STUDIA LATINA ET GRAECA
Letnik XXII, številka 1, Ljubljana 2020
KERIA
Cf
Univerza v Ljubljani
DRUŠTVO ZA ANTIČNE IN HUMANISTIČNE ŠTUDIJE SLOVENIJE
SOCIETAS SLOVENIAE STUDIIS ANTIQUITATIS ET HUMANITATIS INVESTIGANDIS
Vsebina
Brane Senegačnik: Skica za portret.......................................................................5
RAZPRAVE
Mark Janse: Kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina ... 13
Jelena Isak Kres: Motiv Polifemove oslepitve med Homerjem in
Kalimahom: metapoetični vidik pesmi kot magične inkantacije................35
Katarina Šmid: Upodobitve letnih časov na nagrobnih spomenikih
Norika in Zgornje Panonije in njihovo prepletanje z dionizičnim svetom 63
Matej Petrič: Makrobijev ekskurz o rimskem koledarju (Sat. 1.12-16).............77
Marko Marinčič: Evropska »večjezičnost« in klasična jezika..........................107
PREVODI
Mark Tulij Cicero: Za pesnika Arhijo. Prevedla Barbara Zlobec...................127
Uroš Lajovic: Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije^................143
Evherij Lyonski: Hvalnica puščavi. Prevedla Nena Bobovnik.......................203
OCENE
Branko Cestnik: Sonce Petovione (Jadranka Cergol)
221
Contents
Brane Senegačnik: A Sketch for a Portrait............................................................5
ARTICLES
Mark Janse: Cappadocian Greek: A Sociocultural and Linguistic History.......13
Jelena Isak Kres: The Motif of the Blinding of Polyphemus between Homer and Callimachus: The Metapoetic Aspect of Poem as Magic Incantation .... 35
Katarina Šmid: Depictions of the Seasons on the Funerary Monuments of
Noricum and Upper Pannonia, Merging with the Dionysian World.........63
Matej Petrič: Macrobius' Description of the Roman Calendar (Sat. 1.12-16) .... 77
Marko Marinčič: European 'Plurilingualism and the Classical Languages ... 107
TRANSLATIONS
Marcus Tullius Cicero: For the Poet Archias. Translated by Barbara Zlobec.......127
Uroš Lajovic: An Exercise in Metre: Poems from Boethius'
Consolation of Philosophy..........................................................................143
Eucherius of Lyon: In Praise of the Desert. Translated by Nena Bobovnik..........203
REVIEWS
Branko Cestnik: The Sun of Poetovio (Jadranka Cergol)................................221
DOI: https://doi.org/10.4312/keria.22.1.5-n
Brane Senegačnik
Skica za portret
Caietano Gantar nonagenario
gratissimo animo
»Tu bela črta je in tu je črna./ A dobro vidim, kar je še vmes.« Tako se začenja sonet Belo in črno, ki ga je pesnik Alojz Gradnik posvetil grafični umetnosti svojega občudovalca in ustvarjalnega sopotnika Božidarja Jakca. Nazorne, čisto preproste besede z nekakšno težo prvobitnosti v sebi kakor odsevajo asketske, skorajde skope linije podobe, ki so jo odtisnile na papir ureznine lesoreza. Tako umetnost zrcali umetnost: s pomenom in obliko. In pesem gre naprej in razkriva nevidno, ki ga zarisujejo vidne črte: tam so vonjave in glasovi, ves bivanjski in naravni kozmos, ki se na koncu strne, a tudi poskrivnosti v otipljivo človeško podobo grafika samega. Ta pesem pa je tudi pripoved o tem, kako veliko lahko umetnost občutljivemu gledalcu pove z malo potezami, če so prave. Morda pa lahko tudi sicer drobni, nepomembni pripetljaji in za javnost nevidna srečanja včasih bolj približajo človeško podobo kake osebnosti kot izčrpno, z vestno sis-tematiko izdelane predstavitve, tudi če so zabeleženi brez vsakih umetniških pretenzij in iluzij. V upanju, da bi lahko bilo tako, sem ob devetdesetletnici akademika profesorja Kajetana Gantarja nanizal nekaj bolj ko ne naključnih vtisov in spominov, ki pa so, četudi nebistveni in še več, povsem prigodnega značaja, vendarle tako živi, da se mi sploh ni treba potruditi, da bi jih priklical. Ker so tu in zdaj. Če pa mi ne bo uspelo in se motim, se bom tolažil in zagovarjal z Ovidijem: ut desint vires, tamen est laudanda voluntas (Pont. 3.4.79).
Ko sem postal akademski učenec profesorja Gantarja, so bili drugačni časi, v marsičem zelo drugačni. Mlajši ljudje si najbrž le težko zamislijo življenje brez interneta, saj si ga tudi sam komajda, čeprav sem polovico življenja preživel v svetu, ki še ni bil prepleten s tem informacijskim ožiljem. Znanje je bilo zato veliko teže dostopno, v tedanji državi so njegovo dostopnost še dodatno zmanjševale ekonomske in politične razmere; v splošnem ga je bilo med ljudmi zagotovo mnogo manj, a po drugi strani ni bilo tako instantno, namenjeno hitri
6
Brane Senegačnik
uporabi ali celo razkazovanju. Črpali smo ga iz knjig, revij in fotokopij: svet vedenja in duha, svet kulturne odličnosti je bil za nas tako predvsem svet knjig. Kdor pa bere knjige antične literature v slovenščini, ne more mimo imena Kajetan Gantar. Ob vpisu na fakulteto je bil zato Kajetan Gantar tako kot Anton Sovre zame pravcata legenda (ta beseda se tedaj ni uporabljala za splošni prijateljski vzdevek, kot se v nekaterih oblikah sodobnega urbanega slenga, seveda če ni v nagli premeni te najbolj dinamične zvrsti tudi to že izginilo iz rabe): torej osebnost iz visokega, oddaljenega, nedostopnega sveta odličnosti, zame predvsem sveta poezije, tiste najvišje: Sofoklove, Ajshilove, Heziodove, Ovidi-jeve ... Tako je bilo že takrat, čeprav je marsikateri, tudi temeljni prevod (npr. Sofoklovega Ajanta in Ojdipa v Kolonu, spisa o Vzvišenem) nastal šele pozneje, saj je profesor ves čas brez predaha prevajal in še zmeraj prevaja z nezmanjšano intenzivnostjo. A tedaj se je začela legendarna postava pretapljati v realnost, lepo, a zahtevno: profesorja seveda nismo le poslušali na predavanjih, ampak smo se z njm srečevali tudi na seminarju in v njegovem kabinetu pri izpitih. In mislim, da je bil zahteven učitelj. To se ni kazalo v kakšnih visoko postavljenih, rigidnih zunanjih zahtevah, temveč bolj v vprašanjih in podvprašanjih, kakršna nam je zastavljal, v komentarjih naših seminarskih izdelkov, v samoumevnosti, s katero je od nas veliko pričakoval, tako glede znanja kot glede odnosa do študija. Takšno samoumevnost je nemogoče, pa tudi absurdno normirati: v svetu hipernormiranih študijskih programov bržčas deluje kot tujek, kot neupravičeno obremenjevanje, vendar je v resnici nekaj povsem drugega: izraz velikega zaupanja in spoštovanja do študenta. Sam sicer s študijskimi obveznostmi nikoli nisem imel težav in sem počel poleg tega še druge stvari, je pa to zahtevalo veliko, celo zelo veliko dela. Ena najpomembnejših spodbud za prizadevnost je bilo prav profesorjevo visoko pričakovanje od nas, ki je zavezovalo veliko bolj kot formalne študijske norme; občutil bi celo nekakšen sram pred sabo, če ne bi pokazal znanja, ki ga je spoštljivo predpostavljal pri meni. Nerad govorim v prvi osebi množine, ko gre za izkušnje, a mislim, da ne bi bilo zelo narobe, če bi tu uporabil to slovnično obliko. Facit takšne zahtevnosti pa je bil spoštovanje do »naše stvari«, filologije: do jezika, do literature, do kulture in do tistega, zaradi česar vse to je: do življenja. Živahna, dinamična predavanja nikoli niso banalizirala snovi, da bi jo naredila življenjsko, kot počnejo mnogi, ampak so, nasprotno opozarjala na to, da življenje v bistvu ni banalno; da so tudi velika dela besedne umetnosti del naše življenjske resničnosti. Ko motriš svoje mere ob razsežnostih zgodovine in ob velikih dosežkih davnih dob, je to učinkovito zdravilo zoper hybris; če pa te takšna primerjava ne potre in ne poniža, temveč ti budi hvaležno veselje, da lahko vse to poznaš in na neki način imaš, je to humanizem, kakršen veje iz osebnosti profesorja Gantarja. Vsaj zase lahko rečem, da ga zaznavam tako.
Seveda je bilo osvajanje teh spoznanj in okušanje humanističnega duha skozi seminarsko dogajanje včasih tudi pitoreskno. Tedaj se pri uvodu v
Skica za portret
7
klasično filologijo nismo kaj veliko ukvarjali s tehniko citiranja, zato smo se morali pri oblikovanju bibliografije nekako znajti sami. In tako sem v naivni vnemi filološkega adepta v svoji prvi latinski seminarski nalogi (takrat so se še tipkale na pisalni stroj) pri vsaki enoti v seznamu literature vpisal čim več podatkov. »Hm,« se je namuznil profesor, »kako pa to, da omenjate celo Boulevard Saint-Germain? Imate mogoče tako nepozabno lepe spomine na dni, ki ste jih preživeli v Parizu?« Ob tem so se namuznili tudi starejši kolegi (kako se ne bi!), jaz pa sem si za vse čase zapomnil, da ima bibliografska enota štiri sestavne dele - tako zelo, da se še danes težko in ne brez odpora privajam na nova pravila. V moji zadnji seminarski nalogi, napisani v latinščini, j e profesor našel tri napake. Mislil sem, da to ni slab dosežek, saj je bila naloga razmeroma obsežna, tema pa ne najpreprostejša, Horacijeva poezija, in to pri evropsko priznanem interpretu tega pesnika ... Toda ne: »Takšne napake - to je greh zoper Svetega Duha!« je vzrojil profesor. Moram reči, da je bila to ena bolj notranjedramatičnih ur mojega študija, od nje pa mi je ostalo, da tiste napake v zvezi s števniki najbrž ne bi ponovil niti opolnoči, kot se reče. A v takšnem pedagoškem slogu ni bilo sledu pikrosti, temveč je iz njega dihal žar zavzetosti za »literarno stvar« in duhovitost, ki sodi k takim rečem. V časih do zadnje potankosti normiranih didaktičnih modelov in vsakršne korektnosti tak slog kajpak izginja, kot še marsikaj, kar je intelektualno iskrivo in življenjsko.
Bila je ena prvih ur rimske književnosti, ne vem več ali so bila izbrana poglavja ali metrika; profesor je govoril o razliki med metrumom in ritmom. Našteval je bolj ali manj znane, nazorne primere »merjenega časa«, ki je človeški izum, in prešel k ritmu, ki je tudi naravni pojav, omenil razne ritmične pojave iz biološkega sveta, izmenjavo letnih časov, potem pa je nenadoma prekrižal roke na hrbtu, se zagledal skozi okno in z nekakšno zamišljenostjo dodal: »Ritem lahko odkrivate tudi, če prisluškujete bitju srca svoje mlajše sestre ...«. Tako popolnoma nekovencionalno, odtrgano od klišejev ... Bil je samo hipni intermezzo, a vendar trenutek, ko smo iz teorije metrike prestopili v območje poezije, zaradi katere smo nazadnje vsi skupaj tudi bili tam ...
Posebej navdihujoča lastnost je profesorjeva osebna skromnost. Neki moj vrstnik, literarni zgodovinar, je nekoč v popoldanskem času prišel na naš oddelek pogledat, če je čisto slučajno knjižnica odprta. Pred vrati je srečal profesorja Gantarja, ki je bil tedaj že v pokoju; ko mu je razložil, zakaj je tam, se mu je profesor opravičil, da mu on žal ne more izposoditi knjige, ker se je sedaj pač bibliotekarska procedura spremenila, sicer pa seveda to ne bi bil noben problem. Mislim, da je bil v tistem času podpredsednik SAZU.
Sicer pa je name najbolj vplivalo dvoje: neverjetno znanje in natančnost. Profesorjevo znanje, tako jezikovno kot zgodovinsko, je name v nekem obdobju imelo frustrirajoč učinek: bilo je nedosegljiv cilj, ki mi je dajal predvsem občutek lastne nezadostnosti. Najbolj zanimivo je, da profesor sploh ni nastopal tako, kot da bi hotel zbujati v študentu kaj podobnega; svojega znanja
8
Brane Senegačnik
prav nikoli ni razkazoval, in to je delovalo name še huje: to znanje je pač bilo tu, mirno in nepretenciozno je obstajalo in skozi seminarske komentarje in pripombe in seveda skozi predavanja se ga je vsakdo lahko navzel po meri svojega zanimanja in prizadevnosti. Prav ta nevsiljivost, »normalnost« tolikšnega vedenja je bila najbolj nenavadna. Seveda nam je predstavljal mednarodna obzorja klasične filologije, vodilne edicije, publikacije, osebnosti iz preteklosti in sedanjosti, jasno, saj je to vendar sestavni del poklica akademskega učitelja; a prav zares se ne spominjam, da bi kadarkoli govoril o svoji mednarodni karieri, o množici odmevnih objav in članstev v prestižnih akademijah (kot so Accademia Properziana v Assisiju, Academia Latinitati fovendae, pa SAZU in Evropska akademija znanosti v Salzburgu). Tudi svoje prevode je komaj kdaj omenjal, kaj šele da bi jih posebej izpostavljal. O tem so nam govorili drugi, njegovi kolegi, njegovi bralci, občudovalci. Mogoče je to samo moja izkušnja, mogoče sem kaj pozabil, a ne verjamem: če bi bilo zelo drugače, bi si to zapomnil. Napad na šesta mestna vrata v Ajshilovi Sedmerici proti Tebam vodi videc Amfiaraj, ki ga »je ptič usode porinil med krivičnike« (vv. 597-598, v prevodu Alojza Rebule); medtem ko junaštvo slednjih oznanjajo kričave po-slikave njihovih ščitov, pa je vidčev ščit brez podobe, kajti »on noče zgledati, on hoče biti junak« (v. 592).
Mogoče smo tako dobili največ: brez velike didaktične in epistemološke teorije, preprosto z resnim in tudi ambicioznim reševanjem konkretnih tekstualnih problemov, ki nas je vodilo v razne smeri in predvsem pod površino ozko razumljene filologije, kmalu tudi do temeljnih vprašanj literature, njenih funkcij, estetike, etike, njenega smisla. A ker smo prišli do njih po takšni poti, ta vprašanja za nas niso bila nekakšne okamenele forme v jalovi deželi abstrakcije, ampak »naravno« ozadje čisto realnih, tako rekoč otipljivih, vsakdanjih filoloških zadev. Z leti sem začel v osrčju Gantarjevega odnosa do literature (v najširšem pomenu vsega zapisanega, ki ga ima ta beseda tradicionalno v klasični filologiji) prepoznavati iskreni sokratovski »vem-da-nič-ne vem«, ki je dal čisto nov smisel njegovemu občasnemu priporočilu: »Ostanite na trdnih tleh filološke znanosti.« Počasi sem dojemal, da s tem ne sugerira omejevanja in poenostavljanja resničnosti, ampak samoomejevanje in spoštovanje njene kompleksnosti. Tako razumljena »trdna tla« človeku, predvsem mlademu, pomagajo, da ne zdrsne preveč zlahka v ekscese raznih literarnih, kulturnih in političnih ideologij in da okrepi odpornost zoper njihov sirenski magnetizem. K realističnemu odnosu pa je prispevalo še nekaj: zanesljivo občutje, da realnosti ni mogoče zamejiti z instrumentalnim umom. Pietetni čut za misterijske razsežnosti resničnosti, na obalah katere skozi zgodovino vznikajo religijske institucije, za prostorja, iz katerih je nekoč prihajala poezija ... Iz tega izvira nekakšen pravi občutek za velikosti stvari in za lastno mero, ki ga je nemogoče konceptualno fiksirati, ki pa kljub temu je. Metron kai mysterion je starodavna spoznavna in etična diada iz soodvisnih členov. Če bi moral na najkrajši način
Skica za portret
9
povzeti profesorjeve agrapha dogmata, nenapisani nauk, bi uporabil prav to sintagmo. Seveda pa je to samo metafora: saj ni šlo za nikakršno doktrino, ampak preprosto za odnos do filologije, do književnosti, zgodovine in kulture, kakor se je izražal v celovitem načinu profesorskega dela in ki ne bi mogel biti tako prepričljiv, če ne bi izraščal iz življenjske izkušnje. Podobno mislim o njegovih imenitnih predavanjih - redkokoga sem v življenju poslušal z več zanimanja, pa tudi z več užitka: profesor je zbujal občutek, da ga snov zares zanima, da se ga dotika »od znotraj«, da ima nekakšno življenjsko vrednost - zato nikoli ni bila samo študijska snov, ampak je imela okus po resničnosti.
In potem njegova natančnost! Še danes se mi včasih zaustavijo prsti na tipkovnici: »Kaj natanko ste mislili s tem?« zaslišim profesorja. »Ja, res, tole pa ni jasno!« pomislim potem. »Sem sploh povedal, kar hočem? Kako pa bi pa to razumel, če bi prihajal z druge strani besedila, če ne bi bil pisec, ampak bralec? Ne, to ni to ...« In poskusim preformulirati, najti natančnejši, jasnejši, bolj slovenski izraz, še enkrat premisliti, kako natanko sploh je z zadevo, s katero se trudim, se napotiti bliže proti bralcu ... V študentskih letih teh zahtev po natančnosti nisem vedno sprejemal z notranjim navdušenjem, najbrž so se mi kdaj zdele tudi pikolovstvo. Toda natančnost gotovo sodi med kardinalne kreposti klasične filologije, najbrž pa tudi vsakega dobrega sloga. Seveda ne trdim, da je moj slog dober, zagotovo pa vem, da bi bil slabši brez tistih »sitnih« seminarskih vprašanj, ki so se mi zalezla pod kožo in postala moj lastni kriterij. Za nekatere stvari je pač potreben čas. »Šele ko boste starejši, boste opazili, kaj to pomeni,« je dejal Jakob Bernays Ulrichu Wilamowitz-Moellendorfu, ko mu je ta leta 1867, kot sam pravi, v maniri rumenokljunca govoril proti Evripidu; in nato mu je prebral začetek druge zborove pesmi iz Blaznečega Herakla (vv. 637-700). Koliko bolj to o dozorevanju in razumevanju velja za navadne smrtnike!
Glas, ki se mi je, malce emfatično rečeno, naselil v kosteh, pa nikakor ni glas nepremagljive profesorske avtoritete, ampak opomin: resnični avtoriteti sta stvar, o kateri govoriš, in bralstvo, ki bi mu jo rad približal, po tem se gre ravnati. Spominjam se, kako je profesor nekoč, ko je nekdo na seminarju branil svojo trditev s sklicevanjem na neko znano ime, napisal na tablo: »moč argumenta« in »argument moči« in med obe besedni zvezi postavil prečrtan enačaj. Kako antiavtoritarno! Kako subverzivno pravzprav! In opogumljajoče.
Tisto, kar pa me prav posebej fascinira je profesorjeva intelektualna prisebnost. Kaj hočem reči s tem? Nihče ne ve vsega, zato sogovorniki v intelektualnih debatah od seminarskih predavalnic do prestižnih simpozijev pogosto poskušajo uveljaviti svojo perspektivo, pomen svojega vedenja in metodologije in omejiti razpravo na področje, kjer so suvereni. Pri tem framingu neredko ignorirajo sogovornikovo stališče, bagatelizirajo njegove poglede, ga zasujejo z bolj ali manj pomembnimi referencami, ali pa ga z gosto retoriko »prevpijejo« in zmedejo. Pri Kajetanu Gantarju imajo take taktike bolj malo možnosti za
10
Brane Senegačnik
uspeh. Seveda ga je zaradi njegovega ugleda vsaj načeloma teže ignorirati, širina vedenja pa oži manevrski prostor polemične manipulacije. A bolj pomembno se mi zdi dvoje: prvič, navadno diskutantu prisluhne s pristno radovode-nostjo, kakršne nisem pogosto srečal, in ga že s tem vplete v dejanski dialog in ga iz zelotskega prepričevalca spremeni v živahnega sogovornika. Drugič pa je njegov premislek kulture in zgodovine tako temeljit, da mu omogoča mirno in prisebno držo tudi ob soočanju s hudimi teoretičnimi in metodološkimi novitetami: nekatera njegova prepričanja so namreč dovolj tehtna in človeško relevantna, da onus probandi ni na njih, temveč na novatorski kritiki.
Ta prisebnost se izrazito kaže v etičnih zadevah. Generacija profesorja Gantarja je ena tistih, ki so doživele zgodovinsko katastrofo zaradi vojne in totalitarnih sistemov, ki so tako radikalno posegli v njihovo življenje in amputirali velik del slovenskega prebivalstva in kulturne tradicije. Prav poseben vidik te katastrofe je, da v svojem bistvu ni bila reflektirana; morda je bila do neke mere popisana, reflektirana pa ni bila. Niti znamenita fraza iz Viscon-tijevega filma Il Gattopardo »Če hočemo, da vse ostane, kot je, se mora vse spremeniti,« ne izrazi ustrezno nenavadnega stanja, ki je nastalo po prehodu iz totalitarizma v demokracijo. Zdaj se namreč zdi, kot da zgodovina obenem obstaja in ne obstaja - in v takšnem stanju je tudi etična neprisebnost postala izredno pogost, če ne skorajda normalen kulturni pojav. Vendar to ni primer Kajetana Gantarja: njegov etični in zgodovinski kompas se ni zmedel in kot ni klonil pod nasiljem zgodovine, je imun tudi na nenavadno vrednotno konfu-znost sodobnosti. Ni mu treba skrivati, kaj je in kje stoji. Litotično rečeno: v ne ravno ugodnih okoliščinah je postal prvo ime slovenske klasične filologije in ne nepomebna referenca v mednarodnih krogih. S svojo prevajalsko umetnostjo vtiskuje nespregledljiv pečat slovenski literaturi in če nikoli v zgodovini ni nastajalo toliko slovenskih prevodov antične, srednjeveške in renesančne literature kot v nekaj zadnjih desetletjih, ima pri tem brez dvoma velik delež zaslug, neposredno in posredno, tudi kot učitelj mlajših generacij.
»Vmes tvoja tožna je človeška slika,« se končuje pesem Belo in črno, s katero smo začeli. Tako je videl notranjo podobo Božidarja Jakca pesnik Alojz Gradnik. Podoba profesorja Kajetana Gantarja pa ni tožna: portret, ki bi ga prikazoval tako, ne bi bil prepoznaven. Zgrešil bi njegov globoko človeški realistični optimizem in njegov živahni pogled, ki je sicer usmerjen v davnino, a v resnici ves čas gleda v prihodnost.
Brane Senegačnik, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta;
branko.senegacnik@ff.uni-lj.si
Skica za portret	11
dr. Kajetan Gantar
DOI: https://d0i.0rg/10.4312/keria.22.1.13-33
Mark Janse
Kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina
NAJSTAREJŠA ZGODOVINA KAPADOKIJE
Kapadokija je starodavna pokrajina v osrednji Anatoliji (gl. Zemljevid 1).1 Zgodovini področja lahko sledimo vse do drugega tisočletja pr. Kr., ko so večjemu delu Male Azije od začetkov 16. st. pr. Kr. pa do propada Hetitskega kraljestva okrog leta 1180 pr. Kr. vladali Hetiti. Med železno dobo je v jugovzhodni Mali Aziji in v severni Siriji vzniknila vrsta sirijskih ali neohetitskih kraljestev, med drugim luvijsko govoreče kraljestvo Tabal, katerega središče je bilo starodavno mesto Kaneš približno 20 km JV od Mazake (Cezareja), kot asirsko provinco pa ga je l. 713 svojemu kraljestvu priključil novoasirski kralj Sargon II (vl. 722-705).2 V 6. st. pr. Kr. je Kapadokija postala bojno polje, na katerem sta se spopadali dve velesili: Lidijsko kraljestvo pod Krezom (vl. okr. 560-546) in perzijsko Ahajmenidsko cesarstvo po Kirom Velikim (vl. okr. 559-530).3 Znano je, da je Krez povprašal preročišče v Delfih, ali naj pošlje vojsko nad Perzijce, in da je prejel značilno dvoumen odgovor, češ da bo »uničil veliko državo«, če bo storil kaj takega.4 Res je bila uničena velika država, a to je bila Krezova in ne Kirova. Slednji je leta 546 zavzel Sarde.
Kot poroča Herodot, je toponim Kapadokija (KannaSoKia) perzijski (Zgodbe 7.72). Dejansko je prvič izpričan na znamenitem trojezičnem Behi-stunskem napisu Dareja Velikega (vl. 522-486), kjer se omenja kot Katpatu-kaš v elamskem, Katpatukka v babilonskemin in Katpatuka v staroperzijskem
1	O zgodovini Kapadočanov in njihovem jeziku gl. tudi: Janse, »Aspects of bilingualism«; Id., »De Cappadociers en hun talen«; Id., »Grieks lichaam, Turkse ziel«.
2	O zgodovini Hetitov ter sirijskih Hetitov oziroma Neohetitov gl. zlasti dela Trevorja C. Brycea (Bryce, The Kingdom of the Hittites; Id., The World of The Neo-Hittite Kingdoms; Id., Warriors of Anatolia).
3	Herodot o tem natančno pripoveduje v prvi knjigi svojih Zgodb.
4	Gl. |a£yd\r|v	l^v KaraXuaeiv »da bo uničil veliko kraljestvo« (Zgodbe 1.53).
14
Mark Janse
klinopisu. Herodot obenem poroča, da so Grki prebivalce imenovali »Sirijci« (Zčptot) in ne »Kapadočani«, kot so jih imenovali Perzijci (Zgodbe 1.72, 5.49). S tem je verjetno mišljeno prej omenjeno sirijskohetitsko prebivalstvo. Stra-bon (64/3 pr. Kr.-okr. 24 po Kr.) v prvih desetletjih našega štetja opaža, da se kapadoški Sirijci tostran reke Taurus (evroc; toč Tačpou) imenujejo »Be-losirijci« (AeuKoaupot), za razliko do Sirijcev, ki živijo onstran iste reke toč Tačpou) in so bili temnejše polti (ekeiv^v entKEKau^ev^v t^v xpoav); Geografija 12.3.9.
Zemljevid i: Kapadoško kraljestvo pod Arariatom III (vl. okr. 250-220 pr. Kr.)
HELENIZACIJA KAPADOKIJE
Pod Darejem Velikim je Kapadokija postala tretja satrapija Ahajmenidskega cesarstva. Znana so zgolj tri imena kapadoških satrapov. Zadnji med njimi je obenem najslavnejši, Ariarat, ki je postal satrap leta 350 in se ni hotel predati Aleksandru Velikemu (vl. 336-323), potem ko je slednji leta 334 osvojil malo-azijska ozemlja. Kot Ariarat I (vl. 331-322) je ustanovil dinastijo Ariaratidov, ki je vladala Kapadoškem kraljestvu od l. 331 pr. Kr. do l. 17 po Kr. Tedaj je postalo rimska provinca (gl. Zemljevid 1). Kljub perzijskemu poreklu5 so bili Ariaratidi sčasoma vse večji filheleni. O tem priča med drugim epitet Ariarata V (vl. 163-130), namreč Ečae^c ®iXona.Twp, Mommsen pa je o njem zapisal: »Preko njega je [helenistična omika] prodrla v do tedaj tako rekoč barbarsko Kapadokijo«.6 V obdobju Kapadoškega kraljestva se je v Kapadokiji postopno,
5	Ustanoviteljevo ime izhaja iz staroperzijskega korena *arya- »Arijec«.
6	Gl. Mommsen, Römische Geschichte, 52.
Kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina
15
a vztrajno širila grščina, proces helenizacije pa se je okrepil potem, ko je ozemlje priključil Rimskemu cesarstvu cesar Tiberij (vl. 14-37). Slednji je kapa-doško prestolnico Mazako preimenoval v Cezarejo (Kaiadpeia). Strabon, ki je bil po rodu iz Amaseje ob Črnem morju in je bil priča priključitvi Rimskemu cesarstvu, omenja, da je v njegovem času večina prebivalstva Male Azije že bila opustila svoje jezike in onomastiko (Geografija 12.4.6).
Grščina je postala v helenistični dobi in v še večji meri v obdobju Rimskega cesarstva lingua franca vzhodnega Sredozemlja, za mnoge pa je bila tudi prvi in edini jezik. Že v 3. st. pr. Kr. so Toro (hebrejsko ni"iTn tora), prvih pet knjig hebrejske Biblije, znanih tudi kot Pentatevh/Peteroknjižje (nsvtdtsu^oi »petero zvitkov«), prevedli v grščino za potrebe aleksandrinskh Judov, ki niso bili več sposobni brati hebrejskega originala. Prav tako je bila Nova Zaveza napisana v grščini in se v tem jeziku tudi širila zaradi potreb Judov in kristjanov drugih etničnih pripadnosti ne le v Grčiji (Korintčanov, Filipljanov in Tesalo-ničanov) in Rimu (Rimljanov), ampak tudi v Mali Aziji (Kološanov, Efežanov in Galačanov). Če si izposodimo besede Alberta Thumba: »Izmed vseh negr-ških dežel se je Mala Azija helenizirala najbolj temeljito ... Neizmerna količina grških napisov, ki se najdejo vsepovsod na omenjenem področju ... kaže, da je bila Mala Azija vsaj v rimski dobi povsem grška dežela z grško kulturo.«7
KAPADOKIJA: PRVOTNI JEZIK
A obenem obstajajo podatki, ki kažejo, da se je prvotni jezik Kapadokije še vedno ohranjal tudi v prvih stoletjih našega štetja. V zgodbi o prihodu Svetega duha apostoli začnejo govoriti »v tujih jezikih« (et£paiq "y\waaaiq, Apd 2.4) in tako omogočijo, da jih zbrani poslušalci slišijo govoriti »v svojem lastne-mjeziku« (tfl iSia 6iaXsKtw, Apd 2.6-8). Med številnimi govorci tujih jezikov so v odlomku omenjeni tudi »prebivalci Kapadokije« (oi KatoiKouvts^ t^v KannaSoKiav, Apd 2.9). V tako imenovanih Sibilinskih prerokbah, zbirki prerokb v heksametru, ki so jih judovski in krščanski pisci zapisali približno v času med l. 150 pr. Kr. in 180 po Kr., se tako Kapadočani kot Arabci omenjajo kot »govorci tujega jezika« (^ap^apo^voi, Oracula Sibyllina 3.516).8 Kse-nofont Efeški, romanopisec iz 2. st., omenja nekega Hipotoja, ki je znal jezik Kapadočanov, ti pa so ga posledično imeli za svojega.9
Kakšen jezik je bila kapadoščina, je veliko vprašanje. To ni mogla biti stara perzijščina, ker so Ariaratidi širili grški jezik in kulturo, pred tem pa
7	Gl. Thumb, Die griechische Sprache im Zeitalter des Hellenismus, 102-103.
8	Dejstvo, da se skupaj omenjajo Kapadočani in Arabci, kaže, da izraz ßapßapö^wvo; pomeni tistega, »ki govori tuj jezik«, in ne »govorca slabe grščine«; prim. op. 14.
9	'E^neipö; efye rf; KannaöoKÖv ^wvfc; Kai aürö navTe; ohceiw npoae^epovro »Vešč je bil kapadoškega govora in vsi so se do njega obnašali po domače« (Ephesiaca 3.1.2).
16
Mark Janse
je bila aramejščina lingua franca v Ahajmenidskem cesarstvu. Medijski in partski, druga dva iranska jezika, se izrecno omenjata med tujimi jeziki, ki jih govorijo apostoli v zgodbi o prihodu Svetega duha (Apd 2.9). Medij-ščina se omenja tudi na mestu, ki ga smemo šteti za v nebo vpijoč primer izgubljene priložnosti za identifikacijo kapadoškega jezika. Eden od treh kapadoških očetov, Gregorij iz Nise (330-395), navaja izraze za nebo v različnih jezikih:10
r||ieic; oupavov touto Aiyo|iev, aa|ia'iji o 'E^paio;, o 'Podalo; Ke\ou|i, Kai aAAw; o Zupo;, o MfjSo;, o KannaSoKri;, o Maupoumo;, o zkug^;, o ©pa^, o a^uhtio;.11
Mi temu pravimo ouranos, Hebrejec šamayim, Rimljan caelum, še drugače pa mu pravijo Sirijec, Medijec, Kapadočan, Mavretanec, Skit, Tračan, Egipčan.
Na podlagi odlomka lahko sklepamo, da je bila kapadoščina gotovo drugačna od obeh iranskih jezikov, medijskega, skitskega in sirskega, narečja srednje aramejščine, ki se uvršča med jezike (severozahodne) semitske jezikovne družine. A le zakaj neki Gregorij ne navede besede za nebo v domačem jeziku svoje domovine, kjer se je kapadoščina očitno še govorila v 4. st. po Kr.? Slednje potrjuje še en kapadoški oče, Bazilij Veliki iz Cezareje (330-379), ki omenja, da je iz slovničnih razlogov v sirskih tradicijah v Mezopotamiji, pa tudi v njegovem domačem kapadoškem jeziku, v doksologiji12 nujna raba besede Kai »in« namesto auv »s/z«.13
Čeprav smemo tudi v tem primeru zaključiti, da je bila kapadoščina drugačna od sirščine, pa se zdi malo verjetno, da bi Bazilij v bistvu hotel povedati, kako sta si jezika pravzaprav sorodna ali - z drugimi besedami - da je kapadoščina sirščini soroden severozahodni semitski jezik. Sirska beseda za nebo je šmayya (sirsko	aramejsko kar je preblizu hebrejski besedi
šamayim	ki jo navaja Gregorij iz Nise, da ji ne bi sledila tudi omemba
kapadoške besede, če bi bila slednja dejansko severozahodni semitski jezik. Na podlagi povedanega verjetno smemo postaviti domnevo, da je bil prvotni
10	Contra Eunomium = Patrologia Graeca 45.1045.
11	Omeniti velja, da je izdajatelj serije Patrologia Graeca, francoski učenjak in duhovnik Jacques-Paul Migne (1800-1875), po pomoti tako hebrejsko kot latinsko besedo za nebo naglasil po pravilih francoskega naglasa: aa^ai^ namesto aa^ai^ (Hebrew samayim) in keXou^ namesto Ke\ou|i (caelum, s poenostavitvijo ae > e v izgovarjavi, značilni za vulgarno latinščino).
12	Kanonična oblika je Ao^a naTpi Kai Kai ayiw nveu^ari »Slava očetu in sinu in svetemu duhu«, Bazilijev predlog pa je bil ^era Toti moti auv t6 ayiw nveu^ari »s sinom skupaj s svetim duhom«. Spis De spiritu sancto je nastal v podporo tej spremembi, v njem pa polemizira z nasprotniki, ki so zagovarjali različico ^era Toti uioti ev t6 ayiw nveu^ari »s sinom v svetem duhu«; prim. Anderson, St. Basil of Caesarea.
13	Kai KannaSoKe; 8e outw Xeyo^ev	»Kapadočani tako rečemo v domačem jeziku« (De spiritu sancto = Patrologia Graeca 32.208).
Kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina
17
kapadoški jezik soroden z jezikom, ki se je govoril v neohetitskem kraljestvu Tabal in še pred tem v Hetitskem kraljestvu - ali da je bil celo njegov potomec -, to pa je bila luvijščina, hetitščini soroden anatolski jezik. Na žalost pa so dokazi v prid domnevi posredni in nezanesljivi.14
KAPADOŠČINA KOT OBLIKA GRŠČINE
Ne glede na to, kakšen je bil prvotni kapadoški jezik, pa zagotovo velja, da je imel močan vpliv na podobo grščine, kakršna se je govorila v Kapadokiji. Na podlagi Strabona smemo upravičeno trditi, da se bili Kapadočani znani kot ljudje, »ki govorijo po barbarsko« (PappapiZeiv ali Pap^ap^vsiv).15 Sodeč po spodnjem, Lukijanu pripisanem epigramu, je bila pregovorna kapadoška nenadarjenost za govorništvo:16
SaTTov £f|v | asukouc; KopaKac; | nrr|vac; ts ^eAuvac; supsiv ^ 5oKi|iov | pr|Topa Kanna5oKr|v
Hitreje bi našel belega krokarja in krilate želve kot solidnega govornika iz Kapadokije.
Pravzaprav nekega kapadoškega gorovnika te vrste tudi poznamo, in sicer Pavzanija iz Cezareje (2. st.), učenca Heroda Atiškega (101-177) in učitelja Klavdija Ajlijana (okr. 175-okr. 235), čigar izgovarjavi se posmehuje Flavij Fi-lostrat (okr. 170-244/9):17
anr^eiAe na^eia Tf yAa>TTr| Kai KannaSoKai; ž;uvr|9ec;, ^uyKpouwv |isv Ta l;u|i^a>va tu>v aToi^eiarv, auaTsAAorv 5s Ta |ir|Kuvo|ieva Kai |ir|Kuva>v Ta Ppa^ea
Recitiral je s težkim naglasom, značilnim za Kapadočane, tako da so soglasniki udarjali eden ob drugega in da so se dolgi glasovi krajšali in kratki daljšali.
Tretji kapadoški oče, Gregorij iz Nazianza (329-389), prav tako namiguje na barbarski naglas Kapadočanov, in sicer v govoru vzvišenemu kleru iz Konstantinopla:18
14	Strabon omenja, da je kapadoščina v bližnjem sorodstvu s še enim neznanim jezikom iz Male Azije, imenovanem kataonščinca (Geografija 12.1.2).
15	Strabon tako besedi PapPapi(eiv kot PapPapo^veiv razlaga kot KaK&; e\\r|viielv »govoriti slabo grščino« (Geografija 14.2.28), prim. op. 8.
16	Anthologia Palatina 11.436.
17	Vitae Sophistarum 2.13. S formulacijo »da soglasniki udarjajo eden ob drugega« je mišljena sinkopa nenaglašenih samoglasnikov; prim. op. 68.
18	Oratio XXXXIII = Patrologia Graeca 36.224.
18
Mark Janse
anaiSeuaiav 5s ouk ¿yKaAiaeic; ^ oti Tpa^u aoi 5okw Kai aypoiKov ^9sYYsa9ai;
Mi ne boš očital neomikanosti ali da moja govorica zveni trdo in kmečko?
Še en znameniti Kapadočan, sveti mož iz l.st. po Kr. Apolonij iz Tiane, po navedbah biografa Filostrata po drugi strani v svojem govoru ni kazal sledov kapadoškega porekla.19
Potem ko se je po Teodozijevi smrti l. 395 Rimsko cesarstvo razdelilo na dva dela,20 je bilo samo po sebi umevno, da bo grščina ostala uradni jezik vzhodnega rimskega cesarstva, čeprav so Bizantinci sami sebe še naprej imenovali »Rimljani« (Pw^aioi), svoj jezik pa »rimski« (pw^aiiKa).21 Za drugo polovico prvega tisočletja nimamo niti posrednih niti neposrednih znamenj, ki bi pričala o »barbarskosti« kapadoške govorice. Vemo pa, da so Kapadoča-ni veljali za »barbarske« po obnašanju. Ko bizantinski cesar Konstantin VII Porfirogenet (vl. 913-959) govori o pregovorni neotesanosti (KaKOTponia) Ka-padočanov, ob tem citira reklo o »treh najslabših k-jih« (Tpia Kanna KaKiaTa): Kapadokija, Kreta, Kilikija.22 V 6. st. pesnik Demodok z Lerosa o Kapadočanih pravi, da so »slabši od najslabših« (^auAsm^auAoTaToi) in celo skuje glagol KannaSoKi(w (»biti/obnašati se kot Kapadočan«).23
POTURČENJE KAPADOKIJE24
V 12. st. Teodor Prodrom Kapadokijo imenuje »dežela, preplavljena z barbari«.25 S tem pa ne cilja na »barbarske« Kapadočane, temveč na seldžu-ške Turke, ki so v 11. st. vdrli v Kapadokijo.26 Leta 1071 je namreč Bizan-tincem, ki jim je poveljeval cesar Romanos IV Diogenes (vl. 1068-1071), v bitki pri Manzikertu na vzhodni meji Bizantinskega cesarstva poraz zadala seldžuška vojska pod poveljstvom sultana Alpa Arslana (vl. 1063-1072); gl. Zemljevid 2.
19	'H yXöTTa ixttiköc; etyev oüö' anl^n T^v ^wvi^v ünö toü eOvouc; »V jeziku se je držal atiščine in ni bilo slišati naglasa domačega ljudstva« (Filostrat, Vita Apollonii 1.7).
20	Omeniti velja, da meje cesarstva niso sovpadale z jezikovnimi mejami, saj je bila grščina v tistem času zelo razširjena v južni Italiji (v nekaj izoliranih skupnostih v Kalabriji in Apuliji pa se pravzaprav govori še dandanes).
21	Še celo dandanes se izraz pw^aiiKa uporablja v nekaterih frazah, nanašajoč se na grščino, npr. KaTaXaßaivei; pw^aiiKa; »Razumeš grško?«, t.j. »Razumeš, kaj hočem reči?«.
22	De thematibus 2.69.
23	Fragmenta 5 (West) = Anthologia Palatina 11.238.
24	O zgodovini poturčevanja, tako v jezikovnem kot verskem pogledu, gl. zlasti Vryonis, The decline of medieval Hellenism in Asia Minor.
25	Carmina Historica 19.52 (Hörandner).
26	Prim. ßapßapoxeo|iai, »von Barbaren beherrscht werden«, v: Trapp, Lexikon zur byzantinischen Gräzität, s.v.
Kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina
19
Zemljevid 2: Bizantinsko cesarstvo pod Bazilijem II Porfirogenetom (vl. 976-1025)
Šest let kasneje je seldžuški poveljnik Sulejman ibn Kutulmiš (vl. 1077-1086) v Mali Aziji ustanovil neodvisni Sultanat Rum, poimenovan po turškem izrazu za prebivalce Bizantinskega cesarstva.27 Ta država je obstajala do 14. st., ko je razpadla na vrsto tvorb, imenovanih bejliki (»kneževine«). Najpomebnejša med njimi je bila Karamanska kneževina (Karamanski bejlik) s središčem v mestu Karaman v Kilikiji, poimenovana po Kerimeddinu Kara-man begu, ustanovitelju dinastije Karamenidov iz 13. st. (natančnejši datumi niso poznani). Slednjič so si jo l. 1468 priključili Otomani pod Mehmedom II (vl. 1451-1481), čigar sin Mustafa je l. 1483 postal prvi guverner otomanskega vilajeta (province) Karaman, ki je obsegal področje Kapadokije. Že petnajst let pred tem je seveda Mehmed Osvajalec zavzel Konstantinopel in tako napravil konec tisočletnemu Bizantinskemu cesarstvu.
V stoletjih po bitki pri Manzikertu je Kapadokija postopoma podlegla turškim vplivom. V jezikovnem smislu je to pomenilo, da je bila močno razširjena grško-turška dvojezičnost, ki je najpogosteje pripeljala do popolnega prevzema turščine. To pa ni nujno pomenilo tudi sprejetja islama, o čemer priča tudi spodnje poročilo, ki so ga l. 1437 prebrali na baselskem koncilu:28
Notandum est, quod in multis partibus Turcie reperiuntur clerici, episcopi et arciepiscopi qui portant vestimenta infidelium et locuntur linguam ipsorum et nihil aliud sciunt in Greco proferre nisi missam cantare et evangelium et epistolas. Alias autem orationes dicunt in lingua Turcorum.
27	Stara anatolska turška beseda Rum (jjf) izhaja iz arabskega imena za »Rimljane« ar-Rum ('djjf'). To je izposojenka grške besede 'Pu^aioi, kakor so sami sebe imenovali Bizantinci.
28	Citirano po: Dawkins, Modern Greek in Asia Minor, 1, op. 1.
20
Mark Janse
Zabeležiti je treba, da je vsepovsod po turških krajih naleteti na duhovnike, škofe in nadškofe, ki nosijo oblačila nevernikov, govorijo njihov jezik in ne znajo povedati grško nič drugega kot mašo, evangelije in pisma. Vse drugo pa povedo po turško.
Turško govoreči kristjani, o katerih je govora v poročilu, se imenujejo Ka-ramanlidi (Kapa^avA^Ss;). Njihovo poreklo ostaja neznano, čeprav ime kaže, da gre za prebivalce Karamanskega bejlika.29 Njihov jezik se imenuje »kara-manlidski« (Kapa^avAr|SiKa), to pa je anatolska oblika turščine, za zapisovanje katere se uporablja grški alfabet in ne iz perzijsko-arabskega črkopisa izhajajoča otomanska pisava.30 Spodnji primer je z začetka Matejevega evangelija, gl. tudi sliko št. 1:
APpaa|i oyAou AauiS oyAou 'Ir|TOuc; Xpiaxoaouv TevaaouAouv KiTari|Tr|p31 Avraam ogl-u David ogl-u Yisus Hristos-un tenasul-un kitab-i-dir Abraham sin-njegov David sin-njegov Jezus Kristus-ROD rod-ROD knjiga-njegova-je
pipAo; ysvsasw; 'Ir|aou XpiaTou ulou AauiS ulou APpaa|i (Matejev evangelij 1.1) Knjiga o rodu Jezusa Kristusa, sina Davida, sina Abrahama.
Slika i: Matejev evangelij v karamanlidščini
29	Turško Karaman-li pomeni »(nekdo), ki spada v Karaman«.
30	O karamanlidščini glej zlasti Balta, Beyond the language frontier, pa tudi številne druge publikacije iste avtorice.
31	Diakritična znamenja se v mlajši različici karamanlidskega pravopisa uporabljajo za ločevanje turških in grških fonemov: ou = u, n = b, T = d; prim. Irakleous, »On the development of Ka-ramanlidika writing systems«. Omeniti velja tudi, da sta p in S postala pripornika v oz. 5 že v rimski dobi, medtem ko se zapornika b in d v novogrškem pravopisu zapisujeta kot oz. vt; pa tudi, da se je izgovarjava samoglasnka r| v istem obodbju spremenila v i in da se r| uporablja v karamanlidskem pravopisu za zapisovanje turškega i [ra].
Kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina
21
Vsi kristjani v Kapadokiji pa niso prevzeli turščine. Okrog leta 1910 je britanski arheolog ter dialektolog/etnolog Richard MacGillivray Dawkins (1871-1955) med terenskim delom v Kapadokiji ugotovil, da se še vedno govori tudi grščina, četudi v »zelo popačeni obliki«,32 in sicer v dvajsetih vaseh na področju med kraji Nevšehir, Kajseri in Nigde (gl. Zemljevida 3a-b). Znamenit je njegov opis kapadoščine: »Telo je ostalo grško, a duša je postala turška.«33 Spodnji primer besedila, napisanega v narečju kraja Ulagač, ki sodi med narečja z najbolj izrazitimi turškimi vplivi, naj služi kot ponazoritev nje-govne skrajne »popačenosti«:34
f]Tov sva dov\ vaiKa. £yi&KS epu o ^aea. 'iča divi&Kev da čapdq, Kai ^epi&Kav čapaKiov t da rtapdyia, Kai bEa\ETTivi&Kav.
iton ena dul nela. ejiške erjo fšea. itša dinišken da tširaq, ke feriškan tširakjut da paraja, ke beslettiniškan.
Nekoč je bila vdova. Imela je dva otroka. Pošiljala ju je [delat] kot vajenca in od tega sta domov prinašala denar in [jo] podpirala.
Zemljevid 3a: Grške vasi v Kapadokiji
32	Dawkins, Modern Greek in Asia Minor, 18.
33	Dawkins, Modern Greek in Asia Minor, 198.
34	Dawkins, Modern Greek in Asia Minor, 362. Dawkinsov zapis puščam tako rekoč nedotaknjen in se namenoma ne spuščam v slovnično analizo, zato da bi bralec kar najbolje doumel izjemno »popačenost« kapadoščine iz kraja Ulagač. Kljub temu pa velja opozoriti na v kapado-ščini produktivno tvorbo imperfekta na -išk-: eyiaKe (e^o), diviaKev (divo), ^epiarav (^epo), beaXeTTiviarav (beaXerrw, turško besletmek, kavzativ gl. beslemek »hraniti«). Turške izposojenke so odebeljene.
22
Mark Janse
Zemljevid 3b: Grške vasi v Kapadokiji
Dawkins se je dobro zavedal, v kako negotovem položaju so kapadoščina in druga grška narečja v Mali Aziji, ki so bila »ogrožena [...] zaradi širjenja turščine in pa nevarnosti, da bi jih vase posrkala skupna grščina.«35 Nevarnost, da bi jih »vase posrkala skupna grščina«, se je krepila zaradi šol v grško govorečih vaseh, ki so jih bili začeli ustanavljati pred nedavnim. To Dawkins opazi v preliminarni študiji: »Razlika med krajevnim govorom in šolsko grščino je tako velika, da si šolnik prej prizadeva nadomestiti domače narečje z drugim jezikom, kot pa da bi ga skušal postopoma popravljati.«36 Izraz »drug jezik« poudari jezikovno razdaljo med kapadoščino in skupno grščino tistega časa. Razkorak med kapadoščino in starejšo grščino je bil po Dawkinsonovem mnenju prav tako nepremostljiv: »Iz istega razloga je tudi raba grščine v bogoslužju v bistvu neučinkovita. Starejša generacija duhovščine liturgijo komajda razume, verniki pa je sploh ne razumejo. Če morajo ljudje kaj nujno razumeti, se uporabi turščina. Ko sem šel v Fertek, je bil tam škof in pridiga je bila v tur-ščini, prav tako kot vse ostalo, namenjeno vernikom.«37 Alias autem orationes dicunt in lingua Turcorum.38
Dawkins je poleg tega imel občutek, da kapadoščino ogroža politika »ustavnega mladoturškega režima« vključno z »velikom porastom priseljevanja« in »ponovnim preganjanjem.«39 To zapiše v predgovoru z datumom 24.
35	Dawkins, Modern Greek in Asia Minor, v.
36	Dawkins, »Modern Greek in Asia Minor«, 120 (poudarek Mark Janse).
37	Prav tam.
38	Prim zgoraj, vključno z op. 28.
39	Dawkins, Modern Greek in Asia Minor, v.
Kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina
23
10. 1915, ko so mladoturki po revoluciji leta 1908 obnovili otomansko ustavo. Otomani so bili do tedaj v balkanskih vojnih (1912-1913) izgubili večino ozemelj na Balkanu, imenovanih Rumelija,40 in vstopili v prvo svetovno vojno na strani centralnih sil (gl. Zemljevid 4). Med vojno je Otomansko cesarstvo zagrešilo genocid proti armenskim, asirskim in pravoslavnim kristjanom v Anatoliji, prvim posledicam pa je bil Dawkins priča »v dneh, ki so neposredno sledili izbruhu vojne«.41
Zemljevid 4: Ozemeljska širitev Kraljevine Grčije (1832-1947)
Na pariški mirovni konferenci - začela se je 18. 1. 1919 - si je grški ministrski predsednik Elevtherios Venizelos (1864-1936), ki je Grčijo popeljal v vojno na strani sil Antante, pridobil podporo zaveznikov za zavzetje Smirne (Izmir) in zaledja, do česar pride meseca maja. Okupacijo je avgusta l. 1920 ratificarala Sevreška mirovna pogodba, ki je obenem Otomane primorala Grčiji prepustiti Vzhodno Trakijo (gl. Zemljevid 4). V ozadju zavzetja Male Azije je bila tako imenovana »velika ideja« (MryaXri 'ISsa), iredentistični projekt, ki je igral odločilno vlogo v grški politiki vse od vojne za neodvisnost (1821-1832) in ustanovitve neodvisne Kraljevine Grčije.42 Zagovorniki »velike ideje« so upali na obnovitev Bizantinskega cesarstva ali, kot se je izrazil Venizelos, »Grčije dveh kontinentov
40	Otom. turško Rum-eli (jjf I^J^f); prim. op. 27.
41	Dawkins, Modern Greek in Asia Minor, vi.
42	Zelo dober in zanesljiv zgodovinskih pregled nastanka in širitve novogrške države daje Clogg, A concise history of Greece.
24
Mark Janse
in petih morja« (EWaq twv Suo	Kal twv nsvts 0aXaaawv), s prestolni-
co v Konstantinoplu, ki so ga zavezniške sile zasedale od novembra 1918. Turški revolucionarji okrog Mustafa Kemala (1881-1938), ki si je leta 1934 pridobil vzdevek Ataturk (»Oče Turkov«), so sprožili protinapad in »velika ideja« se je dobesedno pogreznila v pepel velikega ognja, ki je septembra leta 1922 uničil Smirno. Grki ta dogodek imenujejo »maloazijska katastrofa« (MiKpaaiatiK^ Kataatpo^^). Nesreča velja za hujšo od padca Konstantinopla l. 1453, saj je dejansko izkoreninila grško kulturo v Mali Aziji. Zavezniki, ki so med grško--turško vojno prestopili na drugo stran, so odstopili od določil Sevreške mirovne pogodbe in s Turškim nacionalnim gibanjem julija l. 1923 podpisali Lozanski sporazum, ki je priznal neodvisnost Turške republike in njeno suverenost nad Jonijo, Vzhodno Trakijo in Konstantinoplom (Istanbulom).
IZMENJAVA PREBIVALSTVA MED GRČIJO IN TURČIJO
Pred podpisom Lozanskega sporazuma je bila januarja l. 1923 sprejeta Konvencija o izmenjavi grškega in turškega prebivalstva.43 »Izmenjava«, kot se ji na kratko reče tako v grčini (AvTa\\a"yr|) kot v turščini (f^J Mubadele), je v resnici pomenila, da je bilo izgnanih najmanj milijon dvesto tisoč pravoslavnih kristjanov iz Turčije in okrog štiristo tisoč muslimanov iz Grčije. Ni temeljila na jeziku niti etnični pripadnosti, temveč na religiji, saj so bili pravoslavni kristjani pripadniki otomanskega »naroda« ali »mileta« (fJ^ millet) Rum44 ne glede na jezik ali etnično pripadnost.45 Po podatkih popisa iz leta 1924 je bilo 22 od 61 krščanskih skupnosti v Kapadokiji grško govorečih, kar pomeni, da so bile v resnici dvojezične grško-turške, štele pa so 17.590 govorcev (44.4%); gl. Zemljevid 3b. Po drugi strani je bilo 39 enojezičnih, turško govorečih skupnosti, ki so štele 22.027 govorcev (55.6%). Nekatere turške skupnosti so bile v celoti krščanske, na primer v vaseh Anvadal (1812 prebivalcev) ali Limna (2007 prebivalcev), tu je turščina prevladala nad grščino v 19. st.46 V večini primerov pa so bili muslimani več kot petkrat številčnejši od kristjanov.47 Devet izmed 22 grških skupnosti je bilo popolnoma krščanskih,
43	O izmenjavi ter njenih posledicah za kristjane in muslimane tako v Grčiji kot v Turčiji, glej prispevke v: Hirschon, Crossing the Aegean, na čelu z Hirschonovima uvodnima poglavjema (»'Unmixing peoples' in the Aegean Region«, 3-12, in »Consequences of the Lausanne Convention: An overview«, 13-20).
44	Prim. op. 27.
45	Če smo natančni, je »milet Rum« vključeval grško in turško govoreče pravoslavne Grke, Albance, Bolgare, Srbe, Vlahe, pa tudi Gruzince in bližnjevzhodne kristjane.
46	Dawkins, Modern Greek in Asia Minor, 11.
47	Številke, ki se nanašajo na muslimansko populacijo, so pogosto približne, v nakaterih primerih pa sploh ne obstajajo; a vsekakor gre za razmerje več kot 100.000 nasproti 22.027.
Kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina
25
to velja za razmeroma velike vasi Akso (3687) in Misti (3036). V drugih je bila pomembna prisotnost muslimanov, primer je Fertek (439 kristjanov proti 2.500 muslimanom).
Zgornje številke izhajajo iz kratkega demografskega uvoda k zbirki ganljivih pripovedi beguncev v drugem od štirih zvezkov serije z naslovom Eksodus ('H "E^oSo;).48 Mnoge izmed njih so pripovedi o tesnem prijateljstvu s turškimi sosedi, ki se pogosto strnejo v stavek:
»Ms tou; ToupKou; nspvouaa^s Ka\d« (»S Turki smo dobro shajali«).49 Drugi pogost stavek se nanaša na dan slovesa: »K\dtyavs oi ToupKoi ^a;« (»Naši Turki so jokali«).50 Kot ilustracija naj služi naslednji odlomek iz pripovedi Grkinje iz Ulagača:51
'Eksivoi [i.e. oi ToupKoi], Kai |idAiaxa oi ToupKdAs;, noAu Aunr|9r|Kav nou ^suya^s."EKXaiyav |iaQ |ia; Kai tou; apa^ndSs; nou avs^aiva^s sp^ovtav ano niaa> |ia; Kai |ia; ayKaXidZavs Kai |ia; ^iAouaavs. «Na ^avdpGsTs», Aiyavs, «E^si; attou; Ssv 9eAou|is. Easi; sictts SiKoi |ia;.
Oni [nam. Turki], še posebej pa Turkinje, so bile zelo žalostne, ker smo odhajali. Jokale so skupaj z nami, nam sledile vse do vozov, na katere smo se vzpenjali, nas objemale in poljubljale. »Pridite spet«, so govorile. »Mi nočemo drugih, vi ste naši.«
Nekateri omenjajo prihod muslimanskih beguncev iz Grčije, na primer naslednji turško govoreči kristjan iz Kičagača:52
©u|ia|iai nou ^p9av oi ToupKoi npoa^uys;. EAAr|viKa |iiAouaave Kai Ssv tou; KaTa\a^aiva^s. Aeyavs oi naAioi ToupKoi: ToupKoi ^suyouv Ki"EAAr|vsc; sp^ovTai.
Spominjam se, kako so prišli turški begunci. Govorili so grško in nismo jih razumeli. Stari Turki so govorili: »Turki odhajajo in Grki prihajajo.«
Naslednjo, nekoliko smešno zgodbo pove grško govoreča kristjanska iz kraja Čeltek:53
48	Gl. Mourelos, H "E&Soç
49	Mourelos, H "E^oSoç, 172 in passim. Nikakor ni naključje, da je podoben tudi naslov prispevka Renéeja Hirschona (prim op. 38), nam. »'We got on well with the Turks': Christian-Muslim relations in late Ottoman times«, v: Shankland, Archaeology, anthropology and heritage, 325-343. Hirschon je napisal tudi pomembno študijo o identiteti/ah skupine urbanih priseljencev petdeset let po izmenjavi (Hirschon, Heirs of the Greek Catastrophe).
50	Gl. Mourelos, H "E^oSoç, 75 in passim.
51	Mourelos, H "E&Soç, 231.
52	Mourelos, H "E&Soç, 224.
53	Mourelos, H "E&Soç, 25.
26
Mark Janse
Auo |ifvsc; npoxoü va ^úyou|is án' to TctsXtsk, ^p9av ToüpKoi npóa^uysc; án' t^v 'EAAáSa. Kpr|TiKol ^Tav. MiAoüaav ¿AAr|viKá, KaXa ¿AAr|viKá. Ki e^sí; |ii\oúaa|is ¿W^viKá, áAAa 5sv Toü; KaTaXa^aíva^s. 'Aypioi avGpomoi ^Tav.
Dva meseca preden smo odšli iz Čelteka, so prišli turški begunci iz Grčije. Bili so Kretčani. Govorili so grško, in to dobro. Tudi mi smo govorili grško, a jih nismo razumeli. Bili so divjaki.54
Ponavaljajoči se motiv zbirke Eksodus je nostalgija za »izgubljenimi do-monovinami« (^a^svs; naTpíSs;):55 »Oúya^s áno Tov napáSsiao Kal nrfya^s aT^v Kó\aar|.« (»Zapustili smo raj in prišli v pekel.«)56 Grški izraz za Grčijo je bil seveda 'EXXá; v katarevusi (KaGapsúouaa) in 'EXXáSa v dimotiki (Sr^oTiK^), a Kapadočani so jo poznali samo pod turškim imenom Junanistan (^jj'j^^'j): riouvaviaTáv ali ñovaviaTáv, dobesedno »Dežela Joncev.«57 Čeprav so se Kapadočani naselili vsepovsod po Grčiji, pa so jih večino poslali v severno Makedonijo in Trakijo ter v osrednje predele Tesalije in Epira, ki je šele pred nedavnim pripadel Grčiji (gl. Zemljevid 4). Spomin na 400 let turške vladavine (ToupKoKpaTÍa) je bil v teh krajih še kako živ, in Kapadočani ter drugi begunci iz Male Azije so bili sprejeti, kot da bi bili Turki:58 Portant vestimenta infidelium et locuntur linguam ipsorum.59 V izgubljeni domovini so jih imenovali YKiaoúpnSs; »neverniki«,60 v novi pa »turški pankrti«.61
Negativni odnos, ki so ga imeli grški domačini do kapadoških priseljencev, je povzročil negativno samopodobo in zaničevalni odnos do samega se-be.62 Morda ni naključje, da na nekaterih področjih Kapadočani o svojem jeziku še vedno govorijo kot o »karamanlidskem« ne glede na to, ali gre za grščino ali turščino. Kljub negativnemu odnosu do jezika, ki je bil značilen za prvo in drugo generacijo govorcev in je prekinil naravni prenos kapadoščine od (starih) staršev na potomce (otroke in vnuke), pa je jezik najbolj ogrozila nevarnost, da bi ga »vase posrkala« skupna grščina. Sodelavci Centra za maloazijske
54	Ne pozabimo, da so Kretčani sodili med »tri najslabše k-je« (gl. zgoraj in op. 22.)
55	Fraza se ponovi na nalovnicah številnih del, npr. Kapsis, Xa^evs; naTplSe;: Ano ryv aneXev8epuan oryv Karaarpof tf Ty; Zpvpvy; (Izgubljene domovine: od osvoboditve do katastrofe v Smirni); Marinos, Xa^evs; narplSe;: Oi an^Xeie; rov EAAyviopov (Izgubljene domovine: izgube grštva); Eksetzoglou, Oi «ftapeve; narplSsnepa ano Tn voaraXyla (»Izgubljene domovine« onkraj nostalgije); prim. tudi Mackridge, »The myth of Asia Minor in Greek fiction«.
56	Mourelos, 'H'E^oSo;.
57	Otoman. turško = perzijsko Yunan (iSj jljf), iz staroperzijskega Yauna »Jonija«, kar pa izhaja iz starogrškega 'Id(p)wv »jonski«.
58	Gl. prispevke v Theodossopoulos, When Greeks think about Turks, še posebej Millas, »Tourkokratia«.
59	Prim. zgoraj in op. 28.
60	Otoman. turš. gavur (^Lsj) v pomenu »nemusliman«, a ne nujno z negativnim prizvokom.
61	Tragično protislovje lepo ujame Clark, Twice a stranger.
62	Prim. Hirschon, Crossing the Aegean; Id., Heirs of the Greek Catastrophe.
Kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina
27
študije (Ksvtpo MtKpaaiatiKwv ZnouSwv),63 nekateri tudi materni govorci, so objavili vrsto študij o zadnjih ostankih štirih kapadoških narečij (iz krajev Ulagač, Aravan, Akso, Anaku) ter etnografskih študij treh kapadoških vasi (Anaku, Misti, Akso), vsi pa omenjajo nevarnost, da bo jezik izumrl zaradi pritiska skupnega jezika.
Do sedemdesetih let 20. st. je v splošnem veljalo, da je kapadoščina mrtev jezik. Leta 1981 se je znamenitemu grškemu dialektologu Kontosopoulosu v poljudnem uvodu v delo o novogrških narečjih zapisala naslednja zanimiva trditev:64
"Onoio; &Kouei - ^ [aAAov Sia^a^ei, yiaTi ar||iepa Ssv |iiAiouvtai nia ta I5ia>|iaxa auta, &^ou oAoi a^eSov ol ^opei; tou;, npoa^uys; tou 1922, s^ouv neGavei -t^v KannaSoKiK^ SiaAeKTo, Ssv ^¿pei av s^ei va Kavei [e toupKiKa as ¿AAr|viK6 ato|ia ^ [S ¿\XnviKa as toupKiKo at6|ia.
Kdor sliši - ali, bolje rečeno, prebere, kajti dandanes se ta narečja ne govorijo več, tako rekoč vsi njihovi govorci, begunci iz leta 1922, so namreč umrli - kaj v kapadoškem narečju, ne ve, ali ima opraviti s turščino v grških ustih ali z grščino v turških ustih.
Sam sem se s kapadoščino začel ukvarjati leta 1992 in tedaj sem seveda moral predpostaviti, da je v sedemdesetih letih v resnici izumrla. Kot edinega jezikoslovca, ki je v tistem času objavljal razprave o slovnici tega jezika, so me na prelomu stoletja povabili, naj prispevam poglavje za monumentalno delo o novogrških narečjih - vsi moji soavtorji so bili Grki.65 Ko sem leta 2004 odposlal prvo (angleško) različico poglavja, v monografije vrednem obsegu stotih strani, sem bil povsem sprijaznjen z dejstvom, da se poleg stare grščine, latinščine, hebrejščine in aramejščine že deset let ukvarjam s še enim mrtvim jezikom. Na ta način sem si pridobil tudi nekaj ugleda kot strokovnjak za jezikoslovje kapadoščine, in tako se je maja l. 2005 zgodilo, da me je moj dragi prijatelj in kolega Dimitris Papazachariou z Univerze v Patrasu prosil, naj pozorno prisluhnem posnetku pogovora z dvema kapadoškima starcema. Eden izmed njiju je namreč očitno povedal nekaj v »starem jeziku« (ta na\aia), tega pa Dimitris nikakor ni mogel razumeti.66 Kot si je moč predstavljati, sem bil več kot navdušen, ko je prispela zgoščenka, in nestrpno sem čakal, kaj neki utegnejo biti poslednje kapadoške besede. Govorec je namreč le s težavo povedal kar koli. Potem ko sem poslušal daljši pogovor v grščini, kadar je v njem
63	Omenjeni instituciji (KM2) gre tudi zasluga za izdajo dela Eksodus (prim. op. 47).
64	Citat je iz dela: Kontosopoulos, Ai&Asktoi Kai iSi&para ry<; Niac; EAAyviKtf<;, 7.
65	Gre za delo Tzitzilis, N£0£AAyviK£<; Si&Aektoi.
66	Prof. Papazachariou je tudi novi vodja Laboratorija za novogrška narečja (Epyaatr|pio Neoe\-Xr|viKwv Aia\eKTwv), ki deluje na Univerzi v Patrasu. Laboratorij je leta 2000 ustanovila prof. Angela Ralli.
28
Mark Janse
sodeloval Dimitris, in v turščini, kadar sta se sogovornika sama pogovarjala med sabo, sem končno prvič v svojem življenju zaslišal živo kapadoščino:67
naTspa |i' dwiKa ^aea sn'Ki pateram doika fšea epki
Moj oče je naredil dvanajst otrok.
Slišalo se je, kot bi bil Homer vstal od mrtvih in začel vpričo mene recitirati Iliado! Prevzela so me čustva, obenem pa sem bil navdušen, ker sem ne le razumel, kaj je mož povedal, temveč sem lahko določil celo narečje. Brez dvoma je šlo za narečje, ki se je sprva govorilo v vasi Semendere (gl. Zemljevid 3b); na to je kazalo slabljenje nenaglašenega e v i v besedi dwtKa (< SwSsKa), še prav posebej pa aoristova oblika sn'Ki(v) namesto oblike brez avgmenta noiKt(v) ali boiKi(v), značilne za drugi dve narečji s samoglasniškim slabljenjem, ki sta se govorili v vaseh Malakopi in Misti. Šlo je za popolno kapadoščino v vseh pogledih: brez člena pred samostalnikom moškega spola v imenovalniku, z apokopo končnega nepoudarjenega u (|^ou > s prehodom zobniških zapornikov v pripornike in posledično onemitvijo (SwSsKa > dwiKa).68
Celo iz tega, iz štirih besed sestavljenega stavka je jasno, da je jezik mešanica turščine (besedni red osebek-predmet-glagol) in tistega, kar je Vryonis poimenoval »bizantinski ostanek« v kapadoški grščini:69 sn'Ki(v) je sinkopirana oblika bizantinskega enoiKs(v), značilnost narečja kraja Semendere, aorist glagola noiw, ki sicer v novi grščini ni ohranjen, namesto njega pa uporablja SKave (prezent je Kavw). Šele tedaj sem opazil, da je starec pravzaprav napravil napako: kapadoška beseda za očeta ni natepaq, tako kot v novi grščini, temveč ^a^a^.70 Nemudoma sem rezerviral letalsko karto za Grčijo in skupaj z Dimitri-som sva se odpravila iskat po najinem prepričanju enega izmed zadnjih, če ne kar povsem zadnjega maternega govorca kapadoščine. Hitro se je izkazalo, da ni obstajal le en, zelo star govorec, temveč da jih je bilo veliko več, in to tudi v tretji in četrti generaciji. Izmed štirinajst kapadoških narečij, ki jih je poznal Dawkins, se do določene mere govori samo še prvotno narečje kraja Misti (»mišotika«), in to zlasti v vaseh Neo Agioneri in Ksirohori v Makedoniji ter v Mandri v Tesaliji. Leta 2015 sem prišel do zaključka, da je govorcev okrog 2800,71 čeprav je zelo težko ločevati med popolnimi maternimi govorci in polmaternimi govorci, katerih jezik je mešanica kapadoščine in
67	Prim. op. 33.
68	Sinkopa je bila značilnost kapadoščine že v prvih stoletjih našega štetja (prim. op. 17).
69	Vryonis, The decline of medieval Hellenism in Asia Minor, 444.
70	Reči bi moral: »Baßa dwiKa ^aea en'Ki vavam doika fšea epki«. K sreči me ni bilo zraven, da bi ga popravil!
71	Prim. Eberhard et al., Ethnologue, s.v. Cappadocian Greek.
kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina
29
nove grščine, - ter med vsemi ostalimi, ki se uvrščajo nekam vmes. Najboljši govorci, s tem pa tudi moji najboljši informanti, so »babice« (yiayid6eq) iz prve generacije, mnoge izmed katerih so večji del svojega življenja preživele v domači hiši in okoli nje, ne da bi sploh znale novo grščino.72 Na žalost je večina izmed njih v zadnjih petnajstih letih umrla, vključno z meni najdražjo Kako Depiko (na sliki št. 2).73
Slika 2: KaKa DenoiKa C1907, Misti - f2012, Neo Agioneri)
Ženske iz druge generacije so imele več stikov z zunanjim svetom in govorijo novo grščino poleg kapadoščine. Moški so bilo vselej najbolj vpeti v širšo skupnost, in tako je bilo že pred izmenjavo.74 Nevarnost, da bi jezik »vase posrkala« nova grščina, je seveda največja pri dvojezičnih govorcih kapadoščine in nove grščine. Mnogi digitalni posnetki, ki sem jih napravil v sodelovanju z Laboratorijem za novogrška narečja, pričajo o njeni vse večji »rehelenizaciji«.75
72	V podobnih razmerah je živel Dawkinsonov slepi informant Christos iz vasi Malkopi. Skupno grščino je znal iz šolskih klopi, njegovo znanje domačega narečja pa je bilo »odlično, ker se je običajno pogovarjal z otroki, ki so bili njegovi vodniki; ker je bil slep, se je poleg tega veliko zadrževal doma z ženskami iz družine«; Dawkins, Modern Greek in Asia Minor, 25 (poudarek Mark Janse).
73	Beseda za babico v mistijskem narečju je KaKa (kaka) in ne KaKa (kaka). Slednja ima skato-loški pomen, tako kot vse podobne besede v istem narečju, v grščini, angleščini in mnogih drugih jezikih.
74	Številni možje, še posebej tisti iz severnih vasi, so pogosto potovali v Konstantinopel; Dawkins, Modern Greek in Asia Minor, 23-29.
75	Starejše posnetke hrani Endangered Languages Archive (ali Arhiv ogroženih jezikov, ELAR: www.soas.ac.uk/elar), medtem ko se novejši nahajajo v digitalnem arhivu Laboratorija za no-vogrška narečja (prim. op. 64).
30
Mark Janse
Kapadočani se avgusta zberejo na vsakoletnem festivalu, imenovanem Gavustima (raPouatrma).76 Leta 2006, leto dni po »ponovnem odkritju« ka-padoščine, so me povabili, naj navzoče nagovorim na Gavustima v Filipih. Polovico govora sem povedal v novi grščini, drugo polovico, ki jo je iz grščine prevedel moj prijatelj Lazaros Kotsanidis, pa v kadapoškem mistijskem narečju (»mišotika«).77 Občinstvo se je odzvalo izjemno čustveno in hvaležno: (več kot očitno) tuji profesor je ljubeče govoril o njihovem jeziku, in to v njihovem jeziku. Metropolit Drame, njegova ekscelenca Pavel, je pristopil k meni in mi rekel: »Z mojih ljudi si opral madež sramote in jim vrnil ponos.« Le stežka sem verjel in tudi sprejel, da je imel moj dolgoletni študij izjemno »popačene« in zato izjemno zanimive oblike grščine tako močan socialni učinek. Pa vendar je tako bilo in tako tudi ostaja. Postal sem častni član vrste društev (auAAo^oi) Kapadočanov, denimo Vsegrške zveze kapadoških društev (navsAAr|via 'Evwar| KannaSoKiK^v Zw^atiwv), ki mi je podelila tudi častni naslov Ambasador Kapadočanov (npeaPsutric twv KannaSoK^v). Vsako leto sem tudi častni govornik na Gavustima, kjer zdaj že po tradiciji občinstvo nagovorim v dveh narečjih kapadoščine, mistijskem in aksenskem (»aksenitka«), pa tudi v faraščini (»farašotika«), grškem narečju, sorodnem kapadoščini in pontščini, ki se je govorilo v jugovzhodni Kapadokiji (gl. Zemljevid 3b).
Vsaj za kapadoško mistijsko narečje velja, da je od tedaj, ko se dejavno ukvarjam z njim in z njegovimi govorci, doživelo določen preporod. Govorci so se v veliko večji meri zavedli vrednosti svoje materinščine, ki tako kot vsak drug jezik v sebi ohranja zgodovino, kulturo in identiteto ter razkriva govorčev pogled na svet. Na Facebooku deluje odprta skupina, poimenovana Začetek poučevanja učenja mistijskega narečja (Evap^n AiSaaKaAia; EK^d0r|OT|C MuaTi^TiKou I5iw^aTo;),78 kjer člani objavljalo vprašanja in dejstva o svoji materinščini. Prvotno naslovno fotografijo je spremljalo naslednje besedilo v pravopisu, ki ga je ustvaril še en dragi prijatelj, Thanasis Papanikolaou:
Xpč; KaAvfi, Ka\w; rpTi;! vt opyou a' Ti eivi taaou; s^a^a, avoi^av 'va aKoAeia. YiaPaZ'vi |iuaxiwtiKa. aA|aZ 'vi; taavo 'ai m; ouA-Aa s^a^a^ vTa, no^av atoupa! TiZ va naši va va |iax'!
xoš k&ldi, kaloš irtis! doryus thi ini tšau? emaxa, aniksan 'na skolja. javazni mi-šgotika. aliaz 'ni? tšano si mi? ulla emaxam da, poman atura! tthiz na pai na na max'!
76	Izvorna oblika je yaPoi3aTr||Aa yavuštima, beseda, ki izhaja iz turškega glagola kavufmak »ponovno združiti«, ta pa je bil v kapadoščino izposojen kot yaPouati(w yavustizo.
77	Gre tudi za avtorja dela Kotsanidis, To yXwaatKO tSlw^a tov Mtarl KannaSoKia
78	Gl. www.facebook.com/groups/470281169768316.
Kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina
31
Pozdravljeni [v turščini],79 pozdravljeni [v mistijskem narečju]! Kaj počnete tu? Slišim, da se je odprla šola. Učijo se mistijskega narečja. Drži? Vsi smo se ga naučili, še vedno obstaja!80 Kdo se ga bo še naučil?
Besedilo je namenoma optimistično, možnosti, da bi narečje preživelo, pa so v resnici minimalne: usoda mistijskega narečja je, da ponikne znotraj nove grščine, tako kot je Dawkins napovedal že okrog leta 1910.
Naslov skupine na Facebooku aludira na podnaslov grške različice priročnika za samostojno učenje mistijskega narečja, ki ga je spisal Thomas Phates.81 Osrednji naslov priročnika pa je v mistijskem narečju še zelo živa fraza. Na tem mestu jo navajam z množinsko obliko osebnega zaimka, mislim namreč, da je to primeren zaključek članka:82
Xioyoc; a a; ^apia goyos a as xar(š'
Bog vam povrni! = Hvala!
