Leto XII. Ljubljana,
11. decembra 1962 Štev. 25
fri
LIST   ZVEZE   ŠTUDENTOV   LJUBLJANSKE   UNIVERZE
Tony  Renis  na  brucovanju  v  soboto  in njegova:   Quando, strani in v prihodnji številM. Foto: Joco Žnidaršič)
quando,   quando ..,   (Več   o  njem  na  glasbeni
SEM
ABSOLVENT ARHITEKTURE-,
Nekaj dni je od tega, ko sem srečal na trolejbusu znanca iz srednje šole. Srečanje ne bi imelo večjega pomena, če ne bi bil ta prijatelj absolvent arhitekture. Po izmenjavi stereotipno vljudnostnih vprašanj mi je povedal, da bi rad diplomiral, a ne more. Začudil sem se, saj sem ga poznal kot izredno pridnega študenta, ki je opravil vse predpisane izpite v rednem roku. Pojasnilo se je glasilo nekako takole:
»Na fakulteti mi je profesor Ravnikar, pri katerem sem prijavil diplomo, rekej, da še premalo znam in bon moral šest mesecev risati v njegovem seminarju.«
Prav čuden in težko razumljiv odgovor. Tako podalj ševanje študija za šsst mesecev je v nasprotju z osnov nimi načeli študijske reforme. Prijatelj je nadaijeval:
»Vse predpisane izpite sem opravil. Pridobljenega znanja sicer ne morem oceniti, toda, če so štiri leta študija premalo, zakaj je sploh prišlo do reforme? Če se mi bo podaljšal študij za šest mesecev, so mi napra vili medvedjo uslugo! Izgubil bom status študenfa (abso! ventski staž traja tri mesece), s tem pa tudi otrošk dodatek, štipendijo, pravico do socialnega zavarovanja lahko me bodo poklicali k vojakom in še in še. Doma pa tudi nimam tako dobrih socialnih razmer, da bi si lahko privoščil nekaj mesecev študija na svoj račun ali na račun staršev. Bolje bi bilo, da bi trajal absolventski staž leto dni, kot je prej, ko so tudi vse študcntske boni-tete trajale celo leto...«
Zelo rad bi nadaljeval njegov citat, toda moral je izstopiti. Imel je le toliko časa, da mi je voščil »nasvi-denje«. Ostala pa mi je tema, o kateri sem razmišljal do druge naslednje postaje, ko sem tudi sam izstopil.
IVO ŠTRAKL
Vtorek,   6.   decembra,  je  rektor ljubljanske   univerze   prof.   dr. Makso   Šnuderl sprejel novoiz-voljene člane predsedstva univerzitet-nega odbora Zveze študentov v Ljub-ljani. Sprejema se je udeležil tudi glav-ni sekretar univerze Lojze Piškur.
Na sprejemu je predsednik univer-zitetnega odbora Janez Kocijančič se> znanil rektorja z aktivnostjo, problemi in bodočimi akcijami na posameznih področjih dejavnosti Zveze študentov. V razgovoru je tov. Rektor poudaril uspehe Zveze študentov ter zagotovil popolno podporo univerzitetnih orga-nov pri reševanju problemov, ki zade* vajo študente. Prav tako je poudaril pomen uspešnega sodelovanja med uni-verzitetnimi organi in Zvezo študentov.
REKTOR SPREJEL
ŠTUDENTE
Ne sestanek zaradi sestanka
Udeležil sem se sestanka, ki je trajal pozno v noč. Ves čas je diskutiralo le ne-kaj diskutantov in med njimi je prišlo celo do »osebnih obračunavanj«. Nisem si bil na jasnem, kaj je hotel organizator s sestankom doseči, vem pa, da sem zapra-vil dragoceni čas.
Pred kratkim sem srečal kolega. Pomo-lil mi je tri vabila za sestanke, ki so bili ob isti uri. »Na katerega naj grem? Naj-bolje, da grem v kino, opravičil pa se bom, da sem bil na drugem sestanku!«   -
V sistemu družbenega upravljanja, v ča-su, ko vedno več neposrednih proizvajal-cev in ostalih državljanov soodloča pri vo-denju in upravljanju ustanov in pri tro-šenju družbenih sredstev, je nujna izme-njava mišljenj in mnenj, ki se običajno vrši na sestankih.
Tudi v Zvezi študentov, v svetih letni-kov in v raznih drugih oblikah dela pri-haja vedno bolj do izraza vse večje vklju-čevanje študentov v razne organe. Večina študentov danes dela v Zvezi študentov ali pa v raznih drugih organizacijah.
Za uspešno delo so sestanki nujni, več-krat pa tudi nepotrebno zlo. Otepamo se jih z različnimi izgovori, večkrat za lase privlečenimi,   čeprav   čutimo,   da  ne   de-
lamo prav, da delamo krivico tistim, ki bodo na sestanek prišli. In če pridemo na sestanek? Kratkočasimo se z različni-mi stvarmi, celo s pisanjem »vicev« na lističe, ki potem krožijo med udeleženci, ali pa se smejemo duhovitim opazkam in včasih še bolj duhovitim diskusijam. Ko se sestanek zakljiiči, se sprašujemo, za-kaj smo pravzaprav prišli. Bi ne bilo bo-lje, da bi ta čas koristneje izrabili, šli v kino, gledališče ali pa študirali?
Morda bo kdo ugovarjal in dejal: Uspeš-nost sestanka ni odvisna samo od tistega, ki sestanek vodi, ampak od vseh udele-žencev. Res je! Toda žal se večkrat tisti, ki skličejo sestanek, nanj premalo pripra-vijo. Napišejo kratek dnevni red na kos papirja in s tem mislijo, da je priprava končana. Zanesejo se na svoje »retorične« sposobnosti, saj so vajeni javno govoriti in nastopati. Večkrat pa skličejo sestanek samo zato, da lahko rečejo, sestanek smo organizirali, potem pa ostane pri sklepih in obljubah posameznikov na sestanku. Koliko lepo zvenečih obljub in predlogov slišimo! In ko na koncu leta ugotavljanio opravljeno delo, ostanemo pri naštevanju sestankov in predlogov, ki so bili na njih iznešeni.
Poseben problem so tudi »kronični di-skutanti«, ki morajo vedno o nečem di-skutirati, se »poglabljati« in »osvetljevati« določene probleme. Ko pa je treba neko akcijo izvesti, jih nikjer ni. Drugič se bodo spet oglasili in s piedestala kritizirali opravljeno delo in posameznike ter še pri-tistih, ki so pripravljeni delati, s kriti-karstvotn uničili to veselje.
Večkrat tudi šablonsko prenašamo raz-ne oblike dela iz fakultete na fakulteto, iz oddelka na oddelek samo zato, ker je nekje taka oblika uspela in ker nek funk-cionar misli, da morajo to tudi pri njih izvesti. Ne vpraša pa se, ali je tak način dela res najboljši, ali bo to rodilo uspeh, ali ne bo samo dodatna, nepotrebna obre-menitev študenta, izguba dragocenegaa časa.
In na koncu še samo to. Ko skličemo sestanek, imejmo pred seboj ljudi, ne pa golih zapisnikov, raznih sej in predlogov in vprašajmo se, če smo moralno upra-vičeni sklicati Ijudi! Zavedajmo se, da so to dragocene ure. ki bi bile večkrat bolje izkoriščene!
Ne sestanek zaradi testanka!
Jože
V ponedeljek, 3. decembra, je bila letna skupščina na fakulteti za elektrotehniko. Celotno delo fakultete je zajeto v tiskanem »Po-ročilu o delu fakultete za tlektro-tehniko« v študijskem letu 1961 62, na skupSčini pa je podal poročilo le dekan prof. dr. ing. Roman Poniž, nalo pa so se diskutantje dotaknili le najbolj perečih problemov.
Hodža (v civilu kulturni Peter): O, Alah, daj nam še več takih pestunj, da vidimo vsaj še košček sveta — tujega, Iahko pa tudi Novega.
(INTERESENTE POŠLJI NA TURIST. AGENCIJO AKADEMIK, POLJANSKA 6/(I.LEVO)

Prvi maaistri
elektrotehnike
Preteklo študijsko leto je potekalo v znamenju tristopenjskega študija in pa v uveljavljanju novega načina finansira-nja fakultete ter nagrajevanja po učinku.
Doseženi so že bili prvl uspehi novega načina študija: dobili smo absolvente prve stopnje, ki so že prešli na drugo stopnjo, dobili pa smc tudi magistre zna-nosti — prve na Ijubljanski univerzi in na tehniških fakultetah v Jugoslaviji.
V  šolsketn letu 1960/61 se je vpisalo na tretjo    stopnjo    »elektronska    optika    in gradnja   elektronskooptičnih   naprav«   34 študentov in od teh jih je 6 že diplomi-ralo, letos pa so že v polnem teku preda-vanja iz avtomatike.  Posluša jih 55 štu-dentov.
Prva stopnja je povzročala še največ te-žav in so se je dotaknili prav vsi disku-tantje. 2e pri sestavljanju učnih pro gramov so bile velike. težave, ker je pro-izvodnja veliko premalo sodelovala. Res pa je, da je prav sedaj industrija v veliki reorganizačiji, kljub temu pa tudi v tej smeri lahko pričakujemo občutna izbolj-šanja, za kar je porok tesno sodelovanje s fakultetnim svetom, katerega sestava Je dokaj pestra.
V  tem Šolskem letu je na prvi stopnji diplomiralo 34 študentov od  63 vpisanih
v II. letnik, toda od teh sta le dva odšla v proizvodnjo, pa še ta dva zaradi neugd-nih materialnih možnosti in z obljubo, da bosta nadaljevala z drugo stopnjo po-zneje. Tu se torej najbolj čuti pomanjka-nje sodelovanja s proizvodnjo, saj sploh ni povedala, ali diplomante prve stopnje potrebuje ali ne, prav tako pa štipendira dosledno le študente na drugi stcrjiji. Pojavlja pa se še dosti večja nevarnost, ki bi popolnoma izmaličila pomen prve stopnje: tehniške šole elektro strake resno nameravajo podaljšati šolanje na pet let, čeprav so se pri snovanju tristo-penjskega študija na fakultetah nekako sporazumeli, naj bi se šolarje na njih celo skrajšalo na tri leta, kajti tako bi prva stopnja fakultete res prišla do polnega izraza.
Predstavnik študentov je poudaril po-manjkanje učnih pripomočkov, predvsem skript, zlasti na prvi stopnji, kajti opra-viti 27 izpitov v dveh letih le ni majhna stvar. S tem je opozoril učno osebje na obljubo, dano pri prehajanju na »hitrejši« študij, ko so obljubili in sklenili, da je dolžan vsak predavatelj, ki tri leta pre-dava nek predmet, izdati tudi skrinpta. Doslej pa ni bilo ravno dosti svetlih iz-jem. Predlagal pa je tudi, da bi fakulteta nabavila stroj  za  tiskanje  skript,   da bi
študentje sami dokončali pomembno delo, kakor so to že napravili študentje elektro fakultete v Beogradu.
Na II. stopnji je v tem šolskem letu di-plomiralo 90 študentov od približno 300 absolventov in se že bližamo tisoči di-plomi na naši fakulteti. Izredni študij se odvija v dveh centrih: Ljubljani in Kra-nju. Tu nastopa vse polno težav, zlasti so to finančni problemi in obremenje-nost predavateljev.
V  šolskem letu 1962/63 se je vpisalo v prvi letnik 149 slušateljev. Doslej  so bili študentje iz centra Kranj pri opravljanju izpitov uspešnejši.
Eden od diskutantov se je dotaknil za-skrbljujočega dejstva, da zaradi preob-remenjenosti učnega osebja niso mogli v tem šolskem letu izkoristiti niti tistih sredstev, ki so bila določena za znanst-veno in strokovno izpopolnjevanje sode-lavcev fakultete v inozemstvu.
V   poroči]#L   je  dekan  pohvalil   uspešno sodelovanje   Zveze   študentov,   zlasti   pri organiziranju   III.   športnih   iger   elektro-tehnikov   Jugoslavije   in   uspešno   delova-nje svetov letnikov.
Na skupščino so bili povabljeni tudi vsi študentje, toda žal prepozno in tako je bila udeležba dokaj borna.
Mr
tudentje ljubljanske monttanistike zapored svoj tradicionalni »skok pripravljajo letos že osemnajstič čez kožo«. Letos mineva štirideset let, odkar je b.ila prva taka prireditev t Ljubljani in tako je »sfcokov« odbor, ki je bil ustanovljen že v preteklem šol-skem letu, še pred posebno težavno nalo-go, kajti celotno prireditev bo treba orga-nizirati tako, da bo imela kar najsloves-nejši videz.
Tako bo brošura, ki vsLfcikrat izide ob »skoku«, imela letos vsebino urejeno ta-ko, da bo v njej prikazan celoten razvoj »skoka«, ter razvoj posameznih oddelkov na montanistiki. Organizacija »skoka« je tiokaj težavno delo in zaposli vsako leto širok krog študentov 4. letnika, kajti kot zadnja leta bo tudi letos »skok« v vseh prostorib Gospodarskega rastavišča, in to v mesecu marcu prihodnjega leta. Pri or-ganizaciji skuša odbor zainteresirati čim več rudarskih, metalurških in geoloških podjetij, ki naj bi podprla »skok« pred-vsem z materialne strani. Toda denarna sredstva podjetij za take podpore so danes precej manjša, kot so bila pred leti, tako da bo organizacija »skoka« v tem pogledu najtežja. Letošnji odbor si je postavil za cilj organiziranje »skoka« v takem obse-gu, kot je bil v letu 1961, ko je bil, kot so ga proglasili nekateri listi, ena najelitnej-ših plesnih prireditev v Jugoslaviji.
Vse priprave za »skok« so sedaj že v polnem razmahu, organizatorjem pa zaen-krat želimo čim srečnejšo roko pri izbi-ranju pokroviteljev in čim več uspeha pri celotni izvedbi, tako da bo 18. »skok« dostojno predstavil 40 letno tradicijo ljub-Ijanskih montanistov.
