete. Veliko je namreč odvisno od družbenih razmer, v katere bodo vstopili bodoči diplomanti in drugi iskalci zaposlitve. Ni vseeno, ali bodo prihajajoče generacije vstopile v svet neomejenega kapitalizma ali v svet, ki ohranja tržno gospodarstvo, a s svojimi institucijami brzda kapitalske trende. V kolikor bodo prevladale neolibe-ralne ideje, ki jih pri nas pooseblja novi val ekonomistov, bomo priča trendu uvajanja tržnih zakonitosti v vsa področja življenja v družbi. Socialna sfera, šolstvo, zdravstvo, kultura, če omenimo zgolj nekatera, bodo utrpela racionalizacijo in večjo ali manjšo privatizacijo. Kvaliteta uslug, ki si jih bodo lahko privoščili posamezniki, se pravi, kje bodo šolali svoje otroke, kakšno zdravstveno oskrbo si bodo lahko privoščili ipd., bo odvisna od njihovega doseženega statusa. Izpolnjevanje konkretnih življenjskih ciljev posameznikov bo zato stvar uspešne prodaje pridobljenih kompetenc na trgu. Izkušnje v družbah, ki so organizirane po neoliberalnih načelih, kažejo, da socialne razlike poglabljajo. Ni neoliberalno zasnovane družbe, ki je ne bi spremljal pojav rastočega števila revnih. Ker se ljudje zavedajo, kaj jih ob morebitnem neuspehu družbeno tkivo prežema strah. Glede na to, nas zapiranje v zasebno sfero in pretežna skrb za sebične interese niti ne bi smela presenetiti. A žal postaja sebičnost do te mere samoumevna, da so altruistične ideje videti zgolj smešne. Neoliberalci kljub mračni viziji prihodnosti, ki izhaja iz njihove teorije, slednjo zagovarjajo. Zanimivo pri tem je, da je ne zagovarjajo izključno zaradi sebičnih razlogov. Neoliberalca si ne moremo poenostavljeno predstavljati kot bogataša, ki brani svoje privilegije, saj bi tudi revež z neoliberalnim prepričanjem bržčas trdil isto. Srž njihovega zagovora je preprosto v tem, da imajo svojo teorijo za pravično. Ker se nam to zdi nadvse čudno, bomo neoliberalno teorijo pravičnosti v nadaljevanju predstavili, poudarili njeno dobro stran in jo nato, zaradi neujemanja z našim vsakdanjim dojemanjem pravičnosti, poskusili zavrniti. Bralca, ki ga predstavljena problematika dodatno zanima, napotujemo na odlično knjigo VVilla Kymlicke So- dobna politična filozofija, na katero se deloma tudi sami opiramo. Neoliberalni zagovorniki neomejenega kapitalizma trdijo, da se država nikakor ne sme vmešavati v gospodarstvo in življenje na trgu. Pri tem gredo tako daleč, da zanikajo pravičnost porazdelitvenih davkov in s tem pravičnost vlaganja sredstev v javno šolstvo, v sistem socialnih pomoči, v javno zdravstvo itd. Neoliberalci so nasprotniki socialne države. Velja po- udariti, da njihovo nasprotovanje ni plod zgolj pragmatičnega premisleka, se pravi zato, ker je država draga ali ker visoki davki ovirajo razvoj gospodarstva; ne, socialni državi nasprotujejo, ker je po njihovem nepravična. Vodilna misel neoliberalizma pravi, da imajo ljudje pravico do svobodnega razpolaganja s samimi sabo in s plodovi svojega dela, seveda pod pogojem, da so do teh plodov prišli na pošten način. Pravica je do te mere Foto: Aleš Gjerkes neodtujljiva, da je država ne sme kršiti. Podjetnik, ki je v razvoj svojega podjetja vložil izjemno veliko znanja, časa in energije, ima vso pravico, da svobodno razpolaga z dobičkom in proizvodi. Zakaj bi moral pristati na progresivni davčni sistem, ki mu pobere polovico ali še več prihodka? Zakaj bi moral gledati, kako država tudi z njegovim denarjem, ki bi ga lahko vložil v razvoj ali kakomorkoli, pomaga neuspešnim in nesposobnim posameznikom ali celo tistim, ki so v preteklosti namesto učenja, trdega dela in vsakdanje borbe izbrali uživaško življenje? Kritiki bi dejali, da je zagovarjanje absolutne pravice do razpolaganja z lastnino nepravično že zato, ker nimajo vsi ljudje enakega izhodiščnega položaja. Zakaj bi moral študent iz revne družine priznati takšno pravico, če ne razpolaga