Mark Janse, Univerza v Gentu in Harvardska univerza;
Mark.Janse@UGent.be
Prevod Jerneja Kavčič
BIBLIOGRAFIJA
Anderson, David, ur. St. Basil of Caesarea: On the Holy Spirit. Translation and introduction
by David Anderson. Crestwoord NY: St' Vladimirs Seminary Press, 1997. Balta, Evangelia. Beyond the language frontier: Studies on the Karamanlis and the Karaman-
lidika printing. Istanbul: Isis Press, 2010. Bryce, Trevor C. The Kingdom of the Hittites. 2. izd. Oxford: Oxford University Press, 2005. Bryce, Trevor C. The World of The Neo-Hittite Kingdoms: A Political and Military History.
Oxford: Oxford University Press, 2012. Bryce, Trevor C. Warriors of Anatolia: A Concise History of the Hittites. London: Blooms-bury Publishing, 2019.
Clark, Bruce. Twice a stranger: The mass expulsions that forged Modern Greece and Turkey.
Cambridge, MA: Harvard University Press, 2006. Clogg, Richard. A concise history of Greece. 3. izd. Cambridge: Cambridge University Press, 2013.
79	Turško hof geldi.
80	Na tem mestu je mišljena jezikoslovna skupnost, po prepričanju katere je kapadoščina izumrla do sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
81	Gl. Phates, Xioyoq m ^apTo'.
82	XJ°Y°; foyos je razvoj besede ©eoc; v mistijskem narečju!
32
Mark Janse
Dawkins, Richard M. »Modern Greek in Asia Minor.« Journal of Hellenic Studies 30 (1910): 109-132; 267-291.
Dawkins, Richard M. Modern Greek in Asia Minor: A study of the dialects of Silli, Cappado-cia and Phârasa, with grammar, texts, translations and glossary. Cambridge: Cambridge University Press, 1916.
Eberhard, David M., Gary F. Simons in Charles D. Fennig, ur. Ethnologue: Languages of the world. Dallas TX: Summer Institute of Linguistics, 2020. Spletni naslov: www.ethno-logue.com/language/cpg.
Eksertzoglou, Charis. Oi «%apéveç narpiSeç» népa ano rq vooraXyia. Atene: Ns^éXri, 2010.
Hirschon, Renée. Heirs of the Greek Catastrophe: The social life of Asia Minor refugees in Piraeus. 2. izd. Oxford: Berghahn Books, 1998.
Hirschon, Renée, ur. Crossing the Aegean: An appraisal of the 1923 compulsory population exchange between Greece and Turkey. Oxford: Berghahn Books, 2003.
Irakleous, Stelios. »On the development of Karamanlidika writing systems based on sources of the period 1764-1895.« Mediterranean Language Review 20 (2013): 57-95.
Janse, Mark. »Aspects of bilingualism in the history of the Greek language.« V: James Noel Adams, Mark Janse in Simon Swain, ur., Bilingualism in ancient society: Language contact and the written word, 332-390. Oxford: Oxford University Press, 2002.
Janse, Mark. »De Cappadociërs en hun talen.« Tetradio 7 (2007): 57-78.
Janse, Mark. »Grieks lichaam, Turkse ziel. Multiculturele symbiose in Cappadocië en de Cappadocische Diaspora.« V: Danny Praet, ur., Us & Them: Essays over filosofie, politi-ek, religie en cultuur van de Antieke Oudheid tot Islam in Europa ter ere van Herman De Ley, 107-137. Gent: Academia press, 2008.
Kapsis, Giannis P. Xapéveç narpiSeç: Ano rqv aneXevdépwon orqv Karaorpoftf rqç Zpvpvqç. Atene: Aißctv^c, 2001.
Kontosopoulos, Nikolaos G. AiàXeKroi Kai iSiépara rqç Néaç EXXqviKqç. Atene: s.n., 1981.
Kotsanidis, Lazaros. To yXuooiKÖ iSiwpa tov Miori KannaSoKÎaç Kilkis: Tvw|ir| KiXkîc;-naioviac;, 2006.
Mackridge, Peter. »The myth of Asia Minor in Greek fiction.« V: Renée Hirschon, ur., Crossing the Aegean: An appraisal of the 1923 compulsory population exchange between Greece and Turkey, 235-246. Oxford: Berghahn Books, 2003.
Marinos, A. L. Xapéveç narpiSeç: Oi anéXeieç rov EXXqviopov. Atene: Anubis, 2008.
Millas, Iraklis. »Tourkokratia: History and the image of Turks in Greek literature.« V: Dimi-trios Theodossopoulos, ur. When Greeks think about Turks: The view from anthropology, 47-60. London: Routledge, 2007.
Mommsen, Theodor. Römische Geschichte. 2. zvezek. Leipzig: Weidmann, 1855.
Mourelos, Giannis, ed. 'H'E^oSoç. 2. zvezek: Maptupis; ànô ri; ènapxisç tf; KsvtpiKfjç Kai vötia; MiKpaaiaç. Atene: Kévtpo MiKpoaauariKwv ZnouÔwv, 1982.
Phates, Thomas. Xioyoç aç oi xapio': EK^âdqori rov MioriériKov iSiéparoç [Bog vam povrni! Učenje mistijskega narečja]. Konitsa: s.n., 2012.
Shankland, David, ur. Archaeology, anthropology and heritage in the Balkans and An-tolia: The life and times of F.W. Hasluck, 1878-1920. 2. zvezek. Istanbul: Isis Press, 2004.
Theodossopoulos, Dimitrios, ur. When Greeks think about Turks: The view from anthropology. London: Routledge, 2007.
Thumb, Albert. Die griechische Sprache im Zeitalter des Hellenismus: Beiträge zur Geschichte und Beurteilung des Koivf|. Straßburg: Trübner, 1901.
Kapadoška grščina: socialno-kulturna in jezikovna zgodovina
33
Trapp Erich, ed. Lexikon zur byzantinischen Grazitat: besonders des 9.-12. Jahrhunderts. 2.
zvezek. Dunaj: VOAW, 1996. Tzitzilis, Christos, ur. NeoeXXrjviKec, SiaXeKToi. Solun 2020, v tisku.
Vryonis, Speros, Jr. The decline of medieval Hellenism in Asia Minor and the process of Isla-mization from the eleventh through the fifteenth century. Berkeley: University of California Press, 1971.
IZVLEČEK
Članek oriše jezikovno in socialno-kulturno zgodovino Kapadokije in Kapadočanov od časov Hetitskega kraljestva v pozni bronasti dobi do izmenjave prebivalstva med Grčijo in Turčijo v letih 1923-1924. Po izmenjavi prebivalstva so bili Kapadočani diskriminirani zaradi svojega videza, še prav posebej pa zaradi jezika, kar je povzročilo, da so bili vse manj naklonjeni prenašanju jezika na otroke in vnuke. V osemdesetih letih 20. stoletja je pravladalo prepričanje, da je kapadoščina izumrla, vse dokler nista Mark Janse in Dimitris Papazachariou odkrila, da se v Grčiji še vedno do določene mere govori eno od kapadoških narečij. Ko je akademska skupnost prepoznala kapadoščino kot še vedno živ jezik, je to pripeljalo do spremembe negativnega odnosa, ki so ga do materinščine gojili Kapadočani sami. Zgodba o kapadoščini je tako še eno pričevanje o socialno-kulturni vlogi akademskega dela na področju humanistike.
Ključne besede: kapadoška grščina, Mala Azija, novogrško narečjeslovje, turščina, jezikovni stik
ABSTRACT
Cappadocian Greek: a sociocultural and linguistic history
This article sketches the linguistic and sociocultural history of Cappadocia and the Cap-padocians from the Hittite Empire in the Late Bronze Age until the population exchange between Greece and Turkey in 1923-1924. After the population exchange, the Cappado-cians were discriminated against, partly because of their looks but especially because of their language, and as a result they became increasingly reluctant to transmit their mother tongue to their children and grandchildren. In the 1980s it was generally believed that Cappadocian had become extinct until Mark Janse and Dimitris Papazachariou discovered that one particular Cappadocian dialect was still spoken to some extent in Greece. The recognition of Cappadocian as a bona fide language by academics turned out to be instrumental in the reversal of the Cappadocians' negative attitude towards their own heritage language. The story of Cappadocian is thus another testimony to the social relevance of academic research in the humanities.
Keywords: Cappadocian Greek, Asia Minor, Modern Greek dialectology, Turkish, language contact
DOI: https://doi.org/io.43i2/keria.22.i.35-62
Jelena Isak Kres
Motiv Polifemove oslepitve med Homerjem in Kalimahom: metapoetični vidik pesmi kot magične inkantacije
Prispevek skuša pokazati, kako se je v Polifemovi temi, ki so jo v grški književnosti skozi dolga stoletja obravnavali številni avtorji, v tesni zvezi z motivom velikanove oslepitve pojavil tudi motiv pesmi kot magične inkantacije, ki je brez stroge omejitve na določeno zvrst sčasoma privzel izrazito metapoetični značaj. Magične inkantacije kot verzi s »farmakološkim« učinkom so znotraj kiklopove teme sprva nastopale predvsem kot strupeno napadalno (zlasti v sicilski tradiciji pa morda tudi kot apotropejsko protektivno) »slepilno« sredstvo, preko katerega so se vzpostavljala razmerja moči (ali zavezništva) pevca v odnosu do napadene žrtve oziroma kiklopsko mogočne vladarske figure. Ko je bila v nekem trenutku kontekstu Polifemove zgodbe dodana še Galatejina tema, pa se je skupaj z njo (in hkrati z motivom velikanove opitosti) uveljavil še so-motiv kiklopovega lastnega petja, ki je izviral iz iste predstave o pesmi kot o strupeno zdravilnem sredstvu, ki pevcu omogoča tudi (bolj ali manj škodljivo) samoslepitev. Tako je mogoče postaviti celo domnevo, da je prav zaradi metapoetičnega potenciala pesmi kot samoslepilne inkantacije motiv Polifemove pesmi za Galatejo postal nekakšna pra-metafora za pesniško kreacijo poetične iluzije. Če je simbolno orodje napadalnih inkantacij tleče oz. goreče poleno, katerega učinek je oslepitev, ki jo je moč razumeti tudi kot one-mogočenje nasprotnika (ali kot magično izžganje škodljivih »korenin«), pa si simbolno orodje omamnih »samoslepilnih« pesmi lahko zamišljamo kot (tleči zašiljeni trstiki podobno) »magično« pisalo, katerega učinek je fikcija oziroma oživljena poezija, poosebljena v liku Galateje, predhodnice rimskega »elegič-nega dekleta«, znanega tudi kot puella scripta.
36
Jelena Isak Kres
KIKLOP POLIFEM IN NJEGOVA OSLEPITEV
Motiv pesmi kot magične inkantacije je v Homerjevi pripovedi o Polifemu zgolj bežno nakazan, če sploh, pa vendar si je hrabrilne »besede«, s katerimi Odisej v devetem spevu Odiseje spodbuja tovariše, ki mu bodo pomagali pri izpeljavi kiklopove oslepitve, mogoče predstavljati ne le kot zgolj prozaične »besede«, ampak morda tudi kot čisto pravo »pesem«:
Kai tôt' èyù tov ^o^A-óv ünó anoôoû ^Aaaa noAAf;, eío; 9ep|iaívoiTo- ëneaai ôè návTa; ¿Taípou; Oápavvov, |i| tí; |íoi ùnoôôsiaa; àvaôùr|. (9.375-7)
Jaz pa pod kup pepela, v žerjavico, kol sem porinil,
dókler se ni razžarel; tovariše svoje hrabril sem [dob. »z besedami«],
naj od strahu se nihče ne umakne in kam ne potuhne.
(prev. Kajetan Gantar)
»Besede« (enea) namreč pri Homerju lahko označujejo tudi »pesem«, celo takšno ob spremljavi glasbe: v osmem spevu Odiseje denimo se tako imenuje Demodokova pesem, v kateri uživajo Fajaki (Od. 8.91: TépnovT' ènésaatv) in ki izrecno nastopa ob spremljavi forminge (Od. 8.99: ^óp^iyyó;), v sedemnajstem spevu pa Evmaj na enak način poimenuje aojdsko petje na splošno (Od. 17.519: àoiôôv, o; ... àeiôr ... ene' í^epóevTa). Prav v slednjem odlomku pa je tudi učinek Odisejevih lastnih besed popolnoma izenačen z učinkom aojdovih, saj Odisej Evmaja takorekoč uroči (17.521: œ; è^è ketvo; eGeAye). Zato se ne zdi nemogoče, da bi Odisej v devetem spevu, medtem ko v žerjavici sredi Polifemove votline žge priostreni kol, v predstavah homerskega občinstva svoje tovariše hrabril z nekakšnim bojevito spodbujevalnim in afektira-no ritmiziranim govorom, ki se po zunanji obliki in umetni notranji zgradbi, predvsem pa po svojem učinku že precej približa petju. Učinek poetičnih besed, ki zmorejo vplivati na poslušalce in njihova čustva, pa je soroden učinku magičnih inkantacij, kakršne lahko služijo tudi kot pomoč pri medicinskem zdravljenju - primer slednjih najdemo v omembi pesmi, s katero Avtolikovi sinovi ustavijo Odisejevo krvavitev (Od.19.455) in h kateri se bomo še vrnili.
Motiv pesmi kot magične inkantacije v tesni zvezi s Polifemovo oslepitvijo prvič srečamo skoraj tri stoletja po Homerju v Evripidovem Kiklopu (najpozneje l. 408). Če je Homerjev Odisej svoje tovariše z domnevno pesmijo ali s pesmi podobnim govorom hrabril sam, pa pri Evripidu, četudi v kontekstu satirske drame, to počne (od kiklopa zasužnjeni) zbor satirov, katerih spodbude si to pot nedvomno smemo predstavljati kot »pesem«, natančneje kot »magično inkan-tacijo« (ènœô|), katere čarodejna moč, enaka močem Orfejeve pesmi, bo povzročila, da se bo tleče poleno nad kiklopa dvignilo takorekoč »samo od sebe«:
Motiv Polifemove oslepitve med Homerjem in Kalimahom
37
aAA' oi5' ¿nwSqv 'Op^sw; ayaG^v navu, waT' avTopamv tov SaXov e; to Kpaviov aTei^ovG' u^anTeiv tov |iovu>na naiSa yfjc;. (646-8)
Poznam izdatno Orfejevo čarovno pesem; če jo zdaj zapoješ, se bo žareči hlod kar sam zarinil Kiklopu v čelo in mu izpil oko.
(prev. Fran Bradač)
Pri Evripidu se zborova besedna »pomoč« Odiseju v nasprotju z dejansko pomočjo Odisejevih prijateljev sicer ne zdi pretirano koristna, kar Odisej zboru tudi očita (v. 642 ter 649 in nasl.), toda po drugi strani močem te pesmi ni mogoče odrekati vsaj videza učinkovitosti, saj se, kakor opaža denimo Mark Griffith, Odiseju posreči (v zaodrju - votlini) oslepiti kiklopa prav tedaj, ko satiri pojejo obljubljeno čarobno pesem.1 Prav tako je tovrstna pomoč, pa čeprav zgolj na deklarativni ravni, Odiseju očitno zadostovala, da je zboru po končni zmagi nad Polifemom dodelil službo mornarjev na svoji ladji.
Odisejevo maščevalno orodje, ki ga Homer imenuje »tleči kol« (^o^Xo;), Evripid pa »tleči hlod« oziroma »bakla« (SaXo;), tudi pri Evripidu nastopa v tesni zvezi z motivom besedne pomoči pri maščevanju ljudožerskemu kiklopu. To bi morda lahko pomenilo, da se je »tleče poleno« v času pred Evri-pidom uveljavilo kot splošnejši metapoetični simbol napadalne poezije, ki je izšla iz magičnih inkantacij ali pa jim je bila vsaj zelo sorodna. Tak tip poezije predstavljajo zlasti jambske epode, s katerimi se pevec odziva na neko tegobo ali krivico, ki jo je treba premagati ali pa zanjo maščevati. Kot pesniško zvrst, znano iz časa približno stoletje po Homerju, jih je v obliki napadalnih jambov pisal Arhiloh.2 Arhiloh je z njimi napadal sodobnike, očitno pa je bil neprizanesljiv tudi do bogov.3 Zato je še posebej zanimivo, da prav pri Arhilohu, in sicer v t.i. »Kolnski epodi«, s katero se je pesnik sodeč po biografski tradiciji maščeval Likambu, ko mu je ta odrekel roko svoje hčere (fr. 172 do 196 West),
1	Gl. Griffith, Greek Satyr Play, 33.
2	Ne glede na to, kdaj točno se je uveljavil termin »epode« kot naslov za poimenovanje Arhilo-hovih jambov, tovrstne jambske epode in epodične verze danes žanrsko ločujemo od dramskih epod kot enega od sestavnih delov zborske ode, in to navkljub temu, da pri obeh zvrsteh lahko iščemo skupne vezi (ali celo izvor) ne le v epiki, ampak tudi zborovskem petju. S tem v zvezi je zanimivo, da tudi v omenjeni Arhilohovi epodi srečamo nekakšen dramski dialog, saj gre za pogovor med pesnikom in dekletom, morda Neobulino mlajšo sestro. Arhilohova jambska poezija, ki se navezuje na Homerjevo epiko, predstavlja nekakšen vezni člen med epiko in dramatiko. Prim. Snell, Discovery of the Mind, 43-4. Tudi naslov Horacijevih Epod, v katerih si je pesnik za zgled jemal prav Arhiloha, je mogoče prevajati ne le kot »Epodični verzi«, temveč tudi kot »Inkantacije«. Luck, Arcana Mundi, 109; Oliensis, »Canidia, canicula«, 118; Gowers, The loaded table, 281; Lowrie, Horace, 241.
3	Npr. do Erosa in Afrodite, ki človeka onesposobita z ljubezensko strastjo: 8uarr|voc; eyKei^ai no6w / a^u^o;, xaXenpai 0eöv oSuvpaiv ek^ti /nenap^evo; 61' oarewv (fr. 193.2-4 West). Podobno tudi fr. 196 West: a\\a o Xuai^eX^;, 6 T'aipe, 6a|rvaTai no0o;.
38
Jelena Isak Kres
najdemo basen o lisici in orlu (fr. 174-181 West),4 v kateri užaloščeni lisici pri maščevanju zahrbtnemu orlu (podobno kot Odiseju pri maščevanju Polife-mu) ključno pomaga iskra žerjavice, zaradi katere se vžge orlovo gnezdo (fr. 179-80 West):
npou9r|Ke naim Seinvov a'ir|vk; ^¿pa>v
nupo; S' ev auxwi ^e^aAu^.
Prinesel je mladičem pičo žalostno.
V njej pa iskra.
(prev. Anton Sovre)
Iskro je Arhilohov orel v gnezdo po nesreči zanesel skupaj s hrano, ki jo je brezbožno kradel na oltarju, kjer je hkrati z mesom bržkone zagrabil tudi tlečo trstiko. Orel je bil s smrtjo svojih mladičev kaznovan tako za brezbožno dejanje kraje žrtvenega mesa kakor tudi za krivico, ki jo je storil lisici, saj ji je - nekoč prijateljici - lepega dne ukradel mladiče, da bi z njimi nahranil svoj zarod. Kot se je Odisej (skupaj z bogovi) maščeval Polifemu, ki je navkljub zakonom gostoljubja požrl njegove tovariše, tako se je tudi Arhiloh (skupaj z bogovi) maščeval Likambu po tem, ko mu je ta navkljub njunemu nekdanjemu prijateljstvu znenada odrekel že zapriseženo poroko s svojo hčerjo. Ar-hilohovo maščevanje je epoda, ki strahovito napada obe hčeri pesnikovega nesojenega tasta, v to epodo pa je vključena metapoetična basen, v kateri se lisičino maščevanje »vname« podobno kot pri Polifemovi oslepitvi, in sicer s pomočjo tleče trstike kot simbola za maščevalno magično inkantacijo. Vera v moči takšnih inkantacij je po eni strani sorodna z vero v moč molitve, po drugi strani pa morda vključuje še nekakšno šamansko vero v samostojne magične moči, s katerimi že sam akt inkantacij e lahko vpliva na naravne sile, dogodke ali človeško telo.5
Zgled za tlečo žerjavico kot simbol maščevalne inkantacije v basni o lisici in orlu bi Arhiloh lahko našel v homerski pripovedi o Polifemu, lahko pa bi se tudi obe temi napajali v skupnem kontekstu tradicionalne vere v moč maščevalnih besed. Odvisnost od Homerja bi morda lahko nakazovala vloga, ki jo ima isti simbol pozneje pri Evripidu. Pri Evripidu se je namreč, kot že omenjeno, tleči kol ob prepevanju satirskih epod nad Polifema pognal kar sam od sebe (cf. zgoraj Kiklop 647: avtomatov), torej prav enako, kot se je zgodilo z Arhilohovo žerjavico, ki jo je orel zanesel v gnezdo kar sam. Evripidu bi,
4	O tem, da je bila ta basen najverjetneje res del te epode, gl. Filostrat, Podobe 1.3.1.3-4; Van Dijk, Ainoi, Logoi, Mythoi, 142; Swift, »The animal fable and Greek iambus«, 60.
5	Prispevek se ne osredotoča na nekromancije (npr. Homer, Odiseja 11.56, Ajshil, Peržani 472), evokacije bogov ali molitve (Sapfo, fr. 1 Voigt), ki seveda izhajajo iz podobnih verovanj, vendar njihov namen ni toliko neposredna obramba, napad ali zdravljenje s pomočjo besed, temveč splošnejše klicanje (bogov ali mrtvih) na pomoč v stiski.
Motiv POLIFEMOVE OSLEPITVE MED HOMERJEM IN KALIMAHOM
39
četudi v komičnem kontekstu satirske drame, torej za vzor poleg Homerja lahko služila tudi Arhilohova žerjavica, ki bi učinkovala kot dodatna obogatitev Kiklopove komike. Evripidovim satirom, ki Odiseju pomagajo oslepiti Polife-ma, razen petja čarobnih verzov ni treba storiti prav ničesar. Takoj ko satiri Odiseju obljubijo in izkažejo svojo pomoč in zavezništvo s petjem (magičnih, »orfejevskih« pesmi), se oslepitev opitega velikana, tako kot pri Arhilohu požig orlovega gnezda, zgodi takorekoč sama od sebe.
Vera v magično moč ritmiziranih inkantacij, ki zmorejo tako maščevati krivice kakor tudi zdraviti, je bržkone starejša od Homerja. Pri njem jo, kot že omenjeno, najdemo med drugim tudi v Odiseji, kjer izvemo, kako so Avtoli-kovi sinovi z magično inkantacijo ustavili Odisejevo krvavitev (Od. 19.455-8):
tov |isv ap' AutoAukou naiSec; ^iAoi a^^snšvovto, wtsiA^v S' OSuarjo; &|iu|iovo; &vTiGšoio Srjaav eraaTa^svw;, ¿naoiSf S' ai|ia KeAaivov sa^eGov, atya S' ikovto ^iAou npo; Sw|iaTa naTpo;
Lovca obstopijo koj skrbljivo Avtolika sini, črno ustavijo kri na mah mu z bajalno besedo, z veščo roko obvežejo rano božanskemu mladcu, potlej pa vrnejo brž na dom se k ljubemu oču.
(prev. Anton Sovre)
Takšna moč epod nekoliko spominja tudi na moči, kakršne ima pri Homerju Ajol, ki zmore pomiriti ali pa tudi razburkati vetrove, kakor se mu zahoče (Od. 10.21-2). V poznem 7. st., ko je najbrž nastala homerska Himna Demetri, srečamo magične inkantacije podobno protektivnega značaja, in sicer na mestu, kjer se boginja pretvarja, da je smrtnica, ki se skuša zaposliti kot varuška, ob čemer materi otroka, ki ga bo varovala, navaja svoje veščine, s katerimi bo otroka učinkovito branila pred raznimi uroki (Himna Demetri 226-30):
naiSa Sš toi npo^pwv unoSš^o^ai |ie KeAeuei; Gpstya), Kou |iiv soAna KaKo^paSi^ai Ti0r|vr|c; out' ap' enr|Auair| Sr|Ar|aeTai ouG' vnoTapvov^ olSa yap &vTiTO|iov |išya ^¿pTepov uXoTo^oio, olSa S' enr|Auair|c; noXun|^ovoc eaGAov epua^ov.
Za tvojega sina bom z veseljem skrbela, kot mi naročaš. Vzredila ga bom in zaupam, da mu po krivdi pestunje ne bo škodoval urok niti odrezana zel, saj poznam protistrup, od zelišča veliko močnejši, poznam tudi dobro zaščito proti pogubnemu čaru.
(prev. Lara Unuk)
40
Jelena Isak Kres
Narava te obrambe je bila po vsej verjetnosti (enako kot najbrž tudi v primeru Ajola) mišljena kot besedna,6 na tem mestu pa se v himni nahaja tudi referenca na nevarno magično prakso, t.i. »izpodsekavanje korenin« (unota^vov),7 ki bi lahko škodovalo otroku. Še ob koncu 5. st. so osebe, ki so izvajale različne magične dejavnosti, med katere so spadale tudi zdravilne inkantacije ali medicinska rizotomija, veljale za mage ali čarovnike.8 Da pa je tudi Odisejevo izžiganje kiklopovega očesa spominjalo na čarovniški obred, bi lahko nakazovala prav podobna formulacija o »izpodsekavanju korenin« Polifemove zenice, ki jo srečamo v Homerjevem odlomku (Od. 9.389-90):
navTa 5e oi ^Ae^ap' a^i Kai o^pua; euaev auT|i^ yAr|vr|c; Kaio|ievr|; a^apaysuvTo 5e oi nupi pl(ai.
Vsenaokrog obrvi in veke je plamen osmodil, ta iz zenice je švigal, ki do korenin se je scvrla.
(prev. Kajetan Gantar)
Magične inkantacije s protektivno ali napadalno vsebino so bile torej lahko tudi nekakšna usluga, ki jo je izvedenec ponudil svojemu zaščitniku ali dobrotniku. Motiv tovrstnih uslug srečamo približno stoletje po nastanku homerske Himne Demetri prav na Siciliji, mitološki kiklopovi domovini,9 na dvoru vladarjev Gelona in Hierona I. Tam je namreč zagotovo vsaj nekaj časa preživel komediograf Epiharm. Iz njegove zapuščine se je ohranil med drugim daljši fragment iz igre Upanje ali Bogastvo, v katerem se pojavi komični lik parazita oziroma prilizovalca.10 V odlomku beremo, kako je tak
6	Da je bila narava Demetrinih uslug besedna, dokazuje raba glagola oiSa v narativni epiki, saj ta naznanja posebno zvrst pesmi, kakršna je na primer tudi pesem muz pri Heziodu (Teog. 27-9) ali pesem siren pri Homerju (Od.12.189-191). Faraone, »Magic, medicine and Eros«, 79.
7	Dickie, »Magic in Classical and Hellenistic Greece«, 364: »There is another form of medicine that magicians increasingly took over, the cutting of roots, rhizotomia. In the Iliad, Patroclus applies the knowledge of soothing drugs in which Achilles has instructed him and which Achilles in his turn has learned from the Centaur Chiron: he scatters a bitter root that he has broken up by rubbing it in his hands over a wound; it checks the pain and dries up the flow of blood (11.828-48); in the Odyssey, the god Hermes comes to Odysseus' aid and pulls out a root from the earth that mortals may only extract with difficulty; it will afford Odysseus protection against Circe (10.301-6). When the sorceress Medea in Apollonius Rhodius' Argonautica cuts a root with which she will anoint Jason to render him invulnerable to the blows of weapons and to being burned by fire, she employs magical rituals to harvest it: she gathers it in a shell from the Caspian Sea, washes it seven times in ever-flowing water, and at dead of night, wearing dark garments, invokes Brimo seven times before cutting the root (3.844-66).«
8	Dickie, »Magic in Classical and Hellenistic Greece«, 360, 361 in 364.
9	Homer dežele kiklopov sicer ne identificira s Sicilijo, tako kot jo Evripid (Kiklop 20) ali Tukidid (6.2), a poznejši antični komentarji k Homerju o tej identifikaciji sploh ne dvomijo, gl. Scholia vetera in Od. 9.106.27-30: ev EiKeAia noTiOevTai oi vewTepoi tou; KuKAwnac;. navTe; |aev oi KuKAwne; ayaOoi eiai Kai 0eou; Ti^wvTe;, xwpK Tou noAu^i^ou, oaTi; |v i^ye|awv aiiTwv- 1x9 ou Kai tou; KuKAwna; unep^iaAou; Aeyei. Gl. Ussher, »The 'Cyclops' of Euripides«, 167.
10	Epiharmov odlomek (fr. 34-5 CGF Kaibel), kjer nastopa parazit, citira Atenaj (6.28.6-26). V Epiharmovem liku parazita nekateri vidijo parodijo Ksenofanovega imenitnega svetega slavja (Ksenofan, fr. B 1.1 D-K) in hkrati filozofa samega. Alvarez Salas, »Philosophy on Stage«, 174.
Motiv POLIFEMOVE OSLEPITVE MED HOMERJEM IN KALIMAHOM
41
napdattoq oziroma KÓXa^ svojim dobrotnikom iz hvaležnosti nudil usluge besedne zaščite:
auvSeinvsmv xwi Xwvxi, KaAiaai 5sí póvov, Kai xwi ya Xswvxi, KoúSsv 5sí KaXsív. t^vsi 5s xapísi; t' s'ipi Kai noiéw noXüv yéXwxa Kai tov ícttiwvt' énaivéw^ Ka'i Ka ti; avTÍov <ti> Arji t^vwi Aiysiv, T^vwi KvSá(o^aí ts Kan' wv r¡x6ópav. K^nsiTa noAAa KaTa^ayúv, nóAA' ¿prnorv anei|ii- (fr. 35.1-8 CGF Kaibel)
Rad pridem na gostijo, če povabi kdo, pa tudi nepovabljen se prikažem rad. Prikupno se obnašam, zbijam kupe šal, gostitelja pa hvalim in na moč slavim. Gorje, če kdo si drzne užaliti ga, požel bo mojo jezo in na kupe psovk. Takoj pa ko nasitim se jedi, pijač, odidem.
(prev. Jelena Isak Kres)
Parazitova besedna zaščita, četudi v satiričnem kontekstu, vsebuje implicitno prepričanje o močeh in vplivu, ki ga ima umetelno sestavljeno in spretno uporabljeno besedno izvajanje na občinstvo ter na razvoj mnenj in dogodkov. Zastopani sta obe vrsti »uslug« besedne zaščite, tako slavilna kot napadalna, slednjo pa je bilo najbrž mogoče razumeti tudi kot sorodno magičnim inkan-tacijam ali celo kot magično inkantacijo sámo. Znano je, da je Epiharm napisal tudi delo z naslovom Kiklop, in čeprav od tega dela ni ohranjeno takorekoč nič, si ni težko predstavljati konteksta, v katerem bi tudi ta komediograf (že pred Evripidom) uporabil goreče poleno kot metapoetični simbol epod. Goreča bakla kot nevarno simbolno orodje se zdi prikladna metafora za ostre besede, s katerimi pesnik na sicilskem dvoru napada vladarjeve sovražnike, po potrebi pa morda kritizira celo vladarja samega.
Glede na to, da je kiklop Polifem po navedbah sholij predstavljal mitološko vladarsko figuro,11 vladar Hieron I. pa je ravno tako kot z ovcami bogati (ne le homerski, verjetno tudi splošneje mitološki) Polifem kraljeval nad z ovcami bogato sicilsko zemljo,12 se zdi povsem mogoče, da bi Epiharm v Kiklopu lahko (satirično?) upodobil celo svojega (sedanjega ali predhodnega) vladarja. Polifem
11	Schol. Od. 9.106.30 oaric; (sc. Polyphemus) v i^ye|awv aurwv. Gl. tudi op. 9.
12	V Prvi olimpijski odi, posvečeni Hieronu, Pindar ob prikazovanju Hieronovega bogastva slavi tudi vladarjevo oblast nad Sicilijo, bogato z ovcami (10-14: noXu^aXw ... ZiKeXia).
42
Jelena Isak Kres
namreč v domači sicilski tradiciji morda niti ni bil tako enoznačno negativna mitološka osebnost, kakršno srečamo pri Homerju,13 temveč obstaja denimo tudi poročilo o njem kot o graditelju svetišč,14 znane pa so tudi hipoteze, da bi mit o Polifemu lahko imel svoje korenine v čaščenju sončnega božanstva.15 Epiharm bi torej vladarja lahko upodobil kot požrešnega, a vendarle omikanega Polifema, ki časti ognjeno, okroglookemu soncu podobno božanstvo v podobi velikega očesa, ki je hkrati oko in razum. Od Epiharma se je namreč ohranil tudi fragment o umu, ki edini vidi in sliši.16 Takšne predstave bi lahko bile del religioznih verovanj na Siciliji tistega časa, saj tudi Epiharmov sodobnik Ksenofan, ki je prav tako deloval na Hieronovem dvoru,17 podobno označi edinega boga kot nekoga, ki ves gleda, misli in posluša.18 Če je Epiharm Hierona I. slučajno res upodobil kot homerskega Polifema, je to najbrž storil na dovolj dobrohoten način, ravno tako, kot tudi njegove hvalnice najbrž niso bile pretirane.19
Evripidovo goreče poleno iz pesmi satirov torej ne spomina le na Homerja in Arhilohovo epodo, temveč se do neke mere kontekstualno prepleta tudi z deli Epiharma (morda pa bi ga lahko nekoč imela tudi Kratin in Aristij),20 denimo s Kiklopom ali komedijo Upanje ali bogastvo. Božanstvo, ki ga časti kruti Evripidov Polifem, je namreč prav bogastvo (Kiklop 316-9):
{Ku.} o nAouToc, avGpamiaKe, Toic ao^oic Ssoc
[Kiklop:] Bogastvo je, človeček, modrim bog!
(prev. Fran Bradač)
Kiklopova pripomba o bogu bogastva, četudi je pri Evripidu prežeta s cinizmom, ni nujno brez vsake religiozne osnove, saj so personificirano božanstvo bogastva z imenom Plutos poznali že Heziod in drugi avtorji,21 svo-
13	O veliki možnosti obstoja alternativne tradicije nehomerskih kiklopov, ki so bili ljudje in ne pošasti, gl. Alwine, »The Non-Homeric Cyclops«, 325.
14	Duris poroča, da naj bi ob Etni stalo svetišče, ki ga je zgradil Polifem, gl. op. 60.
15	O Polifemovem očesu kot solarnem simbolu gl. Glenn, »The Polyphemus Myth«, 141. S tem v zvezi bi se lahko vprašali, ali lik okroglookega ljudožerca z gorečim očesom morda izvira iz mitoloških predstav ognjenika na Etni? Prim. Ovidijevega Polifema, ki ima v Metamorfozah oko, podobno soncu, in se zanj zdi, kot da v prsih nosi Etno: 13. 851-3 in 868-9. V zvezi s Polifemom kot neškodljivim likom prim. tudi Polifema sicilskega domačina Teokrita (Idile, 11), kjer kiklop kot zaljubljeni pastir nima nikakršnih negativnih potez ljudožerca.
16	Epiharm incert. fr. 214 PCG: voü; öpf|i Kai voü; ixKouei- TaXXa Kw^ä Kai Tu^Xa.
17	Hieron I. je bil očitno velik zavetnik književnosti in kulture, na njegovem dvoru nista delovala le Epiharm in Ksenofan, ampak tudi Simonid, Pindar, Bakhilid in Ajshil.
18	Ksenofan, fr. 21 B 24 D-K o bogu: otiXo; öpai, oiXo; Se voeT, oiXo; Se t' dKouei.
19	Prim. poznejši Ksenofontov dialog Hieron, v katerem se pesnik Simonid pogovarja s sicilskim vladarjem Hieronom tudi o nesmiselnosti lažnih, prilizljivih hvalnic (1.15.1). Gl. Takakjy, »Xe-nophon the Literary Critic«, 49-73.
20	Shaw, Satyric Play, 62 in nasl. o razmerju med Evripidom in Epiharmom, Kratinom in Aristi-jem, ki so vsi obravnavli Polifemovo temo. Gl. tudi op. 41.
21	Teogonija 969-974.
Motiv Polifemove oslepitve med Homerjem in Kalimahom
43
jo vlogo pa je Plutos imel tudi v elevzinskih misterijih.22 Epiharm bi vladarja lahko upodobil tako v vlogi kiklopa Polifema kakor tudi v vlogi božanskega Bogastva, obe vlogi pa bi se navsezadnje lahko tudi prekrivali. V prid tej misli je morda tudi literarno tematiziranje bogastva vladarja Hierona I., kakršno srečamo pri Ksenofontu,23 na drugi strani pa tudi verjetnost, da bi bila na Siciliji tistega časa lahko vsaj v zametkih že prisotna ideja o čaščenju vladarja kot božanskega lika,24 pa čeprav historično izpričan vladarski kult niti ni predpogoj za komično vzporejanje vladarja z božanstvom, saj je slednje mogoče v vsakem primeru.
Poleg tega je znano, da je temo vladarskega lika kiklopa obravnaval tudi približno stoletje mlajši pesnik Filoksen, ki je prav tako živel na sicilskem dvoru. Filoksen je napisal ditiramb z naslovom Kiklop najpozneje dvajset let po času nastanka Evripidovega Kiklopa, lik Polifema v njem pa je izpričano uporabil kot »vlogo« za upodobitev tedanjega sicilskega vladarja Dionizija I. Atenaj, ki citira peripatetika Fajnija iz 4.st.pr.Kr., v anekdoti o ribi, h kateri se bomo še vrnili, poroča takole (1.11.16):
... (sc. ®iX6^evo;) noiö>v tov KuKXwna auvs0r|Ke tov |iü9ov e'i; to nepl aÜTÖv yev6|ievov nd9o;, tov |isv Aiovumov KuKXwna ünoaTr|CTa|ievoc; ...
... (sc. Filoksen) je spesnil Kiklopa in zgodbo sestavil tako, da je v njej upodobil (neprijetno?) izkušnjo, ki se je zgodila njemu samemu, ter je Dionizija upodobil kot kiklopa ...
Lik Polifema je bil, kot poročajo sholije k Aristofanu, še posebej primeren za vladarja zato, ker je bil Dionizij I. slaboviden,25 pa vendar bi bil lahko v ozadju tudi zgodnejši Epiharmov, Evripidov ali še kak drug zgled. Epiharm bi, kot smo že nakazali, v delih Bogastvo ali upanje ter v Kiklopu lahko obravnaval sorodne teme in motive, na primer bogastvo na splošno ali pa specifično vladarjevo bogastvo, morda pa tudi vladarja kot boga bogastva, ki je bil, tako kot tudi pri Aristofanu, v mitoloških zgodbah navadno slep.26 Sorazmerna »slepota« je torej še ena značilnost, ki (poleg bogastva in vladanja) s Polifemom
22	Poleg Demetre in Persefone je v misterijih nastopalo tudi nekaj drugih božanstev, med katerimi je imel pomembno vlogo tudi Plutos kot utelešenje poljedelskega blagostanja. Clinton, »The Mysteries of Demeter and Kore«, 355.
23	Znano je, da je pesnik Simonid preživel nekaj časa na Hieronovem dvoru in da mu je takrat vladar zaupal sestavo epinikija za svojo prvo olimpijsko zmago. V Ksenofontovem dialogu Hieron, ki obravnava pogovor med pesnikom in vladarjem, Simonid slavi vladarjevo bogastvo v epinikijskem slogu, medtem ko mu vladar poskuša pokazati, kako je njegov položaj nezavidljiv, saj je zaradi njega deležen ogromno sovraštva in groženj.
24	O posmrtnih herojskih časteh vladarja Hierona I. gl. Sanders, »Dionysius I of Syracuse«, 280.
25	Scholia Plut. Moschop. 290.35: dneiKaae yap aÜTÖv tö KukXwki, enel Kai aÜTÖ; o Aiovuaio; oük 6£u86pK£i.
26	Timokreon, fr. 731 PMG: 6 Tu^Xe nXoüTe. Plutosa so včasih zamenjevali tudi z nevidnim Plutonom oziroma Hadom, ki je prav tako veljal za boga, ki podeljuje bogastvo.
44
Jelena Isak Kres
druži tudi Dionizija. Vzporejanje vladarja s slepim Bogastvom ali oslepljenim kiklopom po eni strani lahko učinkuje kot komični obrat v karakteristiki nebeškega božanstva, ki vidi in sliši, po drugi strani pa so bili v grški mitologiji navadno slepi prav vidci. Personificirano slepo Bogastvo je sicer motiv, ki so ga radi izbirali že jambski pesniki šestega stoletja, denimo Hiponaks'27 a tudi v četrtem stoletju ni bil nič manj aktualen.28 Slepo bogastvo kot kritika sicilskih vladarjev in vladavine denarja izpod Evripidovega pisala (ali iz ust katerega koli atenskega državljana) zveni pričakovano, vprašanje pa je, ali je kiklopova »slepota« veljala za nekaj slabega tudi na Siciliji: morda je šlo preprosto za karakteristiko, ki je kiklopsko figuro vladarja identificirala z že omenjenim slepim bogom izobilja in bogastva, točno tem, ki ga je v Filoksenovem času v svoji komediji Bogastvo l. 388 upodobil tudi Aristofan.
Znano je, da je v Aristofan v Bogastvu z uporabo kiklopove »maske« alu-diral na Filoksenov ditiramb.29 Filoksen, ki je morda smešil značaj prilizovalca in parazita podobno kot Epiharm,30 naj bi vladarja, s katerim sta se prej dobro razumela, v svojem Kiklopu ovekovečil kot Polifema iz maščevanja, in sicer zato, ker ga je Dionizij poslal v ječo. Bralcem, ki kiklopov mit poznamo iz homerske epizode, se seveda lahko zdi, da je v Polifemovo votlino ujeti Odisej tema, naravnost idealna za maščevalna čustva, ki naj bi prevevala »vklenjenega« Filoksena. A tudi če je bil Filoksenov odnos z Dionizijem morda na trenutke res nekoliko napet, pa viri izpričujejo, da naj bi pesnik v ječi kamnoloma preživel le kratek čas (morda celo eno samo noč), zato se je težko izogniti občutku, da resnejšega spora med vladarjem in pesnikom pravzaprav sploh ni bilo.31 Pri Filoksenovem pisanju tako najverjetneje sploh ni šlo za maščevalno blatenje vladarja, temveč je prejkone izkazovalo dokaj zaupljiv odnos, saj njegov Polifem očitno ni neciviliziran jamski surovež kakor homerski, ampak zna biti tudi rahločuten, pronicljiv in sposoben celo literarne kritike.32 Ajlijan
27	Hiponaks, fr. 36.1-4 West: nXouroc; - eaTi yap \ir|v tu^Xoc;. Gl. Sfyroeras, »What Wealth Has to Do with Dionysus«, 234.
28	Atenec Amfis, komediograf iz približno Filoksenovega časa, prav tako pravi, da »je bog bogastva slep«. Amfisa citira Atenaj 13.22.20: TU9X0; o nXouro; eivai |aoi Soke!.
29	O tem, da je Aristofan s tem, ko je v komedijo Bogastvo vpletel aluzivni motiv glasbi se predajajočega Polifema, smešil Filoksena, gl. op. 48-50. Med Aristofanovimi zgledi bi sicer lahko bili še mnogi dramski in drugi pesniki, med njimi tudi Hiponaks. Slepi bog Plutos, ki ne najde poti v Hiponaktovo hišo, je namreč popolnoma identičen bogu, ki ga želi v svojo hišo pripeljati Aristofanov Hremil.
30	Pri Atenaju 13.17.32 je neke vrste prilizvalec celo sam (Filoksenov) Polifem, saj je svoji ljubici pel slavospeve, ki so označeni kot »slepe hvalnice«. Gl. op. 51.
31	Diodor poroča o tem, kako je Filoksen iz ječe prišel že naslednji dan (15.6.3) in kako je vladar dopuščal svobodo govora (15.6.4).
32	LeVen, The Many-Headed Muse, str. 237: » ... the Cyclops is presented not as a dense brute ignorant of gods and laws, but as a man who has a weakness (his love for his 'aquatic darling'), who sees through people, knows how to characterize them (he labels Odysseus Spi^urarov avOpwniov Kai eyKaTaTeTpi^^evov ev npay^aaiv, 'a sharp one, a consummate businessman') and even knows literary criticism (he uses noiKiXeiv, a very apt term to describe Odysseus' metis and persuasion skills).«
Motiv POLIFEMOVE OSLEPITVE MED HOMERJEM IN KALIMAHOM
45
celo poroča, da je Filoksen v ječi kamnoloma napisal svoje najboljše delo, pri katerem sploh ni šlo za maščevanje,33 tako da lahko verjamemo, da se je Odise-jeva epizoda s Polifemom pri Filoksenu verjetno končala srečno za vse strani.34 Kakor lik Polifema v sicilski tradiciji sploh ni bil nujno tako enoznačno negativen kot v Atenah, enako bržkone velja tudi za Odiseja - primerjajmo samo nasprotujoča si mnenja, ki so jih imeli moderni raziskovalci o Epiharmovem Odiseju dezerterju.35 Poleg tega si je tudi Filoksena pri Atenaju mogoče zamišljati ne le kot bistrega pesnika, ki obiskuje vladarje in jim deli svojo modrost, ampak tudi kot slabo vzgojenega sicilskega gosta, ki je na vladarskem dvoru rad kršil normo spodobnega, vladar pa se je do njega kljub vsemu vedel prizanesljivo in mu kazal zgled umirjene dostojnosti.36
Motiv ujetništva pri slepem kiklopu je tudi zaradi slepote božanskega Bogastva nadvse priročen za metapoetično prizorišče sicilske votline, ki je obenem ječa in bogata shramba. Filoksen je, morda tudi po zgledu sicilskih predhodnikov, kakršen je bil Epiharm, ali jambskih pesnikov, kot je bil Hiponaks, Polifemovo temo brez dvoma obravnaval metapoetično in celo na način današnjega t.i. »romana s ključem«. Od njegovega ditiramba sicer ni ohranjeno praktično nič, toda omenjena Atenajeva anekdota o ribi pravi, da je pesnik v njem upodobil vladarja in sebe, prvega kot kiklopa, sebe pa kot Odiseja.37 Fi-loksenov Odisej je, če sklepamo po Sinezijevem pismu,38 Polifemu zagotavljal, da je čarovnik, in mu kot odkupnino za osvoboditev iz votline ponujal usluge magičnih inkantacij:
'OSuaasu; snsiGs tov	Sia^eivai autov ¿k t°u anr|A.aiou. »yor|c; yap e'i|ii,
Kai s'i; Kaipov av aoi napeir|v °uk sutu^ouvti Ta s'i; tov GaAaTTiov spora. aAA' eyo>
T°i Kai enw5a; °I5a Kai KacaSša^ou; Kai ¿pociKa; KacavayKa; ...« (Pisma 121.2.5)
33	Ajlijan, Varia Historia 12.44: Al ev ZiKeXia XiOoro|iiai nepi Ta; 'EninoXa; |aav [...] to Se KaXXiarov T&v ¿Ket anr|Xaiwv en6vu|iov |v OiXo^evou tou noir|Toti, ev & 9am Siarpi|3wv tov KuKXwna eipyaaaro T&v eaurou |ieX6v to KaXXiarov, nap' ouSev Oe^evo; T^v ¿k Aiovuaiou Ti^wpiav Kai KaraSiK^v, aXX' ev auTf| Tp au^^opa |iouaoupy&v o OiXo^evo;.
34	Sutton, Dana Ferrin. »Dithyramb as Apa|ia«, 38.
35	Nekateri so v tej drami Odiseja videli kot strahopetca in dezerterja, drugi so ga neumorno branili. Gl. npr. Phillips, »The Comic Odysseus«, 59.
36	LeVen, The Many-Headed Muse, 129-131: »It is also possible here to read Philoxenus in the tradition of the wise man who visits the tyrant and delivers wisdom, as other testimonies about Philoxenus explicitly suggest. (...) In this light, Philoxenus appears as a character with an appetite more tyrannical than a tyrant's, rather than as a wise man delivering a lesson to a greedy ruler. (...) the poet is the real tyrannical man, a slave to his belly and a threat to his fellow sym-posiasts, and Dionysius, the illuminated ruler who accepts the lesson of the wise man in the first part of the story, turns out to be the proper symposiarch, the one who regulates excess, prevents the rise of a potential tyrant, and brings an unruly gathering of fellow drinkers back to order (kosmos) and good measure (metron).«
37	Atenaj 1.11.15: tov |iev Atovvmov KvKAwna unoar^aa^evo;, Tpv S' auXr|TpiSa TaXareiav, ¿avrov 8' 'OSvaaia.
38	Splošno sprejeto je, da je Sinezij motive za svoje pismo črpal pri Filoksenu; prim. Gutzwiller, »The Herdsman in Greek Thought«, 21.
46
Jelena Isak Kres
Odisej je skušal Polifema prepričati, da ga izpusti iz votline: »Čarovnik sem,« je dejal, »in lahko ti koristim, saj s svojo morsko ljubeznijo nimaš ravno sreče. Jaz pa poznam magične inkantacije in združitvene obrazce in čarobne ljubezenske uroke ...«
Velik zavetnik književnosti pa ni bil le Hieron I., ampak je znano, da je tudi Dionizij I. na dvoru okrog sebe zbiral pesnike in z njimi razpravljal o poeziji.39 Zato je Odisej-pesnik kot besedni čarodej, ki Polifemu-vladarju ponuja usluge inkantacij kot zdravil za ljubezen, vsekakor motiv, ki je Filoksenov ditiramb Kiklop prežel z izrazito metapoetičnim značajem. Filoksen je z njim nadaljeval že dodobra uveljavljeno tradicijo dramatike, ki je vlogo dramske poezije rada, pa četudi implicitno, tematizirala tudi skozi metateater.40
Za Polifemovo temo, ki je bila na sicilskem dvoru 6. st. verjetno zanimiva tudi zaradi svoje umeščenosti pod Etno, se zdi, da je bila v Atenah do konca 5. stoletja deležna le obstranske obravanave,41 pa vendar je za temo svoje komedije Aristofan v 4. stoletju izbral tudi božansko Bogastvo. Njegov vložek z igro vlog iz Polifemove teme je s temo bogastva nepovezan samo na prvi pogled,42 v resnici pa (tudi s pomočjo starejših zgledov) osvetljuje temeljne družbeno politične mehanizme, ki so z njo še kako povezani. V odlomku, ki so ga že antični komentarji videli kot parodiranje Filoksenovega Kiklopa, Aristofanov zbor atenskih kmetov vsebinsko (in po družbeni funkciji) popolnoma ustreza zboru (od kiklopa zasužnjenih) satirov v Evripidovem Kiklopu,43 saj ga Aristo-fan v kontekstu Polifemove teme uporabi na enak način kot Evripid, in sicer kot pomočnike, ki naj bi v kritičnem trenutku drame protagonistoma zagotovili ključno podporo za izpeljavo osrednjega dramskega dogodka, ozdravitve
39	Gl. op. 64.
40	O metapoeziji v tragedijah Ajshila, Sofokla in Evripida gl. Torrance, Metapoetry in Euripides, 300: »Metapoetry in tragedy is distinguished by being implicit rather than explicit, but is employed by Aeschylus and Sophocles as well as by Euripides. (...) His satyr-drama Cyclops is unique in directly rewriting a Homeric episode, and develops the same kind of overt and metaphorical metapoetic games that are often found in old comedy.«
Prim. tudi metagledališkost v Aristofanovem Bogastvu, Sfyroeras »What Wealth Has to Do with Dionysus«, 249: »If the emphasis on unlimited material abundance is perceived as a trademark of Old Comedy, several features in Plutus acquire a temporal dimension and may reveal a self-reflexive awareness of a development in the comic genre. One may perhaps discern here a nostalgia for the Dionysiac roots of comedy, but it must be stressed that, be that as it may, the very presence of such metatheatrical reflection would be sufficient to grant Plutus a place within a genre intent on exploring its own character in the context of the dramatic festival.«
41	Pred Evripidom sta Polifemovo temo v Atenah obravnavala Pratinov sin Aristij in Kratin. Aris-tij je napisal satirsko dramo Kiklop, ki je verjetno najstarejša upodobitev kiklopa v Atenah. Kratin pa je (domnevno l. 430) napisal komedijo Odisej. Ta drama ni imela zborovskih pesmi in parabaz in ni imela osebnih napadov, zato je bila bolj podobna srednji komediji, čeprav naj bi bila po stilu to še zmeraj stara komedija. Shaw, Satyric Play, 62 in nasl.
42	Aristofan vpelje Polifema v komediji Bogastvo z verzom 290 in nasl.: {KA.} Kal ^^v eyw Pou\|ao|iai - OperraveXo - Tov KuKXwna |ai|aou|ievoc; Kal Toiv noSoiv 681 napevaaXeuwv u|iac; ayeiv.
43	Evripidovi satiri, ki so obotavljivi pri pomoči Odiseju, so nekakšni predstavniki sicilskih pastirjev, Aristofanovi pa atenskih kmetov.
Motiv POLIFEMOVE OSLEPITVE MED HOMERJEM IN KALIMAHOM
47
slepega Bogastva. Aristofanov zbor naj bi namreč Karionu in njegovemu gospodarju Hremilu pomagal varovati božanskega starca po imenu Plutos, ki nastopa kot poosebitev slepega bogastva.44 Ključna zborska podpora je seveda lahko spet predvsem petje. Karion, ki je zbor kmetov pozval na pomoč, se nato skupaj z zborom vnaprej veseli obetajočega se bogastva, zato v metapoetični igri vlog znotraj vlog zaigra (Filoksenovega) Polifema, medtem ko zbor zavrne vlogo (Filoksenovih?) ovac in zase zahteva vlogo Odiseja. Tako kot Evripid in Filoksen oba obravnavata motiv magičnih inkantacij kot orodja Odisejeve oslepitve kiklopa, se torej tej temi ne izogne niti Aristofan, ki v tej kratki remi-niscenci na Filoksenov ditiramb motiv ukrotitve bogatega vladarja še dodatno obogati z (izvirno?) duhovitim obratom. Notranja vloga zbora kot Polifemo-vega oslepljevalca je namreč v komičnem nasprotju z zborovo zunanjo vlogo, ki ima nalogo boga Bogastva ozdraviti slepote.
Aristofan se z vključitvijo Polifemove teme v kontekst komedije o božanskem Bogastvu kontinuirano loteva vsebinskih motivov, ki so jih obravnavali Epiharm, Evripid, Filoksen in Aristofan. Poleg njih sta v petem stoletju v komičnem kontekstu Polifemovo temo obravnavala tudi že omenjena Kratin in Aristij, v četrtem stoletju pa je bila ta mitološka epizoda očitno še posebej popularna, srečamo jo denimo tako pri Nikoharu kakor tudi avtorjih srednje komedije Antifanu in Aleksisu,45 najbrž tudi zato, ker je kot tema z distanco do direktnega napadanja bolj ustrezala srednji komediji kakor stari, po drugi strani pa je še vedno vključevala motive s pomembnimi družbenimi vprašanji. Stara komedija, ki je izgubila ostrino osebnih napadov, se je na poti k novi komediji v Atenah zatekala tudi k sredstvom sicilske tradicije, kot posrednica pa ji je služila atiška satirska drama.46 Polifemova tema je najbrž že vsaj od Epiharma dalje v navezi z motivom bogastva obravnavala vlogo, ki jo v boju za dosego kakršnega koli, tudi političnega cilja nosi pesem. Didim tudi poroča, da so na dvoru Filipa II. pred bitko pri Metoni kar trije avlisti uprizorili Kiklopa, in sicer Antigenid Filoksenovega, Hrisogon Stesihorovega, Timotej pa Ojniadovega.47
44	255-6: it' eyKoveire aneuSeO', o Kaipo; ou^i |ieXXeiv,/dXX' ear' en' airf; ti; aK^i;, p Sel napovr' d^uveiv. Podvizajte se, pohitite, zdaj ne velja izgubljati časa,/ to je odločilen trenutek, ko morate sodelovati in pomagati. 326-7: Se |ioi Kai raXXa au^napaararai/ eaeaOe Kai awrfpe; ovtw; tou 0eou. (Glejte), da boste torej moji pomočniki / in skrbni varuhi božanstva.
45	Nikohar je napisal Galatejo, Antifan Kiklopa in Aleksis prav tako Galatejo.
46	Carl A. Shaw, ki v 3. poglavju knjige, posvečene satirski igri, raziskuje povezave med atiško satirsko dramo in sicilsko komedijo, še zlasti Epiharmom, pove, da ima sicilska komedija, vsaj glede na njene fragmentarne ostanke, veliko več skupnega z atiško srednjo kot pa s staro komedijo. Shaw, Satyric Play, 7: »Epicharmean comic productions and Attic satyr play had a meaningful generic interrelationship, employing many of the same plots, themes, and characters (perhaps even a chorus of satyrs), and they also shared a similar humorous style. Many comic poets of the early fourth century adopted features of the fifth-century satyr play, indirectly linking their comedies to Sicilian comedy via the satyric stage.«
47	Didim Gramatik, In Demosthenem 12.61. Stesihor je seveda Stesihor iz 4. st in ne kitarod. O še nekaterih drugih imenih avtorjev, ki so se ukvarjali s kiklopom, gl. LeVen, The Many-Headed Muse, 233.
48
Jelena Isak Kres
Prikladnost Polifemove teme kot nosilke metapoetičnih poudarkov o moči poezije je verjetno tudi v tem, da njen protagonist nosi govoreče ime noXu-9n^oq, »mnogo opevani« ali pa »tak, ki pozna številne (ali raznolike) pesmi«. V Odiseji 22.375 je kot	aoiSoq imenovan denimo tudi
sam pevec Femij. Morda Polifem kot arhetipski mitološki motiv predstavlja izgubljeni »palimpsest«, od katerega je ostalo le še znamenito, nekoč v mnogih zgodbah opevano ime. Pa vendar, tudi v Homerjevi zgodbi, ki je bila morda le ena od številnih, je protagonistov uspeh omogočila besedna spodbuda, najverjetneje magična inkantacija, zaznamovana z motivom oslepitve. Polifemova tema je za metapoetične premisleke idealna tudi zato, ker spretna poetična inkantacija omogoča tudi pesnikov uspeh. Da lahko zaživi poetična iluzija, je namreč treba najprej uspavati fizični pogled na zunanji svet.
PESNIŠKA SAMOSLEPITEV IN GALATEJA KOT POETIČNA ILUZIJA
Metapoetiki motiva oslepitve (skupaj z motivom napadalnih magičnih in-kantacij) v Polifemovi temi se je najpozneje s Filoksenom pridružil še motiv samoslepitve (zvezan z motivom samonapadalnih inkantacij). Aristofanova vključitev Polifemove teme v komedijo Bogastvo se je dotaknila tudi slednjega. »Maska« brenkajočega Polifema, ki si jo ob zborovem veselju nadene sluga Karion in ki najverjetneje aludira na »kiklopsko« bogastvo, je občinstvo spomnila na brenkajočega kiklopa pri Filoksenu.48 To pojasnjujejo tudi Sholije k Aristofanu,49 ki povedo še, da Filoksenov kiklop igra na kitaro kot zaljubljenec, ki »dvori Galateji«.50 Inscenirana Polifemova zgodba pri Aristofanu torej ni povezana le z motivom pesmi kot besedne pomoči pri ukrotitvi oziroma varovanju bogatega mogočneža Pluta, ampak je so-eksemplarični mogočnež (s katerim se identificira Karion pod masko Polifema) hkrati prikazan kot ves vznesen od pesmi, ki jo poje sam. Od Filoksenovega ditiramba se je ohranilo malo, vendar Atenaj o njem pove, da so Galateji namenjene hvalnice njegovega Polifema »slepe«, saj na dekletu slavijo vse razen oči, to pa zato, ker naj bi
48	Kot so ugotavljali najzgodnejši komentarji, Aristofan v Bogastvu dobesedno citira Filoksenov verze in fraze, npr. onomatopoetično besedo OpeTTaveXo iz Kiklopa, Filoksenov pa je tudi verz 292 (Jackson, The Chorus of Drama in the Fourth Century, 126). Gl. Aristofan, Bogastvo 290: {KA.} Kal ^^v eyw PouX|ao|iai - OperraveXo - rov KuKXwna / ^i^ou^evo; Kal Toiv noSoiv 681 napevaaXeuwv / u^a; ayeiv.
49	Sch. Plut. Moschop. 290.15: Siaaupei Se OiXo^evov Tov TpayiKov, o; eiaiyaye KiOapi(ovTa Tov
noXi>9r|^ov.
50	Sch. Plut. Moschop. 290.19-25: eK Tou KuKXwno; OiXo^evou eaTi. OiXo^evov Tov 8iOupa^|onoiov (tj TpaywSoSiSaaKaXov) Siaaupei, o; eypaye Tov epwTa Tou KuKXwno; Tov enl Tf| raXaTeia-eiTa KiOapa; |xov ^i^ou^evo; ev t6 auyypa^^aTi, touto ^r|ai To pf||aa OpeTTaveXo. eKei yap eiaayei Tov KuKXwna KiOapi(ovTa Kal epeOi(ovTa T^v TaXaTeiav.
Motiv POLIFEMOVE OSLEPITVE MED HOMERJEM IN KALIMAHOM
49
Polifem že vnaprej slutil svojo slepoto.51 Teokrit, ki približno stoletje pozneje v 11. idili obravnava motiv pesmi kot zdravila za ljubezen, pa za Polifemovo oslepitev Odiseja sploh ne potrebuje: zaljubljeni Polifem se s pesmijo samosle-pi kar sam in se te svoje bodoče slepote tudi zaveda:52
Kaió|ievo; 5' únó xeü; Kai xav ^u^av avs^oi^av
Kai xov sv' ó^9aX|ióv, xw |íoi yXuKspúxspov oú5év. (Idile 11.52-3)
vse bom potrpel, četudi bi z ognjem mi dušo ožgala, dam ti edino oko, najdražji zaklad, ki imam ga.
(prev. Kajetan Gantar)
Motiv samoslepitve s pesmijo bi seveda lahko bil tudi starejši in bi ga v komediji lahko uporabil tudi že denimo Epiharm, a to je le ugibanje. V Evri-pidovem Kiklopu se Polifemovo petje zgodi tik pred njegovo oslepitvijo (v. 488-582: najprej se iz votline sliši kakofonično petje, nato pa se pijanemu kiklopu v erotičnih blodnjah prikazujejo Harite in Ganimed), Filoksen pa je bil verjetno prvi, ki je to petje pretvoril v ljubezensko brenkanje Galateji. Vzrok naj bi bila prigoda, ki se je pesniku pripetila na sicilskem dvoru. Sholije k Aristofanu poročajo, da se je Filoksen, ko je prebival na Dionizijevem dvoru, »spravil nad Dionizijevo priležnico Galatejo« in zato pristal v ječi, toda pozneje, spet doma na rodni Kiteri, naj bi napisal dramo z naslovom Galateja in v njej upodobil v Galatejo zaljubljenega kiklopa, s katerim je namigoval na slabovidnega Dionizija.53 Vendar pa obstajajo tudi viri, ki nastanka Filokse-novega ditiramba »s ključem« ne umeščajo v čas po prihodu iz ječe, ampak v jetniški čas,54 njenega naslova ne imenujejo Galateja, ampak Kiklop.55 Ga-lateja naj bi bila sužnja avlistka, ki ji je vladar, če sklepamo po virih, brenkal zaljubljene pesmi,56 Filoksen pa naj bi po zapletu z njo pristal v ječi in o tem
51	Atenaj 13.17.32. T.i. »Slepe hvalnice« so bile pri Filoksenu morda vpete tudi v kontekst zgoraj omenjenih Epiharmovih besed o parazitskih prilizovalcih (gl. zg. v. 5.: xov iaTiWvT' énaivéw-).
52	Gl. tudi op.97 ter prim. še Idili 3.37: áXXexai ó^OaX^á; |aeu ó 5e£ió; in 10.19-20: xu^Xó; 5' oük aüxó; ó nXoüxo;, / áXXa Kai á9póvTiaxo;"Epw;.
53	Sch. Plut. Moschop.290.30-35. ó OiXó^evo; ó 5i0upa|a|3onoió; év ZiKeXía |v napa Aiovuaíü). Xeyouai 5e oxi noxe raXaxeía [xivi] naXXaKÍ5i Aiovuaíou npoaé|aX£- Kai ^aOwv Aiovúaio; é^ópiaev aüxóv eí; Xaxo^iav. ^eúywv 5e éKeíOev |XOev eí; ra opn rwv Kv8tfpwv, Kai ¿Keí5pá|aa rqv TaXársiav énoír|aev, év & eía^veyKe xóv KÚKXwna épwvxa xf; raXaxeía;- toüto 5e aíviXTó^evo; eí; Aiovúaiov- áneíraae yap aüxóv KÚKXwrn, énei Kai aüxó; ó Aiovúaio; oük ó^u5ópKei.
54	Atenaj 1.11.15: (Sc. Philoxenus) siq raq Xaropíaq éve|Xr|Orp év aiq noiwv rov KvKXwna auveOr|Ke. Gl. tudi Ajlijan 12.22-5.
55	Drugi viri razen Tzetzovih in Moshopulovih Sholij k Aristofanu ne govorijo o drami z naslovom Galateja, ampak o delu z naslovom Kiklop (Atenaj 1.11.15, Ajlijan 12.44-5). O tem, da gre morda za dve različni deli, zgodnejšega Kiklopa in poznejšo Galatejo, v kateri bi Filoksen še dodatno razvil ljubezensko temo med kiklopom in Galatejo, gl. tudi Hordern, »The Cyclops of Philoxenus«, 451.
56	O kiklopovem brenkanju Galateji pa ne poročajo le Sholije k Aristofanu 290.25 (gl. op. 50), ampak tudi Plutarh, Quaestiones convivales 622C.1-6, ki pravi, da naj bi si Polifem pri Filoksenu z glasbo tešil ljubezenske tegobe: xóv KÚKXwna '^oúaai; eü^óvoi; íáaOai' xóv epwxa' OiXó^evo;. Gl. tudi op. 61.
50
Jelena Isak Kres
napisal pesniško delo, ki ni bila drama, pač pa komični ditiramb z elementi dramske igre,57 v katerem je vladarja Dionizija upodobil kot brenkajočega in v mitološko Galatejo zaljubljenega Polifema, sebe pa kot Odiseja.58 Filokse-nov Polifem, ki se ob pesmi prepušča romantičnim in omamnim občutkom do morske nimfe Galateje, se tako lahko zazdi nekakšna nadgradnja z vinom omamljenega kiklopa iz Homerja in Evripida, glavni namen njegove vpeljave pa naj bi bilo ali manj postfestum subverzivno smešenje Dionizija, njegovega ljubosumja in njegove menda obupne poezije. Vendar pa bi bilo razlago, ki išče vzrok za nastanek tega dela v pesnikovi aferi z vladarjevo ljubico, morda potrebno nekoliko preoblikovati.
Kiklopovo pastirsko muziciranje je po razlagi Sholij k Aristofanu v mitološkem smislu opredeljeno kot takšno, ki ga vodijo (oziroma obvladujejo) njegove lastne »rejenke« oziroma »gojenke« (Opevata).59 Gre za izraz, ki je na primarni ravni označeval »ovčice« pastirja Polifema, vendar pa bi ga bilo v zvezi s Filoksenovim ditirambom hkrati mogoče razumeti tudi kot Dioni-zijeve »sužnje«, med katere je spadala tudi dvorna avlistka Galateja. Glede na poročanje sholij bi torej lahko sklepali, da si je užaloščeni Filoksen, kaznovan zaradi dvorjenja vladarjevi avlistki, v ječi izmislil mitološko Polifemovo ljubezen do Galateje (kot kiklopove »ovčice«) zato, da bi si dal duška in s pomočjo mitološke teme spisal ditiramb, s katerim se bi v literarni obliki maščeval Dio-niziju. Navdih za upesnitev te mitološke ljubezni pa naj bi, kot poroča zgodovinar Duris, pesnik našel ob vznožju Etne, v svetišču, za katerega je veljalo, da ga je bil sezidal sam Polifem.60 Mitološka Galateja seveda ni bila popolnoma izmišljen lik, saj ji je ustrezno podstat omogočala Nerejeva hči Galateja,61 a
57	Tzetzove in Moshopulove sholije (k Aristofanovemu 290. verzu Bogastva) delo, ki ga je Filoksen napisal v ječi, imenujejo »dramska igra Galateja« (Spa^a T^v raXareiav enoir|aev), Ajlijan (Varia historia 12.44.10) pa jo imenuje »melična poezija« (tov KuKXwna eipyaaaro r&v eauroti |ieX6v to KaXXiarov). O tem Hordern, »The Cyclops of Philoxenus«. O sorodnosti Filoksenove-ga ditiramba s komedijo gl. Sutton, »Dithyramb as Apa^a«, 38.
58	O tem govori že večkrat omenjena Atenajeva anekdota o ribi ki se zaključi z besedami, da se je Dionizij rad družil s Filoksenom, a ko so Filoksena zalotili, da »zapeljuje« kraljevo ljubico Galatejo, je ta pristal v ječi, kjer je napisal Kiklopa ter v njem upodobil Dionizija kot Polifema, avlistko kot nimfo Galatejo, sebe pa kot Odiseja: auve|aeOue Se t6 OiXo^evw iSew; o Aiovtiaio;. 'Enel Se T^v epw|ievr|v raXareiav e^wpaOn Sia^Oeipwv, ei; Ta; XaTo^ia; eve|Xr|Orp ev ai; noiftv tov KuKXwna auveOr|Ke tov |auOov ei; to nepl aurov yevo|ievov naOo;, tov |aev Aiovuaiov KuKXwna unoar^aa^evo;, T^v S' aiiXr|TpiSa raXareiav, eaurov S' OSuaaea (Atenaj, 1.11.14-19).
59	Sch. Plut. Moschop. 290.1: noi|^v &v Kal Xupav Kare^wv, iyetTo rot; aiiroti Ope^^aai.
60	Duris (BNJ 76 F 58) pravi, da je Polifem Galateji ob Etni postavil svetišče zaradi bogatih čred in izobilja mleka, Filoksen pa da je bil tisti, ki se je na tej podlagi domislil Polifemove ljubezni do Galateje: ^r|ai Sia T^v eu|oaiav r&v Ope^^arwv Kal roti yaXaKTo; noXunX|Oeiav tov noXuWov iSpuaaaOai lepov napa rf| Airvr| raXareia; OiXo^evov Se tov KuO|piov eniSn^iaavra Kal ^^ Suva^evov enivo^aai r^v airiav avanXaaai, ori noXu^n^o; ^pa r^; raXareia;.
61	Iliada 18.45, Heziod Teogonija 240, idr. Glede identifikacije z mitološko nereido gl. Sholije k Teokritu, ki poročajo, da je Filoksen upodobil v Galatejo zaljubljenega kiklopa, ki se v svoji zaljubljenosti tolaži in spodbuja tako, da naroča delfinom, naj sporočijo Galateji, da si z Muzami zdravi svojo ljubezen. Sholije k Teokritu 1.1-3^3-7: Kal OiXo^evo; rov KuKXwna noiet napa^uOou^evov eaurov enl t^; TaXareia; epwri Kal evreXXo^evov rot; SeX^taiv, onw;
Motiv POLIFEMOVE OSLEPITVE MED HOMERJEM IN KALIMAHOM
51
kljub temu ni nujno, da si je Filoksen to Polifemovo ljubezen izmislil brez vsake druge mitološke podlage. Mogoče si je namreč predstavljati, da bi zametki legende o njej nastali že v okviru bogate sicilske mlečno-sirarske tradicije, ki je, če sklepamo po Durisovi notici o »mlekarskem« templju, za svojega mitološkega prautemeljitelja štela pastirja Polifema.62 Nereido Galatejo, v katere imenu se po naključju skriva mleko,63 si morda lahko, vsaj v sicilskih predstavah 4. stoletja, predstavljamo kot nekakšno zavetnico (za mlečno sirarsko produkcijo zaslužnih) »ovčic«, morsko deklico mlečne polti, ki ji brenka hvaležni pastir Polifem.
Filoksen bi tako v Nerejevi hčeri, ki je bodisi v nekem trenutku privzela bodisi ji je Filoksen sam namenil identifikacijo z mitološko ali psevdo-mi-tološko sicilsko »mlekarico« Galatejo s svetiščem na Etni, resda lahko našel primerno mitološko hipostazo za istoimensko vladarjevo priležnico in jo zato naredil za božansko Polifemovo ljubico, toda misel, da bi avlistka tuzemskega sicilskega vladarja Dionizija I., ki bi, kot smo pokazali zgoraj, svoj izvor lahko povezoval tudi z božanskim kiklopom, slučajno nosila ime Galateja, ni nič manj verjetna od misli, da bi vladar svojo ljubico po nereidi poimenoval kar sam ali pa da bi se njenega vzdevka domislil Filoksen.
Iz zgoraj omenjenega Filoksenovega upodabljanja Dionizija kot kiklop-skega pevca, ki brenka Galateji, bi lahko izpeljali celo možnost, da dela z morebitnim naslovom Galateja ni pisal le »užaloščeni« Filoksen, ampak tudi Dionizij sam, pa čeprav bi v tem primeru morda lahko šlo tudi za drugačno zvrst. Dokaze o tem, da je vladar v resnici pisal poezijo, vsebuje tudi Diodor-jevo poročilo o tem, kako se je Dionizij I. na svojem dvoru v obdobju miru po koncu vojn s Kartažani ukvarjal s pisanjem poezije in se v ta namen celo obdal z uglednimi pesniki, da bi se z njimi posvetoval kot s poznavalci in jih imel tudi za korektorje svoje lastne poezije, med pesniki, ki jih je vladar zaposlil
anayyeiXwaiv aiiTf|, oti Tal; Mouaai; tov epwTa aKeirai. Gl. tudi Atenajevo anekdoto o ribi (Atenaj 1.11.1-13), ki pokaže, da so si tudi v krogu vladarja Dionizija mitološko Galatejo predstavljali kot eno izmed homerskih nereid. Filoksen, nezadovoljen s tem, da si je dal Dionizij pri obedu postreči večjo ribo, kakor jo je dobil sam, je dvignil svojo majhno ribo k ušesu. Ko ga je Dionizij vprašal, kaj počne, je Filoksen odgovoril, da piše Galatejo in da bi zato rad od ribe izvedel, kaj se dogaja pri Nerejevih, a mu je riba odvrnila, da ne ve, saj je bila ujeta premlada, in da je treba vprašati tisto večjo, ki jo je dobil Dionizij. Dionizij se je zasmejal in Filoksenu brž ponudil svojo ribo: Oaivia; Se ^r|aiv (FHG 2.297) oti OiXo^evo; o KuOipioc; noir|Ti|c;, nepinaO^; &v Toi; 0^01;, Seinvwv noTe napa Aiovuaiw eiSev ¿Keivw |aev |aeyaXr|v TpiyXav napaTeOeiaav, eauTO Se ^iKpav, avaXaPwv auT^v ei; Ta; xelpa; npo; to oč; npoai|veyKe. nuOo^evou Se Tou Aiovuaiou Tivo; eveKev touto noiei, einev o OiXo^evo; oti ypa^wv T^v TaXaTeiav PouXoiTo Tiva nap' ¿Keivr|c; Twv KaTa Nr|pea nuOeaOai^ T^v Se i|pwTr||Aevr|v anoKeKpiaOai SioTi vewTepa aXoirp Sio ^ napaKoXouOelv^ T^v Se Tw Aiovuaiw napaTeOeiaav npeaPuTepav očaav eiSevai navTa aa^wc; a PouXeTai |aa0eiv. tov očv Aiovuaiov yeXaaavTa anoaTeiXai auTw T^v TpiyXav T^v napaKei|ievr|v auTw.
62	O tem, da Durisovo zgodbo nekateri zavračajo kot racionalizacijo mita, gl. Hordern, »The Cyclops of Philoxenus«, 447.
63	Teokrit, Idile 11.9-20:X XeuKa TaXaTeia ... XeuKoTepa naKTa; noTiSeiv; Lukijan, Verae historiae 2.3.5-16. Gl. tudi Paschalis, »Tityrus and Galatea«, passim.
