simbolizujoč s tem tudi na zunaj bolj prehod ko ločitev obeh svetov. J.Da-neša dvigne diferenciacija v ulogah Švejka in Floreta Brige. Noseč v sebi spoznanje obeh svetov, dvojno usodo, boreč se zoper angela in hudiča v sebi, stopnjuje ulogo Floreta s silo umetnika. P. Kovic le napol zadene v preveč preprostem Bogataju ekstrem berača: predstavnika boljšega brega, dočim igra Grom v premieri plastično Macafurja z razkolom v sebi kot beraški šef in advokatov oče. V Roni razvije Kovačičeva temperament in (čeprav ne izčrpno) čez trupla vodeč instinkt ženske po razkošju, pri čemer je grdi gospod sredstvo in notranja lepota beračeva napotje.
«Polkovnik Jelič» je problematično delo, ki bi brez dobre režije (Pregarc) in igre VI. Skrbinška propadlo. Ne prepričuje; patološki tip psihološko tolmačiti pomeni nemogočemu dati verjetnost, izraz. A Skrbinšek najde v liku Jeliča svojo najboljšo ulogo z naturo junaka, ki ga notranji razpad vodi v tragedijo. Tu postavi J. Kovic v prof. Veljku svojo najboljšo karakterno ulogo. J. Kovic zelo spretno zrežira «Dobrega vojaka Švejka», odigra 14 slik v dveh urah, pestro razporedi in uspešno postavi nelahke položaje. J. Daneša dvigne kreacija Švejka za favorita; igra je petnajstkrat razprodana! Omejen, famili-jaren, besedujoč in dobrodušen kljukec, ne norec, ne pozer, čehizirajoč mali človek velemesta, včasih poln ironije in humorja — drži Danes z življensko silo črto nad burko, ki jo grozi pogoltniti ta sicer neumetniški razpored slik z ohlapnim dejanjem. Ker so druge uloge pisane brez psiholoških fines in karikirane, se tudi na odru razen Stankoviča niso bogve kaj potrudili. «Živio, tatovib, veseloigro brez notranje vrednosti, postavi J. Kovic s svojo tehniško lahkoto. Manjka mu, žal, le še vsebinske note lastnega obraza; kot igralcu mu pretiravanje in razkavost pobarvata skoro vse uloge enako in tako v tej veseloigri ustvari svoj tip le napol. Železnik uveljavi spet svojo neverjetno uglajenost, Grom pogodi omejeno dobričino dobičkarja, P. Kovic kot komisar pokaže napredek.
Pričakovati se da iz vztrajnega napredovanja, da se bo s pomočjo R. Pregarca drami postavil že letos trajen umetniški temelj.                     M. Š n u d e r 1.
Iz francoske lirike.* — Francosko pesništvo XIV. in XV. stoletja doseže svoj vrh v zbirki «Sto balad» (1388), ki so veren izraz takratne poezije, vse ocvet-ličene v službi plemstva in udvorljivosti. V vrsti poetov, ki so si pridobili sloves, je Charles d'Orleans (1394—1465), izrazit «grand seigneur», ki uživa brezskrbno, lahkotno življenje na svojem gradu v Bloisju. Ch. d'Orleans ni morda pesnik po poklicu, pač pa seže sredi svojih zabav in razkošnih prireditev včasih tudi po peresu in se za oddih zamoti z urejanjem stihov, ki se mu razpredejo v gibko pesem. Njegovi rondeli, ki so še do danes ohranili svojo prvotno svežost, se odlikujejo po vitki vzvalovanosti v nasprotju s tedanjimi učenjaškimi pesmotvori, očitujejo nežna občutja in prijetna sozvočja. Najmočnejši pesnik v tem času pa je Francois Villon, ki ga nekateri smatrajo za enega največjih francoskih pesnikov sploh. Njegovo življenje (*1431—?) je temna povest mračnih pustolovščin, ki so nemirnega romarja vodile iz ječe v ječo, in potem v izgnanstvo, kjer je nesrečni pevec utonil brez duha in sluha. Njegove «Ballade», predvsem pa njegov «Grand Testament* (1462) so pretresljiv izraz duše, ki je takrat prvič sproščeno krik-
* Viri: Daniel Mornet, Histoire de la litterature et de la pensee fra^aises. Paris 1924. — Rene Lalou, Histoire de la litterature frangaise contemporaine. Paris 1922. — G. Walch, Anthologie des Poetes fran^ais contemporains. Paris 1922.