XVIII. 9,SKOK" PRED VRATI
Pravica do dela in planiranje kadrov
Pravica do dela, ki jo jamči predosnutek nove usta-ve FSRJ, je tesno povezana z osebnostjo človeka samega, njegovega položaja in vloge v družbi oziroma z obstojem družbe kot celote. Delo je temelj in vir bivanja človeka, pravica do dela pa je pravica, dana vsakemu posamez-niku kot delu družbe, da zahteva od družbenih enot — delovnih, samoupravnih in družbenih organizacij, da poskrbe za ugotovitev pogojev, da bo delal in s tem skrbel zase in za družbo ter tako od družbe tudi zahteval vse, kar le-ta nudi na podlagi dela.
Kakšna je torej razlika med pravico do dela in pra-vico do zaposlitve? Pravica do zaposlitve je mnogo ošji in konkretnejši pojem, fe pravica vsakogar, da se zaposli primerno svoji izobrazbi, kar pa seveda ne pomeni, da ravno v tistem kraju, kjer želi, niti ravno v tisti orga-nizaciji, ki mu je najljubša, ker je najbližja, ker so naj-boljši dohodki, največje perspektive itd. Zagotoviti naj-ustreznejši kraj in organizacijo najbrž nikdar ne bo možno, zagotoviti pravico do zaposlitve pa je naš smo-ter in naša naloga. Tega sedaj še ne moremo, zato pač imajo delavci po predosnutku ustave med začasno brez-poselnostjo pravico do oskrbnine. Toda zakaj ne moremo jamčiti pravice do zaposlitve? In kaj pomeni ustvarjanje pogojev, v katerih more vsakdo uveljaviti pravico do dela, zajamčene s predosnutkom zvezne ustave.
Mislim, da fe tega kriva poleg objektivnih razlogov (predvsem obstoječa količina in sestava produkdjskih sredstev) predvsem naša malomarnost in neresnost pri proučevanju in planiranju potreb po kadrih različnih vrst in stopenj strokovnosti. Zdi se mi, da tudi pred-osnutek nove ustave ta bistveni problem premalo urejuje in delovnim, samoupravnim in družbenim organom na-laga premalo dolžnosti (izjema je 2. odstavek 79. člena), občanu pa ne daje nobenih možnosti za uveljavitev pra-vice do dela. Tako izgleda ustavna določba bolj ali manj formalna.
Kakšna je torej skrb za kadre?
Dva vzroka sta, ki povzročata, da poteka šolanje in izobraževanje brez plana: prvič — mojstrska miselnost in bojazen pred mladimi, sposobnejšimi in revolucio-narnejšimi kadri, in drugič — malovrednost in kratko-vidnost kadrovsko-socialnih služb in pristojnih organi-zacij in organov.
To povzroča, da je produkcija organizacijsko in teh-nično večinoma na nizki ravni, kar se izraža v številnih težavah (nerentabilnost, nedoseganje plana produkcije in izvoza). Kadrovsko-socialne slušbe sicer delajo in prijavljajo svoje potrebe službi zaposlovanja, toda tedaj, ko je že prepozno, ko je delovno mesto že prazno ali pa kmalu bo. Toda morale bi sporočati, da take in take
kadre bodo potrebovali čez določeno število let. Za zbira-nje teh podatkov bi bilo potrebno sistematično delo, tre-ba bi bilo smiselno uporabljati statistike, osnovati službe, ki bi zbirale tovrstne podatke, jih posredovale vsem šo-lam in jih tudi objavljale.
Niso pa krive samo kadrovsko-socialne sluSbe, temveč tudi šole in vzgojne posvetovalnice. Mar res ni Ijudi in Jinančnih sredstev, ki bi šolski mladini že od osnovne pa do visoke šole pomagali pri odločanju o izbiri poklica, informirajoč jo o posameznih šolah, poteku študija in poklidh, upoštevajoč pri tem poleg * njene sposobnosti tudi potrebe družbe, izražene prav v omenjenih statisti-kah, planih in poročilih.
Tako pa smo danes v situaciji, da poteka vpisova-nje na fakultete na podlagi lastne (često zmotnej odlo-čitve z večjo ali manjšo perspektivo za ustrezno zapo-slitev itd.
Naj omenim samo še en faktor, ki zamegljuje pre-gled nad potrebami po kadrih in povzroča med mladimi Ijudmi bojazen, da bo prišlo do brezposelnosti. To je naša politika rednih delovnih razmerij upokojencev, ki se, kakor je videti, spreminja, a vzbuja bojazen, da bodo honorarne pogodbe samo drugo ime za isti pojav. Fen-dar o vzrakih za tako politiko m potrebnih ukrepih kdaj drugič.                                                                  Demšar
ESKURZIJA ŠTUDENTOV ELEKTROTEHNICNE FAKtJLTETE
Pod naslovom »Automatenrauber aus Jugoslawien« je švicarski list »BLITZ« ob-javil v zadnjih dneh septembra, kako so se jugoslovanski študentje poslužili avtomatov za cigarete, bombone in čoko-lado v Ziirichu (Bralcem se opravičujemo, ker nismo objaviii fotokopije tega član-ka. Žal v vseh Ijubljanskih založbah in dokumentacijah časopisnih podjetij ni--majo tega časopisa. Da je ta členak iz-Sel, vedo pavedati študentje elektrofakul-tete in njihovi profesorji).
Vse pride enkrat na dan. Tako objav-ljamo danes — čeprav malo pozno, ker smo čakali na ukrepe študentske organi-zacije in fakultetne uprave — vse znane podatke z ekskurzije absolventov z od-delka za jaki in šibki tok. Ekskurziji sta bili organizirani istočasno, vendar vsaka v svojo smer.
Strela z jasnega
Absolvente z oddelka za jaki tok sta vodila profesorja A. D. in F. J. ter trije asistenti. Pot jih je vodila v Trst, Mila-no, Genovo, Ziirich, Nurnberg in Miin-chen. Namen ekskurzije je bil ogledati si največje tovarne v Evropi, ki izdeluje-jo električne stroje.
V Ziirichu so prenočili v Jugendherber-gerju (mladinski dom, kjer poceni preno-čujejo popotniki). Zjutraj so se odprav-ljali v tovarno BBC. Pristopil je čuvaj av-tomatov, ki so stali v neposredni bližini, in na dlani pokazal deset kovancev po 20 dinarjev, ki so jih naši študentje zme-tali v skrinjice, da so dobili cigarete in čokolado. Namesto švicarskih fankov so uporabili naše kovance. Da ne bi dvignili prevelikega hrupa, je vodstvo izplačalo čuvaju 10 frankov. S tem so mislili, da je stvar opravljena. Ni znano, ali je čuvaj zagrozil s policijo ali ne, tudi nam ni zna-no, kako so novinarji o tem zvedeli. Ve-mo le, da so študentje v avtobusu izterjali od krivcev, ki so se poeasi javljali, dvoj-no vsoto — za kazen!
ŠVICARSKI TISK 0 JUGOSLOVANSKIH ŠTUDENTIH KDAJ IN KDO BO OPRAL TO SRAMOTO MUMIJE NA OBEH ODPELKIH NA FAKULTETI:
NIHČE NOČE POVEDATI KAM BOMO ŠLI_________
DRUGO LETO
Niso bili sami
Znano je tudi, da so se med potjo do-menili, da ne bo doma o tem nihče črhnil niti besedice. Tako je tudi bilo. Toda pri-jatelj je povedal prijatelju, ta še drugemu in tako se je vest raznesla. Hkrati z njo pa še o ekskurziji študentov na oddelku za šibki tok:
—   štirje študenti (imen nikakor nismo mogli izvedeti) so na železniški postaji v Lyonu ukradli  razglednice in jih prepro-dajali.
—  v Zahodni Nemčiji je eden od ude-ležencev ekskurzije v neki tovarni na ši-roko prikazoval razmere pri nas v napač-ni luči.
—  J. D. se je v Italiji pri kosilu napil in bruhal v tovarniškem avtobusu, ki je udeležence ekskurzije peljal na ogled to-varne.
—  isti študent je »sunil« razglednice na železniški postaji v Lyonu.
omirah so
Na fakulteti za narovoslovje in tehnologijo:
Na fakulteti za naravoslovje  in tehnologijo __
na matematično-fizikahiem oddelku:
junija:  Martin  Bajd,   Ivan   Filipič,  Bojan   Obersnel,  Jurij   Vdovič;
julija:   Franc   Komovcc,   Franc   Lebedinec,   Tatjana   Markelj-Požar,   Branko
Roblek, Franc Rodič;
na oddelku za montanistiko — odsek za metalurgijo: junija: Strahinja Vukovic; julija:   Dinka   Bujas,   Krsto   Jevdžič,   Lodislav   Kosec,   Dušan   Lavrič,   Franc
Sodec,   Radomilo   Nedeljkovič,   Inoslav   Rak; septembra:   Vojislav  Durfkovič,  Predrag  Rakovic; na oddelku  za  kemijo   —  odsek   za  kemijsko  tehnologijo: junija:   Herman   Flajšman,    Rudolf   Križanič,   Nenad   Machiedo,   Ljudmila
Osmuk-Hajšek,  Anton  Perdih,   Simčič   Srečko; julija:   Jelisaveta   Aleksič-Podgornik,   Doroteja   Babšek,   Stanko   Flister,   šte-
fanija Logar, Simon Oblak, Alfred Pollak, Janez Perkavec, Anton Ropert,
Marjan   Slamnik,   Stanislava   Šušnik; avgusta:   Jože   Ažman,   Bogdan   Bernik,   Pavla   Ponikvar,   Bojana   Sluga,   Te-
rezika Zalokar;
septembra: Vinko Bon, Jožica Grošelj, Senčar Jože; na oddelku za kemijo — odsek za kemijo: septembra:  Novica Golubovič, Silvestcr Oblak, Janez Stupica, Marjan Zabu-
kovec;
na oddelku za tekstilno tehnologijo: junija:   Janez   Bizilij,   Povel   Koprivnikar,   Franc   Lovšin,   Slobodan   šujica,
Milena   šujica-Žiberna;
avgusta: Ivan Hip, Aleksandar Milovanovič, Vladimira Zdešar, Jovan Živkov; septembra: Vida Kodela, Milutin Stankovic;
Na biotehniški fakulteti:
na agronomskem oddleku:
junija:  Andrej   Berlot;
julija:   štefan   Dragošič,   Nada   Podlogar-Gabrščdk,   Anton   Grilj,   Anton   Gu-
benšek.   Anton   Jaromel,   Jože   Jeraj,   Vladimir   Košak,   Marija   Mlakar,
Jurij Zidanšek, Marija  Žižek,  Vlada Žnidaršič; septembra:   Feliks   Gungl,   Tatjana   Obersnel,   Franc   Prešeren,   Franc   Ve-
trovšek;
na gozdarskem oddelku: junija:   Peter   Cujnik,   Franc   Godina,   Mario   Jeglič,   Dušan   Novak,   Bogdan
Opresnik,  Zdenko   Otrin,   Kristijan   Perko,   Jože   Pogorelc,   Ivan   Puncer,
Marjan šolar, Miroslav Šuntar, Ivan Veber, Mitja Zupančič, Ivan Žonta; septembra: Peter Bujak, Aleksander Beer, Jure Doležal, Drago Gornik, Alelc-
sander Osipovič, Saša Pirkmaier, Tomaž Polajnar, Martin Podlipnik, Ljudmila Požar-Kovač, Marcel Supe, Daniel Šoster, Jože Vidervol, Rozman   Zega:
Tako bogat dosije so prinesli s seboj iz inozmestva naši popotniki. Ko so se go-vorice o njih začele le preveč širiti, so se letniki prebudili in jih klicali na zago vor.
Na oddelku za jaki tok je osnovna orga-nizacija ZK ugotovila, da so bili med ude-leženci teh »akcij« tudi komunisti. Po dvakratnem daljšem razpravljanju so bi-li kaznovani z zadnjim opominom pred izključitvijo iz ZK.
Potem se je prebudil letnik. Krivcem je izrekel zadnjo kazen pred izključitvijo iz ZŠJ, dva pa sta bila celo izključena. Pri tem so se ravnali po kriteriju, da je manj kriv tisti, ki je vrgel v avtomat sa-mo en kovanec, kot pa tisti, ki se je s kovanci že doma založil.
Predvidena pa je še obravnava, ki jo bo organizirala disciplinska komisija pri La-kultetni upravi. Od septembra pa do zdaj so minili že trije meseci, disciplinska ko-misija FU pa se še ni sestala. Obetajo, da se bo še letos ...
Na oddelku za šibki tok je letnik izre-kel pet kazni: enega so izključili iz ZŠJ, ostali pa so prejeli samo opomine.
Vsem ljubiteljem napetih kriminalic sporočamo, da tokrat ne moremo posre-dovati epiloga. Preveč je anahronizma in nerešenih vprašanj, ki se jih bo moral lo-titi kdo drug in ne samo odbor letnika, kjer je preveč kolegialnosti in se, kakor smo videli, vse preveč gleda skozi prste.
Obsojamo
Dejanja sama ne predstavljajo družbe-ne nevarnosti. če pa bi krivce sodili po zakonu, bi jim sodišče morda izreklo sodne apomine. Tako pri nas. Na Zaho du pa preradi pograbijo kakšno našo na-pako in za eno so poskrbeli naši absal-venti na ekskurziji. To je sramota; dej-stvo, da so nekateri premišljeno vzeli s sabo kovance po 20 din, pa daje slutiti, da gre za naklepna dejanja. Scena v to-varniškem avtobusu je bila vse prej kot prijetna. Ukradene razglednice je prodaje-lec tudi zapazil in si zapomnil jugoslovan-ske študente. Študente? Bolje bi bilo, da bi tega nikomur ne povedali...
Ekskurzije so koristne in poučne. Zato večkrat poudarjamo njih pomen in jih nekatere fakultete tudi forsirajo. Ekskur-zija pa se lahko izrodi v neprijeten spo-min, ki se vleče še več mesecev po zaključ-ku zaradi nerešenih vprašanj. Tako je tu-di tokrat. Vendar je le razlika: namesto da bi na elektrotehnični fakulteti energič-no ukrenili in primerno kaznovali krivce, ki so po nerazumljivem ljudskem pravilu na Zapadu vrgli neprijeten madež na vse jugoslovanske študente, so prizadete kaz-novali s kaznimi, ki povzročajo prej smeh, kot pa da bi bile povračilo za opravljene prestopke. Nerazumljivo je tu-di to, da se nihče na fakulteti ni »točno spomil« te ekskurzije.