52
Jelena Isak Kres
za to nalogo, pa je bil tudi Filoksen.64 Morda si torej lahko predstavljamo, da je uveljavljeni pisec ditirambov Filoksen, ki ga je Dionizij I. prosil za pomoč in mnenje pri sestavljanju svoje poezije, delo sicer sprejel, vendar pa sta Ki-terčanova znamenita odkritosrčnost in njegova nepopustljiva kritika pozneje počasi načeli vladarjevo potrpežljivost.65 Plutarh denimo pove, da je Filoksen pristal v ječi, ker je neko Dionizijevo delo, namesto da bi ga korigiral, v celoti sčrtal, od prvega verza do zadnjega.66 Lukijan pravi, da je Filoksen zaradi posmehovanja vladarjevi poeziji moral v ječo celo večkrat.67 Morda pri Atenaju izpričana anekdota o ribi kaže na Filoksenov (domnevni) cinični predlog, da bi namesto korekcij za Dionizija raje delo v celoti napisal kar sam? V omenjeni šali namreč Filoksen med drugim (še v času pred ječo!) izjavi, da (sam!) »piše Galatejo«.68 Ta Galateja torej morda ni bila le namig na prihajajoče Filokse-novo »maščevalno« delo (v katerega bi torej Filoksen že od samega začetka nameraval vplesti to svojo dvorsko romanco, zaradi katere bi ga vladar nazadnje poslal v ječo), ampak podatek o tem, da je šlo še pred tem za Dionizijev literarni projekt, ki ga je nazadnje popolnoma prevzel Filoksen.69
Tako se zdi, da se je napetost, ki je vzniknila med pesnikom in vladarjem zaradi pesnikove kritike vladarjevih verzov, v predstavah sholiastov poznejših stoletij preobrazila v napetost zaradi ljubezenskega ljubosumja. V prid misli, da bi šlo v resnici lahko bolj za prvo kot za drugo, je tudi že omenjeni Dio-dorjev zapis, da naj bi Dioniziju njegovi poetični podvigi pomenili celo več kot vojni dosežki.70 Atenajeva anekdota o ribi s poročilom o Filoksenovem zapeljevanju Dionizijeve ljubice navsezadnje prihaja iz poznejšega časa, zato bi predstave sholiastov o dvorski avlistki lahko izvirale tudi iz preveč dobesedne in premalo literarne interpretacije virov, ki so bili na razpolago poznejšim
64	Diodor še pove, da ker so se Dioniziju kot dobrotniku ti možje dobrikali, je bil na svojo poezijo še bolj ponosen kot na dosežke v vojni (Diodor Sicilski 15.6.1): Kara Se T^v ZiKeXiav Aioviiaioc; o r&v ZupaKoai^v rupavvo; dnoXe\u^evo; r&v npo; KapxnSoviou; noXe^wv noXX^v eipr|vr|v Kal a^oX^v ei^ev. Sio Kal noii^ara ypa9eiv uneaT|aaTo |aera noXXfc; anouSfc;, Kal rou; ev rouroi; So^av e^ovra; ^erene^nero Kal npori|i6v aurou; auv8ierpi|3e Kal r&v noir||A&Twv eniarara; Kal Siop0wra; ei^ev. uno Se toutov Sia Ta; euepyeaia; Tot; npo; xapiv X6yoi; ^erewpi(o^evo; emu^aro noXu |aaXXov enl rot; noui|aaaiv ^ rot; ev noXe^w Karwp0w^evoi;. r&v Se auvovrav aiir& noir|T&v OiXo^evo; o Si0upa^|onoi6;.
65	O tem, kako je Filoksen skritiziral Dionizijevo poezijo in zato za eno noč pristal v ječi, a tudi pozneje kljub temu svojega mnenja ni spremenil, gl. Diodor 15.6.2.1-20.
66	Plutarh, De Alexandri magni fortuna aut virtute 334C.5-6: oio; |v naXiv ač Aiovuaio; o rov noir|Ti^v ®iX6£evov ei; Ta; Xaro^ia; e^|aX6v, ori rpaywSiav aiirou Siop06aai KeXeua0el; eu0u; dno rf; dpxf; oXr|v ^e^pi rf; KopwviSo; nepieypayev. O žaljivem Filoksenovem črtanju Dionizijeve celotne tragedije gl. tudi Tzetes Chiliades 5.152-68.
67	Lukijan, Adversus Indoctum et libros multos ementem 15.1.
68	Atenaj 1.11.7 einev o OiXo^evo; ori ypa9^v r^v raXareiav. Za celotno vsebino Filoksenove anekdote o ribi gl. op. 61.
69	O zelo verjetnem žanrskem sovpadanju tega Dionizijevega in Filoksenovega dela gl. op. 57, 77 in 80. V obeh primerih bi lahko šlo za dramatični ditiramb, le da je Dionizijevo delo morda vsebovalo več elementov tragedije, Filoksenovo pa komedije.
70	Gl. op. 64.
Motiv Polifemove oslepitve med Homerjem in Kalimahom
53
avtorjem, kot je Atenaj, in komentatorjem Aristofana, kot je Tzetzes. Med časom Atenaja, ki navaja Fajnija na prelomu iz 2. v 3. st., in časom samega Faj-nija iz 4. st. pr. Kr., je navsezadnje preteklo kar precej stoletij. Že dejstvo, da je priležnico Galatejo v Atenajevi anekdoti o ribi moč brati kot zgolj eno izmed prodajnih dobrin, kakršne so denimo ribe ali pa tudi pesmi,71 nakazuje na možnost, da bi »Galateja«, ki jo Filoksen pisal, pri Atenaju postala »avlistka« samo zaradi površnih interpretacij alegorične oznake za avlodično literarno delo. Besede, ki pri Atenaju povedo, da je Filoksen »zapeljeval ljubico (oziroma priležnico) Galatejo« (t^v epw^£vr|v Ta\dT£iav ... Sia^Gdp^v),72 bi bilo namreč mogoče razumeti tudi kot (pri Fajniju najden) šaljiv Dionizijev očitek Filoksenu, da uničuje vladarjevo ljubljeno pesnitev Galatejo.
Zato morda ni presenetljivo, da pri precej zgodnejšem viru, Diodorju Sicilskem, ki tudi omenja Filoksenovo sicilsko prigodo z ječo, pri obravnavi razloga za zaporno kazen ne najdemo nikakršne erotične prigode z avlistko, ampak le neprizanesljivo kritiko slabe vladarjeve poezije.73 Tako morda smemo domnevati, da je šlo pri obeh poročilih, tako tistem o zapeljevanju avlistke kot tem o kritiziranju poezije, za eno in isto stvar. Tej možnosti v prid govori tudi opazka, da glagol dva\a^pdvw (ki v anekdoti o ribi ponazarja, kako je Filoksen v roke prijel ribo, da bi izvedel kaj o svojem liku - Galateji: dva\ap&v auT^v £iq Taq x£ipaO, aludira na spolno nasilje, ki ga je v Ferekratovi komediji Hiron utrpela poosebljena Glasba, zlorabljena od »novomuzičnih« glasbeni-kov.74 Zato bi bilo priležnico Galatejo mogoče videti tudi kot sholiastični kon-strukt, nastal na podlagi Filoksenove (in posledično tudi Fajnijeve) poetične poosebitve vladarjeve/pesnikove strasti do pesnikovanja.
V zvezi s takšnim prenosom poetične metaforike na erotično je zanimivo opažanje, kako tudi »zgodnje grško besedišče ponuja vzporednice med zapeljivo močjo poezije in erotičnim zapeljevanjem«.75 Vzporedno seveda obstaja tudi prenos poetične metaforike na magično, saj je Filoksen, kot že omenjeno, po Sineziju samega sebe upodobil pod »masko« čarovnika Odiseja Cy6r|i Ydp d^i). A ta metapoetična besedna magija v širšem kontekstu bržkone ni vključevala le zavezniških uslug farmakološke pomoči na erotičnem področju, ampak po potrebi tudi strupene besedne napade in blatenje. Ni čudno, da ena od besed za čarovnika (^daKavoq) v grščini lahko pomeni tudi »obrekljivca«, saj se je tudi pesnik lahko znašel tako v vlogi zavezniškega slavitelja kakor tudi sovražnega kritika. Zato je Odisejeva »maska« kot krinka za Filoksena do neke
71	LeVen, The Many-Headed Muse, 132.
72	Fajnija pri Atenaju 1.11.14 (gl. op. 58). Te besede bi lahko bile tudi že Atenajeve in ne več del Fajnijevega citata.
73	Diodor 15.6.2.
74	Ferekrat, fr. 145.3-5: e^oi yap i|p£e t6v KaK&v MeXavinnifinc, / ev Toiai npftro; o; \afifov &vjKš |i£ /xaXapwršpav t' enoir|ae xopSaTc; SwSeKa. LeVen, The Many-Headed Muse, 130.
75	Segal, Orpheus, The Myth of the Poet, 10.
54
Jelena Isak Kres
mere zagotovo tudi samokritična, saj je takšna vloga lahko vključevala tako »čaranje« kot tudi »sleparjenje«. Poleg pomoči, ki jo je pesnik nudil Dioniziju pri ustvarjanju magično zapeljivih verzov, so se namreč v njej morale zrcaliti tudi predstave o strupeni kritiki kot nevarni tarči obrekljivosti, ki je nazadnje škodovala celo pesniku samemu. In prav Filoksenova kritika Dionizijevih verzov je tista, ki jo Lukijan v delu Obrekovanju ne gre slepo verjeti izpostavi kot vzorčni primer, kako uničujoči so lahko zlobni jeziki, ki s takšno kritiko ščuvajo človeka, ponosnega na svoje verze, saj povzročijo, da ta človek nazadnje - ne da bi preveril dejstva - na vrat na nos zapusti svojega prijatelja.76
Pesniško delo, ki ga je pisal Dionizij (in »raztrgal« Filoksen), viri označujejo kot tragedijo oziroma kot dramsko igro.77 (Galateji) brenkajoči kiklop (s katerim Aristofan namiguje na Filoksena), ki želi v insceniranem dramskem nastopu v svojo »igro« vključiti zbor (ovac), prav tako kaže v smer z liriko prežete dramske, morda pa celo dramatizirane ditirambske poezije, kakršno naj bi bilo tudi Filoksenovo delo Kiklop oziroma Galateja.18 Če smo nekoliko drzni, morda lahko po Aristofanovem kiklopu sklepamo na podoben kiklopov lik pri Filoksenu, posledično pa še na zvrst Dionizijevega dela. Filoksenov pojoči, plešoči in brenkajoči kiklop, ki pri Aristofanu izvaja lirično monodijo ob spremljavi kitare, je pri Aristofanu tipični predstavnik t.i. nove glasbe, za kakršnega velja tudi Filoksen,79 hkrati pa je tudi v skladu s tedanjimi atenskimi klišejskimi predstavami o apolinični in svobodnjaški liri, ki jo v nasprotju z avlosom igrajo bogatejši svobodnjaki. Filoksenov ditiramb, ki ga viri označujejo bodisi kot dramo bodisi kot melično poezijo, si najbrž smemo predstavljati kot komično dramatiziran ditiramb z lirskimi vložki monodičnega petja. Lik, ki je v njem upodabljal muzicirajočega vladarja (kot Filoksenu podobnega novomuzika), podobno kot lik Odiseja nakazuje, da razdelitev vlog med pesnikom in pesniško navdahnjenim vladarjem v Filoksenovi pesnitvi »s ključem« vendarle ni bila tako črno-bela, ampak kompleksnejše narave. Podobno pa je bilo tudi Dionizijevo pesniško delo morda dramsko delo (tragedija) ali še verjetneje mimetični ditiramb z izstopajočimi liričnimi vložki, ki so bili morda izvedeni kot monodično petje kiklopa kitaroda.80
76	Lukijan, Calumniae non temere credendum 14.1-12.
77	Da je bilo (neimenovano) delo, ki ga je pisal Dionizij in zaradi katerega je moral Filoksen v ječo, tragedija, izpričujejo Plutarh, De Alexandri magni fortuna aut virtute 334C.5-6 (gl. op. 66), Lukijan, Adversus Indoctum et libros multos ementem 15.1 in Tzetzes, Chiliades 160. Da je Dionizij res pisal (ali vsaj produciral) tragedije, lahko sklepamo tudi iz Diodorjeve notice o Dionizijevem ukvarjanju z dramatiko (gl. op. 83).
78	O tem, ali je bila Filoksenova Galateja oz. Kiklop dramsko (ali melično) delo, gl. op. 57.
79	Gl. tudi mnenje, da je Filoksenov Kiklop parodiral Timotejev nomos Kiklop z ditirambskim stilom in vsebino. LeVen, The Many-Headed Muse, 239.
80	Suda z izrazom »tragedja« označuje vrsto ditiramba, ki ga je mogoče srečati pri Bakhilidu. Gre za nekakšno zborovsko pesem, pri kateri voditelj zbora prevzame posebno vlogo, medtem ko se preostali pevci obnašajo kot tragiški zbor. Tak je bil najbrž tudi Filoksenov Kiklop. Tako Suda kot pisca ditirambov označuje tudi Pindarja. Sutton, »Dithyramb as Apa^a«, 42-43.
Motiv POLIFEMOVE OSLEPITVE MED HOMERJEM IN KALIMAHOM
55
Avtorji različnih zvrsti so že od nekdaj radi eksperimentirali z rahljanjem žanrskih meja, in to kljub dejstvu, da so se nad tem mnogi zmrdovali.81 Filo-ksenov kiklop kitarod bi torej lahko nakazoval možnost, da je bil v vladarjev domnevni ditiramb vključen nekakšen moderni lirični vložek slavilno erotične narave. Pa vendar ne moremo izključiti niti možnosti, da bi lahko šlo pri vladarjevi poeziji, zaradi katere naj bi Filoksen pristal v ječi, tudi za samostojno melično ali celo metrično poezijo, saj izraz »tragedija« ni bil rezerviran izključno za »tragiško igro«, ampak je lahko označeval tudi katerokoli drugo resnešjo poezijo, ki je bolj vznesene in manj vedre sorte kot komedija.82
Vendar se pri domnevi, da Dionizijeva »avlistka« Galateja pri Atenaju izvira iz Filoksenove upodobitve poosebljene vladarjeve/pesnikove poezije, v kateri ključno ali vsaj značilno vlogo igra nekakšna erotična lirska monodija, vendarle zdi nekoliko bolj verjetno, da je tudi pri Dionizijevi poeziji šlo za (monodijo vsebujočo) tragedijo ali slavilni ditiramb.83 Ni namreč nepomembno, da je vloga avlista v dramatiki, zborovskem petju in ditirambih imela ključno nalogo spremljevalca zborovskega in tudi solo petja. Didim denimo uprizoritev Filokseno-vega Kiklopa označuje z glagolom auX^aat.84 Avlos kot glasbilo v nasprotju z liro ali kitaro v tem času čedalje bolj velja za instrument, ki se pojavlja v bolj emo-tivnih tipih poezije, kot njegovi tipični igralci pa (še posebej v nasprotju z liro) pa veljajo sužnji. Morda je bil ob suženjskih konotacijah prav element nekoliko poudarjene emotivnosti še dodaten razlog, da je avlos kot inštrument v Atenah sredi 5. stoletja prišel izrazito na slab glas.85 Poleg tega Platon preganja avlos, češ da ima magične moči, s katerimi »uročuje« (Kr|Xfl) dušo.86 Zato se zdi še toliko bolj verjetno, da je Filoksenova (ditirambska oziroma zborska avlodična) poezija s kiklopovo temo, ki je verjetno vključevala značilni motiv (kitarodične) magične inkantacije (kot invokacije Galateje, ki je s pomočjo avtorjeve pesmi oživela in spregovorila kot živo dekle), zaradi rastoče priljubljenosti teme in ne oziraje se na
81	Antična literarna kritika, ki se je rada osredotočala na končno število uveljavljenih zvrsti, pri katerih je vsaka imela svoje določene značilnosti, se je nad formalnim eksperimentiranjem pogosto zmrdo-vala. O tem Sutton, »Dithyramb as Apapa«, 41. O tragediji kot hibridni zvrsti, ki je rada vključevala paleto liričnih (in neliričnih) zvrsti, gl. Weiss, »Generic Hybridity in Athenian Tragedy«.
82	Suda denimo celo Pindarja in Simonida označuje za tragiška pesnika. Sutton, »Dithyramb as drama«, 43. Prim. tudi Platona, Teajtet i52.e.5, kjer je kot tragiški pesnik označen celo Homer. Poleg tega Ajlijan tudi Filoksenov ditiramb označi kot melično poezijo, kar ditirambsko zbor-sko petje tudi je (gl. op. 57).
83	O Dionizijevem ukvarjanju z dramatiko poroča Didodor 5.74.1, ki pravi, da naj bi Dionizij kot producent sodeloval na atenskih Lenajah in nekoč tudi zmagal: Aiovuaiou Toivuv SeSiSa^otoc; A6r|vr|ai Ar|vaiou; TpaywSiav Kal viK^aavro;.
84	Didim Gramatik, In Demosthenem 12.60. Gl. op. 47.
85	»Elite controversy over this instrument may in part have resulted from its powerful emotional effects, especially apparent in funerals and weddings, in symposia where auletrides were a regular feature, and in tragedies and dithyrambic performances.« Wallace, »An Early Fifth-Century Athenian Revolution in Aulos Music«, 88. Toda avlos je v atiški dramatiki, ditirambu, zborovskih pesmih in obredju 5.st. kljub temu obdržal pomembno (obredno) vlogo tudi po tem, ko je sredi 5. st. kot samostojna dejavnost sicer prišel iz mode. Wallace, prav tam, 81.
86	Platon, Država 411a-b.
56
Jelena Isak Kres
žanrske meje tudi sama prevzela nekakšno skorajda vzorčno vlogo za tip emotiv-ne in iluzionistične poezije, naslovljene po opevanem dekletu. Navsezadnje je za kaj takega obstajal zgled v predhodni tradiciji avlodične elegije,87 ko so po dekletu poimenovali svoje pesnitve stari elegiki kot Mimnerm, katerega pesnitev se je imenovala po - prav tako avlistki! - Nano,88 in še mnogi drugi.89 Hermesianaks v svoji pesnitvi Leontion, ki prav tako nosi ime po dekletu,90 med zgledi deklet, ki so jih pesniki ljubili in jim pisali poezijo, navaja tako Mimnermovo Nano in An-timahovo Lido kakor tudi erotično poezijo lirikov kot sta Sapfo in Alkaj, Filetovo Bitis pa omeni celo takorekoč v isti sapi s Filoksenovo Galatejo.91
Za takšno poezijo je bilo morda še posebej značilno, da je imela svoj izvor v erotičnem trpljenju in je bil zato njen namen farmakološko »reševati« oziroma »zdraviti« v prvi vrsti pesnika samega, zato ni presenetljivo, da prav v Mimnermovem epigramu srečamo besede t^v aauTou ^psva Tspns (AG 9.50). Kiklopovo muziciranje pri Aristofanu, ki ga sholije komentirajo kot pastirsko brenkanje, za katerega je značilno, da ga obvladujejo pesnikove »lastne ovčice«, odlično ustreza tudi definiciji bukoličnega pesništva, kjer glagol PoukoXsw ni označeval le »varovanja črede« v dobesednem pomenu, ampak je privzel tudi metaforični pomen »zapeljevanja s pesmijo« oziroma poetičnega »zaslepljevanja«.92 Dionizijevo poezijo si torej morda lahko (seveda popolnoma hipotetično) zamišljamo kot nekakšen (Filoksenovemu podobni) dramatični ditiramb s tragiškimi dialogi, v katerem je zbor (nereid? muz? delfinov? ovac?) ob spremljavi sentimentalnih avlodičnih zvokov v mimetični
87	O avlosu kot tipični spremljavi elegične poezije Campbell, »Flutes and Elegiac Couplets«.
88	West, Studies in Greek Elegy and Iambus, 75.
89	Npr. pesnitev Filoksenovega sodobnika Antimaha, ki je nosila naslov Lide, pa poznejši Filetova Bitis in Hermesianaktova Leontion. Tako Lide kot Bitis sta pesnitvama očitno dali naslov. Hermesianaks, Filetov učenec, je Bitis (ali Batis) očitno razumel (tudi) kot ljubezensko poezijo, od koder izvira tudi domneva, da jo je (zaradi svoje pesniške ljubezni do besed) poimenoval kot »klepetuljo« (prim. deblo Parr-; PaTToXoyia = noXuXoyia). O tem gl. Bing, »The unruly tongue«, 340.
90	Hermesianaktova poezija je ohranjena fragmentarno. Napisal naj bi zbirko elegij v treh knjigah, ki so nosile naslov po dekletu Leontion. V njej je, kot izpričuje Atenaj (13.71.69), hvalil med drugimi pesniškimi imeni (kot so npr. Orfej, Homer, Heziod, Mimnerm, Alkaj, Sapfo, Anakreont, Evripid in Antimah) tudi Filoksena, in kot izpričuje Herodian (De prosodia catholica 3,1.395.15) obravnaval tudi kiklopovo nesrečno ljubezen do Galateje. Gl. op. 95.
91	Hermesianaks, Fragmenti 7.35 in nasl.
92	Gl. tudi Gutzwiller, A Guide to Hellenistic Literature, 35: »As the bucolic genre was later developed by Moschus and Bion, the cowherd (boukolos) became the emblem of the poet who composed in this sweet, musical style. The qualities that Theocritus had granted to the herdsman
-	his devotion to leisure, music, and nature and his strong focus on the personal emotion of love
-	were associated with a certain philosophy of life, which rejects ambition and the striving after wealth or power.« In še prav tam, 88: »The label bucolic given to these songs by Theocritus was perhaps the term by which the rustic ditties performed in the Sicilian countryside were known, but in addition to its basic meaning of 'herding' or 'cowherding,' the Greek adjective boukolikos also shaded connotatively to 'soothing,' 'beguiling,' or 'deceiving.' Its transformation into a genre term, designating first Theocritus' herding Idylls and then later poetry modeled on them, was facilitated by a semantic range suggesting the effect of soothing enchantment and poetic illusion typically produced by pastoral.« Zato ni čudno, da so Polifemovo temo pozneje radi obravnavali prav bukolični pesniki. Gl. tudi Hordern, »Cyclopea«, 291.
Motiv POLIFEMOVE OSLEPITVE MED HOMERJEM IN KALIMAHOM
57
dionizični zgodbi slavil sicilskega vladarja, ki je morda kot tespisovski lik v pesnitvi nastopil tudi sam, in sicer kot nekakšen vrhovni pastir - aristokratski kitarod, ki poje ljubeče pesmi pastirici mlečne polti, boginji Galateji.93
Morda si ob tako rekonstruirani zgodbi lahko - spet povsem hipotetično -predstavljamo, kako je Filoksen (tudi po zgledu Evripidovega Kiklopa) napisal (satirični?) ditiramb, v katerem je ob (ali namesto) motiva strupeno napadalne in »zaslepljujoče« pesmi Odisejevih pomočnikov izpostavil predvsem motiv »samoslepilne« pesmi, ki jo Odisej v votlini-ječi ponuja kiklopu kot zdravilo za ljubezen. Kiklop to ponudbo »zdravila« z učinkom, primerljivim vinu, zavrne, morda zato, ker meni, da si take pesmi lahko priskrbi tudi sam, kar nato, morda v slogu bukoličnega pesniškega tekmovanja, tudi dokaže.94 Če gremo še dlje, si lahko predstavljamo še, kako se nato Polifemu po uspešni evokaciji prikaže sama morska Galateja kot nekakšna muza oživljene poezije. Emotivni verzi, ki v elegičnem slogu obravnavajo pogubno moč ljubezni, morda tudi vero v čarobno moč poezije,95 so pri tem po svojem učinku izenačeni z napadalnimi verzi, ki so podobno lahko hkrati dobrodejni in strupeni. Njihova moč, ki morda tudi s pomočjo fiktivnega dialoga z ljubljeno osebo ustvarja oživljeno iluzijo objekta ljubezni, namreč lahko na zaljubljenca učinkuje hkrati zdravilno in uničujoče. Ta motiv srečamo na primer tudi v fragmentih Evripidove Andomede, kjer nastopa Eros kot tiran (fr. 136 TGF Nauck), ki se (podobno kot škodljiva strast pri Arhilohu) naseli v srce in razum (fr. 138a/144 TGF Nauck), pojavi pa se celo vzporedno z motivom božanskega Bogastva (fr. 142 TGF Nauck), kar morda pomeni, da je bil med Filoksenovimi (in Dionizijevimi) zgledi najverjetneje tudi Evripidov tip tragedije, ki je prav tako slovel po svojih značilnih lirskih mono-dijah. Tragiški jambski metrum kot izvorni domicil magičnih inkantacij je za kaj takega še posebej primeren.96 Isti tip metapoetičnih farmakološko nevarnih verzov »samoslepilne« poezije v Polifemovi temi srečamo tudi v Teokritovi 11. idili, kjer se Polifem pogovarja z nedosegljivo in oddaljeno Galatejo.97 Motiv
93	Ditiramb je tradicionalno slavil dogodke iz Dionizovega življenja. Prim. tudi mnenje, da si je Aristofanovo Bogastvo mogoče predstavljati tudi kot neke vrste alternativno epifanijo Dioniza. Sfyroeras, »What Wealth Has to Do with Dionysus«, 254.
94	Sinezij, Pisma 121.21. Polifem se Odisejevi ponudbi zasmeji in reče da si bo moral Odisej izmisliti kaj boljšega, sicer ne bo ušel iz votline (121.27-28).
95	Primerjaj, kar o Hermesianaktovi poeziji pove Heath, »The Failure of Orpheus«, 188: »In typical Hellenistic fashion, the poet seems to have put together tales, which reveal the overwhelming power and destructiveness of passion.« Heath nato citira še delo A. A. Day, The Origins of Latin Love Elegy, Oxford 1938, str. 20-21, ki po pregledu podatkov o Hermesianaktovi zbirki in njenih fragmentov pravi: »it is possible to conjecture ... that Hermesianax in the first book wrote of the tragic loves of shepherds, lamenting the victims of the overmastering passion«. Med drugimi nesrečnimi pastirskimi zgodbami, ki jih je zbirka vsebovala (v prvi knjigi), je bila tudi Poli-femova neuresničena ljubezen do Galateje, podobne teme o neizbežni krutosti ljubezni pa je obravnavala tudi druga knjiga. (Gl. tudi op. 90.)
96	Prim. odlomek, kjer Lukijan (Quomodo historia conscribenda sit 1) pripoveduje o posebni vrsti bolezni, ki je napadla Abderite: začela se je z vročino, končala pa s tem, da so se vsi oboleli začeli navduševati nad tragedijo ter prepevati jambe, še zlasti solo odlomke iz Evripidove Andromede.
97	Teokritova 11. idila obravnava motiv pesmi kot zdravila za ljubezen. Teokritov Polifem v petju,
58
Jelena Isak Kres
podobno oživljene poezije je pozneje našel svoje mesto tudi v rimski elegični poeziji, ki je prav tako metapoetično obravnavala poezijo, v kateri je s pomočjo literarne iluzije oživela nova »Galateja«, znana kotpuella scripta.
Vloga magičnih inkantacij je tako izenačena z vlogo homerskih zeli (^appaKov), ki so prav tako lahko služile kot strup ali zdravilo.98 Ne le v poetičnem, tudi v zdravniškem kontekstu jih je prav gotovo poznal tudi Epiharm,99 ki je, kot smo videli zgoraj, v svojih delih obravnaval tako motive besedne pomoči pesnikov-parazitov kot tudi Polifemovo temo. Magične inkantacije kot medicinsko zdravilo Epiharmovemu času niso bile nekaj tujega,100 v svoji odi sicil-skemu vladarju Hieronu pa jih omenja tudi Epiharmov mlajši sodobnik Pindar, ki govori o Hironovem zdravljenju raznih bolezni in kot eno izmed zdravil omenja tudi zdravljenje »z nežnimi inkantacijami«.101 Filoksenove inkantacije v Polifemovi temi kot besedne usluge z močjo strupeno zdravilnih zeli pa zelo spominjajo tudi na Platonovo opredelitev sofistov.102 Prvi primeri argumentacij, ki jih je mogoče označiti kot sofistične, se sicer zrcalijo že v Epiharmovih komedijah,103 v Platonovih dialogih pa je kot čarodejni zdravilec (^appaKsuO pogosto označen Sokrat.104 V Simpoziju denimo Diotima tako imenuje tudi (Sokratu podobnega) Erosa, ki ob drugih veščinah obvlada tudi veščino magičnih inkantacij.105 Tako kot Filoksenov Odisej je tudi (Sokratu podobni) Eros izreden
s katerim se eksplicitno slepi, po eni strani najde nekakšno uteho in doseže z njim celo sloves, po drugi strani pa to prepevanje nanj deluje avtodestruktivno in ga omamlja podobno kot preobilica vina. Motiv tovrstne ljubezenske pesniške navdahnjenosti, ko je pesem hkrati zdravilo in simptom, pozna tudi Evripid (fr. Steneboja 663.2 Nauck: noir|Ti^v 8' apd'Epw; 8i8aaKei, Kav a^ouao; p to npiv), morda pa ga je imel v mislih tudi zdravnik Nikija, ki mu je Teokrit posvetil to idilo. Nikija je namreč Teokritu duhovito odgovoril, da je Eros očitno res že mnogo nenadarjenih naredil za pesnike (Scholia ad Theocritum 11. arg a1-c1).
98	Prim. Od. 4.230: ^ap^aKa, noXXa |aev eaOXa ^e^iy^eva, noXXa 8e Xuypa.
99	Kot izpričuje Diogen Laertski (Življenja in misli velikih filozofov 8.78.10), je Epiharm pisal tudi o medicinskih temah: outo; uno|xvr||aaTa KaTaXeXoinev ev oi; ^uaioXoyeT, yvw^oXoyeT, iaTpoXoyei. Poleg tega je bil doma s Kosa, ki je (poleg Knida) tradicionalno slovel po asklepi-adskih zdravniških šolah. Povezovali so ga tudi s pitagorejstvom (Alvarez Salas, »Philosophy on Stage and Performance in Argument«, 164), pitagorejska doktrina pa je slovela tudi po zdravilstvu, saj naj bi Pitagora zdravil duševne in telesne bolečine z ritmom, pesmimi in magičnimi inkantacijami, gl. Porfirij, Pitagorov življenjepis 30.1: KaTeKr|Xei 8e puO^oT; Kal |aeXeai Kal enw8aT; Ta ^u^iKa na0r| Kal Ta aw^aTiKa.
100	To verovanje je vztrajalo tudi še v 5. stoletju, izpričuje ga denimo Diogen Laertski za Empedokla (Življenja in misli velikih filozofov 8.59.2), znane pa so tudi najdbe magičnih amuletov iz Fala-sarne in Selinunta. Faraone, »Magic, Medicine and Eros«, 77.
101	Pitijska oda 3.51: Tou; |iev iiaXamTc; enaoi8aT; d^enwv.
102	Platon v dialogu Sofist poskuša definirati pojem sofista, ki ga med drugim opredeli tudi prodajalca naukov, ki se nanašajo na dušo (231d): e^nopo; Ti; nepl Ta Tf; yu^f; |ia0r||aaTa. Gl. tudi Hordern, »Cyclopea«, 286.
103	Alvarez Salas, »Philosophy on Stage«, 184: » ... the sort of argumentation attributed to Epichar-mus by the anonymous commentator of the Theaetetus envisages what we may call the earliest extant instance of a sophistic argumentation known to us ...«. Wilfred Major, »Epicharmus,«, 65: »It can thus be argued that Sicilian comedy, or at least Epicharmus, addressed the issue of sophistic reasoning in socio-political contexts, including civic institutions like courts.«
104	Menon 80a.
105	Simpozij 203a.!.
Motiv POLIFEMOVE OSLEPITVE MED HOMERJEM IN KALIMAHOM	59
čarovnik, strokovnjak za strupena zdravila in sofist (Seivoq "yor|q Kal ^ap^aKsuq Kal ao^iaT^q).106 Sredstvo, s pomočjo katerega Sokrat izvaja svoja čarodejstva, je beseda. Še posebej zanimivo pa je, da Alkibiad Sokrata primerja z znamenitim mitološkim avlistom, satirom Marsijem. Njegove zapeljujoče besede imajo enak učinek kot Marsijevo igranje na avlos, ki povzroča zamaknjenost.107 Njegove filozofske besede na dušo delujejo kakor kačji strup, ki okuži telo in dušo, ter poslušalca navdajo z bakhantsko blaznostjo in filozofsko manijo.108
Kalimah, ki v 46. epigramu obravnava temo zdravil za ljubezen na primeru kiklopovega petja, v prvi vrsti komunicira s Teokritom, a hkrati v svoj kratki epigram v neverjetno lapidarni obliki vključi vse ključne motive, ki jim je Polifemova tema skozi stoletja služila kot arhetipska mitološka referenca za pra-primer izjemne moči, ki jo imajo poetične besede in njihova (orfejevska, odisejevsko sokratska ali teokritovska) ao^ia (AG 12.150):
Qq aya9av no\u^a|ioq aveupaTo Tav enaoiSav xo>pa|išvw- val Tav, ouk a|ia9^q o KuKXwty. ai Moiaai Tov spwxa Katia^vaivovri, OiXinne-^ navaKsq navxwv ^ap^aKov a ao^ia. touto, soksw, x» Xi|ioq s^ei |iovov eq Ta nov^pa xwyaGov, eKKonTei Tav ^iXonaiSa voaov. sa9' a^lv xaKdaToT' a^eiSsa npoq Tov'EpwTa tout' einai^ "Keipeu Ta nTepd, naiSapiov^ ouS' oaov aTTdpayov tu SeSoiKa|ieq^ ai yap enwSal o'ikoi tw xaXenw Tpau^aToq a|i^oTepai."
Ni nevednež, pri Zemlji, kiklop Polifem, saj je našel mojstrski protiurok zoper ljubezensko strast. Muze, veš Filip, zaljubljencu strast povsem ošibijo, prava veščina lahko vsaki nadlogi je kos. Mislim, da ima tudi lakota isti zdravilni učinek, homoerotično strast v hipu zagrne tema. Torej imava oba proti Erosu sredstev v obilju, zlahka mu rečeva: »Ah, fantek, pristrizi perut! Niti za trohico nama ne vlivaš strahu, saj je v hiši teh ali onih zdravil zoper trpljenje dovolj.«
(prev. Jelena Isak Kres)
Epigram glede učinkovitosti kiklopovih magičnih inkantacij proti pogubni ljubezni v stilu Nikijevega odgovora Teokritu duhovito potrdi, da muze v resnici
5
10
106	Simpozij 203d.8.
107	Simpozij 2i5b-c.
108	Simpozij 218a.
6o
Jelena Isak Kres
zdravijo ljubezen, a da takšno samozdravljenje ni nič manj pogubno kot denimo lakota.109 Vključitev motiva lakote pa ne vzbudi le podobe komičnega nasprotja med lačnim homerskim ljudožercem in uglajenim teokritovskim pastirskim pevcem, ampak tudi reminiscenco na kontekstualni so-motiv lačnega parazita kot prodajalca epod, za povrh pa še aluzijo na Aristofanovo Bogastvo, v katerem nastopa personificirana nsvia kot nasprotnica ideje, da bi bilo treba kiklopski figuri slepega Bogastva naposled povrniti vid. Glagol ¿KKontav, ki ga Kalimah uporabi za slikanje medicinskega učinka ozdravitve škodljive ljubezni (46.6 ¿KKonta tav ^iAonaiSa voaov), v spomin prikliče tudi samo dejanje »izbitja očesa« oziroma oslepitve. Lakota (Ai^o;), ki je ima Kalimah na zalogi vsaj toliko kot pesniške veščine (ao^ta), tako kot Aristofanova nsvia na erotično strast s svojim stradežem sicer res deluje pogubno, a hkrati ne dopusti ozdravitve očesne slepote - zato se tudi polifemovski pesnik mirno lahko samoslepi s poezijo še naprej, tako da Erosu preprosto ukaže, naj pristriže svoje peruti, pa če to kaj pomaga ali pa ne. Tako se goreče poleno kot simbolno orodje oslepitve v kontekstu samoslepitve s pesmijo tudi pri Kalimahu preobrazi v nevidno pisalo, ki mu pesnikova veščina v spregi z lakoto, zaradi katere se mu pred očmi kar temni, omogoča učinkovito poetično iluzijo in hkrati pod vprašaj postavi ozdravitev pogubne ljubezni. Samoslepitev kot tisto nujno (simbolno) dejanje, ki (metaforično) vzame vid fizičnemu zunanjemu očesu, notranjemu mentalnemu očesu razuma pa prižge iluzorno, sanjam podobno luč literarne fikcije,110 ni namreč nič manj nevarna kot dolgotrajna lakota.111
Jelena Isak Kres, jelena.isak.kres@gmail.com
BIBLIOGRAFIJA
Âlvarez Salas, Omar. »Philosophy on Stage and Performance in Argument: Epicharmus vis-à-vis Western Greek Intelligentsia.« V: Politics and Performance in Western Greece: Essays on the Hellenic Heritage of Sicily and Southern Italy, ur. Heather L. Reid, Davide Tanasi in Susi Kimbell, 2. zvezek, 163-192. Sioux Citiy, Iowa: Parnassos Press, 2017.
Alwine, Andrew T. »The Non-Homeric Cyclops in the Homeric Odyssey.« Greek, Roman, and Byzantine Studies 49 (2009): 323-333.
Bing, Peter. »The unruly tongue: Philitas of Cos as scholar and poet.« Classical Philology 98, 4 (2003): 330-48.
Campbell, David A. »Flutes and Elegiac Couplets.« Journal of Hellenic Studies 84 (1964): 63-68.
Clinton, Kevin. »The Mysteries of Demeter and Kore.« V: A Companion to Greek Religion, ur. Daniel Ogden, 342-356. Malden, MA: Blackwell Publishing Ltd, 2007.
109	Gl. op. 97.
110	Prim. tudi Sofoklovega Ajanta, ki mu Atena (kot Odisejevemu sovražniku!) zaslepi oči, da okoli sebe vidi fiktivno resničnost: Sofokles, Ajant 85: {A0.} 'Eyw okotwow pXe^apa Kal 8e8opKOTa. Za precizno analizo prizora in njegovih (vsaj implicitno naznačenih) metapoetičnih poudarkov gl. Inkret, »Aias Mastigophoros: Divine Ostentation within a Play«, 29.
111	Za pozorno branje in dobrodošle pripombe k posameznim delom pričujočega besedila se zahvaljujem Andreji Inkret in Marku Marinčiču.
Motiv Polifemove oslepitve med Homerjem in Kalimahom
61
Dickie, Matthew W. »Magic in Classical and Hellenistic Greece.« V: A Companion to Greek Religion, ur. Daniel Ogden, 357-370. Malden, MA: Blackwell Publishing Ltd, 2007.
Faraone, Christopher. »Magic, Medicine and Eros in the Prologue to Theocritus' Id. 11.« V: Brill's Companion to Greek and Latin Pastoral, ur. Marco Fantuzzi in Theodore D. Papanghelis, 75-90. Leiden-Boston: Brill, 2006.
Glenn, Justin. »The Polyphemus Myth: Its Origin and Interpretation.« Greece and Rome 25.2 (1978), 141-155.
Gowers, Emily. The Loaded Table: Representations of Food in Roman Literature. Oxford: Oxford University Press, 1993.
Griffith, Mark. Greek Satyr Play: Five Studies. Berkeley: California Classical Studies, 2015.
Gutzwiller, Kathryn. »The Herdsman in Greek Thought.« V: Brill's Companion to Greek and Latin Pastoral, ur. Marco Fantuzzi in Theodore D. Papanghelis, 1-23. Leiden-Boston: Brill, 2006.
Gutzwiller, Kathryn. A Guide to Hellenistic Literature. Malden, MA: Blackwell Publishing Ltd, 2007.
Heath, John. »The Failure of Orpheus.« Transactions of the American Philological Association 124 (1994): 163-196.
Hordern, J. H. »The Cyclops of Philoxenus.« Classical Quarterly 49 (1999): 445-455.
Hordern, J. H. »Cyclopea: Philoxenus, Theocritus, Callimachus, Bion.« Classical Quarterly 54 (2004): 285-292.
Inkret, Andreja. »Aias Mastigophoros: Divine Ostentation within a Play.« Clotho 1, 2 (2019): 16-33.
Jackson, Lucy C. M. M. The Chorus of Drama in the Fourth Century BCE: Presence and Representation. Oxford: Oxford University Press, 2019.
LeVen, Pauline A. The Many-Headed Muse: Tradition and Innovation in Late Classical Greek Lyric Poetry. Cambridge: Cambridge University Press, 2014.
Lowrie, Michèle. Horace: Odes and Epodes. Oxford: Oxford University Press, 2009.
Luck, Georg. Arcana Mundi: Magic and the Occult in the Greek and Roman Worlds: a collection of ancient texts. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1985.
Major, Wilfred. »Epicharmus, Tisias, and the Early History of Rhetoric«, Harvard Studies in Classical Philology 107 (2013): 55-72.
Oliensis, Ellen. »Canidia, canicula, and the decorum of Horace's 'Epodes'«. Arethusa 24, 1 (1991): 107-138.
Paschalis, Michael. »Tityrus and Galatea (Virgil, Eclogue 1): An Expected Relationship.« Dictynna 5 (2008): 153-69.
Phillips, E. D. »The Comic Odysseus.« Greece and Rome 6,1 (1959): 58-67.
Sanders, Lionel J. »Dionysius I of Syracuse and the Origins of the Ruler Cult in the Greek World.« Historia: Zeitschrift für Alte Geschichte 40, 3 (1991): 275-287.
Segal, Charles. Orpheus, The Myth of the Poet. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1993.
Sfyroeras, Pavlos. »What Wealth Has to Do with Dionysus: Economy and Poetics in Aristophanes' Plutus.« Greek, Roman and Byzantine Studies 36 (1995): 231-61.
Shaw, Carl. Satyric Play: The Evolution of Greek Comedy and Satyr Drama. Ney York: Oxford University Press, 2014.
Snell, Bruno. The Discovery of the Mind in Greek Philosophy and Literature. New York: Dover Publications, 2011.
Sutton, Dana Ferrin. »Dithyramb as Apa^a: Philoxenus of Cythera's »Cyclops or Galatea«.« Quaderni Urbinati di Cultura Classica 13 (1983): 37-43.
62
Jelena Isak Kres
Swift, Laura. »The animal fable and Greek iambus: ainoi and half-ainoi in Archilochus.« V: Géneros poéticos na Grécia antiga: Confluéncias e fronteiras, ur. Christian Werner in Breno B. Sebastiani, Werner, C. in Sebastini, 49-77. Sao Paulo: Humanitas, 2014. Takakjy Chason, Laura. »Xenophon the Literary Critic: The Poetics and Politics of Praise in
Hiero.« Greek, Roman and Byzantine Studies 57 (2017) 49-73. Torrance, Isabelle. Metapoetry in Euripides. Oxford: Oxford University Press, 2013. Ussher, R. G. »The 'Cyclops' of Euripides.« Greece and Rome 18, 2 (1971): 166-179. Van Dijk, G. J. Ainoi, Logoi, Mythoi. Fables in Archaic, Classical, and Hellenistic Greek Literature. Leiden: Brill, 1997. Wallace, Robert W. »An Early Fifth-Century Athenian Revolution in Aulos Music.« Harvard Studies in Classical Philology 101 (2003): 73-92. Weiss, Naomi. »Generic Hybridity in Athenian Tragedy.« V: Genre in Archaic and Classical Greek Poetry: Theories and Models, Studies in Archaic and Classical Greek Song, Vol. 4, ur. Margaret Foster, Leslie Kurke in Naomi Weiss, 167-190. Leiden: Brill, 2020. West, Martin L.. Studies in Greek Elegy and Iambus. Berlin: Walter de Gruyter, 1974. West, Martin L., izd. Iambi et Elegi Graeci ante Alexandrum cantati 1-2. Oxford: Oxford University Press, 1998.
IZVLEČEK
Prispevek obravnava metapoetični motiv pesmi kot magične inkantacije, in sicer kot ponavljajoč se motiv Polifemove teme pri različnih avtorjih po Homerju. Polifemova tema je bila zaradi motiva velikanove oslepitve zelo primerna za vključitev vzporednega motiva pesmi kot magičnega sredstva, ki pomaga k doseganju (tudi politično motiviranega) cilja v spopadu z nasprotnikom, saj magična inkantacija na »žrtev« učinkuje podobno slepilno kot fizična oslepitev. Pozneje, ko je bila v Polifemovo temo vključena še velikanova ljubezen do nereide Galateje, pa se je motivu fizične in metaforične oslepitve pridružil še motiv pesniške samoslepitve, in sicer kot prametafora za pesniško kreiranje poetične iluzije.
Ključne besede: Odiseja, oslepitev Polifema, inkantacija, Evripid, Poliksen s Kitere, Kalimah
ABSTRACT
The Motif of the Blinding of Polyphemus between Homer and Callimachus: The Metapoetic Aspect of Poem as Magic Incantation
The paper discusses the metapoetic aspect of a poem as a magic incantation, focusing on the Polyphemus theme repeatedly addressed by various post-Homeric authors. With its motif of the giant's blinding, the Polyphemus theme readily lent itself to the inclusion of a parallel motif: the poem as a magic tool conducive to attaining one's objective (including politically motivated ones) in confronting one's adversary, since a magic incantation blinds its 'victim' in much the same way that physical blinding does. Later, when the Polyphemus theme widened to encompass the giant's love for the Nereid Galathea, the motif of physical and metaphorical blinding was complemented with the motif of poetic self-blinding, as a primal metaphor for the poet's creation of poetic illusion.
Keywords:Odyssey, blinding of Polyphemus, incantation, Euripides, Polyxenus of Cythera, Callimachus
Upodobitve letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije ...
63
@0@
DOI: https://d0i.0rg/10.4312/keria.22.1.63-75
Katarina Šmid
Upodobitve letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije in
njihovo prepletanje z dionizičnim svetom
Letni časi so v antiki relativno zgodaj vstopili v svet upodabljajoče umetnosti. V grški umetnosti so bili upodobljeni v podobi mladenk, Hor, ki so jih v hele-nizmu počasi pričenjale nadomeščati moške personifikacije, eroti in od začetka 3. stoletja po Kr. dalje mladeniči oziroma geniji, čeprav upodobitve prvih nikoli niso izginile.1 Medsebojno se ločijo po atributih, saj v košari oziroma rokah nosijo za tisti letni čas značilne kmetijske pripomočke oziroma dobrine, v prvi vrsti sadeže in rastline, pri čemer pa je zlasti težko razlikovati med Pomladjo in Jesenjo, saj si nemalokrat delita iste atribute, kot sta predvsem zajec ali pastirska palica, pedum.2
Relativno dobro so Letni časi zastopani tudi na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije, kjer največkrat nastopajo v podobi mladeničev oziroma genijev. Ti so zadnja stopnja v ikonografskem razvoju motiva in se na sarkofagih, kjer so najbolj razširjeni, v večji meri pojavijo šele ob izteku prve četrtine 3. stoletja, pri čemer razvoj sicer bržkone sega v pozno 2. stoletje, ko so se razvili iz figur rimskih genijev kot personifikacij abstraktnih pojmov.3 V redkejših primerih v obeh provincah nastopajo kot buste, hipotetično pa jih,
1	Za razvoj figure letnih časov gl. povzetek pri Abad Casal, »Kairoi/Tempora Anni«, 914-920.
2	Cf. Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 120.
3	Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 118, 133-135; Koch in Sichtermann, Römische Sarkophage, 220; Kranz, »Die Grabmonumente von Šempeter«, 209. Pri tem se Peter Kranz odvrne od starejših opažanj, ki razvoj postavljajo v prva desetletja 3. stoletja (cf. Ambrogi, »Sarcofagi con Stagioni«, 47). O zgodnejših upodobitvah: Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 134, op. 849 z našteto literaturo. O razvoju tipa: Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 133-136; Ambrogi, »Sar-cofagi con Stagioni«, 47-49; Boschung, »Tempora anni«, 179-183, 194. Za najstarejši znani primerek z upodobitvami letnih časov v podobi genijev velja rimski sarkofag iz zgodnjih dvajsetih let 3. stoletja (Kopenhagen, Ny Carlsberg, inv. št. 2350; Kranz Jahreszeiten-Sarkophage, 195, kat. št. 37).
64
Katarina Šmid
kot kažeta primerka iz Petovione (Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, inv. št. RL 4634 in inv. št. RL 1055), najdemo upodobljene tudi kot erote.
V obeh provincah se je celoten cikel ohranil le v dveh primerih, na grobnici Spektacijev na rimski nekropoli v Šempetru v Savinjski dolini (sl. 2-5) in na votivnem oltarju iz Karnunta. Večina posamičnih likov pa je bila najdena kot spolije vzidana na sekundarna mesta, kar nemalokrat tudi otežuje njihovo interpretacijo, ki jo ponekod še dodatno ovira upodobitvena sorodnost s satiri (mladeniška podoba, specifičen korak, način, kako nosijo pastirsko palico, določeni skupni atributi).6
Med najbolj značilne atribute Pomladi nedvomno sodijo košara s cvetjem, girlande ali venec, spleten iz cvetja.7 Z izjemo obeh ciklov ne moremo s Pomladjo z gotovostjo interpretirati nobenega lika v Noriku in Zgornji Panoniji. Morda se nahaja na delu grobnice s Ptuja (Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, inv. št. RL 463),8 kjer Erot v roki drži nek na koncu rahlo ukrivljen predmet, ki bi hipotetično lahko predstavljal pedum ali nemara girlando, saj je ohranjenost žal dokaj slaba.
Za Poletje značilni atributi so povezani z žetvijo, in sicer so to srp, snop žita oziroma košara z žitnim klasjem, venec iz klasja pa mu lahko krasi tudi glavo.9 V podobi Erota, s srpom in vencem v laseh, ga najdemo v Stallhofnu na avstrijskem Štajerskem, kjer je vzidan v cerkev sv. Nikolaja.10 Kot moška busta11 pa se nahaja na vogalnem akroteriju pokrova pepelnice s Ptuja (Po-vodnov muzej), kjer ima ob sebi posodo z žitnim klasjem, na drugi strani pa mu par dela ženska busta s sadeži v posodi, bržkone Jesen.12 Hipotetično se s Horo (Poletje?) interpretira tudi žensko figuro iz Starš (Ptuj, Povodnov muzej) s posodo na rami in predimenzioniranim srpom (?) v desnici.13
Sledi Jesen, ki je asociirana s trgatvijo in ima ob sebi velikokrat zajca, slednjega često v povezavi s pastirsko palico.14 S temi najbolj tipičnimi atributi
4	Jevremov, Vodnik po lapidariju, 124, kat. št. 150; Djuric, »Production of Marble Sarcophagi«, 48; Lupa 4220.
5	Jevremov, Vodnik po lapidariju, 80, kat. št. 65; Lupa 8810.
6	Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 119.
7	Prav tam, 123; Abad Casal, »Kairoi/Tempora Anni«, 917-918.
8	Prim. op. 4.
9	Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 124-125; Abad Casal, »Kairoi/Tempora Anni«, 917-918.
10	Kremer, Antike Grabbauten in Noricum, 201, kat. št. II 98a; Lupa 4634. Po Kremerjevi naj bi lik predstavljal Jesen.
11	V primerjavi z bustami hor so sicer buste letnih časov v moški podobi sicer neprimerno redkeje zastopane (cf. Abad Casal, »Kairoi/Tempora Anni«, 919).
12	Lupa 9441.
13	Abramic, Poetovio, 144-145, št. 163; Nestorovic in Preložnik, »Arheološka dediščina občine Starše«, 67-68; Lupa 5942. Na desni strani bloka bi morda lahko stal genij Jeseni, ogrnjen v nebris in z vejo, oprtano na ramena ter vrčem (?) v desnici (Abramic, Poetovio, 144, št. 162; Kastelic, Simbolika mitov, 399; Nestorovic in Preložnik, »Arheološka dediščina občine Starše«, 67-68; Lupa 4663).
14	Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 119; »Kairoi/Tempora Anni«, 917-918. Zajec sicer spada med atribute Pomladi, kamor pa pride relativno pozno; najstarejši z gotovostjo potrjen primerek se nahaja na sarkofagu iz obdobja zgodnje tetrarhije (New York, Metropolitan Museum of Art, inv. št. 18.145.51; Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 122).
Upodobitve letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije ...
65
je upodobljen lik v Spodnji Polskavi (cerkev sv. Štefana), ki s prekrižanimi nogami stopa v levo.15 Podobno sta zasnovani tudi personifikaciji v osrednjem polju t. im. bakhičnega triptiha v Bad Waltersdorfu16 in Hartbergu (stopnišče ob župnijski cerkvi sv. Martina; sl. 1), pri čemer slednja zaradi jasno vidnega repa predstavlja satira, ki je prevzel atribute Jeseni.17 Obe v desnici držita ukrivljen nož za obrezovanje trte (falx), na desnem ramenu pa tovorita košaro s sadjem. Med vsemi sadeži je logično najpogosteje prikazano grozdje,18 namesto katerega pa v Noriku zasledimo na likih iz Šempetra (sl. 4) in Althofna pri Brežah19 venec, spleten iz trtinega listja, ki krasi personifikacijo.20 Hipotetično se z Jesenjo lahko poveže še mladeniča iz Starš (Ptuj, Povodnov muzej)21 ter iz Globasnice (Iuenna Museum),22 ki bi lahko na ramenih nosil košaro z grozdjem, v spuščeni levici pa morda držal grozdje ali pa vrč.
Najlažje od vseh je prepoznavna Zima, saj ima edina iz cikla Letnih časov često pokrito glavo,23 med ostalimi atributi pa so pogostejši še trs v roki, košara z olivami in par uplenjenih rac.24 Kljub le delni ohranjenosti se jo zlahka prepozna na reliefu, vzidanem v zunanjo steno cerkve Gospe Svete na Go-sposvetskem polju / Maria Saal, Zollfeld25 in pa tudi na delu grobne edikule v Globasnici (Iuenna Museum), kjer je upodobljena le kot busta v medaljonu, pod katero se nahaja še doprsna podoba Jeseni z vencem iz trtnega listja v laseh; ostali personifikaciji se nista ohranili.26 Podobno razporeditev daje slutiti tudi fragment edikulne grobnice iz Grobminga (Gradec, Universalmuseum Joanneum, inv. št. 202), na katerem se je od letnih časov ohranila le dopasna upodobitev tesno ogrnjene zime, zaradi slabše kakovosti težko določljivega
15	Pahič, »Spodnja Polskava«, 267-268; Kastelic, Simbolika mitov, 397-398; Lupa 4154.
16	Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 69, kat. št. 57; Kremer, Antike Grabbauten in Noricum, 65 kat. št. 6d; Wagner, »Wiederverwendung römerzeitlicher Spolien«, 461; Pochmarski in Pochmarski-Nagele, »Die dionysischen Dreifigurenreliefs«, 149; Lupa 6069.
17	Diez, »Backhisches Triptychon«; Kenner, »Zum bakchischen Triptychon von Hartberg (Steiermark)«; Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 68-69, kat. št. 56; Kremer, Antike Grabbauten in Noricum, 202 kat. št. II 99; Wagner, »Wiederverwendung römerzeitlicher Spolien«, 462; Pochmarski in Pochmarski-Nagele, »Die dionysischen Dreifigurenreliefs«, 141-147; Lupa 6070.
18	Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 120-121.
19	Schober, Die römischen Grabsteine, št. 313; Piccottini, Die kultischen und mythologischen Reliefs, 31-32, kat. št. 324; Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 67-68, kat. št. 55a; Kremer, Antike Grabbauten in Noricum, 260, kat. št. II 326; Lupa 1035.
20	Na sarkofagih sicer genij Jeseni nosi venec iz trtinega listja in grozdja pogosteje šele v zgodnji Galienovi dobi (Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 121, op. 755).
21	Prim. op. 13.
22	Lupa 20787.
23	Zima s pokrito glavo nastopi šele v zadnjih dvajsetih letih 2. stoletja (Kranz, »Die Grabmonumente von Šempeter«, 210; Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 169).
24	Cf. Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 125; Abad Casal, »Kairoi/Tempora Anni«, 918.
25	Piccottini, Die kultischen und mythologischen Reliefs, 47, kat. št. 355; Lupa 1063.
26	Piccottini, Die kultischen und mythologischen Reliefs, 27, kat. št. 312; Kremer, Antike Grabbauten in Noricum, 68-69, kat. št. I 8 b; Lupa 1024.
66
Katarina Šmid
spola.27 Uplenjeni raci v spuščeni desnici in še en plen na palici v drugi roki nosi mladenič z dela grobnice v Kematenu pri Kremsu (cerkev sv. Martina), ki bi ga obe živali sicer lahko označili kot Zimo, čeprav bi zaradi upodobitve v koraku lahko šlo tudi za satirja.28 Zimo najverjetneje predstavlja tudi erot z zajcem v eni in trsom v drugi roki (Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, inv. št. RL 105),29 ki ima glavo pokrito na soroden način, na kakršnega na številnih drugih spomenikih nosi Herakles čeznjo poveznjeno levjo kožo. V ženski podobi in v do tal segajočem oblačilu, z zakrito glavo, palico z uplenjenim zajcem v levici in s ptičem (fazan?) v desnici, pa je prikazana Zima na delu grobnice, vzidanem v dvorec Seggau.30
Kot rečeno se je celoten cikel v obeh provincah ohranil le na edikulni grobnici Spektacijev v Šempetru v Savinjski dolini in pa na votivnem oltarju iz 3. stoletja iz Karnunta (Bad Deutsch Altenburg, Archäologisches Museum Car-nuntinum, inv. št. 303). Slednji je bil najden leta 1894 v tretjem karnuntinskem mitreju in ga je daroval Magnij Herakla.31 Na njem so letni časi postavljeni ob štiri vetrove sveta (Favonius, Eurus, Boreas in Auster), oltar pa podpira na svojih plečih Caelus.32 Pomlad ima v laseh cvetlični venec, sledi Poletje z vencem iz klasja. Na desni strani je Zima, oblečena do tal in s pokrito glavo, na levi strani pa cikel zaključuje Jesen z grozdjem v laseh. Z izjemo Zime, ki jo tudi njena oprava približa starcu, so liki upodobljeni kot stoječi goli mladeniči. Tovrstna postavitev ni naključna, saj letni časi s svojim stalnim menjavanjem omogočijo regeneracijo narave in ponovno rast po zimskem premoru, podobno kot naj bi per analogiam smrti sledilo vstajenje, za vetrove pa se je menilo, da so po naravi sorodni duši ter da lahko vplivajo na potovanje duše v onostranstvo.33
Upodobitveno bistveno bolj zanimiv je cikel letnih časov v Šempetru v Savinjski dolini (sl. 2-5), ki se nahaja na levi in desni bočni stranici spodnjega dela grobne edikulne grobnice Spektacijev, ob narativnemu ciklu Ifigenije, Oresta in Pilada na Tavridi in kaže še največ navezav na bakhični svet.34
27	Abad Casal, »Kairoi/Tempora Anni«, 909, kat. št. 180; Kremer, Antike Grabbauten in Noricum, 184, kat. št. II 33; Hudeczek, Römersteinsammlung des Landesmuseums Joanneum, 91-92, kat. št. 68; Lupa 600.
28	Kremer, Antike Grabbauten in Noricum, 220, kat. št. II 154a; Lupa 4772.
29	Cf. n. 5.
30	Hainzmann in Pochmarski, Steine erzählen, 47, kat. št. 37; Kremer, Antike Grabbauten in Noricum, 227, kat. št. II 183; Lupa 1287.
31	[Pr]o sal(ute) Aug(usti) Deo Invicto [Ma]gn//i[us He]racla d(onum) d(edit) Napis je transkribiran po EDH HD071919.
32	Krüger, Reliefs des Stadtgebietes von Carnuntum, 19-20, kat. št. 181; Stiglitz, »Zivilstadt Carnun-tum«, 607; Abad Casal, »Kairoi/Tempora Anni«, 903, kat. št. 128; Jobst, »Römische Mithras-mysterien«, 34-35, kat. št. 12; Kastelic, Simbolika mitov, 399; Lupa 8916.
33	Jobst, »Römische Mithrasmysterien«, 35, kat. št. 12.
34	Klemenc, »Reliefi Dioskurov in Letnih časov«, 141-143; Klemenc, Kolšek in Petru, Antične grobnice v Šempetru, 27, 40, 44, 68, št. 35, 215, 247, 601; Kranz, »Die Grabmonumente von Šempeter«; Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 60-65, kat. št. 50-53; Kastelic, Simbolika mitov, 403-407; Priester, »Mythenbild und Grabbau«, 33.
Upodobitve letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije ...
67
Z leve proti desni si sledijo Pomlad, Poletje, Jesen in Zima, vsi v podobi genijev, ki jih posebej zaznamuje t. im. škarjasti korak. Pomlad (sl. 2) ima okoli vratu ogrnjeno živalsko kožo, ki ji polzi preko hrbta, na prsih pa stiska siringo. V spuščeni levici drži neko uplenjeno žival, morda kozlička, morda zajca.35 Drugo roko polaga na prsi in z njo stiska del živalske kože. Poletje (sl. 3) ima živalsko kožo ogrnjeno okoli ledij, z desnico daje oporo košari z žitnim klasjem, v spuščeni levici pa drži srp.36 Glavo mu krasi venec iz klasja. Nasproti njega stopa Jesen (sl. 4), ki nosi na glavi venec, spleten iz trtnega listja, panterjeva koža pa se ji ovija okoli levice, v kateri drži navzdol obrnjen pedum, ki poudari vertikalo, medtem ko z drugo roko stiska za rob košare, do vrha polne sadja na ramenih. Zima (sl. 5), kot mrzel čas leta, ima živalsko kožo ogrnjeno okoli glave in zvezano na prsih v vozel. Z desnico drži za pastirsko palico, na katero sta obešeni ribi. V spuščeni levici drži uplenjenega zajca.
V primerjavi s preostalim delom rimskega cesarstva je v Noriku in Zgornji Panoniji relativno veliko upodobitev, na katerih so Letni časi prikazani v koraku (npr. šempetrski liki, Jesen iz Spodnje Polskave, Hartberga in Bad Walter-sdorfa), kar ni toliko značilnost personifikacij letnih časov, kot toliko bolj figur iz bakhičnega sveta, satirov, ki so relativno pogosti zlasti v Noriku, tako da je ob pomanjkanju konteksta nemalokrat celo težko presoditi, koga lik dejansko predstavlja.37 Neizpodbitna likovna sorodnost med njimi je vodila do zmede in marsikatere figure so tako bile nemalokrat površno označene za satire, ki so prevzeli atribute letnih časov,38 čeprav so - kakor kažejo tiste upodobitve, ki jih zavoljo konteksta lahko enoznačno interpretiramo - prej figure letnih časov prevzele držo satirov oziroma njihov značilni »škarjasti korak« in pa način, kako držijo za pastirsko palico. Na drugi strani satiri na sarkofagih niso upodobljeni s košaro na ramenih; ta se sicer pojavi šele ob koncu 2. stoletja.39 Vsekakor velja poudariti, da so vsaj v Noriku s košaro na ramenih sicer upodobljeni tudi satiri. Poleg že omenjenega dela edikulne grobnice v Hartbergu je potrebno omeniti tudi del edikulne grobnice v Šentvidu na Glini / Sankt Veit an der Glan (vzidana v notranjost župnijske cerkve sv. Trojice pod pevskim
35	Kozliček: Kastelic, Simbolika mitov, 406. Zajec: Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 64, kat. št. 52; Priester, »Mythenbild und Grabbau«, 33. Po mojem mnenju žival prej predstavlja kozlička.
36	Nenavadno je, da Poletje nosi košaro na ramenih, kar za ta lik ni značilno (cf. Kranz, »Die Grabmonumente von Šempeter«, 210).
37	Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 172. Za različne tipe upodobitve sati-rov: Matz, Die dionysischen Sarkophage, Typentafel 6-9.
38	Enega od dvoumnih primerov predstavljata denimo figuri iz St. Johanna ob Hohenburg (Gradec, Universalmuseum Joanneum, inv. št. 154, 158; Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 65-67, kat. št. 54-55; Kremer, Antike Grabbauten in Noricum, 164-165, kat. št. I 203 a-b; Hudeczek, Römersteinsammlung des Landesmuseums Joanneum, 79-81, kat. št. 57-58; Lupa 1157, 5912). Zavoljo košare gre verjetneje za lika Letnih časov, Poletja in Jeseni.
39	Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 117, op. 719; Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 168.
68
Katarina Šmid
korom; sl. 6).40 Oba lika bi sodeč po atributih (pedum in trtni trs, pedum in srp) zlahka predstavljala Jesen in Poletje, a ju repa izdajata za satira.41
Prepletanje obeh ikonografij se sicer prvič zasledi na sarkofagih letnih časov rimske produkcije v poznoantoninskem obdobju,42 najbolj očitno pa je v obravnavanih provincah pri šempetrskih figurah, ki si s satiri delijo držo, pastirsko palico in pa panterjevo kožo.
S slednjo so ogrnjene prav vse šempetrske personifikacije, še posebej neobičajna pa je za Poletje, ki - z izjemo nekaterih poseverskih primerkov - nastopa vselej golo.43 »Predpasnik«, ki ga tvori panterjeva koža na Poletju, je bil razširjen kot detajl bakhičnega sveta, medtem ko kot atribut Poletja nastopi šele v zgodnjem severskem obdobju.44 Nekaj o okvirni dataciji pove tudi oprava preostalih likov, saj je tkanina, s katero ima Zima pokrito glavo, spet pogostejša v zadnjih dvajsetih letih 2. stoletja.45 Ogrinjalo, v katerega je odeta Pomlad in ji simetrično polzi preko hrbta, pa naj bi odmevalo spremembe v ikonografiji na prelomu iz 2. v 3. stoletje.46
Najbolj izrazito je z bakhičnim svetom povezana Jesen iz Šempetra, kjer celotna drža, panterjeva koža in način, kako drži nož za obrezovanje trte, odgovarja satiru, upodobljenem v plesnem koraku z eno nogo pred drugo, kako stiska za pedum.47 Sicer se značilni »škarjasti korak« pojavi tudi pri personifikacijah letnih časov na sarkofagih, a tja vstopi relativno pozno, saj sta najzgodnejša primerka znana iz poznih štiridesetih let 3. stoletja (Ostija, Ostia Antica;48 Rim, Catacombe di Santa Priscilla49), ostali pa prihajajo iz ga-lienske dobe (neznano nahajališče, najdišče v Genovi),50 poznogalienskega
40	Piccottini, Die kultischen und mythologischen Reliefs, 34-35, kat. št. 329-330; Pochmarski-Na-gele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 72-74, kat. št. 61-62; Kastelic, Simbolika mitov, 398; Kremer, Antike Grabbauten in Noricum, 274-275, kat. št. II 392; Lupa 1040.
41	Opozoriti velja, da so številne tovrstne mladeniške figure upodobljene v tričetrtinskem profilu, zaradi česar ostaja morebitni rep skrit za hrbtom in je brez pravega konteksta nemogoče presoditi, ali lik predstavlja satira ali genija letnih časov.
42	Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 173; Kranz, »Die Grabmonumente von Šempeter«, 209; Poch-marski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 170.
43	Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 125. Poletje nosi nebris le na sarkofagu iz obdobja pozne tet-rarhije (Cagliari, Museo Archeologico Nazionale, inv. št. 5936; Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 202, kat. št. 63) in na pokrovu sarkofaga poseverskega obdobja (Dunaj, Kunsthistorisches Museum, inv. št. I 1123; Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 274, kat. št. 521).
44	Kranz, »Die Grabmonumente von Šempeter«, 210; Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 168-169.
45	Kranz, »Die Grabmonumente von Šempeter«, 210.
46	Prav tam, 211.
47	Prav tam, 209. Košara, ki jo drži Jesen v Šempetru na ramenih, se kot njen atribut pojavi na me-daljonih zgodnjega Hadrijanovega obdobja, na sarkofagih pa v večji meri v poznem antonins-kem oziroma zgodnjem severskem obdobju. Tudi nož za obrezovanje trte se v večji meri kot atribut pojavi šele ob izteku 2. stoletja (Kranz, »Die Grabmonumente von Šempeter«, 209-210).
48	Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 1984, 224, kat. št. 147.
49	Prav tam, 229, kat. št. 178.
50	Prav tam, 228, kat. št. 176.
Upodobitve letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije ...
69
oziroma pogalienskega obdobja (Agrigento, Museo Civico)51 ter iz obdobja pozne tetrarhije (Vatikan, Musei Vaticani - Museo Pio Christiano, inv. št. 214).52 Upodobitve v koraku na reliefih alpskih provinc so se tako morale pojaviti bržkone pod vplivom bogate bakhične motivike v Noriku še pred pojavom na sarkofagih rimske produkcije. Za vse mladeniške Letne čase in satire v provinci Norik v »škarjastem« koraku je Margaretha Pochmarski--Nagele kot terminus post quem predlagala prvo četrtino 3. stoletja, pri čemer se je izrazito oprla na ugotavljanja Petra Kranza pri primerkih na sarkofagih, in jih tudi umestila v isto skupino (Typus XXI).53
Kot je razvidno, se na številnih reliefih Norika in Zgornje Panonije tesno prepletata ikonografiji letnih časov in satirov. Če so še v 2. stoletju upodobitve letnih časov s pomočjo značilnih atributov, rastlin in sadežev, v sebi nosile predvsem asociacijo na ciklično izmenjevanje štirih dob leta in s tem na minevanje, pa so v prihodnjem stoletju na sarkofagih toliko bolj opominjale na bogastvo narave, izobilje in blagostanje ter tako utelešale hrepenenje po »srečnih časih«, ko narava lahko polno obdari s svojimi darovi, in posledično upanje na brezskrbno posmrtno življenje.54 V tem oziru so v prenesenem pomenu predstavljali apoteozo umrlega in bržkone se je ta pomen prenesel tudi na ostale nagrobne reliefe.55 V podobnem kontekstu gre razumeti tudi bakhično motiviko v sepulkralnem kontekstu - Bakh s svojimi spremljevalci kaže na željo po zabavah in uživanje v življenju, kar naj bi se manifestiralo tudi pri upodobitvah figur v plesu.56 Ne nazadnje pa so si tako eni kot drugi liki delili tudi svoje mesto na edikulnih grobnicah Norika in Zgornje Panonije, saj so običajno krasili stranska polja, ki so uo-kvirjala osrednje reliefe.57
Katarina Šmid, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije;
katarina.smid@fhs.upr.si
51	Prav tam, 225, kat. št. 152.
52	Prav tam, 228, kat. št. 172.
53	Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 1992, 171. V isto skupino avtorica poleg že omenjenih reliefov iz Šempetra, Hartberga, Bad Waltersdorfa, St. Johanna in Kematena pri Kremsu uvršča še reliefe v Tiffnu (vzidan v župnijsko cerkev sv. Jakoba Starejšega), Moos-kirchnu (vzidan v župnijsko cerkev sv. Vida), Beljaku (Muzej), Svetem Petru v Lesu (Römermuseum Teurnia), Karnburgu (vzidana v emporo cerkve sv. Petra in Pavla), v Gradcu (Universalmuseum Joanneum, inv. št. 231) in reliefe, vzidane v dvorec Seggau. Cf. Pochmarski-Nagele, Die dionysischen Reliefs in Noricum, 60-80, kat. št. 50-69.
54	Kranz, Jahreszeiten-Sarkophage, 138; Dufkova, »Noch zu Jahreszeiten-Sarkophagen«, 163; Zanker in Ewald, Mit Mythen leben, 167.
55	Vse od zgodnjega 3. stoletja je sicer jadrno upadalo število nagrobnih reliefov, za katere lahko z gotovostjo trdimo, da predočijo deifikacijo pokojnika, po severskem obdobju pa so povsem izginili, kar sovpada z naraščajočim pokopom v sarkofagih, ki niso prenašali le alegoričnega sporočila mitološke zgodbe, temveč so v nekaterih primerih glavo božanstva zamenjali s portretom pokojnika (Wrede, Consecratio in formam deorum, 125, 139-140).
56	Zanker in Ewald, Mit Mythen leben, 136, 139.
57	Cf. Priester, »Mythenbild und Grabbau«, 33, op. 134 in 137.
70
Katarina Šmid
Slika 1: Satir, del edikulne grobnice, zgodnje seversko obdobje, Hartberg, stopnišče ob župnijski cerkvi sv. Martina.
Slika 2: Pomlad, leva spodnja bočna stranice grobnice Spektacijev, začetek 3. stoletja, Šempeter v Savinjski dolini.
Upodobitve letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije ...	71
Slika 3: Poletje, leva spodnja bočna stranice grobnice Spektacijev, začetek 3. stoletja, Šempeter v Savinjski dolini.
Slika 4: Jesen, desna spodnja bočna stranice grobnice Spektacijev, začetek 3. stoletja, Šempeter v Savinjski dolini.
72
Katarina Šmid
Slika 5: Zima, desna spodnja bočna stranice grobnice Spektacijev, začetek 3. stoletja, Šempeter v Savinjski dolini.
Slika 6: Satira, del edikulne grobnice, prva polovica 3. stoletja, Šentvid na Glini, vzidana v cerkev sv. Jakoba Starejšega.
Upodobitve letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije ...
73
BIBLIOGRAFIJA
Abad Casal, Lorenzo. »Kairoi/Tempora Anni.« V: Lexicon Iconographicum Mythologiae Classicae 5:1, 891-920. Zürich-München: Artemis Verlag, 1990.
Abramic, Mihovil. Poetovio: Führer durch die Denkmäler der römischen Stadt. Wien: Österreichisches Archäologisches Institut, 1925.
Ambrogi, Annarena. »Sarcofagi con Stagioni.« Xenia: Semestrale di antichitä 11 (1986): 47-70.
Boschung, Dietrich. »Tempora anni: Personifikationen der Jahreszeiten in der römischen Antike.« V: Das Bild der Jahreszeiten im Wandel der Kulturen und Zeiten, ur. Thierry Greub, 179-200. München: Fink, 2013.
Diez, Erna. »Ein backhisches Triptychon.« Jahreshefte des Österreichischen Archäologischen Instituts: Beiblatt 41 (1954): 107-28.
Djuric Bojan. »Production of Marble Sarcophagi in Poetovio.« Budapest Regisegei 34 (2001): 47-62.
Dufkova, Marie. »Noch zu Jahreszeiten-Sarkophagen.« Listy filologicke/Folia philologica 115, št. 1 (1992): 161-63.
EDH. 2020. »Epigraphische Datenbank Heidelberg.« Https://edh-www.adw.uni-heidelberg.de.
Hainzmann, Manfred in Erwin Pochmarski. Steine erzählen: Römische Steindenkmäler auf Schloss Seggau bei Leibnitz. Graz: Steirische Verlagsgesellschaft, 2004.
Hudeczek, Erich. Die Römersteinsammlung des Landesmuseums Joanneum. Graz: Landesmuseum Joanneum, 2004.
Jevremov, Blagoj. Vodnik po lapidariju 1. Ptuj: Pokrajinski muzej, 1988.
Jobst, Helga. »Die römischen Mithrasmysterien.« V: Carnuntum: Das Erbe Roms an der Donau, ur. Werner Jobst, 31-57. Wien: Amt der Niederösterreichischen Landesregierung, 1992.
Kastelic, Jože. Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih: Šempeter v Savinjski dolini. Ljubljana: Slovenska matica, 1998.
Kenner, Hedwig. »Zum bakchischen Triptychon von Hartberg (Steiermark).« V: Akten des 3. Österreichischen Archäologentages Innsbruck, ur. Peter Scherrer, 103-108. Wien: Österreichisches Archäologisches Institut, 1989.
Klemenc, Josip. »Reliefi Dioskurov in Letnih časov na rimskem pokopališču v Šempetru.« Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku LVI-LIX, št. 2 (1954-1957): 141-47.
Klemenc, Josip, Vera Kolšek in Peter Petru. Antične grobnice v Šempetru. Katalogi in monografije 9, 2. Ljubljana: Narodni muzej, 1972.
Koch, Guntram in Hellmut Sichtermann. Römische Sarkophage. Handbuch der Archäologie. München: C. H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung, 1982.
Kranz, Peter. Jahreszeiten-Sarkophage: Entwicklung und Ikonographie des Motivs der vier Jahreszeiten auf kaiserzeitlichen Sarkophagen und Sarkophagdeckeln. Die antiken Sarkophagreliefs 5:4. Berlin: Mann, 1984.
Kranz, Peter. »Die Grabmonumente von Šempeter: Beobachtungen zur Entwicklung der Bildhauerkunst in Noricum während der mittleren und späten römischen Kaiserzeit.« Bonner Jahrbücher 186 (1986): 193-239.
Kremer, Gabrielle. Antike Grabbauten in Noricum: Katalog und Auswertung von Werkstücken als Beitrag zur Rekonstruktion und Typologie. Österreichisches Archäologisches Institut: Sonderschriften 36. Wien: Österreichisches Archäologisches Institut, 2001.
Krüger, Marie-Louise. Die Reliefs des Stadtgebietes von Carnuntum. Corpus signorum Im-perii Romani: Österreich I, 3. Wien: H. Böhlaus Nachf., 1970.
74
Katarina Šmid
Lupa. Die Bilddatenbank Ubi Erat Lupa, 2020. http://lupa.at/.
