Prevaljški: Novoletna bajka. Lepa in velika je prevjjsliŁ{j* fara. Visoko pod Uršljo goro sega, na Tolsti vrh in pod Strojno, prek^Tseš tja blizu Mežice. Šest cerkev ima in sedme pol na Brinjevi gori. Dvajsot gostiln še in tudi kavarno. Novoletno bajko prevaljške fare varn bom povedal; prav taka kakor povsod, kjer to noč prešerno nazdravljajo novemu letu; prav taka kakor povsod, kjcr vstajajo to noč gospodarji in s pobožno grozo molijo angeljsko češčenje; prav taka kakor povsod, kjer begajo to noč nemirne duše in prihajajo k svojcem, trkajo narahlo trikrat na okria: za spomin — in tavajo in ječijo po hiši in hlevu, po polju in gozdu, kjer so nekdaj domovali. Prav taka je ta bajka kakor povsod, kjer se to noč zbirajo patroni podružnih v farni cerkvi in pišejo knjigo življenja ter beležijo tiste, ki se bodo v novem letu rodili in ki bodo — umrli. Komaj se je zmračil Silvestrov večer, je stopil sv. Lenart z oltarja in se podal iz cerkve. Dolgo pot je imel do fare, dve uri gotovo, ker je pot s Plata prav slaba. Zavil se je v plašč in stopil iz gozda, kjer skrito čepi cerkev, opasana z rjavo verigo. Šel je mimo Kajžra, grede še pogledal skozi okence v izbo, kjer je družina pravkar molila rožni venec, in se zadovoljno nasmehnil. Dober čuvar so oče Kajžer za šentlenarško cerkev. Mimo Predovnika in Daneva je hitel, mimo Najevnika po razgrapani poti skozi gozd na Papeža. »Ali bosta že čakala onadva?« je pomislil na leška patrona. »Jaz ju ne bom.« Po vsej poti ni srečal nikogar in prijetno mu je bilo pri srcu. »Kar je mojib. na Platu, se zvečer doma držijo,« sp je pohvalil. Ko je prišel na cesto v leškem grabnu, je pri prvi hiši zagledal leška patrona. Sv. Volben je imel škofovsko kapo na glavi in palico v roki, sv. Ana pa je ponižno stala za njim. »Dober večer!« je pozdravil sv. Lenart. »Mislil sem, da se bosta izognila grabna in hiš in šla čez brib na Ladrata.« »Preveč polzko je tam dol,« je odvrnil sv. Volbenk. »No, saj je prav, da prideta včasih s samotnega hriba tudi dol v graben med svoje knape,« ju je podražil sv. Lenart, ko so šli mimo rudniških hiš. — »Škoda! Tam gor imata dve cerkvi kar na kupu, tu spodaj pa nobene ni.« Sv. Ana se je žalostno ozirala po ubogih kočah, kamor ni posijalo solnce ne poleti ne pozimi. Nasproti njim so prišli mrki možje s karbitovkami; obrazi so jim bili rumeni in trudni. »Glej, Jezusovi bratje,« je šepetala sv. Ana in molila zanje. »Čujem, da jih je mnogo odšlo na Francosko in Holandsko za kruhom. — Kaj res ni več premoga tu?« Sv. Volbenk je zamahni ls palico in ni rekel niC. Molče so korakali dalje. Pust in mračen je bil graben, stiskal se je vedno bolj, tako da je vsem odleglo, ko so prišli čez Mežo. Pri Rebernikovi kovačnici so obstaii »Ceste so pa res slabe,« je menil sv. Volbenk in si pogledal po blatnih čevljih. »Slabe, slabe,« se je oglasil sv. Janez, ki je pravkar prišel s Poljane. »No, ti si imel najlepšo! Če bi bil k Hrastu stopil, te bi bil gotovo z avtom pripeljal,« je pozdravil sv. Bolfenk patrona s Poljane. »Najbližji si, pa si zadnji,« ga je podregnil sv. Lenart. Iz sosednjih gostiln je zadonela silvestrovska razposajenost. Sv. Janez Krstnik je hudo pogledal in bi bil najrajši šel nad veseljake s kako spokorniško pridigo. »Vse novo, vse novo!« se je čudil sv. Lenart, ki je med letom malo kaj izvedel, kaj se godi po dolini. Kar nagledati se ni mogel ličnih in čednih hiš. »Prevalje bodo kmalu mesto, če pojde tako naprej. Glej, glej! Celo kavarno že imajo!« Sv. Janez je gledal strogo pred se in se ni zmenil za posvetno lepoto. Strumno je korakl na čelu in le včasih je ošvignil sv. Lenarta s karajočim pogledom, češ, bolj ko cveti posvetnost. bolj hirajo duše. Sv. Lenart pa je bil dobre volje, še zažvižgal bi bil in dejal: »Nikar, sv. Janez, tako strogo ne glej! Saj je lep božji svet! Gorjanec sem in Gorjanci smo veseli.