Mnogi so nam svetovali, da o tem ne bi pisali.
Ne! V študentskem tisku se ne bomo šli skrivalnic ...
TaM
Konec novembra je bila v Kolegiju skupščina foto kluba »Akademski kolegij«. V preteklem letu je klub z uspehom priredil IV. klubsko razstavo. Clani kluba so sodelovali še na 20 razstavah s preko 60 sprejetimi fotografijami. Najvišje pri-znanje v preteklem letu je srebrna medalja za sliko na veliki mednarodni razstavi v Bukarešti.
Nagrade Sklada Štefana Kovača
čestitamo
Za Dan republike so v Murski Soboti na slavnostni seji »sklada štefana Kova-ča« pod predsedstvom predsednika uprav-nega odbora sklada Ivana Krefta drugič podelili nagrade te pomembne ustanove. Skupaj so nagradiU 10 razprav, ki obrav-navajo važne teme z gospodarskega in zgo-dovinsko kulturnega področja Pomurja. Sklad nagrajuje tudi diplomska dela, ki ustrezajo pravilniku in razpisu sklada.
Mcd drugimi so dobili nagrade docent na slavistiki dr. Franc Zadravec za delo Idejnoestetska geneza Kranjčeve pro-ze in letošnja diplomanta Edvard Perhavec za diplomsko delo Razvoj in problemi proizvodnje mleka v Prekmurju in Pcter Perš za delo Koncentracija z zmrzovanjem sadnih sokov, mleka in vina.
Med ostalimi nagrajenimi deli moramo omeniti Draga Novaka Prispevek Prlekije k zgodovini delavskega gibanja in Štefana Kuharja Društva kmečkih fantov in de-klet v Pomurju.
Z novim razpisom namerava upravni odbor sklada seznaniti tudi rektorat uni-verze in dekanate fakultet. S tem bi že« leli doseči še večjo afirmacijo sklada med študenti Pomurja oziroma štipendisti s te-ga področja, ki se odločajo za teme di-plomskih del.               Franček Lasbaher
Stran 3
Poklic »jezičnih dobtar-jev« je bil že od nekdaj močno čislan. V očehljudi je užival ne le visoko oce-no, ampak tudi spoštova-nje in strah. No, pa šalo stran! Stari cesarski časi so že mimo. Vendar pa se tudi danes PRAVNA FA-KULTETA ne mare prito-ževati, da ji manjka štu-dentskega življa. Lani je bilo na univerzi 1000- štu-dentov — pravnikov. Od teh je bila skoraj polovica prvič vpisanih. Pravnik je človek, ki najde lahko svo-je delovno mesto v kaj različnih sferah našega življenja.
fakulteta
Pravno fakulteto najdeš na Trgu revolucije 11. Svoje bivališče ima kar v stavbi Univerze, kjer so tudi vsa predavanja.
ŠTUDIJ: Reforma visokošolskega študija je že pred dvema letoma zajela tudi študij prava. Le-ta je odslej razdeljen v dve stopnji. Prva, ki traja dve leti, daje zaključno višjo strakovno pravniško izo-brazbo. Ta stopnja ima še enoten učni naert in program. — študij na II. stopnji pa je razdeljen na štiri smeri: pravosodno, gospodarsko-pravno, upravno in družbenopolitično. Letos sta zaživeli le prvi dve.
SPECIALIZACIJA: Pravosodna ursmeritev daje kadre za pravobranilstvo, tožilstvo in sodstvo. štu-dentje se posebno radi odločajo za gospodarsko-pravno smer, ki nudi široke možnosti zaposlitve v gospodarskih organizacijah, zavodih, kjer zaseda pravnik mesto refeTenta za vrsto rezorjev. Upravna usmeritev daje strokovnjaka — pravnika za vrsto služb po občinah, okrajih in družbenih organizaci-jah. — Neredko se iz pravniških vrst rekrutirajo tudi novinarski kadri.
KOLOKVIJI: Letos je študij na pravni fakulteti bolj intenziven, kot je bil prejšnja leta. Sistem kolokvijev, ki jih pišeš iz vseh predmetov tekom celega leta, te prisili, da bolj ali manj sproti študi-raš. Kolokviji so pismeni in ustni, niso pa obvezni. Prisotnost na kolokviju, in to uspešna prisotnost, ti lahko zagotovi na izpitu pri profesorju »olajše-valne okoliščine«.
VAJE: Vaje se odvijajo v obliki razgovorov. Pro-fesor predava 2 do 4 ure, potem pa je dve uxi ponavljanja, osvetljevanja nejasnih vprašanj in do-poljevanja predavane snovi. Profesor se prepriča s tem, kdo dela sproti. Zato je priporočljivo redno obiskovanje, čeprav niso obvezne.
IZPITI: Prvo izpitno mrzlico boš preboleval že koj po Novem letu, ko boš lahko v teku dveh tednov polagal izpite kar iz štirih predmetov. Socio-logija in uvod v pravobranilstvo tvarita skupinski izpit, medtem ko delaš izpita iz osnov računovod-stva in organizacije pravosodja posamič. Ostale izpite polagaš v junijskem ali jesenskem roku. Po-goj za vpis v drugi letnik so uspešno opravljeni izpiti iz vseh — desetih predmetov.
PREDMETI: Prvi letnik posluša predavanja iz naslednjih predmetov: družbenopolitična ureditev FLRJ in razvoj Ijudske oblasti, javna uprava I, organizacija in upravljanje gospodarskih organiza-cij, osetono in rodbinsko pravo, asnove računovod-stva, organizacija pravosodja in predvojaška vzgo-ja. Poleg teh predmetov, ki uvajajo študenta — začetnika v pravno ureditev ustroja in delovanja razlionih organizacij in služb, zajema prvi letnik še tri predmete bolj teoretične narave. To so sociolo-glja, politična ekonomija in uvod v pravoznanstvo, Pravniki — začetniki pravijo, da povzročajo največ težav pri študiju in izpitih politična ekonomija, javna uprava in družbenopolitična ureditev PLRJ. Tedensko poslušaš 21 ur predavanj z vajami vred.
LITERATURA: Pravna fakulteta ima že dolgo življenjsko pot za sabo, zato ima tudi glede litera-ture urejene razmere kot le malokatera fakulteta. Natiskana so skripta za vse predmete. Če so slu-čajno katera pošla, jih lahko dobiš pri kolegu iz višjega letnika. Ostala, dopolnilna literatura, je na razpolago v pravni knjižnici. Sicer pa ni odveč pri-pomba, da zadostna literatura še ni opravičilo, da bi zato smel zanemarjati predavanja in se izogibati vaj.
ŠTIPENDIJE: Pravniki pravijo, da jih je relativ-no lahko dobiti. Potrebe po pravniških kadrih še zdaleč niso zadovoljene, zato boš v jeseni med raz-pisi za štipendije dokaj lahko našel tudi razpis štipendije za študij prava. štipenditor je največkrat okrajni ljudski odbor, občina z vsemi službami, podjetje, zavodi in razne družbene organizacije. Za študij prava se zelo pogosto odločajo tudi tisti, ki nameravajo izredno študirati. Izrednih študentov je skoraj polovica vseh vpisanih na pravni falculteti.
ZA KONEC še to: Za študij prava se odloči le, če čutiš nagnjenje do pravnih in družbenih ved. štu-dij res ne zahteva toliko naporov za samo razume-vanje materije, ki je relativno razumljiva, je pa zahteven po svojem obsegu. Vztrajnost pri študiju in sposobnost učenja na pamet bosta kar prav prišli, če nameravaš jeseni potrkati na vrata pravne fakultete.
Fakulteta za elektrotehmko se vam bo predstavila v prihodnji številki.
M. Tavčar
KLUB KOČEVSKIH ŠTUDENTOV
Štipendije manjše od subvencij
Na letošnji skupščini kluba kočevskih študentov so obravnavali predvsem vprašanje obstoja kluba, štipendij-ska vprašanja ter slabo povezavo z ribniško in kočevsko občino. Razen mnogih študentov so se skupščine udeležili tudi predstavniki obeh občin.
Iz referata predsednika kluba je bilo razvidno, da je klub v prejšnjem študijskem letu bolj životaril, kot pa delal. Edino, kar so študentje storili, je bilo brucovanje ter sodelovanje igralcev namiznega tenisa na medklubskem tekmovanju. Ti so v preteklem študijskem letu že tretjič zmagali in si tako priborili pokal v trajno last. študentje so nameravali organizirati tudi predavanje o študiju na univerzi kočevskim gimnazijcem, vendar do tega ni prišlo, ker klub ni imel denarja, da bi plačal skupini, ki bi odšla na to predavanje, vozovnice. Žalostno, toda resnično! Klub ni imel materialnih sredstev! In prav to je bil verjetno glavni vzrok, da življenje v njem ni zaživelo tako, kot bi moralo. In današnje stanje: v blagajni je 1900 dinarjev ter dolg nekega študenta, ki znaša 2000 din. Zanimivo, hkrati pa tudi zelo pereče!
Iz tega je razumljivo, da so se nekateri vpraševali, če ima sploh pomen, da tak klub še obstaja. Brez material-nih sredstev in samo z moralno podporo se ne da delati. Vprašanje obstoja kluba je bilo zaradi tega dano na raz-pravo, vendar je bila večina prisotnih za to, da mora klub obstjati tudi vnaprej in tesno sodelovati z organizacijami v domačih krajih.
Predstavniki obeh občin so poudarili, da bi moral klub vplivati tudi na študij svojih članov in bi v ta namcn mo-ral voditi evidenco študiranja. Razen tega pa bi morali že sedaj študentje sestaviti program dela, na podlagi katerega bi bila potem dodeljena klubu finančna sredstva.
Ta program naj bi zajemal razna predavanja v doma-čih krajih ter kulturne in športne prireditve. Klub naj bi bolj tesno sodeloval v delavsko in kmečko mladino, ki meni, da jo študentje zapostavljajo, kar pa seveda ne drži. Študentjc si želijo takega sodelovanja, zato pa je treba delo kluba tesno vskladiti z delom organizacij na terenu.
Zelo pereč problem je štipendiranje, saj so štipendije kovčevskih in ribniških študentov med najmanjšimi v SIo-veniji in se gibljcjo od 4000 do 14.000 dinarjev, čeprav je takih, ki znašajo nad deset tisoč dinarjev, bolj malo. Zato bi bilo potrebno, da bi se tudi za dodeljevanje šti-
IVAN RBGENT - IVAN KREFT
pendij izdelal tarifni pravilnik, ki naj bi predpisal, kolikš-na naj bo najmanjša oziroma največja štipendija. Nekateri so bili tudi mnenja, da naj bi se štipcndije višale s šte-vilom opravljenih izpitov. Za vsak izpit naj bi študent dobil denarni povišek, ki bi pripomogel, da bi študentje prej opravili izpite in se prej vključili v delo. Tak način štipendiranja, ki bi ga lahko imenovali tudi štipendiranje po učinku, so uvedli že v nekaterih občinah in okrajih in se je pokazal kot zelo pozitiven.
V nekaterih podjetjih je treba prebiti tudi staro mi-selnost: »češ, saj ne rabimo takega in takega strokovnja-ka!« To se pojavlja zlasti v manjših podjetjih, ki zato nočejo štipendirati študentov, temveč pravijo: »Nam zado-stuje strokovnjak s srednješolsko izobrazbo!« Taka misel-nost je do skrajnosti regresivna in bi jo bilo treba od-praviti.
Prav tako bo treba izboljšati tudi povezavo med šti-penditorji in štipendisti, od česar si lahko obetamo oboje-stransko korist. Tu bi morali omeniti počitniško prakso, ki je večkrat nestrokovno pripravljena. Prakse naj bi se v bodoče pripravljale tako, da bi študentje pridobili stro-kovno znanje. Študentje naj bi v počitniških dneh prisko-čili na pomoč štipenditorju, razen tega pa bi se tudi sami aktivno vključili v proizvodnjo in se potem po končanem študiju počutili bolj pripravljene za razne odgovorne na-loge, ki jih pred njih postavlja družba.
Iz celotne skupščine je bilo razvidno, da mora klub čimbolj smotrno in odločno reševati probleme študentov. Predvsem pa mora pomagati brucom, jim olajšati začetne korake v njihovi nadaljnji poti ter jim pomagati z nasveti. Pravilno mora voditi štipendijsko politiko in vplivati na pravilno kadrovsko politiko pri štipenditorjih. Cimprej mora klub pripraviti tudi načrt za delo, na osnovi katerega mu bo dodeljena finančna podpora. Pomagati mora tudi v individualnih problemih, ki pa se naj rešujejo združeno.
če bo novoizvoljeni odbor kluba kos tem nalogam, potem si na letni skupščini ne bo kaj očitati in ne bo več vprašanja, ali naj klub še nadalje obstaja ali ne. Do tedaj pa je treba zavibati rokave in smotrno reševati pro-bleme, vendar brez dela ni uspehov. In tega se letošnji klub kočevskth študentov verjetno tudi zaveda.
Miha Mate
Progresivna preusmeritev političnega življenja med vojnama v Sloveniji in Trstu
Pred kratkim se je pojavila na našem knjižnem trgu nova knjiga o razvoju delavskega oziroma na-prednega gibanja v Sloveniji, Primorski in Istri. Z de-lom želimo na kratko seznaniti bralce Tribune in jim povedati, kaj vse v njem lahko najdejo.