Matz, Friedrich. Die dionysischen Sarkophage: 1. Die Typen der Figuren. Die Denkmäler
1-71 B. Die Antiken Sarkophagreliefs 4:1.1. Berlin: Gebr. Mann, 1968. Nestorovic, Aleksandra in Andrej Preložnik, »Arheološka dediščina občine Starše.« V: Starše skozi čas: Zbornik občine Starše, 55-71. Maribor: Ostroga, 2010. Pahič, Stanko. »Spodnja Polskava.« Varstvo spomenikov 21 (1977): 267-68. Piccottini, Gernot. Die kultischen und mythologischen Reliefs des Stadtgebietes von Virunum. Corpus signorum Imperii Romani: Österreich II, 4. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 1984. Pochmarski-Nagele, Margaretha. Die dionysischen Reliefs in Noricum und ihre Vorbilder. Dissertationen der Universität Wien 228. Wien: Verband der Wissenschaftlichen Gesellschaften Österreichs, 1992. Pochmarski, Erwin in Margaretha Pochmarski-Nagele. »Die dionysischen Dreifigurenreliefs von Hartberg und Bad Waltersdorf (Steiermark).« V: Akti 8. medunarodnog kolokvija o problemima rimskogprovincijalnog umjetničkog stvaralašta, ur. Ante Rendic--Miočevic in Mirjana Sanader, 141-55. Zagreb: Technička Knjiga, 2005. Priester, Sascha. »Mythenbild und Grabbau: Alkestis, Europa, Orest und die Bilderwelt der
römischen Nekropole von Šempeter.« Kölner Jahrbuch 31 (1998): 7-41. Schober, Arnold. Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien. Wien: Hölzel, 1923. Stiglitz, Herma. »Die Zivilstadt Carnuntum.« V: Aufstieg und Niedergang der römischen
Welt II, 6, ur. Hildegard Temporini, 585-625. Berlin-New York: de Gruyter, 1977. Wagner, Jasmine. »Zur ostentativen Wiederverwendung römerzeitlicher Spolien in mittelalterlichen und frühneuzeitlichen Kirchenbauten der Steiermark: Bannung, Exorzismus und humanistische Intentionen im Spiegel einer Interpretatio Christiana.« Fundberichte aus Österreich 40 (2001): 345-479. Wrede, Henning. Consecratio in formam deorum: Vergöttlichte Privatpersonen in der römischen Kaiserzeit. Mainz am Rhein: Von Zabern, 1981. Zanker, Paul in Christian Bj0rn Ewald. Mit Mythen leben: Die Bilderwelt der romischen Sarkophage. München: Hirmer Verlag, 2004.
IZVLEČEK
Na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije so relativno pogosto upodobljene personifikacije letnih časov, ki nastopajo tako v podobi Erotov, Hor, bust, posebej pa izstopajo upodobitve Letnih časov kot mladeničev, saj ti kažejo nemalo likovnih sorodnosti z upodobitvami satirov, prav tako dobro zastopanih v obeh provincah. Slednji si delijo tako določene atribute kot še toliko bolj držo. Številni reliefi so bili najdeni na sekundarnih mestih, zaradi česar je nemalokrat domala nemogoče presoditi, v kolikor lik predstavlja satira ali genija letnih časov. Edinstvenega pomena je tako cikel letnih časov na grobnici Spekta-tijev v Šempetru v Savinjski dolini, kjer se personifikacije še posebej izrazito prepletajo z bakhičnim svetom (drža, pedum, panterjeva koža). Prav povezave z bakhično ikonografijo kažejo na časovno umestitev v seversko dobo, ko so upodobitve v prenesenem pomenu predstavljale apoteozo umrlega in upanje na brezskrbno posmrtno življenje.
Ključne besede: sepulkralna umetnost, Norik, Zgornja Panonija, letni časi, satiri, genij
Upodobitve letnih časov na nagrobnih spomenikih Norika in Zgornje Panonije ...
75
ABSTRACT
Depictions of the Seasons on the Funerary Monuments of Noricum and Upper Pannonia, Merging with the Dionysian World
The funerary monuments of Noricum and Upper Pannonia were relatively often embellished by the personifications of the Seasons as the Erotes, Horae, busts, and youths (Genii). The last are particularly striking as they reveal several visual kinships with the effigies of the Satyrs, which are also well represented in both provinces. The two groups share some attributes as well as posture. As numerous reliefs have been found at secondary sites, it is simply impossible to determine whether a certain figure stands for a Satyr or a Genius of the Seasons. Of special importance are the depictions of the four Seasons on the Tomb of the Spectatii at Sempeter in Savinja Valley, Slovenia, being particularly distinctly intertwined with the Bacchic world (posture, pedum, panther fell). Their close relation to the Bacchic iconography suggests that they may date from the Severan era, when depictions figuratively represented the apotheosis of the deceased and the craving for a carefree afterlife.
Keywords: sepulchral art, Noricum, Upper Pannonia, Seasons, satyrs, genius
@0@
DOI: https://d0i.0rg/10.4312/keria.22.1.77-106
Matej Petrič
Makrobijev ekskurz o rimskem koledarju (Sat. 1.12-16)
Zima leta 179/180 po Kr. Mračno nebo prekrivajo zlovešči temni oblaki, ko v cesarsko palačo, postavljeno nekje ob mejah Germanije, iz Rima prijezdi general Livij. Medtem ko se z grškim sužnjem Timonidom zaplete v pogovor o cesarjevem zdravju, ju skrivaj posluša Mark Avrelij, ki sredi Timonidovega zamotanega odgovora glasno pripomni: »There's a joke among the soldiers here about Timonides. They say Ask Timonides what day it is, and he'll lecture you on the history of the calendar.'«1
Za razliko od med ljudmi še danes razširjenega prepričanja, da je Rim začel propadati že takoj po koncu republike ali pa - kar se je uveljavilo zahvaljujoč Gibbonovemu monumentalnemu delu o padcu cesarstva - po smrti Marka Avrelija, je sodobna historiografija pozne antike precej enotna v prepričanju, da se je pravi propad začel šele po smrti cesarja Teodozija. Če je torej premisa filma, iz katere izhaja gornji citat, do določene mere napačna, pa sama ideja, da so imeli Rimljani sredi vsesplošnega propada čas za tako nepomembne reči, kot so učene razprave o koledarju, nikakor ni napačna. Ravno iz tega obdobja zatona so se ohranila tri latinska dela, ki so vsaj v neki meri posvečena vprašanjem, povezanim z antičnimi koledarji. Najzgodnejše izmed teh je Cenzorinovo delo De die natali iz leta 238, razvoj koledarja je v 4. stoletju na kratko opisal Solin v svojem delu Polyhistor oziroma Collectanea rerum me-morabilium, najdaljši opis pa vsebuje dobrega četrt tisočletja po smrti Marka Avrelija napisano delo Saturnalia izpod peresa enega največjih poznoantičnih latinskih avtorjev.
Pričujoči članek je v posvečen zadnjemu izmed naštetih del. Poleg umestitve pasusa o rimskem koledarju v same Saturnalije v prvi vrsti ponuja analizo
1 Gre za film The Fall of the Roman Empire iz leta 1964 v režiji Anthonyja Manna. V glavni vlogah so poleg Sophie Loren nastopali Stephen Boyd (Livij), Alec Guinness (Mark Avrelij) in James Mason (Timonides).
78
Matej Petrič
Makrobijevega besedila. V okviru tega bom na kratko predstavil njegovega avtorja, vprašanje njegovih virov in njegovega vpliva na kasnejše avtorje.
1. MAKROBIJ
Podobno kot za številne antične avtorje tudi za Makrobija velja, da je o njem moč izluščiti le zelo skope podatke, ki jih prinašajo njegova dela.2 Prva dilema se pojavlja že pri njegovem imenu, saj subskripcije njegovih del prinašajo dve varianti - Ambrosius Theodosius Macrobius in Macrobius Ambrosius Theodosi-us. Ker iz istih subskripcij izhaja, da je imel Makrobij rang rang uir clarissimus et inlustris, je jasno, da je bil pripadnik samega vrha poznoantične rimske elite. Vse do druge polovice 20. stoletja ni bilo povsem jasno, kdaj je Makrobij živel, a se ga je običajno datiralo v drugo polovico 4. stoletja. Da bi to datacijo lahko bolj precizirali, so filologi poskušali na podlagi Teodozijevega zakonika našega avtorja identificirati s katero izmed znanih poznoantičnih oseb s primernim imenom in rangom.3
Dolgo časa so se osredotočali na ime Makrobij in tako so na podlagi zakonov, naslovljenih na osebe z imenom Makrobij, identificirali tri možne kandidate za našega avtorja.4 Prvi je bil hispanski vikar v letih 399-400,5 drugi je bil leta 410 afriški prokonzul,6 za zadnjega pa je izpričano, da je bil leta 422 cesarjev komornik (praepositus sacri cubiculi).7 Iz Makrobijevih del je razvidno, da je imel sina Evstatija,8 zato zadnji izmed pravkar omenjenih Makrobijev ni primeren, saj so to funkcijo v pozni antiki opravlja evnuhi.9 Pri vikarju in prokonzulu pa gre najbrž za isto osebo, saj v tem času ni bilo neobičajno, da so senatorji nekaj let po vikarski službi postali še prokonzuli. Ker je bil sodeč po ohranjenih virih med opravljanjem funkcije afriškega prokonzula predčasno zamenjan (ali pa je celo umrl), ni verjetno, da bi lahko kasneje zasedal ustrezno visok položaj. Avtor Makrobij je bil, kot rečeno, namreč uir clarissimus et inlu-stris. Klarisimat je sicer dobil vsak, ki je bil član rimskega senata, ilustrisimat pa so aristokrati pridobili šele z zasedanjem višjih položajev v državni upravi, npr. kot pretorijanski prefekti ali konzuli. Poleg tega je znano prokonzulovo
2	Glej testimonia v Herzog in Lebrecht Schmidt, ur., HLL 6.1, §636, str. 521.
3	Zakoni v Teodozijevem zakoniku so bili poslani visokim rimskim uradnikom, ki so v njih tudi poimensko omenjeni, poleg tega vsebujejo tudi točno datacijo.
4	Za sledečo diskusijo glej Cameron, »Date and Identity of Macrobius«, in isti, Last Pagans of Rome, 231-239.
5	CTh 16.10.15, omenjen je tudi v 8.5.61.
6	CTh 11.28.6.
7	CTh 6.8.1
8	To omenja v uvodih Saturnalij in Komentarja, ki ju je posvetil svojemu sinu.
9	Cameron, »Date and Identity of Macrobius«, 25. Izmed poznoantičnih cesarjev je le pod Mag-nom Maksimom položaj komornika za nekaj zasedal nekdo, ki ni bil evnuh (Zos., Hist. nova
4.37.2).
MAKROBIJEV EKSKURZ O RIMSKEM KOLEDARJU (SAT. 1.12-16)
79
polno ime, Flavij Makrobij Maksimijan, kar še okrepi argument, da navedeni prokonzul ni ustrezen kandidat za našega avtorja.
Glede možnih kombinacij Makrobijevega imena danes obstaja konsenz, da je bilo njegovo pravilno ime Makrobij Ambrozij Teodozij.10 Alan Cameron je leta 1966 v prodornem članku11 opozoril na dejstvo, da se je v pozni antiki na področju osebnih imen v primerjavi z republiko precej stvari spremenilo in da je bil za razliko od srednjega veka, v katerem so bili avtorji prvenstveno poznani po svojem prvem imenu, Makrobij v svojem času poznan po zadnjem imenu. Potemtakem je bilo med viri potrebno iskati osebo z imenom Teodozij. Na podlagi tega je prišel do sklepa, da je edini mogoč kandidat z ustreznim rangom nek Makrobij, ki je bil leta 430 pretorijanski prefekt Italije.12
V večji ali manjši meri so danes ohranjena tri njegova dela: najslabše (le v ekscerptih) je ohranjen spis De uerborum Graeci et Latini differentiis uel soci-etatibus, bolje, a s precejšnjimi lakunami, so ohranjene Saturnalije, v celoti pa so ohranjeni Commentarii in Somnium Scipionis. Drugače kot pri nekaterih drugih avtorjih, celo klasičnih, se dvomi o tem, da je Saturnalije res napisal neki Makrobij, niso nikoli pojavili.13
Makrobij je bil torej ugleden senator, ki je zasedal najvišje položaje v rimski državi in se posledično gibal med smetano rimske aristokracije. Na to lahko sklepamo na podlagi izbire oseb, ki nastopajo v Saturnalijah (več o tem spodaj) in na podlagi tega, da je svoje delo De uerborum posvetil nekemu Simahu, najbrž sinu velikega rimskega govornika 4. stoletja, Kvinta Avrelija Simaha, ki je pripadal eni izmed najvplivnejših poznoantičnih senatorskih družin. Po drugi strani je bil tudi sam deležen podobnega posvetila - pesnik Avien mu je posvetil svoje Basni.
Na podlagi Cameronove identifikacije, ki ji danes večina pritrjuje, lahko trdimo, da je Makrobij Saturnalije in Komentar napisal po leta 430.14 Točna da-tacija Saturnalij je pomembna za njihovo interpretacijo. V tem delu je namreč Makrobij predstavil idealizirano podobo poznoantične elite, katere najvidnejši pripadniki so si med istoimenskimi verskimi prazniki vzeli nekaj dni časa za razpravo o najrazličnejših vidikih rimske kulture. Prvenstveno so govorili o Vergiliju, v zvezi s katerim se je v zadnjem stoletju razširila teorija, da je njegova Eneida v pozni antiki za pogane predstavljala nekakšno sveto knjigo, torej
10	Cameron, prav tam, 26.
11	Prav tam.
12	Za pretorijanske prefekte se sicer običajno uporablja kratica PPO (praefectuspraetorio). Kratica PVR, ki so bo nekajkrat pojavila, označuje funkcijo rimskega mestnega prefekta (praefectus urbis Romae).
13	Za razliko od - za naše pojme - tako temeljnih del kot sta Cezarjeva Galska vojna in ostanki vojaških biografij Kornelija Nepota, ki so ju v srednjem veku nekateri pripisovali Svetoniju in Pliniju.
14	V subskripcijah k obeh delih je omenjeno, da je bil avtor uir inlustris, Makrobij pa je ta rang pridobil šele leta 430 s pretorijansko prefekturo.
80
Matej Petrič
pendant Bibliji. Zaradi tega in zaradi dejstva, da so osebe iz Makrobijevega dela pogani, se je na podlagi napačne identifikacije njihovega avtorja sklepalo, da so bile Saturnalije napisane okrog leta 395 in da torej sodijo v obdobje državljanske vojne med Teodozijem in uzurpatorjem Evgenijem. Četudi je bil Evgenij, ki je pred svojo uzurpacijo opravljal poklic retorja, kristjan, je dolgo časa prevladovalo mnenje, da je ta vojna predstavljala kulminacijo verskih napetosti, ki so se začele stopnjevati po Gracijanovi ukinitvi državnih subvencij za poganske kulte, kar je finančno spodkopalo rimsko poganstvo. Po tej interpretaciji so bile Saturnalije izraz bojevite poganske reakcije proti krščanstvu, v bistvu napad na samo krščansko kulturo in paradni primer kulturnega boja med pogani in kristjani iz 4. stoletju.
Novejša datacija Saturnalij v 4. desetletje 5. stoletja to interpretacijo seveda temeljito spreminja. Danes je jasno, da je Makrobij pisal več desetletij po Teodozijevi formalni prepovedi poganskih kultov in da so bili njegova »ciljna publika« pripadniki rimske aristokracije, ki je bila v njegovem času že praktično v celoti pokristjanjena.15 Na Saturnalije je treba torej gledati v drugi luči: gre predvsem za delo, ki ga je avtor napisal v pomoč svojemu sinu pri njegovi izobrazbi in ki ponuja idealizirano podobo rimske elite pretekle generacije. Prav tako je danes omajano prepričanje, nastalo zlasti na podlagi Saturnalij, da je bil sam Makrobij nujno pogan. V Saturnalijah pri opisih verskih praks sicer vedno uporablja sedanjik, vendar se obredi, ki jih opisuje, v njegovem času že več desetletij niso izvajali in jih je sam poznal le iz pripovedovanja ali (verjetneje) iz knjig. Poleg tega bi bilo v primeru, da bi bile Saturnalije res zamišljene kot napad na krščansko vero, vsaj nenavadno, da v tem delu krščanstvo nikjer niti z eno samo besedo ni omenjeno. Poleg tega kar nekaj indicev kaže na to, da je Makrobij zavestno pisal za krščansko občinstvo in da je bil najbrž tudi sam kristjan16 - nenazadnje slednje potrjuje že dejstvo, da je sredi 5. stoletja pod krščanskimi cesarji zasedal visoke državne položaje.17
Pri zasnovi Saturnalij se je Makrobij zgledoval po Ciceronovem dialogu O državi, v katerem se skupina aristokratov malo pred smrtjo Scipiona Afričana (leta 129 pr. Kr.) zbere na njegovem domu in med latinskimi prazniki (Feriae Latinae) razpravlja o trenutnem stanju rimske države ter o idealni državni ureditvi. Povod za ta pogovor ponuja pojav dveh sonc, ki je naznanjal prihajajočo nesrečo. Konec Države, ki ga je Cicero v pasusu, poznanem pod imenom Scipionove sanje, tematsko ponovno navezal na začetna astronomska
15	Temeljno delo o pokristjanjenju rimske elite je Salzman, The Making of a Christian Aristocracy.
16	V Sat. 1.16.6 so omenjeni pagani itemque rustici, v Sat. 1.15.21 pa, da so ide religiosae, id est deuitandae. Oboje kaže, da ni bil pogan oziroma da je vsaj pisal za občinstvo, ki je potrebovala razlago določenih pojmov, ki so s širitvijo krščanstva spremenili svoj pomen. Podobno se v kontekstu Kronosove kastracije očeta (Sat. 1.8.6) uporablja izraz pudenda.
17	Za kristjana ga imata tako Cameron kot Kaster, Jones, Between Pagan and Christian, 151, je bolj zadržan in ga vidi kot pogana.
MAKROBIJEV EKSKURZ O RIMSKEM KOLEDARJU (SAT. 1.12-16)
81
vprašanja, je Makrobiju služil kot podlaga za drugo njegovo delo, namreč za Komentar Scipionovih sanj.
Saturnalije so na nek način podobne Ciceronovi Državi, a se od nje tudi precej razlikujejo.18 Medtem ko se Cicero ukvarja pretežno z rimsko zgodovino in moralno-filozofskimi vprašanji (npr. z vlogo pravičnosti pri vladanju ali z vzgojo otrok), se Makrobij namenoma ukvarja z manj visokoletečimi temami. V Saturnalijah se sicer zvrsti cela plejada najrazličnejših tem - od vprašanja pravilnega genetiva plurala samostalnika Saturnalia, prek šal znanih Rimljanov, vprašanj, povezanih s tradicionalnimi kulti, dilem o Vergilijevi izvirnosti, pa vse do še danes nerazrešenega problema, ali je bila prej kura ali jajce - vendar je vse to povezano z rimsko literaturo in ne z »realnim življenjem«, ki je skrbelo Cicerona. Saturnalije so skratka delo, posvečeno antikvar-nim temam, katerega poglavitni cilj je bil, da bi imeli avtorjev sin in drugi pripadniki rimske elite na voljo zgoščeno znanje o literarnih temah, za katerega se je pričakovalo, da ga posedujejo ter ga znajo v primernih trenutkih tudi izkazati. Po drugi strani je bil prvenstven Ciceronov cilj pri pisanju Države ta, da bi rimski državljani delovali v skladu s pravičnostjo in se aktivno in načrtno ukvarjali s politiko ter tako skrbeli, da bo imela rimska država dobro ureditev in da bo dobro delovala.
2. DRAMATIS PERSONAE
V skladu s tem ciljem v Ciceronovi Državi nastopajo najrazličnejši pripadniki rimske elite, od pravnikov do aristokratov in vojskovodij. Podobno mešanico oseb, a tokrat brez vojakov, ponujajo tudi Saturnalije. Makrobij jih označi (Sat. 1.1.1) kot Romanae nobilitatis proceres doctique alii - gre torej za mešanico senatorjev in »učenih ljudi«. Za razliko od Cicerona Makrobij v tem delu ne predvidi osrednje figure, oziroma je lik Pretekstata, ki na neki način nadomešča Scipiona Afričana, v nadaljevanju dela precej manj v ospredju.19 Celotne Saturnalije so napisane kot pogovor, ki se začne 16. decembra na predvečer praznika saturnalij in potem traja še tri dni do 19. decembra. Udeležence vsak dan na svojem domu gosti eden izmed uglednih aristokratov, ki sodelujejo v pogovoru - 16. in 17. decembra je to Vetij Agorij Pretekstat, 18. decembra Virij Nikomah Flavijan, 19. pa Kvint Avrelij Simah. Dialog se po Ciceronovem zgledu odvija malo pred smrtjo Pretekstata, leta 382 ali 383.20
18	Da je bil Makrobiju Cicero še posebej pri srcu, kaže tudi dejstvo, da je tudi za podlago Komentarja vzel njegov spis O državi.
19	Pri Ciceronu je glavni govornik, ki ga ostali neprestano sprašujejo za mnenje, Scipion Afričan.
20	Pretekstat je umrl konec leta 384. Datacija sicer ostaja negotova. Kaster, zadnji urednik Saturnalij, ga datira »ok. 383« (Macrobius: Sarurnalia, xxiv-xxv), Alan Cameron pa v povezavi z Gracijanovimi protipoganskimi ukrepi predlaga leto 382 (Last Pagans of Rome, 258).
82
Matej Petrič
Kdo torej nastopa v Saturnalijah? Vseh oseb je 15, a jih v samem pogovoru sodeluje le 13, saj je ves dialog po Platonovem zgledu povzet kot flashback.21 Na začetku Satrunalij malo pred agonalijami, ki so se praznovale 9. januarja, Decij sreča Postumijana, ki je bil na pogovore sicer povabljen, a se jih ni mogel udeležiti zaradi pravniških obveznosti (1.2.1-7). Vsebino le-teh je njemu 25. decembra - solstitiali die - povedal Evzebij, eden izmed udeležencev, Postumi-jan pa jo je nato januarja obnovil Deciju.
Vse osebe iz Saturnalij so resnično obstajale. O Postumijanu ni veliko znanega, niti njegovo celotno ime,22 a gre za zelo zaposlenega pravnika,23 ki je bil morda vnuk Rufija Voluzijana, konzula leta 314.24 Pri Deciju gre za Cecino Decija Albina Juniorja, kasnejšega guvernerja Kampanije (397/8) in rimskega mestnega prefekta (402).25 Ostaja torej 13 oseb, ki so se dejansko udeležile pogovora, ki je predstavljen v Saturnalijah. Najbolj prominentni so trije senatorji, na katerih domovih se je pogovor odvijal. To so:
•	Vetij Agorij Pretekstat, guverner Ahaje 362-64, PVR 367-8, PPO Ilirika in Afrike 384 in consul designatus za leto 385;
•	Virij Nikomah Flavijan, afriški vikar 377, quaestor sacri palatii 388/90, PPO Ilirika in Italije 390-92, 393-394, konzul 394;
•	Kvint Avrelij Simah, guverner Afrike 373, PVR 384-5, konzul 391.
Ostali (manj prominentni) senatorski udeleženci so Publilij Cejonij Cecina Albin, guverner Numidije v 60. letih 4. stoletja in Decijev oče,26 Cejonij Rufij Albin,27 PVR 389-91, Avien, pesnik, čigar družina naj bi izvirala od Mesale Korvina (konzul 31. pr. Kr.) in ki je Makrobiju posvetil svoje Bajke, ter Evangel, o katerem ni veliko podatkov.28 V kategorijo doctique alii sodijo grški filozof Evstatij, grški učitelj retorike Evzebij,29 rimski gramatik Servij, zdravnik Dizarij ter Hor, upokojeni boksar, ki je po koncu športne kariere postal filozof.
21	Enako velja za Ciceronovo Državo - pogovor, ki je predstavljen v njej, naj bi eden izmed udeležencev naknadno obnovil za Cicerona in njegovega brata Kvinta.
22	Podatki o osebah so vzeti iz Kaster, Macrobius: Saturnalia, xxvi-xxxvi, dostopni pa so tudi v PLRE I in II.
23	Sat. 1.2.1: hora omnino reperiri nulla potest, quin tuorum clientium negotia uel defendas in foro uel domi discas. »Sploh je ni ure, ko ne bi primerov svojih strank branil na forumu ali pa jih preučeval doma.«
24	To izhaja iz Lib. Ep. 1036. Za Postumijana cf. PLRE I, 718-19 (Postumianus 3).
25	PLRE I, 35-36 (Caecina Decius Albinus Iunior 10).
26	PLRE I, 34-35 (Publilius Ceionius Caecina Albinus 8). Obstaja možnost, da je bil brat Rufija Albina, čeprav Makrobij tega ne omenja.
27	PLRE I, 37-38 (Ceionius Rufius Albinus 15).
28	Vsekakor je napačno starejše mišljenje, da gre (že samo zaradi njegovega imena) za kristjana, ki je glavni antagonist. Šlo je za pogana, ki ga je Makrobij zato izbral za vlogo najbolj nadležnega gosta, ker se oseba s tem imenom v Simahovih pismih (Ep. 6.7) pojavi kot nek silen nasprotnik Flavijana Mlajšega.
29	PLRE I, 304 (Eusebius 20).
MAKROBIJEV EKSKURZ O RIMSKEM KOLEDARJU (SAT. 1.12-16)
83
Po kakšnem ključu je Makrobij izbral te osebe? Ker je Cicero v Državi prikazal »Scipionov krog«, torej skupino učenih Rimljanov, ki naj bi se zbirali okrog Scipiona in z njim tudi prijateljevali, je dolgo veljalo, da je Makrobij v Saturnalijah, v katerih je večjo vlogo kot eden izmed gostiteljev igral Simah, ovekovečil t. i. »Simahov krog«, torej skupino vnetih poganov, ki naj bi si pod vodstvom Simaha, za katerega je znano, da se je zavzemal za vrnitev oltarja boginje Zmage v rimsko senatno kurijo, prizadevali zoperstaviti krščanstvu in ki naj bi nastopali kot zagovorniki poganstva v kulturnem boju 4. stoletja.
Če pustimo ob strani dejstvo, da gre pri prvem za Ciceronovo literarno invencijo, pri slednjem pa za izum filologov 19. in 20. stoletja, lahko potrdimo, da je veliko udeležencev resnično znanih tudi iz Simahovih pisem. Izmed teh sta Pretekstat (Symm. Ep. 1.44-55) in Flavijan (Ep. 2.1-91) najvidnejša Simahova korespondenta, v njegovih pismih pa prav tako najdemo tudi Servija (Ep. 8.60), Hora (Ep. 2.39), Dizarija (Ep. 3.37, 9.44), Evangela (Ep. 6.7) in Decija (Ep. 7.35-41).30 Vse osebe, ki nastopajo v Saturnalijah, so bile v Makrobijevem času že pokojne,31 poleg tega zaradi časovne oddaljenosti - delo je bilo napisano 50 let po dramatičnem datumu - Makrobij ljudi, o katerih piše, niti ni osebno spoznal, zato ne more veljati, da tu predstavlja krog ljudi, s katerimi je bil Simah v resnici tesno povezan. Iz njegovih pisem je razvidno, da so bili z izjemo Pretekstata in Flavijana ostali zgolj bežni znanci, če sploh, s katerimi Simah ni prijateljeval. Te osebe je Makrobij najbrž vključil le kot poklon očetu svojega prijatelja Kvinta Memija Simaha. V mislih je potrebno imeti tudi dejstvo, da glavne vloge v Saturnalijah ne igra Simah, ampak Pretekstat, kar bi bilo nenavadno, če bi Makrobij resnično želel predstaviti nekakšen Simahov krog
Izbire oseb tako ni pogojevalo članstvo v nekakšnem tovrstnem krogu, pač pa nekaj drugega: po eni strani gre vsaj pri določenih za znane Rimljane iz nedavne preteklosti, katerih sloves je bil trden tudi v Makrobijevem času, veliko pomembnejše pa je dejstvo, da gre večinoma za osebe, katerih potomci so bili vidni predstavniki rimske elite v zgodnjem 5. stoletju. Makrobij je njihove prednike v dialog vključil kot poklon svojim sodobnikom in prijateljem.32 Nikomah Flavijan, ki se je ob koncu življenja kompromitiral s sodelovanjem z uzurpator-jem Evgenijem, zaradi česar je po njegovem porazu storil samomor, je bil leta 431 (torej v času, ko so nastale Saturnalije) politično rehabilitiran.33 Poleg tega je njegov sin Nikomah Flavijan Mlajši, ki je prav tako sodeloval z Evgenijem, po spreobrnitvi v krščanstvo leta 395 ob Simahovi intervenciji lahko nadaljeval svojo kariero in v letih 431-2 zasedal položaj PPO Italije, Ilirika in Afrike, zato vključitev njegovega očeta kot prominentnega pogana prejšnje dobe ni mogla
30	Symm. Ep. 7.35-41.
31	Cameron, Last Pagans of Rome, 246-47.
32	Prav tam, 259-262.
33	CIL 6.1783 = ILS 2948.
84
Matej Petrič
biti sporna ali provokativna.34 Simahovemu sinu Kvintu Memiju Simahu je Ma-krobij posvetil svoje delo o latinskem in grškem glagolu; Rufij Voluzijan, sin Ru-fija Albina, je bil leta 429 PPO Italije; Decijev sin Cecina Decij Aginatij Albin je zasedal več pomembnih položajev v 5. stoletju, med drugim je bil PVR 414 in 426, kasneje tudi PPO in redni konzul leta 444; Postumijanov potomec Rufij Pretekstat Postumijan je bil konzul leta 448 in morebiti v sorodu s Pretekstatom iz Saturnalij; Avien je bil ded ali prastric Genadija Aviena, konzula leta 450.
3. SATURNALIJE
Multas uariasque res so besede, s katerimi se začenjajo Saturnalije in ki nakazujejo pestrost obravnavanih tem. Makrobij, ki v uvodu jasno zapiše, da je delo sestavil predvsem z namenom izboljšanja sinove izobrazbe (Praef. 1-2), je tudi eden bolj odkritih antičnih avtorjev glede virov, ki jih je pri pisanju uporabil, saj brez zadržkov priznava, da jih je pogosto dobesedno prepisal.35 Svoje početje primerja s čebelami, ki letajo od cveta na cvet in nato različne sokove, ki so jih nabrale, zmešajo skupaj v med (Praef. 5). Rezultat tega postopka je delo, ki resnično ponuja pravo zakladnico tem, obenem pa mu simpoziastična oblika daje značaj zaključene celote - za razliko od npr. Gelijevih Atiških noči (ki jih je Makrobij sicer obširno uporabljal in citiral), ki imajo bolj značaj skupka posameznih precej nepovezanih anekdot in kuriozitet.
V ilustracijo navajam kratek povzetek vsebine:36 na predvečer saturnalij se udeleženci zberejo pri Pretekstatu in najprej razpravljajo o rimskem dnevu, kar jih privede do razprave o arhaizmih (glavno vprašanje je, kateri genetiv samostalnika Saturnalia je ustrezen, oblika na -ium ali na -orum). Drugega dne se pogovora udeležijo tudi nepovabljeni gostje Hor, Dizarij in Evangel, ki je glavni antagonist dela in ki s svojo kritiko drugih udeležencev večkrat omogoči obširno obravnavo različnih tem. Sledi razprava o prazniku saturnalij, kar udeležence po krajšem eksurzu o tem, da so tudi sužnji ljudje, privede do obravnave rimskega koledarja. Temu sledi najdaljši »prispevek« prvega dne, Pretekstatov ekskurz o solarni teologiji, ki je v sodobni literaturi pogosto navajan kot paradigmatična predstavitev poznoantičnega poganskega monoteizma.37 Med pogovori prvega
34	PLRE I, 345-7 (Nicomachus Flavianus 14).
35	Sat. Praef. 4. To sicer ne pomeni, da Makrobij bralca tudi vedno obvesti, da je nek pasus citat. Zlasti to velja za dele, ki jih je vzel iz Avla Gelija in Plutarha.
36	Cf. Kaster, Macrobius: Saturnalia, il-liii.
37	Sat. 1.17-23. V svojem govoru Pretekstat dokazuje, da so številni tradicionalni bogovi zgolj manifestacije vrhovnega boga Sonca. Na ta govor je treba gledati v luči Makrobijevega zanimanja za antikvarne zadeve. Pretekstat je sicer bil član več svečeniških kolegijev, a ta govor ne more odražati njegovega dejanskega verskega prepričanja. Po eni strani je ohranjenih več pisem, ki mu jih je poslal Simah in v katerih je Pretekstat prikazan kot vse kaj drugega kot vnet pogan, po drugi strani pa je znano, da je bil Pretekstat tudi svečenik v kultu boga Mitra, ki je bil resnično povezan s soncem, a Makrobij ravno Mitra nikjer niti ne omeni.
MAKROBIJEV EKSKURZ O RIMSKEM KOLEDARJU (SAT. 1.12-16)
85
dne nato prevladujejo razne šale in bistroumni dovtipi znanih Rimljanov. Drugi in tretji dan sta tako rekoč v celoti posvečena Vergiliju. Poleg tega vsebuje drugi dan še pogovor o religiji (sicer tudi v povezavi z Vergilijem) in razkošju, tretji dan, za katerega se je Makrobij v veliki meri oprl na Plutarha, pa vsebuje razprave o vprašanjih, povezanih z gostijami, med drugim tudi tisto o kuri in jajcu.
Delo danes obsega 7 knjig in je ohranjeno s precejšnjimi lakunami. Manjkata konec 2. in začetek 3. knjige, ki ima tudi daljšo lakuno sredi besedila. Izgubljena sta tudi začetka 4. in 7. knjige, slednji manjka konec. Kako velik del besedila je izgubljen, pove dejstvo, da zadnja kritična izdaja38 obsega slabih 500 strani, po besedah njenega urednika pa manjka za kar 300 strani besedila.39 Kot smo videli, obsega dogajanje predvečer in tri dneve praznikov. Predvečer in prvi dan sta zajeta v knjigah 1-2, drugi dan v 3. knjigi, tretji dan pa v knjigah 4-7. Delitev besedila na 7 knjig sicer ne odraža Makrobijeve želje. Četudi najstarejši ohranjeni rokopisi Saturnalij izvirajo iz 9. stoletja, se namreč struktura sedmih knjig prvič pojavi šele v italijanskih rokopisih iz 15. stoletja. Nekaj problematičnih subskripcij iz starejših rokopisov napeljuje na misel, da je bilo prvotno besedilo razdeljeno po dnevih, torej v tri večje knjige, možna je tudi hipoteza, da je Makrobij po zgledu Ciceronove Države svoje delo razdelil na 6 knjig - torej sta po dve knjigi zajemali en dan.40
V pozni antiki in srednjem veku je bil Makrobij eden izmed avtorjev, ki so jih precej brali, kar pa ne pomeni, da so enak odmev dosegla vsa njegova dela. Spis o latinskem in grškem glagolu je ohranjen le v ekscerptih, kar pomeni, da v srednjem veku ni bilo posebej razširjeno ali brano delo,41 Komentar pa se je ohranil v 230 rokopisih in je bil delo, po katerem je bil Makrobij kasneje najbolj poznan. Saturnalije vse do renesanse nikoli niso imele takega odmeva in so ohranjene v 113 rokopisih. Z renesanso in povečanim zanimanjem za razne kuriozitete in rea-lije iz antičnega sveta se je njihov status dvignil in postale so dosti bolj brano delo.42
4. EKSKURZ O KOLEDARJU
Prva knjiga Saturnalij je sestavljena iz več tem, ki organsko prehajajo iz ene v drugo. Po uvodu začnejo udeleženci premišljevati o prazniku saturnalij. Vprašanje, koliko časa trajajo oziroma kdaj se začenjajo, ponuja izhodišče za predavanje o rimskem dnevu (1.3). Po zaključku tega se pogovor pod vplivom
38	Kasterjeva izdaja v seriji Oxford Classical Texts.
39	Kaster, Macrobii Ambrosii Theodsii Saturnalia, vii op. 3.
40	Kaster, Macrobius: Saturnalia, xlvii op. 43.
41	Huttig, Macrobius im Mittelalter.
42	Za podatke o rokopisih glej Reynolds et al., Texts and Transmission, 222-224. Zgodnji odmev Saturnalij pri humanistih nam ponuja Petrarkovo delo Rerum memorandarum libri, v katerih so Saturnalije eden glavnih virov za poglavje o antičnih šalah in anekdotah, povezanih z Avgustom in Ciceronom.
86
Matej Petrič
imena praznika preusmeri na vprašanje nekaterih arhaizmov v latinščini (1.4.1-1.5.10). Ko je to razjasnjeno, je predvečera praznikov konec. Naslednji dan se pogovor začne z vprašanjem izvora saturnalij (1.7.14-1.10.23), kar udeležence nato napelje k analizi rimskega koledarja (1.12-16). Ker obravnava koledarja vsebuje številna božanstva, Pretekstat jutranjo razpravo43 zaključi s predavanjem o solarni teologiji.
Ekskurz o koledarju je torej razdeljen na dva dela: v prvem je obravnavana najkrajša koledarska časovna enota, dan, v drugem, mnogo daljšem, pa vprašanja koledarja kot celote. Prvi del (1.3) je zaradi kratkosti relativno enoten, drugega pa je moč razdeliti na več manjših enot:
Kronološka obravnava koledarja (1.12.1-1.15.3) Druga ljudstva (1.12.2) Rimljani - Romulovo leto (1.12.3-4)
10 mesecev od marca do decembra (1.12.5-37) Obnova Romulovega leta (1.12.38) Neskladje s solarnim letom (1.12.39) Numovo leto (1.13.1-8) Interkalacija (1.13.9-15+1.13.20-21) Cezarjeva reforma (1.14.1-15) Egipčansko leto (1.15.1-3)
Posebni dnevi v rimskem koledarju (1.15.4-1.16.36) Kalende, none, ide (1.15.4-22) Razni praznični dnevi (1.16.1-20) Dies postridiani in drugi slabi dnevi (1.16.21-27) Nundine (1.16.28-36)
Zaključek ekskurza o koledarju (1.16.36-44).
Predavanje o rimskem dnevu (1.3) predstavlja prvo temo, s katero so se ukvarjali udeleženci. Rufij Albin je po prihodu vseh povabljenih gostov definiral temo pogovora prihodnjih treh dni: nec enim ulla alia de re quam de doctis quaestionibus colloqui aut nobis aut his potest esse iucundius.44 Prva izmed doctae quaestiones se je povsem v stilu takšnih dialogov pojavila še pred prihodov vseh gostov, zato mora gostitelj prvih dveh srečanj, učeni Pretekstat, na prošnjo Cecine ponoviti že načeto temo: oportet eum inter nos sermonem fuisse, quoniam dies crastinus festis Saturnalibus dicatis initium dabit, quando Saturnalia incipere dicamus, id est quando crastinum diem initium sumere existimemus.45
43	2. knjiga se začne s popoldanskim pogovorom prvega dne, torej vsebuje 1. knjiga pogovore, ki so se odvijali dopoldne.
44	»Za nas in za te, ki so ravnokar prišli, ne more biti nič prijetnejše kot pogovor o učenih zadevah.« (1.2.17)
45	»Ker se jutri pričenja praznik saturnalij, se moramo pogovoriti, kdaj se začenjajo saturnalije, to je, kdaj menimo, da se pričenja jutrišnji dan.« (1.2.19)
MAKROBIJEV EKSKURZ O RIMSKEM KOLEDARJU (SAT. 1.12-16)
87
Tako se torej začne prvo predavanje iz Saturnalij. Izrecno uporabljam besedo predavanje, saj gre v tem delu, ki je sicer sestavljeno v obliki dialoga, dejansko za skupek predavanj, ki tematsko prehajajo iz enega v drugo in ki jih ima vedno zgolj eden izmed udeležencev. Intervencije ostalih imajo precej omejen smoter in so primarno namenjene temu, da govorca ali koga drugega prepričajo v razkaz svojega znanja o določeni temi. Da iz tega izvirajoče predavanje ne bi učinkovalo kot predolg monolog, običajno nekdo izmed ostalih udeležencev pogovora izrazi svoje nestrinjanje s kakšno točko ali si zaželi obravnave še kakšnega drugega vidika ponujene snovi, kar dolg monolog razbije na dva ali več delov. Po koncu predavanja vsi prisotni izrazijo svoje občudovanje veliki učenosti govorca. Če se kdo z njim ne strinja (običajno Evangel), to služi zgolj za prehod k novi temi.
V obeh pasusih o rimskem koledarju je ta postopek lepo viden. Do obravnave rimskega dneva pride takoj zatem, ko se vsi udeleženci zberejo na Pre-tekstatovem domu. Cecina Albin želi izvedeti, o čem so se pogovarjali ti, ki so prvi prišli, zato mu Pretekstat pove, da so načeli vprašanja dneva, in hkrati določi Cecino za prvega predavatelja: uerum quia te quidquid in libris latet inuestigare notius est quam ut per uerecundiam negare possis, pergas uolo in medium proferre quicquid de hoc quod quaerimus edoctum tibi comprehensu-mque est.46 Cecina, ki je očitno veljal za nekakšnega knjižnega črva, pristane na Pretekstatovo prošnjo. Iluzije, da gre pri vsebini dobršnega dela teh predavanj za stvari, ki bi bile udeležencem neznane, Makrobij niti ne poskuša vzpostaviti. Kot pravi Cecina: superfluum uideo inter scientes nota proferre. sed ne quis ...47 Sledi štiri strani dolgo neprekinjeno predavanje, ki se končuje z zaključkom ergo noctu futura, cum media esse coeperit, auspicium Saturnalio-rum erit, quibus die crastini mos inchoandi est.48 Ta stavek ponovno služi kot uvod v novo temo. Ker enega izmed prisotnih, Aviena, zmoti nouitas izrazov noctu futura in die crastini, se pogovor preusmeri na vprašanje o določenih arhaizmih in dvojnih oblikah v latinščini.
Nič drugače ni tudi v daljšem delu, ki obravnava vprašanje koledarja. Pred tem pasusom je Pretekstat zbranim predaval o raznih posebnostih, povezanih s praznikom saturnalij. Ob zaključku svojega govora omeni, da saturnalije sicer trajajo sedem dni, a da to ne pomeni, da na nobenega od teh dni ne potekajo pravni posli, kar je bilo aliis adsertionibus ab his probatum est qui rationem anni mensium dierumque et ordinationem a C. Caesa-re digestam plenius retulerunt.49 Zaradi tega Simah spodbudi Pretekstata k
46	»Ker predobro poznaš vse, kar se skriva po raznih knjigah, da bi lahko z lažno skromnostjo odbil našo prošnjo, te prosim, da poveš, kar veš o tem, po čemer te sprašujemo.« (1.2.20)
47	»Sicer se mi zdi odveč, da bi podučenim govoril o znanih rečeh, pa vendar ...« (1.3.1)
48	»Saturnalije, ki se imajo navado začeti z jutrišnjim dnem, se bodo torej pričele nocoj opolnoči.« (1.3.16)
49	»Tisti, ki so bolj podrobno obravnavali Cezarjevo ureditev leta, mesecev in dni, so to podkrepili tudi z drugimi trditvami.« (1.11.50)
88
Matej Petrič
razpravi o letu, pri čemer se ponovno jemlje za samoumevno, da udeleženci te stvari že spoznajo, a naj bi jih bilo vseeno koristno obnoviti.50 Pretekstat mu ustreže in ko konča z obravnavo Cezarjeve reforme, se v pogovor vključi Hor, outsider iz Egipta, ki seveda ne pozna raznih posebnih dni, ki jih je Pretekstat omenil, kar služi kot povod za drugi del razprave.51 Ponovno je v zraku prepričanje, da ljudje, ki jih je Makrobij označil kot iure ciuitatis nostrae lumina (1.2.16), sicer že poznajo vse finese rimskega koledarja, a se o njih vendarle splača razpravljati - non solum tibi, Hore, cum sis Aegypto oriundus, sed ne nobis quidem quibus origo Romana est erubescendum puto quaerere quod quaesitu dignum omnes ueteres putauerunt.52
Po eni strani Makrobij sledečo obravnavo posebnih koledarskih dni upra-vičuje z antikvarsko naklonjenostjo starejšim republikanskim avtorjem, po drugi strani pa je v ozadju predavanja tudi neizrečen razlog, namreč da so zaradi pokristjanjenja rimske elite (in s tem tudi javnega življenja), do česar je prišlo v drugi polovici 4. stoletja, proti sredini 5. stoletja ti dnevi v veliki meri predstavljali relikt poganske preteklosti, katerih verske konotacije so se najbrž že precej zabrisale. Nekateri dnevi, ki so bili izrazito vezani na pogansko religijo, v praksi tudi niso več obstajali in se ljudje njihovega pomena in funkcij niso mogli naučiti drugače kot iz knjig. Obenem so bili rimski klasiki, ki jih krščanstvo nikoli ni moglo nadomestiti ali izpodriniti, polni omemb takšnih posebnih dni, za pripadnike rimske elite pa se je pričakovalo, da so o tem posedovali primerno znanje. Razpravo o posebnih dneh (1.15.4-1.16.36) je torej treba gledati v luči didaktičnih ciljev, ki si jih je Makrobij zadal s Saturnalijami.
4.1 RIMSKI DAN
Ekskurz o rimskem dnevu je relativno kratek, saj obsega le štiri strani. V veliki meri temelji na poglavju iz Avla Gelija, ki je posvečeno različnim definicijam dneva.53 Tega je Makrobij stilistično rahlo spremenil (in tvori Sat. 1.3.1-11) in mu dodal pasus (1.3.12-15) o delih dneva. Ta ima prvotno verjetno vsaj delno podlago v dveh odsekih Varonovega spisa O latinskem jeziku,54 a ga je
50	Pergin Praetextate eloquio tam dulci de anno quoque edissertare, antequam experiaris moles-tiam consulentis, si quis forte depraesentibus ignorat quo ordine uel apudpriscos fuerit uel certi-oribus postea regulis innouatus sit. »Mar ne bi, Pretekstat, na svoj prijeten način kar nadaljeval tudi z obravnavo leta, še preden te bomo zasuli z vprašanji. Kdo izmed tu prisotnih morebiti ne ve, kako je bilo leto urejeno v davnini in po kakšnih zanesljivih pravilih je bilo kasneje preurejeno« (1.12.1)
51	Sat. 1.15.3.
52	»Menim, Hor, da tako kot zate tudi za nas velja, da nas prav nič ne sme biti sram, če bomo preiskali, kar se je starim zdelo vredno preiskovanja.« (1.15.4)
53	Gell. NA 3.2.
54	Varro, Ling. 6.4-7 in 7.77-79.
MAKROBIJEV EKSKURZ O RIMSKEM KOLEDARJU (SAT. 1.12-16)
89
Makrobij najbrž vzel in preuredil iz Cenzorina,55 ki sicer vsebuje tudi nekaj podatkov, ki jih o različnih definicijah dneva navajata Makrobij in Avel Gelij.56 Možen prvotni vir za nekatere od podatkov, ki jih je Makrobij prevzel od Avla Gelija, bi bil lahko Svetonijev Pratum.
Makrobij v Saturnalijah teh virov sam sicer ne navaja. Za podlago razprave o definicijah dneva naj bi mu po lastnih besedah (prepisanih iz Avla Gelija) služilo Varonovo delo Res humanae,57 delno tudi pravnik Kvint Mucij Scevola in pesnik Vergilij. Četudi o ohranjenosti vsaj nekaterih Varonovih spisov v pozni antiki ne gre dvomiti - nenazadnje sta jih v svojih deli obširno uporabila Laktancij in Avguštin, ki je bil Makrobijev sodobnik -, pa ni verjetno, da bi jih vsaj v tem primeru Makrobij šel tudi sam brat. V zadnjem pasusu (1.3.12-15) razen Zakonika XIIplošč ni omenjen noben vir, a je besedilo bolj kot ne identično s Cenzorinovim, kar pomeni, da je Makrobij prilagodil pasus iz Cenzorina ali pa neko neohranjeno delo, ki je služilo kot vir za oba avtorja.
Za to, kaj točno obsega en dan oziroma kdaj se začenja, najbrž že od uvedbe koledarja oziroma natančnejšega spremljanja dni v letu obstajajo različne definicije. Tudi danes bi verjetno lep del ljudi v okoliščinah, ki imajo neformalni značaj, rekel, da se dan začne s sončnim vzhodom oziroma zjutraj, med tem ko se uradni dan seveda začenja opolnoči. V antiki ni bilo nič drugače - obstajalo je, vsaj pri Rimljanih, neskladje med dies naturalis in dies ciuilis. Makrobij, zanimivo, nanj izrecno ne opozori in oznako dies ciuilis uporabi šele ob koncu pasusa o definicijah dneva, ko mu Vergilijev citat iz Eneide58 služi za misel, da (Vergilius) his enim uersibus diem quem Romani ciuilem appella-uerunt a sexta noctis hora oriri admonet.59 Po drugi strani Cenzorin v svojem opisu dneva takoj na začetku omeni, da je dan partim naturalis partim ciuilis in da je »dies naturalis« tempus ab exoriente sole ad solis occasum.60
Čeprav Makrobij omenja tudi običaje drugih ljudstev (1.3.2-5) - npr. da se za Atence dan začne po sončnem zahodu in traja do naslednjega zahoda, za Babilonce je prav obratno mejnik sončni vzhod, za Umbre pa poldan - se razumljivo najbolj posveča rimskemu civilnemu dnevu, ki se začenja opolnoči.61 V podkrepitev tega navaja nekaj zgodovinskih primerov (1.3.6-11): Rimljani so imeli dnevne in nočne obrede (sacra diurna in sacra nocturna), pri čemer za tiste nočne obrede, ki so se opravljali po polnoči, velja, da spadajo k naslednjemu dnevu; za magistrate velja omejitev, da morajo izpeljati avspicije
55	Cens. 24.
56	Cens. 23.
57	Sat. 1.3.2: M. Varro in libro Rerum humanarum quem de diebus scripsit... Gre za 16. knjigo.
58	Verg. A. 5.738-39.
59	»S temi besedami Vergilij opozarja na to, da se dan, ki ga Rimljani imenujejo civilni, začenja v šesti nočni uri.« (1.3.10)
60	Cens. 23.2. »Čas od sončnega vzhoda do sončnega zahoda.«
61	Po rimskem zgledu se še danes uradno dan začenja opolnoči.
90
Matej Petrič
o neki stvari in to stvar potem narediti v istem dnevu, kar velja tudi v primeru, ko so bili avspiciji izpeljani po polnoči, sama stvar pa uresničena tistega dne po sončnem vzhodu; omenjene so omejitve ljudskih tribunov, ki ne smejo biti iz Rima odsotni več kot en dan. Najbolj svojstven argument je trditev pravnika Scevole, povezana z zakonskimi zadevami,62 serija argumentov pa se zaključi z že omenjenim Vergilijevim citatom, ki vsemu skupaj daje še sankcijo največjega rimskega pesnika.
Zadnji del, torej pasus o imenih za dele dneva (1.3.12-15), je po eni strani Makrobiju najbrž ugajal zaradi njegove afinitete do jezikoslovja, po drugi strani pa ponovno sodi v kategorijo stvari, ki jih mora poznati vsak spodoben aristokrat. V zgoščenem opisu je namreč ponujenih kar 11 imen za dele dneva, začenši z mediae noctis inclinatio pa vse do intempesta (sc. nox).63 Ta del vsebuje tudi več etimoloških razlag, med katerimi je najdaljša posvečena jutru (mane), ki naj bi nastalo ali zato, ker sonce vzhaja ab inferioribus locis, id est a Manibus,64 ali pa zato, ker v Lanuviju ljudje mane uporabljajo kot pridevnik s pomenom dober (bonus).
Kot skozi vse Saturnalije tudi tu Makrobij uporablja sedanjik, torej je ustvarjena iluzija, da vse napisano še vedno velja tudi v njegovem času. Vsekakor se je v pozni antiki sistem rimskih magistratur dodobra spremenil in s prepovedjo poganstva so odpadle tudi verske omejitve, povezane z javnimi službami, v kolikor so te sploh še delovale v isti obliki kot v času rimske republike. Tudi dnevnih in nočnih obredov se v 5. stoletju ni več praznovalo. Vse našteto je veljalo v pozni republiki in ravno iz tega časa izvirajo viri, na katerih ta pasus temelji. V Makrobijevem času so bile to le še antikvarne kuriozitete
4.2 RIMSKO LETO
Daljši del razprave o rimskem koledarju zavzema Pretekstatov govor o rimskem letu in posebnih dneh v njem.65 Glede virov tukaj naletimo na podobno situacijo kot pri pasusu o rimskem dnevu. Makrobij sicer navaja številne avtorje, na katerih utemelji svoje trditve, a je jasno, da omenjeni del Saturnalij temelji na nekem poznejšem viru, ki je povzemal starejše republikanske pisce. Ohranili sta se dve besedili, ki kažeta tesne vzporednice z Makrobijevim besedilom. Poleg razprave o koledarju iz Saturnalij, ki je po obsegu najdaljše, kar
62	Sat. 1.3.9. Po Zakoniku XII plošč je mož izgubil oblast nad ženo, če je ta v enem letu preživela vsaj tri noči stran od njega. Po Scevoli to ne velja v primeru, če se je žena poročila 1. januarja in od njega odšla 27. decembra, saj bi del tretje noči padel na 1. januar sledečega leta. V tem času je imel december le 29 dni.
63	Od časa po polnoči do časa pred polnočjo, ki ni primeren za delo.
64	»Iz spodnjih krajev, to je Manov« (1.3.13)
65	Krajšo analizo dela, ki je posvečen razvoju koledarja, ponuja Wolkenhauer, Sonne und Mond, 260-65.
MAKROBIJEV EKSKURZ O RIMSKEM KOLEDARJU (SAT. 1.12-16)
91
se je v latinščini ohranilo o rimskem koledarju, prinašata podobno zasnovano, a okrajšano poročilo o tem tudi Cenzorin (19-22) in Solin (34-48).66 Vsebinske in jezikovne paralele napeljujejo na to, da so vsi trije avtorji za svoje potrebe uporabili neko starejše delo. Kot najverjetnejši kandidat je dolgo veljalo izgubljeno Svetonijevo delo De anno populi Romani,67 možno je tudi, da so bili Makrobijeva podlaga Fasti, ki jih je Kornelij Labeo napisal v 3. stoletju.68
Kot rečeno Makrobij večkrat omenja avtorje, na katerih je temeljil njegov vir. Za ilustracijo njihove pestrosti, zaradi katere so Saturnalije pogosto nepogrešljive vir fragmentov sicer izgubljenih del, lahko navedemo, da se v daljšem pasusu o koledarju (1.12-16) pojavljajo sledeči avtorji: Lucij Cincij (1.12.12, 1.12.13, 1.12.18; Makrobij omenja njegovo delo Liber de fastis),69 Varon,70 ki je največkrat citiran vir oziroma so na njem temelječi pasusi najobsežnejši, Verij Flak (1.12.15, 1.15.21),71 Fulvij Nobilior (njegovi Fasti so omenjeni v 1.12.16, 1.13.21), Pizon (1.12.18), Kornelij Labeo (Faste Makrobij omenja v 1.12.20, 1.12.21, 1.16.29), pontifikalne knjige (Libri pontificum v 1.12.21, pon-tificalis auctoritas v 1.15.18), Nisus (Commentarii fastorum; 1.12.30), senatni sklep o preimenovanju meseca sekstila (1.12.35), Licinij Macer (1.13.20), An-tijat (1.13.20), Junij,72 Tuditan (Libri magistratuum; 1.13.21), Kasij (1.13.21), Vergilij (1.14.5 = A. 3.284, 1.16.12 = G. 1.272, 1.16.43 = A. 10.467), Atej Ka-pito (1.14.5), Katon (Origines; 1.14.5), Scevola pontifex (1.16.10-11), Umbro (1.16.10), Plavt (Curculio; 1.16.14), Gelij (Annales; 1.16.21), Kasij Hemina (Historiae; 1.16.21), Fabij Maksim Servilijan pontifex (1.16.25), Kvint Klavdij (Annales; 1.16.26), Ticij (1.16.28), Julij Modest (1.16.28), Trebacij (Religiones; 1.16.28), Julij Cezar (Auspicia v 1.16.29, De siderum motibus v 1.16.39), Granij Licinijan (1.16.30), Tuditan (1.16.32), Kasij (1.16.33), Gemin (1.16.33) in Ru-tilij (1.16.34). Kornelij Labeo je torej omenjen le trikrat, Svetonij pa sploh ne, čeprav ga kot svoj vir glede dolžine leta v podobnem pasusu citira Cenzorin.73
66	Za Solinovo predstavitev koledarja glej tudi Romer, »Reading the Myth(s) of Empire, 84-87, ki opozarja, da je Solin svoj opis koncipiral tako, da je glavni junak v zgodovini koledarskih reform Avgust in ne Cezar.
67	Wissowa, De fontibus, 22-26.
68	Kaster, Macrobius: Saturnalia, 125 op. 221. Temu pritrjujejo fragmenti Janeza iz Lidije (Iohannes Lydus), ki je napisal izgubljeno delo o mesecih. Wissowa, op. cit., je glede tega menil, da so ekscerpti preveč fragmentarni, da bi dovoljevali kakšne tovrstne sklepe.
69	Makrobij ga sicer konstantno navaja kot Cingius. Cf. Kaster, Macrobius: Saturnalia, 140 op. 234.
70	Sat. 1.12.13 (Antiquitates humanae), 1.13.20 (Ant. hum.), 1.15.18 (Ant. hum.), 1.15.21 (ni jasno, katero delo je mišljeno), 1.16.19 (Antiquitates diuinae; »sicut Varro in augurum libris«), 1.16.27 (Ant. hum.), 1.16.33 (Ant. hum.).
71	V drugem primeru Makrobij sicer trdi, da je Verija Flaka citiral posredno preko nekega Va-ronovega dela (Verrium Flaccum ... dicere solitum refert Varro), a gre po besedah Kasterja (Macrobius: Saturnalia, 185 op. 341) tu najverjetneje za pomoto Makrobija ali njegovega vira, saj je bil v času Varonove smrti Verij Flak še tako mlad, da ni verjetno, da bi ga Varon citiral v katerem izmed svojih del.
72	Makrobij ga imenuje le s tem imenom. (1.13.20)
73	Cens. 20.2. Ta pasus govori o 10-mesečnem letu. Makrobij v podobnem pasusu (1.12.3-5), ki se deloma prekriva s Cenzorinom, Svetonija ne omenja.
92
Matej Petrič
Vprašanje natančne koledarske delitve leta je za človeštvo dolgo časa predstavljajo kar precejšen problem. Najmanjšo koledarsko enoto, to je dan, je relativno enostavno definirati in štetje dni ni nekaj posebej problematičnega. Drugače je z letom in z vmesnimi enotami. Vprašanja rimskega osemdnevnega tedna se Makrobij razen deloma z obravnavo nundin, to je tržnega dne, ne dotakne, precej prostora pa nameni mesecem in točni dolžini leta.
Za dnevom je prva naravna časovna enota, ki jo je moč zlahka meriti, gotovo mesec. Pri Rimljanih je bil ta sprva odvisen od luninih men, kar je pomenilo, da je koledarski mesec ustrezal času, v katerem je Luna obkrožila Zemljo. To je za seboj potegnilo dvoje: po eni strani lunini meseci niso vedno enako dolgi in trajajo od 29.26 do 29.80 dni, zaradi česar so tudi na luninih menah temelječi meseci različno dolgi in vsebujejo od 29 do 30 dni.74 Drug problem pri zgodnjih koledarjih je predstavljalo dejstvo, da medtem ko sončno leto, torej čas, v katerem Zemlja obkroži Sonce, traja približno 365% dni, obsega 12 luninih mesecev zgolj 354 dni. Po nekaj koledarskih letih, ki temeljijo na luninih mesecih, koledarski datumi hitro pridejo v neskladje z letnimi časi, zato je potrebno naravno in koledarsko leto občasno sinhronizirati. Rimljani, kot tudi ostala antična ljudstva, so to počeli s pomočjo interkalacije, torej vstavljanja dodatnih dni v koledar, da česar je prišlo na vsakih nekaj let. Zgodovini koledarja in prizadevanjem po sinhronizaciji koledarskega in naravnega leta je Makrobij posvetil prvi del koledarskega ekskurza (1.12.1-1.15.3).
Tako kot v opisu rimskega dne tudi pri koledarju Pretekstat začne svoje predavanje s kratkim pregledom razmer pri tujih ljudstvih (1.12.2) in se nato posveti skoraj izključno Rimljanom. Anni certus modus apud solos semper Ae-gyptios fuit, aliarum gentium dispari numero, pari errore nutabat so besede, s katerimi začenja svoj govor.75 V primerjavi z Egipčani torej ostala ljudstva niso imela tako zanesljivih koledarjev. Makrobij se osredotoča na Grke, ki so imeli 354-dnevno leto, pri čemer kot zanimivost izpostavi, da so imeli Arka-dijci le tri mesece, Akarnanci pa šest. Spet drugačna je bila ureditev prvotnega rimskega koledarja, Makrobijeva Romuli ordinatio: ta je imel 304-dnevno leto, sestavljeno iz desetih mesecev, ki so se začeli marca in končali decembra. Izmed teh jih je šest imelo po 30 dni (april, junij, sekstil, september, november, december), štirje pa po 31 (marec, maj, kvintil, oktober).
Romul se je, vsaj sodeč po Makrobijevem opisu, mnogo bolj spoznal na vojskovanje kot na koledar: sed cum is numerus (sc. mensium et dierum) neque solis cursui neque lunae rationibus conueniret, non numquam usu ueniebat ut frigus anni aestiuis mensibus et contra calor hiemalibusproueniret ...76 Kmalu
74	Michels, Calendar, 11, op. 11.
75	»Zgolj Egipčani so vedno imeli zanesljiv koledar; ostala ljudstva so se, vsako na svoj način, motila o številu dni v letu.« (1.12.2)
76	»A ker to ni ustrezalo ne teku sonca ne luninim menam, se je pogosto zgodilo, da je hladni del leta padel na poletne mesece in obratno topli del na zimske.« (1.12.39)
MAKROBIJEV EKSKURZ O RIMSKEM KOLEDARJU (SAT. 1.12-16)
93
je postalo jasno, da leto s samo 304 dnevi, ki je bilo za kar 50 dni krajše od sočasnih grških koledarjev, ni funkcionalno, zato je po Makrobiju Numa po lastnem navdihu ali po grškem zgledu77 sklenil letu dodati manjkajočih 50 dni in ga tako izenačiti z grškim. Da bi te dneve uspešno vključil v obstoječi koledar, je tistim šestim mesecem, ki so imeli po 30 dni, odvzel po en dan in tako pridobljenih 56 dni razdelil med dva nova meseca - januar in februar. Nova ureditev je potemtakem s seboj prinesla precej neenakomerno dolžino mesecev. Šest jih je imelo sedaj 29 dni, štirje 31, dva pa vsak po 28. To rimsko ureditev naj bi posnemala tudi okoliška ljudstva, a s to razliko, da so se pri njih izmenjevali meseci z 29 in 31 dnevi.78 Rimsko leto je postalo torej enako dolgo kot grško in je obsegalo 354 dni. Paulo post je Numa svojo ureditev še dopolnil. In honorem imparis numeris, secretum hoc et ante Pythagoram parturiente natura,19 je januarju dodal en dan, tako da so imeli po novem vsi meseci razen februarja liho število dni in da je tudi vsota vseh dni v letu dala liho število, namreč 355.80
Rimljani so torej svoj koledar skoraj povsem uskladili z grškim, ki je temeljil na luninih mesecih, zato so od Grkov prevzeli tudi navado interkalacije dodatnih dni na vsakih nekaj let, s čimer so skušali uskladiti lunarno in solarno leto. Grki so torej ta problem reševali ne s prilagoditvijo dolžine mesecev v svojem koledarju, temveč z interkalacijo devetdesetih dni, ki so jih razdelili na tri mesece, v osemletnih ciklih.81 Rimljani so poskušali to uveljaviti tudi v svojem koledarju, a nekaj časa niso upoštevali tega, da je imelo njihovo leto en dan več kot grško. Sprva so torej skupno interkalirali po 90 dni v osemletnih ciklih, a ne naenkrat. Na vsaki dve leti so v koledar vstavili izmenično po 22 ali 23 dni, kar je v pomenilo, da je koledar vsakih osem let prehiteval za osem dni.82 Ko so končno spoznali to napako, so jo sklenili popraviti tako, da so med vsakim tretjim osemletnim ciklom namesto 90 interkalirali le 66 dni in s tem izničili 24 odvečnih dni, ki so se nabrali do tedaj.83 Grki so interkalirali dodatne dneve ob koncu zadnjega meseca v letu,84 čemur so sledili tudi Rimljani in dodatne dneve vstavili v svoj zadnji mesec, torej v februar.85 Drugače kot Grki pa dni niso vstavili na konec meseca, temveč po koncu praznika terminalij, to je po 23. februarju. Interkaliranim dnem je sledilo še preostalih pet rednih februarskih dni. Nadzor svečenikov nad koledarjem in še posebej
77	Sat. 1.13.1.
78	Sat. 1.13.4.
79	»Na čast lihega števila, katerega skrivnost je narava izdala še pred Pitagoro.« (1.13.5)
80	Sat. 1.13.5.
81	Sat. 1.13.9-10. Podobno Solin. 1.42, cf. Cens. 18.4.
82	Sat. 1.13.11-12.
83	Sat. 1.13.13.
84	Sat. 1.13.14. Makrobij tu citira Glavkipa.
85	To se sicer ne sklada z Makrobijevo trditvijo, da je Numa začetek leta prestavil na januar. Cf.
1.13.3.
94
Matej Petrič
nad interkaliranjem Makrobij razlaga s tem, da je zaradi raznih zadržkov veljalo, da se leto ne sme začeti z nundinami oziroma da se je treba izogniti temu, da bi bile na isti dan nundine in none, saj naj bi to pomenilo nesrečo in spodbujalo ljudski nemir. Da bi se izognili tema dvema slučajema, so bili svečeniki zadolženi, da interkalirajo dneve po lastni presoji.86
O tem, kdaj so začeli Rimljani z interkalacijo, Makrobij kljub predhodni trditvi, da je zanjo zaslužen Numa, ne more podati dokončnega oziroma zadovoljivega odgovora. Med rimskimi avtorji, ki jih navaja v pasusu, posvečenem temu vprašanju (1.13.20-21), namreč o začetkih interkalacije ni obstajal nek konsenz. Po mnenju Licinija Makra naj bi bil njen začetnik Romul, Antijat navaja Numo, Junij omenja Servija Tulija, Tuditan in Kasij omenjata, da je interkalacijo uvedla komisija decemvirov, ki je sestavila ZakonikXIIplošč, Fulvij meni, da je bil njen začetnik konzul Manij Acilij Glabrio,87 interkalacijo pa naj bi omenjal tudi že nek zakon iz 5. stol. pr. Kr. Makrobij spisek teorij o začetku interkalacije zaključuje z besedami haec de intercalandi principio satis relata sintfs nikjer se torej ne izjasni, katera teorija je zanj najbolj sprejemljiva oziroma verjetna. Jasno je le to, da sistem interkalacije zaradi samovoljnosti svečenikov, qui publicanis proferri uel imminui consulto anni dies uolebant,89 ni deloval.
Makrobij nato preide k zadnji fazi ureditve rimskega koledarja, k Cezarjevi reformi (1.14.2-12). O tem, na koga se je Cezar pri svoji reformi zanašal, Makrobij ne poroča, omenja le nekega - sicer neznanega - pisarja Marka Flavija.90 Cezar se je najprej odločil končati zmedo zaradi nepravilne interkalacije, ki je privedla do velikega neskladja med koledarskim in sončnim letom. Leto 46 pr. Kr., t. i. ultimus annus confusionis, je imelo zato kar 445 dni, kar je omogočilo, da je bil koledar spet usklajen s sončnim letom. Koledarskemu letu je nato po zgledu Egipčanov dodal deset dni in določil, da se mora vsake štiri leta interkalirati dodatni dan v isti mesec, in sicer na isto mesto, kamor so dodatne dni interka-lirali že v preteklosti.91 Deset novih dni je med obstoječe mesece razdelil takole: januarju, sekstilu in decembru je dodal po dva dneva, da so imeli ti meseci sedaj 31 dni, aprilu, juniju, septembru in novembru pa je dodal po en dan, s čimer so imeli ti meseci 30 dni. Februar je pustil pri miru, prav tako marec, maj, kvintil in oktober, in take dolžine mesecev veljajo še danes. Teh dni pa v mesece ni vstavil kar kamor koli, ampak je želel iz verskega spoštovanja do prazničnih dni ohraniti stari položaj non in id v mesecih, zato je dodatne dni vstavil šele po idah ob koncu meseca, ko so se že zaključile verske svečanosti (feriae).92
86	Sat. 1.13.16-19.
87	Konzul leta 191 pr. Kr.
88	»O začetku interkalacije bodi to dovolj.« (1.13.21)
89	»Ki so želeli v korist pobiralcev davkov leto podaljšati ali skrajšati.« (1.14.1)
90	Sat. 1.14.2, glej Kaster, Macrobius: Saturnalia, 166 op. 301.
91	Sat. 1.14.6.
92	Sat. 1.14.9.
Makrobijev ekskurz o rimskem koledarju (Sat. 1.12-16)
95
Cezarjeva ureditev prestopnih let je povsem logična in ji danes brez večjih težav sledimo. Njegova koledarska reforma je bila javno objavljena z ediktom,93 vendar pa je moral rimski koledar dokončno spraviti v red šele Avgust. Svečeniki so namreč zaradi inkluzivnega štetja namesto na vsaka štiri leta dodatni dan kar 36 let interkalirali na vsake tri leta. Ko je postal problem očiten, je koledar prehiteval za štiri dni. Avgustova rešitev je bila, da se je za dvanajst let prekinila interkalacija, ki se je odtlej dosledno izvajala na vsaka štiri leta.94
5. ANALIZA MAKROBIJEVEGA PASUSA O KOLEDARJU
Zgodovina rimskega koledarja, kot jo predstavi Makrobij, je precej zgoščena in deloma tudi napačna.95 V obravnavanem pasusu je kljub temu po najboljših močeh v skladu z razpoložljivimi viri popisal rimska prizadevanja po uskladitvi umetno ustvarjenega koledarja z naravnim letom.
Problematična sta že sama pojma Romulovo in Numovo leto, ki ju Makro-bij uporablja. Ni namreč jasno, kdaj točno so Rimljani uporabljali taka koledarja, kot se pripisujeta prvima rimskima kraljema. Glede Romulove ureditve se večina antičnih virov strinja, da je leto trajalo 304 dni in imelo le 10 mesecev, začenši z marcem,96 vendar je tu potrebno poudariti, da je kakršno koli utemeljeno sklepanje možno le o t. i. Numovem koledarju s 355-dnevnim letom, ki dejansko predstavlja republikanski koledar, kakršen je veljal pred Cezarjevo reformo. Glede zgodovine rimskega koledarja še danes vladajo določena nesoglasja, poleg tega je vedno potrebno imeti v mislih, da so vsi podatki, ki jih viri prinašajo o koledarju, iz obdobja republike in da - vsaj literarni viri -pogosto za nazaj projicirajo kasnejše predstave Rimljanov o svojem koledarju, ki pa ne ustrezajo nujno njegovemu zgodovinskemu razvoju. Tako je moč za 304-dnevno leto z desetimi meseci pokazati, da gre za vsoto dni prvih desetih mesecev julijanskega koledarja in s tem za kasnejšo literarno stvaritev.97 Obstoj 10-mesečnega leta je poleg tega retroaktivno postuliran na podlagi imen za mesece. Ti se res končujejo z decembrom (»desetim mesecem«), kar pa ne pomeni, da prvotno rimsko leto ni imelo dvanajstih mesecev.98 Čeprav
93	sic annum ciuilem Caesar... constitutum edictopalam posito publicauit. (1.14.13)
94	Sat. 1.14.13-15.
95	Temeljno delo, ki obravnava predjulijanski koledar, ostaja Mommsen, Die römische Chronologie bis auf Cäsar. Za primerjavo z Makrobijevo predstavitvijo so relevantne strani 8-109. Poleg zgoščenega prikaza v Samuel, Chronology, 153-170 in v Bickerman, Chronology, 43-50 ostaja najboljši prikaz Michels, Calendar. Za t. i. Numov koledar cf. tudi Michels, »The Calendar of Numa«. Novejši prikaz ponujata Rüpke, Calendar, in Feeney, Caesar's Calendar.
96	Samuel, Chronology, 167.
97	Rüpke, Calendar, 23. Drugače npr Samuel, Chronology, 168, ki meni, da je imelo rimsko leto sprva res le 304 dni.
98	Cf. Allen, »Early Roman Calendar«, 164.
96
Matej Petrič
Makrobij (1.12.3-5) kot nesporno zapiše trditev, da je imelo rimsko leto sprva 10 mesecev, je iz paralelnega pasusa pri Cenzorinu (20.2) jasno, da sta vsaj Licinij Macer in Fenestela zagovarjala trditev, da je imelo leto vedno 12 mesecev. Za primitivna ljudstva ni nič nenavadnega, da upoštevajo le tisti del leta, ki je primeren za poljedelstvo in vojskovanje, v čemer najbrž temelji kasnejše prepričanje Rimljanov, da so sprva poznali le deset mesecev.99
Tudi predstava, da se je leto začenjalo z marcem, torej z začetkom pomladi, ko se je začela poljedelska in bojna sezona, je deloma izpeljana iz imen mesecev, k njeni utrditvi pa je lahko botrovalo tudi dejstvo, da so se februarja praznovale terminalije, ki naj bi naznanjale konec leta. Različni začetki leta v koledarskem letu - spomnimo se npr. zgolj na diskrepanco med sodobnim šolskim in koledarskim letom - niso nič nenavadnega in danes se zdi, da se je rimsko leto že od samega začetka začenjalo januarja.100 Po Makrobiju se je torej leto sprva začenjalo marca, na januar pa naj bi začetek leta prenesel Numa, kar je v svoji biografiji drugega rimskega kralja trdil tudi Plutarh.101 Kot možen datum premika začetka leta na januar se v literaturi navaja dejstvo, da sta konzula leta 153 pr. Kr. prvič nastopila službo 1. januarja, kar pa samo po sebi ne pomeni nujno tudi prestavitve začetka leta, saj pred tem konzuli svoje službe niso nastopili ob fiksno določenih datumih.102
»Numova ureditev« torej predstavlja sistem republikanskega koledarja, kot je veljal do Cezarjeve reforme. Leto je imelo 355 dni - dan več od primerljivih grških koledarjev, kar Makrobij pripisuje naklonjenosti lihemu številu. V istem stavku (1.13.1) je omenjen tudi Pitagora in resnično je liho število veljalo za srečno ter bilo povezano s pitagorejci. Do povezave te koledarske reforme s pitagorejci je lahko prišlo po letu 181 pr. Kr., ko so bili »odkriti« zakopani Numovi spisi, ki so dokazovali, da je bil drugi rimski kralj resnično filozof, neke vrste pitagorejec ante litteram.103 Danes seveda ni mogoče z gotovostjo trditi, kdaj se je pojavilo 355-dnevno leto, vendar trditev, da je v ozadju domnevna blagodejnost lihih števil, ni povsem neverjetna.104
Če je prvotni rimski koledar obsegal 12 lunarnih mesecev, ki so se orientirali po luninih menah, je zaradi neskladja takega leta s sončnim prišlo do reforme, ki je dejansko ukinjala lunarne mesece. 12 lunarnih mesecev namreč
99	Bickerman, Chronology, 45.
100	Rupke, Calendar, 23. V rimski družbi je obstajalo več načinov delitve leta: koledar je sprva odražal lunarno leto, potem solarno, obenem je za kmete na podlagi opazovanja letnih časov in vremenskih pojavov veljalo predvsem kmečko leto. Za versko življenje je bila pomembna delitev leta glede na verske praznike, spet drugačna delitev je bila pomembna za trgovino. Ti različni koncepti istega leta so lahko predpostavljali tudi različne začetke. Republikanski koledar je te delitve upošteval na različne načine. Cf. Wolkenhauer, Sonne und Mond, 155 isl.
101	Sat. 1.13.3; Plut. Num. 18-19.
102	Samuel. Chronology, 164 op. 4.
103	Pri Rimljanih se je v obdobju republike zakoreninilo prepričanje, da je bil Numa Pitagorov učenec, kar npr. zanikata Cicero (Rep. 2.28, Tusc. 4.3) in Livij (1.18).