« Mimo farovškega polja so prišli, kjer ima »Korotan« veliko žago in ogromno kupe lesa. »Kaj bo, kaj bo,« je zmajal sv. Volbenk, ki se je ustrašil za lepe gozdove, ki so vsako leto bolj redki. Deset je bila ura, ko so prišli pred farno cerkev. Prcd župniščem je čakala sv. Barbara, ki je prišla sama z bližnjega griča nad Brančurnikom. Poleg nje sta stala ponižna sv. Kozma in Dainijan z Brinjeve gor«. »No, ali sta še vedno sama v leseni kapelici?« je pozdravil sv. Lenart tovariša z Brinjeve gore. »Kamenje je že pripravljeno za cerkev,« je potrdil sv. Kozma, »Oh, saj to je že dvajset let pripravljeno,« je odvrnil sv. Lenart. »Kdor od nas svetnikov doslej ni prišel pod streho, odslej bo težko. Ljudje so danes drugačni.« Sv. Kozma in sv. Damijan sta žalostno prikimala. »Pojdimo,« jih je pozval *sv, Volbenk. Spoštljivo so si otrcali sneg in blato ter stopili v stransko kapelo farne cerkve. Tedaj se je razlila rajska svetloba po svetišču, z velikega oltarja je stopila Marija in prišla med svetnike. Pokleknili so pred njo, poljubili ji rob plašča in šepetali: »Zdrava, Kraljica!« »Zdrava, Mati božja!« Neskončno milo se jim je smehljala, krona se ji je bleščala na glavi, dva angela sta jo spremljala. Nato so odšli vsi po vrsti pred glavni oltar, kjer se je odprl tabernakel in zableščala monštranca, v njej pa Jagnje božje. Do tal so se priklonili in v zboru 5astili Svetega, Mogočnega, Dobrega: »Svet, svet, svet ...« »Svet, svet, svet .. .« Potem so molili drug za drugim: »Za uboge . . . Za lačne . . . Za tiste, ki se jočejo ... Za tiste, ki jih Ijudje sovražijo . . .« »Za vse tiste, ki se naši priprošnji priporočajo . . .« »Za vse tiste, ki se naši priprošnji priporočajo . . .« Molili so, ko je odbila enajsta ura; molili, ko je bila dvanajsta. Tedaj je zašumelo krog cerkve, mrtvi so vstajali, begali in hiteli na svoje nekdanje domove, trkali in nemo pro- sili; trkali narahlo trikrat in opominjali ... Še bolj goreče so molili svetniki. Ko je odbila dvanajsto uro, je bilo zopet vse tiho. Svetniki so vstali in odšli z Marijo, farno patrono, v kapelo. Angeli so jim prinesli klopi, da so se usedli. Pred njimi je bila velika knjiga faranov, rajnih in živih in tistih, ki se še niso rodili. Listali so po nji in pisali novo življenje, ki bo vzrastlfc v novem letu, in pisali smrt ... Komu so jo zapisali? Nekoč se je baje neka radovedna ženska skrila za krstni kamen in prisluškovala seji svetnikov. Neumnica je menila, da je svetniki ne bodo opazili. Ti se niso brigali zanjo, ker jih itak ni mogla razumeti; le na koncu je stopil eden k nji: »Ženska! Za plačilo tvoji predrzni radovednosti naj ti bo dano, da boš videla vse tiste, ki smo jih nocoj zapisali smrti, z mrtvaško glavo!« Zjutraj je našel organist nesrečno radovednico v nezavesti. Ko je prišla k sebi, je z groznim krikom zagledala pred seboj moža — z mrtvaško glavo. Pri maši na novega leta dan je videla med verniki kakih šestdeset otrok, fantov, deklet, žen in mož — z mrtvaškimi glavami. Ko je pol blazna prišla domov, je zazijala pred ogledalom; kajti tudi iz njega se ji je režala — mrtvaška glava . . . Teden dni potem so jo pokopali. — Da, v novoletni noči pišejo farni patroni v knjigo življenja in smrti. Bog ve, koga! Morda očeta? Mater? Brat? Sestro? Nevesto? Ženina? Moža? Ženo? Otroka? — Zahvaljen Bog, da ne vemo ...  Ko je odbila ura ena, so prihajali svetniki zopet iz cerkve, h gospodu dekanu so še šli in ga v sanjah pozdravili ter mu želeli veselo novo leto — zanj in za vso faro . . .