Prva razprava z naslovom »O socialističnem in ko-munističnem gibanju v Julijski krajini in Istri« pri-kazuje delo slovenskih in hrvatskih socialističnih or-ganizacij na Primorskem, v Trstu, Istri in Dalmaciji, ki so bile do konca I. svetovne vojne vključene v Ju-goslovansko socialnodemokratsko stranko v Avstriji. Sedež stranke je bil že ob ustanovitvi v Trstu, kamor se je izvršni odbor stranke po nekajletnem zadrževa-nju v Ljubljani spet preselil leid 1914. Tako je imel Trst pomembno vlogo v jugoslovanskem naprednem gibanju vse do priključitve k Italiji. Takoj po vojni se je odnos stranke do tržaškega vprašanja oblikoval v ideji socialisticnega internacionalizam. Vse sociali-stične sekcije med Slovenci in Hrvati v Julijski kra-jini in Istri so leta 1921 glasovale za ustanovitev Ko-munistične partije Italije, katere soustanovitelj je bil tudi pisec razprave. Istočasno so sekcije ustanovile Komunistično pokrajinsko zvezo Julijske krajine in Istre. Nadalje razprava prikazuje posledice fašistič-nega pritiska na napredno gibanje. Izredno ostra reak-cija imperialističnega aparata v vseh državah srednje Evrope je potisnila komunistične partije v ilegalo. Podtalno se je boj nadaljeval tudi na področju, ki ga razprava zajema, in to vse do NOB, ko se je prebival-stvo teh pokrajin odzvalo klicu OF. Prehod iz soaali-stičnega v komunistično gibanje je avtor prikazal nazorno.
Naslov druge, obsežnejše razprave izpod peresa prav tako znanega političnega delavca, Ivana Krefta, kaže, da pisec zajema področje celotne Slovenije. Raz-prava »Progresivna preusmeritev Ijudskega gibanja v Sloveniji med vojnama« deli obsežno dobo na se-dem obdobij, po avtorjevih uvodnih besedah tako, kot so gibanje pod vodstvom Partije oblikovali objektivni in subjektivni činitelji, tudi evropski in svetovni. Tako je razprava našla temelje v prevratniški dobi okrog 1.1918 in borbi za oblast. Ta del obravnava potek sno-vanja nove države na Balkanu, t. j., nastajanje kralje-vine SHS. Zadržuje se ob nacionalnem vprašanju. Sle-di obdobje hegemonije srbske buržoazije in narašča-jočega odpora proti njej. V tem času so za Partijo
značilne notranje težave, kot oportunizem in sekta-štvo. Vendar je komunistom potem, ko so morali v ilegalo, uspelo nadaljevati delo, in sicer v sindikatih. Proglasitev šestojanuarske diktature je tako naletela na takojšnjo reakcijo, kar avtor prikazuje v »Prvem obdobju Ijudskega gibanja proti monahofašistični dik-taturi«. Slovenski klerikalni politiki (dr.Korošec) so v tem času podpirali srbski hegemonistični režim, ki je dušil zahteve hrvaškega naroda. Izredno važen mej-nik obravnava poglavje »Akcije po partijskih konje-rencah 1934. leta«. V tem letu je bil na IV. konferenci KPJ v Ljubljani sprejet sklep o ustanovitvi komuni-stičnih partij Slovenije, Hrvatske in Makedonije v okviru KPJ. Pokrajinska partijska konferenca za Slo-venijo v istem letu je izdelala načrt tudi za partijsko delo na vasi. V skladu s tem natriom se je oktobra 1934 v Dolnji Lendavi rodila »Ljudska pravica« (ured-nik Miško Kranjec), ki se je hitro uveljavila pred-vsem na podeželju. Kmalu jo je bralo 40—50.000 Ijudi. Partija je prek nje okrepila svojo vlogo, kar se je pokazalo pri petomajskih volitvah 1935 in formiranju Slovenske Ijudske fronte. Volilni boj pri občinskih volitvah 1935. in 1936. leta pisec prikaže v predzadnjem poglavju. Zadnje obdobje obsega razmah*slovenskega Ijudskega gibanja po ustanovnem kongresu KP Slo-venije aprila 1937. Aktivnost KP se je v tem času osre-dotočila na množično narodno obrambno delo v na-rodnostno ogroženih področjih vse do takrat, ko je Partija popeljala vse Ijudske množice Jugoslavije v re-volucionarni in narodnoosvobodilni boj. Vsa ta obdob-ja povezuje avtor s celotnim naprednim gibanjem v Jugoslaviji.
Ivan Kreft idealno dopolnjuje razpravo z biblio-grafijo partijskega, sindikalnega in splošno progresiv-nega tiska v Sloveniji v razdobju 1919—1941 (zajema tudi tisk izseljencev) in z nič manj pomembnim spi-skom knjig in brošur, ki so služile Partiji pri izobra-ževanju kadrov in za propagando.
Delo obeh avtorjev bo brez dvoma zelo koristen\ pripomoček vsem, ki se ukvarjajo z zgodovino na-\ prednega gibanja in prav bi bilo, da bi se čim več šiw-dentov z njim seznanilo.
Uvodno besedo je napisal dr. Jože Potrč, zaključnil prispevek o Ivanu Regentu pa Vanek šiftar (urednik\ dela). Delo je izdala Pomurska zalozba v Murski So-1 boti                                     FRANČEK LASBAHER
Dne 28. novembra je bil prl rektorju ljubljanske univerze prof. dr. Maksu Šnuderlu sprejem, na katerem so tujl študentje, ki študirajo v Ljub-ljani, izrekli tov. rektorju če-stitke za Dan republike. Na sprejemu so se pogovarjali o problemih študija.
(Foto:  Stojan Kerbler)
Pozno zvečer je že. študentje se vračajo s sestankov. Neskončne debate so prekinjene. Večerna pre-davanja in srečanja v klubih so že davno mimo. Luči gorijo le še po študeniovskih stanovanjih, kjer se fantje in dekleta pripravljajo za jutrišnja  predavanja.
Toda v veliki stavbi poleg univerzitet-nega mesta ima majhna skupina študen-tov pred seboj še vrsto ur, ki jih bodo zabeležili v »univerzitetno aktivnost«. Kri-čijo naprej in nazaj, da bi prevpili ropo-tanje pisalnih strojev, korigirajo na tip-kanih. straneh in tiskarniških odtisih in se trudijo, da bi brali od spodaj navzgor in nazaj.
Delajo zadnje odtise naslednje izdaje univerzitetnega dnevnika. V nekaj urah bo okoli 8.500 izvodov časopisa zapustilo rotacijo in razposlani bodo na strateške točke okoli univerze, da bi bili tako na razpolago študentom na njihovi poti na zgodnja jutranja predavanja.
Vse to se dogaja na Sirakuški univerzi, New York. Casopis je Siracuse daily Orange, eden izmed treh ducatov študent-skih časopisov v Združenih državah.
NOCI BREZ SPANJA
Za večino študentov — novinarjev pred-stavlja časopis slnžbo, ki zahteva teden-sko 40 — 60 ur dela. Za osebje je to prak-tično aktivnost, ki jim vzame toliko časa,
kolikor si ga upajo uporabiti. Casopis je splošno znan kot rušilec akademskih re-kordov, nespečih noči, nerednega pre-hranjevanja in propadlih romanc.
Daily Orange je striktno univerzitetni časopis, ki izhaja na 8 — 16 straneh in objavlja novice iz dela na univerzi, klub-skih srečanj in športnih dogodkov. V samem univerzitetnem mestu je štu-dentski časopis edina jutranja publika-cija ali točneje: edina jutranja publi-kacija, ki objavlja vrsto nacionalnih in svetovnih novic, kakor tudi dogodkov na univerzi.
Daily Orange je vsestranski. Objavlja dnevne probleme, ki jih lahko prebirajo študentje   med   dolgočasnimi   predavanji.
VSEM POKRAJINSKIM KLUBOM Ustanovna skupščina Zveze po-krajinskih klubov bo v četrtek, 20. decembro 1962 ob 20. uri v veliki predavalnici fakuliete za eSektro-tehniko na Tržaški cesti 25. Vabila za delegate (člane odborov klubov), dvignite na univerzitetnem odboru ZŠJ, Poljanska c. 6!
Študentovski
žurnalizem
vZDA
Vanj lahko zavijete knjigo in zavaruje vam glavo v slučaju nenadnega dežja ali snega. Predstavlja tudi forum, kjer se lahko študentje pritožujejo nad čimerko-li in komerkoli.
V očeh univerze predstavlja časopis va-žen študentski informator za stvari, ki se dogajajo na univerzi. Uredniki imajo popolno svobodo izražanja, toda pred za-konom so odgovomi za vse, kar objavi-jo ali napišejo. študentje so odgovorni za »bussines«, ki vse vrti okoli 60.000 do-Iarjev letno, toliko namreč stane delo. Direktorij, ki ga sestavljajo predstavniki študentov z raznih fakultet, lahko posega v finančno poslovanje, ne more pa se vmešavati v koncepte urednikov.
SABLJANJE
Časopis objavlja med drugim tudi po-lemike. V zadnjih dveh letih so se ured-niki na svoji strani »sabljali« z dvema nacionalnima voditeljema ameriške desni-ce, kakor tudi z vrsto študentskih vo-diteljev, univerzitetnih uradnikov in članov fakultet. Toda uspešni uredniki so bili tisti, ki so pri vseh stvareh skušali obdržati svoje mnenje. Močna uredniška politika vzbuja pri bralcih spoštovanje, čeprav so včasih komentarji izmišljeni in dvomljivi.
Tipična izdaja časopisa ima štiri strani vesti, dve strani športa, eno stran zabave in kulturnih dogodkov (umetnost, razsta-ve) in eno stran, ki obsega mnenja ured-nikov in pisma bralcev.
Časopis je na pogled verzija tipičnega ameriškega časopisa. Trije stolpci na prvi strani nosijo naslov »Gangsterski napad na študente«. Na isti strani, v ko-tu, pripoveduje članek o novi knjigi, ki obravnava politična vprašanja.
Spodaj so komentarji dveh govorov, ne-kega profesorja, ki je govoril o političnih gibanjih v Afriki, in drugega, ki ga je imel Herbert Morrison, prejšnji voditelj bri-tanskih laburistov.
Na eni izmed notranjih strani lahko preberemo Članek o zajtrku skupnosti katoliških študentov in vrsto raznoterih dogodkov. Druga stran se ukvarja z ne-kim predavanjem o ekonomski organiza-ciji v Sovjetski zvezi poleg članka o upo-
rabnosti cepiva proti paralizi in dve krat-ki  notici   o   delu   univerzitetnih   organov.
športna sekcija objavlja dolg članek o baseballu, o spremembah v mednarodnem nogometu in o zadnjih športnih tekmo-vanjih na univerzi.
Na zabavni in kulturni strani objavlja-jo tedenski stolpec o radijskih in TV od-dajah, prispevek o klavirskem koncertu in beležke o raznih kulturnih dogodkih. Urednikova stran je tudi v tej številki na-vadna. Tu je prispevek nekega študent-skega voditelja, ki ga je urednik v prejš-nji številki dstro napadel.
Dosti dela in branja je za majhno sku-pino študentov. Za urednika se začne de-lo že navsezgodaj zjutraj. Pregledati mo-ra svoj časopis in izdaje drugih časopi-sov.
Boj za naslednjo številko se začne ob enih popoldne, ko skliče urednik sesta-nek z uredniki strani — urednikom špor-ta, kulture, notranjih. strani itd. Uredniki pregledujejo svoje notese, pregledujejo svoje zapise in delajo načrte za reportaže in članke, pripravljajo foto material in pošiljajo mlajše »nižje« sodelavce na delo, kot je to navada. Potem pregledu-jejo že napisane članke itd.
Večji del časopisa je napisan do šestih popoldne. članke odnesejo v strojno stav-nico, kjer jih takoj »postavijo«. Toda ved-no so še razni večerni dogodki, srečanja, predavanja in tekme, ki jih bo treba vne-sti v časopis. Reporterji morajo obiskati vsa ta srečanja in potem pohiteti v re-dakcijo.
»Nižji« člani redakcije morajo biti v tiskarni ob devetih, da začnejo z branjem odtisov. Starejši člani redakcije pridejo v tiskarno ob desetih, pregledajo članke, ki zadnji čas prihajajo s terena in jih uvrščajo v časopis.
Zadnje ure so, kakor povsod pri časo-pisu, divje. Zadnja dva ali tri poročila prispejo telefonično in mlajši novinarji jih narekujejo stavcem. Vsi dogodki, ki so se pripetili na univerzi do dvanajstih zvečer, so vnešeni v tekočo številko.
Ob 1.30 je delo končano. časopis pride iz strojev okoli šestih zjutraj. študentje — novinarji spijo. Vendar je že marsika-teri med njimi na zgodnjem jutranjem predavanju — napol »mrtev«.
Po »Student Mirror« P. Breščak
LJUBLJANA: 28. novembra je obi-skala Ljubljano delegacija Medna-rodne zveze študentov, ki so jo se> stavljali trije visoki funkiconarji IVIednarodne zveze študentov (pod> predsednik, generalni sekretar in se^ kretar). Imela je razgovore s pred-stavniki UO ZŠJ o raznib študent-skih vprašanjih. Prav tako je imela razgovor v Mednarodnem študen-skem klubu s tujimi študenti, ki študirajo na naši univerzi. S tem je delegacija Mednarodne zveze štu-dentov zaključila 10 dnevni obisk v Jugoslaviji, kjer je bila gost ZŠJ.
FRANCIJA: S številom 262.000 vpi-sanih študentov na francoskih uni-verzah v letošnjem zimskem seme-stru je bil dosežen najvišji vpis V zgodovini univerz ... Letos je okoli 42.000 študentov več kot v lanskem študijskem letu; od teh je 235.000 Francozov (med njimi je 4000 do 5000 takih, ki so se vrnili iz Alžira) in okrog 27.000 tujcev.
JAPONSKA: Tretji internacionalni študentski seminar pri Keyo univer-zi (ISSK) je pred meseci zasedal v Tokiu. Več kot sto študentov, profe-sorjev in predstavnikov tujih štu-dentskih zvez je razpravljalo o temi »znanost in humanizem«. Cilj semi-narja je bil povečati pozornost ja-ponske javnosti na nevarnost atom-ske oborožitve. Seminar je dobil obeležje manifestacije študentov za mir.
ZDRUŽENA ARABSKA REPUBLI.
KA: Al Azhar, najbolj znana islam-ska teološka univerza je ta mesec odprla vrata tudi študentkam. Stu-dentje lahko poslušajo razna preda-vanja teološka niso obvezna.
ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE: Osetn ameriških univerz sodeluje v programu, ki omogoča študentom raznih fakultet študij v raznih azij-skih državah.