104	Rupke, Calendar, 38-39.
MAKROBIJEV EKSKURZ O RIMSKEM KOLEDARJU (SAT. 1.12-16)
97
skupaj nanese povprečno 354 dni, kolikor je trajalo grško leto. Ker je bilo zaradi uskladitve koledarskega leta s solarnim potrebno na vsaki dve leti interkali-rati 22 ali 23 dni, torej manj kot en lunaren mesec, se meseci niso več skladali z luninimi menami, zaradi česar je bil rimski koledar na poti k solarnemu letu.105 Viri so si enotni v tem, da je do interkalacije prišlo konec februarja, po terminalijah. Cenzorin (20.6) je to preciziral z navedbo, da so bili dnevi dodani inter terminalia et regifugium, torej med 23. in 24. februarjem. Starejša literatura je domnevala, da je do interkalacije vedno prišlo po 23. februarju in da je imel tako interkalirani mesec (mensis intercalaris) izmenično 27 ali 28 dni (22 oz. 23 interkaliranih dni + 5 februarskih dni po 23. februarju). Danes se konsenz nagiba k misli, da je imel interkaliran mesec vedno 27 dni, a da so bili dnevi v letih, ko je bilo potrebno interkalirati 23 dni, dodani po 24. februarju.106
Naslednja in zadnja etapa v razvoju rimskega koledarja je prišla s Cezarjevo reformo. To Makrobij povsem korektno opiše, četudi ne navede povsem natančno, na koga se je Cezar zanašal za pomoč pri pripravi reforme. Komisije, ki jo je sestavil in ki je pod vodstvom Sosigena107 po egipčanskem zgledu pripravila nov koledar, Makrobij tako sploh ne omenja, pač pa je v Saturnali-jah imenovan nek pisar Mark Flavij (1.14.2), ki bi lahko bil pontifex minor, kar bi pomenilo, da je pontifikalni kolegij sodeloval pri reformi.108 Glede konca koledarske zmešnjave Makrobij ne omenja, kako točno je Cezar razporedil dodatne dneve, ki so leto 46 pr. Kr. podaljšali na 445 dni. Izmed ohranjenih virov najjasnejši opis dogajanja ponuja Cenzorin (20.8): februarju je dodal 23 dni, novembru in decembru pa skupaj 67, tako da je imelo to leto skupaj 90 interkaliranih dni.
Svečeniško napako pri interkaliranju Makrobij obravnavana relativno na kratko (1.14.13-15), podobno kot Solin (1.46-47).109 V zvezi s tem naj omenimo, da je moč na podlagi virov rekonstruirati, da je Cezar po svoji reformi prvo interkalacijo predvidel šele za leto 41 pr. Kr., svečeniki pa so jo izvedli že eno leto prej in potem na vsake tri, namesto na štiri leta. Ker je to trajalo 36 let in je potem Avgust za korekcijo koledarja za 12 let prekinil interkaliranje, je sistem rimskega koledarja, kot si ga je zamislil Cezar, dokončno zaživel šele leta 8 po Kr.110
105	Samuel, Chronology, 159-160 in Michels, Calendar, 17. Nasprotno meni Chantraine, »Zum römischen Kalender«, 115-116.
106	Michels, Calendar, 146-172, zlasti 161. Za nasprotni pogled cf. Chantraine, »Zum römichen Kalender«, 116-118.
107	Plin. NH. 18.211-12.
108	Rüpke, Calendar, 111. Po drugi strani Wolkenhauerjeva, Sonne und Mond, 216, opozarja, da bi lahko pri Flaviju, ki ga omenja le Makrobij, šlo za izmišljeno osebo.
109	Cenzorin te napake ne omenja.
110	Samuel, Chronology, 156-57. Zanimivo je, da npr. v Res gestae Avgustova korekcija koledarja ni omenjena. Cf. Wolkenhauer, Sonne und Mond, 237.
98
Matej Petrič
Cezarjeva reforma je imela velik vpliv na Rimljane in njihove naslednike.111 Julijanski koledar112 ostaja v splošni rabi še danes in se je z območja nekdanjega Rimskega cesarstva razširil na ves svet. Kot smo videli, je bil predhodni republikanski rimski koledar precej nepraktičen in podvržen samovoljnemu interkaliranju s strani rimskih svečenikov, kar je pomenilo, da so koledarski meseci lahko občasno precej odstopali od ustreznih letnih časov.113 Svetonij, ki je Cezarjevo reformo tako cenil, da jo je postavil na čelo opisa Cezarjeve preureditve rimske države, npr. poroča (Jul. 40.1), da se v neki točki čas žetve ni več skladal s koledarskim poletjem in čas trgatve z jesenjo. Diskrepanco, ki je lahko občasno nastala, najbolj pokažeta dva dogodka z znanima datuma: leta 190 pr. Kr. je prišlo do sončnega mrka, ki je po julijanskem koledarju nastopil 14. marca, po republikanskem pa 11. julija; leta 168 pr. Kr. je ponovno prišlo do mrka, ki je po julijanskem koledarju padel na 21. junij, po republikanskem pa na 3. september.
Cezarjeva reforma je tako prvič uskladila koledarsko in sončno leto, kar je pri Rimljanih povzročilo spremembo odnosa do koledarja. To lahko vidimo na podlagi dveh primerov - Varona in Plinija Starejšega.114 Cezarjev sodobnik Varon je nekaj s koledarjem povezanih vprašanj obravnaval v dveh svojih delih - v spisu O latinskem jeziku, ki je bil napisan pred Cezarjevo reformo, ter v spisu O poljedelstvu, je bil napisan leta 37 pr. Kr., torej po julijanski reformi. V šesti knjigi dela, posvečenega latinskemu jeziku, Varon obravnava tudi rimske praznike skozi celo leto. Zanimivo pri tem je, da le v treh primerih navede datum določenega praznika,115 sicer pa ga točni položaji praznikov znotraj leta ne zanimajo. Pri tem je treba imeti v mislih, da je bil rimski koledar pred Cezarjevo reformo predvsem civilen koledar, torej se je uporabljal za uradne zadeve ali sklepanje pogodb ipd., in kot smo videli zgoraj, se pogosto ni skladal z dejanskim sončnim letom. Za vsakdanje potrebe je bilo torej do neke mere vseeno, na kateri dan v letu so padli prazniki, saj se je to lahko spreminjalo iz enega leta v drugo, poleg tega so bili ljudje zaradi nenatančnosti republikanskega koledarja navajeni spremljati zvezde in se na ta način orientirati v letu za stvari, kot so bila poljedelska opravila. V tem pogledu je Varonov odnos do koledarja podoben Katonovemu, ki je v svojem kmetijstvu posvečenem spisu točne koledarske datume prav tako uporabljal zgolj za uradne potrebe, torej za sklepanje poslov ipd. Prav tako je zanimivo Polibijevo opažanje (19.14 in nasl.), da mora general temeljito poznati gibanje zvezd in zodiak, da lahko
111	Kratek pregled tega je v Feeney, Caesar's Calendar, 196-201.
112	Seveda je danes poznan kot gregorjanski koledar, poimenovan po papežu Gregorju XIII, ki je v 16. stoletju spremenil pravilo glede interkalacije prestopnih dni in ponovno uskladil koledar s sončnim letom.
113	Cf. Prav tam, 193-94.
114	Prav tam, 198-200.
115	Prav tam, 199 op. 146 (na str. 296).
MAKROBIJEV EKSKURZ O RIMSKEM KOLEDARJU (SAT. 1.12-16)
99
pravilno načrtuje premike svojih enot, uporabe koledarja (grški koledarji so bili seveda prav tako nezanesljivi kot rimski) pa v tem pasusu ne omenja.116
Spremenjen odnos do koledarja, ki ga je prinesla uskladitev koledarskega in sončnega leta, se vidi iz Varonovega dela O poljedelstvu. V njem v pasusu (1.28.1), ki omenja, v katerem zodiakalnem znamenju je sonce na dan, ko se začenja vsak izmed štirih letnih časov, za te dneve navede tudi točne datume, česar pred Cezarjevo reformo ne bi mogel storiti in zaradi nestabilne narave republikanskega koledarja to tudi ne bi imelo smisla.117 Ista sprememba je razvidna tudi pri drugem, nekoliko kasnejšem avtorju - namreč pri Pliniju Starejšem. Ta je v svojem Naravoslovju posvetil daljši pasus (18.201-320) letu, s poudarkom na kmetijskem letu. Kot bi pričakovali glede na naravo Plinijevega dela, vsebuje ta pasus precej več koledarskih datumov kot pravkar omenjeno Varonovo delo, za nas pa je zanimiv zlasti odsek, v katerem obravnava vprašanje, kdaj se sejejo določeni posevki. Plinijevo stališče glede časa setve je bilo, da je treba upoštevati koledar in vreme, vendar na tem mestu (18.205) zapiše, da se nekateri sploh ne ozirajo na vreme, temveč se ravnajo izključno po koledarju. To pred uvedbo julijanskega koledarja seveda ni bilo mogoče.
Četudi je Cezarjeva reforma modernizirala rimski koledar in njegovo uporabnost s tem premaknila iz formalne državne sfere na vsa področja življenja, saj so se Rimljani lahko zanesli, da bodo isti meseci vsako leto padli v isto obdobje in letni čas, pa za razliko od današnjega časa, ko uporabljamo le en koledar, julijanski koledar ni nemudoma nadomestil vseh ostalih. Slednji se je uveljavil na slabo urbaniziranem zahodu cesarstva, na vzhodu pa so številna grška mesta še več stoletij po Cezarjevi smrti ohranila svoje lokalne koledarje, ki se od julijanskega niso razlikovali le po imenih mesecev. Prav tako je potrebno imeti v mislih tudi dejstvo, da so bili številni rimski prazniki, ki so bili zabeleženi v fastih, v prvi vrsti prazniki mesta Rim, ne pa vseh rimskih mest ali celotnega cesarstva, kar je uradnemu koledarju vedno dajalo nekoliko specifičen, na cesarsko prestolnico vezan značaj.118
6. IMENA MESECEV
Ekskurza o koledarju Makrobij ni izkoristil zgolj za sumarno predstavitev razvoja rimskega koledarja, temveč tudi za razlage imen mesecev in predstavitev nekaj z njimi povezanih obredov, zato bo v nadaljevanju na kratko predstavljeno, kaj Makrobij pove o tej temi. Tu se je večkrat posluževal etimoloških in religioznih razlag, ki so bile plod rimske antikvarne literature.
116	Michels, Calendar, 16 op. 19.
117	Kot zanimivost navajam Varonove datume: pomlad se začenja 7. februarja, poletje 9. maja, jesen 11. avgusta, zima pa 10. novembra.
118	Feeney, Caesar's Calendar, 209-211.
100
Matej Petrič
O Januarju (1.13.3) pravi, da je ime dobil po dvoglavem bogu Janu, saj se tudi ta mesec ozira nazaj v staro in naprej v novo leto.
Februar (1.13.3) je po Makrobiju poimenovan po bogu Februu, ki nadzoruje obredno čiščenje (lustratio), saj je treba februarja državo obredno očistiti.
Za marec (1.12.5-7), ki je bil prvi mesec v »Romulovem« letu, pravi, da je poimenovan na čast Romulovega očeta Marsa. Tega meseca vestalke prižgejo nov ogenj, na Regiji, po kurijah in domovih svečenikov se nameščajo novi lovorovi venci, učitelji dobivajo plačilo za celoletno delo, pobirajo se davki in rimske matrone sužnjem nosijo hrano. S tem naj bi jih vzpodbujale k dobremu delu, tako kot se jim s prinašanjem hrane decembra med saturnalijami gospodarji zahvalijo za dobro služenje.
April (1.12.8-14) ponuja Makrobiju možnost naštevanja več razlag njegovega imena. Po eni izmed možnosti naj bi ime prišlo iz grščine - mesec naj bi se sprva imenoval aphrilis, po grški besedi za peno (a^poq). Ker se je iz pene rodila Venera, je torej Romul s tem imenom želel počastiti svojo mater Venero, ki ji je namenil drugi mesec v letu. Druga razlaga imena april je, da gre za aperilis, za mesec, ki odpira. Aprila se namreč leto otopli, skopni sneg, vreme ni več tako oblačno in rastlinje začenja rasti in brsteti.
Največ prostora zasedajo številne interpretacije, povezane z mesecem majem (1.12.16-29), ki jih za ilustracijo zgolj navajam. Makrobij najprej omeni, da je po mnenju Fulvija Nobiliorja do poimenovanja prišlo po Romulovi delitvi ljudstva v dve skupini, maiores in iuniores. Na čast prvih je bil poimenovan maj, na čast drugih pa junij. Po mnenju drugih naj bi Rimljani ta mesec prevzeli iz Tuskula, kjer obstaja bog Maj, ki je identičen z Jupitrom. Cincij omenja, da je mesec dobil ime po Maji, Vulkanovi ženi, vendar Pizon pravi, da je bil Vulkan poročen z Majesto in ne z Majo. Nekateri pravijo, da je Maja Merkurjeva mati, Kornelij Labeo pa trdi, da je Maja v bistvu boginja Zemlja, ki ji Rimljani pravijo Bona Dea (Dobra boginja). Po drugih interpretacijah gre pri tej Maji za Prozerpino ali za neko Favnovo hčer, ki jo je njen oče hotel posiliti - sprva neuspešno, potem pa se je spremenil v kačo in uresničil svoje nečiste namene. Po interpretaciji tretjih gre dejansko za Medejo.
Za junij (1.12.30-33) Makrobij ponuja le dve interpretaciji - ali je poimenovan na čast Junone - prvotno ime naj bi bilo namreč »junonij«, kakor se je ta mesec imenoval v fastih v Ariciji in Prenestu, ali pa je mesec poimenovan po Juniju Brutu, prvem konzulu po izgonu kraljev.
Julij (1.34) je svoje prvotno ime kvinktil (»peti mesec«) obdržal tudi potem, ko je Numa letu dodal januar in februar, nato pa je bil na predlog Marka Antonija poimenovan po Juliju Cezarju, ki se je tega meseca tudi rodil (12. julija 100 pr. Kr.).
V povezavi z avgustom (1.12.35) je Makrobij pomemben vir, ker citira del senatnega odloka, s katerim je bil sekstil (»šesti mesec«) preimenovan po
Makrobijev ekskurz o rimskem koledariu (Sat. 1.12-16)	101
prvem rimskem cesarju, ker je ta skozi leta več svojih uspehov dosegel prav tega meseca.119
S preostalimi meseci (1.12.36-37), ki so obdržali svoja prvotna numerič-na imena, Makrobij opravi sumarno, saj niso omogočali vključitve nadaljnjih etimoloških ekskurzov. Znano je sicer, da so tudi nekateri izmed teh doživeli začasno preimenovanje.120 Makrobij v zvezi s tem omenja le september in oktober, ki ju je Domicijan preimenoval v germanik in domicijan (torej je oba meseca poimenoval po sebi), kar je bilo po njegovi smrti razveljavljeno.121 Iz drugih virov je znano, da so se v rimskem koledarju želeli ovekovečiti tudi drugi cesarji. Neron je po sebi preimenoval kar tri mesece - april, maj in junij,122 najobsežnejša pa je bila Komodova reforma, v okviru katere je bilo preimenovanih vseh dvanajst mesecev. Ker Makrobij izmed pravkar naštetih sprememb omenja le Domicijanovo, lahko vir, na podlagi katerega temelji ta del Saturnalij, datiramo v čas med Domicijanom in Komodom.123 Prav tako se pri omembi verskih praznikov ali posebnosti v posameznih mesecih omeji le na tiste mesece, kjer bi take stvari lahko služile za etimološko razlago imena, kar pomeni, da o zadnjih šestih mesecih ne pove tako rekoč ničesar124
7. KALENDE, NONE, IDE
Drugi del ekskurza o koledarju (1.15.4-16.36) predstavlja razprava o nekaterih posebnih dneh v letu. Zaradi dolžine tega dela se bom v nadaljevanju omejil zgolj na to, kar Makrobij pravi o kalendah, nonah in idah.
Prvotni rimski meseci so bili lunarni in odsev tega so trije posebni dnevi, ki so se zvrstili v vsakem mesecu - kalende, none in ide.125 Kalende so bile prvi dan v mesecu, none peti ali sedmi, ide pa trinajsti ali petnajsti. Ti trije
119	Leta 43 pr. Kr. je avgusta nastopil svoj prvi konzulat, leta 30 pr. Kr. je avgusta pokoril Egipt, avgusta 29 pr. Kr. pa je imel v Rimu tri triumfe.
120	O tendencah mogočnih Rimljanov po ovekovečenju lastne veličine s spreminjanjem rimskega koledarja, najsi je šlo za imena mesecev ali za ustanavljanje praznikov, ki so obeleževali obletnice kakšnih pomembnih vojaških zmag, cf. prav tam, 188-9.
121	Cf. Suet. Dom. 13.3: post autem duos triumphos Germanici cognomine assumpto Septembrem mensem et Octobrem ex appellationibus suis Germanicum Domitianumque transnominauit, quod altero suscepisset imperium, altero natus esset. »Po dveh triumfih pa je prevzel pridevek Germanik in po sebi preimenoval september in oktober v germanik in domicijan, saj je pod prvim imenom postal cesar, pod drugim pa se je rodil.« Ime Germanik je postalo del njegove cesarske titulature po zmagi nad Germani. Znano je tudi, da je senat želel preimenovati mesec september po Tiberiju, oktober pa po njegovi materi Liviji, kar pa je Tiberij zavrnil (Suet. Tib. 26.2).
122	Za april cf. Tac. Ann. 15.74.1: tum ... mensisque Aprilis Neronis cognomentum acciperet. »Tedaj je bil tudi mesec april preimenovan po Neronu.« Novo ime je bilo Neroneus. Za maj in junij cf. Tac. Ann. 16.12.2. Maj je dobil ime Claudius, junij pa Germanicus. Vsa tri nova imena izhajajo iz Neronovega uradnega imena Claudius Nero Caesar Germanicus.
123	Wissowa, De fontibus, 22-23.
124	Po naključju je tudi Ovidij v svojem Rimskem koledarju prišel zgolj do polovice leta.
125	O teh dneh Makrobij poroča v Sat. 1.15.4-22.
102
Matej Petrič
dnevi so prvotno ustrezali trem luninim menam - kalende so pomenile dan po mlaju, ko je postal viden nov lunin krajec,126 none so bile dan, ko je bila vidna polovica lune, na ide pa je bila polna luna.127 Izmed teh dni sta bila sprva fiksna le dva: kalende so vedno padle na prvi dan v mesecu, ide pa osem dni (po rimskem inkluzivnem štetju devet) za nonami.128 Ker lunarni meseci niso vsi enako dolgi zaradi eliptične orbite Lune in ker se med vrtenjem Lune okrog Zemlje obe telesi hkrati vrtita okrog Sonca, dolžina sinodičnega luninega meseca, ki povprečno traja 29.53 dni, variira za skoraj 13 ur.129 Zaradi različno dolgih mesecev je tudi datum non variiral in so ga svečeniki določili šele na kalende.130 Ti trije dnevi so pomenili tudi osnovo za datacijo ostalih dni v mesecu. Za razliko od današnjega sistema Rimljani namreč dni v mesecu niso šteli od 1 do 31, temveč so jih šteli nazaj od naslednjih kalend, non ali id. Prvotno je imel rimski mesec še en poseben dan, ki je predstavljal nekakšne zrcalne none, Tubilustrium, ki je bil osem dni po idah in prav toliko dni pred naslednjimi kalendami, vendar je ta dan v zavesti Rimljanov hitro zamrl.131
V zvezi s temi posebnimi dnevi Makrobij navaja več zanimivosti. Preden je Gnej Flavij javno objavil rimski koledar, je imel izključen pregled nad njim pontifikalni kolegij (1.15.9). Eden izmed njegovih članov, pontifex minor, je opazoval pojav prvega krajca po mlaju. Ko je postala luna vidna (na kalende), je novico sporočil regi sacrificulo, s katerim sta skupaj opravila žrtvovanje in sklicala ljudi na Kapitol v bližino curiae Calabrae, ki je stala blizu Romulove koče. Tam jim je pontifeks sporočil, čez koliko dni bodo nastopile none, in v primeru, da je bilo to čez 5 dni, petkrat izrekel besedo calo, ki izvira iz grškega glagola Ka\w, kar pomeni »kličem«. Če so none nastopile čez sedem dni, je svečenik calo ponovil sedemkrat. Dejansko se je formula glasila calo Iuno Co-uella.132 Od tod naj bi tudi izviralo tudi ime kurije (curia Calabra), pred katero se je na kalende zbralo ljudstvo (1.15.10-12).
Funkcija non je bila, da so se na ta dan v mestu zbrali okoliški podeželani in od rexa sacrorum izvedeli, kdaj bodo tisti mesec potekali verski prazniki (1.15.12). Ide kakšnih posebnih funkcij niso imele. V zvezi s tem lahko rečemo, da je bil ritual, ki ga Makrobij povezuje s kalendami, najbrž kasneje izumljen na podlagi etimološke razlage imena za ta dan in zato ni zanesljivo, v kolikšni meri Makrobijev opis drži.133 Za konec omenimo le, da Makrobij poleg kalend tudi za ide ponuja več etimoloških razlag. Po eni strani naj bi zato,
126	Sat. 1.15.5.
127	Sat. 1.15.15.
128	Od tod tudi njihovo ime, sc. a. d. nonum idus. Cf, Rupke, Calendar, 25.
129	Samuels, Chronology, 5-11.
130	Rupke, Calendar, 30.
131	Prav tam, 26 in nasl.
132	Varro, Ling. 6.27.
133	Rupke, Calendar, 25.
MAKROBIJEV EKSKURZ O RIMSKEM KOLEDARJU (SAT. 1.12-16)
103
ker je tedaj vidna polna luna, ime prišlo iz glagola uidere (uidus oziroma idus), po mnenju drugih je ime grško (iz siSoq, »oblika«). Ime bi lahko prišlo tudi od posebnih ovc (ouis idulis), ki so jih Etruščani na vsake ide žrtvovali Jupitru, po Makrobiju pa je najverjetneje njihovo ime izvira iz dejstva, da mesec delijo na pol, saj naj bi v jeziku Etruščanov iduare pomenilo diuidere, tako kot je uidua dejansko ualde idua oziroma ualde diuisa, se pravi a uiro diuisa.134
Opis posebnih dni Makrobij zaključi z raznimi prazničnimi dnevi in dnevi, ki veljajo za nesrečne oziroma za ugodne za kakšno stvar. Ker le-ti ne vplivajo na strukturo koledarja, v tem prispevku ne bodo obravnavani.
8. ZAKLJUČEK
Makrobijev ekskurz o rimskem koledarju je v ohranjeni antični literaturi najdaljši strnjen opis, posvečen tej temi. Kot je prispevek pokazal, so Makrobija pri njegovem pisanju vodile predvsem antikvarske težnje. Njegova glavna želja je bila, da je v okviru Saturnalij, ki so ponujale zgoščen pregled za poznoan-tično aristokracijo pomembnih kulturnih tem, ponudil kratek pregled razvoja koledarja in raznih z njim povezanih posebnosti. Kot velja za celotne Saturna-lije, tudi ekskurz o koledarju temelji primarno na republikanskih virih, četudi prek posrednikov Svetonija in Kornelija Labeona. Lep del navedenega v Ma-krobijevem času ni več veljal, saj so po prepovedi poganstva številni praznični dnevi izgubili svoj prvoten značaj ali pa so sploh izginili iz rimskega koledarja. Obenem se je do 5. stoletja korenito spremenil tudi sistem rimske uprave, zato številne posebnosti, ki so regulirale delovanje rimskih uradnikov in ki jih omenja Makrobij, tedaj niso več obstajale, saj so primarno sodile v kontekst rimske republike.
Zanimivo je tudi vprašanje, česa vsega Makrobij ne obravnava. Tako nikjer ne omenja, zakaj Rimljani dneve v mesecu štejejo nazaj, nikjer se niti ne dotakne zapletenega vprašanja datiranja let po konzulih, olimpijadah ali ab urbe condita. Prav tako se z izjemo nundin nikjer ne naveže na način delovanja rimskega tedna oziroma niti ne omenja, da je kakšna taka koledarska enota sploh obstajala, čeprav bi mu po poganskih bogovih poimenovani dnevi v tednu ponujali možnost za daljše poglavje o razlogih za tako poimenovanje. Obenem je rimski koledar predstavljen kot nekakšna monolitna stvaritev, ki velja za celotno cesarstvo, četudi so npr. grška mesta še v Makrobijevem času deloma ohranila svoje stare koledarje, katerih meseci se ne le po imenu, pač pa tudi po številu dni in po svojem začetku niso ujemali z julijanskim koledarjem. Le-ta je nato ostal v veljavi še dobro tisočletje vse do 16. stoletja, ko je doživel svojo zadnjo korekcijo v obliki gregorijanskega koledarja.
134 Sat. 1.15.17.
104
Matej Petrič
Kot smo videli, je v določenih ozirih Makrobij problematičen oziroma pomanjkljiv vir za preučevanje rimskega koledarja. Kljub temu je njegov koledarski ekskurz pomemben vir za zgodovino koledarja in predvsem za percepcije, ki so jih imeli Rimljani o svojem koledarju. Danes nobena razprava o rimskem koledarju ne more mimo tega besedila, njegovo vrednost pa so prepoznali že pred 19. stoletjem, ko je vladalo veliko zanimanje za antične koledarje. V srednjem veku je večina ljudi, ki so znali brati in ki so brali Makrobija, posegla po njegovem Komentarju, vendar tudi Saturnalije niso ostale povsem brez odmeva. Njihov koledarski del (1.12-15) je bil v 7. stoletju ekscerpiran na Irskem in je nastopal kot samostojno delo z naslovom Disputatio Chori et Praetextati.135 Neznani avtor je Makrobijevo besedilo mestoma precej skrajšal in izpustil določene preveč poganske konotacije, ki za nekoga, ki ga je zanimalo delovanje koledarja, v 7. stoletju niso imele nobene uporabne vrednosti. Ta ekcerpt je v 8. stoletju v svojih delih citiral Beda, ki naj bi ga poznal prek nekega posrednega dela iz druge polovice 7. stoletja. Že v obdobju renesanse so Saturnalije postale precej bolj priljubljeno in brano delo, saj so podobno kot Atiške noči Avla Ge-lija ponujale nekakšen rudnik raznih realij, anekdot in kuriozitet, s katerimi so humanisti lahko obogatili svoja dela in pokazali svojo učenost. Kasneje je vzporedno s prevladujočim mnenjem, da so poznoantična besedila v jezikovnem in umetniškem smislu manjvredna, priljubljenost Saturnalij upadla in še danes ostajajo na obrobju kanona antičnih latinskih besedil.
Matej Petrič, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta;
matej.petric@ff.uni-lj.si
BIBLIOGRAFIJA
Alle, Bernard. »The Early Roman Celandar.« The Classical Journal 43, št. 3 (1947): 163-68. Cameron, Alan. »The Date and Identity of Macrobius.« The Journal of Roman Studies 56,
št. 1 in 2 (1966): 25-38. Cameron, Alan. The Last Pagans of Rome. Oxford: Oxford University Press, 2011. Chantraine, Heinrich. »Zum römichen Kalender.« Hermes 104, št. 1 (1976): 115-118. Feeney, Denis. Caesar's Calendar. Berkeley: University of California Press, 2007. Freyburger, Gérard, izd. Censorinus: Le jour anniversaire de la naissance. Pariz: Les Belles Lettres, 2019.
Herzog, Reinhart, in Lebrecht Schmidt, Peter, ur. Handbuch der lateinischen Literatur der Antike. Zv. 6.1 Die Literatur im Zeitalter des Theodosius (374-430 n. Chr.). München: C. H. Beck, 2020.
Holford-Strevens, Leofranc, izd. Auli Gelli Noctes Atticae. Oxford: Oxford University Press, 2020.
Holford-Strevens, Leofranc, izd. The Disputatio Chori et Praetextati. Turnhout: Brepols, 2019.
135 Za delo glej Holford-Strevens, Disputatio, 1-7.
Makrobijev ekskurz o rimskem koledarju (Sat. 1.12-16)
105
Hüttig, Albrecht. Macrobius im Mittelalter. Ein beitrag zur Rezepzionsgeschichte der
Commentarii in Somnium Scipionis. Frankfurt na Majni: Peter Lang, 1990. Jones, Arnold Hugh Martin, Martindale, John Robert, in Morris, J., ur. The Prosopography of the Later Roman Empire. 1. zvezek (A.D. 260-395). Cambridge: Cambridge University Press, 1971.
Jones, Christopher. Between Pagan and Christian. Cambridge, MA: Harvard University Press, 2014.
Kaster, Robert, izd. Macrobius: Saturnalia. Zv. 1. Loeb Classical Library 510. Cambridge,
MA: Harvard University Press, 2011. Kaster, Robert, izd. Macrobius Ambrosius Theodosius: Saturnalia. Oxford Classical Texts.
Oxford: Oxford University Press, 2011. Mayhoff, Karl, izd. C Plinii Secundi Naturalis historiae libri XVI-XXII. Stuttgart: B. G. Teubner, 1892.
de Melo, Wolfgang, izd. Varro: De lingua Latina. Oxford: Oxford University Press, 2019. Michels, Agnes. »The Calendar of Numa nad the Pre-Julian Calendar.« Transactions and
Proceedings of the American Philological Association 80 (1949): 320-46. Michels, Agnes. The Calendar of the Roman Republic. Princeton, NJ: Princeton University Press, 1967.
Mommsen, Theodor, izd. C. Iulii Solini Collectanea rerum memorabilium. Berlin: In ae-
dibus Friderici Nicolai, 1864. Mommsen, Theodor. Die römische Chronologie bis auf Cäsar. Berlin: Weidmannsche Buchhandlung, 1859.
Reynolds, Leighton in dr., izd. Texts and Transmission. A Survey of the Latin Classics.
Oxford: Clarendon Press, 1983. Romer, Frank. »Reading the Myth(s) of Empire: Paradoxography and Geographic Writing in the Collectanea.« V: Solinus. New Studies, ur. Kai Brodersen, 75-89. Heidelberg: Verlag Antike, 2014.
Rüpke, Jörg. The Roman Calendar from Numa to Constantine. Oxford: Wiley Blackwell, 2011.
Salzman, Michele Renee. The making of the Christian Aristocracy. Social and Religious Change in the Western Roman Empire. Cambridge, MA: Harvard University Press. 2004.
Samuel, Alan. Greek and Roman Chronology. München: C. H. Beck, 1972. Wissowa, Georg. De Macrobii Saturnaliorum fontibus capita tria. Breslau: 1880. Wolkenhauer, Anja. Sonne und Mond, Kalender und Uhr. Studien zur Darstellung und poetischen Reflexion der Zeitordnung in der römischen Literatur. Berlin: deGruyter, 2011.
IZVLEČEK
Članek obravnava koledarski ekskurz iz Makrobijevih Saturnalij. To antikvarno delo iz prve polovice 5. stoletja vsebuje dva pasusa, posvečena koledarskim vprašanjem (Sat. 1.3 in 1.12.16), ki sta predvsem zaradi virov, na katerih temeljita, kot tudi zaradi obširnega prikaza še danes nepogrešljiv vir za preučevanje rimskega koledarja. Vsebujeta namreč številne podatke, ki manjkajo v primerljivih pasusih pri Cenzorinu in Solinu. V članku se najprej posvečam avtorju Saturnalij, Makrobiju Ambroziju Teodoziju. Po predstavitvi
106	Matej Petrič
Saturnalij in njihove strukture se težišče članka prenese na osvetlitev koledarskega pasusa in na njegovo umestitev v Saturnalije. V tem delu skušam pokazati, zakaj je Makrobij omenjal določene stvari in v kolikšni meri zapisano drži oziroma je plod kasnejše antik-varne literature, na podlagi katere je Makrobij pisal.
Ključne besede: Makrobij, Saturnalije, rimski koledar, meseci, rimska republika, pozna antika
ABSTRACT
Macrobius' description of the roman calendar
This paper is concerned with the large portion of the first book of Macrobius' Saturnalia dealing with the intricacies of the roman calendar. The Saturnalia, dating from the first half of the 5th century, is even today an invaluable source for anyone interested in the history of the roman calendar, primarily because it is based on several otherwise lost authors and contains a much fuller and more detailed description of the development of the calendar than similar passages in Censorinus or Solinus. The paper thus offers a presentation of Macrobius, an important 5th century author, and then deals with the structure and content of the Saturnalia. Its main focus is an analisis of the description of the roman calendar (Sat. 1.3 & 1.12-16). In it I hope to show what led Macrobius to include certain things in his description and to what extent his text is a reliable witness to the history of the calendar.
Keywords: Macrobius, Saturnalia, Roman calendar, months, Roman republic, late antiquity
DOI: https://d0i.0rg/10.4312/keria.22.1.107-124
Marko Marinčič
Evropska »večjezičnost« in klasična jezika
Caietano Gantar nonagenario,
quia bonis artibus semper favit
Klasična jezika, latinščina in stara grščina, sta v uradnih dokumentih Sveta Evrope, ki govorijo o evropski večjezičnosti, vseprisotna.1 Tudi v uradnem sklepu Sveta EU nastopata »kot vir številnih modernih jezikov ... olajšujeta učenje jezikov in prispevata k ohranjanju/razvijanju [sustainability] naše skupne dediščine«, vendar tudi konkretno v zvezi s prizadevanji za učenje tretjega jezika.2 Priročnik Sveta Evrope jima v sklopu plurilingvizma namenja mesto, skoraj enakovredno mestu modernih tujih jezikov.3 Tudi slovenska Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018 poudarja potrebo po njunem učenju »po vsej vertikali«. Čeprav je položaj latinščine v osnovni šoli čedalje slabši4 in je celo projekt obveznega drugega tujega jezika v osnovni šoli zastal,5 se je latinščina ob drugih tujih jezikih uspešno vključila v pilotni projekt Jeziki štejejo (2017-2022).6 Vendar ta projekt ob vseh dobrih namenih ni mogel nadomestiti tistega, kar bi lahko omogočila uvedba obveznega drugega tujega jezika, če bi bila med te tuje jezike vključena tudi latinščina.
1	Coste, Plurilingual and Pluricultural Competence, isti: Plurilingual and Intercultural Education; Cavalli, Plurilingual and Intercultural Education.
2	Svet Evropske unije, Council conclusions.
3	Beacco, Guide for the Development and Implementation of Curricula (2016, prva, delovna izdaja 2010). Precej manj spodobuden je najnovejši (2019) dokument Evropske komisije, Priporočilo sveta, ki klasičnih jezikov sploh ne omenja, vendar tudi pouk modernih jezikov omejuje na osnovne potrebe komunikacije znotraj enotnega trga dela in v večjezičnih okoljih.
4	Temeljit pregled Pirkmajer Slokan, »Pregled pouka latinščine«.
5	Še preden ga je pokopala finančna kriza, je bil deležen številnih neutemeljenih kritik, katerih skupni imenovalec - »angleščina zadostuje, vse ostalo je prenaporno« - je bil karseda neskladen s političnimi usmeritvami EU.
6	Gl. https://www.zrss.si/objava/jest-jeziki-stejejo, obiskano 1. 9. 2020.
108	Marko Marinčič
Povsem jasno je, da vloga klasičnih jezikov v osnovni in srednji šoli ne more biti enaka vlogi govorjenih jezikov. Če odmislimo hvalevredne, a v veliki meri eksotične poskuse obujanja latinščine kot živega jezika,7 raven sporazumevanja tu odpade. Ob koristih, ki jih ima pouk klasičnih jezikov za splošno (jezikovno) izobrazbo in pri učenju modernih jezikov, ostaja idealni cilj branje antičnih klasikov in novoveške latinitete, seveda vključno z napisi, dokumenti, ostanki znanstvene latinščine v medicini in drugod, in vendar gre v vseh primerih za pisna besedila. Toda kar zadeva pot do tega cilja, je didaktika klasičnih jezikov v 20. stoletju doživela podobne spremembe kot didatika modernih jezikov. Reforma pouka modernih tujih jezikov, ki jo je (s kar prepogosto citiranim člankom) sprožil nemški jezikoslovec Wilhelm Vietor,8 je sicer res pomenila reorientacijo k bolj praktičnim ciljem: branje (modernih) klasikov že dolgo ni več edini ali poglavitni cilj; vendar se je tudi v primeru, ko imamo v mislih najzahtevnejše cilje, zdel nujen zlasti odmik od metode, ki so jo moderni jeziki povzeli po klasičnih in temelji na pouku slovnice, učenju leksike in na prevajanju. Izraz »pruska« metoda, ki se danes v anglofonem svetu pogosto slabšalno rabi za t. i. grammar-translation method, prvotno sploh ni bil slabšalen; izvira iz vplivne priredbe nemških učnih metod, ki jo je leta 1844 objavil B. Sears pod naslovom The Ciceronian or the Prussian Method of Teaching the Elements of the Latin Language.9
»Pruske« metode danes niti med učitelji klasičnih jezikov ne goji nihče več; celo v okoljih z osemletnim poukom latinščine, ko cilj ostaja branje (tudi zahtevnejših) izvirnikov, je prevladalo spoznanje, da prepodrobno ukvarjanje z opisno slovnico, zlasti z oblikoslovjem, kvečjemu ovira »akulturacijo« v starem jeziku in da so bolj neposredne metode s poudarkom na branju in z elementi aktivne rabe učinkovitejše. Zagovorniki teh pristopov se radi (nekoliko naivno) sklicujejo na Montaigna, ki s katerim se je vzgojitelj od najzgodnejšega otroštva pogovarjal v latinščini: »Brez veščine, brez knjige, brez slovnice in pravil, brez šibe in solza sem se naučil latinščine, enako čiste, kot jo je znal moj učitelj v šoli.« (Eseji 1.26, O vzgajanju otrok) A čeprav aktivna uporaba jezika ni več cilj, je živa (deloma aktivna) uporaba latinščine preverljivo učinkovita pot, tudi ko poglavitni cilj ostaja razumevanje besedil oz. branje.10
7	Glede žive uporabe latinščine med klasičnimi filologi vlada globoko nesoglasje. Številni jo zavračajo zaradi ekscesnih pojavov, ko tradicija latinskega humanizma pomeni (skoraj samo še) oblačenje v toge, venčanje z lovorom in histrionske govorniške nastope, po možnosti v klasični oz. restituirani izgovarjavi. Vendar posamezni nedolžni ekscesi niso prepričljiv argument zoper živo rabo latinščine, četudi je ta omejena na akademska okolja in gimnazijske kontubernalije.
8	Der Sprachunterricht muss umkehren!
9	Slabšalno ga omenja tudi Richards, Approaches and Methods, 5, vendar z napačno letnico prve izdaje.
10	»Direktno« metodo je na področju pouka latinščine uspešno razvil danski latinist Hans Henning 0rberg (1920-2010), zlasti z učbenikom v dveh delih Lingua Latinaper se illustrata; o metodi gl. https://lingualatina.dk. Vendar obstajajo tudi kompromisne poti z reducirano opisno slovnico in agresivnejšim pristopom k branju; uspešna primera sta učbenika Learn to Read Latin in Learn to Read Greek, ki sta nastala pri pouku odraslih na univerzi Yale; slovenska izdaja latinskega učbenika Keller in Russell, Latinščina od besed do branja.
EVROPSKA »VEČJEZIČNOST« IN KLASIČNA JEZIKA
109
Ob tem se sliši protislovno, da se je edini resen poskus, latinščino uveljaviti znotraj Skupnega evropskega jezikovnega okvira (mednarodno uveljavljena kratica je CEFR, tj. Common European Framework of Reference for Languages; v slovenščini SEJO),11 pojavil v skupini zmernih tradicionalistov, ki jim je La-tinitas viva v veliki meri tuja. Wulf Brendel, Peter Kuhlmann, Dietmar Nagel in Heike Vollstedt so oblikovali zelo domišljen latinski »portfolio« v skladu s SEJO, natančno razčlenjen po ravneh od A1 do B2 in opremljen z nalogami za preverjanje in samopreverjanje. Model, ki so ga doslej uporabljali zlasti na Spodnjem Saškem, je ob nastanku podrobno pojasnil Peter Kuhlmann.12 »Portfolio« (Folia Portabilia Linguae Latinae) je zgledno oblikovan in neposredno uporaben. Nenavadna in nenavadno dosledno izpeljana je zlasti odločitev, da bo živo rabo jezika, ki je ključni cilj učenja modernih jezikov, v celoti nadomestila nekakšna zgodovinska »medkulturna kompetenca«. Avtorji se v velikem loku izognejo področju ustnega in pisnega sporazumevanja ter ga en bloc nadomestijo s komparativnim in kontrastivnim spoznavanjem antične kulture:
Medtem ko je v skupnem okviru (SEJO) jezikovno znanje opisani samo s kategorijama »znanje« (deklarativna raven) in »kompetenca« (proceduralna raven), latinski portfolio vključuje tudi razsežnost »primerjanja in razumevanja«. To utemeljujemo z dejstvom, da ravno pri pouku latinščine dvojezičnost in zgodovinska oddaljenost posredovane snovi zahtevata neprestano primerjanje in sopostavljanje, zato je vodilno didaktično-metodično načelo poučevanja pri-merj alno-konstrativni p ostop ek.13
Na prvi pogled se zdi, kot da skušajo avtorji »prelisičiti« skupni evropski okvir. Poskus seveda razkriva globoko nekompatibilnost klasičnih jezikov z »okvirom«, kot je zamišljen. Ključni cilj Okvira je izboljšanje sporazumevanja med govornimi skupinami Evrope, še posebno v razmerah čedalje bolj enotnega trga dela; celo »medkulturno« kompetenco Okvir omenja predvsem deklarativno, npr. v zvezi s spoštovanjem kulturne različnosti itd. V takem kontekstu latinščina učinkuje kot tujek. In vendar omejitev Okvir na neposredno sporazumevalno kompetenco razkriva pomanjkljivost, ki v enaki meri kot »mrtve« zadeva tudi žive jezike. Zdi se, da se Kuhlmann s to pomanjkljivostjo hudomušno okorišča, ko razsežnost primerjanja in razumevanja uvaja kot nekaj povsem novega, kot »kulturno posebnost«, ki je posebej lastna pouku
11	Barbara Zlobec me opozarja tudi na italijanski projekt Certificazione linguistica del latino (CLL), ki se od leta 2016 uveljavlja v Italiji; zanimivo je, da se CLL po analogiji s tujimi jeziki precej jasno omejuje na preverjanje jezikovnega znanja, in sicer na ravneh A1 do B2. S sistemom sem ob oddaji prispevka lahko seznanil zgolj površno, zato ga podrobneje ne morem predstaviti. Prim. zlasti http://www.cusl.eu/wordpress/?cat=51, obiskano 1. 9. 2020. Anglofonim okoljem sem se v celoti izognil, saj gre za povsem drugačne izobraževalne tradicije.
12	»Das Lateinportfolio.«
13	Prav tam, 54; prev. M. M.
110	Marko Marinčič
latinščine (skoraj kot vidik »drugačnosti«, ki jo je treba v imenu medkulturnega dialoga spoštovati ...).
Eden od razlogov, da »skupni evropski okvir« na ravneh C1 in C2 ni nikdar povsem zaživel, je v tem, da sistem ni mogel (in tudi ne more) rešiti temeljne zagate: neposredna jezikovna kompetenca se prepleta z izobrazbo oz. kulturnim horizontom uporabnika. Ta namreč na stopnji C1 »jezik uporablja prožno in učinkovito, tako za družabne kot za akademske in poklicne namene. Tvoriti zna jasna, dobro organizirana in poglobljena besedila o kompleksnih temah«.14 Na stopnji C2 zna pisati »povzetke in kritike strokovnih in književnih del«.15 To je že skoraj poklicna dejavnost, pri tem pa se na nižjih stopnjah književna besedila ne pojavljajo niti kot področje jezikovne kompetence, ki izhaja iz splošne razgledanosti (ta pa seveda sodoloča tudi izrazno obzorje). Značilno je, da se književna besedila omenjajo samo v »shemi za samoocenjevanje«, kjer je to prvino že težko zatajiti: »Razumem sodobno književno prozo.«16
Dilemo Okvir posredno prizna v posebni rubriki 4.3.5, ko se apologet-sko pokloni »estetskim« razsežnostim jezika. Tu proizvajanje leposlovja, ki ga sicer sploh ni nujno treba brati, naenkrat nastopi kot posebno (priučljivo?) področje jezikovne rabe, skupaj s petjem uspavank, popevk in obiskovanjem kulturnih prireditev:
Izvirne in umetniške rabe jezika so pomembne tako v izobraževalnem smislu kot same po sebi. Lahko so tvorbne, sprejemniške, interaktivne ali posredovalne (gl. 4.4.4 spodaj); lahko so govorne ali pisne. Vključujejo dejavnosti, kot so:
-	petje (otroške pesmice, ljudske pesmi, popevke itn.);
-	pripovedovanje ali zapisovanje zgodb itn.;
-	poslušanje, branje, pisanje in pripovedovanje domišljijskih besedil (zgodb, pesmi itn.), vključno z avdiovizualnimi besedili, stripi, slikanicami itn.;
-	igranje predstav po scenariju ali brez njega itn.;
-	tvorjenje, sprejemanje in izvajanje leposlovnih besedil, na primer: branje in pisanje besedil (novel, romanov, poezije itn.) ter izvajanje in gledanje/ poslušanje recitalov, odrskih predstav, oper itn.
Morda se zdi takšno povzemanje tega, kar je bilo [!] tradicionalno glavni, pogosto celo prevladujoč vidik poučevanja modernih jezikov v višjih razredih srednje šole ter višjem in visokem [!] izobraževanju, podcenjujoče. Pa ni mišljeno
14	Skupni evropski jezikovni okvir, 46.
15	Prav tam: 49; izrecno celo v strnjeni ocenjevalni lestvici »DIALANG«, str. 260. Podobno tudi v novi različici iz leta 2018, Svet Evrope, Common European Framework, kjer so sicer opisi bistveno bolj razdelani, vendar že pod C1 bolj kot jezikovno kompetenco opisujejo stopnjo izobrazbe oz. področje rabe jezika, npr. str. 77: »zna napisati ustrezen uvod in zaključek v daljšem poročilu, članku ali disertaciji o kompleksni akademski ali strokovni temi [...]«.
16	Prav tam, in to že pod B2.
EVROPSKA »VEČJEZIČNOST« IN KLASIČNA JEZIKA	111
tako. Nacionalne in regionalne književnosti so pomemben prispevek k evropski kulturni dediščini, ki ga Svet Evrope ocenjuje kot »dragocen skupni vir, ki ga je treba varovati in razvijati«. Literarne vede služijo številnim izobraževalnim ciljem - intelektualnim, moralnim in čustvenim, jezikovnim in kulturnim -, ne le čisto estetskim. Upajmo, da bodo učitelji književnosti na vseh ravneh v Okviru našli veliko relevantnega in koristnega za svoje delo ob tem, ko bodo poskušali svoje cilje in metode predstaviti bolj transparentno.17
Okvir se intelektualno zahtevnejšim področjem jezikovne komunikacije sicer odreka, a kljub temu pokroviteljsko poudari simbolni pomen »evropske kulture«. Že v naslednjem trenutku pa učitelju zabiča, naj to naftalinsko snov, če jo že podaja, ukroji po utilitarnih načelih. To stori s fakultativnim napotkom, ki pa je grozeče uokvirjen - pruska disciplina se vrača, le da tokrat Cicerona nima niti za okras:
Če želite, razmislite in po potrebi odgovorite:
Za katere domišljijske [v izvirniku ludic] in estetske rabe jezika bo učenec usposobljen [sic!] oz. se bo to od njega pričakovalo? [sic!]18
Nova različica19 skuša praznino zapolniti s posebnim področjem jezikovne rabe »Branje kot prostočasna dejavnost« (»Reading as a leisure activity«), še vedno pa vzdržuje ločnico med »običajnim« jezikom in »jezikom visoke kulture« (izraz je moj), ki ga celo na najvišjih ravneh (C1, C2) ne priznava kot zgodovinsko dokazljive naravne sestavine jezika, temveč ga razvršča v posebna področja jezikovne dejavnosti - še zlasti pogosto se v tej zvezi pojavlja ravno akademski poklic.
Problematika ni preprosta in enoznačna. Povezana je s praktičnimi potrebami in stvarnimi omejitvami pouka tujih jezikov, zlasti drugega tujega jezika, a tudi angleščine same. Kljub temu »enotni evropski okvir« jasno priča o tem, da so po vietorovski »revoluciji« tiste plasti jezika in kulture, ki jih pedagoški modernisti tudi ideološko povezujejo z nekdanjim šolskim elitizmom, obvi-sele v zraku. Končni rezultat demokratičnega prevrata je redukcionistično razumevanje jezika, ki med drugim vodi v neživljenjsko in hiperelitistično potiskanje književnosti (in sploh vseh zahtevnejših izraznih plasti) proti najvišjim ravnem standardizirane lestvice.
Oglejmo si pobliže zapis Janeza Skele v predgovoru k slovenskemu SEJO:
Vendar razvijanje raznojezičnosti ni zgolj funkcionalna nuja, ampak je tudi bistvena sestavina demokratičnega vedenja [sic!]. Priznavanje govorčevega
17	Skupni evropski jezikovni okvir, 79-80.
18	Prav tam, 80.
19	Svet Evrope, Common European Framework.
112
Marko Marinčič
raznojezičnega repertoarja namreč vodi k jezikovni strpnosti in k spoštovanju jezikovnih razlik, jezikovnih pravic posameznikov in skupin ter svobode izražanja. Zato jezikovno učenje in poučevanje nista zgolj stvar izobraževanja [sic!]. Stališče, da je učenje jezikov za izobraženo, »kulturno« elito, torej nekaj, kar omogoča dostop do pomembne književnosti, filozofije in umetnosti omikanih narodov, je že dolgo neustrezno, če je to sploh kdaj bilo. Učenje jezikov in raznojezičnost sta preprosto conditio sine qua non za uspešno sporazumevanje z ljudmi iz drugih kulturnih in jezikovnih okolij.20
Z mnenjem, da branje književnosti ne more več biti osrednji cilj jezikovnega pouka, se je mogoče povsem strinjati. Nekoliko nenavadna pa je izpeljava, po kateri »jezikovno učenje in poučevanje nista zgolj stvar izobraževanja«, ker je večjezičnost »bistvena sestavina demokratičnega vedenja [poudaril in z naglasom opremil M. M.]«. Ali to pomeni, da je nekdanjo »višjo omiko« nadomestila državljanska funkcija, ki ne potrebuje posebno poglobljenega vedenja? Ali sobivanje jezikov in kultur ni nekaj, kar naj bi presegalo pokorščino politični normi?
Razlog, da je klasična jezika v to shemo težko umestiti, je torej - protislovno - v njenem elitizmu, saj dostop najširše populacije do kulturnih dobrin omejuje.
Pri tej moji trditvi ne gre samo za iskanje paradoksa za vsako ceno. V Sloveniji so imeli napadi na klasično gimnazijo v 70. letih preteklega stoletja21 povsem drugačna ideološka ozadja, vendar v svojem popreproščenem utilitarizmu in dvoličnem sklicevanju na demokratičnost niso bili bistveno drugačni od novodobnih izobraževalnih diskurzov.22 Temeljna skupna poteza je ekskluzivizem, pogosto kot povsem neuzaveščen stranski učinek utilitarno in »demokratično« naravnanih izobraževalnih vzorcev.23 Izvrsten odziv na ta ekskluzivizem je zbornik Hartung, Lernen und Kultur, ki izobraževanje (v nasprotju s prevladujočim utilitarizmom) programsko interpretira kot kulturelle Teilhabe, kot udeleženost v kulturi.
V zvezi z enotnim evropskim jezikovnim okvirom pa se izkaže še nekaj zelo nenavadnega: spodnjesaški model latinskega portfolia je naravnan bistveno bolj demokratično kot SEJO, saj srečevanje s sferami (stare) kulture, ki presegajo praktične potrebe poklicnega in zasebnega življenja, predvideva na vseh stopnjah.
20	Skupni evropski jezikovni okvir, 9.
21	O tem Gantar, »Likvidacija klasične gimnazije«.
22	Prim. tudi Marinčič, »Klasična izobrazba«, 39, op. 6.
23	Ta moment poudarja tudi Canfora, sicer filolog marksistične orientacije, Gli antichi, 14: »La premessa - si sa - e che sapere di meno 'fa' piu 'democratico'«. Zanimiva so tudi njegova napotila (prav tam, 19-24) k Tocquevillovim svarilom pred antičnimi klasiki, ki ponujajo nevarne zglede političnega prevratništva in ljudstvo odvračajo od podjetniških prizadevanj. Prim. še Marinčič, »Klasična izobrazba«, 43-44.
EVROPSKA »VEČJEZIČNOST« IN KLASIČNA JEZIKA	113
Tudi naslednji programski dokument Sveta Evrope, ki modernim tujim jezikom sicer priznava splošnoizobraževalno vrednost, strogo ločuje med jezikom v rabi in jezikom »višje omike«:
Klasični in moderni tuji jeziki imajo kot predmeti obveznega šolanja nekaj ciljev, ki so jim skupni, in nekaj različnih. Skupno jim je, da se osredotočajo na poznavanje jezikov in razumevanje njihove narave, tujih kultur in učenčeve lastne kulture. V manjši meri pa jim je skupno učenje sporazumevanja z ljudmi, ki govorijo druge jezike. Pri klasičnih jezikih je komunikacija receptivna, pri modernih pa je receptivna in produktivna. Pri klasičnih jezikih so izobraževalni cilji humanistični, pri sodobnih, tudi pri jeziku, v katerem poteka šolanje, pa so tako humanistični kot utilitarni oz. praktični.24
Shematično razmejevanje med »uporabnim jezikovnim znanjem« in »kulturnimi vsebinami« se v kurikulih in učni praksi modernih jezikov pogosto kaže v instrumentalnem razumevanju jezika kot avtonomnega zbira kompetenc, pri čemer je zanemarjena posredniška funkcija jezika v širšem kulturnem kontekstu; »kultura« v takih kurikulih nastopa kvečjemu kot »posebna veščina, ki pride na vrsto za govorjenjem, poslušanjem, branjem in pisanjem«.25 Utvara, da je jezik kot »uporabljivo« sredstvo sporazumevanja skoraj neodvisen od mnogoterih kontekstov in situacij, je očitno globoka; splošna resnica, da je jezik del in vidik kulture (v najširšem smislu besede), v šolski praksi ni vselej sprejeta kot splošna resnica in jo je treba pogosto doka-zovati.26 Claire Kramsch zato skuša uveljaviti pojem »simbolne kompetence«, ki pomeni zavest o simbolnem pomenu besed, uvid v širši družbeni in zgodovinski pomen dogodkov ter razumevanje kulturnih spominov, ki jih budijo (jezik presegajoči) simbolni sistemi, šele to pa posamezniku omogoči, da se v taka okolja in okoliščine umesti ter vanje dejavno posega.27
Posebno zahtevno področje tega dokazovanja so koristi, ki jih prinaša branje literarnih besedil pri pouku (modernega) tujega jezika, in sicer tudi takrat, ko ta pouk splošnoizobraževalne koristi zavestno podreja praktičnim.28 Lahko je nizati dokaze, da taka besedila sodobnega uporabnika senzibilizirajo za plasti jezika in kulture, ki presegajo neposredno priučljive sporazumevalne zmožnosti. A ravno zato, ker pravkar omenjene plasti postavljajo na laž domnevo o instrumentalni uporabljivosti jezika, težko prepričajo poskusi, da bi skušali
24	Svet Evrope, Foreign languages, 4. Prev. M. M.
25	Kramsch, »The Cultural Component«, 4.
26	Uporaben Forschungsbericht je Kramsch, »Language and Culture«.
27	»Discourse, the Symbolic Dimension of Intercultural Competence«, »The Symbolic Dimensions of the Intercultural«. Vrsto argumentov in plastičnih primerov, ki zadevajo podobne razsežnosti pouka latinščine, ima Žmavc, »Jezikovna raba«.
28	Šlibar, »Sedmero tujosti literature«, vztraja pri temeljni »tujosti« literarnih besedil kot kvaliteti, ki je ni mogoče omejiti na ornamentalno ali instrumentalno vlogo.
114	Marko Marinčič
te koristi opredeliti kot uporabne in preverljive spretnosti in strategije, torej v jeziku »kompetenc«.29 Kot duhovito zapiše skupina s freiburške univerze, preden po temeljitem pregledu petnajstletnih izkušenj predlaga novo različico SEJO: čeprav kritiki skoraj v en glas zavračajo standardizirane lestvice, obenem zahtevajo vedno nove lestvice: za področja medialnosti, večjezičnosti, medkulturnosti, književnosti ...30 Nazadnje torej skušamo skalirati še tisto, s čimer smo želeli lestvice omajati.31
In res: dopolnjena različica SEJO32 med drugim vsebuje lestvico »Analiza in kritika ustvarjalnih besedil (vključno s književnostjo)«, ki na stopnji B2 predvideva »podajanje argumentiranega mnenja o delu, ki kaže zavest o tematskih, zgradbenih in oblikovnih značilnostih in se sklicuje na mnenja in argumente drugih«, na stopnji C1 pa zna učeči se »kritično ovrednotiti širok nabor besedil vključno z literarnimi besedili različnih obdobij in zvrsti«. Čeprav se zdi spodbudno, da so književna besedila v Okviru sploh našla mesto, ostaja jasno viden (neživljenjski) razcep med »vsakdanjo jezikovno rabo« in »visoko kulturo«. Se nekdo, ki zna jezik na ravni C1, res nujno zanima za literarno teorijo, zgodovino in kritiko? In obratno: so izrazne nianse, ki jih predvideva ta raven, res omejene na klasike leposlovja? Negotovost se jasno pokaže, ko začne SEJO kot kompetence opredeljevati standardne šolske prijeme, s katerimi skušamo šolarje motivirati za branje leposlovja:
A1 Zna s preprostimi besedami in stavki povedati, kaj je občutil/a ob nekem delu. [...]
A2 Zna opisati občutja literarne osebe in razloge zanja. [... ]
B1 Zna povezati občutja literarne osebe z lastnimi občutji ob tem. [... ]
B2 Zna opisati svoj čustveni odziv na delo in podrobneje pojasniti, kako je do tega odziva prišlo. [... ]
C1 Zna očrtati svojo interpretacijo literarne osebe: njenih psiholoških/čustvenih stanj, motivov in posledic njenih dejanj. [... ]
C2 No descriptor available.33
29	Nekaj praktičnih poskusov za nemščino kot tuji jezik: Kramsch, »Symbolische Kompetenz«, , Burwitz-Melzer, »Sprache und Identität«, Dobstadt in Riedner, »Dann machen Sie doch mal etwas anderes«, »Zur Rolle und Funktion der Literatur«. Šlibar, »Sedmero tujosti literature«, 35, sicer govori o specifičnih kompetencah, ki izhajajo iz ukvarjanja z literarnimi besedili, vendar izrecno nasprotuje misli, da bi tak okvir kompetenc služil preverjanju in ocenjevanju.
30	Schneider, »Gemeinsamer europäischer Referenzrahmen«, 201.
31	Barkowski, »Skalierte Vagheit«, je ob objavi SEJO utemeljeno govoril o »skalirani nedoločnosti«, in to že samo v zvezi z vrednotenjem ožje jezikovnih znanj.
32	Svet Evrope, Common European Framework, 117.
33	Prav tam, 117. Prev. M. M.
EVROPSKA »VEČJEZIČNOST« IN KLASIČNA JEZIKA
115
Novi SEJO samo reproducira razcep, s katerim že ves čas spopadajo učitelji tujih jezikov, a ga prepogosto rešujejo s tem, da izrazno zahtevnejša besedila (»vključno s književnostjo«) v pouk vključujejo predvsem bodisi kot »prosto-časni« dodatek bodisi pietetno, kot kulturni ornament. Književnosti namreč zaradi časovne stiske ne morejo nameniti podobne vloge, kot jo ima pri pouku slovenščine - predmet slovenščina, ki ima svetovno književnost nekako »v zakupu«, pa se s tujimi jeziki (in drugimi predmeti) povezuje kvečjemu prostovoljno in projektno. Kritika tu seveda sploh ne leti posebej na slovenščino kot šolski predmet, saj je šolska »epistemologija«, ki temelji na interesih predmetnih cehov, bistveno širši problem.
V zvezi s tujimi jeziki se ob tem pojavlja vprašanje, ali se namen tujih jezikov kot šolske vsebine sploh nujno ujema s tistim, ki je v ozadju standardiziranih lestvic, namenjenih ocenjevanju neposredno uporabnega znanja. Vsaj ko gre za moderne jezike, se v veliki meri ujema, saj je uporabnost takega znanja jezikovni globalizaciji navkljub očitna. Da bi zahtevna književna besedila v srednješolskih kurikulih dobila opazno mesto, je težko pričakovati tudi zaradi množičnosti tujejezičnega pouka na srednješolski ravni (in množičnosti samega srednješolskega izobraževanja). V obeh pogledih je jasno, da branje Höl-derlina in Mallarmeja ne more biti vsesplošni praktični cilj npr. gimnazijske nemščine in francoščine. Po drugi strani pa ni razlogov, da bi tuji jezik pri gimnazijskem pouku razumeli zgolj kot funkcionalno veščino brez splošnoizo-brazbenih koristi. Tak pristop se lahko zdi nujen le v primeru, če smo koncept izobrazbe (Bildung) zavrgli kot nekaj preseženega in ga v celoti nadomestili s funkcionalistično govorico kompetenc, po možnosti uniformno standardiziranih in uporabnih za ocenjevanje s pomočjo testov objektivnega tipa.
A čeprav imajo redukcionistične izobraževalne ideologije te vrste močno politično zaslombo, nimajo prav številnih artikuliranih zagovornikov; glasovi proti so prevladovali tako v zborniku prvih odzivov34 kot v številnih poznejših publikacijah, posvečenih tej temi.35 Hall je v svojem preglednem delu prepričljivo opisal razvoj, ki je vodil v nedorečeni položaj literature pri pouku angleščine kot prvega ali drugega jezika.36 Argumentacija teoretsko sicer ni zelo poglobljena; izhaja iz polemike z ruskimi formalisti in se naslanja na Bahtina. Ugotovitev, da diskurz literature (leposlovja?) ne obstaja v ločenosti od vseh drugih diskurzov, seveda ni epohalna; prav tako se zdi nekoliko naivna misel, da bi v časih, ko komaj še kakšen gimnazijec bere klasične romane 19. in 20. stoletja, ta besedila v imenu bahtinovske polifonije rehabilitirali kot učno snov
34	Bausch, Der gemeinsame europäische Referenzrahmen. Prim. zlasti prispevek Bredelle, »Lesen und Interpretieren«, o razumevanju branja, ki da je v CEFR trivializirano in povsem odtujeno splošnoizobraževalnim ciljem. Prim. tudi Steininger, »A Defence of Literature«, ki v zagovor branju leposlovja prepričljivo aktualizira romantično recepcijsko estetiko, temelječo na domišljijskih procesih, ki se sprožajo pri branju.
35	Npr. Bonnet in Breidbach, »Blut ist im Schuh«; prim. tudi druge prispevke v istem zborniku.
36	Literature in Language Education.
116
Marko Marinčič
(tj. zato, ker vsebujejo tudi »glasove vsakdanjosti«). Kljub temu je zelo prepričljiv očitek na račun zgolj ali predvsem deskriptivnega pouka književnosti. Tak pristop pomeni implicitno priznanje, da se pri jezikovnem pouku, omejenem na osnovne sporazumevalne potrebe, nismo sposobni približati zahtevnejšim plastem vsakdanjega izraza, kjer bi, če bi iskali učinkovito gradivo, nujno segali po leposlovju.
Hallovi razmisleki izhajajo iz anglofonega govornega okolja in zadevajo predvsem vlogo književnosti v tamkajšnjih kurikulih angleščine; iz svetovne perspektive se povsem resno postavlja tudi vprašanje, kakšen bo sploh prihodnji položaj angleščine kot šolskega predmeta, če si ta predmet ne bo postavljal širših kulturnih ciljev. Nekaterim nemškim didaktikom angleščine se zdi predstavljivo, da bi v tem primeru angleščina kot predmet lahko postala dobesedno odveč.37
Latinščina in stara grščina kot šolska jezika dileme na videz ne poznata. Če sploh, sta uporabni kot pripomoček (latinščina kot vir modernih jezikov, stara grščina kot prednica sodobne) in metalingvistični laboratorij, legitimirajo pa ju predvsem (čeprav ne izključno) »elitistična« besedila,38 izrazno zahtevni antični in (v primeru latinščine tudi) poznejši klasiki. Vprašanje, ali današnje popreproščeno utilitarne pedagoške paradigme kaj takega sploh še lahko prenesejo, se klasičnih jezikov dotika manj kot modernih.39 Vendar je to kaj slaba tolažba, saj je njun položaj v današnjih kurikulih (z literaturo vred) povsem primerljiv s položajem literature v kurikulih tujih jezikov. Ali pa s položajem filozofije in umetnosti kot šolskih predmetov.
Čeprav bi pisec teh vrstic kulturni tradiciji, povezani z antiko in latinskim humanizmom, z veseljem priznal kakšen ideološki privilegij, se bo temu odrekel. Položaj klasičnih jezikov je del veliko usodnejše dileme. Če je večjezič-nost samo pot k enotnejšemu trgu dela, pri čemer kulturna raznolikost Evrope narekuje kvečjemu »spoštovanje razlik« v smislu brezbarvne politične korektnosti, potem sta Platon in Cicero odveč; odveč je praktično vse, kar presega raven birokratskih aktov in priročnikov za osebno rast. Razloga za skrb torej skorajda ni, in sicer v temle smislu: če bo prihodnja evropska šola še kaj videla
37	Doff in Klippel, Englischdidaktik, sklicujoč se tudi na Doff in Kipf, English meets Latin.
38	Seveda ne samo ta. Legitimirajo ju tudi strokovna in dokumentarna besedila, tujke, pregovori in sploh »učeni« besednjak, pa tudi zgodovinski glasovi »vsakdanjosti«, kot so napisi, stari dokumenti, ostanki liturgije in cerkvena ljudska glasba; še naprej: okultistični idiomi, latinščina v težkometalni glasbi, celo latinske tetovaže. Vendar te jezikovne usedline ob vsej demokratični všečnosti ne prepričajo, da je smiselno tako oddaljene in zahtevne jezike poučevati v šoli.
39	O vplivu SEJO in komunikacijskih metod na šibki in nedoločeni položaj književnih besedil pri pouku nemščine kot tujega jezika Jazbec, »Učenje in poučevanje«, 475-77. Zaskrbljujoče je, da Evropska komisija, Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu (2017), pouk modernih jezikov kot tujih jezikov povsem izvzema iz kulturnozgodovinskih kontekstov. Zgodovinska razsežnost posameznih evropskih jezikovnih kultur, njihove medsebojne različnosti in njihovih sorodnosti, se v tem dokumentu ne omenja niti na enem mestu. Ne omenja se niti v starejšem dokumentu, Evropska komisija, Priporočilo sveta (2017), ki je v celoti posvečen vlogi izobraževanja in kulture pri oblikovanju nekakšne »evropske identitete«.
EVROPSKA »VEČJEZIČNOST« IN KLASIČNA JEZIKA	117
v modernih klasikih ali pa vsaj v nepotrošnem sodobnem leposlovju, bo zanesljivo tudi v antičnih klasikih. Toda že zdaj bi se dalo pri nas storiti vsaj tisto, kar je marsikje že dolgo samoumevno. Književne vsebine pri jezikovnih predmetih, klasičnih in modernih, bi bilo treba za začetek tesneje povezati s poukom zgodovine, svetovne in slovenske književnosti, filozofije, umetnosti in glasbe. Naš sedanji poenoteni sistem take povezave prej zatira kot spodbuja.40 Vendar to ni dovolj dober izgovor za pomanjkanje ambicij na samih šolah in na univerzah, ki učitelje izobražujejo.41
Če pa imamo v mislih kontekst Evrope kot politične in ekonomske združbe, se očitne nove priložnosti za pouk klasičnih jezikov skrivajo v metaling-vistični refleksiji,42 ki jo večjezičnost spodbuja in se z njo obenem okorišča. Zlasti latinščina je kot eno izmed zgodovinskih izhodišč romanskih jezikov in angleščine neizčrpen vir sinhronih in diahronih primerjav - slednje horizont same po sebi širijo tudi v kulturno zgodovino vseh obdobij od antike naprej.
Da večjezičnost razvija metalingvistična in metakognitivna zavedanja in strategije, vsaj deklarativno ugotavlja tudi SEJO,43 vendar žal ne daje nikakršnih konkretnih iztočnic za vzporedno, primerjalno poučevanje, ki bi bilo usmerjeno k tovrstnim zanimivim ciljem; še manj za preverjanje takega znanja.
Zelo konkretne spodbude pa daje vodnik Evropskega sveta za večjezično in medkulturno izobraževanje, ki je bil v prvi različici delovno gradivo foruma »The right of learners to quality and equity in education - The role of linguistic and intercultural competences« (Ženeva, 2.-4.11.2010) in je nedavno izšel v drugi izdaji.44 Vodnik že v uvodu v prvo izdajo priznava, da je nastal kot od-
40	Marinčič, »Klasična izobrazba«.
41	Zanimivo je, da se sicer odmevni Posvet o programih in metodah književnega pouka (Primerjalna književnost 23, 2000, št. 2, dodatek) tujih jezikov sploh ni dotaknil, kot da bi bil problem pouka književnosti omejen na predmet slovenščina.
42	Ta razsežnost, ki jo v nemškem okolju radi označujejo kar »jezikovna splošna izobrazba«, dobiva z večjezičnostjo veliko bolj oprijemljiv pomen; o tem med drugim tudi Žmavc, »Jezikovna raba in pedagoški proces«. Slovenski učni načrt za gimnazijsko latinščino je te prvine (zlasti po zaslugi Katje Pavlič Škerjanc) vseboval že zgodaj ob ponovnem uvajanju klasičnega programa. - Precej težavnejše je dokazovanje, da klasična jezika, zlasti latinščina, druge jezike prekašata tudi v translingvističnih oz. metakognitivnih koristih, ki jih prinašata. Tradicionalnih argumentov o latinščini kot »miselni telovadnici« in naravni učiteljici »logičnega razmišljanja« ni težko empirično spodbijati; prim. Haag in Stern, »Non scholae sed vitae discimus«, ki jima Wirth, »Unfaire Latein-Kritik«, 133 isl., najprej prepričljivo ugovarja, češ da koristi branja jezikovno in miselno zahtevnih klasičnih besedil nimajo veliko skupnega s formalno logiko in s sposobnostmi logičnega mišljenja, ki so preverljive s testi; a namesto da bi poudaril (statistično nepreverljive) kulturne koristi branja takih besedil v izvirniku, v nadaljevanju povsem po nepotrebnem zdrsne v dokazovanje, da lahko »pouk latinščine« prinaša koristi, ki jih latinščina sama ne. - Prepričanje, da latinščina »krepi delovne navade«, se je v partijskih napadih 70. let pojavljalo kot argument proti latinščini (sic!). »Disciplinski« argument zdaj pogumno obuja Canfora, Gli antichi, 47-51, in sicer s temle navedkom iz Gramscijevih Quaderni di car-cere: »Ljudi je treba prepričati, da je tudi učenje obrt, in sicer zelo naporna, s svojim lastnim vajeništvom. Ta nima samo intelektualnega značaja, ampak vključuje tudi mišice in živce. Gre za proces prilagajanja, za navado, ki jo pridobiš z naporom, dolgčasom in celo trpljenjem.«
43	Skupni evropski jezikovni okvir, 158, točka 6.1.3.3.
44	Beacco, Guide for the Development and Implementation.
118	Marko Marinčič
govor na ključno pomanjkljivost SEJO (prav tam: 5). Čeprav z Okvirom v tem pogledu ne polemizira, se od njegovega nepraktičnega utilitarizma jasno oddaljuje z novimi poudarki, ki segajo onkraj domneve o jeziku kot nevtralnem orodju sporazumevanja:
Posamezni izobraževalni kontekst na različnih stopnjah kurikula določa vlogo komunikacijskih kompetenc, medkulturnih kompetenc, estetskih in literarnih izkustev [!], razvijanja sposobnosti refleksije [in ne kakšne mehanske »refleksivne kompetence«, op. M. M.], oblikovanja strategij, ki se prilegajo različnim področjem/predmetom, spodbujanja avtonomije in kognitivnega razvoja.45
Vodnik poudarja, da je mogoče večjezične kurikule oblikovati znotraj obstoječih šolskih sistemov oz. tradicij, z medpredmetnim povezovanjem in sodelovanjem, pri tem pa večjo sinergijo med poučevanjem klasičnih in modernih tujih jezikov izrecno priporoča kot možen prvi korak k najširšemu cilju, da bi »večjezično in medkulturno izobraževanje postalo izrecen splošno cilj«.46 Toda prenovljena različica SEJO se je na te lepe misli očitno odzvala samo v zelo majhni meri.47
Edini sistematičen poskus vzporednega poučevanja drugega in tretjega jezika, ki se je uveljavil v kakšnem večjem šolskem sistemu, je po moji vednosti »Latein Plus«, ki se začel z eksperimentalnim poskusom na gimnaziji v Biberachu (Baden-Württemberg) in se je do danes razširil po večini nemških zveznih dežel, temelji pa na vsebinsko usklajenem vzporednem pouku latinščine in angleščine od petega razreda naprej.48 Razlogi, da se podoben model na
45	Prav tam, 10; prev. M. M.
46	Prav tam, 10.
47	Nova različica, Svet Evrope, Common European Framework, se metalingvističnih koristi večjezičnosti dotakne samo deklarativno in pro forma (str. 29), nazadnje pa ta vidik prav šolsko omeji na zunanje podobnosti med jeziki, čeprav obenem predlaga nekakšne ad hoc ocenjevalne lestvice; prim. str. 53: »Plurilingual comprehension and level. Plurilingual comprehension usually involves activities like exploiting one's receptive ability in one language (however partial) to deduce the meaning of texts written in another language. Again, it is the minimum functional level [sic!] needed in each of the languages concerned to perform these activities that the descriptor scaling refers to. Proximity of languages naturally helps [sic!]. Therefore, again, in any specific context, users are advised to specify the languages concerned as part of the adaptation of the descriptor for practical use [sic!].«
48	Ideja je izšla iz humanističnih gimnazij, ki imajo latinščino kot »prvi tuji jezik«; latinščino je bilo mogoče v 5. razredu ohraniti samo z uvedbo angleščine že na tej stopnji, saj je prej nastopala šele v 6. razredu in zato ni bilo kontinuitete z osnovnošolskim poukom. »Latein Plus« je v resnici okrajšava za »Latein + Englisch«. Omenjena pragmatična prilagoditev pa je gimnazijski latinščini dala povsem nov raison d'être. Bibliografija in zbirka gradiv sta obsežni; reference je mogoče najti pri Doff in Kipf, English meets Latin. Prim. tudi izvrstni besedili Doff in Klippel, Englischdidaktik, ter Doff in Lenz, »Ziele und Voraussetzungen«. Specialno o primerjavi latinske in angleške leksike s pregledom učbenikov Siebel, »Lateinischer Wortschatz«. V Nemčiji so razmisleki o vzporednem poučevanju jezikov prisotni tudi sicer; o modelu »nemščina po angleščini« prim. Hufeisen in Neuner, Mehrsprachigkeitskonzept Tertiärsprachenlernen, in Jazbec, »Učenje in poučevanje tujega jezika nemščine«, 472-73.
EVROPSKA »VEČJEZIČNOST« IN KLASIČNA JEZIKA	119
romanskih govornih področjih ni in najbrž ne bi mogel uveljaviti,49 so očitni: prednost latinščine je v nemškem okolju ravno v tem, da ni »jezik izvorov« - ni stvar jezikovne dediščine, zato jo je mogoče povezati z učenjem angleščine, in sicer kot neposredno pomagalo (besedišče, sosledica časov ipd.) in kot sredstvo metalingvistične refleksije. Tak pristop »omogoča ukvarjanje z jezikom v smislu jezikovne (splošne) izobrazbe in senzibilizira za sorodstva med jeziki.«50 Izkušnje in gradiva, ki se iz leta v leto množijo, bi bilo mogoče že zdaj uporabiti tudi v slovenskem klasičnem programu; kjer pa latinščina kot izbirni jezik ali v okviru projekta večjezičnosti obstaja tudi v osnovni šoli, bi se bilo mogoče na nemški model nasloniti povsem neposredno, saj gre za enako ali vsaj primerljivo starostno stopnjo.
