Naš Lojzek. (Spomini.) Ali ste poznali našega Lojzka ? Majben je bil, kotnaj je izpolnil šest let, ko ga je ljubi Bog poklical k sebi. Še dobro se spominjam njegovih črnih kodrov, temnih, svetlih oči, ki so bile tako nemirne, smehlja-joče, a vendar tako nedolžne. Le en proseč pogled nje- govih temnih oči, — pa te je tako presunil, da si mu nehote uslišal prošnjo. Bil je Lojzek Ijubljenec svoje mamice. Pa kako je bil včasih nemiren! Cel daa je jahal svojega konjiča, tolkel na boben in zvonil z zvoncem. Če se je pa slučajno priplazila mačka v hišo, jo je prijel za prednji nogi, jo dvignil k sebi na ko-njiča, in skupaj sta »jahala«. Ko pa so prišli zvečer ata z dela, skočil je Lojzek na kolena in preobračal žepe, vprašajoč: »Ata! Ali ste kaj prinesli?« Ko pa je dobil svoje »večerno darilo«, je poprosil ateja še: »Atek! poljubite me še!« Nato so se ata nagnili k njemu , ga pobožali po lepih svetlih kodrih in ga poljubili na po-redno glavico. Z očetovih kolen se je Lojzek zopet pri-plazil do mačke, jo zopet dvignil k sebi na konja, da sta jahala in delila večerno darilo do večerje. Nekega dne, ko je bil hud mraz, se je pa naž Lojzek močno prehladil. Kašljal je, hodil žalostno po sobi in klical m&mi: »Mamica! Tu peče!« In je kazal na vroče čelo. »Potrpi, ljubček! takoj pridejo atej do-mov, pa dobiš nekaj lepega, potem bo bolje!« Tako so ga tolažili mama. Nato se je Lojzek pomiril. Sedei je k svojemu konjiču, položil vroče čelo ob konji-čevo in nemo zrl v plapolajoči ogenj v peči. Komaj je čakal večera. Mislil je, da mu bo ondaj res odleglo. Toda varal se je. Zvečer pridejo ata domov. Toda Lojzek jim ni skočil na kolena, ampak je samo po-vzdignil svojo kodrasto glavico in se jim žalostno na-smehnil. Ata stopijo k njemu pa ga dvignejo sami v naročje, mu dajo štrukelj in ga poljubijo na vroče čelo. »Ah, ata! Mene pa danes tako bolijo noge in roke. Kakor bi imel na njih težke kamnc obešene; nič ue morem z njimi! Kajneda, konjiča pa tudi bolijo, zato se noče več gugati!« Samo šc te besede je izrekel Lojzek, pa je omahnil v očetovo naročje. Ata so ga nesli v posteljico, porahljali mu blazinico in so sedli k njemu. Lojzek je mirno ležal v postelji. Zdajpazdaj je odprl motne oči in poprosil limonade. Mučila ga je huda žeja. Čez nekaj časa so ata legli k počitku, mene — Lojzkovega bratca — so pa mama vzdignili, da sem ga poljubil na potno čelo in vzdihnil: »Ljubi Bog! Daj našemu Lojzku zdravje, in jaz ti obljubim, da bom zmeraj priden, in da ga bom zmeraj imcl rad!« Lojzek je menda čutil moj poljub, odprl je oči, se nasmehnil in rekel: »Rudi! Greš z menoj?« — »Kam, Lojzek?« sem ga vprašal. Na to mi pa ni dal odgovora, ampak se je obrnil k mamici in rekel: »Kajneda, mamica, konja smem vzeti s seboj?« Nasmehnil se je še in zaprl oči. Moj pridni konjiček. Nato so me mama slekli in me deli v posteljico spat. Ko sem odmolil z mamo večerno molitev in pri-stavil očenaš še za Lojzkovo zdravje, so me mama po-krili in se vrnili k Lojzku. Žalostno so gledali svojega ljubljenca na bolniški postelji. Zdajpazdaj se jim je izvil globok vzdihljaj in prošnja k Bogu za Lojzkovo zdravje. Nenadoma pa se Lojzek strese in izpregovori: »Mamica!« »Kaj je, Lojzek?« vprašajo skrbeča matnica. »Mamica! Zakaj pa cvetice zjutraj jokajo?« »Saj ne jokajo, Ijubček!« »Jokajo, mamica, jokajo! Ali ne veste, ko smo šli onega jutra po vrtu, da so ležale na cvetličnih. obrazih solzice ?« »Saj ni res, Lojzek! To je bila rosa!« rek5 mama. 1 »Ne, mamica! Cvetice jokajo, to vem. Veste, ma-mica, pozneje pa pride ljubo solnce, pa tolaži jokajoče cvetke in jim posuši solze! In potem so zopet vesele, tako prijetno diše! Ali, mamica, povejte mi, zakaj jo-kajo cveiice ? Kajneda zato, kcr smo otroci poredni in žalirao svoje dobre mamice ! Kajneda ?« »Da, da, ljubček !« tolažijo ga mamica. »Kajne, mamica! Jaz sem priden. Zaradi mene ne jokajo cvetice!« »Seveda ne, ljubček!« Nato je Lojzek zopet zaprl oči, še enkrat globoko vzdihnil in dozdevno zadremal. Mama so pa med tem poslali po zdravnika. Ta je prišel, pregledal Lojzka in dejal mamici, da ni mnogo upanja na zdravje, ker ima otrok strašno vročico. Ko je zdravnik odšel, so tnama zbudili ateja, in skupaj sta čula pri umirajočem Lojzku. Zdajpazdaj se je Lojzek stresel, zagolčal nerazumljivo in se zopet umiril. Nenadoma se je pa močno stresel, odprl motne oči in rekel: »Mamica! Pojdite pogledat v kuhinjo, ali se moja lilija joka v lončku !« Mama vstanejo in gredo v kuhinjo pogledat. Lilija je bila lepo razcvetena; njena široka bela čaša je bila odprta — a v njej je ležala rosna kapljica. Da bi Lojzka pomirili, so dejali: »Ne joka, Lojzek. Le mirno zaspi!« In res se je Lojzek umiril. Toda skr-beči starši so opazili, da je že nastopal zadnji boj med življenjem in smrtjo. Poklicali so družino v sobo in začeli moliti na glas za umirajočega. Pri prvem očenašu je Lojzek zopet odprl oči, prestrašeno pogledal klečeče in zaklical: »Atej! Prosim konjiča!« Ata mu ga prineso, nakar se ga Lojzek krčevito oklene in zamiži. Nato še enkrat odpre široko oči, se strese in — izdihne. Ko so mamica videli svojega ljubljenca mrtvega, niso mogli več zatajevati svojih čuvstev. Šli so v ku- hinjo, se razjokali in gledali nežno Lojzkovo lilijo. Pa tudi lilija, kakor da bi čutila materino žalost, je sklo-nila svojo visoko belo glavo, — iz nje pa je spolzela debela kaplja rose, ki jo je Lojzek imenoval rožno solzico. Spolzela je in padla na mamino roko, kakor bi jih hotela potolažiti in jim izraziti svoje sožalje. Da, izrekla je svojo žalost in sožalje za Lojzkom in je še tisti dan zvenela . . . Le polagoma so se mamica utolažili. Posebno jih je pomirila tale dvojna misel: da je žalostna Mati božja vdano pretrpela še brez mere bridkejšo izgubo, in pa da je zdaj Lojzek angelček v nebesih in ima še vse bolj ljubečo mater •— Kraljico angelov. Kongreganist.