Telegrami
Stran 5
¦  Sprejem v Naserjevi rojstni vasi, kjer so domačini zaplesali nekaj  folklornih ple-sov. (2)
* Pogovor z domačini ob Keopsovi pira-midi in prijateljski stisk roke. (3)
¦  Sprejem pri ambasadorju v ZAR tov. Brileju je potekal v prisrčnem in prijatelj-skem vzdušju. (4)
¦  Obisk v dolini kraljev. (5)
¦  V vsakem kraju, ki smo ga obiskali, so se trudili, da bi nas čimlepše sprejeli. (6)
¦  Takole so nastopili pred občinstvom v PortSaidu. (7)
¦  Pred nastopom na televiziji. (8)
¦  Svetišče v Karnaku se nam je najglob-lje vtisnilo v spomin. Stebri, stebri, stebri... (9)
Srecanje
z
Afriko
Foto reportaža: JOCO ŽNIDARŠIČ
•  AFS »France Maroft«, zbor »Vinko Vodopivec«,
jazz orkester »Ad hoc«, » Koroški akademski oktet«
•   11 nastopov
#12 tisoč poslušalcev
•  Sprejem prisrčen
•  3500 kilometrov
•  16 dni: Kairo, Asyuth, Luxor, Minia, Tanta, Ale-
xandriaf Mahala al Kobra, Port Said
•  Uspeh: popoln
•  Vtisi: bilo je čudovito
•  Ob slovesu: pridite še!
Pet zgodbic z epilogom in nekaj ironije
PLANIL SEM V SOBO, ne da bi po-
čakal, da bi se kdo oglasil na moje trka-nje. Nisem se takoj znašel. Kadilo se je kot v dimniku. In komaj sem razločil tri obraze, ki so se vprašujoče zazrli vame. Nisem našel prave besede Zardel sem in končno le Izdavil: »Ali v tej sobi stanuje Boris čimžar?« In eden od njih mi je prizadevmo odgovoril: »Ni ga več, preselil se je. Privatno.« Zahvalil sem se in se poslovil z rahlim »nasvidenje« in »hvala lepa«. Ni pa mi ušlo to, da se je trojica, še preden sem zapustil sobo, spet poglo bila v že bogvekdaj začeto delo — tarok.
VSE SKUPAJ SE JE KONCALO V BARU. Pri polegih si je sposodil še okoli deset tisoč, si vse lepo zapisal in ob-ljubil, da bo vrnil jutri. Potem je vsako-mur plačal, kar si je zaželel. Vmes pa smo nadaljevali morečo debato o ženskah, o cenah, o novi ustavi, o indijsko-kitajski vojni... Potem je postfcl tečen ta, takoj za njim drugi, tretji je zabrisal kozarec ob tla, četrti je prisedel k drugi mizi in takoj objel okrag vratu neko žensko, po-tem se je jokal nek starejši moški, tako da se je zasmilil vsej okolici (naš peti ko-lega namreč), šesti pa sem bil jaz, ki nika-kor nisem prišel do neke pomirjevalne besede. Ko je bila ura že več kot štiri, nas je natakar s težavo spravil na cesto. Jutri bomo spali do dvanajstih, kaj pa bo za tem, se še ne ve.
DIPLOMIRALA JE TOCNO V STIRIH LETIH. štipendijo bi lahko po pogodbi dobivala še celo leto. Javila se je pri šti-penditorju. Razveselili so se njenega uspe-ha. Ker je prihranila toliko in toliko družbenega denarja, so ji dali petdeset tisoč dinarjev nagrade. Vendar je to bil šele znak za začetek težav. Ko je mlada inženirka vprašala za službo, so to vpra-šanje preslišali. Počakala je še, razumela je njihov položaj. Pa še vedno nič. Potem jim je pri sebi rekla: »Nasvidenje.« Služ-bo si je našla sama, v drugetn okraju Ni mogla bitl brez dela. Tega ni bila na-vajena. Dve tretjini mesecev njenega štu-dija je bilo tolikšno kot število njenih Izpitov.
BILA STA SLUCAJNA ZNANCA S PROVINCE. Srečala sta se po kosilu. Za hrano porabim več kot dvajset jurjev na mesec, je rekel prvi nejevoljno. Drugi je molčal. Vsi njegovi dohodki skupaj so znašali deset tisoč. Pet tisočakov je dajal za stanovanje.
VSTAL SEM OB POL ENAJSTIH. Gla-va me je bolela, utrujen sem bil. Zbudil sem se že prej, pa nisem mogel najti vzroka, da bi vstal. Moral bi študirati, pa nisem vedel, kje naj bi začel. Preveč stva-ri je bilo, jaz pa nisem imel sistema. Da, moral bi imeti sistem. Takrat je nekdo potrkal. Prišel je sosed. Pokadila sva ci-gareto, in on mi je začel tožiti: »Preda-vanje sem imel ob sedmih Zbudil sem se pravočasno, pa sem sklenil, da bom šel raje na drugo predavanje. Spet sera se ravno prav zbudil, pa sem se odločil za zadnje predavanje. Patem sem se zbudil Sele, ko že ni bilo nobenega predavanja več.« Pokadila sva še eno cigareto in rekla, da je res težko.
ZGODBICE BREZ KONCA. Lahko bi jih povedal polovioo preveč. V njih bi latoko iskal podobo idealnega študenta, vendar cilja ne bi imel pred seboj. Ide-alni študent je samo ideal nekaterih šti-penditorjev. Ideal, ki ne vedo, kam z njim. Nam vsem je ideal prazna beseda, prazna bolj, kot je bila kdajkoli. Ne spra-Sujmo se, zakaj. Zgledalo bi kot samoob-tožba; tega pa nimamo radi.
Jože Prešeren
KJESI IDEALM
ŠTUDENT?
Stran 8
Dubravka Tomšič študentom
KONCERT DUBRAVKE TOMŠIC ZA ŠTUDENTE, KI GA BO PRIPRAVILO UREDNIŠTVO TRIBUNE BO 8. JA-NUARJA 1963 OB 20.15 V VEUKI DVORANI SLOVENSKE FILHARMO NIJE. S TEM KONCERTOM ŽELIMO ČIMVEC ŠTUDENTOM PRIBLI2ATI NAŠO ZNANO UMETNICO, ZATO VAS ŽE ZDAJ VABIMO, DA SE GA UDE-LEŽITE. V TA NAMEN SO ZNIŽANE TUDI CENE VSTOPNIC, KI JIH DO-BITE V PREDPRODAJI (PO 80 IN 100 DIN) NA NAŠEM UREDNIŠTVU NA POLJANSKI CESTI ŠT. 6, DRUGO NADSTROPJE, VSAK DAN OD 11. DO 12. URE, IN TO OD 12. DO 22. DE-CEMBRA.
Foto:   Joco   Žnideršič
Vprašanje o komunikativnosti
Umetnost kot ena od resnic sveta, poe-tično ustvarjena, predpostavlja v vsakem pristopu spoznanje lastne resnice, odno-sno razumevanje sestavljenosti lastnega kreativnega akta. To odkrivanje bistva umetniškega dela, ki ga lahko imenujemo tudi odkrivanje poti v izhodišče resnice sveta, ki jo izkazuje samo umetniško de-lo. Zahteva se postopek v smislu široko razumljene metode, ki naj umetniško delo predstavlja. Tu pridemo do vprašanja ko-munikativnosti, ki je zelo obširno in se začenja izven ozkega področja umetnosti.
Transcendiranje tradicionalnega objek-ta, njegovo prenašanje nad občutljivost v neki duhovni situaciji, ki jo karakterizira razpad splošno znanih resnic in zakonito-sti, predstavljata glavno karakteristiko gibanja znotraj nove umetnosti in kaže na paralelnost poti umetnosti in moderne znanosti. Ta fenomen je posebno razviden v pogojih, ko moderna znanost v najno-vejših odkritjih pripelje od vprašanja ves sistem kauzalnosti, determinizma in po-tencialiteto. Umetniško oblikovanje tra-dicionalnega objekta se poslužuje v skoraj znanstveni metodi in njegovo izkazovanje v vseh oblikah umetniških del, pri čemer se, naravno, bistvo umetnosti ne more spremeniti (kar je predmet mnogih nespo-razumov, reagiranja novih umetniških del in pesimističnih refleksij), ampak je ne-dvomno vzrok nastajanja spoznavnih te-žav. Razložimo jih lahko kot spremljajoči pojav vsakega rušenja tradicionalnih si-stemov vrednosti.
Vprašanje komunikativnosti vsebuje to-rej v novi umetnosti svojo genezo v situa-ciji, v kateri umetnik osvobojen prirod-nega objekta spozna in umetniško prena-ša (metoda) svoj lastni objektivni objekt (primer nadrealizma). Ta naravno ustvar-Ja brez kake prirodne nujnosti čisto sub-jektivnost, ekshibicijo svobodnega subjek-ta. Treba je razumeti novo subjektivnost, ki rojeva novo objektivnost. Ta proces bo na koncu pripeljal do nove subjektivnosti in nove objektivnosti. Komunikacija v no-vih okoliščinah zahteva prevladovanje svo-jih lastnih temeljnih kategorij (kategorij, na katerih se je komuniciranje z umetni-škim delom osnovalo).
Logos tradicionalne umetnosti (osnova-ne na netransformirani obstojnosti stva-ri, samobitnosti njene oblike) in logos razumljivosti, ki sta se skozi današnjo duhovno zgodovino bolj ali manj preže-mala, postopoma postaja skupna lastnost v tem odnosu. Ta skupni logos razumeva-nja se je izgubil popolnoma že v nekih p^oznih delih (Joyce: Finnegan's Wake), zgublja pa se tudi na drugih področjih umetnosti v isti ali večji meri.
Osvobajanje tradicionalnih principov in vrednosti, kakor tudi pozitivističnih razu-mevanj spoznavnega akta predstavlja po-časen in dolgotrajen proces. Ta proces ne gre vedno vzporedno z osvobajanjem od okovov, ki preprečujejo njegovo širše spo-znanje, ki preprečujejo vzpostavljanje komunikacije. Nerazumljiv in oddaljen od človeka razvoj moderne znanosti ne pred-stavlja odločilnejše težave pri važnem problemu komuniciranja človeka z nje-nimi rezultati.
Splošna težnja po eksaktnosti v umet-nosti, težnja umetnosti, da bi bila abso-lutna slika resničnosti navezana na druge prirodne odnose (torej ne težnja po prak-tičnpsti, temveč težnja po novem objektu), rezultira isto težavnost pristopa in komu-nikacije. Temeljna povezanost človeka in umetnasti je izražena v prisotnosti neče-sa, kar človeka oddaljuje od umetnosti in tako   razkraja   njene   notranje   kvalitete.
Praktično vprašanje komunikacije člo veka in znanstvenih spoznav mora postati torej vprašanje o odnosu človeka in umet-niških spoznav, odnosno postavlja zahtevo po enaki odiočnosti v pristopu, ki bo izšel z neke druge platforme. Bližina humani-tete, ki jo umetnost bolj približuje člo vekovi biti od kakršnegakoli znanstvene-ga spoznanja, čeprav je eno in drugo pre-gneteno z ljudskim duhom v humani sme-ri in je odločilni faktor v razmišljanju o odporu poti moderne umetnosti, ki kaže izrazito težnjo k scientificiranju prirod-nega objekta in imanentne metode izka-zovanja, in s tem zadene izgubljanje skup-nega logosa razumevanja, t. j. kamunika-cije.
Marin Kuztnič
Težko bi trilo popolnoma odločno za-trditi: Kozara je slab film. V fil-mu je nekaj, kar ga ne dela po-polnoma slabega. Lahko celo rečemo, da so nekateri kadri izvrstni. če pa bi mo-ral oceniti fUm kot celoto, se ne bi mo-gel * odločiti za pozitiimo oceno. Kljub Zlati areni v Puli in kljub že marsikateri pokvali ne pričakujmo, da bo Kozara pri' nesla kaj novega v jugoslovanski film. Vse nagrade, vse pohvale gredo veliki te-mu ki jo ta film obravnava. Režiser Velj-ko Bulajič ni storil drugega, kot naka-zal, da bi iz tega bil lahko dober film. Samo to. Pozdbimo Bulajičeve tispehe v drugih filmih. ocenfujmo samo uspeh v tem filmu. čemu bi ustvarjali mit reži-serja!?
Vsebina fUma Kozara je znana. Kozara je simbol naše revolucije, simbol juna~ štva, simbol vere v zmago. Prav, da je prišla ta tema na filmsko platno, osveži nam spomin, vzpodbudi nas, naj je še ne pozabimo.
Pri scenariju ne b\ mogli ugotoviti večjih pomanjkljivosti. Očitamo mu lah-ko le po sih iskanje nekega glavnega igravca ter neko glavno igravsko skupino. Če se je scenarist že odločil zanjo, bi fo vsekakor moral razložiti. Pri opisovanju usod je preveč pozornosti posvetil manj-šemu krogu, ozadje pa nakazal vse pre' i>eč medlo. Junaki filma so nenaravni. Režiserjeva krivda je, da nas spominjajo na junake risanih stripov. Njefaova pra-va podoba je izmaličena. Tako ne vidimo borca za neko revolucionarno idejo, am-pak borca, ki hoče ugajati gledavcu. J2e-žiser se je poslužil najenostavnejših film-skih trikov za pretresljivost. Humanizem filma Kozare ne more biti resnični hu-manizem.
Vsekakor pa moram omeniti vsaj en odličen kader Kozare, saj so prizori, ki kažejo resnično pretenzijo na to, da je Kozara hotela biti dober film. Prizor po silstm je popoln, jasen, čist. Značilnost okolja, enostavnost tn neposrednost so" delujejo pri ustvarjenju vzdušja. Ta pri-zor je resnično pretresljiv. In še zaključni prizor, ki hoče biti simbolično enostaven. Ldftko ga smatramo kot epilog, ali pa kot nekako sirvtezo vsega fUma, ki naj bi poudaril vse žrtve revolucije, upora, ju-naštvo preprostega Ijudstva, boj za samo lasten obstoj in boj  za  idejo.
Film je tako razbit na dva dela. Na del, ki je bil pripravljen skrbno, počasi in premišljeno in je zato izdelan, popoln, ter del, ki je očitno bil narejen v nagli-d, zato nas s svojimi pomanjkljivostmi odbija. škoda, da ravno ta del daje fU-mu pe"at.