Vendar tak pragmatični odziv latinske didaktike na čedalje bolj »mono-lingvistično« resničnost ne bi smel zamegliti pogleda na bistveni problem. Reduktivno razumevanje jezika, ki taji kulturno specifičnost in kompleksnost prav vsake posamezne komunikacijske situacije in ustvarja umetno mejo med »vsakdanjimi« in »akademskimi« rabami jezika, je plod popreproščenih eko-nomističnih razmislekov o čimbolj enobarvnem in obvladljivem trgu delovne sile. Večjezičnost in večkulturnost v tem kontekstu ostajata na ravni politične korektnosti, to pa zato, ker globalna angleščina za omenjeni namen zadostuje. »Latinščina v službi angleščine« je smiselna samo pod predpostavko, da si bo šola poleg pragmatičnih postavljala tudi zahtevnejše kulturne cilje. Naivno pa je upati, da bo latinščina in prav latinščina preživela kot oportunistična spremljevalka jezikovne (in siceršnje) globalizacije - kot nekakšna ancilla Albionis.
Skupni jezik zahodnega srednjega veka in renesančne res publica littera-rum se mora sprijazniti, da se je s svojo literaturo vred znašel na obrobju kulturne zavesti. V tolažbo mu je lahko, da se je tam znašel skupaj z jeziki in literaturami velikih evropskih narodov. Manjšim jezikom, kot je slovenščina, je lahko v nekakšno bridko tolažbo, da so se na tem obrobju znašli v tako imenitni družbi.51 Toda skupni imenovalec tega poobrobljenja ni povezan z razločkom med govorjenimi in »klasičnimi« jeziki. Tudi ne z razločkom med majhnimi in velikimi jeziki. Skupni imenovalec je izginevanje živih intelektualnih
49	Pač pa se v podobni vlogi pojavi latinščina kot ancilla nemščine, kadar se ta poučuje kot tuji jezik; prim. Große, Pons Latinus. Podobne pozitivne izkušnje je Kipf »Integration durch Bildung«, ugotavljal pri otrocih priseljencev, ki obiskujejo nemške šole in jim je mdr. tuj nemški sistem sklonov. Haag in Stern, »In Search of the Benefits of Learning Latin«, z empirično raziskavo dokazujeta, da je še en romanski jezik pri učenju romanskega jezika koristnejši od latinščine. Če so ugotovitve (kot je mogoče sklepati iz drugih objav istih avtorjev) uperjene zoper »mit« o latinščini kot idealnem izhodišču za učenje tujih jezikov, je primer slabo izbran, naloga pa lahka, saj je rezultat pričakovan; preseneča le, da je v tako raziskavo kdo sploh pripravljen vložiti toliko empiričnega truda.
50	Doff in Lenz, »Ziele und Voraussetzungen«, 39.
51	Temu vprašanju sem se iz zgodovinske perspektive posvetil v predavanju ob stoletnici Filozofske fakultete z naslovom »Humaniores litterae in nacionalna kultura: k vprašanju jezikovno artikulirane skupnosti«. Članek bo izšel v jubilejnem zborniku Filozofske fakultete UL.
120
Marko Marinčič
okolij. Taka okolja se lahko artikulirajo samo v jeziku, ki je razvit tudi na višjih izraznih ravneh. »Večjezičnost«, »medjezičnost« in »medkulturnost« so meglene abstrakcije, ki k temu ne prispevajo ničesar. Gre preprosto za vprašanje intelektualne in izrazne artikuliranosti. Torej za vprašanje kulture v najbolj staromodnem pomenu besede.52
Marko Marinčič, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta;
marko.marincic@ff.uni-lj.si
BIBLIOGRAFIJA
Barkowski, Hans. »Skalierte Vagheit - der europäische Referenzrahmen für Sprachen und sein Versuch, die sprachliche Kommunikationskompetenz des Menschen für Anliegen des Fremdsprachenunterrichts niveaugerecht zu portionieren.« V: Der Gemeinsame europäische Referenzrahmen für Sprachen in der Diskussion. Arbeitspapiere der 22. Frühjahrskonferenz zur Erforschung des Fremdsprachenunterrichts, ur. Karl-Richard Bausch, Herbert Christ in Frank G. Königs, 22-35. Tübingen: Narr, 2003. Bausch, Karl-Richard idr. Der gemeinsame europäische Referenzrahmen für Sprachen in der Diskussion. Arbeitspapiere der 22. Frühjahrskonferenz zur Erforschung des Fremdsprachenunterrichts. Tübingen: Narr, 2003. Beacco, Jean-Claude idr., ur. Guide for the Development and Implementation of Curricula for Plurilingual and Intercultural Education. Strasbourg: Council of Europe, 2016; prva, delovna izdaja 2010. https://www.coe.int/en/web/language-policy/guide-for-the-development-and-implementation-of-curricula-for-plurilingual-and-intercul-tural-education. Obiskano 1. 9. 2020. Bonnet, Andreas in Stephan Breidbach. »Blut ist im Schuh: Wie gut kleidet der Kompetenzbegriff die literarisch-ästhetische Bildung beim Tanz auf dem Hofball der Standardisierung?« V: Bildung - Kompetenz - Literalität. Fremdsprachenunterricht zwischen Standardisierung und Bildungsanspruch, ur. Andreas Grünewald, Jochen Plikat in Katharina Wieland, 20-35. Stuttgart: Klett, 2013. Bredellla, Lothar. »Lesen und Interpretieren im 'Gemeinsamen europäischen Referenzrahmen
für Sprachen'. Die Missachtung allgemeiner Erziehungsziele.« V: Bausch, 45-56. Burwitz-Melzer, Eva. »Sprache und Identität im Fremdsprachenunterricht.« V: Identität und Fremdsprachenlernen. Anmerkungen zu einer komplexen Beziehung, ur. Eva Burwitz-Melzer, Frank G. Königs in Claudia Riemer, 39-49. Tübingen: Narr, 2013. Canfora, Luciano. Gli antichi ci riguardano. Bologna: Il Mulino, 2014. Cavalli, Marisa idr. Plurilingual and Intercultural Education as a Project. Strasbourg:
Council of Europe, 2009. Coste, Daniel idr. Plurilingual and Pluricultural Competence. Strasbourg: Council of Europe, 2009.
Coste, Daniel idr. Plurilingual and Intercultural Education as a Right. Strasbourg: Council of Europe, 2009.
52 Za številne koristne nasvete in sugestije se zahvaljujem Janji Žmavc, Saši Jazbec, Barbari Zlobec in Andreji Inkret.
EVROPSKA »VEČJEZIČNOST« IN KLASIČNA JEZIKA
121
Dobstadt, Michael in Renate Riedner. »Dann machen Sie doch mal etwas anderes: Das Literarische im DaF-Unterricht und die Kompetenzdiskussion.« V: Ästhetisches Lernen im DaF-/DaZ-Unterricht, ur. Nils Bernstein in Charlotte Lerchner, 19-34. Göttingen: Universitätsverlag Göttingen, 2014.
Dobstadt, Michael in Renate Riedner. »Zur Rolle und Funktion der Literatur und des Literarischen in Deutsch als Fremd- und Zweitsprache. Forschungsfeld und Forschungsperspektiven der Literaturwissenschaft im Fach.« V: Literatur in Deutsch als Fremdsprache und internationaler Germanistik. Konzepte - Themen -Forschungsperspektiven, ur. Claus Altmayer idr., 153-169. Tübingen: Stauffenburg, 2014.
Doff, Sabine in Annina Lenz. »Ziele und Voraussetzungen eines fächerübergreifenden Fremdsprachenunterrichts am Beispiel von Englisch und Latein.« PegasusOnlinezeitschrift 11.1 (2011): 31-49 (=Language Learning - Language Teaching: Prospects for Teacher Education across Europe / Sprachen lernen - Sprachen lehren: Perspektiven für die Lehrerbildung in Europa, ur. Daniela lsner in Anja Wildemann, 141-156. Frankfurt am Main: Peter Lang, 2011.)
Doff, Sabine in Stefan Kipf. »'When in Rome, do as the Romans do ...' Plädoyer und Vorschläge für eine Kooperation der Schulfremdsprachen Englisch und Latein.« Pegasus Onlinezeitschrift 7.2 (2008): 1-14 (=Forum Classicum 4 (2007): 256-266).
Doff, Sabine in Stefan Kipf. English meets Latin. Unterricht entwickeln - Schulfremdsprachen vernetzen. Bamberg: C. C. Buchner, 2013.
Doff, Sabine in Fridederike Klippel, Englischdidaktik: Praxishandbuch für die Sekundärstufe I und II. Berlin: Cornelsen Scriptor, 2007. Ponatis 2009.
Evropska komisija. Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij. Krepitev evropske identitete s pomočjo izobraževanja in kulture. Prispevek Evropske komisije k srečanju voditeljev v Göteborgu, 17. novembra 2017. COM(2017) 673 final. https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=COM%3A2017%3A673%3AFIN. Obiskano 1. 9. 2020.
Evropska komisija. Priporočilo sveta z dne 22. maja 2019 o celovitem pristopu k poučevanju in učenju jezikov, 2019/C 189/03. https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/ HTML/?uri=CELEX:52018DC0272&from=EN. Obiskano 1. 9. 2020.
Folia Portabilia Linguae Latinae I, II, III. https://www.nibis.de/latein_3605.
Glavič Peter. Analiza visokošolskega izobraževanja, raziskovalno-razvojne dejavnosti, inovacij in podjetništva v Sloveniji: Zbornik konference Inovacijski sistem Slovenije, 80-165. Ljubljana: Inženirska akademija, Slovenije, 2015.
Große, Maria. Pons Latinus - Latein als Brücke zum Deutschen als Zweitsprache. Modellierung und empirische Erprobung eines sprachsensiblen Lateinunterrichts. Frankfurt am Main: Peter Lang, 2017.
Haag, Ludwig in Elsbeth Stern, »Non scholae sed vitae discimus? Auf der Suche nach globalen und spezifischen Transfereffekten des Lateinunterrichts.« Zeitschrift für Pädagogische Psychologie 14 (2000): 146-157.
Haag, Ludwig in Elsbeth Stern. »In Search of the Benefits of Learning Latin.« Journal of Educational Psychology 95.1 (2003): 174-178.
Hall, Geoff. Literature in Language Education. Basingstoke-New York: Macmillan Palgrave, 2005.
Hartung, Olaf idr., ur. Lernen und Kultur: Kulturwissenschaftliche Perspektiven in den Bildungswissenschaften. Wiesbaden: VS Verlag für Sozialwissenschaften, 2010.
122
Marko Marinčič
Hufeisen, Britta in Gerhard Neuner, ur. Mehrsprachigkeitskonzept Tertiärsprachenlernen
- Deutsch nach Englisch. Strasbourg: Council of Europe Publishing, 2003. Jazbec, Saša. »Učenje in poučevanje tujega jezika nemščine z vidika makro metod in vloge literarnih besedil.« Literarische Freiräume, ur. Vesna Kondrič Horvat idr., 463-481. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. Keller, Andrew in Russell, Stephanie. Latinščina od besed do branja. 3 zvezki. Prevod
David Movrin. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011. Kipf, Stefan. »Integration durch Bildung - Schülerinnen und Schüler nichtdeutscher
Herkunftssprache lernen Latein. Forum Classicum 3 (2010): 181-197. Kramsch, Claire. »The cultural component of language teaching.« Language, Culture
and Curriculum 8.12 (1995): 83-92. Kramsch, Claire. »Discourse, the Symbolic Dimension of Intercultural Competence.« V: Interkulturelle Kompetenz und fremdsprachliches Lernen. Modelle, Empirie, Evaluation / Intercultural competence and foreign language learning: models, empiricism, assessment, ur. Adelheid Hu in Michael Byram, 107-121. Tübingen: Narr, 2009.
Kramsch, Claire. »The Symbolic Dimensions of the Intercultural.« Language teaching 44.3 (2011): 354-367.
Kramsch, Claire. »Symbolische Kompetenz durch literarische Texte.« Fremdsprache
Deutsch 44 (2011): 35-40. Kramsch, Claire. »Language and Culture.« AILA Review 27 (2014): 30-55. Krek, Janez in Mira Metljak, ur. Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji.
Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2011. Kuhlmann, Peter. »Das Lateinportfolio - neue Wege zum eigenverantwortlichen Lernen.«
Pegasus-Onlinezeitschrift 11.1 (2011): 50-68. Marinčič, Marko. »Klasična izobrazba«: poskus rekontekstualizacije. Sodobna pedagogika 4 (2010): 38-50.
Marinčič, Marko. »Tuji jeziki na pragu enojezičnosti: primer slovenske mature.« V: Poti in stranpoti poučevanja tujih jezikov v Sloveniji, ur. Tatjana Balažic Bulc, 307-15. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ znanstvena-zalozba/catalog/view/180/276/4646-1 (obiskano 12. 5. 2020) Maturitetni izpitni katalog za splošno maturo leta 2020. Ljubljana: Državna komisija za splošno maturo, 2018. https://www.ric.si/mma/M-MIK%202020/2018083013345300. Obiskano 1. 9. 2020.
Pirkmajer Slokan, Aleksandra. »Pregled pouka latinščine v slovenski javni osnovni šoli
(1958-2016)« Šolska kronika 25 (2016): 105-180. Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018 (ReNPJP14-18).
Uradni list RS, št. 62/13. Richards, Jack C. in Theodore S. Rodgers. Approaches and Methods in Language Teaching.
2. izdaja. Cambridge: Cambridge University Press, 2001. Schneider, Günther idr. »Gemeinsamer europäischer Referenzrahmen für Sprachen (GER) und Europäisches Sprachenportfolio (ESP).« IDT2017, 3. del: Sprachenpolitik: Expertenberichte und Freiburger Resolution, ur. Brigitte Forster Vosicki idr., 184209. Freiburg: Erich Schmidt Verlag, 2017. Sears, Barnas. The Ciceronian or the Prussian Method of Teaching the Elements of the Latin Language. Boston: Gould, Kendall & Lincoln, 1844.
EVROPSKA »VEČJEZIČNOST« IN KLASIČNA JEZIKA
123
Siebel, Katrin. »Lateinischer Wortschatz als Brücke zur Mehrsprachigkeit? Eine Durchsicht des Aufgabenspektrums aktueller Lateinlehrwerke.« PegasusOnlinezeitschrift 11.1 (2011): 102-132. Skupni evropski jezikovni okvir: učenje, poučevanje, ocenjevanje. Ljubljana: Ministrstvo Republike Slovenije za šolstvo in šport, 2011. http://www.mizs.gov.si/si/delovna_po-drocja/urad_za_razvoj_izobrazevanja/jezikovno_izobrazevanje/skupni_evropski_ jezikovni_okvir. (Obiskano 1. 9. 2020) Steininger, Ivo. »A Defence of Literature. Oder: ein Plädoyer für ästhetische Bildung.« V: Hartung idr., 81-98.
Svet Evrope. Foreign Languages - Modern and Classical. Council of Europe, Language Policy Division, 2009. https://www.coe.int/en/web/platform-plurilingual-intercultural-language-education/foreign-languages. Svet Evrope. Common European Framework of Reference for Languages: Learning, Teaching, Assessment: Companion volume with new descriptors, 2018. https://rm.coe.int/cefr-companion-volume-with-new-descriptors-2018/1680787989. (Obiskano 1. 9. 2020) Svet Evropske unije. Council Conclusions of 20 May 2014 on Multilingualism and the Development of Language Competences OJ C 183, 14.6.2014, str. 26-29. https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex%3A52014XG0 614%2 806%29. (Obiskano 1. 9. 2020)
Šlibar, Neva. »Sedmero tujosti literature - ali: o nelagodju v/ob literaturi. Literatura kot tujost, drugost in drugačnost.« V: Književnost v izobraževanju - cilji, vsebine, metode, ur. Boža Krakar Vogel. Obdobja 25 (2006): 15-37. Vietor, Wilhelm. Der Sprachunterricht muss umkehren! Ein Beitrag zur Überbürdungsfrage
von Quousque Tandem. Heilbronn: Gebr. Henninger, 1886, prva izdaja 1882. Wirth, Theo. »Unfaire Latein-Kritik.« Pegasus-Onlinezeitschrift 11.1 (2011): 133-140. Žmavc, Janja. »Jezikovna raba in pedagoški proces ali zakaj je učenje latinščine danes še vedno smiselno?« Šolska kronika 25 (2016): 181-199.
POVZETEK
Kljub podpori, ki jo v Sloveniji uživa ideja o večjezičnosti, je bil projekt uvajanja drugega tujega jezika v osnovno šolo leta 2013 prekinjen, preveč poenoteni maturitetni sistem pa dijake po novem odvrača celo od tega, da bi drugi tuji jezik izbirali na višji ravni, ki vključuje književnost. Tudi s širšega stališča se zdi, da je »pragmatični« vzorec jezikovnega pouka, ukleščen v zamisel o enotnem trgu dela, nezdružljiv z idejo o večjezičnosti, saj globalna angleščina v tem pogledu zadostuje. Kljub temu se v novejših prizadevanjih Sveta Evrope nakazuje koncept večjezičnosti, ki bi vključeval več metalingvistične in zgodovinske zavesti in bi priznaval koristi klasičnih jezikov. Zdi se, da so se moderni tuji jeziki znašli pred dilemo, ki jih zbližuje s klasičnima jezikoma: ob angleščini kot univerzalnem jeziku sporazumevanja je njihova aktualnost čedalje bolj odvisna od tega, koliko se posvečajo tudi kulturni in splošnoizobrazbeni razsežnosti jezikovnega pouka. To vključuje tudi pouk književnosti.
Ključne besede: latinščina, grščina, poučevanje tujih jezikov, poučevanje književnosti, globalizacija, SEJO
124
Marko Marinčič
ABSTRACT
European 'Plurilingualism' and the Classical Languages
In spite of the general support which the idea of plurilingualism enjoys in Slovenia, the project of introducing a second foreign language in elementary schools was abandoned in 2013, and the over-unified system of the maturity exam now discourages high school students from selecting a second foreign language at a higher level, with more emphasis on literature. More generally, the 'pragmatic' pattern of language instruction constrained by the needs of a common market of labour seems to be at odds with the idea of plurilingualism: global English can do the job. Yet some recent trends, as reflected in the efforts of the Council of Europe, suggest a different concept of plurilingualism, one involving a deeper metalinguistic and historical awareness and recognising the benefits of Latin and Greek. Modern foreign languages seem to be facing a dilemma that associates them in some way with Latin and Greek: in competition with English as a universal means of communication, their relevance depends ever more on how far the dimension of general culture, including literature, is recognised as one of the purposes of language teaching.
Keywords: Latin, Greek, foreign language teaching, teaching of literature, globalization, CEFR
Prevodi
DOI: https://doi.org/l0.43l2/keria.22.l.l27-l4l
Mark Tulij Cicero: Za pesnika Arhijo
Prevedla Barbara Zlobec
Pro Archia je obrambni sodni govor, ki ga je Mark Tulij Ciceron imel poleti leta 62 pr. Kr. Takrat je že dosegel višek svoje kariere in slave, saj je bil leto prej kot konzul odkril in zadušil zaroto, ki so jo snovali razvpiti patricij Katilina in njegovi pristaši.
Pesnika Arhijo je neki Gratij obtožil, da si je nezakonito pridobil državljanske pravice; za ta prestopek je bilo pristojno stalno sodišče z izžrebano poroto (quaestio perpetua de civitate). Sodni primer je bil nezahteven in Ciceron je verjetno Arhijevo obrambo sprejel iz prijateljskega nagiba. Dokaze o Arhijevi nedolžnosti je Ciceron izpostavil pravzaprav samo v prvem delu govora, v nadaljevanju pa se je osredotočil na proslavljanje poezije in na pomen kulture za posameznika in za družbo; že sam Ciceron je začutil, da je zaigral na register, ki tradicionalno ni bil značilen za sodno, pač pa za epi-dejktično govorništvo, zato se je čutil dolžnega, da izbiro razloži in opraviči.
Avel Licinij Arhija (Aulus Licinius Archias) se je rodil v ugledni družini v Antiohiji ob reki Oront, glavnem mestu antične Sirije, okoli leta 120 pr. Kr. Mesto je bilo pomembno trgovsko in kulturno središče. Že v mladih letih je Arhija zaslovel kot pesnik - improvizator in mojster prefinjenih literarnih prijemov. Kot potujoči poet je prepotoval Malo Azijo, Grčijo in južno Italijo. V Rim je dospel leta 102 pr. Kr., za časa konzulov Gaja Marija in Kvinta Lutacija Katula. S proslavljanjem zmage nad Kimbri je dosegel naklonjenost ne le pesnika in pesniškega mecena Katula, ampak tudi bolj robatega in za kulturo manj zainteresiranega vojskovodje Marija. Pesniška slava mu je odprla pot v salone kultivirane rimske aristokracije, ki je s podpiranjem učenih pesnikov izpostavljala svojo izobraženost in skrbela za proslavljanje veličine svoje in prejšnjih generacij. Od družine Lukulov je Arhija prevzel rodbinsko ime Licinij, praenomen Avel pa verjetno od kakega drugega mecena.
128
Barbara Zlobec
Leta 92 pr. Kr. je v spremstvu državnega uradnika iz družine Lukulov (verjetno Marka Lukula) obiskal Sicilijo in s pomočjo uglednega zaščitnika dosegel državljanstvo v Herakleji (današnji Policoro v tarentskem zalivu). Na ta način je torej zadostil predpisom za dosego rimskega državljanstva, ki jih je leta 89 pr. Kr. postavil zakon lex Plautia et Papiria. Kasneje je Arhija sledil Luciju Lukulu na vojaškem pohodu na Vzhod in z epsko pesnitvijo proslavil njegovo zmago proti pontskemu kralju v tretji mitridatski vojni.
Ciceron je Arhijo spoznal in mu z občudovanjem prisluhnil že v mladih letih: v govoru ga celo uvršča med svoje učitelje. Obrambo na procesu je torej prevzel iz hvaležnosti in istočasno z velikim veseljem sprejel novico, da grški pesnik snuje pesnitev o njegovem konzulatu in razkrinkanju Katilinove zarote. Arhija je zamisel kasneje opustil, vendar mu rimski govornik tega očitno ni zameril, saj je že ostarelega pesnika več let kasneje prijazno nagovarjal z izrazom noster Archias (Div. 1.18).
Ni jasno, zakaj je Gratij napadel Arhijo z obtožbo nezakonitega prilaščanja državljanstva. Že omenjen zakon lex Plautia et Papiria je namreč razširil državljanske pravice na državljane zavezniških mest, ki so imeli bivališče v Italiji in so se prijavili pretorju v roku šestdesetih dni. Arhija je po Ciceronovem mnenju povsem izpolnjeval vse pogoje, saj se je bil dosegel državljanstvo v Herakleji in se zatem vpisal na seznam pretorja Kvinta Metela. Res pa je, da sta bila Kvint Metel in Mark Lukul, ki sta jamčila zanj, njegova zaščitnika in torej ne povsem verodostojni priči, dokumentacijo v Herakleji je uničil požar in poleg tega Arhijevega imena ni bilo najti na nobenem seznamu cenzorjev. Če bi Arhija ne dokazal lastne nedolžnosti, mu je v skladu z zakonom lex Papia iz leta 65 pr. Kr., ki je skušal zajeziti precej razširjen pojav nezakonitega prilaščanja državljanskih pravic, grozil izgon.
Sodni obravnavi je po vsej verjetnosti predsedoval govornikov mlajši brat Kvint Tulij Ciceron, tudi sam zelo izobražen ljubitelj književnosti, kar je nedvomno vplivalo na izid procesa - Arhija je bil oproščen obtožbe. Nekateri komentatorji so mnenja, da so hoteli Arhijevi nasprotniki pravzaprav napasti pesnikove zaščitnike, morda koga iz družine Lukulov. Za Gratijem naj bi se morda skrivala tudi senca vplivnega vojskovodje Pompeja, ki je bil prevzel od Lukula vodenje vojne proti Mitridatu in se je triumfalno vračal v Rim. Ni torej slučaj, da se Ciceron v govoru laska prav zmagovitemu poveljniku, ki ga je bil že podprl z govorom Pro lege Manilia.
Kot že povedano, ima govor samosvojo strukturo, saj je dokazovanju Ar-hijeve nedolžnosti posvečenih samo enajst paragrafov od skupnih dvaintride-set. V prvem delu, v katerem navaja dokaze o državljanstvu, Ciceron uporablja pluralis maiestatis in veliko tehničnih terminov, v argumentaciji extra causam pa preide na prvo osebo, kar razkriva iskreno govornikovo sočutje z obtožencem. Oba dela spretno povezuje implicitno prepričanje, da če bi Arhija ne bil dosegel državljanstva po pravni poti, bi ga bil vreden že zaradi svojega
Mark Tulij Cicero: Za pesnika Arhijo
l29
pesniškega ustvarjanja, s katerim ni poveličal samo svojih zaščitnikov, ampak tudi in predvsem rimsko ljudstvo. Dober del govora je torej slavospev veličini poezije, ki edina lahko zagotavlja večnost minljivi človeški usodi, in pomenu kulture, ki je predpogoj krepostnega življenja in za državo koristnega političnega udejstvovanja. Za Cicerona torej Arhija uteleša ideal etične humanitas
-	ko brani svojega prijatelja pesnika, se obenem postavlja v bran tudi svojim idealom, ki se kot rdeča nit vijejo v vsem njegovem literarnem opusu: ti so literarna in filozofska izobrazba, ki je za odraslega svobodnega Rimljana podlaga za katero koli dejavnost, prefinjena kultiviranost in široka izobraženost, pa tudi poštenost in čutečnost kot temelja humanističnega duha.
Ciceron torej v tem govoru tudi modernemu bralcu ponuja veliko zanimivih iztočnic:
-	državljanstvo ni samo stvar rojstnega kraja in rodu, ampak ga je lahko nekdo vreden tudi zaradi intelektualnih zaslug;
-	literat je ključen element družbenega razvoja, ki presega materialne dobrine;
-	humanistična izobrazba je temelj omike;
-	vse humanistične znanosti se med seboj prepletajo (zametek ideje interdisciplinarnosti);1
-	cepljenje dotlej univerzalne znanosti na ločene panoge in skrajna specializiranost sta neumestna in neplodna.
Prevod sledi izdaji A. C. Clark, M. Tulli Ciceronis Orationes. 6. zvezek (Oxford: Oxford University Press, deveta izdaja 1978).
ZA PESNIKA ARHIJO
Če se smem postaviti s trohico nadarjenosti, sodniki - čeprav se zavedam, da je skromna -, ali z govorniško prakso, v kateri sem dosegel - tega ne tajim -precejšnjo izkušenost,2 ali s teoretičnim poznavanjem te umetnosti, ki izhaja iz metodičnega ukvarjanja z najimenitnejšimi intelektualnimi področji, od katerih se, priznam, nisem ločil v nobenem trenutku svojega življenja, je tukaj prisoten Avel Licinij3 med prvimi, ki sme povsem upravičeno zahtevati do-
1	O tem Kajetan Gantar, »Ideja interdisciplinarnosti v Ciceronovem govoru 'Za pesnika Arhija' (Pro Archiapoeta).« V: Šumijev zbornik: Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem ob dvajsetletnici Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete, 139-145 (Znanstveni inštitut Filozofske fakultete: Ljubljana, 1999).
2	Ko je na sodišču branil pesnika Arhijo, je bil Ciceron star štiriinštirideset let; svojo govorniško kariero je bil začel devetnajst let prej in je bil požel že veliko uspehov (zmaga na procesu proti sicilskemu guvernerju Veresu, zatrtje Katilinove zarote v letu svojega konzulata).
3	Ni slučaj, da Ciceron Arhijo predstavi z rimskim imenom, saj želi poudariti, da stoji pred poroto rimski državljan.
130	Barbara Zlobec
biček, ki ga prinašajo vse omenjene odlike. Če se sprehodim nazaj z mislimi, kolikor seže moj spomin v preteklost, vse do dni najbolj oddaljenega otroštva, namreč opažam, da je bil on moj duhovni vodja vse od tedaj, ko sem se lotil tega področja in se mu začel posvečati. Če je moj govor, ki so ga izoblikovali spodbude in nauki tega obtoženca, kdaj marsikomu koristil, moram vsekakor ponuditi pomoč in rešitev, kolikor je v mojih močeh, njemu, ki me je oskrbel s sredstvi, s katerimi lahko prinašam pomoč in rešitev drugim.4 2. Da se ne bi slučajno kdo čudil tej trditvi, češ da je za tega človeka značilno drugačno intelektualno nagnjenje, ne pa metodično poznavanje govorništva, naj povem, da se niti sam nikoli nisem povsem posvetil samo temu področju.5 Vsa področja intelektualnega udejstvovanja, ki jih druži kultura kot skupni imenovalec, imajo namreč nekakšno skupno vez in so si med sabo tako rekoč v nekakšnem sorodstvenem razmerju.
3. Da pa se ne bi kdo izmed vas čudil, ker se jaz med pravnim postopkom in na javnem procesu6 - sodna obravnava namreč poteka pred pretorjem rimskega ljudstva, prvovrstnim človekom,7 in pred zelo strogimi sodniki, pa še ob takem navalu poslušalcev -, poslužujem tovrstnega govorniškega sloga, ki se ne oddaljuje samo od običajne sodne prakse, ampak tudi od pravnega jezika, si želim od vas izprositi dovoljenje, ki bo prikladno za obtoženca in vam - vsaj upam - ne-nadležno: da bi namreč smel, ko bom govoril v obrambo imenitnega pesnika in priznanega izobraženca, upoštevajoč to množico razgledanih poslušalcev, vašo kultiviranost in končno tega pretorja, ki predseduje sodni obravnavi, govoriti nekoliko svobodneje o kulturnih in literarnih temah ter uporabiti skoraj nov in neobičajen način govora8 v zvezi s tovrstno osebo, ki zaradi svoje intelektualne odmaknjenosti sploh nima nobenih izkušenj s sodiščem in s sodnimi postopki.
4	Ciceron uvršča Arhijo med svoje učitelje samo v tem govoru; morda je tu izkazovana hvaležnost pretirana. Med svoje učitelje je prišteval sicer epikurejca Fedra, platonika Filona iz Larise, stoika Diodota, retorja Molona iz Rodosa, filologa Elija Stilona.
5	Ciceron se je ukvarjal tudi s poezijo, vendar so se od njegovih del ohranili skoraj samo naslovi: v mladostnih letih je napisal mitološki pesnitvi Pontius Glaucus in Alcyones, didaktično pesnitev Nilus, zbirko učenih mnenj o pesnikih Limon in vrsto epigramov ter prevod Aratovega dela Phainomena (delno ohranjen). Po konzulatu je napisal pesnitev De consulatu suo v treh knjigah (ohranjenih je približno 90 verzov) in delo De temporibus suis ter pesnitev Ad Caesarem.
6	Sodni postopek, ki mu je bil podvržen Arhija, je bil javni (kazenski) proces, saj naj bi bil pesnik z nezakonito prisvojitvijo državljanskih pravic oškodoval državo. Vodil ga je pretor, ki je predsedoval stalnemu sodišču, ki se je ukvarjalo specifično z nezakonitim prilaščanjem državljanstva (quaestio perpetua de civitate) v skladu z zakonom lex Papia iz leta 64 pr. Kr. Predvidena kazen za ta prekršek je bila izgon, kar je Arhijev tožilec dejansko zahteval. Porotniki so bili izžrebani iz treh dekurij: senatorjev, vitezov in finačnih tribunov (tribuni aerarii). Predsedujoči državni uradnik ni glasoval, pač pa samo razglasil sodbo, na katero se obtoženi ni mogel pritožiti.
7	Pretor je bil po vsej verjetnosti mlajši Ciceronov brat Kvint Tulij Ciceron (102-43 pr. Kr.), ki je z njim delil ljubezen do kulture in imel široka literarna zanimanja (pisal naj bi tragedije); posvečeni sta mu govornikovi deli De legibus in De oratore, v katerih nastopa v prvi osebi. Ohranjen pa je tudi Mali priročnik za volilno kampanijo (Commentariolum petitionis), ki ga je Kvint napisal za starejšega brata.
8	Ciceron naj bi se poslužil t.i. epidejktičnega govorništva, ki je z razliko sodnega in posvetovalnega ali političnega razkošnejše in primernejše za slavnostne govore, saj želi poslušalca zabavati ali ganiti.
Mark Tulij Cicero: Za pesnika Arhijo	l29
4. Če bom videl, da ste mi to dovoljenje dali in odobrili, vas bom vsekakor skušal prepričati ne le o tem, da Avla Licinija ni treba izločiti s seznama državljanov, ker državljanstvo ima, ampak da bi ga bilo potrebno vključiti, celo če državljanstva ne bi imel.
Komaj je namreč Arhija9 zapustil za sabo otroštvo in področja umetnosti in znanosti, s katerimi običajno vzgajamo otroke za kulturo, se je posvetil literarnemu ustvarjanju. V kratkem času mu je uspelo prekositi vse tekmece ter zasloveti po nadarjenosti v Antiohiji,10 kjer se je bil rodil v ugledni družini; to mesto je bilo nekoč slavno in bogato ter cvetoče središče prefinjene omike in visoke izobrazbe. Kasneje so njegove prihode drugam po Mali Aziji in povsod po Grčiji11 tako proslavljali, da je pričakovanje pesnika prekašalo slavo njegove nadarjenosti, občudovanje ob njegovem prihodu pa samo pričakovanje. 5. Italija je bila tedaj polna grške umetnosti in znanosti: tem študijem so se tudi v Laciju posvečali intenzivneje, kot to delajo sedaj v istih mestih, pa tudi tu v Rimu jih niso zanemarjali, saj je bila politična situacija mirna.12 Tako so Tarentinci, Lokrijci, Regijci in Neapeljčani Arhijo obdarili z državljanstvom in z drugimi nagradami. Vsem, ki so bili nekako sposobni presojati o nadarjenosti, se je zdelo vredno, da ga spoznajo in pogostijo. Ko je zaradi tako velike slave dosegel prepoznavnost tudi med tistimi, ki so živeli daleč proč, je dospel v Rim za časa konzulata Marija in Katula.13 Že takoj je naletel na taka konzula, da mu je eden izmed njiju lahko ponudil izjemna junaštva kot snov za pisanje, drugi pa bodisi junaštva bodisi zanimanje za književnost in posluh. Družina Lukulov14 ga je takoj, ko je nosil še togo preteksto, sprejela na svoj dom. Dejstvo, da mu je dom, ki ga je
9	Tu Ciceron navaja pesnikovo grško ime, saj v obdobju, o katerem teče beseda, Arhija še ni imel rimskega državljanstva.
10	Antiohija je bila prestolnica Sirije. Mesto je ustanovil leta 301 pr. Kr. Selevk I. in ga poimenoval po očetu Antiohu. Slovelo je kot eno izmed najbolj cvetočih kulturnih središč v helenistični dobi. Leta 64 pr. Kr. ga je osvojil Pompej.
11	Arhija se je rodil okoli leta 120 pr. Kr. in je dospel v Rim, ko je bil star približno osemnajst let, to je leta 102 pr. Kr. V Rimu se je otroštvo (pueritia) zaključilo med petnajstim in osemnajstim letom, ko so mladeniči otroško togo (toga praetexta) zamenjali z odraslo (toga virilis); ker pa bi bilo obdobje, ko naj bi Arhija potoval po Grčiji, Mali Aziji in Magni Greciji časovno zelo omejeno, je bolj možno, da se tu Ciceron navezuje na grško razdelitev življenjskih obdobij, po kateri se otroštvo zaključi s štirinajstim letom.
12	Arhija je v Rim prišel v razmeroma mirnem obdobju po smrti Gaja Grakha (122 pr. Kr.) in pred izbruhom zavezniške vojne (91-89 pr. Kr.), ki pa so ga vsekakor zaznamovali vojna proti Jugurti, vpad Kimbrov in Tevtonov ter nemiri, ki jih je povzročil tribun Saturnin.
13	Gaj Marij in Kvint Lutacij Katul sta bila konzula leta 102 pr. Kr. (za Marija je bil to četrti konzulat). Marij (157-86 pr. Kr.) je bil slaven vojskovodja iz viteške družine, ki je reorganiziral rimsko vojsko in se proslavil z zmago nad germanskima plemenoma Kimbrov in Tevtonov. Katul (ok. 150-87 pr. Kr.) je bil aristokrat, najprej Marijev pristaš, nato njegov nasprotnik. V Rim je uvedel lahkotno, aleksandrinsko poezijo, s katero se je ukvarjal tudi sam. V njegovem filhelen-skem krogu so se gibali pesniki Antipater iz Sidona, Valerij Edituus, Porcij Licin in očitno tudi Arhija. Ciceron izobraženega Katula omenja v delu De oratore (3.29).
14	Lukuli so bili aristokratska rimska družina oz. gens, ki ji je takrat načeloval Lucij Licinij Lukul, konzul leta 109 pr. Kr., in v kateri sta se proslavila tudi njegova sinova, izobražena v grškem duhu, Lucij Licinij Lukul (rojen l. 117 pr. Kr., konzul leta 74 pr. Kr.) in Mark Terencij Varon Lukul (rojen l. 116 pr. Kr., posinovljenec Marka Terencija Varona).
132
Barbara Zlobec
kot prvi najprisrčnejše sprejel kot mladeniča, izkazoval enako prisrčnost tudi kot starcu,15 je dokaz ne samo njegove pesniške nadarjenosti, ampak tudi njegove prirojene krepostnosti. 6. V tistih časih je bil drag slavnemu Kvintu Metelu Numidiku in njegovemu sinu Metelu Piju,16 rad mu je prisluhnil Mark Emilij,17 živel je s Kvintom Katulom in istoimenskim sinom,18 cenil ga je Lucij Kras;19 ker so ga nadalje prijateljske vezi družile z Lukuli, Druzom, Oktaviji, Katonom in vso družino Hortenzijev,20 je užival izjemne časti, saj ga niso cenili samo tisti, ki so hoteli nekaj slišati in razumeti, ampak tudi tisti, ki so se morebiti pretvarjali. Po kar dolgem premoru, potem ko je odpotoval na Sicilijo z Markom Lukulom in se iz tiste province vračal prav tako z Lukulom, je dospel v Heraklejo;21 ker je to mesto uživalo zavezništvo z Rimom s popolno enakostjo pravic, je hotel biti vključen v seznam tamkajšnjih državljanov, kar je od prebivalcev Herakleje dosegel ne samo zato, ker so ga samega po sebi šteli za vrednega te časti, ampak tudi zaradi Lukulove vplivnosti in naklonjenosti. Državljanstvo mu je bilo podeljeno v skladu z zakonom Silvana in Karbona:22 »če je bil kdo vpisan na seznam zavezniških mest; če je takrat, ko je bil zakon predlagan, imel bivališče v Italiji in je v roku šestdesetih dni vložil vlogo pri pretorju«. Ker je on že mnogo let imel bivališče v Rimu, je predložil vlogo pretorju Kvintu Metelu23, dragemu prijatelju.
8. Če beseda teče samo o veljavnosti državljanstva, ni potrebno dodati ničesar: debata je zaključena. Katerega od navedenih argumentov, Gratij,24 bi bilo
15	V času procesa je bil Arhija star približno šestdeset let.
16	Kvint Cecilij Metel Numidik, konzul leta 109 pr. Kr., je vodil začetno fazo vojne proti Jugurti v Numidiji; bil je govornik in se je zanimal za filozofijo. Sin Kvint Cecilij Metel Pij je vzdevek Pius dosegel zaradi vneme, s katero je skušal očeta priklicati iz izgnanstva. Bil je konzul s Sulo leta 80 pr. Kr. in se je boril proti Sertoriju s Pompejem.
17	Mark Emilij Skaver (163-89 pr. Kr.), slaven govornik in večletnen princeps senatus, je dal zgraditi cesto via Aemilia.
18	Za Katula gl. op. 13; istoimenski sin, konzul leta 78 pr. Kr., je dobil priimek Capitolinus, ker je posvetil ponovno zgrajeni tempelj kapitolinskega Jupitra. Leta 63 pr. Kr. je podprl Cicerona proti Katilini; govornik ga hvali v delu Brutus in ga uvršča med sogovornike v razpravah Hor-tensius in Academica priora.
19	Lucij Kras, uspešen politik in konzul leta 95 pr. Kr., je med protagonisti Ciceronovega dela De oratore.
20	Za Lukule gl. opombo 14. Mark Livij Druz je leta 91 pr. Kr. kot ljudski tribun predlagal, naj se rimsko državljanstvo podelili vsem Italikom; umrl je med nemiri, ki jih je sprožilo ogorčeno nasprotovanje konservativne stranke. Med Oktaviji so zasloveli brata Mark in Gnej (konzul s Cino leta 89 pr. Kr.) ter njuna sinova Gnej in Lucij, ki sta tudi dosegla konzulat. Mark Porcij Katon Utičan je bil borec za republikanske ideale in je po Cezarjevi zmagi naredil samomor leta 48 pr. Kr. V družino Hortenzijev sodita Lucij Hortenzij, konzul leta 97 pr. Kr., in njegov sin Kvint Hortenzij Hortal, ki je branil Veresa na procesu pred tožnikom Ciceronom.
21	Kolonijo Heraklejo so ustanovili Tarentinci leta 432 pr. Kr. v tarentinskem zalivu, na rodovitni metapontski ravnini. Leta 89 pr. Kr. je postala municipum: prebivalci so torej uživali administrativno samostojnost in zasebne pravice rimskih državljanov, vendar nismo imeli pravice do glasovanja.
22	Gre za zakon lex Plautia Papiria, ki sta ga leta 89 pr. Kr. predlagala Mark Plavtij Silvan in Gaj Papirij Karbon.
23	Gl. op. 16: Kvint Cecilij Metel Pij je bil pretor leta 89 pr. Kr.
24	O Gratiju ne vemo ničesar in ni znano, zakaj je sprožil pravdo proti Arhiji. Domnevajo, da je bil slamnati mož Pompejevih privržencev ali Lukulovih nasprotnikov.
Mark Tulij Cicero: Za pesnika Arhijo
l29
možno ovreči? Mar boš tajil, da je bil takrat v Herakleji vpisan v register državljanov? Tu je prisoten mož izjemnega slovesa, natančnosti in zanesljivosti, Mark Lukul: ta ne trdi, da misli, ampak da ve; ne da je slišal, ampak da je videl; ne da je prisostvoval, ampak da je to osebno izvršil. Prisotni so poslanci iz Herakleje, zelo plemeniti možje (prišli so na ta proces z nalogo, da opravijo javno pričevanje), ki trdijo, da je bil Arhija vključen v seznam državljanov v Herakleji. In zdaj torej zahtevaš javne registre, za katere vsi vemo, da so bili uničeni v času italske vojne,25 ko je zgorel arhiv.26 Smešno je, da sploh ne debatiramo o tem, kar imamo, zahteva pa se to, česar nikakor ne moremo imeti; da se molči o spominih ljudi in se terja pisno pričevanje ter - čeprav razpolagaš s tankovestno izjavo zelo častitljivega moža ter s prisego in poroštvom izjemno poštenega municipija - se zavrača dokaze, ki nikakor ne morejo biti ponarejeni, in se želi registre, za katere sam praviš, da so običajno potvorjeni. 9. Mar ni imel bivališča v Rimu on, ki je že nekaj let pred pridobitvijo državljanstva prestavil v Rim sedež vseh svojih aktivnosti in svojega premoženja? Mar se ni prijavil? Prijavil se je celo na tiste sezname, ki med prijavami, ki jih je zabeležil oni zbor pretorjev, edini veljajo kot uradni registri.27 Medtem ko se je namreč širil glas, da so Apijeve28 registre vodili precej malomarno, Gabinijevim pa je jemala verodostojnost njegova površnost, dokler ni bil obsojen,29 po obsodbi pa njegov politični propad, je bil Metel, najpoštenejši in najzmernejši med vsemi, tako natančen, da je stopil do pretorja Lucija Lentula30 in do sodnikov ter izjavil, da je zaskrbljen zaradi izbrisa enega samega imena. Na teh seznamih torej ne vidite nobenega znaka brisanja pri imenu Avla Licinija.
10. Ker je torej stvar taka, ni razloga, da bi dvomili o njegovem državljanstvu, toliko bolj, ker je bil vključen v sezname državljavljanov tudi v drugih mestih. Seveda, medtem ko so ljudje v Grčiji z lahkoto podeljevali državljanstvo številnim povprečnežem brez pravih poklicnih sposobnosti ali z zelo skromnimi poklici, res verjamem, da Regijci, Lokrijci, Neapeljčani in Taren-tinci niso hoteli dati njemu, ki je slovel po izjemni nadarjenosti, kar so običajno odobrili gledališkim igralcem!31 Še več. Potem ko so se ostali ne samo
25	Italska ali zavezniška vojska je bila v letih 90-88 pr. Kr. Italski zavezniki so se borili za rimsko državljanstvo, nekateri pa tudi za zmanjšanje rimske nadvlade na italskem polotoku. Po Sulovi zmagi so dosegli državljanstvo vsi Italiki južno od Pada.
26	Tabularium je bil državni arhiv, kjer so hranili javne listine, torej tudi uradne sezname državljanov. V Rimu se je nahajal na Kapitolu.
27	Po razglasitvi zakona lex Plautia Papiria se je za vpis na sezname državljanov zglasilo veliko prosilcev, zato vlog ni zbiral samo mestni pretor (praetor urbanus), ampak tudi drugi pretorji; kljub temu je prišlo do številnih netočnosti in nepravilnosti.
28	Apij Klavdij Pulher, konzul leta 79 pr. Kr., je bil oče tribuna Klodija, enega najostrejših Cicero-novih nasprotnikov.
29	Avel Gabinij, konzul leta 58 pr. Kr., je podprl Klodijevo zahtevo po Ciceronovem izgonu; bil je obtožen izsiljevanja.
30	Lucij Kornelij Lentul, sicer manj znan državnik, je očitno predsedoval sodni preiskavi, ki je obravnavala nepravilnosti pri pridobivanju državljanstva.
31	V Rimu igralci niso uživali velikega spoštovanja - pogosto so bili sužnji, a tudi svobodni igralci niso imeli aktivne in pasivne voliline pravice; vendar so tisti posamezniki, ki so zasloveli, pridobili izjemen ugled.
134
Barbara Zlobec
po podeljevanju državljanstva, ampak tudi po razglasitvi Papijevega zakona32 nekako prikradli na sezname omenjenih municipijev, naj bo on, ki se ne poslužuje niti seznamov, na katerih je vpisan, ker je vedno hotel biti državljan Herakleje, izključen?
11.	Sprašuješ33 po naših popisnih seznamih. Seveda: kot da ne bi bilo znano, da je bil on v času zadnje cenzure v vojski s slavnim poveljnikom Lucijem Lukulom,34 v času prejšnje pa je bil s taistim, takrat kvestorjem,35 v Mali Aziji; v času prve cenzure Julija in Krasa popis ni zaobjel nobenega dela prebival-stva.36 Ker pa popis ne potrjuje državljastva in samo dokazuje, da je popisani že takrat deloval kot državljan, naj povem, da je v tisti dobi ta, ki ga obtožuješ, da ni niti po lastnem priznanju užival pravic rimskega državljanstva, večkrat napravil oporoko v skladu z našimi zakoni in dedoval po rimskih državljanih, prokonzul Lucij Lukul pa ga je priporočil državni blagajni kot upravičenca do ugodnosti.37 Poišči protidokaze, če jih moreš najti: nič ga ne bo nikoli postavilo na laž, niti lastne izjave niti izjave prijateljev.
12.	Vprašal me boš, Gratij, zakaj mi je ta človek tako všeč. Ker mi omogoča, da se duh spočije od tega sodniškega hrupa in si odpočijejo ušesa, utrujena od kričanja. Mar misliš, da bi lahko našli argumente za govore ob tako raznolikih tematikah, ki se jih vsakodnevno lotevamo, če ne bi gojili svojega duha s kulturo, ali da bi naš duh vzdržal tolikšno napetost, če ga ne bi sproščali s taisto kulturo? Jaz vsekakor priznavam, da sem se posvetil temu področju: ostale naj bo sram, če so se tako skrili v literaturo, da ne morejo iz nje potegniti ničesar koristnega za skupno dobro in dati ničesar na svetlo. Zakaj pa bi se moral sramovati jaz, sodniki, ki že toliko let živim tako, da sem vselej priskočil na pomoč ljudem v težavah in branil njihove interese, in me od tega nikdar niso odvrnila prostočasna opravila, želja po zabavi ali zaspanost?
13.	Bi me lahko kdo vendarle grajal ali se upravičeno jezil name, če si bom za gojenje teh reči vzel toliko časa, kolikor si ga ostali privoščijo za opravljanje
32	Zakon lex Papia, ki ga je predlagal tribun Gaj Papij, je preprečeval zlorabe pri pridobivanju rimskega državljanstva s strani tujcev.
33	Retorična figura occupatio.
34	Arhija je Lukula spremljal na vojaškem pohodu v tretji mitridatski vojni (74-66 pr. Kr.) in ob tej priliki poveličal junaštva uglednega zaščitnika s pesnitvijo, ki jo Ciceron omenja v nadaljevanju govora.
35	Diktator Sula je poslal Lukula kot kvestorja v Malo Azijo, da bi pri zaveznikih zbral brodovje v boju proti Mitridatu.
36	V času razglasitve zakona lex Plautia Papiria (89 pr. Kr., gl. op. 22) sta bila cenzorja Lucij Julij Cezar (stric Gaja Julija Cezarja) in Publij Licinij Kras (oče kasnejšega triumvira Marka Licinija Krasa), ki pa se nista mogla zediniti glede pravil vpisovanja novih državljanov na sezname, zato popis ni bil izveden. Med letoma 86 in 70 pr. Kr. je diktator Sula cenzuro odpravil. Po dva cenzorja sta bila izvoljena leta 86 in 70 pr. Kr.
37	Državni upravniki in vojaški poveljniki so morali ob zaključku svojega dela v roku tridesetih dni predložiti državni blagajni seznam stroškov tudi za svoje spremljevalce, ki so bili upravičeni do povračila (delatio beneficiorum). Da je bilo na Lukulovem seznamu navedeno tudi Arhijevo ime, priča o dejstvu, da so ga imeli za rimskega državljana.
Mark Tulij Cicero: Za pesnika Arhijo
l29
svojih poslov, za udeležbo na igrah v času praznikov, za druge užitke ter za oddih duše in telesa, za razkošne pojedine ter končno za kockanje in igro z žogo? Pravico do prostega časa mi morate nakloniti toliko bolj zato, ker se po zaslugi teh dejavnosti krepi tudi moja govorniška sposobnost, ki - kakršna koli je že - ni nikoli odpovedala, ko je bilo potrebno priskočiti na pomoč prijateljem v nevarnosti. In če se nekomu ta razlog zdi nekoliko šibak, jaz vsekakor z gotovostjo vem, iz katerega izvira zajemam vodila, ki so zame najvišja.
14.	Če namreč ne bi bil po zaslugi naukov številnih učiteljev in številnih literarnih del že od mladosti prepričan, da se v življenju ne smemo potegovati za nič drugega tako zavzeto kot za slavo in čast ter da je za dosego le-teh potrebno zaničevati vsakovrstne telesne bolečine in vsakovrstne nevarnosti, ki vodijo v smrt in v izgnanstvo, se ne bi bil za vašo dobrobit nikoli izpostavil tolikim in tako hudim bojem ter stalnim napadom podlih nasprotnikov.38 A junaških zgledov so polne knjige, polne so jih pripovedi modrijanov, polna jih je davnina: vsi ti bi obležali v temi, če se jim ne bi približala svetloba književnosti. Koliko prikazov junaških mož so nam zapustili tako grški kot latinski pisatelji, prikazov, ki niso bili ustvarjeni samo zato, da bi si jih ogledovali, ampak zato, da bi jih posnemali! Te sem imel jaz pred očmi pri upravljanju države; svoje srce in svoje misli sem uglaševal prav s prepričanji izjemnih ljudi.
15.	Najbrž bo kdo vprašal: kako? Ali so bili tisti izjemni možje, na katerih junaštva književnost ohranja spomin, vzgojeni v tisti učenosti, ki jo ti povzdiguješ v nebo? To bi težko trdili za vse, a vendar lahko z gotovostjo odgovorim naslednje: jaz priznam, da je živelo veliko ljudi izjemnega značaja in kreposti, ki so brez učenosti po naravnem, skoraj božanskem nagnjenju sami po sebi postali modri in ugledni; dodajam še, da je k slovesu krepostnosti pogosteje pripomoglo naravno nagnjenje brez učenosti kot učenost brez naravnega na-gnjenja.39 Vendar istočasno zatrjujem, da ko se z izjemnim in sijajnim naravnim nagnjenjem spojita metodični pristop in kulturna izobrazba, se običajno rodi nekaj - kako naj se izrazim? - posebnega in edinstvenega.
14. Mednje prištevam našega Afričana,40 božanskega človeka, ki so ga poznali naši starši, prištevam Gaja Lelija in Lucija Furija,41 nadvse uravnovešena
38	Gre za namig na Katilinovo zaroto, ki jo je Ciceron zatrl kot konzul leta 63 pr. Kr.
39	Tudi v razpravi Definibus (3.11) Ciceron ugotavlja, da so nekateri velikani duha dosegli krepost in veličino tako, da so sledili lastnim naravnim nagnjenjem; vendar je po njegovem mnenju popolnost možno doseči izključno takrat, ko zdrave naravne težnje podkrepita kultiviranost in izobraženost. Ni slučaj, da so osebe, ki jih v nadaljevanju Ciceron navaja kot primer spojitve naravne kreposti in pridobljene izobrazbe, protagonisti kasnejših dialogov iz zrelih let (De re publica, Laelius de amicitia, Cato maior de senectute).
40	Publij Kornelij Scipion Emilijan Afričan (ok. 185-129 pr. Kr.) je bil pomemben politik in vojaški poveljnik, zmagovalec nad Kartagino, zaščitnik grške in latinske književnosti. Ciceron je v njem videl idealnega državnika.
41	Gaj Lelij (konzul leta 140 pr. Kr.) in Lucij Furij Fil (konzul leta 136 pr. Kr.) sta bila Scipionova prijatelja, zelo izobražena in razgledana člana njegovega helenofilskega kroga ter obenem dobra govornika in cenjena državnika.
136
Barbara Zlobec
in zmerna moža, prištevam tudi nadvse hrabrega in v onih časih najbolj učenega človeka, slavnega Marka Katona Starejšega:42 če jim ne bi književna kultura v ničemer pripomogla k doseganju in negovanju kreposti, se gotovo ne bi nikoli odločili za ukvarjanje z njo. Pa tudi če bi književnost ne ponujala tolikšne koristi in bi pri ukvarjanju z njo iskali samo užitek, bi vi vendar -vsaj tako domnevam - vsekakor menili, da je to najplemenitejše razvedrilo za dušo in najbolj vredno človeka. Ostala razvedrila namreč niso primerna za vsako priliko, za vsako starostno obdobje in za vsak kraj: to prizadevanje pa vzreja mladost, razveseljuje starost, krasi uspehe, nudi pribežališče in tolažbo v nesrečah, zabava doma, ne ovira izven doma, z nami prenočuje, hodi na potovanja, preživlja čas na deželi.
17.	Če ga sami ne bi mogli poglobiti in ga uživati z lastno senzibilnostjo, bi ga vseeno morali občudovati, tudi ko ga opazimo pri drugih. Kdo izmed nas je tako neotesan in brezčuten, da ga ni prizadela nedavna Roscijeva43 smrt? Čeprav je ta umrl že prileten, se je vendar zdelo, da zaradi čudovite umetniške sposobnosti in miline ne bi smel sploh nikoli umreti. On si je torej izključno s telesnimi gibi pridobil tolikšno naklonjenost pri vseh nas: naj zanemarjamo neverjetne duševne vzgibe in živahnost umskih sposobnosti?
18.	Kolikokrat sem jaz videl tega Arhijo, sodniki (izkoristil bom namreč vašo dobrotljivost, ko me že tako pozorno poslušate v tem novem govornem slogu), kolikokrat sem ga videl, da je, ne da bi napisal eno samo črko, improviziral veliko število odličnih verzov prav o tistih dogodkih, ki so se odvijali takrat! Kolikokrat, da so ga priklicali nazaj in je povedal isto, a z drugimi besedami in domisleki! Kar pa je napisal skrbno in s premislekom, so bralci tako zelo cenili, da je dosegel sloves starih piscev. In njega naj bi jaz ne spoštoval? Naj ga ne bi občudoval? Naj ne bi bil prepričan, da ga je potrebno braniti na vsak način? Najodličnejši in najbolj učeni možje so nas nadalje tako poučili: prizadevanja na drugih področjih temeljijo na znanju, naukih in tehniki, moč pesnika pa izhaja iz samega naravnega talenta, ženejo ga duševne moči in ga navdihuje tako rekoč neki božanski duh. Zato naš slavni Enij44 pravilno trdi, da so pesniki sveti, ker se zdi, da so nam izročeni skoraj kot dragoceno darilo bogov.
19.	Naj bo torej pri vas, sodniki, ki ste zelo razgledani ljudje, sveto ime pesnika, ki ga niti noben barbarski narod nikoli ni oskrunil. Skale in pustote
42	Mark Porcij Katon Cenzor Starejši (234-149 pr. Kr.) je bil rimski politik, ki je zagovarjal vrnitev k primitivni preprostosti tradicionalne kmečke države (mos maiorum) in je zato nasprotoval filhelenstvu Scipionovega kroga; Ciceron mu je posvetil razpravo o modrem in srečnem staranju Cato maior de senectute.
43	Kvint Roscij Gal (umrl v visoki starosti ok. 62 pr. Kr.) je zaslovel v Rimu kot tragiški in komiški igralec. Ciceron ga je branil v zasebni tožbi (Pro Roscio comoedo).
44	Kvint Enij (239-169 pr. Kr.) je pesnik in dramatik arhaične dobe. V Rim ga je privedel Katon Starejši. Zaradi posebnih zaslug so ga obdarili z rimskim državljanstvom.
Mark Tulij Cicero: Za pesnika Arhijo
l29
se odzivajo na zvok glasu,45 pogosto se strašne zverine uklonijo petju in se pomirijo:46 naj nas, ki smo bili vzgojeni v duhu lepih umetnosti, ne prevzame glas pesnikov? Prebivalci Kolofona trdijo, da je bil Homer njihov someščan, prebivalci otoka Hios ga zahtevajo zase, prebivalci Salamine ga terjajo zase, prebivalci Smirne ga proglašajo za svojega in so mu zato v mestu tudi posvetili svetišče; med sabo se nadalje prepirajo in tekmujejo številni drugi. Potegujejo se torej za tujca celo po smrti, ker je bil pesnik: naj mi zavračamo tega, še živečega, ki je naš po lastni volji in po zakonih? Toliko bolj, ker Arhija od nekdaj usmerja vse svoje moči in ves svoj talent v razširjanje slave in veličine rimskega ljudstva. Že v mladosti se je namreč lotil bojev proti Kimbrom47 in bil je drag celo slavnemu Gaju Mariju, za katerega se je zdelo, da je za te reči nekoliko neobčutljiv.
20. Nihče namreč ni tako sovražen muzam, da ne bi z veseljem dovolil, da se v verze prelije večna slava njegovih junaštev. Pripovedujejo, da je slavni Temistoklej, veliki atenski junak, ko so ga vprašali, katero recitacijo ali čigav glas najraje posluša, odgovoril: »Glas tistega, ki najimenitneje proslavlja mojo hrabrost.« Zato je slavni Marij ravno tako močno vzljubil Lucija Plotija,48 ker je menil, da bi lahko njegov talent primerno proslavil junaške podvige, ki jih je bil opravil. 21. In res je Arhija v celoti obravnaval vojno proti Mitridatu,49 ki je bila pomembna in zahtevna ter se je odvijala na najrazličnejših prizoriščih na morju in na kopnem: te knjige ne poveličujejo samo Lucija Lukula, zelo pogumnega in slavnega moža, ampak tudi ime rimskega naroda. Rimsko ljudstvo je namreč pod Lukulovim poveljstvom odprlo pot v Pont, ki sta ga nekoč branili kraljeva vojaška moč in sama narava kraja; rimsko ljudstvo je pod istim poveljnikom z razmeroma skromno vojsko porazilo nepreštevne armenske čete. V čast rimskemu narodu gre šteti, da je bilo zelo zvesto mesto Kizik50 po zaslugi premišljene strategije istega poveljnika rešeno pred vsakim kraljevim napadom ter iztrgano iz pohlepnega žrela celotne vojne. Nam bodo vedno v slavilnem tonu pripisovali tisto neverjetno bitko pri Tenedu, ko so v boju z Lucijem Lukulom padli sovražnikovi poveljniki in je bilo njihovo
45	Ciceron se navezuje na mit o Amfionu: ta je z igranjem na liro izvabljal tako prijetne zvoke, da so se skale same premikale in ustvarile tebansko obzidje.
46	Po drugem mitu naj bi Orfej z igranjem na liro pomirjal zveri in ganil skale.
47	Kimbri so bili germansko ljudstvo iz severne Jutlandije, ki jih je rimski poveljnik Gaj Marij leta 101 pr. Kr. porazil pri Vercelah (Campi Raudii). Ni jasno, ali je Arhija proslavil Marija samo s krajšo pesniško kompozicijo ali pa začel pisati daljši ep, ki pa ga ni zaključil (teme naj bi se namreč samo "dotaknil" - attigit).
48	Lucij Plotij Gal, Marijev prijatelj, je leta 88 pr. Kr. odprl retorsko šolo v Rimu, v kateri je poučeval samo v latinščini, kar je bilo takrat zelo nenavadno. Ko je Ciceron imel govor za Arhijo, je bil še živ.
49	Gre za tretjo vojno proti Mitridatu VI., pontskemu kralju (73-63 pr. Kr.). Lucij Licinij Lukul jo je vodil do leta 67 pr. Kr. in dosegel pomemben vojaški uspeh z zasedbo armenske prestolnice Tigranokerte.
50	Kizik je bil miletska kolonija na Marmarskem morju, ki se je pogumno upirala Mitridatu do Lukulovega prihoda.
138	Barbara Zlobec
brodovje potopljeno.51 Naše so trofeje, naši spomeniki, naši triumfi: tisti, ki s svojim talentom povzdigujejo te podvige, poveličujejo slavo rimskega naroda.
22. Naš Enij je bil drag Afričanu Starejšemu in zato obstaja domneva, da so postavili v grobnico Scipionov tudi njegov marmorni kip. Vendar tisti slavilni verzi gotovo ne častijo samo njega, ki je pohvaljen poimensko, ampak tudi ime rimskega ljudstva. Katon, prednik našega sodobnika, je povzdignjen v nebo: to pridaja veliko čast junaštvom rimskega naroda. Končno se vseh slavnih Maksi-mov, Marcelov, Fulvijev52 ne proslavlja brez skupne hvale vseh nas.
Tistega, ki je ustvaril te verze, človeka iz Rudij,53 so naši predniki torej sprejeli za sodržavljana: naj mi izženemo iz svojega mesta tega državljana He-rakleje, za katerega se potegujejo številni kraji in ki se je tu naselil v skladu z zakoni?
Moti se, kdor misli, da grški verzi prinašajo manjše sadove slave kot latinski, češ da se grška dela berejo skoraj med vsemi narodi, latinska pa utesnjujejo naše lastne, res ozke meje. Če naše podvige omejujejo samo skrajne meje sveta, moramo torej želeti, da tja, koder so segla kopja naših čet, sežeta tudi slava in čast: ker so ta dela imenitna tako za sama ljudstva, o zgodovini katerih teče beseda, kot seveda za tiste, ki tvegajo svoje življenje za slavo, so izjemna spodbuda za prenašanje naporov in nevarnosti. 24. Koliko popisovalcev svojih junaštev je imel s seboj, kot pravijo, slavni Aleksander Veliki!54 Kljub temu pa je, ko je stal v Sigeju pred Ahilovem grobom,55 vzkliknil: »Srečni mladenič, ki si za glasnika svoje hrabrosti dobil Homerja!« In res: če namreč ne bi obstajala slavna Iliada, bi ista ruša, ki je pokrila njegovo truplo, pokopala tudi njegovo ime. In še: ali ni naš Pompej Veliki,56 ki je svojo srečo izenačil s hrabrostjo,
51	Tened je mesto na istoimenskem otoku na Egejskem morju pred obalo Troade, kjer je Lukul premagal Mitridatovo brodovje leta 73 pr. Kr.
52	Kvint Fabij Maksim, konzul leta 233 pr. Kr., je bil med drugo punsko vojno imenovan za diktatorja in je zaradi zavlačevalske bojne tehnike dobil vzdevek Kunktator. Mark Klavdij Marcel, konzul leta 222 pr. Kr., je med drugo punsko vojno zavzel Sirakuze kljub bojnemu orožju, ki ga je izumil Arhimed. Mark Fulvij Nobilior je leta 189 pr. Kr. premagal Ajtolce in zasedel prestolnico Ambrakijo - to zmago je pesnik Enij proslavil v istoimenski tragediji.
53	Pesnik Kvint Enij (gl. op. 43) se je rodil v kraju Rudije v Kalabriji.
54	Življenje Aleksandra Velikega (356-323 pr. Kr.) je imelo v antični književnosti velik in dolgotrajen odmev. O njegovih osvajalnih pohodih so najprej pisali vojni tovariši in spremljevalci (Kalisten iz Olinta, tajnik Evmen, general Ptolemaj I. Soter, Aristobul iz Kasandreje, admiral makedonskega brodovja Nearh s Krete). Klejtarh je začetnik pripovedi, v katerih so v ospredju fantastične in legendarne prvine in ki so se uspešno širile tudi v latinščini (Kalisten) ter prešle kasneje v francosko pesništvo (Roman o Aleksandru).
55	Sigejon je rt na Egejskem morju severovzhodno od Troje, kjer naj bi se utaborili grški napadalci in kamor je tradicija postavljala Ahilov grob. Plutarh o tem dogodku pripoveduje v Aleksandrovem življenju (15). Grški življenjepisec poroča tudi, da je bil Aleksander velik občudovalec Iliade in da je kopijo pesnitve, ki jo je bil prejel od učitelja Aristotela, nosil s seboj v dragoceni skrinji in hranil pod vzglavjem (Aleksandrovo življenje 8).
56	Gnej Pompej Veliki (106-48 pr. Kr.) je v času procesa dosegel višek slave po zmagi nad Mitrid-atom (Ciceron je bil podelitev vojske Pompeju podprl z govorom Pro lege Manilia de imperio Cn. Pompei). Ciceron se mu laska, ker je bil Lukul, Arhijev mecen, Pompejev politični nasprotnik. Poklon ni izbran naključno, saj je bil Pompej velik Aleksandrov občudovalec in je leta 61 pr. Kr. ob triumfu celo oblekel tuniko, ki naj bi bila last grškega vojskovodje.
Mark Tulij Cicero: Za pesnika Arhijo
l29
Teofanu iz Mitilen,57 ki je opisal njegova junaštva, podelil državljanstvo na vojaškem zboru? In naše, ki so pogumni možje, a obenem neotesani vojaki, je prevzela nekakšna sladkost slave, kot bi bili tudi sami deležni iste časti, in so svoje odobravanje pokazali z glasnim vzklikanjem.
25.	Če torej Arhija ne bi bil rimski državljan po zakonu, kajpada ne bi mogel doseči, da bi ga kak poveljnik obdaril z državljanstvom?58 Čeprav je Sula podeljeval državljanstvo Hispanom in Galcem,59 bi takega prosilca zavrnil. O tem smo se lahko sami prepričali na skupščini: ko mu je pesnikun iz ljudstva izročil epigram o njegovi osebi, v katerem je bil samo vsak lihi verz nekoliko daljši,60 je Sula takoj ukazal, naj mu s kupa stvari, ki so bile naprodaj na dražbi, eno poklonijo v dar, vendar pod pogojem, da poslej ne piše več. Mar ne bi on, ki je menil, da je vnema slabega pesnika vseeno vredna neke nagrade, cenil nadarjenosti obtoženca, njegove spretnosti pri pisanju in tekočega izraza?
26.	In še: ali si ne bi bil mogel pridobiti državljanstva od Kvinta Metela Pija, ki mu je bil velik prijatelj in ki je številne obdaril z državljanstvom? Ali tega res ne bi mogel doseči niti z lastno prošnjo niti s posredovanjem Lukulov? 61 Prav Metel si je tako želel popisa svojih podvigov, da so pri njem naleteli na odprta ušesa celo pesniki iz Kordube,62 pa čeprav je njihova poezija zvenela nekoliko nabreklo in tuje. Ni potrebe, da bi prikrivali, kar ne more ostati skrito, pač pa je treba odkrito priznati: vse nas vleče želja po pohvali, in ravno najuspešnejše ljudi najbolj vodi želja po slavi. Celo filozofi se podpišejo s svojim imenom v knjižice, v katerih razpravljajo o zaničevanju slave: prav tam, kjer zaničujejo imenitni sloves, hočejo biti v isti sapi imenovani in slavljeni.
27.	Decim Brut, odličen mož in poveljnik, je na primer okrasil vhode svojih svetišč in spomenikov s pesmimi prijatelja Akcija.63 Celo slavni Fulvij, ki je
57	Teofan iz Mitilen je bil Pompejev prijatelj in svetovalec. Spremljal ga je med vojno proti Mi-tridatu in na potovanju v Egipt po porazu pri Farzalu. Pompejeve vojaške podvige je opeval v zgodovinskem delu, napisanem v grščini, od katerega je ohranjenih samo nekaj fragmentov. Anekdoto o okoliščinah, v katerih je Teofan prejel državljanstvo, pripoveduje Valerij Maksim (8.14.3); tedaj se je preimenoval in postal Gnej Pompej Teofan.
58	Izjava je seveda ironična.
59	Lucij Kornelij Sula (ok. 138-78 pr. Kr.), slavni vojaški poveljnik in vodja optimatov, naj bi podelil državljanstvo nekaterim Hispanom iz Gadesa (današnji Cadiz) in Aristonu iz Masilije (Pro Bal-bo 50).
60	Tradicionalni verz epigrama je elegični distih, v katerem se heksameter (daljši verz) izmenjuje s pentametrom (nekoliko krajšim verzom). Ciceron hoče torej povedati, da je pisunov epigram samo navzven sledil metričnim pravilom, pesniškega pa v sebi ni imel ničesar.
61	Gl. op. 14. Kvint Metel Pij je bil v sorodstvu z družino Lukulov, v kolikor je bila očetova sestra Cecilija Metela mati Lucija in Marka Lukula.
62	Med letoma 79 in 71 pr. Kr. se je Kvint Metel Pij kot prokonzul boril proti Sertoriju v Španiji. Tudi govornik Seneka Starejši (ok. 55 pr. Kr.-41 po Kr.), čigar družina je izhajala iz Kordube v južni Španiji (Hispania Betica), je slog literatov svoje rodne pokrajine označil kot nabuhel in napihnjen (suasoriae 6.27 in controversiae 1, praef. 16).
63	Decim Junij Brut, konzul leta 138 pr. Kr., je premagal špansko pleme Kalaikov (od tod priimek Ka-laik) in Luzitance. Bil je tudi govornik in literat ter mecen tragediografa Lucija Akcija (ok. 170-86 pr. Kr.), ki je rodbino svojega zaščitnika proslavil v tragediji Brutus: v njej namreč nastopa ustanovitelj rodbine Lucij Junij Brut, ki je izgnal iz Rima zadnjega etruščanskega kralja Tarkvinija Ošabnega.
140
Barbara Zlobec
imel Enija v spremstvu, ko se je boril proti Etolcem,64 si ni pomišljal posvetiti vojaški plen muzam. Zato v tem mestu, kjer so tako rekoč oboroženi poveljniki častili ime pesnikov in svetišča muz, sodniki v togah ne smejo čutiti odpora do čaščenja muz in morajo skrbeti za dobrobit pesnikov.
28. Da bi vi, sodniki, to naredili z večjim veseljem, se vam bom sedaj razkril in vam priznal svoje lastno slavohlepje, ki je morda preveč goreče, a vseeno še v mejah spodobnosti. Arhija se je namreč s svojimi verzi dotaknil dosežkov, ki sem jih med svojim konzulatom skupaj z vami prispeval za ohranitev oblasti, za preživetje državljanov in za vso državo.65 Ko sem slišal te verze, sem ga zaprosil, naj delo dokonča, ker se mi je zdelo pomembno in mi je bilo všeč. Krepost si namreč v zameno za trud in prestane nevarnosti ne želi nobenega drugega plačila razen tistega, ki ga dajeta hvala in čast: če se nam to krati, iz katerega razloga bi se morali, o sodniki, podvreči tako hudim naporom v tem tako omejenem in tako kratkem življenjskem toku? 29. Seveda, če duša ne bi ničesar slutila o prihodnosti in bi vse svoje misli utesnjevala znotraj meja, v katerih je zajeto človeško življenje, se ne bi izčrpavala v tolikšnih naporih, se ne bi vznemirjala zaradi tolikih skrbi in neprespanih noči ter ne bi tolikokrat postavila na kocko lastnega življenja. A vsak plemenit človek ima prirojen nekakšen zagon, ki ponoči in podnevi priganja duha z ostrogami želje po slavi ter ga opominja, da se spomina na naše ime ne sme meriti z življenjsko dobo, temveč ga je treba enačiti s celotnim zanamstvom.
30.	Ali naj se vsi, ki se nahajamo v politični areni ter v teh življenjskih nevarnostih in naporih, zdimo tako malodušni, da se predamo misli, da bo vse zamrlo skupaj z nami, potem ko si do zadnjega vzdiha nismo mogli privoščiti niti enega samega trenutka miru in sprostitve? Številni odlični ljudje so za sabo načrtno pustili kipe in poslikave, ki niso odsev duha, ampak zunanjosti - ali ne bi bi bilo prav, da bi raje zapustili upodobitev naših misli in kreposti, ki bi jo izoblikovali in dodelali veliki umi? Jaz sem že med opravljanjem svojih dejanj menil, da raznašam in trosim večno slavo po svetu. Ta slava bo morda po moji smrti postala nedostopna mojim čutom, morda pa, kot so menili zelo modri ljudje, bo ostala nekako povezana z mojo dušo. Kakor koli, takšno prepričanje in upanje me radostita že zdaj.
31.	Zato, sodniki, pomilostite človeka, čigar častitljivost je tolikšna, da jo, kot vidite, potrjujejo tako ugledna prijateljstva kot njihova trajnost, in čigar genialnost tolikšna, kolikršna mora biti, da so jo, kot veste, iskali talenti najimenitnejših mož; njegov pravni položaj pa je tak, da ga potrjujejo zakonska
64	Gl. op. 52. Ajtolci so živeli v zahodni Grčiji; leta 189 pr. Kr. so sklenili zavezništvo s selevkidskim kraljem Antiohom proti Rimljanom. Po porazu so Rimljani Ajtolijo priključili Ahaji.
65	Arhija se je pisanja epske pesnitve v grščini o Ciceronovem konzulatu morda lotil prav zato, da bi si zagotovil govornikovo naklonjenost in pomoč. Kasneje, že leta 61, je Ciceron v pismu prijatelju Atiku skrušeno sporočil (1.16.15), da je Arhija delo opustil ter se preusmeril v poveličevanje Lukulov in družine gens Caecilia.
Mark Tulij Cicero: Za pesnika Arhijo
l29
ugodnost, poroštvo municipija, Lukulovo pričanje, Metelovi dokumenti. Tako torej stojijo stvari: če mora za take talente obstajati kakšno priporočilo ne samo s strani ljudi, ampak tudi s strani bogov, vas prosim, sodniki, da sprejmete pod svoje varstvo njega, ki je vedno proslavljal vas, vaše poveljnike in junaštva rimskega ljudstva in ki tudi v teh pričujočih mojih in vaših domačih nevarnostih obljublja, da bo še naprej širil večno pričevanje vaše slave: on sodi med tiste, ki so med vsemi ljudmi vedno veljali za svete in so jim tako tudi pravili. Tako se bo zdelo, da ga je povzdignila vaša človečnost, ne pa poteptala vaša krutost.
32. Upam, sodniki, da vsi odobravajo, kar sem o tej pravni zadevi povedal kratko in jedrnato, kot je moja navada. Nadejam se, sodniki, da ste dobrohotno sprejeli tudi to, kar sem rekel o nadarjenosti obtoženca in na splošno o njegovem kulturnem udejstvovanju, čeprav se ne sklada s pravnimi in sodnimi običaji; zagotovo pa vem, da je storil on, ki predseduje zasedanju.
