-----   394    -----
Voda v službi človekovi.
„Bodi služabnica moja!" je rekel človek vodi, in pokorna je bila volji gospodarjevi.
Nekdaj so gonili psi, osli ali konji stope v mlinih, pozneje je prevzela voda to opravilo, da moko melje iz žita. Koliko truda in žuljev je stalo gospodinjo, preden si je na žernah namlela moke za hišno potrebo! — Kmali je mlela voda v mlinih tudi semena v olje, je drobila v stopah rudo, žagala hlode v deske, obdelovala čreslo itd. To so bile pač težke dela, ktere je mogel popred človek opravljati s krepkimi rokami! Voda ga je rešila vsega tega. Pred sam okorna mašina se je mogel potem žlahnejih opravil lotiti.
„Iz malega raste veliko" — pravi nas mojster Koseški. In res malo časa le je preteklo — in voda je že tudi predla, tkala in še marsikaj druzega delala v fabrikah. Vse to je človek mogel prejšne čase sam opravljati. Kakošno je bilo pred tkanje! Kako sta se ujemala snutek in votek! Koliko dražje so bile oblačila! Zdaj izdeluje voda lepše in ceneje blago v dosti dosti krajšem času. Tudi ubožnemu je zdaj mogoče, se v nedeljo in praznik berhko obleči. Kar je voda služabnica človeku, je začelo tkavstvo se bolj razcvetati; obširneje in različneje je začelo prihajati; z njeno pomočjo človek je znaj del zdaj to zdaj uno. Na vsak sej m je prišlo uovo blago v zmiraj novih podobah (muštrih).
Kako lično suknjo nosi zdaj kmet in ubogi delavec memo prejšnih časov! Ljudje se čudijo, ko ogledujejo v starih shrambah borne obleke velikašev prejšnih časov, ko so si še hčere cesarjev in kraljev z lastnimi rokami borne oblačila same tkale. Ako bi kmetje in delavci tako obleko vidili in jo primerjali s svojo lastno dan današnji, bi se mislili velike gospode memo starih časov. Gospoda in kmet nosi zdaj žamet in svilo; nekdaj si je mogel fran-cozk kralj svilnih nogovic od enega svojih podložnikov izposojevati, ko je sprejemal gospodo. Iz ene reči pa pride deset drugih.
Kolikor več se je obleke potergalo, toliko bolj je moglo kmetijstvo napredovati; več lanu in konopel je bilo treba sejati, v daljnih krajih unkraj morja pa pavole. S tem se je tedaj tudi pri srovejših narodih obertnost zbudila, kakor nam pričujejo Egipčani pod umnim pa hudim Mehmed Alitom, kteri je v svoj dobiček, pa tudi v korist Egipčanom leno ljudstvo primoral, da so začeli vec pavole pridelovati. Tudi v najdalji del sveta, v Avstralijo, so se Evropejci preselili, in že redijo ondi toliko ovac, da pošiljajo po tisoč in tisoč centov volne v evropejske mesta na sejm. In tako je voda, izperva človeku le služabnica, bila mu kmali tudi dobrotnica.
Kaj je voda v hišnem gospodarstva, nam ni treba obširno razkladati. Obernimo se raji kar k obertnijstvu.
Tu zadenemo na dvoje, ktero je, glede na zgodovino človeške omike, silno važno. To dvoje so olarije in žganj arije. Te in une se na več strani ujemajo s kmetijstvom, kteremu so pomagale od nekdaj na noge, ker so mu velike pomočnice za živinorejo, brez ktere je kmetijstva kar riba brez vode. Kako lepo je, če se nič ne pogubi; saj natura sama tudi vse hrani in ohrani, ki iz gnoja zopet lepo dišeče cvetlice rodi! Na cunje beraške obleke piše sopet učeni gospod in cesar sam. Iz umazanega cestnega blata izdeluje bistroumni lončar krasne posodice za cvetlice. Ravno  tako   so  kmetovavcu  ostanki  olarij  in  žganjarij  v
-----   395   -----
velik prid. Koliko pitanih volov prodajajo olarji in žganjarji mesarjem in kupčija z olom (pivom) in nesrečnim žganjem prešteje milijone in milijone goldinarjev. Brez vode bi bilo oboje nemogoče.
Vprašamo zdaj: kdo izmed obeh je ostal nazadnje služabnik? — voda ali človek? V velikem gospodarstvu na ture ni nobene služnosti! Slednji služi, slednji gospoduje, ker se oba uzajemno požlahnujeta. Morebiti bo drug izgled to še bolj razjasnil. Iz kremeljna in potašeljna se je učil človek steklo (glaž) izdelovati. Kmali pa se je izuril človek v tem izdelku še bolj in je jel steklo umetno brusiti in dognal je po čedalje večji učenosti to reč tako deleč, da nareja zdaj stekla, ki ti povekšajo vsako reč, da vidiš najmanji drobce sila velike, in ti daljne reči potegnejo k tebi prav pod nos.
Prosto misel je vložil človek v steklo in s sto in stoterimi drugimi mislimi ga je navdahnilo hvaležno steklo. Zdaj še le si je odperl človek pogled v neizmerno obnebje, kakor tudi v notranjo sostavo rastljin in žival. Enojna misel, ktero je vložil v steklo, je ustvarila novo dobo s prečudnimi iznajdbami, je poderla krive misli in vraže pre-tečenih stoletij, ktere so imele zvezde obnebja za zgolj veše in v stvareh zemlje niso vidile čuda v malem, iz kte-rega se more še le velikost izsnovati. V večjem soglasji je zdaj natura; vse je človeku sorodno, vse mu blagoslov. Najmanja reč mu je sveta zavoljo velike pomembe; naj-manja reč mu je pomočnica. Cela natura mu je veličastna cerkev, v kteri mu oznanuje vsaka najmanja stvarica velikost celega stvarjenja, ktero ga obdaja povsod kot neza-popadljivo čudo. Ves svet mu je edina očetova hiša, v kteri kraljuje najlepši mir po večno enakih postavah, kterih ne more nič premeniti.