z ničemer, razen s samim seboj in s svojimi sposobnostmi? Študent iz bogate družine ima očitne prednosti: ni mu potrebno opravljati študentskega dela, kupi lahko najboljšo študijsko literaturo, lahko potuje, se vključi v različne tečaje itd. Porazdelitev dohodka, ki jo omogočajo progresivni davki, bi možnosti obeh študentov vsaj malo izenačila. Zanimivo je, da so neoliberalci pripravljeni prisluhniti tej kritiki, a jo vseeno zavračajo. Takole odgovarjajo: tudi če bi izenačili Vodilna misel neoliberalizma pravi, da imajo ljudje pravico do svobodnega razpolaganja s samimi sabo in s plodovi svojega dela, seveda pod pogojem, da so do teh plodov prišli na pošten način. neoliberalizem neoliberalizma družbeno-ekonomske možnosti, bi se zaradi različnih vložkov v razvoj samega sebe (npr. ali smo pripravljeni veliko študirati ali pa raje mečemo televizorje skozi okno in se posvečamo študentskemu nočnemu življenju) razlike zopet pojavile. Nepravično je zahtevati izenačevanje deležev, nato pa ljudem preprečevati, da ga porabijo po svojih željah. Liberalci, v nasprotju z neoliberalci, poudarjajo še en vidik, ki ga slednji ne upoštevajo. Omenimo, da gre za vidik, ki bi lahko zanimal tudi študente. Četudi je res, da bi neka zamišljena začetna enaka porazdelitev družbenih dobrin - zaradi različnega vložka dela - kmalu znova privedla do razlik, je res tudi naslednje: (1) Vsi ljudje preprosto niso enako nadarjeni. (2) Vseh ljudi ne zanimajo enake reči oziroma ljudje imajo različne interese. (3) Ljudje so zmotljivi, še več, rečemo lahko, da se imajo pravico motiti. Ključni argument liberalcev se sicer nanaša na vprašanje neenake nadarjenosti, a mislimo, da sta tudi druga dva vidika pomembna za presojo vprašanja pravičnosti in enakosti. Osnovna ideja poudarjanja neenake nadarjenosti je preprosta. Za celotno študentsko populacijo bi lahko rekli, da je v poprečju bolj nadarjena kakor populacija tistih, ki se ni odločila za študij. Če privzamemo, da uspešno končan študij posamezniku omogoča zasedbo dobro ali bolje plačanega delovnega mesta kot zgolj opravljena srednja šola, bodo razlike med povprečnimi predstavniki obeh populacij v nekaj letih očitne. Toda zakaj so te razlike pravične, če med dejavniki razlikovanja najdemo tudi nadarjenost, ki smo jo ali pa je nismo prejeli ob rojstvu? Ali je prav, da je nekdo, ki je v primerjavi z zelo uspešnim študentom hen-dikepiran glede naravnih danosti, prisiljen v skromno življenje? Ali je prav, da zaradi tega tudi njegovi otroci najbrž ne bodo imeli dostopa do dobrin, s katerimi bodo zasuti otroci uspešnih diplomantov? Naše vsakdanje dojemanje pravičnosti nam pravi, da to ni prav. Podobno bi odkrili, če bi razmislili o vprašanju različnih interesov. Tokrat nam bosta kot primer služila diplomanta mariborske univerze. Prvega je že od nekdaj zanimala filozofija, drugega pa medicina. Težava, ki nastopi po koncu njunega študija, je povsem tržne narave. Ne gre zato, da bi študent filozofije med študijem lenaril, študent medicine pa vse noči prebedel nad knjigami. Možno je, da sta oba vložila podoben trud. Toda na trgu dela je povpraševanje po zdravniku veliko, povpraševanje po filozofu pa majhno. Podobno velja za ugled, ki ga poklica uživata v družbi. Tudi v tem primeru bodo razlike v ekonomskem statusu med obema očitne že po nekaj letih. Ali je filozof kriv, ker ga zanimajo filozofska vprašanja in ker njegovo delo nima posebne tržne vrednosti? Ali bi moral v skladu z idejami ne-oliberalistov opustiti svoje interese in se prilagoditi, da bi zadostil neolibe-ralni ideji svobodnega razpolaganja z rezultati svojega dela in sploh imel s čim razpolagati? Ali je prav, da država ne sme posegati v svobodo posameznikov, trg pa lahko uravnava in celo preprečuje svobodo odločanja, ko gre za izpolnitev osebnih interesov? Naše vsakdanje dojemanje pravičnosti nam pravi, da