List 11.
Politiški oddelek.
Nova večina.
VIL
Zadnji čas se je po časopisih mnogo pisalo o spo-razumljenji mej levičarji in Mladočehi. Povod tem razpravam dali so Plenerjev, Heroldov in Masarykov govor v državnem zboru. Iz teh govorov je odsevala neka jako pomirljiva sapa. To pa ni bil še le začetek, temveč po listih se je pa že poprej govorilo o takem sporazumljenji. Mladočeški listi so že pisali, da bi se Nemci in Čehi mogli sporazumeti na liberalni podlagi. Res so se vselej zopet hitro povrnili k svojemu državnemu pravu, ali vendar smemo misliti, da so take izjave vsekaka priprava naroda češkega za novo politiko, nekak poskus, kaj bi narod rekel, ko bi nastopili drugačen pot.
Po konservativnih in poljskih listih bil je že nekak strah pred to bodočo zvezo. Res so ti listi hiteli na jedno sapo zagotavljati, da je tako sporazumljenje nemogoče, ali nam se dozdeva, da bi ne bili toliko pisali o tej stvari, da so v resnici toliko prepričani o nemogočnosti take zveze. Pri sedanjih okoliščinah je pač taka zveza malo čudna, ko so vendar poganjanja za češko državno pravo in centralizem, narodno jednakopravnost in nemški državni jezik čisto nasprotne stvari. Toda pomisliti je, da se niti Mladočehi, niti levičarji posebno trdno ne drže svojih načel. Pred kakimi petnajstimi leti Mladočehi še niso ničesa hoteli slišati o češkem državnem pravu in levičarji so pa pred petindvajsetimi leti vzlic svojim centralističnim nazorom privolili v dualizem.
Več toček je, v katerih si Mladočehi in levičarji jako lahko podajo roke. To niso le gospodarska temveč tudi velika politična vprašanja. Oboji so za direktne volitve v kmetskih občinah za državni in deželni zbor, pa tudi glede na razširjanje volilne pravice se precej vjemajo. Mladočehi baje v kratkem v državnem zboru predlagajo, da  se   vpelje   v Avstriji   občna   volilna   pravica.    Temu
predlogu so simpatični vsi levičarski listi. Mi dobro vemo, da občne volilne pravice ne bodemo še kmalu dosegli, ali s tem je nekako dobljeno torišče, na katerem Mladočehi lahko skupno delujejo z levičarji. Ako hočejo prvi in drugi malo odstopiti od svojih političnih načel, morajo najti nekako novo važno vprašanje, katero bode nase obračalo pozornost. Tako vprašanje bi bilo baš občna volilna pravica. V tem vprašanji si lahko Nemci in Čehi podajo roke.
Pomenljivo je že, da mladočeški krogi sploh na misel pridejo na občno volilno pravico za državni zbor. To se nikakor prav ne vjema s češkim državnim pravom in nam dokazuje, da to pravo ni alfa in ornega mlado-češke politike, temveč je bilo le nekako sredstvo, da so prišli do večje veljave. Češki narod je po svojem značaju demokratičen in kot tak se tudi morda tako trdno ne drži prava, katero bi le nekako osvežilo veljavo čeških plemenitnikov.
Kakor Mladočehi lahko nekoliko odstopijo od svoje dosedanje politike, ravno tako pa tudi Nemci lahko nekoliko popuste od svojega centralizma. Že sedaj so v nemškem taboru možje, ki bi bili pripravljeni v tem oziru nekoliko popustiti. Štajarski deželni glavar je v državnem zboru razvijal nekoč program, ki se je jako malo vjemal s centralističnimi načeli, ali zaradi tega ga liberalci vendar niso vrgli iz svoje srede. Centralizem tudi faktično nima sedaj take veljave za liberalce, kot jo je imel nekdaj. Poprej so lahko vsi nemški liberalci težili na Dunaj, ko je to mesto bila že trdnjava liberalizma, ali razmere so se precej premenile. Na Dunaji dobiva prevaga element, ki liberalizmu ni posebno prijazen in zatorej bi se nam ne zdelo čudno, če bi liberalci občutili potrebo, prenesti težišče vse svoje politike na Češko Plener je naglašal, da bi zastopniki češke kraljevine odločevali na Dunaji, da se napravi le doma sprava mej obema narodnostima. Imel je tudi prav. Posebno če bi se sprava raztegnila na Moravsko in Šlezijo, bi te severne dežele odločevale avstrijsko politiko. Če bi ta politika bila  liberalna, bi  tudi nemški liberalci lahko
94
V
nekoliko večje pravice dovolili češki kraljevini. Cehi bi pa tudi morda radi nekoliko odstopili od svojega državnega prava, ko bi videli, da vpliv zastopnikov s Češkega odločuje na Dunaji. Zanje bi Dunaj dobil vse drugo vrednost, nego jo pa ima sedaj.