Barbara Zlobec, Državni izobraževalni zavod S. Gregorčič, Gorica;
barbara.zlobec@solskicenter.net
fg [OIQ]
DOI: https://d0i.0rg/10.4312/keria.22.1.143-202
Uroš Lajovic
Vaje v metru
(Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije)
Ilustracija iz rokopisa Boetijeve De institutione musica, 12. stoletje, Cambridge University Library
144
Uroš Lajovic
IZ PRVE KNJIGE
I.	(elegijski distih)
— w w — w w — w w — w w — w w — w
- w w - w w - I - w w - w w -
Carmina qui quondam studio florente peregi
flebilis heu maestos cogor inire modos. Ecce mihi lacerae dictant scribenda Camenae
et veris elegi fletibus ora rigant. Has saltem nullus potuit pervincere terror
ne nostrum comites prosequerentur iter. Gloria felicis olim viridis que iuventae,
solantur maesti nunc mea fata senis. Venit enim properata malis inopina senectus
et dolor aetatem iussit inesse suam. Intempestivi funduntur vertice cani
et tremit effeto corpore laxa cutis. Mors hominum felix, quae se nec dulcibus annis
inserit et maestis saepe vocata venit! Eheu, quam surda miseros avertitur aure et flentes oculos claudere saeva negat! Dum levibus male fida bonis fortuna faveret paene caput tristis merserat hora meum: nunc quia fallacem mutavit nubila vultum
protrahit ingratas impia vita moras. Quid me felicem totiens iactastis, amici? Qui cecidit, stabili non erat ille gradu.
II.	(daktilski katalekticni trimeter in adonij)
- w w - w w I - w w - w
Heu, quam praecipiti mersa profundo mens hebet et propria luce relicta tendit in externas ire tenebras, terrenis quotiens flatibus aucta crescit in immensum noxia cura! Hic quondam caelo liber apertoô suetus in aetherios ire meatus cernebat rosei lumina solis visebat gelidae sidera lunae et quaecumque vagos stella recursus
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \	145
Ob izvirniku je vselej navedena samo temeljna metrična shema, brez možnih nadomestil (npr. spondej namesto daktila ali anapesta), vendar prevod - ravno kot metrična vaja - izvirniku tudi v teh variacijah kolikor mogoče zvesto sledi. Gl. sklepne komentarje.
Svojčas sem pesmi se vdajal v mladostnem učenja zanosu,
zdaj pa se meni v solzáh tožni le spevi rodé. Kaj naj zapišem, poglej, narekó mi kuštrave Kaméne1
lice vse močijo mí s právo solzó elegij. Njih pač ni zmogla nikákrána groza od mene pregnati,
da dopustile bi mí samemu iti svoj pot. Slavo mladosti nekdáj so mi pele, srečne, brsteče, zdaj tolažim se sam, stárec turobni, brez njih. Starost prišla je, seveda pospéšena z zlom, iznenada,
z njo bolečina, se vé - ona zahteva svoj čas. Zgodaj lasje osiveli v slapovih mi padajo z glave,
koža ohlapna drhté krije betežno telo. Srečna je smrt, ki človeka zadene ne v letih radosti,
temveč prihaja takrát, v solzah ko kliče v pomoč. Žal pa smrtnják sam nesrečneža z gluhim ušesom zavrača,
noče okruten mu zdáj solznih zakriti oči! Še ko Fortuna nezvesta lahkotnih dobrin je nudila,
bridke usode zamah skoraj je stal me glavé: zdaj, ko oblak je spremenil njeno varljivo obličje,
grešno življenje se v dalj v^če mi, konca ne_uzrem. Le kako si mogel me srečnega zvati, prijatelj? Padlemu čvrsti korak ní bil v veliko pomoč.
Glej le, kako se razum v globočino spušča medle in z lučjo preostalo v teme zunanje ponikniti hoče, strah pa škodljivi množe še vetrovi zemeljski, da se brezmejno razrašča! Mož je, nekdaj še svoboden in pota zvezdnih teles na nebesu poznaje sonca zaznaval tu rožnati sij in gledal ledeni sijaj mesečine, prazne si tirnice vseh je zvezda, ki
1 Sprva vodne nimfe, pri Rimljanih pa Muze, navdihovalke poezije.
146	Uroš Lajovic
exercet varios flexa per orbes comprensam numeris victor habebat; quin etiam causas unde sonora flamina sollicitent aequora ponti, quis volvat stabilem spiritus orbem vel cur Hesperias sidus in undas casurum rutilo surgat ab ortu quid veris placidas temperet horas ut terram roseis floribus ornet, quis dedit ut pleno fertilis anno autumnus gravidis influat uvis rimari solitus atque latentis naturae varias reddere causas: nunc iacet effeto lumine mentis et pressus gravibus colla catenis declivem que gerens pondere vultum cogitur, heu, stolidam cernere terram.
III.	(alternacija heksametra in daktilskega tetrametra, Alkmanovega verza)
—	w w — w w — w w — w w — w w — w - w w - w w - w w - w w
Tunc me discussa liquerunt noctae tenebrae
luminibus que prior rediit vigor, ut cum praecipiti glomerantur sidera Coro
nimbosis que polus stetit imbribus sol latet ac nondum caelo venientibus astris
desuper in terram nox funditur; hanc si Threicio Boreas emissus ab antro
verberet et clausum reseret diem, emicat et subito vibratus lumine Phoebus mirantes oculos radiis ferit.
IV.	(Falajkov enajsterec)
—	w — w w — w — w — w
Quisquis composito serenus aevo fatum sub pedibus egit superbum fortunamque tuens utramque rectus
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
147
rišejo pot si po nebu, zapisal in zmagovito zajel jih v števila; razlog dognal je, zakaj naj vetrovi vzburkajo glasni morja vso gladino silo duha, ki zemljo vso obrača, kakšen je razlog, ki zvezde ponese z žoltega vzhoda v valove zahodne, kaj naj odmerja nam ure spomladi, v rožni ornat ko se zemlja odene, kdo je storil, da v bogatega leta plodni jeseni se grozdje ponuja, vajen iskati in vzroke različne skrite narave nam vse razložiti: ta zdaj leži, onemoglega uma, težka veriga že stiska mu vrat in k tlom se pod težo obraz mu nagiba: z grozo spoznava, da svet je brezumen.
Ko je to rekla2, vse so izginile nočne temine,
moč je očem bila znova povrnjena, kakor takrat, ko Koros3 zgosti nevihtne oblake,
ko je nebo že v deževnih meglicah in sonce ko skrije se, zeemljo objema že mrak, a
zvezde na nebesu še ne zasijejo, severni veter Boreas, poslan k nam iz traške votline,
noč ko prežene in nov spet vzpostavi dan, Fojbos4 bleščeči pa vzide v sijaju nenadno in ostro zbode v oči nas z žarki slepečimi.
Kdor živi preudarno, vedro, mirno, kdor z nogo je usodi pot zavrl, kdor v Fortune je lice dvojno zrl
2	Tj. filozofija.
3	Severovzhodni veter, maestral.
4	Vzdevek boga Apolona; tu oznaka Sonca.
148
Uroš Lajovic
invictum potuit tenere vultum, non illum rabies minae que ponti versum funditus exagitantis aestum nec ruptis quotiens vagus caminis torquet fumificos Vesaevus ignes aut celsas soliti ferire turres ardentis via fulminis movebit. Quid tantum miseri saevos tyrannos mirantur sine viribus furentes? nec speres aliquid nec extimescas: exarmaveris impotentis iram; et quisquis trepidus pavet vel optat, quod non sit stabilis sui que iuris, abiecit clipeum loco que motus nectit qua valeat trahi catenam.
V. (akatalekticni anapestovski dimeter z dierezo)
w w — w w — I w w — w w —
O stelliferi conditor orbis
qui perpetuo nixus solio
rapido caelum turbine versas
legemque pati sidera cogis,
et nunc pleno lucida cornu
totis fratris obvia flammis
condat stellas luna minores,
nunc obscuro pallida cornu
Phoebo propior lumina perdat
et qui primae tempore noctis
agit algentes Hesperos ortus
solitas iterum mutet habenas
Phoebi pallens Lucifer ortu!
Tu frondiflue frigore brumae
stringis lucem breviore mora;
tu cum fervida venerit aestas
agiles nocti dividis horas.
Tua vis varium temperat annum,
ut quas Boreae spiritus aufert
revehat mites Zephyrus frondes
quae que Arcturus semina vidit
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
149
strumno, ta zmagovalec zdaj je pravi. Ne vznemirja ga divji srd morja, ki neumorno v skalovje se zaganja, niti ogenj, ki skupaj z dimom bruha ga nemirni Vezuv iz vseh kaminov, niti strele ognjene silni_udarec, ki visokih stolpov zna rušiti stene. Le čemu se boji tiranaubožec ki nasilno besni, čeprav brez moči je? Nič ne dvomi, ničesar se ne zboj in le tako boš nemočneža ukrotil! Kdor pa v strahu živi in v dvomu misli, da v namerah njegovih ni pravice, ta svoj ščit že vnaprej na tla odvrže in v okove železne sam se vkuje.
O gradnik neba zvezdonosnega, ki počivaš na večnem tronu in v hitrem vrtincu sučeš vesolje, zvezdnih določaš potov pravila, zdaj da luna polnega lica, ko obseva jo bratovski žarek, zvezde manjše sproti zakriva, zdaj pa v zadnjem krajcu se bleda bliža Fojbu in svetlost izgublja, in da v prvi nočni temini hladna prižge se zvezda večerna, vendar ko Fojb se ji bliža, utrne v jutru se kot zvezda danica! V mrzli zimi vse listje osuješ, dan skrajšuješ, luč nam odvzemaš, ko pa vroči se vrnejo dnevi, ti nam skrajšuješ ure ponočne. Tvoja ureja moč letne čase, vse, kar Boreja dah je pogubil, vse spet poganjke Zefir oživlja in kar Arktur5 videl kot seme je,
5 Najsvetlejša zvezda Volarja, označuje zimo.
150	Uroš Lajovic
Sirius altas urat segetes: nihil antiqua lege solutum linquit propriae stationis opus. Omnia certo fine gubernans hominum solos respuis actus merito rector cohibere modo. Nam cur tantas lubrica versat Fortuna vices? premit insontes debita sceleri noxia poena, at perversi resident celso mores solio sancta que calcant iniusta vice colla nocentes. Latet obscuris condita virtus clara tenebris iustus que tulit crimen iniqui. Nil periuria, nil nocet ipsis fraus mendaci compta colore, sed cum libuit viribus uti, quos innumeri metuunt populi summos gaudent subdere reges. O iam miseras respice terras, quisquis rerum foedera nectis! operis tanti pars non vilis homines quatimur fortunae salo. Rapidos, rector, comprime fluctus et quo caelum regis immensum firma stabiles foedere terras!
VI. (glikonej)
— w — w w — w —
Cum Phoebi radiis grave Cancri sidus inaestuat, tum qui larga negantibus sulcis semina credidit elusus Cereris fide quernas pergat ad arbores. Numquam purpureus nemus lecturus violas pates cum saevibus Aquilonibus
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
151
Sirij6 kot žitna polja požiga: naj ne prevzame te samovolja, ko še veljajo stare postave! Ti vse upravljaš z jasnimi cilji, le na človeka se ne oziraš in ti ni mar za njegova hotenja. Le zakaj nam spolzka usoda srečo sprevrača? Često zločinu kazen odmerjeno prejme nedolžni, stol prestolni pa nam zasedajo tisti sprijenci, ki nedolžnim so z mero krivično vrat polomili! Svetle vrednote so pokopane v skritih teminah, mož pa obtožbo krivo prenaša!
Njim ne škoduje ne verolomnost, ne v lažne barve skrita prevara, ko zahoče se jim, pa radi si podrede tiste silne kralje, ki jih spoštuje premnogo ljudstvo. Ti, kdorkoli že, tkalec vseh zavez, na nesrečno Zemljo ozri se! Kljub dobrim delom nas Fortuna zla premetava po morju viharnem. Morja valove hitre ustavi, ti vodnik naš, kralj vsega stvarstva, čvrstih manjka nam tal pod nogami!
Ko pod žarki se sončnimi razžare dnevi Rakovi, mož, ki z vero v Cerero7 je v polje nerodovitno že mnogo strosil semen, raje v senco_umakne se hrastovo. Ne zahajaj v vijolične gaje, da bi tam šopek rož si nabral, ko se severni
6	Najsvetlejša zvezda ozvezdja Veliki pes - označuje poletno vročino.
7	Boginja poljedelstva, zlasti žetve.
152
Uroš Lajovic
stridens campus inhorruit; nec queras avida manu vernos stringere palmites uvis se libeat frui; autumno potius sua Bacchus munera contulit. Signat tempora propriis aptans officiis deus nec quas ipse coercuit misceri patitur vices. Sic quod praecipiti via certum deserit ordinem laetos non habet exitus.
VII.(adonij; v večini verzov z dierezo po daktilu)
— w w I — w
Nubibus atris
condita nullum
fundere possunt
sidera lumen.
Si mare volvens
turbidus Auster
misceat aestum,
vitrea dudum
par que serenis
unda diebus
mox resoluto
sordida caeno
visibus obstat,
qui que vagatur
montibus altis
defluus amnis
seapa resistit
rupe soluti
obice saxi.
Tu quoque si vis
lumine claro
cernere verum,
tramite recto
carpere callem,
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
153
vetri v polje zaganjajo.
Ne poskušaj pomladnega
trsja z roko potrgati,
če želiš v vinuuživati,
ko v jeseni obsipa nas
Bakh z darovi obilnimi.
Bog je zaznamoval letne
čase, ko je njih vsakemu
svoje delo naložil, ki
naj ne meša se z drugimi.
Kdor v prepadnih bregeh svoj pot
išče, ne pa v zavetjih, naj
ve, da srečno ne vrne se.
Temni oblaki s svojo senčino skrivajo žarke zvezdnega neba. Če divji Auster8 v morja valovju meša tokove, voda, podobna vedremu dnevu, čista in bistra, motna postane, z blatno nesnago vid omejuje. Prav tako reko često okrušek skalnat ustavi, ko se na poti z gore visoke spušča v dolino. Ti pa, če hočeš z jasnim pogledom zreti v resnico, vzemi pod noge pot ravnomerno,
8 Južni veter.
154
Uroš Lajovic
gaudia pelle, pelle timorem spem que fugato nec dolor adsit. Nubila mens est vincta que frenis haec ubi regnant.
IZ DRUGE KNJIGE
I.	(hiponaktej, »sepajoci« jambski trimeter)
w — w — w — w — w — — w
Haec cum superba verterit vices dextra
et aestuantis more fertur Euripi,
dudum tremendos saeva proterit reges
humilem que victi sublevat fallax vultum.
Non illa miseros audit aut curat fletus
ultro que gemitus, dura quos fecit, ridet.
Sic illa ludit, sic suas probat vires
magnum que su(mm)is monstrat ostentum,
si quis visatur una stratus ac felix hora.
II.	(mali asklepiadej v alternaciji z ferekratejem)
—	w - w w - - w w - w -
—	w — w w — w
Si quantas rapidis flatibus incitus
pontus versat harenas aut quot stelliferis edita noctibus
caelo sidera fulgent tantas fundat opes nec retrahat manum
pleno Copia cornu, humanum miseras haud ideo genus
cesset flere querelas. Quamvis vota libens excipiat deus
multi prodigus auri et claris avidos ornet honoribus,
nil iam parta videntur, sed quaesita vorans saeva rapacitas
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
155
radost odvrni, upanje plašno in bolečino čim dlje preženi. Rešil duha boš, če boš obrzdal strast9 vseprisotno.
Ko ta sleparka10 nam z roko zvrti naše usode in kot vzburkani besni Evrip11, ko kralje, svojčas strahovladne vse zmelje, lažniva hkrati skromno lice nam kaže. Ne sliši joka bednikov in se smeje okrutna vzdihom vsem, katerim je botra. Tako se_igra, tako pokaže moč ter se prikaže kot omama vsakomur, ki ga preveva žalost in vedrina, vse hkrati.
Kólikor je morjé, bičano z vetrom, že
peska preobrnilo, ali kólikor zvezd v jasnih nočeh prižge
se na svodu nebeškem, trosi tóliko nam božje Obilje, vse
z roko širokogrudno, vendar se kljub temú ród naš človeški nad
zlo usodo priduša. Najsi Bog še takó rad bi ustrégel njih
željam, On, radodarnež, in poslušal celó vík častih^pnih mož,
češ, imetje je ništrc, prevelika je slá: divji pohlep hlastá
9	Stoiki so razlikovali štiri strasti: užitek, željo, žalost in strah (gl. obširno razlago v Kocijančiče-vih Pripombah, št. 119).
10	Fortuna.
11	Ime morske ožine med otokom Evbojo in celino.
156
Uroš Lajovic
alios pandit hiatus. Quae iam praecipitem frena cupidinem
certo fine retentent, largis cum potius muneribus fluens
sitis ardescit habendi? Numquam dives agit qui trepidus gemens sese credit egentem.
III.	(alternacija sapfiskega enajsterca in glikoneja)
—	w — w — w w — w — w - w - w w - w w
Cum polo Phoebus roseis quadrigis
lucem spargere coeperit, pallet albentes hebetata vultus flammis stella frementibus. Cum nemus flatu Zephyri tepentis
vernis inrubuit rosis, spiret insanum nebulosus Auster,
iam spinis abeat decus. Saepe tranquillo radiat sereno
immotis mare fluctibus, saepe ferventes Aquilo procellas
verso concitat aequore. Rara si constat sua forma mundo,
si tantas variat vices, crede fortunis hominum caducis,
bonis crede fugacibus! Constat aeterna positum que lege est ut constet genitum nihil.
IV.	(distihi, sestavljeni iz katalekticnega jambskega dimetra in ferekrateja)
w - w - w - w
—	w — w w — w
Quisquis volet perennem cautus ponere sedem stabilis que nec sonori sterni flatibus Euri et fluctibus minantem curat spernere pontum,
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \	157
še po slavi in časti. Kakšne vajeti že mogle bi nam strasti
vsepogubne zavreti, ko pa reka daril žejo po lasti v nas
vedno bolj razplamteva? Res nikdar ni bogat tisti, ki se boji da vsega_ima premalo.
Ko se spravi Fojb v rožnih štirivpregah
luč po nebu razsipati, lica svetlih zvezd poblede, ko vse jih
močni žarki oplazijo. Ko v pomlad Zefir dahne, nežnordeče
rože polja prekrijejo, Austrov divji piš, poln megle, pa trga
cvetje z grmov bodljikavih. Često se morje lesketa pod vedrim
nebom v mirni spokojnosti, pa ga kljub vsemu vedno znova vzburi
Akvil12 s silnimi vihrami. Če ohranja svet svoje lice, ko ga
biča večno spreminjanje, upaj tudi ti sam v nestalno srečo,
v vse dobrine minljivosti! Večni Zakon nam govori, da vse, kar se rodi, tudi mine vse.
Kdor hôtel svoj si dom bi kdaj res trden zgraditi, naj gléda, da ga Évros13 nè preganja z vetrôvi in divje morje tudi nè z besnécim valovjem,
12	Poosebljeni severni veter.
13	Jugovzhodni veter.
158	Uroš Lajovic
montis cacumen alti, bibulas vitet harenas: llud protervus Auster totis viribus urguet hae pendulum solutae pondus ferre recusant. Fugiens periculosam sortem sedis amoenae humili domum memento certus figere saxo. Quamvis tonet ruinis miscens aequora ventus, tu conditus quieti, felix robore valli, duces serenus aevum ridens aetheris iras.
V. (parojmiak14 - katalekticni anapestovski dimeter)
w w — w w — w w — —
Felix nimium prior aetas
contenta fidelibus arvis
nec inerti perdita luxu,
facili quae sera solebat
ieiunia solvere glande.
Noc Bacchica munera norant
liquido confundere melle
nec lucida vellera Serum
Tyrio miscere veneno.
Somnos dabat herba salubres,
potum quoque lubricus amnis
umbras altissima pinus.
Nondum maris alta secabat
nec mercibus undique lectis
nova litera viderat hospes.
Tunc classica saeva tacebant
odiis neque fusus acerbis
Quid enim furor hosticus ulla
cruor horrida tinxerat arva.
vellet prior arma movere,
cum vulnera saeva viderent
14 napoi^ía, »pesem, pregovor«.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
159
naj ne gradi na gorskem vrhu, niti ne v pesku: tam nanj pritiska Auster z vso močjo brezobzirno, a tukaj pesek se pred težo s sipkostjo brani. Če nočeš, da nesreča dom bi tvoj prizadela, zgraditi moraš ga na nizki skali, pomisli! Naj veter z morskim valom zruši vse, kar doseže, ti sam boš živel mirno v svojem čvrstem zavetju in glasno v brk smejal se silnim jezam nebesnim.
Srečni stari so bili časi z blagodatom polj svojih zvestih, ki so v času dolgega posta brez skušnjave drugih razkošij, glad tešili z bukovim žirom. Ko se Bakhovih ni darov še znalo s sladkim mešati medom, prav tako ne serskega tkanja prepojiti s tirskim škrlatom, zdravo spanje dale so trave, za pijačo potok skrbel je, a za senco smreka visoka. Ni ga širno morje prevzelo in popotnik z blagom izbranim še ni videl novih pristanov. Bojne trombe so še molčale, niti ni še divje sovraštvo moglo polj s krvjo napojiti. Le čemu bi divja brezumnost po orožju segla v trenutku, ko bi_ugledala strašne rane
l60
Uroš Lajovic
nec praemia sanguinis ulla? Utinam modo nostra redirent in mores tempora priscos! sed saevior ignibus Aetnae fervens amor ardet habendi. Heu, primus quis fuit ille auri qui pondera tecti gemmas que latere volentes, pretiosa pericula, fodit?
VI.	(sapfiski enajsterec)
— w — w — w w — w — w
Novimus quantas dederit ruinas
urbe flammata patribus que caesis
fratre qui quondam ferus interempto
matris effuso maduit cruore
corpus et visu gelidum pererrans
ora non tinxit lacrimis, sed esse
censor exstincti potuit decoris.
Hic tamen sceptro populos regebat
quos videt condens radios sub undas
Phoebus, exstremo veniens ab ortu,
quos premunt septem gelidi Triones,
quos Notus sicco violentus aestu
torret ardentes recoquens harenas.
Celsa nun tandem valuit potestas
vertere pravi rabiem Neronis?
heu gravem sortem, quotiens iniquus
additur saevo gladius veneno!
VII.	(distihi, sestavljeni iz alternacije jambskega trimetra in jambskega dimetra) w - w - w - w - w - w -
w - w - I w - w -
Quicumque solam mente praecipiti petit
summum que credit gloriam, late patentes aetheris cernat plagas
artum que terrarum situm; brevem replere non valentis ambitum pudebit aucti nominis.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \	161
in ne plen morda svoj krvavi? Naj se naši vrnejo časi tja nazaj spet v stare navade! Ni tako močan plamen Etne, kot je močna želja: imeti. O gorje, le kdo se je spomnil izkopati zlatih zakladov, dragih kamnov skrito obilje, dragotin, nam vsem le v pogubo?
Vsem je znano, koliko zla je tisti vsem zadal, ki mesto požgal, očete pomoril je, bratu življenje vzel ter z matere krvjo poškropljen le gledal nje telo, že v smrti otrplo, pa mu solza ni se z licautrnila, temveč je presojal hladno le nje lepoto. Kljub temu je on kraljeval vsem ljudstvom, kar lahko jih Fojbos uzre na svoji daljni poti izpod morja na vzhodu, onim, ki hladi jih Sedmerozvezdje15, in pa onim vsem, ki jim Notos16 pesek, že tako prevroč, še bolj sam segreva. Le kako je mogla oblast brezmejna bes sprevreči Neronu v takšno blaznost? O gorje! Strašna bo usoda, ko se divji strup še z mečem sovražnim zbrati!
Kdor vročeglavo misli, da je slava vse,
največ, kar se doseči da, naj raje v širna se neba obzorja in
bolj tesen zemljekrog zazre; in sram ga bo, da je svoj šibki um krepil še s težo slabega rodu.
15 Sedmerozvezdje: Trioni, ozvezdje Velikega voza.
15 Viharni južni veter.
162
Uroš Lajovic
Quid, o superbi colla mortui iugo
frustra levare gestiunt? licet remotos fama per populos means
diffusa linguas explicet et magna titulis fulgeat claris domus,
mors spernit altam gloriam, involvit humile pariter et celsum caput
aequat que summis infima. Ubi nunc fidelis ossa Fabricii manent,
quid Brutus aut rigidus Cato? signat superstes fama tenuis pauculis
inane nomen litteris. Sed quod decora novimus vocabula
num scire consumptos datur? iacetis ergo prorsus ignorabiles
nec fama notos efficit. Quodsi putatis longius vitam trahi
mortalis aura nominis, cum sera vobis rapiet hoc etiam dies iam vos secunda mors manet.
VIII. (glikonej) — w — w w — w —
Quod mundus stabili fide concordes variat vices, quod pugnantia semina foedus perpetuum tenent, quod Phoebus roseum diem curru provehit aureo ut quas duxerit Hesperos Phoebe noctibus imperet, ut fluctus avidum mare certo fine coerceat ne terris liceat vagis latos tendere terminos, hanc rerum seriem ligat terras ac pelagus regens et caelo imperitans amor.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
163
Zakaj nadutež zmotno misli, da lahko
bo jarmu smrti ubežal? Morda se že na daleč bo raznesel glas
v jezikih daljnih ljudstev, da z ugledom se ponaša rod njegov, a kaj,
ko smrt te slave ne prizna: bogatim bo tako kot revnim vsem glavo
prekrila mrtvo, brez razlik. Fabricij zvesti, kje mu zdaj kosti leže,
kaj zdaj sta strogi Kato, Brut? Le nekaj drobnih črk ohranja nam spomin
na vso minljivost njih življenj. Četudi znano je ime vsem nam, neznan
ostaja nam pokojnik sam. Tako pozabljeni ležite vsi, nihče
vam več ugleda ne pozna. Če misli kdo, da mu minljivo bo ime
podaljšalo življenja vek, naj ve: ko dan mu končno vzame tudi to, že čaka nanj naslednja17 smrt.
Da vesoljni se svet lahko v skladnem redu premen vrti, da semen se življenjski boj naj zakonov narave drži, da lahko rožnosvetel dan Fojb na zlatih saneh pelja, da noči vladarica je Fojba18, Hesper19pa zvezd vodnik, da valov nenasitnih tok v morju le valobran kroti in na kopnem da suha prst se ne širi prek vseh meja, vse to amor20 v rokah drži, vse ljubezni izvir, zemlje in morja in neba vladar.
17	Končna, dokončna smrt.
18	Fojba je Diana, boginja meseca in lova.
19	Zvezda večernica.
20	Kot sinonim, prispodoba za ljubezen.
164
Uroš Lajovic
Hic si frena remiserit, quisquid nunc amat invicem bellum continuo geret et quam nunc socia fide pulchris motibus incitant certent solvere machinam. Hic sancto populos quoque iunctos foedere continet, hic et coniugii sacrum castis nectit amoribus, hic fidis etiam sua dictat iura sodalibus. O felix hominum genus, si vestros animas amor quo caelum regitur regat!
IZ TRETJE KNJIGE
mejurski (»misjerepni«) daktilski tetrameter21
— w w — w w — w w w —
Qui serere ingenuum volet agrum
liberat arva prius fructibus,
falce rubos filicem que resecat,
ut nova fruge gravis Ceres eat.
Dulcior est apium mage labor,
si malus ora prius sapor edat.
Gratius astra nitent ubi Notus
desinit imbriferos dare sonos.
Lucifer ut tenebras pepulerit,
pulchra dies roseos agit equos.
Tu quoque falsa tuens bona prius,
incipe colla iugo retrahere:
vera dehinc animum subierint.
21 »Mišji rep« je prispodoba za substitucijo ^ — namesto — — na koncu verza.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \	165
Če pa vajeti popusti, bi zapletli se vsi, doslej složni, brž v neizprosen boj ter uničili ves ustroj, ki sedaj ga tako s strastjo vsi goreče podpirajo. Amor narode prav tako skupaj v sveti zvezi drži, svetost zakonske zveze pa s čarnim risom ljubezni spne; tudi zvesti prijatelji se njegovih postav drže. Blagor tebi, človeški rod, če bi duše ti varoval amor, vsega neba gospod!
Kdor svoje polje obdelati želi, najprej strnišče pospravi naj ter vso praprot in trnje robide pokosi, da obdari ga spet Cerera22 lahko. Koliko slajši je med, trud vseh čebel, če se nabral je prej v ustih slab okus! Zvezde bolj milo zasijejo, ko se Notos23 odloči, daustavi šum dežja. Ko Svetlonosec24 prežene vse teme, z rožnato vprego pripelje se nov dan. Ti, ki si prej se od dobrega zazrl k slabemu, reši se jarma svojih zmot: potlej bo v dušo resnica našla pot.
22	Tu kot boginja poljedelstva, zlasti žetve.
23	Vlažni, deževni, viharni južni veter.
24	Lucifer, zvezda danica.
166
Uroš Lajovic
II. (dimetri, sestavljeni iz akatalekticnih anapestov)
w w — w w — w w — w w —
Quantas rerum flectat habenas
natura potens, quibus immensum
legibus orbem provida servet
stringat que ligans inresoluto
singula nexu, placet arguto
fidibus lentis promere cantu.
Quamvis Poeni pulchra leones
vincula gestent manibus que datas
captent escas metuant que trucem
soliti verbera ferre magistrum,
si cruor horrida tinxerit ora,
resides olim redeunt animi
fremitu que gravi meminere sui,
laxant nodis colla solutis
primus que lacer dente cruento
domitor rabidas imbuit iras.
Quae canit altis garrula ramis
ales caveae clauditur antro;
huic licet inlita pocula melle
largas que dapes dulci studio
ludens hominum cura ministret,
si tamen arto saliens texto
nemorum gratas viderit umbras,
sparsas pedibus proterit escas,
silvas tantum maesta requirit,
silvas dulci voce susurrat.
Validis quondam viribus acta
pronum flectit virga cacumen;
hanc si curvans dextra remisit,
recto spectat vertice caelum.
Cadit Hesperias Phoebus in undas,
sed secreto tramite rursus
currum solitos vertit ab ortus.
Repetunt proprios quaeque recursus
reditu que singula gaudent
nec manet ulli traditus ordo,
nisi quod fini iunxerit ortum
stabilem que sui fecerit orbem.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
167
Koliko že bi lahko vladarstev pokopala moč vseh naravnih sil, kakšni zakoni bi rod ves človeški mogli rešiti in ga spojiti v splet nerazvezni - v pesmi živahni vam to zapojem z liro zvenečo. Naj kartažanski levi, v verigah, še tako radi hrano jemljejo gospodarju z rok, se ga vsi boje, njega in biča v rokah njegovih; da pa njihove divje gobce kri ovlažila bi, bi pozabljeni gon se zbudil in z glasnim rjovenjem bi zavedli sebe se: spone bi strgali z vrata, njihovo jezo pa prvi izkusil njihov krotilec. Ptica, ki v drevju vedro prepeva, se je_ujela v kletko temačno; rada sprejema hrano obilno v čaši medeni, kar ji je človek v svoji igrivi skrbi ponudil. Ko pa v ptičnici tesni skače in v gaju prijetne sence opazi, z nogo stepta vse zrnje razsuto, spet nazaj želi si v dobrave in v žalosti spev jim sladki namenja. Kadar močna pest vejoupogne, njen se bo voljni vrh vse do tal skrivil; ko pajzpusti jo roka nasilna, znova se k nebu vrh bo obrnil. Fojbos zahaja v vodah zahodnih, na skrivaj pa se z vozom venomer vrača na vzhod in tam znova vzide. Vsak tako nazaj išče svojo pot in se raduje, ko je spet doma. V izročilu se starodavnem ni nič obdržalo, kar ni združilo konca z začetkom v krog stanoviten.
168
Uroš Lajovic
III.	(alternacija jambskega trímetra in elegijskega pentametra) w — w — w — w — w — w —
- w w - w w - I - w w - w w -
Quamuis fluente dives auri gurgite non expleturas cogat avarus opes oneret que bacis colla Rubri litoris rura que centeno scindat opima bove, nec cura mordax deserit superstitem defunctum que leves non comitantur opes.
IV.	(distihi, sestavljeni iz Falajkovega enajsterca ter alkajskega deseterca)
—	w — w w — w — w — w
—	w w — w w — w — w
Quamvis se Tyrio superbus ostro comeret et niveis lapillis, invisus tamen omnibus vigebat luxuriae Nero saevientis; sed quondam dabat improbus verendis patribus indecores curules. Quis illos igitur putet beatos quos miseri tribuunt honores?
V.	(parojmiak)
w w - w w - w w - -
Qui se volet esse potentem, animos domet ille feroces nec victa libidine colla foedis summittat habenis; etenim licet Indica longe tellus tua iura tremescat et serviat ultima Thyle, tamen atras pellere curas miseras que fugare querelas non posse potentia non est.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \	169
Naj še tako si grabi bogatin zlata,
v svojem pohlepu nikdar nima bogastva dovolj,
in naj se biser mu na vratu lesketa,
naj rodovitnih je polj s stotom volov preoral,
ne da v življenju skrb velika mu miru:
da ga bogastvo ne bo spremljalo v smrtno temo.
Tudi če se je ves ohol odeval v tirski škrlat in nakit bleščavi, Neron bil je pri vseh zaradi svoje divje razvratnosti osovražen; on je, sam nepošten, možem poštenim nudil nečastne posle kurulske25. Kdo oblatil je bolj ime časti kot bednik, ki te je časti razdajal?
Če kdo res močan hoče biti, naj premaga sam divjesrčnost in ne da strasti v svoji glavi si v sramotne uzde vkleniti. Prav lahko, da indijsko ljudstvo trepeta pred tvojim ukazom in te daljna Tula26 uboga: če ne zmoreš sam prepoditi svojih črnih sanj, če ne zmoreš sam tožba čez prag svoj pregnati, si nemočen bolj, kot si misliš.
25	aedilis curulis je bil prvotno nadzornik svetišč in tudi redar. Kasneje je skrbel za javno preskrbo. V Boetijevem času ni imela ta funkcija nobene veljave več.
26	Thule, Thyle: bajesloven otok nekje na skrajnem severu, morda Islandija ali eden od Shetlan-dskih otokov.
170
Uroš Lajovic
VI.	(daktilski katalekticni tetrameter in jonski akatalekticni dimeter a minore)
—	w w — w w — w w — w I ww — — w w
Omne hominum genus in terris simili surgit ab ortu: unus enim rerum pater est, unus cuncta ministrat. Ille dedit Phoebo radios, dedit et cornua lunae, ille homines etiam terris dedit et sidera caelo; hic clausit membris animos celsa sede petitos; mortales igitur cunctos edit nobile germen. Quid genus et proavos strepitis? si primordia vestra auctorem que deum spectes, nullus degener extat, ni vitiis peiora fovens proprium deserat ortum.
VII.(jonski	anaklasticni dimeter a minore, »anakreontski« metrum) w w - w - w - w
Habet hoc voluptas omnis: stimulis agit fruentes apium que par volantum, ubi grata mella fudit, fugit et nimis tenaci ferit icta corda morsu.
VIII.	(alternacija asklepiadeja a minore in jambskega dimetra)
—	w — w w — — w w — w —
w - w - w - w -
Eheu, quae miseros tramite devios
abducit ignorantia! non aurum in viridi quaeritis arbore
nec vite gemmas carpitis non altis laqueos montibus abditis
ut pisce ditetis dapes, nec vobis capreas si libeat sequi
Tyrrhena captatis vada; ipsos quin etiam fluctibus abditos
norunt recessus aequoris, quae gemmis niveis unda feracior
vel quae rubentis purpurae nec non quae tenero pisce vel asperis
praestent echinis litora. Sed quonam lateat quod cupiunt bonum
nescire caeci sustinent et quod stelliferum transabiit polum
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \	171
Vsi rodovi človeški izšli so iz podobne rodne grude: vsega namreč On je Stvaritelj, vsemu On skrb vso posveča. On je Fojbu dal svetle žarke, Luni dal je njene krajce, On je Zemlji ljudi še dodelil, nebu dal je svetle zvezde; On vsadil v telo je duše, s trona božjega prispele; z božjo plemenito klico je vsem bitjem dal življenje. Kaj te vznemirja v rodu očetov? Če pogledaš svoj začetek, božje vidiš si počelo; ne rodi se človek zloben, takšen postane, če se rodu odpove ter zlu zapiše.
To je lastno vsem užitkom: vsak od njih bo ost zabodel v svojo žrtev kot čebela, ki leti povsod, kjer nudi se ji med, ter v begu z želom trdovratnim srca rani.
Joj, kako le s poti bednega je moža
nevednost zapeljala vstran! Glej, z zelenih dreves ne pričakuj zlata,
draguljev s trte bral ne boš; ne nastavljaj v gorah skrivoma mrež, če češ,
da krožnik z ribo obložiš, če slediti želiš čredi zdaj divjih koz
jih v morski vodi ne uzreš, pač pa v morju lahko v divjih valov globeh
na skrita mesta naletiš ter izveš, kje res bel biser nahaja se
in kje lahko škrlatno rdeč, kje obala morja rib na pretek ima
in ježkov kje je kup bodic. Le kako naj dobi slepec sam pred oči
dobrino, ki si jo želi, če pogreznjen v zemljo išče nesrečnik jo
172
Uroš Lajovic
tellure demersi petunt. Quid dignum stolidis mentibus imprecer?
opes honores ambiant, et cum falsa gravi mole paraverint tum vera cognoscant bona.
(daktilski heksametri)
— w w — w w — w w — w w — w w — w
O qui perpetua mundum ratione gubernas,
terrarum caeli que sator, qui tempus ab aevo
iure iubes stabilis que manens das cuncta moveri
quem non externae pepulerunt fingere causae
materiae fluitantis opus, verum insita summi
forma boni livore carens; tu cuncta superno
ducis ab exemplo, pulchrum pulcherrimus ipse
mundum mente gerens simili que in imagine formans
perfectas que iubens perfectum absolvere partes.
Tu numeris elementa ligas, ut frigora flammis,
arida conveniant liquidis, ne purior ignis
evolet aut mersas deducant pondera terras.
Tu triplicis mediam naturae cuncta moventem
conectens animam per consona membra resolvis;
quae cum secta duos motum glomeravit in orbes,
in semet reditura meat mentem que profundam
circuit et simili convertit imagine caelum.
Tu causis animas paribus vitas que minores
provehis et levibus sublimes curribus aptans
in caelum terram que seris, quas lege benigna
ad te conversas reduci facis igne reverti.
Da, pater, augustam menti conscendere sedem,
da fontem lustrare boni, da luce reperta
in te conspicuos animi defigere visus.
Dissice terrenae nebulas et pondera molis
atque tuo splendore mica; tu namque serenum,
tu requies tranquilla piis, te cernere finis,
principium, vector, dux, semita, terminus idem.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
173
ne gleda pa tja čez v nebo. Kaj bi butcu lahko vrednega zaželel?
Obdaja naj ga čast, denar; ko z naporom spoznal pota bo vseh laži, pa naj resnico iskat.gre.
IX.
Ti, ki od vselej z razumom jasnim svet uravnavaš,
stvarnik zemlje in nebes, ki od nekdaj odrejaš
čas neomajen ter hočeš, da vse se premika:
žive snovi zasnovi razlog ni bil zunanji,
temveč zares in brez vsake zle misli le notranja slika
Tvoje silne dobrote; Ti vso vesoljnost urejaš
po najvišjem vzoru, Ti, ki od vseh si najboljši,
z mislijo svet uravnavaš tako, kot si sam si zamislil:
skladnih delov skupino združiti v skladno celoto.
Preko števil27 obvladuješ prvine, da se plameni
s hladom in suho s tekočim usklaja, da bi se ogenj
ne raznesel ali se zemlja ne potopila.
Ti uravnavaš narave trojne celost tako, da
živo dušo, nje srednjost, v skladna telesa presajaš;
vse ostalo pa zgošča se v dveh krogotokih in v loku
vrača spet se nazaj v globino neskončnega Uma
ter obzorja sveta spreminja po svoji presoji.
Povzdiguješ v nebo plemenite duše enako
kot življenja mlada in voziš v vozovih jih lahnih
ter jih trosiš širom po zemlji; vse, ki se k tebi
vračajo, z novim žarom dobrotno spet napolnjuješ.
Oče, daj razumu sesti na vzvišeni prestol,
daj, razbistri vrelec dobrega, daj, da z lučjo pridobljeno
Vate duša lahko spet zazre se z jasnim pogledom.
Meglo razblini in z njo vso pezo zemeljske teže,
znova razkrij se v svoji slavi, saj Ti si vedrina,
Ti si pobožnim mir in spokoj; ugledati Tebe
naš je namen, Ti knez, vladar, naš začetek in konec.
27 Pitagorejski pogled na svet je temeljil na številčni mistiki.
174
Uroš Lajovic
X.	(alternacija Falajkovega verza in sapfiskega enajsterca) — w — w w — w — w — w
- w - w - w w - w - w
Huc omnes pariter venite capti, quos fallax ligat improbis catenis terrenas habitans libido mentes: haec erit vobis requies laborum, hic portus placida manens quiete, hoc patens unum miseris asylum. Non quicquid Tagus aureis harenis donat aut Hermus rutilante ripa aut Indus calido propinquus orbi candidis miscens virides lapillos inlustrent aciem magis que caecos in suas condunt animos tenebras. Hoc, quicquid placet excitat que mentes, infimis tellus aluit cavernis; splendor quo regitur viget que caelum vitat obscuras animae ruinas; hanc quisquis poterit notare lucem candidos Phoebi radios negabit.
XI.	(hiponaktej, »sepajoci« jambski trimeter)
w - w - w - w - w - - w
Quisquis profunda mente vestigat verum cupit que nullis ille deviis falli
in se revolvat intimi lucem visus longos que in orbem cogat inflectens motus animum que doceat quicquid extra molitur suis retrusum possidere thesauris; dudum quod atra texit erroris nubes lucebit ipso perspicacius Phoebo. Non omne namque mente depulit lumen obliviosam corpus invehens molem; haeret profecto semen introrsum veri quod excitatur ventilante doctrina. Nam cur rogati sponte recta censetis, ni mersus alto viveret fomes corde? quodsi Platonis Musa personat verum quod quisque discit immemor recordatur.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
175
Semkaj pridite skupaj vsi, jetniki vseprisotne strasti, ki vaš tuzemski um lažnivo v okrutne spone zvija: tu spočijte se po prestanih mukah, to naj bo vaš pristan v spokojnem miru, naj nesrečnim to varno bo zavetje. Nič, kar Tagus28 ponuja v zlatem pesku ali Hermus29 na zlatordečem bregu, niti Ind, ki na poti v tople kraje nosi s sabo ves živobarven kamen, nič ne zmore vrniti slepcu vida, ampak ga še bolj v svoje teme_uvija. Vse, kar prija nam, vse, kar um vzpodbuja, v svojih nedrih že zemlja je vzredila; ves sijaj, ki nebo krepko ožarja, temnih senc se duš raje izogiba. Kdor bo zmogel se sam v to Luč zazreti, Fojbov sij ne more mu več blesteti.
Kdorkoli žč resnico gre iskát, naj se hoté na kriva pota ne podá, temveč naj ráje vase se zarés zazre; náj prek obzorij dolgi svoj pogled upre: náj se zavé, da vse, kar hoče tám zúnaj dobiti, žč doma ima, samó skrito; kar dolgo že zakriva megla zmot, vse bo sijalo bolj bleščeče kot sam Fojb! Vsáka ne zmore razsvetliti luč snovi, ki jo prekriva peza pozabljivosti; vendar je v nas vsajena žč resnice kal, ki jo vzpodbuja k rasti sila mnogih znanj. Kajti kako lahko razsodno govoriš, ko si povprašan, če ni iskre z dna srcá? Torej če Plátonova Muza prav imá, naj se vsegá, kar znal si ter pozabil, spét spomniš.
28	Reka na Portugalskem (danes Tajo).
29	Reka v Mali Aziji (danes Gedis v Turčiji).
176
Uroš Lajovic
XII. (glikonej)
— w — w w — w —
Felix, qui potuit boni fontem visere lucidum, felix, qui potuit gravis terrae solvere vincula. Quondam funera coniugis vates Threicius gemens postquam flebilibus modis silvas currere mobiles, amnes stare coegerat iunxit que intrepidum latus saevis cerva leonibus nec visum timuit lepus iam cantu placidum canem, cum flagrantior intima fervor pectoris ureret nec, qui cuncta subegerant, mulcerent dominum modi, immites superos querens infernas adiit domos. Illic blanda sonantibus cordis carmina temperans quicquid praecipuis deae matris fontibus hauserat, quod luctus dabat impotens, qoud luctum geminans amor deflet Taenara commovens et dulci veniam prece umbrarum dominos rogat. Stipet tergeminus novo captus carmine ianitor; qaue sontes agitant metu ultrices scelerum deae iam maeste lacrimis madent; non ixionium caput velox praecipitat rota et longa site perditus
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
177
Srečen tisti, ki se lahkó v čisti vír je dobróte zazrl, srečen tisti, ki je vezi težke zemlje lahkó razprl. Ko je traški poet nekoč mrtvi ženi v slovó zapel, bil takó presunljiv je spev, da se sklonil je gozd dreves, da soobstále vodé vseh rek, da je mirno lahkó srnjad levom divjim stopila v bok, da nič več se ni zajec zbal psa, ki spev ga je žé_umiríl; ko pa nótranji žar še bólj ogenj v prsih je razplamtél, žalni spev, ki je zmágal vse, njega zmágati ní uspél; dom na zemlji preklél je svój ter v podzemeljski svet odšel. Ob zve^čih je zvokih strun tam vse pesmi vabljive pel, kar lahkó mu jih nudil je božje matere čistijzvir, kar nemočna mu žal, takó kot ljubézni je dála ból, vse izjokal je, da prevzél je Tajnár30: tam vladárje temin je za mílosti dar rotíl. V vratih stal je triglavi stvor31, v novo pésem že ves ujet; maščevalkam, ki vsak zločin krivcem s strahom poplačajo, solze žalosti že lijó iz oči; nič več Iksion32 na kolesu se ne vrti; tudi Tántal, od žéje gnan,
30	Tajnar je najjužnejši rt Peloponeza, kjer naj bi bil vhod v Had.
31	Pes s tremi glavami, ki je varoval vhod v Had.
32	Hermus: reka v Mali Aziji (danes Gedis v Turčiji)
178
Uroš Lajovic
spernit flumina Tantalus; vultur dum satur est modis non traxit Tityi iecur. Tandem 'vincimur' arbiter umbrarum miserans ait. 'Donamus comitem viro emptam carmine coniugem; sed lex dona coerceat, ne dum Tartara liquerit fas sit lumina flectere.' Quis legem det amantibus? maior lex amor est sibi. Heu, noctis prope terminos Erpheus Euridicen suam vidit, perdidit, occidit. Vos haec fabula respicit quicumque in superum diem mentem ducere quaeritis; nam qui Tartareum in specus victus lumina flexerit, quicquid praecipuum trahit perdit dum videt inferos.
IZ CETRTE KNJIGE
I. (alternacija daktilskega tetrametra in jambskega dimetra) — w w — w w — w w — w w
w - w - w - w -
Sunt etenim pennae volucres mihi
quae celsa conscendant poli; quas sibi cum velox mens induit
terras perosa despicit, aeris immensi superat globum nubes que postergum videt qui que agili motu calet aetheris
transcendit ignis verticem, donec in astriferas surgat domos
Phoebo que coniungat vias aut comitetur iter gelidi senis miles corusci sideris
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
179
noče videti več vode;
jastreb, vseh že napevov sit,
jeter Titija ne dotakne se.
Končno ganjeni razsodnik
senc se_usmili in veli:
»Dajmo njemu nazaj ženo,
že odkupljeno s pesmijo;
vendar zakon naj dar kroti:
ko zapuščal bo Tartar
naj nazaj se ne_ozre nikar.«
Kdo ljubimce bi omejil?
Stvar najvišja je ljubav!
Joj, gorje! Blizu meja noči
je Evridiko žal Orfej
le pogledal in jo zgubil.
Naj bo zgodba vsem vam v poduk,
ki želite, da vaš razum
bi vodili strmo navzgor:
kdor v tartarsko bi globel
si pogledati zaželel,
vse, kar vrednega_ima, zgubil
bi tedaj, ko bi_uzrl pekel.
Krila imam hitrobežna, ki dvigajo
visoko me navzgor v nebo, ko pa še misel si hitra nadene jih,
ne zmeni več se za zemljo; vzpne se nad zemljine zračne tokove in
pusti oblake pod seboj, v hitrem poletu se v ogenj ogreje in
vrhove zračne preleti, dokler do Foibosa zvezdnega doma ne
dospe ter pot obeh spoji; morda sledila ledenemu starcu33 bi po stezi tisoč svetlih zvezd
33 Planet Saturn.
l80
Uroš Lajovic
vel quocumque micans nox pingitur
recurrat astri circulum atque ubi iam exhausti fuerti satis
polum relinquat extimum dorsa que velocis premat aetheris
compos verendi luminis. Hic regum sceptrum dominus tenet
orbis que habenas temperat et volucrem currum stabilis regit
rerum coruscus arbiter. Huc te si reducem referat via
quam nunc requiris immemor, 'haec,' dices, 'memini patria est mihi,
hinc ortus, hic sistam gradum.' Quodsi terrarum placeat tibi
noctem relictam visere, quos miseri torvos populi timent cernes tyrannos exsules.
II.	(trohejski dimeter in jonski dimeter a minore)
—	w — w — w — w I w w — — w w — —
Quos vides sedere celsos solii culmine reges, purpura claros nitente, saeptos tristibus armis, ore torvo comminantes, rabie cordis anhelos, detrahat si quis superbis vani tegmina cultus, iam videbit intus artas dominos ferre catenas; hinc enim libido versat avidis corda venenis, hinc flagellat ira mentem fluctus turbida tollens, maeror aut captos fatigat aut spes lubrica torquet. Ergo cum caput tot unum cernas ferre tyrannos, non facit quod optat ipse, dominis pressus iniquis.
III.	(glikonej)
—	w — w w — w —
Vela Neritii ducis et vagas pelago rates Eurus appulit insulae, pulchra qua residens dea
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \	181
ali po zvezdnem bi krogu zdaj švignila
navzdol, tja v temni soj noči. Ko pa_od vsega že dovolj je izčrpana,
za sabo rob neba pusti, skozi slemena valov se eteričnih
spusti in silno luč uzre: žezlo drži gospodar vseh vladarjev
in s trdno roko vodi svet, v hitri se ladji krilati prevaža
sodnik, pravičen v vseh stvareh. Če ob povratku na pot naletiš, ki jo
izbrisal že je tvoj spomin, rekel boš: »To je moj dom, tu rojen sem bil,
ostati hočem zdaj doma.« Če bi tedaj ti ugajalo gledati
v tuzemsko temno, gluho noč, videl bi divje tirane pregnane, ki so vlili ljudstvom strah v kosti.
Glej vse té prevzetne kralje, ki sedé na vrhu trona, sij purpurni jih obseva, jih orožje silno brani, lice srepo vse ogroža, vse duši jih srčna jeza. Če nekdó nadutim snél bi preobléko praznih krasov, bi že videl, da vladarji znotraj v spóne so vkovani; kajti divja sla pohlépnim napolnjúje srca s strupom, njih razum viharna jeza premetava v silnem toku, njih ujete žalost muči ali bežnih upov marnja. Glej tiranov celo vrsto, ki jih človek nosi v sebi; ne stori tegá, kar hoče, ker mu zlobnež nasprotuje.
Ko nerítski krmár34 iskál z ladjo pót je domóv, blodéč, k bregu Évros35 ga je pognal, tja na otok boginje zle36;
34	Ime za Odiseja, po gori Neritos na Itaki.
35	Jugovzhodni veter
36	Čarovnica Kirke, hči boga Helija.
182
Uroš Lajovic
Solis edita semine miscet hospitibus novis tacta carmine pocula. Quos ut invarios modos vertit herbipotens manus, hunc apri facies tegit ille Marmaricus leo dente crescit et unguibus; hic lupis nuper additus flere dum parat ululat, ille tigris ut Indica tecta mitis obambulat. Sed licet variis malis numen Arcadis alitis obsitum miserans ducem peste solverit hospitis, iam tamen mala remiges ore pocula traxerant, iam sues Cerealia glande pabula verterant et nihil manet integrum voce, corpore perditis. Sola mens stabilis super monstra quae patitur gemit. O levem nimium manum nec potentia gramina, membra quae valeant licet, corda vertere non valent! Intus est hominum vigor arce conditus abdita. Haec venena potentius detrahunt hominem sibi, dira quae penitus meant nec nocentia corpori mentis vulnere saeviunt.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
183
lépa, Soncu rojena hči novim gostom napoj varí in z urokom pomeša ga. Roka, vešča zelišč, njim vsem zdaj takoj spremeni obraz: eden vepru podoben je, drugi kremplje, zobe dobi kot marmáriška37 divja zver; ta, ki z volkom zdaj druži se, javka, ko bi se zjókal rad, on kot indijski tiger spet se sprehaja domá kroták. In čeprav je krmarja vzel sam arkádski krilatec38 v bran ter pred zlobnico rešil ga, z zlom in nesrečo obdanega, so veslači iz polnih čaš že izpili napoj strupen: krušne branijo se jedi, zdaj kot svinjam jim žir diši. Nič ostalo ne bó, ne glas, ne teló, kot je do zdaj biló. Le razum še ostaja enak in preklinja usódno zlo. O, prelahka ta roka je, te zeli so vse brez moči, in čeprav spremenile bi ude vse, se srcá ne dá. Tam globoko na dnu srca človek skrito vso moč ima. Še močneje pa ves ta strup se nalaga v telo na dno ter v človeku pogubno tli; ko brez škode je za telo, rani toliko bolj duhá.
37	Mišljen je lev; Marmárika je pokraijna v današnji Tuniziji.
38	Merkur.
184
Uroš Lajovic
IV.	(alternacija Falajkovega enajsterca in elegijskega pentametra)
—	w — w w — w — w — w
- w w - w w - I - w w - w w -
Quid tantos juvat excitare motus et propria fatum sollicitare manu? si mortem petitis, propinquat ipsa sponte sua volucres nec remoratur equos. Quos serpens, leo, tigris, ursus, aper dente petunt, idem se tamen ense petunt. An distant quia dissident que mores, iniusta acies et fera bella movent alternis que volunt perire telis? Non est iusta satis saevitiae ratio. Vis aptam meritis vicem referre? ilige iure bonos et miseresce malis.
V.	(distihi; drugi hemistih je vedno adonij, prvi pa katalekticna tripodija)
—	w — w — I — w w — w
w - w - w I - w w - w
Si quis Arcturi sidera nescit
propinqua summo cardine labi, cur regat tardus plaustra Bootes mergat que seras aequore flammas, cum nimis celeres explicet ortus, legem stupebit aetheris alti. Palleant plenae cornua lunae infecta metis noctis opacae, quae que fulgenti texerant ore confusa Phoebe detegat astra: commovet gentes publicus error lassant que crebris pulsibus aera. Nemo miratur flamina Cori litus frementi tundere fluctu nec nivis duram frigore molem fervente Phoebi solvier aestu. Hic enim causas cernere promptum est, illic latentes pectora turbant. Cuncta que rara provehit aetas
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
185
Le čemu zdaj vzbuditi tak nemir in v božje zamišljen načrt drezati z lastno roko? Res siumreti želite? Smrt prišla bo, sama izbrala bo čas, konj zadržala ne bo. Oni vsi, ki jih kača, tiger, medved, veper in lev si žele vse upleniti z zobmi, z mečem koljejo se. Različne morda vseh teh ljudi so nravi, ki jih pehajo v razdor; v vojnah divjih, v krivičnih bitkah eden drugega rad bi pobil? Razlog za bes ni preveč bil pošten! Bi dodal si še zasluge? Dobro nagradi, spoštuj, slabega naj ti bo žal.
Kdor morda ne ve, da se Volarja39 ozvezdje giblje blizu tečaja, in čemu kasni vedno Bootes, ko le počasi v morje utaplja plamen svojih zvezd, vzhaja pa hitro, nebesnim ta se čudi zakonom. Polne lune že krajci bledijo, ko noč jih v svojo senco zavija, Fojba40 zvezde vse, prej za bleščečim obličjem skrite, zmedena odkriva: ljudstva žal pesti splošna nevednost in cimbal česti zvok jih utruja.41 Čudi se nihče, če se z vetrovi v obale Koros hrupno zaganja ali da snega kepa se trda stopi v žarečem Fojbovem ognju. Tu se namreč da videti vzroke, ki tam, zakriti, vzburjajo srca. Vse, kar redko le čas kdaj ponudi,
39	Ozvezdje Volar (Bootes), ki vključuje tako Velliki kot Mali voz; najsvetlejša zvezda v tem ozvezdju je Arktur.
40	Mišljen je Mesec ob mrku.
41	Ob luninem mrku se je v antiki tolklo na činele.
186
Uroš Lajovic
stupet que subitis mobile vulgus -cedat inscitiae nubilis error, cessent profecto mira videri!
VI. (akatalekticni anapestovski dimetri)
w w — w w — w w — w w —
Si vis celsi iura Tonantis
pura sollers cernere mente,
aspice summi culmina coeli;
illic iusto foedere rerum
veterem servant sidera pacem.
Non sol rutilo concitus igne
gelidum Phoebes impedit axem
nec quae summo vertice mundi
flectit rapidos Ursa meatus
numquam occiduo lota profundo
cetera cernens sidera mergi
cupit Oceano tinguere flammas;
semper vicibus temporis aequis
Vesper seras nuntiat umbras
revehit que diem Lucifer almum.
Sic aeternos reficit cursus
alternus amor, sic astrigeris
bellum discors exsulat oris.
Haec concordia temperat aequis
elementa modis, ut pugnantia
vicibus cedant humida siccis
iungant que fidem frigora flammis,
pendulus ignis surgat in altum
terrae que graves pondere sidant.
Isdem causis vere tepenti
spirat florifer annus odores,
aestas Cererem fervida siccat,
remeat pomis gravis autumnus,
hiemem defluus inrigat imber.
Haec temperies alit ac profert
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
187
v osuplost spravi ljudstvo neuko -ko zablode dvom v megli neznanja izgine, tudi čudenje mine.
Če Gromovnika42 hočeš vzvišen zakon z jasnim umom zaznati, moraš v neba sam vrh se zazreti; zvezde tam po stari43 zavezi vse skrbe za mir starodavni. Zlatorumeno Sonce ognjeno mrzlega voza Fojbe44 ne_ustavi in na samem vrhu vesolja hitre usmerja struje Medvedka45; sama sicer nikdar ne zatone, vendar ko gleda druga ozvezdja, hoče v morjeh si žarke_omočiti; v časov vedno enaki menjavi nočne sence Vesper46 naznanja, Lucifer47 dan pa nov nam prinese. In tako ljubezen tokove večne obnavlja; z zvezdnih obzorij je pregnana vsaka sovražnost. Ta ubranost vse elemente v isti meri kroti, da menjaje suho umika vlažnemu se in mrzlo se stalno menja z vročino; ogenj lebdeči dviga se kvišku, zemlja pretežka pa se poseda. Isti vzgib nam v letu prinaša vonje opojne v topli pomladi, v vročem poletju sušno Cerero, vrača jesen se s sadjem obilnim, zimo pa moči dež hudourni. Ravnovesje vse obvladuje,
42	Jupiter.
43	V originalu »pravi«, »pravični«, kar lahko vzbudi domnevo, da obstaja tudi krivična zaveza.
44	Fojba v pomenu mesečne noči.
45	Skupno ime za Veliki in Mali voz (Ursa maior, Ursa minor).
46	Zvezda večernica.
47	Zvezda danica; v obeh primerih gre za isti planet Venero.
188
Uroš Lajovic
quicquid vitam spirat in orbe; eadem rapiens condit et aufert, obitu mergens orta supremo. Sedet interea conditor altus rerum que regens flectit habenas, rex et dominus, fons et origo, lex et sapiens arbiter aequi, et quae motu concitat ire sistit retrahens ac vaga firmat; nam nisi rectos revocans itus flexos iterum cogat in orbes, quae nunc stabilis continet ordo dissaepta suo fonte fatiscant. Hic est cunctis communis amor repetunt que boni fine teneri, quia non aliter durare queant nisi converso rursus amore refluant causae quae dedit esse.
VII. (sapfiski enajsterec)
— w — — — w w — w — w
Bella bis quinis operatus annis ultor Atrides Phrygiae ruinis fratris amissos thalamos piavit; ille dum Graiae dare vela classi optat et ventos redimit cruore, exuit patrem miserum que tristis foederat natae iugulum sacerdos. Flevit amissos Ithacus sodales, fixit et certis volucres sagittis, quos ferus vasto recubans in antro mersit immani Polyphemus alvo; sed tamen caeco furibundus ore gaudium maestis lacrimis rependit. Herculem duri celebrant labores: ille Centauros domuit superbos, abstulit saevo spolium leoni, poma cernenti rapuit draconi
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \	189
kar živi in diha na svetu; kar se ob rojstvu more dobiti, v zadnji se uri mora vrniti. Veliki Stvarnik tačas sedi in s trona upravlja svoja kraljestva, Gospodar in Kralj, večni vir, izvir, razsodnik pravice in Zakon, On, ki h gibanju vse vzpodbuja, in nazaj blodeče usmerja; da jih na pravo pot ne pokliče in povede spet v njihov krogotok, bi se to, kar spaja ves red sedaj, razpustilo v vsej svoji šibkosti. To je splošna, skupna ljubezen; nje se ob smrti oklepajo vsi, ki se zavedo, da drugače življenja ni, da ljubezen bivanju daje smisel, brez nje se v nič vse razlije.
Dvakrat pét se lét je boríl Atrídes48 maščeválni v Frigiji, dókler bratu odtujene spalnice ni osvétil; da bi grške ladje lahkó izplule, želel je s krvjó zadostiti vetru -ni več oče bil, ko je tóér pol0žil v dár naoltár, samó svečenik v daritvi. Morjeplovec z Itake49 je sodrúgov smrt objokoval, ki jih Polifém je správil med počitkom v svoj tólsti trebuh; vendar je zatém oslepljen in besen plačal svoj užitek s solzámi jeze. Mnoga težka dela slavé Herkúla: on je sam objéstne Kentavreukrótil, sam je leva divjega del iz kože, mnogo ptic je s hitro puščicoup^nil, zlemu zmaju jábolka zlátaukrádel.50
48	Oznaka za Atrejeva sinova Agamemnona in Menelaja; Agamemnon je bil vodja bojnega pohoda Ahajcev proti Troji. Za dobro plovbo je žrtvoval svojo hčer Ifigenijo.
49	Odisej.
50	Hesperidam je zlata jabolka varoval zmaj Ladon; omenjeno dejanje je bilo zadnje od dvanajstih junaških del Herakleja
190	Uroš Lajovic
aureo laevam gravior metallo, Cerberum traxit triplici catena, victor immitem posuisse fertur pabulum saevis dominum quadrigis, Hydra combusto periit veneno, fronte turpatus Achelous amnis ora demersit pudibunda ripis, stravit Antaeum Lybicis harenis, Cacus Evandri satiavit iras, quos que pressurus foret altus orbis saetiger spumis umeros notavit; ultimus caelum labor inreflexo sustulit collo pretium que rursus ultimi caelum meruit laboris. Ite nunc, fortes, ubi celsa magni ducit exempli via. Cur inertes terga nudatis? superata tellus sidera donat.
IZ PETE KNJIGE
I. (elegijski distih)
— w w — w w — w w — w w — w w — w
- w w - w w - I - w w - w w -
Rupis Achaemeniae scopulis, ubi versa sequentum
pectoribus figit spicula pugna fugax, Tigris et Eufrates uno se fonte resolvunt et mox abiunctis dissociantur aquis. Si coeant cursum que iterum revocentur in unum,
confluat alterni quod trahit unda vadi, convenient puppes et vulsi flumine trunci
mixta que fortuitos implicet unda modos; quos tamen ipsa vagos terrae declivia casus
gurgitis et lapsi defluus ordo regit. Si quae permissis fluitare videtur habenis fors partitur frenos ipsa que lege meat.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \	191
Levo roko si obtežil je z zlatom ter v verigah Cerberja sam odvlekel; divjim štirivpregam je zmagovalec v jed ponudil divjega gospodarja; Hidro strup ožgan je ubil, povodni Aheloj je skaženo lice reke v ustju sam v zemljo iz sramu potopil; v pesku je puščavskem ubil Anteja, pomiril je Cacusa,51 de Evander; veper mu je s slino označil hrbet, kamor si naložil bo_obzorje v breme: sam je z neupognjenim vratom nosil svod nebesni v zadnjem podvigu ter za to bil končno tudi v nebo povzdignjen. Zdaj pojdite, vsi vi junaki, kamor vodi vas velikega vzora cesta! Le čemu vas mučijo dvomi?52 Zemlja je radodarna!
V ahemenijskem53skalovju, kjer bitka tako se sprevrže,
zasledovalec da sam s kopjem je hitrim zadet, Tigris in Evfrat napajata skupaj se_iz istega vira, vendar pa njunih voda kmalu razide se pot. Če bi se znova združila in tekla kot eden naprej, bi
zlilo se vse, kar sedaj vsak val za sebe počne. Debla bi gladka se z ladjami v rečnih vodah srečevala,
kot bi naključno jih val k srečanju sam napeljal; vendar pa temu naključju botruje le nagnjenost zemlje,
padec deroče vode reki odreja njen tek. Če se dozdeva, da tava usoda brez pravega cilja, z vajetmi ona v rokah večnim zakonom sledi.
51	Cacus je bil divjak, ki je živel v jami blizu kasnejšega Rima, pobijal ljudi in jih jedel; Herkul ga je premagal in ubil. Zgodbo je v Vergilovi Eneidi povedal arkadijski kralj Evander.
52	V originalu: »čemu si plašni razgaljate hrbet« - verjetno je pomenilo to vprašanje v tistem času neko frazo subordinacije, ki je danes ne razumemo več.
53	Kraji, kjer so živeli Parti (na ozemlju Perzije). Ahemenidi so bili njihova najpomembnejša dinastija.
192
Uroš Lajovic
II.	(katalektični daktilski tetrametri)
— w w — w w — w w — w
ndvt'e^opdv Kal návt'enaKoustv
puro clarum lumine Phoebum
melliflui canit oris Homerus;
qui tamen intima viscera terrae
non valet aut pelagi radiorum
infirma perrumpere luce.
Haud sic magni conditor orbis:
huic ex alto cuncta tuenti
nulla terrae mole resistunt,
non nox atris nubibus obstat;
quae sint, quae fuerint veniant que
uno mentis cernit in ictu;
quem quia respicit omnia solus
verum possis dicere solem.
III.	(akatalektični anapestovski dimetri s končnim adonijem) w w — w w — w w — w w —
Quaenam discors foedera rerum causa resolvit? quis tanta deus veris statuit bella duobus ut que carptim singula constent eadem nolint mixta iugari? an nulla est discordia veris semperque sibi certa cohaerent, sed mens caecis obruta membris nequit oppressi luminis igne rerum tenues noscere nexus? sed cur tanto flagrat amore veri tectas reperire notas? scit ne quod appetit anxia nosse? sed quis nota scire laborat? at si nescit, quid caeca petit? quis enim quicquam nescius optet? aut quis valeat nescita sequi quo ve inveniat? quis rep(p)ertam queat ignarus noscere formam? an cum mentem cernerat altam pariter summam et singula norat, nunc membrorum condita nube non in totum est oblita sui
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
193
Videti zmore in slišati vse, to poje z medenimi usti Homer o Fojbu, s čisto lučjo obsijanem, ki pa kljub temu ne zmore prodreti s svoje svetlobe premedlimi žarki v zemlje ali morja notranjost. Ne tako svetov vseh graditelj: nič ne moreuiti na zemlji, njemu, ki vse z višin opazuje, ne na nočnem nebu oblačnem; vse, kar je in kar bo, kar bilo je, vse razbere v istem trenutku; Njega zares, ker edini vse vidi, Sonce zdaj lahko imenuješ.
Kakšen lè je vzrok, ki zavézo zna razvézati? Le kateri bog je odrédil boj med resnicama, vsaka da stoji sama zase ter se z drugo noče pomešati? Ali pà mordà v tem neskladja ni, temveč kljub vsemu neko_ujémanje, lè da v ôgnju duh ohromljèn je in z očmi ugaslimi ne spoznà več pretanjenih medsebojnih zvez? A čemu želi s takim žarom si teh resnic vse tajne razkrivati? Mar odkriva v strahu, kar vsè že vé? da bi znâno zvédeti hôtel? Cè ne vé, kaj išče na slépo? Kaj nevéden vé, kaj bi si že^l? Kdo lahko zasleduje neznano, kjé naj to najde? Kdo bi mogel v svôjem neznanju to prepoznati? Ko motril je Um nedosežni, dél in celoto je skupaj doumel; zdâj se sâm povsem ne zaveda, da čeprav je, ob množici drugih,
194
Uroš Lajovic
summam que tenet singula perdens? igitur quisquis vera requirit neutro est habitu; nam neque novit nec penitus tamen omnia nescit, sed quam retinens meminit summam consulit alte visa retractans, ut servatis queat oblitas addere partes.
IV. (glikonej)
— w — w w — w —
Quondam Porticus attulit obscuros nimium senes, qui sensus et imagines e corporibus extimis credant mentibus imprimi, et quondam celeri stilo mos est aequore paginae unde haec sic animis viget cernens omnia notio? quae vis singula percipit aut que cognita dividit? quae divisa recolligit alternum que legens iter nunc summis caput inserit, nunc decedit in infima, tum sese referens sibi veris falsa redarguit? Haec est efficiens magis longe causa potentior quam quae materiae modo impressas patitur notas. Praecedit tamen excitans ac vires animi movens vivo in corpore passio, cum vel lux oculos ferit vel vox auribus instrepit. Tum mentis vigor excitus quas intus species tenet
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
195
kak del spregledal, celost ohranil? Kdor že torej išče resnico, naj v svoji bo sodbi pošten, ne da niti vsega ne pozna, ne da nič ne ve, vendar ko se spomni celote, naj znova stvari globoko premisli ter spregledan del na njegovo mesto postavi.
Nékdaj Pórticus54 je gostil mnogo mrkih, postarnih mož, vseh prepričanih, da telés se zunanjih podoba vtke v naš razum, kot bi se lahkó s hitrim stilusom v bel papir, še nikdár uporábljen, še ne popisan, na novo zdaj krepko vtisnila sled pismenk. Če pa zdrav se razum ne zna sam izráziti, če samó brez izraza nemočno ždi v ból telesnosti svoje_ujet, kaže kakor v zrcalu nam vseh stvari le še bled odsvit; le od kod duši tista moč, da spozna vseh stvari pomen? Tista moč, ki zajeti zna vse in to naokrog deli? Moč, ki vse razdeljeno spet zbira skupaj na drug način ter stvarém končni smisel da; zdaj sestopi se vse do dna, znova k sebi nazaj povzpne ter z resnico laži zatre? Takšen vzrok je učinkovit mnogo bolj in še bolj močan kot pa tisti, ki dopusti,
54 Porticus, latinsko poimenovanje za vežo oz. stebrišče (stoa) v Atenah, kjer je poučeval stoik Zenon.
196
Uroš Lajovic
ad motus similes vocans notis applicat exteris introrsum que reconditis formis miscet imagines. quae nullus habeat notas pressas figere litteras. Sed mens si propriis vigens nihil motibus explicat, sed tantum patiens iacet notis subdita corporum cassas que in speculi vicem rerum reddit imagines.
V. (Alkmanov verz + itifalik)
- w w - w w - w w - w w I - w - w - -
Quam variis terras animalia permeant figuris! namque alia extento sunt corpore pulverem que verrunt continuum que trahunt vi pectoris incitata sulcum; sunt quibus alarum levitas vaga verberet que ventos et liquido longi spatia aetheris enatet volatu; haec pressisse solo vestigia gressibus que gaudent vel virides campos transmittere vel subire silvas. Quae variis videas licet omnia discrepare formis, prona tamen facies hebetes valet ingravere sensus; unica gens hominum celsus levat altius cacumen atque levis recto stat corpore despicit que terras. Haec, nisi terrenus male desipis, admonet figura: qui recto caelum vultu petis exseris que frontem, in sublime feras animum quoque, ne gravata pessum inferior sidat mens corpore celsius levato.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
197
da le črka se zanj bori. V živem bitju pa kljub vsemu vzgib močan se zazna in z njim živa sila duha vzbudi, ko svetloba predre oči ali glas zadoni v uho. Živa sila duha zbudi se tedaj: kar zaznav ima znotraj v sebi, prikliče zdaj vse na plan in jih vse spoji s tem, kar nudi zunanji svet, ter pomeša jih v nov pomen.
Kakšnih oblik različnih živad se po zemlji vse sprehaja! Ena njih je v teló razpotégnjena, vedno prah pometa ter neprestáno s prsmi si močnimi brazdo v tla vrisuje; druga s krili lahkotnimi spet skozi veter se prebija in po prostranih obzórjih širokega néba mirno pluje; tretja pušča svojih korákov sléd v zemljíni mehki, ko zelena prehája pólja in hoče v gozd se skriti. Vidiš, kakó med seboj razlikuje se vse lahko v obliki, vendar zna lice, ki h tlom se nagiba, čute vse_oslabiti; rod je človeški edini, ki svojo glavo dviga kvišku in stoji s telésom zravnánim ter k tlom se ne nagiba: v kolikor nisi béden preprostež, naj misel bo poučna: ti, ki s čistim obrazom k nebu čelo zdaj obračaš, svojo dušo v višino povzdigni, da misel bi pretežka ne zaostála za telésom, ki že v nebo se dviga.
198
Uroš Lajovic
PERILEGOMENA K PROZODIJI PRI PREVAJANJU BOETIJEVIH PESMI
Prevod Boetijevih pesmi je bil pri meni bolj naključen. Potem ko sem prebiral prevod teh pesmi v prozni obliki,55 se mi je to zazdelo nenavadno, zato sem bolj zase prevedel prvo pesem v izvirnem metru elegijskega distiha. V nadaljevanju pa sem se vprašal, če je mogoče tudi druge antične verzne modele prestaviti v slovenski jezik, ki je kot silabotoničen jezik v osnovi tako drugačen od kvantitativnih principov grške in latinske poezije, ter pri tem obdržati poetično držo prevedene besede. Po prevodu prve pesmi me je gnala naprej radovednost in tako sem se lotil prevajanja ene pesmi za drugo.
Svoj prevod sem naslovil »Vaje v metru«. Zato je treba ta prevod dejansko gledati kot »vaje«, bolj ali manj uspele, in ne kot nekakšen končni cilj.
Recitacija je v slovenščini nekoliko drugačna kot v metričnem postula-tu latinščine. V slovenščini prevladujejo akcentuirani in lahki zlogi v več ali manj stalnem zaporedju. Težava nastane ob prevajanju anapestnega dimetra, spondeja, asklepiadeja in jonika, povsod tam, kjer bi morali zaporedje dolgih zlogov nadomeščati z zaporedjem naglašenih. Slovenščina tega ne prenaša in tako prihaja pri teh metričnih vzorcih do reduciranja: namesto treh dolgih
zlogov (v vzorcu anapesta U U---) nastane kombinacija naglašenih
in nenaglašenih zlogov ( U U — U — ), podobno pri spondeju ( — U ali U — ).56 Rešitev je po mojem v tem, da se tudi v slovenščini pri recitaciji podaljšuje zloge, ki so v originalu dolgi. Tako se da, ne da bi se odrekali siceršnjim silabotoničnim principom našega jezika, približati prvotnemu ritmu metrične podstati originala.
Silabotonični princip je kot tak zgolj teoretičen; v praktičnem govoru pa nezavedno prihaja do različnih dolžin naglašenih in nenaglašenih zlogov in prav ta finesa daje jeziku ritem. V recitaciji kot povzdignjenem govoru postanejo te razlike še malo bolj očitne.
Kocijančič omenja, da je bila antična filozofija namenjena glasnemu branju;57 isto bi si želel tudi pri mojem prevodu.
Pri prevajanju poezije prevajalec prej ali slej zadene na dihotomijo izreka: »Dobeseden prevod je smiseln, vendar ni lep; smiselni prevod je lepši, vendar ni dobeseden.« Še bolj to velja za prevod poezije: dobeseden prevod je zaradi metričnih zahtev skorajda nemogoč; prevajalec se mora pri prevajanju ozirati na metrično predlogo in njej prilagajati logiko konstrukcije
55	Anicij Manlij Severin Boetij, Tolažba filozofije, prevod in uvodna beseda Gorazd Kocijančič (Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 2012).
56	Josip Stritar, »Šestomer slovenski«, Zvon 15.9.1876 (ponatis Zbrano delo 7: 225-34, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956) je svetoval uporabo tako imenovanega »ponarejenega« spondeja. Ta se je uveljavil zlasti pri prevajanju heksametrov in elegijskih distihov.