J.     Prešeren
KOZARA

 7////
 77/
jtfffl&ž.
Tony Kcnis pošilja pozdrave vsem študen-tom ljubljanske uinverze: »Z najboljšimi simpatijami vsem Ijubljanskim študentom«
Res, težko je napisati že dan po spek-taklu na Gospodarskem razstavišču kritiko interpretov, ne da bi ponavljali že objav-ljenih kritik o izvajalcih. Mislim, da je težko ustvariti neko novo mnenje o nasto-pajočem, posebno o takem, ki ga pozna cela Evropa ali ves svet. Opišem lahko samo subjektivne vtise, katerih pa osmega decembra ni bilo malo.
Za mene so se pričele »Elizejske polja-ne« že dan prej, v petek, ko sem s prija-teljem Tadejem obiskal v hotelu Slon komponista in pevca Tonija Renisa, ki je prispel na oddajo kot eden izmed prvih. Tonija pozna vsakdo, ki je že slišal njego-vo kompozicijo »Quando, quando, quan-do...« S to je dosegel v San Remu in na festivalu Cansonisima v Milanu izreden uspeh. Toni je... Sicer pa, kaj bi vam pisal danes, ko pa bomo objavili intervju v prihodnji številki. Za danes prejmite samo njegove prisrčne pozdrave.
PEKTA
NAGR
V petek zvečer je bila korepeticija or-kestra in vseh vokalnih in instrumentalnih solistov. Pričela se je ob šestih in končala ob enih ponoči. Adamič in Privšek sta vadi-la z godalnim in plesnim orkestrom aranž-maje skladb, ki so prihajali šele zadnji trenutek — med korepeticijo. Žal pa so bili mnogi aranžmaji napačno prepisani, tako da so še zgubljali dragoceni čas s ponravljanjem not. V soboto zjutraj )e bila generalka, a zvečer nastop.
Miško in njegov zbor
Takoj za avizom, uvodno konferenco ter kratkim nagotforom vodje OTM oddaj »Elizejskih poljan« Jacquesa Dievala je debitiral vokalni ansambel Miška Kočevar-ja. Težko je reči kaj definitivnega o tem zboru. Glasovno so popolni, toda nimajo posebnega načina interpretiranja, kar je za obstoj ansambla zelo važno. Medtem ko so ti prepevali in medtem, ko je Avstrijec Willy Fantel nastopal s svojo harmoniko in trobento, je vladala za odrom velika nervoza. Nada Kneževid se je pritoževala, da se slabo po^uti, da jo bolijo noge in da je prehlajena. Uteho je iskala v spreha-hajanju po oblačilnici.
Velik aplavz je žel tudi šved Per Lin-quist. Prepeval je skladbe Georga Ger-swina. Per je velik pevec. Diplomirani ekonomist, študira glasbo in nastopa v tnuzikalih. V Stockholmu je pel naslovno vlogo v »My Fair Lady« dve in pol leti. Posnel je že precej plošč, nastopal leto dni v Londonu, leto dni v Rimu, skratka, s petjem se ukvarja že deset let. V pogovo-ru mi je v šali dejal: »Imam dva brata, eden je pevec, drugi pa je normalen.«
Kvartet flavt Arsena Dediča, sicer vo-kalnega solista ansambla »Melos«, dobro poznamo. Je stalen gost na programih ra-dijskih postaj. Izvajal je tudi že standar-den program, vendar se mi zdi, da tak, skoraj komorni ansambel, ne spada v pro-gram oddaje, kot je »Elizejska polja«.
Kada  Kneževič:  velik smisel za  petje
Že napoved Nade je vzbudila velik aplavz. Po odpetih skladbah »Mili« in Cha, cha« je bila prav upravičeno nagra-
jena z dolgotrajnim aplavzom. Da, Nada je naša velika pevka. Ima prijeten glas, ima velik smisel za petje in veliko smisla za improvizacijo. Mirno jo lahko uvršča-mo z Gaby Novak na prvo mesto jugo slovanske jazz pevke.
Vokalnoinstrumentalni ansambel iz Skopja Magnafico sodi v povprečje an-samblov, ki se ubadajo s kompozicijami Srednje in Južne Amerike. Sicer so v Ju-goslaviji res najboljši, vendar pa v evrop-skem merilu ne bi predstavljali kaj po-sebnega. Francis Coppieters, Belgijec po narodnosti, se nam je predstavil kot soli-den pianist. Coppieters je bolj znan po svojih aranžmajih. Posebej je še ugajala izvedba »Esensko listje«. Posebnost večera je bil odličen jodlar iz Baden - Badna. Franz Lang odlično obvlada ta način vo-kalnega interpretiranja. Zato mu tudi ni izostal dolgotrajen aplavz.
Verjemite mi, prav težko je sedlati iz jodlanaja na jazz. Za jodlarjem je nastopil Ljubljanski ¦ jazz ansambel. t uibljančani so že tako vsem znani, da jc raj nepo-trebno karkoli napisati. Izvaj^.. so »Thafs a planty«, skladbo, ki so jo igrali že junija na jazz festivalu, in Kodrovo kompozicijo, ki jo je napisal za radijsko igra o črnski pevki Billie Holliday in nosi naslov »Har-lemska balada«."
Prav prijeten glas Lucie Altieri iz Rima )e marsikoga napravil sentimentalnega. To velja še posebej za izvedbo prve kompo-zicije »Tu staje sempre cu me«.
In kot zadnji v prvem delu koncerta je nastopil plesni orkester RTV Ljubljana z dirigentom Bojanom Adamičem. Prav čud-na se mi zdi izbira skladbe. Izvajali so Robežnikov »Koko blues«. Skladba, ki je namenjena bobnarju Koko Jagodicu, nam ni pokazala realne slike orkestra, obenem pa tudi Koko nima takih kvalitet, da bi žel občudovanje strokovnjakov.
Tony  Renis   in   4 M   najboljša v drugem delu programa
Jože Privšek se nam je predstavil v »Newyorški jeseni« kot aranžer in vodja orkestra. Pri pomlajenih Ljubljančanih se čuti nenehni vzpon.
Za plesnim orkestrom sta se predsta-vila najprej pianistka Ingeborg Wunder iz Berlina in Avseniki. Prva je igrala popu-
larne kompozicije klasike: Listove »Ljube-zenske sanje« in Chopinov »Valček v e-molu«. Ingeborg je prominentna pianistka, a malo klasike je prišlo kar prav poslu-šalcem v dvorani in pri radijskih sprejem-nikih. Avseniki so takoj zatem s svojim »showom« zdramili poslušalce. Nato so še sledili odličen kitarist Pierre Cavalli iz Svice, francoska pevka Simone Langlois in instrumentalni asmabel skomercializi-ranega, nekdaj odličnega jazz bobnarja Jimmija Pratta. Jimmi je s svojim ansam-blom predstavil nov ritem »bossa nova«.
Zvezda večera je bil Tony Renis, ki je seveda zapel svoj »Quando quando« in Blux. Z upravičenjem imenujejo strokov-njaki tega vitalnega dečka fenomen. Nje-gove karakteristike: izredna skromnost, enostaVhost in prijaznost.
Odlični Zagrebčani 4 M so posvetili eno točko svojega programa »Kiši«, skladbi iz Opatije 62, druga pa je bila artistična iz-vedba priljubljene popevke »Speedy Gon-zales«.
»Elzejska polja« je zaključil Dievalov ansambel »All stars«. Bili smo priča od-ličnemu ansamblu že afirmiranega piani-sta Dievala, v katerem je nastopil odiičen solist Jugoslovan Vinko Globokar.
Letošnja »Elizejska polja« so bila vse-kakor velik dogodek v letošnjem kultur-nem življenju našega glavnega mesta. Vse-kakor si želimo še več podobnih oddaj, saj nam pomagajo pri ocenjevanju doma-čih izvajalcev, obenem pa pridemo v direk-ten stik s tujimi.                    Ivo Štrakl
Pričujoča zgodba je ena iz* med tistih, ki jib zaradi groz-Ijivosti niso dovolili prirediti Hitchcoku za televizijo. Zgod-ba pripoveduje o divjačini in lovu — posebne vrste. Da pa ae bi svojih bralcev po nepo-trebnem razburjali, smo se odločili, da bomo zgodbo ob-javljali v nadaljevanjih. Tako bodo naši bralci po koščkih spoznali to najnevarnejšo div-jačino in telefoni na klinikah in bolnišnicah za živčne zlo-me ne bodo zvonili.
Piše:
Richard
Conell
»Nisem nameravai propasti,« je rekel general. »Ne-kaj sem moral narediti. Moje mišljenje je analitič-no,mr. Rainsford. Brez dvoma sem zato užival v problemih tega primera.«
»Brez dvoma, general Zarov.«
»Tako,« je nadaljeval general,« sem se vprašal, zakaj me lov več ne fascinira. Vi ste mnogo mlajši kot jaz, mr. Rainsford, in niste tako veliko lovili, toda vendar si lahko zamišljate odgovor, mar ne?«
»Kakšen je bil odgovor?«
»Preprosto takle: lov je zame prenehal biti to, kar vi imenujete »športna zadeva«. Postal je prela-hek. Ni večjega dolgočasja, kot je popolnost.«
General si je vzel novo cigareto.
»Nobena žival ni imela pri meni nobene možno-sti. To ni širokoustenje, to je matematična točnost. 2ival nima drugega kot noge in instinkt. Instinkt pa nikoli ni kos razsodnosti. Ko sem o tem raz-mišljal, je postajala stvar zame tragična, to mi lahko verjamete.«
Rainsford se je naslanjal na mizo in pozorno sle-dil generalovim besedam.
»Potem sem dobil inspiracijo,« je nadaljeval ge-neral.
»In kakšne vrste inspiracija je bila to?«
General se je smeihljal z obrazom dloveka, ki je uspel in ta uspeh podkrepil z novimi uspehi. »Mo-ral sem izumiti novo žival, da bi jo lovil,« je rekel.
»Novo žival? Vi se šalite.«
»Sploh ne,» je rekel general. »O lovu se nikoli ne šalim. Potreboval sem novo žival. Našel sem jo. Potem sem jo- prenesel sem na otok, zgradil to hišo in začel z lovom. Otok je prav dovršen za moje namene — tukaj so džungle z labirintom steza v njej, hribi m močvirja.«
»Toda žival, general Zarov?«
»Oh,« je rekel general, »ta mi. nudi najbolj raz-burljiv lov na svetu. Noben drug lov se na primer ne more primerjati s tem. Vsak dan lovim in sedaj se nifcoli ne dolgočasim, kajti ima mdivjačino, s katero lahko tekmujem v umskih sposobnostih.«
Rainsford je osupnil.
»Hotel sem idealno žival za lov,« je general razlo-žil.« »Tako sem si rekel: .Kakšni so pogoji za ideal-no divjačino?' In odgovor se je seveda glasil: Po-gum, zvitost in predvsem — imeti mora razum.«
»Toda nobena žival nima razmma,« je pripomnil Rainsford.
»Moj dragi fant,« je rekel general, »je ena, ki ga ima.«
»Toda, saj vendar ne mislite.«
»Zakaj pa ne?«
»Ne morem verjeti, da ste resni, general Zarov. To je vse skupaj gnusna šala.«
»Zakaj ne bi bil resen? Govorim o lovu.«
»Lovu? Moj bog. Zarov, to kar vi govorite, da je lov, je moritev.'«
General se je od srca nasmejal. Preiskujoče je ogledoval Rainsforda. »Nočem verjeti, da lahko v tako sodobnem in civiliziranem človeku, kakor zgle-date vi, najdejo zatočišče tako romantične ideje o vrednosti človekovega življenja. Gotovo vaše izkuš-nje iz vojne —« Umolknil je.
»... Ime ni naredilo hladnega morilca,« je končal Rainsford.
Smeh je stresai generala. »Kako nenavaden šalji-vec ste,« je rekel. »Dandanes človek ne bi pričako-val, da bo srečal mladega, vzgojenega človeka niti v Ameriki, ki bi bil tako naiven, in, če smem tako reči, človeka, ki bi imel tako stare viktorijanske poglede na žiVljenje. To je nekaj takega, kot da bi našel škatlico tobaka za njuhanje v najmodernejši limuzini... Ah, gotovo so bili vaši predniki puri-tanci. Toliko Amerikancev izvira iz njihovih vrst. Stavil bi, da boste pozabili na svoj izvor, ko se mi boste pridružili v lovu. Pri tem boste našli pravš-nje napetosti na zalogi, mr. Rainsford.«
»Hvala lepa, jaz sem lovec, ne morilec«
»Dragi moj,« je rekel general, popolnoma pomir-jeno, »zopet ta neprijetna beseda. Toda upam, da vam bom lahko dokazoval, da so vaši pomisleki povsem neutemeljeni.«
»Da?«
»življenje je trdo, s tem se ohranjuje, in moramo ga jemati trdo. Slabost sveta je za to, da ugaja mo-či sveta. Jaz sem močan, zakaj ne bi uporabil tega daru? Ce hočem loviti, zakaj ne bi? Lovim izvržke sveta, mornarje s tovornih ladij, črnce, Kitajce, belce, mešance — plemenit konj je več vreden kot dvajset takih.«
»Toda, vsi ti so Ijudje,« je vročično rekel Rains-ford.
»Točno,« je rekel general. »Zato jih tudi uporab-ljam. Imajo razum, znajo preudarjati do neke me-je. Zato so nevarni.«
»Toda kje jih dobite?«
Generalova leva roka se je v trenutku pobesila.
»Ta otok se imenuje otok ladijske pogube.« je odgovoril. Včasih jih jezni bog visokega morja pošlje sem. Včasih pa, kadar Previdnost ni tako prijazna, jaz pomagam Previdnosti-. Pridite z me-noj k oknu.«
Rainsford je šel k oknu in gledal na morje.
»Poglejte. Tam!« je rekel general in pokazal v noč.
Rainsfordove oči so videle samo temo, potem pa, ko je general pritisnil na gumb, je zagledal saj luči.
