Kako stanujemo Zidanice — naša stanovanja Zaradi ncstalnosti tukajšnjega učiteljstva, katcri so vzrok mizerne stanovanjske razmere, se mi zdi potrebno, da se na Vaše opozorilo oglasim tudi jaz z opisom svojega stanovanja. Isti opis zadeva tudi mojo tovarišico. ki ima še pomanjkljivejše stanovanje in še družino, od katere pa živi vprav zaradi stanovanja ločeno. Upam in želim, da bi anketa stanovanj vsaj nekoliko omilila naše kritičnc stanovanjske razmere. Lepa je vasica oziroma naselek, ki leži na cnem izmed mnogoštevilnih gričev Slovenskih goric. Lep in prijeten je kraj zlasti za tiste obiskovalcc, ki kot gostje naših bližnjih vinogradnikov obiskujejo naše »pivnice« (kleti). Vendar pa tudi s kruto prozo kraj ne prizanaša, s prozo, ki zadeva učiiteljska stanovanja. Ves griček, ki nalikujc obronku, je posejan z bajtami, zgrajenimi iz ilovice in s slamo kritimi, vmes pa jo nckaj podkletenili zidanic. Edino šola je hiša v pravem pomenu besede. — Zaradi pomanjkanja stanovanjskih hiš sem bila prisiljena. nastaniti se v eni izmed omenjenih zidanic — v hišici skromnih dimenzij: soba je dolga 2,5 m, široka 3,2, visoka 2,25 m; kuhinja: 2 koraka dolga, 1 korak široka, prcdsoba prav taka. Navajam dimenzije zaradi tega, ker se v tej kuhinji vodi gospodinjstvo za tri tukajšnje učne moči. Že po obsegu stanovanje nikakor ne zadošča niti za eno učno moč. Še hujše pa so druge pomanjkljivosti: okna, velika kot line, so zavarovana z železnimi križi, šipe so cnojne in pobite; vrata zaprta puščajo 2 cm široko špranjo. Vse to zahteva velika popravila, ki jih pa finančno ne zmorem, niti jih nisem dolžna izvršiti, saj nisem' ničesar poškodovala sama. Vsi drugi — eventualno za to v poštev prihajajoei činitelji pa so za to popolnoma brez^brižni. Opisane pomanjkljivosti zidanic povzročajo, da so zunanje okoliščine popoln gospodar mojega stanovanja. Pozimi občutim mraz, ki mi gre do kosti. Popolnoma nemogoče mi je prekuriti stanovanje zlasrti še, ker mi železna pečica (45 cm visoka) ne funkcionira in je vsa soba že ob lahkem vetriču v dimu. V takih primerih sem prisiljena, zakleniti svojo zidanico in se podati k usmiljenim ljudem v tople izbe. Veliki mraz pa povzroča tudi betoniran strop kleti, ki se nahaja pod sobo. Vse to mi je v dobrih dveh letih službovanja prineslo sklepni revmatizem, vnetje oči in pred kratkim prestalo gripo. Ne le roraz, še mnogo bolj veter stalno nadleguje naša bivališča, saj je ob vetrovnem vremenu nemogoče kuriti, nemogoče svetiti, kajti veter, ki ima skozi luknjičave šipe prav lahek dostop — uprizarja pravcate plese in prepib v izbi, kar povzroča neprestano plapolanje plamena. V takih dneh je torej nemogoče svetiti — nemogoče delati. Ne samo iz zdravstvenih, ampak tudi iz varnostnih razlogov bi bilo nujno treba, preurediti naša stanovanja. Ker je kraj siromašen, čigar prebivalci so vcčinoma viničarji, so tudi vlomi in tatvine v zadnjem času pogosti. Ker so k mojima obcma nepasrednima sosedama vlomili, hodim v intercsu lastnc varnosti k počitku s pripravljenim samokresom na nočni omarki. Tik zidanice vodi glavna vaška pot. Pijani pasanti, njih »huškanjc«, vpi.tje in rogoviljenje docela oncmogoča res pravi počitek. To me živčno slabi bolj kot delo v šoli — četudi imam v dveh najvišjih oddelkih 51 otrok. Taka so naša stanovanja brez pritiklin. Pardon! Imam tudi k vsakemu stanovanju neobhodno potrebno pritiklino, ki pa jc od zidanice oddaljena 20 korakov, tako da sem do nje v 70 cm visokem snegu gazila do pasu. Tak je moj komfort! Vidim in čutim, da postajam iz dneva v dan hujša žrtev tukajšnjih stanovanjskih razmer, ki nujno kličejo k izboljšanju, ako hočemo biti sposobni za delo, ki nam je naloženo. — Vedno je učiteljstvo le kamen marsikaterih spotik, vedno se mu nalagajo le dolžnosti, le malokdo pa povpraša, ali sme* od njega to tudi zahtevati. Ne — dokler se ne izboljšajo njogove življenjske, zlasti stanovanjske razmere! Ne viiiičarske bajte oziToma še slabše zidanice, ampak zdrava, higienična in dovolj prostorna stanovanja potrebujcmo za zdravo in uspešno delo. Z. B. V kuhinjo sneži Ko sem lani nastopila službo, mi je bila odmerjena za stanovanje kamnitna, vlažna sobica v kašči ošabnega hribovskega kmeta. Morala sem preganjati mišim ščurke, pajke in komarje, če sem hotela ostati živa do drugega jutra. S prezidavanjem neke hiše v šolo, se mi je v srce vselila iskrica upanja, češ tudi zame bodo preskrbeli im mi uredili