Mi vemo sicer, da češko-nemška sprava še ne bode tako hitro dovršena. Stoletno nasprotje ne da se kar na jedenkrat poravnati. Tudi dunajske punktacije niso prava podlaga za tako spravo. V teh punktacijah je več zdravega jedra, nego se navadno hoče priznati in bi bilo celo ugodno za Čehe, ako se izvedo tudi za Moravsko in Šle-zijo, ali vsled agitacij je narod češki zgubil tako svoje zaupanje vanje, da misliti ne moremo, da bi se na njih podlagi nadaljevala sprava. Mladočehi že zaradi tega ne morejo priznati teh punktacij, ker so staročeško delo. Poiskati bi se morala druga podlaga, in pri dobri volji od obeh stranij bi se tudi našla. Vsaj tudi dunajske punktacije bi ne imele take osode, da jim grof Taaffe sam že v začetku ni vsadil smrtnega kalu. Ozirajoč se na javno mnenje naj bi bil povabil k dotičnim poganjanjem tudi Mkdočehe. Res bi bila poganjanja malo težje se vršila, ali delo bi bilo imelo nekoliko trdno podlago, ker bi bile zanje vse večje stranke na Češkem. Sedaj seveda ni več na vladi, da naredi pot spravi, temveč se morajo Mladočehi in Nemci  sami   poprej   pogoditi glede na spravo.
Takemu delu, kakor sploh zvezi Mladočehov in nemških liberalcev se pa prikazuje sedaj neka druga ovira. Vprašanje je le, če sta ti dve stranski še vedno poklicani   in   opravičeni   sklepati  in   govoriti  v  imenu
v
obeh narodnostij na Češkem. Proti nemškim liberalcem močno rujejo nemški nacijonalci, Mladočehom pa preti gibanje Staročehov in pa tako imenovane kmetske stranke. Kako hudo je gibanje proti Mladočehom, nam je najboljši dokaz to, da se je mladočeškemu vodstvu v Pragi zdelo potrebno obrniti se do somišljenikov po vsej deželi, da nabirajo denar za strankine namene. Ker se sedaj ne ve, če imajo Mladočehi in pa nemški liberalci še vedno večino prebivalstva na Češkem na svoji strani, zato pa tudi ne morejo začeti kacih pogajanj o spravi mej obema narodnostima in pa o skupnem delovanji, ker njih sklepi bi imeli jednak uspeh, kakor dunajske punktacije, ako pri kacih bodočih volitvah te dve stranki pridete poraženi ali pa vsaj znatno oslabljeni iz volilnega boja.
Predno morejo torej storiti kak daljši korak, morajo
v
se na Češkem vršiti  kake volitve, bodisi deželno- ali pa
v
državnozborske. Ce izpadejo ugodno za Mladočehe in nemške liberalce, potem je pa pričakovati, da bodo dalje predli nit, katero so začeli v državnem zboru, pripravljali pot spravi v deželi, kakor tudi skupnemu delovanju v državnem zboru. Do novih volitev torej na kako večino, v kateri bi bili levičarji in Mladočehi, niti misliti ni, najbrž tudi sploh na kako večino ne. Stvari se bodo tako še nekaj časa dalje vlekle. Za najnujnejše stvari bode vlada že dobila večino, od slučaja do slučaja, najvažnejša politična in gospodarska vprašanaja pa še počakajo rešitve.
Da se mi Slovenci večine iz nemških liberalcev in Mladočehov ne moremo veseliti, tega nam še omenjati ni treba. Mi pa vendar ne spadamo mej tiste, ki trdijo, da bi vsekako morali mi delati taki večini opozicijo. Počakati bode, kako bodo kazale razmere. Kaj boHe nam pripravljena nova večina dovoliti v narodnem oziru. Če nam ne bode sovražna, jo tudi lahko podpirajo naši zastopniki od slučaja do slučaja, ako bode morda naše podpore potrebovala, to tem ložje, ker zveza s konservativci nam tudi ni donašala Bog ve kacega sadu in so tudi včasih v važnih zadevah nas pustili na cedilu. Odločno bi mi morali ugovarjati, ko bi kdo zahteval, da se Slovenci z Mladočehi o ničem pogajati ne smemo, ker so liberalci. Se člani nemškega centra, ki so gotovo dobri katoliki, so se večkrat pogajali z nemško svobodomiselno, da celo s socijalnodemokratsko stranko. Brez kompromisov ne gre, samo z načelno politiko se ne pride daleč. Vedno jahanje načel je odločno obsodil celo konservativni „Vaterlandu na Dunaji. Politika se mora ravnati po razmerah in tudi naši državni poslanci bodo umno postopali, če se bodo tako ravnali, kajti drugače je težko kaj doseči. Seveda pri tem pravih smotrov slovenske politike ne smejo pustiti iz oči.