General se je hahljal. »Te zaznamujejo morsko ožino,« je rekel. Tam zdaj ni nikogar: gigantske ska-le z robovi, ki so ostri kot britev, in so kot pri-kazen s široko odprtimi čeljusti. Prav tako labio zmečkajo ladjo, kot jaz lahko zmečkam lešnik.« Pri tem je vrgel na tla oreh in ga s peto zmečkal. »Oh, da,« je rekel kot odgovor na neko vprašanje, »tukaj imam elektriko. Skušamo biti civilizirani.«
»Civilizirani? In streljate ljudi?«
Generalov obraz je preblisnila nenadna jeza, to-da bflo je le za trenutek in potem je rekel, nadvse prijazno:
»Dragi moj, kakšen mlad pravičnik ste. Rad bi vas prepričal, da ne delam tako, kot vi misiite. To bi bilo barbarsko. Moji obiskovalci dobijo dovolj hrane in vaje. Dobijo sijajno fizično kandicijo.
Se nadaljuje
Najnevarnejša
divjačina
INDEKS
IN...
BELA ZOGICA
Janez Teran, študent biotehnične fakultete (IV. letnik veterine), do-ma iz Kranja, se je ravno odprav-ljal na tekmovanje v Poznanj (na Poljskem), kjer bo branil barve Ju-goslavije na mednarodnem namiz-noteniškem prvenstvu Poljske, ko smo ga naprosili za razgovor. Star je 21 let in je že dalj časa naš na-miznoteniški reprezentant ter član namiznoteniškega kluba »Triglav« v Kranju.
•  Na vprašanje, ali odsotnost od predavanj in študija zaradi številnih potovanj na tekmovanja namiznote-niškega  kluba   »Triglav«   v  Kranju vpliva na njegov študij, je odgovo-ril: »Vpliva v precejšnji meri, ven-dar skušam svoj izostanek kasneje z intenzivnejšim  študijem  nadokna-diti.«
•  Tvoj   največji   uspeh?  —   »Le-tos   aprila   setn   skupno   z   Vojisla-vom Markovicem osvojil na evrop-skem prvenstvu v Berlinu prvo me-sto  v  igri  dvojic,  postal  evropski prvak, poleg tega pa sem bil tudi član moštva, ki je osvojilo moštve-no evropsko prvenstvo.      ^
•  Naletiš kdaj na težave oziroma nerazumevanje na fakulteti? — Ne, profesorji me razumejo in tako lah-ko sporazumno uredimo morebitne težave.«
Kaj pa odnos kluba do tebe? — — V klubu se zelo dobro razume-mo, le uprava mi noče kupiti co-pat.« (Pol v šali pol zares.)
•  Koliko časa porabiš tedensko za trening? — »Tedensko mi vzame natnizni tenis 8—10 ur.«
•  Lahko   poveš   kakšno   zanimi-vost, ki si jo doživel na enem iz-med  svojih  številnih  potovanj?  — »Bralce bo mogoče zanimalo, kako ljudje na  Kitajskem  počivajo? Na cestah, in to ne stranskih, temvcč glavnih,  na  pločnikih  in  ob  hišah č e p i j o   skupine ljudi in počivajo. Ponavljam —   čepe   počivajo. To je na prvi pogled zelo smešno, kasneje pa se človek navadi, kajti na cestah je veliko ljudi.«
•   Tvoja športna prihodnost? — »Drugo leto nameravam diplomira-ti in zato mi bo ostalo le malo časa za namizni tenis. Prevelikih ambicij nimam več in želim le, da bi se lah-ko   udeležil   svetovnega   prvenstva aprila   prihodnjega   leta,   ki   bo   v Pragi.«
•  S čim se v prostem času še ukvarjaš  razen  z  igranjem  namiz-nega tenisa? — »Do nedavnega sem bil  zaljubljen v fotografiranje,     v zadnjem času pa igram namizni no-gomet, toda ne s kovanci, kot boste verjetno  mislili, temveč s pravimi miniaturnimi igralci, ki brcnejo žo-go, če jih pritisneš na glavo.«
•  Tvoje mnenje o telesni vzgoji na   univerzi?   »Mnogo   napisanega, nič   ali   zelo   malo   storjenega,   pa tudi med študenti ni pravega zani-manja.«
•  Kaj pa športna dejavnost na tvoji fakulteti? — »Tudi pri nas je to   slabo   organizirano,   vsako   leto itnamo športniki vseh veterinarskih fakultet   Jugoslavije   svojo   »veteri-nariado« in šele zadnje dnj pred od-hodom na to tekmovanje. ki pove-zuje  študente   vse  države  med  se-boj,   lovimo   skupaj   člans   moštva, ki naj bi nas zastopali na tcm tek-movanju.
•  In še zadnje vprašanje: kakšen uspeh    pričakuješ    na    Poljskem: »Upam, da se bom prebil preko pr-vega kola.«
OBISK PRIAIMK OLIMPIJA
V NEDELJO 9. DECEMBRA JE BILO ODIGRANO ZADNJE KOLO JESENSKE-GA DELA NOGOMETNEGA PRVENSTVA DRUGE ZVEZNE LIGE. OLIMPIJA JE IGRALA SVOJO ZADNJO TEKMO V TEM DELU PRVENSTVA NA DOMACEM IGRIŠCU. NJEN NASPROTNIK JE BILO MOŠTVO RUDARJA IZ KAKNJA.
Nogometaše Akademskega nogometne-ga kluba »Olimpija« smo obiskali pri nji-hovem treningu, ki je bil obenem zadnji pred nedeljsko tekmo na stadionu ob Ti-tovi cesti. Pod vodstvom tehničnega di-rektorja in trenerja tov. Branka Elsnerja so fantje marljivo vadili. Najprej smo se zapletli v pogovor s tov. Elsnerjem. Kaj je po vašem menju poglavitni vzrok za uspehe moštva v zadnjem času?
Na to vprašanje nam je tov. Elsner od-govoril takole: »Nediscipliniranost igral-cev je bila v slovenskih moštvih vedno poglavitni vzrok za neuspeh. Sedaj, na koncu jesenskega dela prvenstva, lahko rečem, da je bila disciplina naših igralcev tako v privatnem kot v športnem življe-nju na višini. Važno dejstvo je tudi, da sestavljajo moštvo po načinu igranja raz-lični igralci, ki pa so se med seboj dobro ujeli v homogeno celoto. Pa tudi posamez-ni igralci so kvalitetno na dokaj visoki ravni. To so prav gotovo, če ne vsi, pa vsaj bistveni vzroki za uspehe našega mo-štva v zadnjem času.«
Kakšne načrte pripravljate za spomla-danski del prvenstva?
»Prepričan sem, da bomo v spomladan-skem delu igrali vsaj tako dobro, kot smo v jesenskem. Hočemo zmagovati in pobra-ti točke tako na domačem kot tudi na tu-jih igriščih. Igralci bodo kmalu dobili ne-kaj zasluženega odmora. Dne 14. I. 1963 pa bodo zopet začeli redno trenirati. Pred tem pa bomo skupno odšli na krajši od-dih v Kranjsko goro.«
Ali bi Olimpija lahko uspešno sodelo-vala v borbi z ostalimi moštvi prve zvez-ne lige, če bi se ji posrečil vstop med naj-boljše enajstorice naše države?
»Na to vprašanje sedaj ne bi odgovo-ril; raje po končanem spomladanskem delu prvenstva. Misliti na sodelovanje v prvi zvezni ligi že sedaj je zgrešeno, kajti čakajo nas še težke borbe v spomladan-skem delu prvenstva.«
Vaše rhnenje o sodnikih, ki sodijo tek-me moštev druge zvezne lige?
»Za razliko od prejšnjih let so bili sod-niki, ki so sodili tekme Olimpiji, z eno ali dvema izjemama zelo dabri. To pa je vsekakor eno od najprijetnejših presene-čenj letošnje sezone.«
Prognoza rezultata nedeljske tekme?
Zadnji uspehi zahtevajo od nas, da zma-gamo v tej tekmi in temu mnenju se pri-družujem tudi jaz, in to brez kakršnega koli podcenjevanja nasprotnika, ki ni slab.«
Badminton
REPUBLISKO PRVENSTVO
Na praznik republike se je začelo v Ljubljani 5. republiško prvenstvo v bad-mintonu. Ves dan so trajale ogorčene bor-be in šele popoldne naslednjega dne so bila na vrsti zaključna srečanja za naslove re-publiških prvakov v letu 1962. Udeležba je bila izredno številna, saj se je prijavilo skoraj 30 tekmovalcev. (Nastopilo pa jih je nekaj manj.) Kot običajno je bilo naj-več igralcev Olimpije. Dokaj številni so bili dijaki srednje šole za telesno kulturo iz Murske Sobote. V Ljubljano so prispeli pod vodstvom agilnega propagatorja bad-mintona profesorja Evgena Titana. Na prvenstvu so nastopili še člani Slavije iz Vevč, Elana iz Begunj, Sidra iz Maribora ter indonezijski študenti. Brezhibna orga-nizacija je bila y rokah ABK Olimpije.
Drugi dan tekmovanja (ko so že bili iz-ločeni slabši tekmovalci) smo videli vrsto izredno lepih borb. Poseben užitek so bile finalne tekme. Nastopajoči so igrali z an-gleškimi žogicami, ki so neprimerno lažje od domačih in tudi drugače letijo. Zato so bili tekmovalci prisiljeni uporabljati teh-niko, kakršne na prejšnjih republiških prvenstvih še nismo videli. S temi žogi-cami je mogoče mnogo bolj graditi igro. Videli smo izredno duhovite kombinacije, silno hitre in ofenzivne poteze. Navdušila nas je tudi velika borbenost tekmovalcev. Skratka — to je bil badminton, ki pred-stavlja tudi za oko izredni užitek.
Po končanem republiškem prvenstvu res lahko z optimizmom gledamo na razvoj slovenskega badmintona. Razveseljivo je to, da ne narašča samo število navdušenih fgralcev, ampak se stalno dviga tudi kva-lileta. In kaj naj rečemo o tekmovalcih Olimpije? Niso nas razočarali. Razen pri
In še zadnje vprašanje, tov. trener: Vaša največja želja?
»Slovenski nogomet naj bi stopil preko enega ali drugega predstavnika za stopni-co višje, to je, v prvo zvezno ligo. Pa še to, da bi moji varovanci dali v tekmah spomladanskega dela prvenstva vse od se-be in da bi moštvo ostalo tako homogeno ih prepojeno s takim tovarištvom, kot do-slej. Kajti na tak način se zmaguje. To je garancija uspeha in tovariški duh, ki pre-veva igralce, pomeni mnogo več, kot bi si kdo predstavljal.«
Igralci Akademskega nogometnega klu-ba so se pravkar ogrevali in pripravljali na svoj redni trening. Kot prvega smo vprašali vratarja žabjaka, katero moštvo je po njegovem mnenju najboljše v Ju-goslaviji. Odgovor se je glasil: »Parti-zan.« S tem so soglašali tudi ostali igral-ci, ki so prisostvovali razgovoru, in sicer: Velkavrh, Corn, Srbu, Oblak, Mladeno-vič in Rojina.
Na vprašanje, kaj je njegov največji uspeh, je Oblak odgovoril:  »Do sedaj ga
Gozdno gospodarstvo
UUBUANA Likozarjeva 13
s svojimi  gozdnimi obrati:
Bistrn, Kamnik, Litija, Ravnik, Škofljica in Trbovlje
čestita vsem delovnim Ijudem k prazniku republike ^ 29.  NOVEMBRU
še ni, če pa nam bo uspelo priti v prvo zvezno ligo, pa bo to gotovo moj največji uspeh. Prepričan sem, da ne bi, kolikor bi nam uspelo uvrstiti se med najboljše enastorice v državi, izpadli vz te elitne družbe.« Corn, eden najmlajših igralcev Olimpije, ima poleg nogometa še eno strast: vneto namreč zbira plošče zabav-ne glasbe. Dejal je, da bo spomladi huda borba za prvo mesto in da upa, da bo Olimpija uspela nadoknaditi majhno raz-liko v točkah, ki jo ločr od prvega mesta na tabeli. Igralec Velkavrh, ki je absol-vent kemije, je poudaril, da je najvaž-nejša kolektivna igra, ki potem rodi sa-dove — zmage. Dodal je še: »Igralci smo v zadnjem času končno našli sami sebe.«
Na zaključku pogovora smo še vse pri-sotne igralce na treningu vprašali o pro-gnozi za nedeljsko tekmo. Brez izjeme so bili v svojih odgovorih enotni in so upali v zmago Olimpije. To pa jim tudi mi od srca želimo, prav tako pa veliko uspehov v pomladanskem delu prvenstva.
T.Z.
NAJBRŽ ŠE NE VESTE,
DA...
starejših članih, kjer je postal prvak pro-fesor Titan iz Murske Sobote, so zasedli člani Olimpije vsa prva in druga mesta ter štiri od šestih tretjih mest.
Večjih presenečenj na republiškem pryen-stvu nismo oživeli. Edino Vasja Cerar, član vevške Svobode, je zasedel tretje me-sto in odrinil enega od favoritov Dančeta Poharja na četrto mesto. Nadalje nas lahko veseli, da so se uvrstili na nekatera vidna mesta tekmovalci iz Murske Sobote ter indonezijski študenti.
REZULTATI: Moški posamezno: 1. J. Drinovec (O), 2. Pavčič (O), 3. Cerar (Svo-boda), 4. Pohar (O), 5. Križman (O). — Ženske posamezno: 1. Amf (O), 2. Bogel (O), 3. Caleta (O), 4. V. Pohar (O), 5. Kav-čič (Murska Sobota). — Moški pari: 1. J. Drinovec—D Pohar (O), 2. Pavčič—J. Po-har (O), 3. Butina—Križman (O), 4. Hu-sodo—Sudvardjad (indon. štud.). — ženski pari: 1. Amf—Bogel (O), 2. V. Pohar—čaleta (O), 3. Kavčič—Kovačič (M. S.), 4. Nose— Križman (O). — Mešani pari: 1. Amf—D. Pohar (O), 2. BSgel—Pavčič (O), 3. Nose— Križamn (O), 4. J. Pohar—V. Pohar (O). — Starejši člani: 1. Titan (M. S.), 2. Pavlovec (O), 3. Mioč (O).                             R. P.