57	Tolažba filozofije, str. 52.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
199
stavka v želeni smeri. Ob tem dostikrat naleti na čeri naglaševanja atonov in enklitike, na kar seveda opozarja že Sovre,58 namreč, da se le-te ne obnesejo dobro v prevodih stalnih antičnih form. Ker se temu ne da vedno izogniti, postane verz dostikrat okoren. Prevajalec se mora zatekati v zakladnico sinonimov ali smiselnih besednih zvez, v upanju, da bo pri tem svojem početju ostal kolikor mogoče blizu predlogi. Meje pojma licencia poetica se lahko včasih nevarno razširijo; prav metrične zahteve so tiste, ki prevajalca odpeljejo daleč stran od prvotnega besedila.
Problem zase predstavljajo mnogozložne besede, ki imajo v slovenščini samo en naglas, v (predvsem) dvozložnih metrih pa v primeru, če skušamo posnemati dolžine, dobe še dodatno akcentuacijo. V latinščini in grščini to ni igralo nobene vloge, ker je ritem tvorila predvsem kvantiteta. V silabotonič-nih jezikih je ta pojav lahko bolj delikaten. Sam sem tu uporabljal predvsem besede, ki so same po sebi sestavljene - menim namreč, da le-te dva naglasa lažje prenesejo.
Med vsemi uporabljenimi merami sta spremenljiva metra zares le daktil in anapest. Smisel tega prevoda je tudi v tem, da točno sledi premenam v obeh metrih. Merodajno je bilo ob tem število zlogov v posameznem verzu originala, ki razodeva, kakšna mera ali njena substitucija je bila uporabljena. Spondej je bil v prevodu vedno upoštevan. Število zlogov v verzu mi je bilo osnovno vodilo.
Ob branju prevoda padejo v oči številni naglasi. Morda se zdi njihova uporaba nekomu bolj šolska, vendar leži namen drugje. V verzih, ki imajo spremenljive metre, so dodane akcidence zato, da se lahko na prvi pogled vidi sprememba metra, ki seveda močno vpliva na način interpretacije, pa naj bo to tiho branje ali glasno recitiranje. Povsod drugod pa naglasi bralca podzavestno navajajo k temu, da naglašeni zlog potencira, ga morda tudi podaljša in tako nehote poudari tudi ritmično in metrično podstat verznega vzorca, na katerem leži tekst.
Za izjemno pomoč se zahvaljujem prof. Marku Marinčiču, ki me je dobrohotno vodil čez vse čeri včasih nepoznavalske uporabe različnih metrov - obolus pač, ki ga mora plačati vsak, ki se brez poprejšnjih izkušenj podaja na tako spolzko pot prevajanja poezije.
METRIČNE OPAZKE
Spondej. V silabotoničnih jezikih, kot je slovenščina, se spondeja v vsej njegovi karakteristiki ne da prevajati, temveč se moramo zatekati k polovičnim
58 Kajetan Gantar: Grške lirične oblike in metrični obrazci, Literarni lekskon 7 (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1980), 59.
200
Uroš Lajovic
rešitvam. Če nastopa spondej na mestu daktila, je njegova shema - U , v kombinaciji s trohejem pa U -.
Anapest je slovenskemu jeziku prav tako tuj. Njegova shema v dimetru U
U---se da v slovenščini uporabiti samo v tej obliki: U U - U - . V glasbi,
kjer se na 1. dobo vedno nahaja težka nota, se da ta meter uporabiti samo predtaktno (po definiciji dr. Huga Riemanna: »Alle Musik ist auftaktig«): e e i j j j e e i j j j , pa tudi tu naletimo na neenakomerno težke posamezne note, pač glede na njihovo mesto v taktu.
Asklepiadej je morda verz, ki se najbolj protivi prevodu v slovenski jezik, ker slovenščina dveh naglašenih zlogov v sosledju pač ne prenaša. Problem skušam rešiti tako, da dejansko uporabim vsebinsko dierezo, če je le mogoče.
Hiponaktej. Njegova karakteristika je obrnjena zadnja stopica (namesto jamba trohej), zato se ritem nenadoma ustavi. Anton Sovre mu je dal ime še-pavec, ker se ritem na koncu verza nenadoma podre, »zašepa«.59 Odveč je zato prevodu v tem metru očitati pomanjkanje ritma - prav to je njegov namen.
Glikonej je zelo primeren za prevajanje v silabotonične jezike.
Veliki arhilohej. Kajetan Gantar omenja ta verz kot epodično povezavo (kjer v epodi, lirski pesmi, daljšemu verzu sledi krajši) daktilskega tetrametra in itifalika.60 Pri Boetiju se pojavi ta verz samo enkrat, v 5. spevu 5. knjige. Die-reza je v tem metru nujna, ker sta si oba verza tako temeljno različna. Ritmični obrazec itifalika v glasbi je j e j e j. j . Čuti se, da so bile v itifaliku pete pesmi bolj lascivnega značaja. Tudi pri recitiranju se je verjetno itifalik izvajal v še enkrat hitrejšem tem-pu kot daktilski tetrameter pred njim. Ta verz kar kliče po glasbeni spremljavi!
PRIPOMBE K PREVODU POSAMEZNIH SPEVOV
PRVA KNJIGA
I. spev. Daktili lahko nadomestijo anapeste povsod razen v zadnji stopici; daktili in anapesti se ne smejo pojaviti v istem metrumu. Spondej se lahko pojavi kjerkoli, vendar v vrstici ne smejo biti več kot trije spondeji. Prevod verno sledi zamenjavam anapesta z daktili.
VII. spev. Adonij ima v večini verzov dierezo. Tega sem se kušal čim bolj držati, vendar je narava slovenskega jezika s svojimi naglasi takšna, da tega ne omogoča vselej; bistvenejša se mi je zdela sintaktična logika teksta.
59	Grške lirične oblike, 81.
60	Prav tam, 67.
Vaje v metru (Pesmi iz Boetijeve Tolažbe filozofije) \
201
DRUGA KNJIGA
I.	spev. Hiponaktej naj bi bil po Sovretu »šepavec«. Ne glede na to, kako razumemo dolžino zadnjega zloga v izvirniku, je v zadnji stopici smiseln tro-hej. Šele tako verz dejansko postane šepav! Verz ne teče, to pa je tudi njegov namen.
II.	spev. Asklepiadej je najbolj nenaklonjen prevajanju v slovenščino, ker se v njem stikata dva horjamba in nastane za ta jezik zelo nenaravno sosedstvo dveh naglašenih zlogov. Težavo sem skušal reševati, če se je dalo, s pomensko dierezo, sicer pa ostaja nenaravni zastoj ob dveh naglašenih zlogih.
VII. spev. V trimetru je anceps prve in tretje mere bodisi U ali - ali pa U U; cezura nastopi vedno po prvem elementu drugega metruma.
TRETJA KNJIGA
I. spev. Anapeste lahko kadarkoli zamenja daktil, vendar se v verzu ne smeta srečati daktil in anapest. Načelno se da ugotoviti zamenjava stopic s tem, da ima anapest vedno deset zlogov, daktilska substitucija pa večkrat devet, takrat namreč, ko se namesto daktila uporabi spondej. Treba pa je pripomniti, da nastane neljub zastoj pri recitaciji vsakič, ko se menja mera. 1. verz: Quantas rerum flectat habenas: zaradi edinega možnega prevoda besede quantas - »koliko« - je bilo nujno že tu uporabiti substitucijo anapesta.
III.	spev. V trimetru je cezura po 5. elementu; v drugem delu pentametra niso dovoljene nadomestitve.
V.	spev. Edini spev, kjer sem moral za dober izraz pesmi dodati še eno vrstico!
VI.	spev. Daktilski katalektični tetrameter in jonski akatalektični dimeter a minore; dve enoti sta ločeni z dierezo. Daktil se lahko menja s spondejem. Prevod se strogo drži vseh substitucij daktila s spondejem v originalu, čeprav v silabotonični metrični drži spondej nima take teže in pomena, kot ju ima v kvantitativni metriki (največkrat se iz tega izcimi trohej, ki se ga da s podaljševanjem izgovora drugega zloga vsaj približati spondeju - tj. Stritarjev »ponarejeni« spondej). Prevod je v metričnem smislu zato problematičen. Drugi del verza je vedno takšen, kot ga predpisuje metrični vzorec v originalu.
IX.	spev. Prevod strogo sledi substituciji daktila s spondejem, tako kot je to postavljeno v originalu; gl. pripombo k 6. spevu.
X.	spev. Falajkov verz ima s cezuro po 5. zlogu; tudi v drugi vrstici je Falaj-kov verz, čeprav bi po regularni alternaciji pričakovali sapfiški verz.
XI.	spev. V verzu 5 sta prvi anceps in druga dožina nadomeščena z dvema kračinama.
202
Uroš Lajovic
4.	KNJIGA
V.	spev. Katalektična tripodija ima razne kombinacije: bodisi trohej + dak-til ali spondej, bodisi jamb ali spondej + jamb. Prva polovica vsakega verza je sestavljena iz dveh stopic in pol (troheji v lihih in jambi v sodih vrsticah); dodan jim je adonij. Med enotami je diereza.
VI.	spev. Prevod verno sledi originalu v pogledu substituiranja anapestov z daktili in siceršnjemu številu zlogov v posameznem verzu. Akcenti v posameznem verzu nakazujejo, kako je verz v originalu zastavljen, ali v originalnem metru ali v substituciji z daktili.
VII.	spev. Zadnji štirje verzi sestavljajo malo sapfiško kitico, ki jo sklepa adonij.
5.	KNJIGA
I.	spev. Namesto daktila se lahko kjerkoli pojavi spondej, razen v zadnji stopici.
II.	spev. Daktili lahko nadomestijo anapeste povsod razen v zadnji stopici; daktili in anapesti se ne smejo pojaviti v istem metrumu. Spondej se lahko pojavi kjerkoli, vendar v vrstici ne smejo biti več kot trije spondeji.
III.	spev. Akcenti naznačujejo, ali gre v vrstici za anapest ali substitucijo z daktilom (ali namesto njega s spondejem). Prevod strogo sledi številu zlogov v originalu (v daktilski substituciji je v verzu običajno en zlog manj).
V. spev. Namesto daktila se lahko kjerkoli pojavi spondej, razen v tretji stopici. Prevod sledi verno substitucijam daktila s spondeji v Alkmanovem verzu. Itifalik, ki ga srečamo v tem verzu, se je uporabljal pri nekaterih Bakhovih svečanostih. Verz se na mestu nastopa itifalika ob recitaciji nenadoma sprosti in kar zahteva hitrejšo izvedbo.
Uroš Lajovic, uros.lajovic@guest.arnes.si
DOI: https://doi.org/l0.43l2/keria.22.l.203-2l7
Evherij Lyonski: Hvalnica puščavi
Prevedla Nena Bobovnik
»O, da bi se ohranila še druga njegova dela!« piše Erazem Rotterdamski v pismu Alardu iz Amsterdama leta 1517.1 Pred seboj ima De contemptu mundi Evherija Lyonskega, za katerega sam pravi, da ga je bral še kot deček in ga pozneje, v času svojega noviciata, uporabil kot zgled pri pisanju lastne epistole na temo zaničevanja sveta.2 Evherijevo drugo najslovitejše delo, ki ga Erazem na svojo žalost ni poznal - a ga to ni oviralo, da ne bi napisal svoje lastne znamenite Laus -, je pismo De laude eremi.3 Gre za hvalnico otoškemu samostanu Lerins v Ligurskem morju pri Cannesu,4 na katerem ima okoli leta 400 ustanovljena meniška skupnost skoraj neprekinjeno tradicijo vse do današnjega dne. Na ta meniški locus amoenus se Evherij v De laude ozira skozi prizmo alegorizirajoče hvalnice puščavi kot edinemu pravemu kraju za meniha, asketa in slehernika, ki se želi približati bogu. Puščavo okliče za »brezmejno Božje svetišče« (incircumscriptum Dei templum).5 Četudi gre za sušno področje brez
1	»Atque utinam reliquae huius extarent!« (Ep. 676) Za temeljno kritično izdajo Erazmove korespondence še vedno velja Opus epistolarum Desiderii Erasmi Roterdami, ur. P. S. Allen in M. H. Allen (Oxford: Oxford University Press, 1904-1947). Pismo je pravzaprav predgovor k Erazmovi izdaji Evherijevega dela, ki ga je tudi sam uredil in komentiral.
2	De contemptu mundi, ur. Samuel Dresden, v: Opera omnia Desiderii Erasmi vol. 5, št. 1 (Amsterdam in Oxford: North-Holland Publishing Company, 1977), 3-86. O Erazmovi recepciji Evherija obširneje Salvatore Pricoco, »Eucherio di Lione: un padre della Chiesa tra Erasmo e Tillemont«, v: Monaci filosofi e santi: Saggi di storia della cultura tardoantica (Armarium 1), ur. Salvatore Pricoco (Soveria Mannelli: Rubbettino, 1992), 85-115, ter Erika Rummel, »Quoting Poetry Instead of Scripture: Erasmus and Eucherius on Contemptus Mundi«, Bibliothèque D'Humanisme et Renaissance 45.3 (1983): 503-509.
3	Besedilo De laude eremi se je ob izteku srednjega veka začasno izgubilo in se spet našlo le malo za Erazmovim časom - konec 16. stol.
4	Lérins je današnje ime za celotno otočje, stari toponim za največji otok, Saint-Marguerite, je Lero ali Lerona, za Saint-Honorat, kjer je vzcvetela samostanska skupnost, pa Lerina ali Le-rinus; ob teh dveh večjih sta še dva manjša otoka Saint-Ferréol in Îlot de la Tradelière. Otočje omenja že Plinij Starejši (Naturalis historia 3.79).
5	De laude 3.
204
Nena Bobovnik
rastja, je »rodovitna s svetniki« (fecunda sanctorum);6 za telo se morda res zdi puščava, a za dušo je raj (eademque corporis est eremus, animae paradisus).7
V meniški literaturi pozne antike so to večinoma že stalni toposi, ki jih Evherij s pridom prevzema od bolj znanih avtorjev latinske patristike,8 a je tak modus dicendi o puščavi dobil res kanonično veljavo prav skozi njegov enkomiastični izraz. Evherij s tem postane eden izmed utemeljiteljev meniške literarne tradicije v Galiji, na kar nakazuje tudi njegovo prijateljstvo z Janezom Kasijanom, ki je pri prenosu meniške ideologije iz njenih rojstnih krajev na latinski Zahod odigral ključno vlogo. Ko je Evherij izrazil željo po potovanju v Egipt in svete kraje, mu je Kasijan v zameno ponudil literarno romanje - branje svojih Collationes.9 Evherij je to sprejel in, v času ko je bil sam škof, uredil ter dal razmnožiti besedilo Kasijanovih Institutiones.10
O življenju Evherija Lyonskega ni znanega prav veliko. Za edino nesporno letnico velja leto 441, ko se je kot lyonski škof udeležil prvega koncila v Oran-geu. Nekje med leti 412 in 420 je privzel asketski način življenja in se skupaj z družino (ženo Galo in dvema sinovoma, ki sta pozneje oba postala škofa)11 preselil na Lero (danes Sainte-Marguerite) ob Lerini (danes Saint-Honorat). Po letu 430 - terminus ante quem je že omenjeni koncil - je bil umeščen na škofovsko mesto v Lyonu in postal »zdaleč najodličnejši izmed škofov svojega časa«, kot ga opiše Klavdijan Mamert.12 Tudi letnica smrti ni zanesljiva, postavljajo jo nekje med leti 449 in 456.
De laude je Evherij napisal v letu 427 ali 428. Spodbuda za pisanje in razlog pisemske oblike je bil Hilarij iz Arlesa (ok 401-449). Ta je tudi sam živel na Lerini, a je otok zapustil skupaj s Honoratom, velikim ustanoviteljem lerinške skupnosti,13 ki je bil poklican v Arles, da postane škof.14 A čeprav je Hilarij že
6	De laude 5.
7	De laude 39.
8	S. Pricoco opozarja, da pravzaprav niti eden izmed nanizanih svetopisemskih zgledov ni Evheri-jeva invencija, saj se je z vsemi, čeprav morda res ne na povsem enak način, ukvarjal že Hieronim (Salvatore Pricoco, Elogio del eremo: Introduzione, testo, traduzione e commento (Bologna: EDB, 2014), 84. Za dotično obravnavanje puščave kot paradiža, vide Hieronimova mesta v pismih: Ep. 14.10, Ep. 18.4; Ep. 125.8.; Ep. 2; Ep. 3.4; Ep. 24.3.1. Dodajam še zelo povedno epizodo iz Vita Pauli 3, kjer prav atributi konvencionalne predstave, ki jo imamo o raju, postanejo pravi inferno.
9	Conl. 11, kjer Kasijan opisuje svoja doživetja v puščavi in pogovore z egiptovskimi očeti; to delo je Evheriju tudi posvečeno.
10	Kot poroča Genadij, Vir. inl. 64.
11	Kot izvemo iz pisma Pavlina iz Nole (Ep. 51.2).
12	De statu animae 2.9.
13	Sveti Honorat (ok. 350-429), po katerem je danes imenovan otok, kjer se nahaja samostan, je izhajal iz premožne družine, a se je pozneje odločil za asketsko življenje in skupaj s Kaprazijem, ki ga je navdušil za meništvo, ustanovil prvobitno lerinško meniško skupnost. Med leti 426 in 429/430 je bil škof v Arlesu. Največ podatkov o njegovem življenju prinaša Hilarijev Sermo de Vita Sancti Honorati, ki ga je imel ob obletnici Honoratove smrti.
14	Vzgoja in priprava mladih lerinških asketov na škofovski položaj je ena izmed pomembnih nalog, ki jo je privzela meniška skupnost - Peter Brown jo povzema kot poglavitno v: Vzpon zahodnega krščanstva: zmagoslavje in raznoličnost, 200-1000 n. š. (Ljubljana: Založba /*cf., 2006), 165-166.
Evherij Lyonski: Hvalnica puščavi
205
odšel z otoka, se je odločil, da se nanj ponovno vrne. Vrednost puščavniškega življenja v otoški osami je postavil celo pred ljubezen do svojega duhovnega vodje, zdaj škofa, od katerega se je moral posloviti. Prav to odločitev Evherij v De laude kuje v zvezde in jo izkoristi za poveličevanje puščave. Po uvodnem nagovoru in hvali, naslovljeni na Hilarija, najprej preide na starozavezne, potem na novozave-zne zglede, ki nas učijo, da je puščava najustreznejši kraj za duhovno posvetitev. Alegorično razlaganje svetopisemskih zgledov tvori jedro pisma, ki pa se konča z Evherijevo apostrofo samostanskega otoka in hvalo njegovih naseljencev. V besedilo je vtkanih veliko retoričnih prvin, po formi sledi bogati epistolografski tradiciji in, kot je značilno za patristično literaturo, veliko formulacij črpa od avtorjev grške in rimske antike ter se v veliki meri naslanja na Sveto pismo.15
Čeprav Evherij bolj kot dejansko pokrajino časti topos puščave, ne gre zanemariti njegovega stvarnega izhodišča - otoškega samostana in menihov, ki so živeli v njem.16 Tovrstno, torej otoško puščavništvo je v Galiji tistega časa nov pojav, ki se hitro širi in ima svojega zelo slavnega začetnika - Martina iz Tour-sa.17 Otoki predstavljajo najboljši približek pravim egiptovskim ali tudi sirskim puščavam. Na evropskem Zahodu, kjer puščav ni, najbliže odsevajo razmere v njih in prav zato postanejo privlačni za menihe, ki želijo čim zvesteje posnemati izvorno meništvo. Takemu načinu asketskega življenja se je, kot drugi znani primer otoškega puščavništva in prvi na območju Jadranskega morja, posvetil tudi Hieronimov prijatelj Bonoz, ki se je okoli 374 ustalil na enem izmed otokov v Istri ali Kvarnerju in tako postal doživljenjski colonus paradisi.18
Prav takšni rajski naseljenci so za Evherija tudi lerinški puščavniki, ki so si hišo iz evangelijske prilike19 zidali na najtrdnejših temeljih - ne na tleh, pač pa v srcih (talia sibi aedificia, sed in cordibus fabricant)20 - ter kot skupnost cistercijanskih menihov še danes živijo v otoškem samostanu.
Prevod sledi komentirani izdaji, ki jo je pripravil Salvatore Pricoco.21
15	Nora K. Chadwick De laude v svojem preglednem delu imenuje »mali dragulj literarne vaje iz puščavništva«, glej: Poetry and Letters in Early Christian Gaul (London: Bowes and Bowes, 1955), 159. Temeljno in temeljito študijo prinaša že omenjeni Pricoco, Elogio delleremo in tudi Mante Lenkaityte, »The Model of a Monk in De laude eremi of Eucherius of Lyons and in the Latin Monastic Literature up to the Early Fifth Century« (doktorska disertacija, univerza v Vilniusu, 2006).
16	Prim. Robert A. Markus, The End of Ancient Christianity (Cambridge: Cambridge University Press, 1990), 157-177, kjer Markus Avguštinovi idejni zasnovi meništva kot (Božjega) mesta zop-erstavi Evherijevo stališče, ki kot najvišjo obliko meništva zagovarja puščavništvo.
17	Martin iz Toursa se je umaknil na otok Gallinaria ob ligurski obali, kjer naj bi ostal dve leti (ok. 358-360), Bonoz pa je otoški puščavnik ostal vse življenje. Gl. Rajko Bratož, »Meništvo v rimskih provincah srednjega Podonavja in zahodnega Balkana«, v: Vita artis perennis: ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca (Ljubljana: ZRC SAZU, 2000), 107.
18	Kot ga v Ep. 3.4 opiše Hieronim. Točna lokacija nam ni znana - najverjetneje je šlo za enega izmed otokov na Brionih. Glej: Mate Sujic, "Hijeronim Stridonjanin - gradanin Tarsatike", Ju-goslavenska akademija znanosti i umjetnosti 426 (1986): 266, s tem se strinja tudi prej omenjeni Bratož, »Meništvo«, 110.
19	Mt 7,24-29.
20	De laude 34.
21	Elogio del eremo: Introduzione, testo, traduzione e commento (Bologna: EDB, 2014).
206
Nena Bobovnik
HVALNICA PUŠČAVI
Evherij svetemu možu Hilariju, nadvse hvalevrednemu in blaženemu v Kristusu.
1. Zelo hraber si bil, da si nekega dne zapustil dom in družino22 ter pripotoval vse do daljnega morja, a še več pa je bilo v tebi kreposti, da si se tudi drugič odločil za vrnitev v puščavo.
Ko si prvikrat, še kot tujec, stopil vanjo, si ob sebi imel vodnika,23 ki ti je utiral pot in te pozneje uril v nebeškem vojskovanju.24 Ravnal si se po njem in mu, čeprav si rodnega očeta zapustil, sledil kot očetu. Ko je bil na tem, da postane nadškof, si pomislil, da bi ga spremil, vendar te je ljubezen do puščave privedla nazaj v domačnost njene samote. Zato si torej zdaj še plemenitejši in večji od tega, po katerem si se sam zgledoval: ko si namreč prvič ubiral pot v puščavo, se je zdelo, da le slediš bratu, zdaj, ko ponovno stopaš vanjo, pa si še tega brata pustil za seboj. Toda kakšnega! Kakšen človek! Vedno je tako ljubeznivo skrbel zate. Tolikšna naklonjenost ga je vezala nate, da skoraj ničesar, razen svoje ljubezni do puščave, nisi mogel ceniti višje od nje. A ko si slednji dve skrbno pretehtal in zadnjo postavil višje, si izkazal, ne da njega ljubiš kaj manj, pač pa da puščavo ljubiš še toliko bolj. Pokazal si, kako močna je v tebi ljubezen do samote, saj pred njo kloni tudi največja človeška naklonjenost.
Kaj je torej ljubezen, ki je v tebi, drugega kot ljubezen do Boga! Služil si zakonu ljubezni, ki nam je dan: najprej naj ljubimo svojega Boga, potem svojega bližnjega.25
2.	Kakor premišljam sam pri sebi, Honorat ni nasprotoval poti, po kateri si se namenil. Le ubral je ta nenavaden način, ki je mogoč samo med dvema predanima si osebama, in se poslovil od tebe, čeprav si v resnici ni prav nič manj želel tvojega odhoda, kot si si ga želel ti sam. Tudi on te ima namreč rad, a je v svoji ljubezni zmeraj pozoren na tvojo dobrobit. Čeprav s svojo naklonjenostjo nikakor ne skopari, jo v temelju vedno obrača k večjemu blagru.
3.	Že dolgo nazaj si, bogat v Kristusu, vse bogastvo razdelil med revno Kristusovo ljudstvo. Po letih si mlad, po svojih nraveh že starec. Znan si po svoji nadarjenosti in govorniški spretnosti, toda pri tebi v prvi vrsti ničesar ne občudujem in častim bolj kot tvoje želje po sedežu samote.26 Zato boš moral
22	1 Mz 12,1 in Apd 7,3.
23	2 Mz 13,21.
24	Lk 2,13.
25	Mt 22,37-39.
26	»Sedes solitudinis« je najverjetneje Evherijeva skovanka po vzoru bolj znanih »sedežev« kot je sedes sapientae. Samoto (solitudo) Evherij v večji meri kot atributivno rabi kot sinonim za puščavo (eremus). Drugi sinonimi so še: desertum, secretum, avia, ariditates, remotio in abdita.
Evherij Lyonski: Hvalnica puščavi
207
v svojih prošnjah, naj odgovorim na tvoja gostobesedna in obširna pisma, še malo potrpeti - saj sam veš za mojo nevednost - dokler ne obnovim raznolike Božje milosti, izkazane tvoji ljubi puščavi. Pravilneje naj jo imenujem kar brezmejno Božje svetišče. Da Bog prebiva v tišini, je namreč gotovo, v to, da se veseli samote, pa je treba zagotovo verjeti. Svojim svetnikom se je večkrat razkril prav na teh krajih. V njih ni zavračal srečanja s človekom: v pustinji je Mojzes z obrazom, ki je žarel od Božje slave, videl Boga,27 v pustinji se je Elija zagrnil, prevzet od strahu pred pogledom Nanj.28 Čeprav Bog napolnjuje vse stvari in je navzoč po vsem stvarstvu, smemo misliti, da se najraje zadržuje ravno v samoti puščave ali neba.
4.	Pravijo, da je nekoč neki človek drugemu, ki ga je spraševal, kje misli, da prebiva Bog, odgovoril, naj mu neutrudno sledi, kamor je sam namenjen. Ko sta tako skupaj prišla do oddaljene puščave, je oni pokazal na širna samotna prostranstva29 in rekel: »Glej, tukaj prebiva Bog.« In prav je toliko močneje verjeti, da prebiva prav tam, kjer ga tudi lažje najdemo.
5.	Že v začetku sveta, ko je Bog v svoji modrosti ustvarjal30 in razločeval posamezne stvari glede na njihovo vlogo,31 tega dela zemlje ni pustil vnemar kot nekoristnega in nevrednega. Kot menim sam, je bolj kot za veličastje trenutnega časa ustvarjal z vnaprejšnjim poznavanjem prihodnjega in puščavo zato namenil svetnikom, ki bodo še prišli. Hotel je, da je v puščavi obilica prav takšnih sadov, in ji tako v zameno za sušnost namenil, da je rodovitna s svetniki, s katerimi se redijo puščavska ozemlja. Ko je »iz svojih gornjih sob« napojil gore,32 so se tudi po dolinah pomnožili sadovi; ko je neplodno bivališče obogatil s prebivalstvom, je nadomestil primanjkljaje teh krajev.
6.	Stopal je po raju, a prestopil postavo.33 Čeprav je prebival v kraju obilja, se ni zmogel ukloniti zakonu, ki mu ga je dal Gospod. Tem očarljivejši je bil namreč ta čudoviti kraj, toliko dovzetnejši je bil on sam za greh. Toda Bog svojim zakonom ni podvrgel le njega, saj želo smrti sega vse do nas.34
Tisti, ki hrepeni po življenju, naj torej biva v puščavi - prebivalec raja nam je priskrbel le smrt. Toda preidimo še k drugim zgledom Božje naklonjenosti puščavi.
7.	Ko je Mojzes prignal svojo drobnico v notranjost puščave, je od daleč videl Boga v podobi ognja, ki je s sijem plamenel, a ničesar sežgal.35 Ne le videl, celo slišal ga je govoriti. In zares je Bog, potem ko ga je opomnil, naj si
27	1 Mz 34,29.
28	1 Kr 19,13.
29	2 Mz 32,10.
30	Ps 104,24.
31	Sir 16,26.
32	Ps 104,13.
33	1 Mz 2,8; 2,15; 3,23-24. Gre za aluzijo na Adamov izgon iz raja.
34	1 Kor 15,55.
35	2 Mz 3,2.
208
Nena Bobovnik
odveže sandale in jih odvrže,36 imenoval puščavsko zemljo sveto, ko je rekel: »Kajti kraj, ki na njem stojiš, je sveta zemlja!«37 S tem je jasno obelodanil njeno vrednost in častitljivo skrivnost. Svetost tega kraja je potrdil tudi s svetostjo samega dokaza, v katerem je, kot mislim, prav tako zavito v skrivnost naznanil, naj tisti, ki stopa v puščavo, odveže svoje življenje iz obveze nekdanjih skrbi, in, da kraja ne oskruni, pristopi prost nekdanjih spon.
Tam je bil Mojzes prvič v vlogi Božjega zaupnika. Poslušal ga je in si z njim izmenjeval besede. Vprašal je in bil poučen, kaj naj govori in kaj počne. Z Gospodom neba se je pomenkoval v domačnem tonu. Tam je dobil tudi palico, ki je imela moč, da dela čudeže.38 V puščavo je stopil kot pastir ovac, iz nje pa se vrnil kot pastir ljudi.39
8.	Kaj je bilo z Božjim ljudstvom po tem, ko je bilo osvobojeno in odrešeno zemeljskih tegob? Mar se niso namenili v divjino in pribežali v samoto, da se bi v puščavi približali Bogu, ki jih je rešil iz suženjstva? Pod Mojzesovim okriljem so se namenili v odmaknjene kraje, njih širno in strašno pustoto.40 »Kako velika je tvoja dobrota, Gospod!«41 Mojzes je vstopil v puščavo in videl Boga. In glej, vrnil se je vanjo, da bi ga ponovno videl. Nedvomno je bil na poti svojega ljudstva v puščavo njegov vodnik sam Gospod. Vodil ga je tako podnevi kot ponoči, ko je pot osvetljeval zdaj s plamenečim stebrom, zdaj s sijočim oblakom.42 Ljudstvu, ki si je to zaslužilo, je tako dajal znamenje iz nebes, ki je izmenjaje odsevalo včasih kot mlečnobel steber, spet drugič kot plamen. K tej svetlobi se je obračal Izrael in sledil soju, ki se je iz daljave lesketal kot prasketajoči ogenj. Namenili so se v samotno puščavo, saj so bili vredni, da jim je Gospod kazal pot in jo osvetljeval.
9.	Se mar ni prav temu v puščavo namenjenemu ljudstvu razprla prepreka neprehodnega morja, ki jim je stalo na poti, ko so prišli na obalo Rdečega morja in se še s peskom na nogah zagnali med prepadne morske vrtince, se izpod valov, ki so prežali nad njimi kot grozeča gorovja, iz globoke morske doline ozirali k varuhu svojega ljudstva in tako prečkali morsko ožino?
10.	Pa tudi v tem veličastnem prizoru se ne skriva vsa Božja moč. Potem namreč, ko je razdelil morje, je gladino spet zravnal in tako pot skupaj z vsemi sovražniki izbrisal iz obličja zemlje. Mislim, da je morje povrnil nazaj v njegov običajni tok prav zato, da se Izrael ne bi mogel nikoli vrniti nazaj iz puščave.43 Razkril je pot med vodami in jo z vodnimi vrtinci potem spet zakril, da bi se ljudstvu, ki je iskalo puščavo, pot razprla, možnost vrnitve pa zaprla.
36	2 Mz 3,5; Apd 7,33.
37	2 Mz 3,5.
38	2 Mz 4,17.
39	Prim. Hier., Ep. 125.8.1 (pastor ovium, hominum factus estpastor).
40	5 Mz 1,19.
41	Ps 31,20.
42	2 Mz 13,21.
43	2 Mz 14,27-28.
Evherij Lyonski: Hvalnica puščavi
209
11.	S takšno milostjo je bil obdarjen ta rod, ki se je napotil v samoto. Še več pa si je je zaslužil, ko jo je naposled tudi dosegel. Tam jih je namreč Bog z nepričakovanim čudežem okrepčal: piti jim je dal vodo, ki jo je izvabil iz razlomljenega kamenja, da so studenci tekli iz skal kot iz naravnega izvira.44 Čeprav se je skalovje najprej upiralo, je Bog v njem z nevidno roko nenadejano razkril skrite vodne žile. Toda ne le, da je suho in skalnato pokrajino preplavila reka, Bog je iz te vode tudi odgnal grenkobo in jo naredil sladko.45 Nekatere vode je priklical, druge spremenil. Težko je reči, kaj od tega je večji čudež: spremeniti kamenje v vodo ali eno vrsto vode v drugo. Vse ljudstvo je osupnilo nad tolikšno pomočjo iz nebes, ki je imela moč spreminjati obstoječe, nič manj pa tudi ustvarjati nove tekočine.
12.	V puščavi je to ljudstvo po belih tleh pobiralo hrano, poslano iz nebes. Gospod je z oblakov v suhem dežju spustil kruh, po šotorih in vsem taboru je padla mana kot sneg z neba: »Človek je jedel kruh angelov.«46 In ker je »dovolj dnevu njegovo zlo«,47 so jo po Božji milosti dobivali vsak dan - že takrat je namreč veljal nauk, naj si človek ne dela skrbi za jutrišnji dan. Tistim, ki so bili v puščavi, kjer jim zemlja ni mogla nuditi živeža, je hrano postreglo nebo.
13.	Mar ni hebrejsko ljudstvo svoje postave in nebeških zapovedi dobilo ravno v puščavi? Si ni prav takrat prislužilo od blizu videti znamenj, ki jih je v plošči vtisnil Božji prst?48 Šli so iz tabora, da bi se srečali z Gospodom, in se ustalili ob vznožju gore Sinaj. S strahom so se ozirali k njenemu vrhu. Silna groza jih je navdajala ob pogledu na tolikšno veličastje. Vsi prevzeti so od daleč gledali, kako se je kadilo iz tekočega ognja in je goro naposled širni oblak dima zagrnil v gosto temo.49 Bali so se iskrenja svetlobe izbruhanega ognja, bobnenju se je primešal zvok bojnih rogov, ki se je razlegal ob strašnem hru-menju. Tako so bili Izraelovi sinovi, medtem ko so prebivali v samoti, vredni videti sedež Božji in slišati njegov glas.50
14.	S takšnimi in drugimi podobnimi čudeži je Bog nekoč podpiral ta narod, naseljen v puščavi. Dajal jim je neobičajne hrane, nenadejane pijače, jim nudil obleko, ki se nikoli ne ponosi. In tudi vse drugo, kar zadeva človeško telo od zunaj, je ostalo nenačeto.51 Česarkoli si zaradi narave takšnega kraja niso mogli priskrbeti z lastno močjo, jim je naklonil Bog v svojem veličastju. Še kdo izmed svetih bi komaj lahko opisal takšne darove nebeške milosti, ko bi za to ljudstvo govoril, da Gospod »ni storil tako nobenemu narodu«.52 Svoje
44	2 Mz 17,6; 4 Mz 20,11; Neh 9,15.
45	2 Mz 15,25.
46	Ps 78,25.
47	Mt 6,34.
48	2 Mz 31,18; 5 Mz 9,10.
49	5 Mz 4,11.
50	2 Mz 19,16-19.
51	5 Mz 8,4; 29,5; Neh 9,21; Apd 13,18.
52	Ps 147,20.
210
Nena Bobovnik
ljudstvo v puščavi je nagradil z božanskimi darovi, zanje storil reči, za katere ni še nihče slišal.
15.	Vse to se je »zgodilo nam v zgled«.53 Čeprav namreč iz podob teh zgodb sije kot nekakšen skrivni nauk - ko bi naj bili »v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa« ter jedli »duhovno jed« in »pili duhovno pijačo«54 -, te v sebi nosijo tako vero za prihodnje rodove kot tudi resnico preteklih dogodkov. Četudi so ti prizori v puščavi prikazani kot vzvišene skrivnosti, se hvalevre-dnost puščave nič ne zmanjša. Nič manjša ni milost tega kraja, četudi sta telo in obleka v njem ostala nenačeta in tako podala podobo večnega življenja. Zares velika mora namreč biti, če je v puščavi še za časa zemeljskega življenja možna blaženost življenja po smrti.
16.	Niso sinovi Izraela do obljubljene dežele prišli prav z bivanjem v puščavi?55 Da bi dosegli kraj, kjer se cedita mleko in med,56 so se naprej naselili na suhi in pusti zemlji. Pot, ki vodi do naše prave domovine, se je zmeraj vila le skozi puščavo. Zato naj poseljuje nenaseljivo zemljo57 tisti, ki želi videti »dobroto Gospodovo v delih živih«.58 Naj bo gost v tej, kdor hiti biti prebivalec Njegovega kraljestva.59
17.	A pustimo to zgodbo. Tudi David se pred spletkami sovražnega kralja ne bi mogel ubraniti drugače, kot da se je zatekel v puščavo.60 Ko se je zadrževal v idumejski suši, mu je vse srce žejalo po Bogu. Bil je žejen in sam, a ravno na tem odročnem kraju brez vode, se mu je Bog naposled razkril. Na tem svetem mestu je David istočasno ugledal Božjo krepost in Božjo slavo.61
18.	Elija, največji izmed tistih, ki so bivali v samoti, je zaprl nebo in preprečil dež,62 priklical ogenj,63 dobival hrano od ptice, prelomil trden pečat smrti,64 prečkal reko Jordan, ki se je razdelila na dva dela, ko ji je spodnesel tok,65 in se povzdignil v nebo na gorečem vozu.66
19.	Kaj pa Elizej, posnemovalec Elijevega življenja in kreposti? Mar se ni tudi on odlikoval po mnogih čudežih? Zdaj je razdelil mogočni rečni tok,67
53	1 Kor 10,6.
54	1 Kor 10,1-4.
55	Prim. Jer 3,9.
56	5 Mz 6,3; 26,9; 27,3; Joz 5,6; 3 Mz 20,24.
57	Prim. Jer 2,6.
58	Ps 27,13.
59	Ef 2,19; Heb 11,13.
60	1 Sam 23,14; 23,25.
61	Prim. Ps 62,1-3.
62	1 Kr 17,2.
63	1 Kr 18,38.
64	1 Kr 17,17-23.
65	2 Kr 2,8.
66	2 Kr 2,11.
67	2 Kr 2,14.
Evherij Lyonski: Hvalnica puščavi
211
drugič omogočil železu, da je plavalo,68 enkrat je obujal od smrti,69 spet drugič pomnožil količino olja.70 Izpričal je, da premore celo dvakratno krepost svojega učitelja in ga je v njej celo prekašal, ko je slednji mrtvega obudil, ko je bil sam še živ, Elizej pa, ko je bil tudi sam že mrtev.71
20.	Preroški sinovi pa so zapuščali mesta in se zbirali na kraju, kjer se Jordan razdeli na dvoje. Prebivali so na skrivnem ob oddaljenem rečnem toku. Ta sveta skupnost je ob nočeh bedela na obrežju reke, ob kateri so bila raz-trošena bivališča in šotori. Krepostno potomstvo je bdelo nad duhom svojih prednikov.
21.	Mar ni tudi ta, od katerega »med rojenimi od žena ni bil obujen večji«,72 vpil in prebival prav v puščavi?73 V puščavi je krstil, v puščavi pridigal o pokori74 in tam prvič omenjal nebeško kraljestvo.75 Tistim, ki so ga tam poslušali, je prenašal nauke, saj so si jih zaslužili že s tem, ko so sami stopili v puščavo. On pa je bil vreden, da mu je bil Gospodov sel poslan pred obličje in mu pokazal pot v nebeško kraljestvo.76 Bil je vreden, da je šel pred Kristusom in pričal o njem. Medtem ko je krstil Sina, je slišal iz nebes govoriti Očeta in videl Svetega Duha, ki se je spuščal na zemljo.
22.	Tudi Gospoda in našega Odrešenika je, kot je zapisano, duh hitro po krstu odvedel v puščavo.77 In kateri duh je to? Ni dvoma, da Sveti Duh. Ker ga je tja povedel prav on, mu prav on to naročil in ga molče navdihnil, je puščava torej postala vredna, da sam Sveti Duh napotuje vanjo.
Potopljen v skrivnost tiste reke, je Jezus vedel, da mu ni storiti nič drugega, kot pohiteti v osamo. Blagoslovil je reko, ki je ob krstu blagoslovila njega, ni pa še izmil greha človeštva. Sam je bil čist, greha nikoli ni storil, niti se ga bal. Ni mu bilo treba stopiti v puščavo, a je vseeno gorel v želji po njej, saj jo je s tem postavil za zgled v odrešenje vseh nas: če je po njej hrepenel še Bog, ki je brez greha, koliko bolj je potrebna nam, ki smo grehu izpostavljeni? Če jo išče tisti, ki se nikoli ne zmoti, koliko bolj si je mora želeti tisti, ki greši?
23.	Daleč stran od hrupa množic Gospodovi služabniki v tihih opravilih pristopajo k Njegovi božanski sili. Ko se nahaja v puščavi, je, kakor da bi bil nazaj v nebesih: prejema pomoč angelov, ki jih ima okoli sebe. Tam je Bog premagal sovražnega skušnjavca, novi Adam je odgnal veščega spletkarja, ki
68	2 Kr 6,5-6.
69	2 Kr 4,32-34; 2 Kr 13,20-21.
70	2 Kr 4,2-6.
71	2 Kr 13,20-21.
72	Mt 11,11; Lk 7,28. Evherij ima v mislih Janeza Krstnika.
73	Mt 3,3; Iz 40,3.
74	Mt 3,2.
75	Mt 3,2.
76	Mt 11,10; Mr 1,2.
77	Mt 4,1; Mr 1,12; Lk 4,1.
212
Nena Bobovnik
je spotikal starega Adama.78 O, velika je slava puščave! V raju je hudič zmagal, v puščavi pa je bil premagan!
24.	To je bil tudi kraj, kjer je naš Odrešenik s petimi hlebi kruha in dvema ribama nasitil in odžejal množico pet tisoč mož.79 V puščavi je Jezus zmeraj nahranil svoje ljudstvo: nekoč mu je naklonil mano in v njem tako utrdil vero v Božjo pomoč, zdaj je nudil hlebce kruha. Oboje v enako čudovitih delih: kakor jim je tedaj hrano poslal, jo je zdaj pomnožil, da so se nasitili. Ob koncu je samih ostankov po pojedini ostalo več, kot pa je bilo vse hrane ob začetku.
Puščavi pripišimo, puščava, pravim, je vzrok takšnih čudežev! Se bi krepost sploh lahko razodela, če bi bila na kraju, ki se bi kopal v izobilju?
25.	Potem se je Jezus umaknil visoko na goro. Pred tremi izbranimi spremljevalci, ki jih je vzel s seboj, mu je obraz zažarel v nenavadni jasnini.80 Za razkritje svojega veličastja je torej izbral odmaknjen kraj. Tam je največji izmed apostolov rekel: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod!«81 Občudoval je namreč veličino tega znamenja na odročnem puščavskem kraju.
26.	Kot je zapisano, je Jezus hodil »na samoten kraj in tam molil«.82 Že zanj je bil to kraj, ki ga je z lastnim zgledom določil kot primernega za molitev k Bogu in nas poučil, od kod se ponižna molitev najlažje prebije skozi oblake. S tem, ko je sam iskal samoto, da bi v njej molil, nam je pokazal, kje želi, da tudi mi molimo k Njemu.
27.	In kaj naj še povem o Janezu, o Makariju in mnogih drugih, ki so, čeprav sredi puščave, živeli kot v nebesih? Gospodu so bili tako blizu, kolikor je še sploh prav, da je človek blizu Bogu. Prisostvovali so Božjim delom v največji meri kot jim mi, ki smo odeti v meso, sploh lahko.
V duhu so strmeli v višave in se dvigali k nebeškim skrivnostim. Svojo svetost so izkazovali bodisi v tihih razkritjih bodisi v odmevnejših znamenjih. Naklonjenost puščavski samoti jih je privedla vse do tega, da so bili v telesu sicer še na zemlji, v duhu pa že v nebesih.
28.	Puščavsko celico naj torej po pravici imenujem sedež vere, skrinja kreposti, svetišče dobrote, zakladnica milosti, skladišče pravičnosti. Kakor imajo namreč po velikih hišah dragocenosti kot v kakšni trdnjavi shranjene na odmaknjenih mestih, tako je tudi veličastje svetnikov skrito v puščavi. Narava jih sama varuje za svojimi neprehodnimi mejami. Prebivajo na zapuščeni zemlji kakor v zaprti sobi, da stik s preveč ljudmi puščave ne bi oskrunil. Toda Gospod vsega stvarstva je dobro storil, ko teh dragocenosti ni le skril v najbolj odmaknjeni del neke hiše, pač pa jih je, če je bilo potrebno, od tam tudi vzel in pokazal.
78	1 Kor 15,45.
79	Mt 14,15-21; Mr 8,1-6; Lk 9,12-17.
80	Mt 17,1-2; Mr 9,1-2; Lk 9,28-29.
81	Mt 17,4.
82	Mr 1,35.
Evherij Lyonski: Hvalnica puščavi
213
29.	Nekdaj je za puščavo v svoji božanski previdnosti kar najbolj in najmočneje skrbel, a tudi sedaj ta skrb ni nič manjša. Ko puščavniki nenadejano dobijo radodarno količino hrane, kaj je to, če ne dar, ki je padel iz neba? Tudi oni so deležni svoje mane, nebeških darov, nič manj Gospod tudi k njim ne izteguje svoje roke v skrivnostnih delih in jim nudi živeža v puščavskih krajih. Ko prekopljejo kamnita tla in naposled kot po Božjem daru iz pečin privrejo vode, mar te tečejo kaj drugače, kot so tekle takrat, ko je Mojzes s svojo palico udaril po skali? In glej, tudi oblačil jim v širni puščavi ne manjka in se jim ne obrabijo. V dar jih dobivajo od Božje previdnosti, zato jim jih nikoli ne zmanjka.
Nekdaj je Gospod hranil svoje ljudstvo v puščavi in hrani ga še zdaj. Njih štirideset let, te pa, kakor dolgo bodo ostali v puščavi.
30.	Prav je, da svetnik, ki se je vnel za Boga in zapustil svoj stari dom, za svoj novi dom izbere puščavo. Prav je, da mu ta pomeni več od sorodnikov, otrok in staršev; naj se znebi tudi vsega svojega imetja. Prav je, da zapusti rodne kraje in se začasno naseli v puščavi, od koder ga ne prikliče ne strah, ne hrepenenje, ne veselje, ne žalost. Zares je prav, da ona sama nadomesti vse dobrine tega sveta.
31.	Kdo bi mogel našteti vse odlike puščave, vse udobje za krepostne može, ki živijo v njej? V svetu prebivajo, a so hkrati, kakor da bi ta svet že zapustili. Kot piše apostol, se »potikajo po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah«.83 Upravičeno pravi, da jih ta svet ni vreden. Tuj jim je hrup človeških skupnosti, odmaknjeni so, spokojni, molčeči in nič manj brez želje kot tudi same zmožnosti za greh.
32.	Utrujeni od naporov in dela, so se nekateri sloviti možje izmed starih umaknili v filozofijo, kakor da bi se vrnili v svoj stari dom. A koliko lepše in veličastneje se k študiju te najresničnejše modrosti84 obračajo tisti, ki se umaknejo v svobodo osame. V skrivnostni odmaknjenosti se lahko posvečajo le filozofiji in se urijo v njej med sprehodi po puščavi, ki postane njihovo vadbišče!
Kje, te vprašam, je praznovanje velike noči svobodnejše kot v puščavski celici? Ena izmed kreposti je namreč tudi vzdržnost: vzdržnost, pravim, ki je kot nekakšna puščava sama zase - puščava srca. Mojzes je v njej prebil nepretrganih štirideset dni, prav toliko jih je tam za njim v postu preživel Elija. Njune sposobnosti postenja so bile onkraj človeških zmožnosti. Prav toliko
83	Heb 11,38.
84	Glede krščanske recepcije antične filozofije se zdi na tej točki smiselno opozoriti na enačenje filozofije prav z meniškim načinom življenja, ki ga Evherij privzema od grških (Kapadočani, Evzebij, Janez Krizostom) pa tudi latinskih cerkvenih očetov (Hieronim, Kasijan). Dotična napotila k tovrstnim mestom prinaša: H. Schmidinger, »Zur Geschichte des Begriffs 'Christliche Philosophie'«, v: Christliche Philosophie im Katholischen Denken des 19. und 20. Jahrhunderts 1, ur. E Coreth et al. (Gradec, Dunaj in Köln, 1987), 29-45. Tudi Pierre Hadot, ki pri antični filozofiji poudarja predvsem njen prvotni pomen - pomen filozofije kot načina življenja, vidi meništvo kot edinega stricto sensu dediča antične živete filozofije: Philosophy as a Way of Life: Spiritual Exercises from Socrates to Foucault (Oxford: Blackwell Publishers, 1995), 140.
214
Nena Bobovnik
časa se je tam postil tudi Jezus sam in, ker razen teh treh primerov nikjer ne beremo, da bi se kdo kje lahko postil tako dolgo, moramo sklepati, da je Bog puščavskim krajem dodelil posebno moč.
33.	Je sploh kateri kraj primernejši za posvetitev Bogu, za spoznanje njegovih sladkosti? Se mar tistim, ki težijo k izpolnitvi, pot kje razkrije jasneje? Se kje razprostira polje večjih kreposti? Je kje lažje bdeti nad umom in ga usmerjati v duhovno zrenje? Mar srce k Bogu še kje hiti tako svobodno kakor na teh samotnih krajih, kjer se Boga ne le hitreje najde, temveč tudi težje izgubi?
34.	Čeprav so puščavska tla večinoma posejana le z drobnim peskom, so temelji hiše, o kateri govori evangelij, tukaj najtrdnejši.85 A če se kdo želi tam ustaliti, si vendar ne more sezidati hiše na pesku - prav za takšne kraje še posebej velja, da je bivališče treba postaviti na skali. Če stoji na njenih trdnih temeljih, ga ne omajejo ne besneče nevihte, ne tuljenje vetra, niti ga ne spod-kopljejo potoki, ki prestopijo bregove. In prav takšna bivališča si zidajo pu-ščavniki. Toda ne na tleh, temveč v srcih. Iz globine src stremijo k najvišjemu nebu. V svoji vzvišeni ponižnosti so se zaobljubili nebeškemu upanju. Pozabili so na svetne reči in se odvrnili od njih. Denar zavračajo, saj so raje revni, od uboštva pa bežijo, saj hrepenijo po resničnem bogastvu. Dan in noč se ob delu in nočnem bedenju borijo, da bi začeli življenje, ki mu ni konca. Puščava v svojem materinskem naročju pestuje tiste, ki so željni večnega in brezbrižni do kratkotrajnosti tega življenja. Tiste, ki jim ni mar za sedanji čas, čaka gotova prihodnost. Ko hitijo po poteh, ki vodijo h koncu tega časa, že dosegajo večnost.
35.	Tam skupaj s pretanjenim nebeškim pravom jasno svetijo zapovedi, predpisane človeškemu srcu. Na zločine in hudodelstva ne odgovarja noben človeški zakonik, niti do tja ne segajo načela maščevanja. Pred temi nevrednimi zakoni je namreč lahko krivo vsako, razen res najčistejše srce. V puščavi pa tudi same misli ostajajo znotraj meja pravičnosti: puščavniki že samemu začetku lahkomiselnega razmišljanja pripišejo kazen. Drugod velja za slabo, če slabo ravnaš, pri teh pa je slabo že to, če ne ravnaš dobro.
36.	Kakšne besede naj sploh uporabim, da bo moja hvalnica vredna notranjih načel puščave? Ne morem pa tudi molčati o tako silni kreposti puščavni-kov, ki je slovita ravno toliko, kolikor je skrita. Četudi se namreč odmaknejo daleč od sveta in človeške skupnost, ki jo zavračajo, pa v želji, da bi skrili svoje življenje, svoje vrednosti vendarle ne morejo prikriti. Kolikor bolj živijo v sebi, toliko več Božje slave širijo zunaj sebe. Menim, da Bog bdi nad njimi in skrbi za to, da se sami sicer lahko skrijejo pred ljudmi, ne more pa se skriti njihov zgled. Oni sami so luč vrh puščavskega svetilnika, ki razsvetljuje ves svet. 86
85	Mt 7, 24-29.
86	Luč vere, ki razsvetljuje temo sveta, je klasični motiv, vendar najdemo tudi obratno perspektivo. Rutilij Namacijan, poznoantični pesnik, okrog leta 410 napiše pesnitev De reditu suo, v kateri opisuje tudi plovbo mimo dveh otokov toskanskega arhipelaga - Gorgone in Capraie, kjer so
Evherij Lyonski: Hvalnica puščavi
215
Od tam se razliva sijoča svetloba preko teme tega sveta. To je mesto, zgrajeno sredi puščavskih gora, ki se ne more skriti. S svojo podobo je tej zemlji dalo nebeški Jeruzalem. In če se kdo znajde sredi teme, naj se približa tej luči, da bo spregledal, tisti pa, ki mu preti nevarnost, naj tam išče varnosti.
37.	Kako prijetne so tistim, ki jih žeja po Bogu, tudi najbolj odmaknjene samotne soteske! Kako ljuba je tistim, ki iščejo Kristusa, skrivnostna narava širnih prostranstev! Tam je vse tiho: tišina spodbuja dušo, poživljeno od neizrekljivih občutenj, da se veseli v Bogu. Slišati ni ničesar drugega kot zvok Božjega glasu. Ko se ta razleže po samotnih bivališčih, je Njegov sveti hrup za puščavnike še slajši od miru in tišine njihovih življenj. Tedaj se himne njihovih zborov sladko razlegajo vse do neba, v višave se povzdiguje nič manj pesmi kot molitev.
38.	Puščava je kot obzidje: zaman skuša sovražnik prodreti v notranjost do puščavnikov, zaman tuli kakor volk, ki ne more priti do ovac, varno spravljenih za plotom v stajah. Puščava sama prežene nasprotnike, zaman bi bedeli ti, »ki stražijo mesto«,87 saj Kristus sam bdi nad svojo zemljo. Čim bolj je namreč Njegovo ljudstvo izpostavljeno samotnim krajem, tem varnejše je pred svojimi sovražniki. To čudovito daljno zemljo obiščejo tudi radostni zbori angelov, ki se spuščajo po Jakobovi lestvi88 in s svojimi pogostimi, četudi skrivnimi obiski, razsvetljujejo puščavo. Opoldne zaročenec tam leže k počitku, puščavniki, presunjeni od ljubezni, pa ga gledajo in govorijo: »Našli smo ga, ki ga je iskala naša duša, primemo ga in ga ne spustimo.«89
39.	Ni res, kar verjamejo, da bi bila puščavska tla pusta in neplodovita, suho kamenje pa povsem nerodovitno. Tam se skrivajo razni rodovi plodov in njim sorodnih sadežev. Tam posejana semena težko padejo s poti, da bi jih pozobale ptice, težko spolzijo med kamenje, kjer ne bi imela dovolj zemlje in se bi tako posušila na soncu, ali med trnje, ki bi jih hitro prekrilo. Kmet tam obilno žanje, saj je med temi skalami rastje tako obilno, da se še vseh kosti spet oprime meso. Tam se najde tudi »živi kruh, ki prihaja iz nebes«.90 V kamenju nastajajo izviri žive vode, ki nimajo le moči, da odžejajo žejne, temveč tudi moč, da jih odrešijo. Tam je travnik, na katerem se veseli človekova duša. Na zunaj pusta zemlja, je v resnici čudovito prijeten kraj. Za telo puščava, za dušo raj.
40.	Nobena še tako rodovitna zemlja se ne more primerjati s puščavskimi tlemi! Je sploh kakšna pokrajina bogatejša? Nikjer ne vzklije več žita, ki bi do vse polnosti nasitilo lačne. Da bi še kje trte bile tako polne? Prav v puščavi se pridela največ tistega vina, ki »razveseljuje srce človeku«.91 So še kje takšni
živeli menihi (ipsi se monachos Graio cognomine dicunt). Sam jim za izbiro takšnega življenja pripisuje le norost, otok pa z antonimom poimenuje lucifigis insula (De reditu suo 1.439 isl.). Oba otoka pozneje pri grofu Ugolinu v Peklu omenja tudi Dante (33.82).
87	Vp 3,3.
88	1 Mz 28,12.
89	Prim. Vp 3,4.
90	Jn 6,51 .
91	Ps 104,15.
216
Nena Bobovnik
pašniki? Ovce, za katere je Jezus dejal: »Hrani moje ovce!«92 tukaj dobijo najboljšo pašo. Je še kakšna druga zemlja obarvana od cvetočih rož? Prav tukaj se najlepše lesketata »šaronska narcisa« in »dolinska lilija.«93 In naposled, mar se še kateri kraj bohoti z dragocenimi kovinami? Je še kje vse rumeno od zlata? Tukaj se v svetlobi mnogoterih odtenkov svetlikajo dragi kamni. Ta zemlja je mogočnejša od vseh drugih krajev, presega jih v vseh svojih dobrinah.
41.	O častitljiva zemlja, zares si namenjena svetnikom; tistim, ki prebivajo v tebi, tistim, ki niso daleč stran od tebe in tudi tistim, ki le želijo prebivati v tebi. V zameno za vse dobrine sveta si polna Tistega, v katerem počiva ves svet. Zate je primeren obdelovalec, ki bo skrbel za tvojo, ne za svojo zemljo. Iz tvojih prebivalcev se grešnosti sploh ne rodijo, ti sama si rodovitna v kreposti. Vsak izmed svetih mož, ki je iskal prijateljstvo s teboj, je naletel na Boga. Vsakdo, ki se ti je posvetil, je našel Kristusa. Kdor živi v tebi, se veseli, da biva skupaj z Bogom, saj če prebiva na tvojem, prebiva tudi na Božjem posestvu. Kdor ne zbeži stran od puščavske celice, sam postane Božje svetišče.
42.	Vsakemu puščavskemu kraju, ki žari od samotarskih vernikov, bi moral izreči svoje občudovanje, pa vendar v čaščenju najmočneje objemam svojo Lerino. V svoje milo naročje sprejema tiste, ki so se odvrnili od nevihtnega sveta in mnogih brodolomov. Še žgoče od posvetne vročice jih otok vzame pod okrilje svojih senc, da bi tam, v notranjosti Božje sence, spet zadihali. Tam žuborijo vode, zelenijo trate, se svetlikajo cvetlice. Prijeten je na pogled, povsod diši: tistim, ki so na njem, se zdi, da so v raju. Vreden je nebeških navodil, po katerih ga je ustanovil Honorat. Vreden prav tega ustanovitelja, čigar obličje in življenjska sila izžarevata duha apostolov. Otok ga je vzel k sebi in ga pozneje tudi izpustil, vreden je namreč tudi tega, da v sebi goji izredne menihe in jih kot duhovnike pošilja v svet.94 Zdaj je samostan pod okriljem Maksima,95 ki slovi že samo po tem, da je bil vreden postati Honoratov naslednik. Na otoku pa so občudovali tudi Lupa,96 ki nas spominja na volka iz
92	Jn 21,17.
93	Vp 2,1.
94	O transformativni naravi tega otoka piše Peter Brown, The Ransom of the Soul (Cambridge Mass. in London: Harvard University Press, 2015), 129-131. Otoški samostan je namreč pod svoje okrilje jemal večinoma mladeniče iz višjih slojev, od katerih je začetek meniške poti zahteval najkorenitejšo spremembo življenjskih navad. Otok se je prej imenoval »Kirkin otok« in bi naj še iz poganskih časov ohranil nekaj svoje moči, s pomočjo katere so se pozneje aristokrati množično preobražali v menihe.
95	Na Lerino je prišel malo pred leti 427/428, ko je kot opat samostana že nasledil Honorata. Skupnost menihov je vodil sedem let, leta 434 pa postal škof v Riezu. V zaključku svojega dela Carmina ga hvali Sidonij Apolinarij, omenja pa ga tudi Gregor iz Toursa v Liber de gloria confessorum 83.
96	Lupus iz Troyesa in njegov brat Vincencij sta bila iz bogate družine, a sta oba razdelila svoje premoženje in se posvetila meništvu. Lupus je bil poročen s Hilarijevo sestro in tako prišel v stik z naslovnikom Evherijevega pisma. Po šestih letih sta se z ženo sporazumno ločila in vsak svoje življenje posvetila bogu. Lupus se je zatekel v lerinški samostan, ki ga je pozneje, okrog leta 427, zapustil in postal škof v Troyesu. Njegovemu bratu Vincenciju pa pripisujejo avtorstvo anonimnega besedila Opomnik (Commonitorium), napisanega nekje v Galiji v času
Evherij Lyonski: Hvalnica puščavi
217
Benjaminove črede.97 Ta je imel brata Vincencija, čigar duša se je svetlikala jasno kot dragulj. Na otoku še vedno živijo častitljivi Kaprazij,98 po svoji veličini enak starodavnim svetnikom, in sveti starci, ki so s svojimi ločenimi celicami pripeljali egiptovske očete v Galijo.
43.	Dobri Jezus, kakšno skupnost, kakšen zbor svetnikov sem videl tam! V njih so kot v dragocenih alabastrnih vazah gorela prijetna olja: vsepovsod se je vdihaval vonj življenja.99 Notranje obličje človeka so postavljali pred zunanji izgled. Povezovala jih je ljubezen, ločevala ponižnost. Bili so krotki v svoji pobožnosti in utrjeni v upanju, umerjeni v svoji drži in hitri v izkazovanju poslušnosti. V družbi molčeči in po obrazu mirni. Na kratko, v svoji nenehni molitvi izgledajo kot četa angelskega spokoja! Ničesar si ne želijo, po ničemer drugem ne hrepenijo, kot po Njem, po katerem si želijo hrepeneti. Medtem ko iščejo blaženo življenje, ga že živijo; ko hodijo po poti k njemu, so ga že dosegli. Da si želijo stran od grešnikov? Že zdavnaj niso več z njimi. Da hočejo živeti čisto? Že živijo. Da si želijo ves svoj čas posvečati hvalnicam Bogu? Ga že posvečajo. Da si želijo veseliti se s svetniki? Se že veselijo. Da želijo okusiti Kristusa? V duhu ga že okušajo. Da skušajo doseči puščavsko življenje? V srcu so ga že dosegli. Po čudoviti Božji milosti mnogo tistega, po čemer so hrepeneli, že imajo, saj dobivajo že s tem, da sledijo svojim upom. Za svoje delo niso poplačani skopo, saj je njihov trud že del njihovega plačila.
44.	Najdražji moj Hilarij, vrnil se boš na otok in spet postal del te skupnosti. Ta odločitev prinese mnogo dobrega tako tebi kot njim, ki se te že nestrpno veselijo! Ko boš tam, prosim ne pozabi moliti zame in za moje grehe. Toda saj ne vem, kaj bo večje, ko boš tam: tvoje veselje nad njimi, ali njihovo veselje nad teboj.
Zdaj si ti pravi Izrael - v svojem srcu že gledaš Boga. Rešen si bil iz Egipta in njegovih temin, prečkal razprto morje, pod katerim je potonil sovražnik, in sledil plamenu vere, prižganemu v puščavi. Kar je bilo nekoč grenko, prek lesa križa zdaj okušaš kot sladko. Napajaš se ob Kristusovih vodah, ki tečejo v večno življenje, svojo dušo hraniš s kruhom iz nebes in v evangeliju slišiš grmenje božanskega glasu. Skupaj z Izraelom si v puščavi, skupaj z Jezusom boš v obljubljeni deželi.
Bodi pozdravljen v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.
Nena Bobovnik, Katholieke Universiteit Leuven/Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; nena.bobovnik@gmail.com
po prvem efeškem koncilu, ki prvi predstavi trodelni kriterij krščanske (torej edine prave) vere - pravoverno je le tisto, kar se veruje povsod, vedno in od vseh (semper, ubique et ab omnibus).
97	1 Mz 49,27.
98	Oče lerinškega puščavništva, ki je bil na otoku morda celo še preden je Honorat ustanovil meniško skupnost.
99	2 Kor 2,16.
Ocene
O CENE
221
Branko Cestnik. Sonce Petovione. Celje: Mohorjeva družba, 2019. [516 str., 35 €]
SONCE PETOVIONE
Branko Cestnik
Roman
0.
Zgodovinskih romanov, ki bi obravnavali tematiko, postavljeno v čas antike, je v slovenski literaturi bolj malo. Zato pa je izid romana, uokvirjenega v to dobo, še kako dobrodošla novost, ki jo je potrebno primerno izpostaviti in ovrednotiti, ker širi vedenje in znanje o času rimskega imperija, še posebej, če se je avtor romanu posvetil po natančnem študiju zgodovinskih, arheoloških
in filoloških virov, ki obravnavajo izbrani čas.
In v vse to se je p. Brako Cestnik tudi pronicljivo poglobil, ko se je pred nekaj leti lotil pisanja svojega romanesknega prvenca, romana Sonce Petovione, postavljenega v obdobje ob koncu drugega stoletja po Kr., osrednje dogajanje pa je osredinjeno v avtorjevem rojstnem kraju, to je na antičnem Ptuju. Vzgib za pisanje romana je Cestnik dobil v odkritju, da je njegova domačija stala na kraju, kjer je bilo nekoč rimsko pokopališče. Toda zanimanju za usodo prednikov, prepletanju študija teologije in filozofije ter odkrivanju duhovnih dimenzij preteklosti gre dodati še spodbudni notranji nagib k pisanju zgodbe, ki se začne za časa Marka Avrelija, zaključi pa s pohodom Septimija Severa iz Panonije na Rim. Vsi ti zgodovinski dogodki odmevajo tudi v nosilni romaneskni fabuli, ki sloni na usodi treh osrednjih junakov: na sužnju Atru, krščanskem trgovcu grškega rodu Heliodoru ter na rimskem legionarju Sibidenu Le-ontidu, ki pri Danuviju pripravlja napad na Germane. Ker pa gre v Soncu Petovione za obsežen roman, ki diha s polnimi pljuči, se v njem prepletajo še številne usode tako resničnih kot izmišljenih mož in žena, ki so povsem vraščeni v značilnosti takratnega
222
OCENE
časa. Opazno je, da je avtor detajlno preštudiral drobce tako rimskega vsakdanjega življenja, kar je zaznati iz opisa oblačil, navad, dnevnih ritmov, kot tudi npr. ustroja vojaške tehnike tako Rimljanov kot Germanov, ki je prav tako precizno razčlenjena v Le-ontidovih bojih na severnem limesu rimskega imperija. Laičnemu bralcu zna biti občasno naporno slediti tako natančnim opisom, zato pa bogatijo roman tudi nazorno oblikovana zemljevida rimskega imperija ter tloris mesta Ptuj, pa še slovar besed, izrazov, krajev, časovnica glavnih dogodkov rimske politične zgodovine ter opis resničnih zgodovinskih oseb, ki nastopajo v romanu. S tem Cestnik dokazuje, da mu je eden od številnih namenov tudi širjenje vedenja in znanja o antičnih časih na slovenskih tleh, ko so po pričevanju Viktorina Ptujskega prišli prvi kristjan z Vzhoda na Ptuj. Tako je roman tudi definiran na hrbtu platnic, saj je bila avtorjeva želja ravno prikazovanje migracijskih tokov in premikanja verskih kultov v središče rimskega cesarstva. Roman pa je v resnici veliko več: tako kot se za vsak zajeten zgodovinski roman spodobi, je njegovo težišče prav v dinamičnem prepletanju številnih motivov, idej, želja, predvsem pa zgodb.
Pripoved o usodah treh mož se začne na treh različnih koncih rimskega imperija. Zgodba sužnja Atra se začne v Egiptu, na veliki aleksandrijski tržnici, kjer ga je zamikal pogled na znameniti svetilnik na otoku Faros: na tem stičišču ljudi in usod sužnja za večno zaznamuje znak, ki mu ga vžgejo z razbeljenim železom: F V G
- fugitivus, ubežnik. Iz njegovih bledih spominov izvemo, da je sicer imel že veliko imen: »Pirati so ga klicali Uta, v Aleksandriji je bil Fulvipor, na akvilejski tržnici so ga predstavljali z imenom Niger, v Emoni je bil Cezer-nino, zdaj, na meji med Panonijo in Norikom, mu pravijo Ater. Pet imen.« Sužnja spremljamo na njegovih poteh do Akvileje, mimo Emone in vse do Globeli, kamnoloma v bližini Ptuja, od koder črpajo kamen za prelepe rimske vile in kipe v mestu.
Na drugega junaka, trgovca Heli-odora, naletimo v sami Mezopotamiji, pred vrati starodavnega mesta Hatre (in verjetno ni slučaj, da je dogajanje postavljeno ravno pred Hatro!), kjer izbruhne kuga. Heliodor svetuje mestnim oblastem, kako naj ravnajo s kužnimi ljudmi, in s tem pripomore k rešitvi velikega mesta. Njegov cilj pa je bil popolnoma drugačen: želel je »uresničiti željo, ki mu je lomila srce: obisk Jeruzalema, vzpon na goro prvobitnih nasičevanj«. Na poti sreča Mirjam, ju-dinjo, hčer jeruzalemskih beguncev, ki mu na skupni življenjski poti rodi štiri otroke: dvojčka Tiana in Tiano, Simona in nazadnje Ifigenejo, a žal zla usoda udari mlado družino: v nakupovalni gneči izgine petletni sin Simon, nekaj let kasneje pa Mirjam zboli za kugo. V želji, da bi rešila svoje otroke, se umakne od doma, zbeži na bližnje gorovje in tam izdihne. Heliodor se nato odloči, da bo svojo trgovsko pot nadaljeval v Panoniji, kamor se odpravi s Tianom in Tiano. Pa vendar trgovski posel z blagom omogoči njemu, predvsem pa hčeri Tiani, da v Petovioni začenja širiti tudi krščanski nauk.
O CENE
223
Tretji protagonist zgodbe je rimski legionar, Sibiden Leontid, ki je bil prestavljen s čarnih obal Evfrata in Tigrisa v Panonijo, kjer se bo njegova Legio XII Fulminata bojevala proti krvoločnim in napadalnim Germanom. V Petovioni pa sreča njo, Lutejo, ple-bejko iz družine prvih severnoitalskih kolonov, ki so v mestu pridelovali sir: »Življenje je dobilo novo smer, ki je vključevala preprosto odločitev: preživeti vojno, prestopiti v kakšno od da-nuvijskih legij, ostati v Panoniji.«
Usode vseh treh mož se naposled srečajo v Petovioni, pomembnem rimskem središču, ki ga pretresajo velike politične spremembe: po smrti cesarja Marka Avrelija sede na rimski prestol njegov sin Komod, ki ga zarotniki večkrat skušajo odstraniti. In tudi v sončno Petoviono priletijo one:
Rdečih oči, pobešenih ustnic, bur-jastih kačjih las. (...) Latinci jim pravijo furije, Grki erinije, oboji se enako tresejo pred njihovo naravo. (. ) Posel jim je tisočletja enak: z žerjavico krivde in ognjenimi biči slabih spominov mučiti ljudi, v starosti jim predočiti zločine iz njihove mladosti, storiti, da trpijo, da dušno razpadajo, pognati jih v blaznost, v pijačo, v samomor.
V romanu je kar nekaj idejnih niti, ki antiko povezujejo s sedanjostjo. Na začetku nekega poglavja Cestnik opisuje, kako so Furije oz. Erinije priletele nad mesto in se postavile na konice mestnih palač, pri tem pa dodaja, da je »njihov posel tisočletja enak: z žerjavico krivde in ognjenimi biči slabih
spominov mučiti ljudi, v starosti jim predočiti zločine iz njihove mladosti, storiti, da trpijo, da dušno razpadajo, pognati jih v blaznost, v pijačo, v samomor«. S tem Cestnik namiguje, da latinske Furije morda še danes letajo nad slovensko deželo in ljudem kažejo njihove zločine iz preteklosti.
Nadvse aktualna pa je seveda tudi tematika migracij, ki so bile v rimskem času kar pogoste. Usode glavnih junakov pričajo, da so se lahko rimski državljani prosto premikali po rimskem imperiju, ki ga je med drugim odlikovalo odlično cestno omrežje, prihodi v nova mesta in kraje pa »migrantom« sploh niso ustvarjali velikih težav, saj so bili povsod prijazno sprejeti. Ta vidik močno izstopa v prepletanju zelo različnih verstev, kar je v romanu vidno izpostavljeno.
Po glavnem obredju je bila vojakom dana ura časa, da se zaupajo vsak svojim bogovom in opravijo daritve tudi njim na čast. Šušljalo in vedelo se je, da prestop Danuvija vzhodno od Vindobone ter udar na osrednji germanski plemeni, na Markomane in Kvade, ne bo mačji kašelj. Vsak bog, ki bo na strani Rima, bo štel. [...] Podobno čuteči so se poiskali, se zjedrili, kdo okrog mogočnega ci-licijskega boga Sandana, kdo okrog sirskega sončnega boga Elagabala, kdo okrog Tork Angega, armenskega boga vojne, kakšni so poleteli k vse bolj priljubljenemu Mitri, kakšni k noriškemu Belenu, Panonci iz okolice Petovione so se stisnili k Mari-mogiju. Ker sta mu zadoščala rimska
224
OCENE
prvaka Jupiter in Mars, Leontid ni šel k drugim. [...] Čepe je nehote ugledal skupino Fulminatinih vojščakov, ki niso vzdihovali ne k nebu ne k podzemlju. Skupaj so stali, molče in ošabno kot atenski stebri so stali in se ozirali na pretežno klečečo množico, ki je od tisočih molitev šumela kot čebelji panj. Leontid je vedel, kdo so. Duhovni sovražniki Rima so, brez-božneži so, ki cesarja s pobožnim poklonom nikakor ne počastijo. Ful-minatini čudaki! Kristjani!
Med raznolikimi tematikami gre posebej osvetliti tudi položaj ženskih likov v romanu, v katerem nastopajo nekatere ženske figure, po eni strani obdarjene z milino, po drugi pa z izrazito hrabrostjo in vztrajnostjo. Prva od teh je Miriam, Heliodorova žena, He-brejka po rodu, ki pa je ena številnih žrtev kuge v rimskem imperiju. Njen lik ostaja vseskozi živ, še posebej v liku hčere Tiane, ki ji je zaupana »ustanovitev« krščanske skupnosti na Ptuju. Tiana je namreč v določenem trenutku zgodbe izbrana za diakoniso, med drugim prvo panonsko diakoniso.
Ob tematiki ženske vloge v družbi, predvsem krščanski, ob tematiki migracij ter dialoga med verskimi strujami gre v romanu izpostaviti tudi medbesedilni dialog z drugim velikim slovenskim zgodovinskim romanom V Sibilinem vetru. Cestnik sam se je želel pokloniti Alojzu Rebuli, ko je v svoj roman vključil sicer bežno srečanje med Heliodorom s Sibilinim protagonistom Nemezianom ter njegovo ženo Elektro. Nemezian se Heliodoru predstavi: »Nazadnje sem bil legionar
na Danuviju, danes sem upokojenec, zapisovalec zgodb, bavim se z opisovanjem časa in ljudi, bi rekel.« Samega sebe pa označi kot mendicus fidei - berač vere, kar strnjeno in nazorno definira Rebulovega protagonista in z njim tudi njegovega ustvarjalca. Navezava na Rebulov roman pa ni samo literarna, obema avtorjema gre v resnici za prikazovanje večnih človeških vrednot: če je Rebulo bolj zanimala sedanjost in je bila ambientacija besedila v antiko neke vrste pretveza, da je predstavil sodobno slovensko družbo, gre Cestniku bolj za prikazovanje antičnega rimskega mesta, vendar pri tem ovrednoti tudi nekatera tematska področja in poglede, ki so v človeški družbi popolnoma vraščeni in torej večni. Če lahko tako strnemo: Rebula gleda na slovensko družbo s sodobnimi očmi, diha pa z antičnimi pljuči, Cestnik pa gleda na slovensko družbo z antičnimi očmi, diha pa s sodobnimi pljuči.
Cestnikov roman Sonce Petovio-ne je bil letos zasluženo izbran v ožji izbor za nagrado kresnik, kar priča o njegovi romaneskni dovršenosti, fabulativni napetosti ter intelektualni globini. Avtorju gre zasluga, da je slovenski javnosti podaril roman, ki spregovori o antičnih temeljih in vrednotah sodobne civilizacije, in tako opozoril na večkrat pozabljeno plat naše zgodovine, ki se ravno v teh temeljih in vrednotah prepoznava v širši evropski dimenziji.
Jadranka Cergol