poštcno1 stanovanje. Šolo so uredili, stanovanje pa je ostalo kot jc bilo. Ker jc spomladi umrl v njem nek tuberkulozni mladenič, sem hotela imeti sobo razkuženo. Smejali so se mi. Končno' scm dosegla vsaj to, da so jo prebelili. Komaj pa sem sc vselila, žc so stene pričele pokati in sedaj so vse stene polne špranj, omet odpada vsak dan in, če istopim v sobo, se kar zatrese. Skušam zapreti vrata, ne gre, poskusim druga, zopet ista pesem. Hočem popraviti, pa ne puste, da se ne bi vrata pokvarila. Nič ne de, šc vso zimo prihaja sveži zrak v sobo. — Iz sobe grem skozi vežo v kuhinjo. Po zidu samo ivje, del stcne pa stalno moker in na njem raste nekakšen mah. Kuham kosilo, pa moram biti oblečena v plašč, da poleg štedilnika ne zmrznem, saj se tudi kuhinjsko okno sploh ne zapira in ga ne smem dati popravit, da bv se ne odrgnila barva in napravljali stroški. Ko je; na Strossmayerjevo pihala burja in je padal sneg, sem se zjutraj vsa začudena znašla sredi snega ¦— v kuhinji. Dva metra od okna, po tleh dobre 4 cm snega, bliže okna 10 cm. Očistim vso stvar, privežem okno z vrvco tn grem izvrševat dolžnost tega prazničnega dne. Ko se vrnem, se znajdem v istem položaju. — In če komu potožim in od odgovornih činiteljev zahtevam popravil, skomizgnejo z rameni rekoč: »Še malo, pa bo konec zime, potem pa ne bo več snega.« Sedaj pa naj samo šc čakam boljšega vremena in boljših časov, ko se bodo ljudje zavedali, da je treba tudi učiteljska stanovanja popravljati. * Maco. Je to naturalno stanovanje? Z ozijrom na ponovno opozorilo k razpisu ankete glede poročanja o neurejenih in pomanjkljivih stanovanjskih razmerah se oglašam zato, ker me vprašanje stanovanja zasleduje že od začetka moje namestitve do danes, ko vkljub premes-titvi nisem ubcžala probtemu naturalnega stanovanja in stanarine. Položaj je sledeč: Prišla sem na šolo kot zadnja učna moč in kot taka bi morala sprcjeti naturalno stanovanje, ki je v šoli v prvem nadstropju ter sestoji le iz enega samega prostora. Je z vrati predeljcn. dcl hodnika in je tako nastala. soba, široka 2 m in dolga 3,4 m. Vratom nasproti je veMko okno, kr zavzema skoraj vso širino stene, enojna vrata pa vodijo na hodnik in se le slabo zapirajo, zatadi čcsar je v sobi stalen prepih. Polcg tega so na hodniku v neposredni bližini stanovanja nameščena stranišča, kar povzroča v omenjeni sobi, zlasti ob vlažnem in vetrovnem vremenu, neznosen smrad. Stanovanje je opremljeno, če se to, kar stoji v sobi, sploh lahko tako iraenuje. Ozka, iz grobih desk zbita postelja sega do polovice okna, majava omara iz leta 1890., miziea, stol in peč tvorijo vso opremo. Izboljšati, popraviti ali preurediti ni mogoče ničesar, kajti za normalno pohištvo ni prostora. Vkljub majhnemu in na skrajni minimuTn skrčenetnu pohištvu, je vsako kretanje v sobi otežkočeno in skoraj nemogoče. In naposled: kje ostaja zadovoljstvo, ki ga človek želi občutiti, kadar sc po končanem pouku hoče odipočiti ali posvetiti nadaljnjcmu deluV Podrobni opis omcnjenega naturalnega stanovanja ni bil brez namena. Pomislimo lc, da pripada učitelju na osnovi razsodbe drž. sveta št. 3665/40 stanovanjc 2 sob, kuhinje in pritiklrn. kako daleč smo v stvarnosti od tega? Ali se prostor 2 X 3,4 m more smatrati za sobo? Ali ni tudi učitelj človek, ki ima poleg dolžnosti in vzvišene naloge dajanja tudi sam pravico do uživanja katere koli v mcjah možnosti dosogljivc kulturne dobriine? Zdi se da ne. Za omenjeno sobico se učitelju, ki sc »ugodnostim« takega naturalnega stanovanja odpove, odrečc stanarina 150 din mesečno. Kaj to pomeni, je vsakomur jasno! S tem pa stvar še ni končana! Če si torej učitclj upra- vičeno poišče drugo, privatno stanovanje ter mu jc srcča mila, da ga rcs dobi, nastane nov problcm. Ako je namreč šolska izbica vredna 150 din (to vedo vsi!), si vsak gospodar za svojo primerno oprcmljeno sobo lahko zaračuna več kot 150 din ali pa vsaj toliko. Koliko gmotne škode utrpi na ta način učitdlj, ko si mara zaradi neuvidevnosti odločujočih činitcljev od pičlc, skopo odmerjene plačc brcz stanarine plačevati tudi še stanovanje in to v času, ko beležimo skoraj 100% porast cen vsem življenjskim potrebšeinam! Marsikdo si je spričo tega krutega dejstva premislil in se obsodil na životarjenje v takem neprimernem prostoru samo, kc-r njcgova denarnica ni mogla utrpeti takih stroškov; vcndar je brez dvoma, da jc plačall svoj obolus v fizičnem in ;ncm oziru. G. S.