—  je  bilo  v Mehiki pred kratkiitn sve-svetovno prvenstvo  v   smučarskih   skokih na  vodi.  Zmagal   je   Mehikanec   Alvarez, ki je skočil na vodnih smučeh 26 m in s tem   postavil   nov   svetovni   rekord.,   Tudi rekord po svoje, mar ne?
—   je   v   Avstraliji   sezona   plavanja   na višku  prav  zdaj   v  mesecu   decembru.   V mestu   Perth   so   zgradili   nov   olimpijski plavalni bazen, ki je osvetljen ne le nad vodo, temveč tudi   pod   njo.   Po   dnu   ba-zena,   sredi   vsake   tekmovalne   proge,   se vleče  temna črta,  tako  da tekmovalci ne morejo   zaiti   s   proge.   Najpomembnejše pa so nove merilne naprave:  te so elek-tronske  in  o  kakšnem  nerealnem  merje-nju časov ne more   biti   več   govora.   S tem tudi ne bo več večnih prepirov sod-nikov med seboj in mučnih situacij, kot n. pr. v Rimu, ko so podelili pravemu zma-govalcu  srebrno medaljo, zlato  pa je do-bil   tekmovalec,  ki  je  priplaval  drugi  na cilj.
Prav v tem bazenu je znana avstralska plavalka Down Fraser postavila pred tednom dni nova svetovna rekordla na 100 m in 110 yardov; v času 59,6 sekunde in kot prva ženska na svetii preplavala to razdaljo prej kot v eni minuti.
V Sloveniji bi ji bil kos le Kocmur.
—   je  na  Nizozemskem  najbolj   popula-ren   šport   med  mladino   hokej   na   travi. Igrajo   ga   tako   fantje kot dekleta.    Tekmi ženskih    moštev    dveh    gimnazij v mestu Harlemu   je   prisostvovalo   nič   manj   kot 2500 gledalcev. Pri nas Iahko na prste pre-štejemo   tekme,   ki   jih   obišče   toliko   gle-dalcev.
X.Z.
Sf inga se jint
le nasmehnila
Monsfieur Hulot v Egiptu ali po doma-če: tale Mile je pa vedno za »štose«.
Priletela, videla in odprla usta   (Marjanca   namreč)
Pravijo,  da  so  v  Egiptu  krokodili
Peter se zavzema za poži-
vitev kulturnih stikov med
obema  deželama.
Kadar živalice ne pustijo spatf ali: Hulotova serenada opolnoči, ko ni bilo nobenega vedra z vodo pri roki
V Helsuildh so dobUi zlato medaljo
Tako je na končni postaji: brez preve-likega hrupa in udobnosti — troljebus pripelje, vstopiš in ni se treba prerivati. Potem lahko tudi počasi sežeš v žep in izbiraš med kovanci. Vsakdo seveda gle-da na to, da se reši najprej svetlih dinar-skih in petdinarskih, potem pa pridejo na vrsto »ta zlati«. Toda časi se spremin-jajo in z njimi ljudje in cene. Da, cene. Ko me je mama pred dvanajstimi leti prvič pripeljala v Ljubljano, mi je dala deset dinarjev, pa sem se petkrat peljal iz Most na Žale s tramvajem. Lepo se mi je zdelo... Takrat je stala vozovnica dva dinarja in dobro se spomnim, da so se takrat ljudje prav tako prerivali kot danes in sprevodniki prav tako psovali kot danes, ko plačamo po 30 dinarjev... Temu se reče zdaj kulturna postrežba. Ko-lega z Ježice, ki se dvakrat na dan pelje v mesto in je že plačal novo tarifo za me-sečno karto, je nekaj dni fcesnel in zabav-ljal čez mestni promet in podjetje (pa še čez nekatere!), potem pa se je le pomiril in optimistlčno izjavil, da mi bodo zara-di podražitve tudi štipendijo povišali. Bil je namreč vedno šaljivec ... (Foto: Sto-jan Kerbler)
SLOVESNOST V VELIKI DVORANI PRAVNE FAKULTETE
NAJVIŠJA PRIZNANJA
Pred prazniki je bila v veliki dvorani pravne fakultete slovesna podelitev nagrad gtudentom ljubljanske univerze, ki so se spomladi javili na razpis zveznega za voda za javno upravo. Zavod namreč vsa-ko leto razpiše večje število tem s področ-ja javne uprave, da bi z znanstvenimi in praktičnimi deli tudi študentje prispeva-Ii k fooljši organizaciji in boljšemu fun-kcioniranju javne uprave pri nas.
Slovesnosti so se udeležili podsekretar ZIS za zakonodajo in organizacijo oblasti Vuksan Jumovič, rektor univerze prof. dr. Makso šnuderl, član IS LRS Niko Solih, dekan pravne fakultete prof. dr. Stanko Peterin, predstojnik inštituta za javno upravo v Ljubljani prof. dr. Lado Vavpetič, dekan ekonomske fakultete prof. dr. Pavel Marc, predsedmik UO ZŠJ Janez Kooijančid in večje število fakultetnih uči-teljev in sodelavcev pravne in ekonomske fakultete ter višje politične šole Med go-Sti je bilo tudi več študentov.
Tov. Vuksan Jumovič je poudaril, da je tak način dela dal že lepe rezultate. Lani je v razpisu sodelovalo 11 študentov ljub-ljanske univerze, letos pa že 18. Pohvalil je nagrajene in dejal, da se iz predlože-nih del vidi, da so teme vzeli resno in gradivo solidno obdelali. Pri tem gre ve-lika zasluga predstojniku inštituta za jav-no upravo v Ljubljani prof. dr. Ladu Vav-petiču. V itnenu zveznega zavoda za jav-no upravo je čestital vsem nagrajencem in pozval tudi ostale študente, da še v bodoče sodelujejo pri reševanju uprav-nih vprašanj, kajti le tako bo javna upra-
va  pri  nas   obdržala  korak  s   časom  in napredkom.
Z\czni zavod za javno upravo je na po-dlagi komisijske obdelave predloženih del prisodil naši univerzi oz. našim študen-tom dve prvi in tri druge nagrade.
Prva nagrada za delo »Naloge in funkcio-niranje državnih upravnih organov, orga-nov zbornic in strokovnih združenj in nji-hovi medsebojni odnosi« je pripadla štu-dentom PF: JANKU KORENU, PETRU JAMBREKU IN MITJI VAVPETIČU.
Prvo nagrado za delo »Glavna organiza-cijska in funkcionalna vprašanja, ki so se v letu 1961 pojavila pri delu organov upra-ve v treh občinskih ljudskih odborih« so dobili študentje pravne fakultete: Milena CEFERIN, MARJETA JUNGDORFER IN VASILIJ POLIČ
Tri druge nagrade so prejeli: LOJZE FRANGE2, slušatelj visoke politične šole v Ljubljani,  za  delo  »Stalne  adborniške
komisije,« SLAVKA KEJŽAR, abs. ekono-mije, za delo »Odnosi med zavodom za so» cialno zavarovanje in zdravstvenimi usta-novami« ter ŠTEFAN HORVAT in ANICA PEŠELJ za delo »Izdelava primera in upra-vne prakse«.
Ob koncu je za besedo zaprosil tudi rektor univerze prod. dr. Maks šnuderl, ki je čestital vsem nagrajencem in dejal, naj bo to tudi vzpodbuda tistim, ki se bo-do v bodoče lotili problemov s področja javne uprave »Ta način dela, ki je iz-razito timski, zasluži vso pozornost,« je dejal tov. rektor. »Naša univerza je s pri-znanjem zveznega zavoda za JU našim študentom počaščena! Zahvaljujem se vsem tovarišem iz Beograda, ki so prišli na današnjo slovesnost, kar ji daje še večji pomen.«
Podelitvi nagrad so prisostvovali zastop-nifci tiska, radia in televizije.
T.M.
P0 SKUPŠČINI KLUBA KOPRSKIH ŠTUDENTOV
Trlbuna - glasllo Zveze Studentov — Izdaja univerzitetni odbor ZSJ — Ureja uredniškj odbor - Odgovornl urednik Jože SuSmelj; glavnl uredntir Nilco Ti6ax - Uredništvo ln uprava, Trlbuna Poljanska 6/n. tdefon 30-11» - tekoM raftun «00-14/3-561 - t/etna naročnlna 400 dlnadev, posameznl izvod 20 din -Rokoplsov ln totograflj ne vrafta-oio-- Tijsk: CV Delo. Ljubliana  l. tel   8S-52S
iribuna
Načrti za letos
Pretekli četrtek je imel klub koprskih študentov svojo letno skupščino. Udeleži-li so se je tudi predstavniki Socialistične zveze in predstavniki mladine iz okraja Koper.
Poročilo predsednika je zajelo vso prob-lematiko koprskih študentov v Ljubljani tn opozorilo na politiko štipendiranja v okraju. Ugotovljeno je napireč, da imajo nekatera podjetja v okraju zelo čuden odnos do štipendistov in štipendije smat-rajo kot socialno ustanovo, ne pomislijo pa, da morajo, če hočejo imeti v svoji to-varni dobre strokovnjake, v te strokovnja-ke tudi nekaj investirati. študentje so bi-li mnenja, da je tak odnos do študentov ln štipendiranja tam, kjer še prevladuje cehovsko mišljenje in kjer se posamezni mojstri bojijo, da bi jih mladi strokov-njak s fakulteto izrinil z majavega »stolč-
ka«, sicer bi se ne zavzemali tako vneto za to, da njihovo podjetje ne potrebuje visokošolskih diplomantov ...
Diskusija je bila plodna in pripravljena. Diskutantje so razpravljali o štipendiran-ju, o kreditiranju, ki daje ugodne pogoje, da. se ga študentje poslužujejo, zavzeli so se za organizacijo smučarskega tečaja v Kranjski gori in razpravljali o koncep-tu dela pokrajinskih sekcij Delo v pokra-jinskih sekcijah je že lani obrodilo lepe sadove, zato bo treba stem nadaljevati in vsebino tovrstnega dela še izpoponiti. Po-trebna bi bila večja povezava z mladino v občini in posameznimi odfoorniškimi ko-misijami, za kar se je zavzela predstav-nica mladine iz Kopra in poudarila, da je pripravljena študentom nuditi vso po-moč.
Odbor kluba je predlagal, da bi tudi v bodoče organizirali pohod po krajih Kopr-ske, saj je ta oblika dela najbolj nepo-sreden stik študentov s matičnim področ-jem. V februarju bodo v dijaškem domu v Kopru organizirali seminar, kjer bodo študirali občinske statute in novo ustavo. Nameravajo tudi poglobiti stike s štipen-ditorji, ki jih bodo pogosteje kot doslej vabili na sestanke sekcij, pa tudi z raz-nimi ogledi po podjetjih bi lahko opozo-rili delavske svete na pomen štipendira-nja in visokokvalificiranih kadrov.
Maribora
MARIBOR: Mariborski študentje se pritožujejo nad novo samopostrežno restavracijo »Center«, ki je bila zgrajena prvenstveno za študente, ki jih je v Mariboru že lepo število. Pritožujejo se, da je hrana slaba, cena pa previsoka.
ZAGREB: Pred kratkira so na filo-loški fakulteti priredili študentje od-delka za slavistiko večer poezije Sergeja Jesenina. Pesmi so brali v ruščini.
ZAGREB: Študentski dom Djuro Salaj postane vsako poletje zatoči. šče tujih študentov, ki potujejo po Jugoslaviji. Zdaj pa so dali študen-tje iniciativo, da bi se v Zagrebu osnoval mednarodni študentski klub. V ta namen bodo adaptirali prostore bivše študentske restavra-cije. Moderno urejen klub bo postal stičišče za domače in tuje študente ne glede na jezikovne in geografske meje.
BEOGRAD: Po podatkih sekreta-riata pravne fakultete je 198 študen-tov prvega letnika, ki so se vpisali v študijskem letu 1960-61, izgubilo status študenta. Okrog 100 študen-tov te generacije ni položilo niti enega izpita — niti predvojaške!
SARAJEVO: Pred prazniki so štu-dentje sarajevske univerze organizi-rali na Ozrenu in Bukoviku pri Sa-rajevu meduniverzitetni orientacij-ski patrolni pohod. V akciji so so-delovali študentje-planinci z vseh univerz v državi. Letošnji pohod je jubilejen — deseti po vrsti. Istočas-no se odvija tudi tekmovanje naj-boljših planinskih študentskih ekip (okrog 25) iz Beograda, Zagreba, Ljubljane, Sarajeva in Slcopja. Tek-movahje v okviru MOPP (kratica pohoda) je eno najkvalitetnejših planinskih prireditev v državi. Tek. movanje zahteva ne samo dobro po-znanje planinskih veščin, temveč tudi odlično kondicijo.
SARAJEVO: V študentskem domu, ki Inu pravijo »mesto študentov«, je bila nedavno skupščina koristni-kov tega doma. Na njej so pouda-rili, da je treba povečati odgovor-nost do družbene lastnine. Ugoto-vili so, da so v enem letu študentje povzročili za več kot 600.000 dinar-jev škode na inventarju, ki pa jo povzročajo predvsem študentje pr-vega letnika, ker srediije šole še vedno dajejo kadre z nizko stopnjo družbene zavesti in odgovornosti. Govorili so tudi o vprašanju obi-skov v študentskem domu. Pred par meseci so namreč obiske pre-povedali.
ZAGREB: Statistika govori: V Za-grebu je leta 1949 diplomiralo 793, leta 1953 1976, leta 1960 pa 2200 štu-dentov. Zanimlv je tudi podaitek, da je bilo v letu 1945-46 na zagrebški univerzi le 3 »/„ deklet od skupnega števila vpisanih študentov. Razmer-je pa se je iz leta v leto boljšalo. Naj-ugodnejše je bHo leta 1953-54, ko je bilo od skupnega števila vpisanih 36 o/0 deklet. Danes pa znaša že 40 %, čeprav je to število po letu 1955 občutno padlo.
BRIGADIRJI »TONE TOHŠIČ«! Vabimo vas na družabni večer, ki bo 17. decembra 1962 v gostilni pri »čadu« pad Rožnikom s pričet-kom ob 10. uri