tudi to ni prav. Tretji ugovor zoper neoliberalno predstavo pravičnosti se napaja pri Voltaireju in Karlu Popperju. Oba slovita po poudarjanju človeške zmotljivosti. Življenje nas uči, da nikdar ne poznamo vseh dejavnikov in okoliščin neke konkretne situacije. Zato tudi ne moremo do zadnje podrobnosti predvideti vseh možnih posledic naših odločitev. Zdi se, kot da smo ljudje zmotljivi že po definiciji. Toda če smo zmotljivi, ali to ne pomeni, da se bo komu izmed nas kdaj zalomilo? In naprej, ali ni res, da zaradi opisane nemoči ne moremo v polni meri (vsaj ne vselej) sprejeti odgovornosti za vse posledice naših dejanj? Zdi se, da neoliberalizem tega ne sprevidi. Svobodne uspešne akterje obravnava kot nezmotljive, kot da v rezultate dela, s katerimi razpolaga, ni vpet tudi kanec sreče. Sklenimo. Moč neoliberalnega modela je v poudarjanju svobode posameznika. Če bi še naprej razvijali prednosti tega modela, bi ugotovili, da ne-oliberalisti gojijo optimistično zaupanje v ljudi. Kaj drugega namreč kaže zahteva, da se država nima pravice vmešavati v posameznikovo prosto razpolaganje z rezultati lastnega dela? V nasprotju s tem se zdi podeljevanje različnih pooblastil državi izraz neza- upanja v ljudi; da se ne bodo odločali racionalno. S samim zaupanjem, seveda, ni nič narobe. Toda težava neoliberalizma je v tem, ker ne sprevidi, da bodo v konkretni družbi zaupanja vredni posamezniki, ki so sposobni razumnega odločanja, rasli le, če bo zanje primerno poskrbljeno: če bodo Foto: Aleš Gjerkeš deležni kvalitetne splošne izobrazbe, kulture, zdravstvenih uslug in če bodo lahko zaupali v prihodnost ter načrtovali svoje življenjske projekte. Ker neoliberalizem v imenu svobode posameznika zavrača financiranje primerne oskrbe, ni jasno, na čem je utemeljeno njegovo zaupanje. ANDREJ ADAM Foto: Aleš Gjerkeš unitarizem Slovenski strankarski sistem Konec 80-ih let se |e na Slovenskem začel oblikovati - ali prenavljati - večstrankarski politični sistem. Nekdanja ureditev, ki se je hvalila s tem, da je zunaj vseh možnih klasifikacijskih okvirjev, je dokaj hitro in tako rekoč brez odporov razpadla. Oblikoval se je večstrankarski sistem v nadejanju, da bo priskrbel ne samo več možnosti za izražanje različnih stališč, temveč da bo omogočil oblikovanje kritične javnosti, preizkušanje argumentov v javnem življenju, da se bodo lahko zastavljala dejansko najbolj tehtna vprašanja in racionalno, ob uveljavitvi svobode javne besede in medijev, oblikovale optimalne odločitve. Kaj smo pa dobili? Sicer se nikoli noben ideal ne uresniči v celoti in je izprijanje političnih idealov v udejanjanju v politični in družbeni praksi prej zakonitost kot izjema, je možno opozoriti na slovenski strankarski sistem, tudi če standarde njegovega delovanja zastavimo nekoliko skromneje. Tukaj ne gre predvsem za realizacijo nekega absolutnega političnega ideala, temveč za predpostavko demokratičnega političnega življenja. Ko pogledamo politično prizorišče, lahko ugotovimo, da je strankarski sistem pluralen, da se je več strank eta-bliralo, da kaže, da so trajnega značaja (čeprav italijanska izkušnja svari glede takšnih sklepov). Nekatere stranke, kot Stranka mladih, se pojavijo in izginejo. Presenetljivo, to se ni zgodilo z Desusom. Stranke v politični ureditvi opravljajo funkcijo pritegovanja množic k politični participaciji. Vendar imajo stranke pri tem tudi druge bistvene funkcije (čeprav niso nikoli edini akterji političnega življenja: tu so še skupine za pritisk (lobiji), sindikati, nevladne organizacije (nova oblika združenj, pogostoma z mednarodno povezavo) in sami politični posamezniki. Slovenske stranke na zadovoljujoč način opravijo svojo vlogo v tem, da pripeljejo število volilcev, ki se šteje za spodobno, k splošnim volitvam (nekoliko drugače je z referendumi). Vendar se pri uresničevanju povezovalne in ' T ;