(Konec sledi.)
402
Voda v službi človekovi.
(Konec.)
Kar voda v podobi sopara sluzi maši no m, še ni veliko let. Izmislil je sicer že v letu 1699 Savarv pervo tako mašino, ktero po slovensko parnico (Dampfma-schine) imenujemo, pa še le leta 1764 jo je Anglež Janez Watt tako zboljšal, da so jo rabili v mnogoterih fabrikah, rudnikih in drugih obertnijstvih. Kar je človeku voda v podobi sopara podložna, se je začela nova ddba. Parnice na barkah in pa parnice na železnicah so prekucnile ves svet.
Najpervo so vodeni sopar vpregli v ladije na morji. Amerikanec Robert Fulton je bil pervi, kteri je začel leta 1793 skušnje s takimi ladijami delati, pa še le 1807 je doveršil s pomočjo svojega rojaka Livingstona, ame-rikanskega poslanca v Parizu, pervi parobrod, kteri se je vozil po hudsonski reki med Novim Jorkom in mestom Albanijo, v eni uri pet angležkih milj pota storivsi. Za-sramovan je umeri slavni mož leta 1815 v svoji domovini, ktera ni poznala prevažne te znajdbe. Cesar Napoleon T. sam, ko je slišal od Fultonovih skušinj na reki Senski, ga je imenoval norca: tako je svet plačeval bistroumnega moža, kteri je bil gotovo pervak pervakov tistega časa! Pa saj se tudi Krištofu Kolombu ni bolje godilo, kteri je nov svet (Ameriko) najdel! Al večja slava gre Fulton u, zakaj on je nov svet v s t vari l!
Fulton o v a iznajdba se je pa v kratkem času iz Amerike na Angiežko (1812) preselila; po rekah in pozneje na morji je gospodovala in današnje dni je terdna in gotova vez med starim in novim svetom, to je, med Evropo in Ameriko. Barke z jadri so potrebovale nekdaj 12 do 15 tednov, preden so se prepeljale iz Evrope v Ameriko; sedaj potrebujejo komaj toliko dni, in če gre po sreči, še manj. In kaj še več? Učenost pove dan današnji še celo, ktero uro bo prisopihal v to ali uno ameri-kansko mesto parobrod, kteri je odrinil to in to uro iz Evrope. Ljudem se ni več bati silovitega in strahovitega morja; bistroumnost človeška je premagala vetrove in viharje. Na parobrodu se ima človek kakor v hiši na kopnem. Ponosno in enakomerno plava veličansko poslopje čez valove morja varno in pokojno.
Skoraj ob enem času s Fultonom sta izdelala 1802 Trevishik in Vivian parno mašino za vožnjo po suhem; pa reči se sme, da je bilo to le poskušnja. Se le slavni Anglež Stephenson, oče sto in stoterih hlaponov ali jjlukamatijev",  kakor naši  kmetje ^Lokomotiv" poslovenju-
403
jejo, je izdelal parno mašino tako, da zdaj veže še tako daljne morja in dežele v kratkem času in vleče najtežeje tovore kot čaroben konj, pred kterimi bi naši predniki stermeli in rekli: >,Tega ni človek sam si izmislil; ;,hudoba" mu jevpomagala!"
Čudno je, da ljudje tako radi stare čase k novim ravno glede železnic primerjajo; pa v prostem govoru je mnogokrat veliko pomembe,   in spolnuje se stari pregovor:
Prišli bodo dnevi hude sile. Turške mule bodo Rajno pile.
In že jo pijejo, pa ne nosijo kervolokih Turkov preteklih časov, ampak otovorene ladije, ktere prenašajo pridelke in izdelke iz černega morja po Donavi in dalje po rekah ali pa železnicah iz Azije skozi Evropo v Ameriko in zopet nazaj.
Kraljica današnjega časa je parna maš ju a, bodi si na ladii ali na železnici ali v fabriki. Že zaostajajo narodi, kteri ne napredujejo neprenehoma z njo vred.
Tovori, ki so počasi lazili kakor polži po cestah, so minuli; ceneje in ložeje je potovanje in zavoljo tega tudi več ljudi potuje. Tu velja to, kar smo rekli od ceneje obleke. Parobrod premika ljudi, jih vabi v tuje dežele, da ondl sami vidijo, slišijo in skušajo.
Slednji ve, kakošna pomoč so par niče na vsako stran kupčii.
Pa tudi o mile a leti z njimi v vse kraje sveta po bukvah in časnikih.
Al človeški um še ni zadovoljen s tem, da si je sopar tako podvergel; že pošilja svoje misli, ki so se mu komaj v glavi izcimile, po telegrafu v najdalje dežele. Zavoljo tega je tudi velika pomemba v tem, da gre telegraf od nekadaj že tik železnic, ker sta si sorodna, in sta slavno overgla staro kopito sveta.
Ne bomo dalje govorili; zakaj to vse je še le začetek, kje je še konec? Prihodnost nam je zagernjena, pa reči smemo, da bo človeški um overe kraja in časa še vse bolj premagal, kakor doslej. Zgodi naj se pa to kakor kolj,  vse  se bo  nazadnje zedinilo v svobodi človeški
v najlepšem pomenu te besede!
Po K. Muller-u.