319
nila v svet, so izpoved strašne notranje drame, mestoma podsmehljiva, pa spet obupna in vsa razpaljena iz strahu pred neznano usodo, ki je rabeljsko prežala na mračnega poeta. Villonove pesmi pa so, v opreki s tedanjo dvorsko in plemiško lahkokrilo orokavičeno poezijo, odsevi iz globin skitalstva, neverjetno krute in satansko porogljive, otroško čiste in nežne obenem, ovejane z burnimi življenji klatežev, brezdomcev, pocestnic in nesrečnikov. Dočim pripada Villon še srednjemu veku, smatrajo za začetnika nove francoske poezije Ronsarda. Ronsard (1524—1585) je v svojih Odah, Elegijah in Himnah ustvaril vzorne pesmi v izčiščenem jeziku, kot ga doslej niso poznali. Močno naslonjen na Grke in Rimljane, kot je bilo takrat običajno, vendar ni okostenel v tesni odvisnosti, posnemovalnosti in v erudiciji, kajti iz njegovih stihov diha osvobojena človečnost. Vsebinsko izraža strastno ljubezen do življenja, ki se ga okleplje s pagansko čutnostjo. Smrt mu je velika sovražnica, ki mu narekuje otožno zamišljenost in mirno resnost, ki pa se nikoli ne sprevrže v grozo. Zavedajoč se bežnosti lepih doživetij in pestrega videza tudi v naravi, ki jo doživlja kot veliko pa brezčutno silo, ne išče tolažila, ampak se predaja tisti vedri resnosti, ki veje tudi iz Horacijevih pesnitev. Ronsard je bil tudi najvplivnejši član slovitega pesniškega krožka «Plejade», ki si je nadel nalogo, braniti in gojiti francoski jezik v pesništvu.
* Paul Valery (*1871) je najodličnejši pesnik v sodobni francoski literaturi. Njegova umetnost je tako svojevrstna, da je dostopna samo izbrancem, ki vidijo v njej izraz tajnostnih lepot. Stih njegov je skrajno izpiljen, zgoščen, plemenito umirjen in vsebinsko in oblikovno popoln. V Valeryjevih pesmih se prelivata v enoto čuvstvenost in umskost, zato je Valery tudi tipičen primer francoskega pesnika, ki nadaljuje sijajno tradicijo svojih prednikov, naslanjajoč se na Malherba, Racinea, Baudelaireja in Mallarmeja, uporabljajoč oblike velikih lirikov iz 17. stoletja. Izmed njegovih del omenimo: introduction a la Methode de Leonard de Vinci», «La Soiree avec M. Teste», «Etudes», «Note», «Adonis», «Eupalinos», <La Jeune Parque*. Leta 1925. je postal Valery član francoske akademije.
V vrsti kubistov, ki so vzporedno s slikarji tudi v pesništvu nastopili z izzivalnimi domislicami in križankami, so se poleg Guillaumea A p o 1 -linairea, čigar sloves se je razširil daleč po Evropi, proslavili še Max Jacob, Salmon, Aragon, Tristan Tzar a, Frangis Picabia in Jean Cocteau. Poslednji vzbuja še največ nad, da uresniči tako zvani neoimpresionizem, kajti njegova dela so bila doslej nekak barometer, ki je občutljivo zaznamoval najdrobnejši zgib bodočnjaških oblikovavcev in godbenikov. Njegove «Poesies» so mestoma že čisto dadaistične. Cocteau je znan osobito po svojem pamfletu «Le Coq et l'Arlequin», pa tudi po «Maries de la Tour Eiffels in «Potomaku», posvečenem Stravinskemu, s čimer je pesnik podčrtal svojo izrazito pripadnost najskrajnejšim novotarjem. Vzporedno s kubisti se je pojavila «mondialna> poezija (B. Cendrars: Prose du Transsiberien, Panama itd.), ki je ob višku svojega razmaha prešla v kinematografizem, kot ga je uvedel Pierre Albert-Biro t, podajajoč v «Cinema> vzorce vežb svoje «birotechnie elementaire». Birot izdaja «La Quinzaine», zvezke pesmi, člankov, črtic, poleg tega pa se udejstvuje tudi kot pisatelj lutkovnih iger («La Barbe-Bleue»), saj mu je marijonetno gledališče «visoka šola dramatične umetnosti*.                              Miran Jarc.
Urednikov  imprimaturs   12. maja  1928.