Katolišk cerkven lisi.
Danica izhaja 1 , 10 in 20. dne vsaciga mesca na celi poli, in veljii po pošti za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gld. M kr.. v tis iprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danica dan p
J J	B	---------•
XVI.	V Ljubljani 1. maliga serpana 1863.
skaruici poprej.
Ll«t 19.
Sr. Anton Pntiranski.
Pritecimo v vertic zlati. Lepih rožic si nabrati! Svet' Anton jih je sadil. Nam v zgled jih je redil.
V glavnem mestu Lizabonu Luč zasjala je Antonu. Tam se je na svet rodil; Jezus je pri njemu bil.
Že v mladosti mu cvetela Je deviitva lilja bela; Bil je kakor angel svet. Cerkve Božje žlahten cvet.
Svet' Anton po Božji volji Si meniški stan izvoli, Da bi molil noč in dan, Od ljubezni Božje vlgao.
Bil jc biser učenosti. Govorništva in modrosti; Ko je svete bukve bral, Jezus je pri njemu stal.
Pridge glas ko grom pretresa Grešno duše in telesa; Spet pa milo je donil. Ko bi rožice sadil.
Zmot prepriča krivoverce. Tolovajev terdo serce Za pokoro omeči d čudam boije milosti.
Daljnost mu je znana bila. Ve prihodnje dogodila; Vse jezike govori, .Mertve večkrat obudi.
Kar po njem je Bog na sveti Storil, kdo vse ve oateti? Vsih sirot je oče bil. Njih preganjavce krotil.
Ko mu amertna ura bije, V rokah Jezusa, Marije Vzame od sveta slovo, Ino gre v aveto neb6.
Svet* Anton, člov'k, ne pozabi! Nas v lepi vertic vabi, Rož duhovnih si nabrat Za nebeški venec zlat.
Joief Virk.
tPopoini spominki. Romanje k sv. Kervi v zgornjem Gorotanu.
V častiln i spomin štiri stolen niče slavite ljubljanske škofije popisuje
Jož. Levlenlk.
(Dalje.)
Od jezera dalje pelje zdaj cesta precej dolgo ob robu tamnega smrečja. Pospešivši korake prišel sem do vasi doljna Bela, ki stoji na meji slovenske in nemške Žile in že spada k št. Mohorski fari. Odtod pelje pot zopet skozi polja, ki so opasane na levo in desno z nizkimi gosto obraščenimi brežuljki. Vedno bolj prikrival je na-stajoči večer trudno zemljo. Čez desni grič zadonel je zdaj naenkrat mogočni klic breučečega, k večernicam va-bijočega zvona, — še en čas grem — kar se cesta krog griča okrene iu stal jc pred inuiioj prijetni ter g št, Mohorski s svojim svitlim kositarskim zvonikom. Bilo je že skoraj popolnoma tamuo, blizo dekanijske cerkve čakalo me jc spreljubo prenočišče in med tem, ko so mi razsvitljenc cerkvene okna in orgelni glasovi naznauovali, da nahajajo se pobožni šentmohorčani ravno pri večernicuh, stopil seni hrepeneče čez gostoljubni hišni prag. Sprejet sem bil, kakor sc sprejemajo naj ljubši znanci ua sveti in naj lepša
soba celega poslopja odkazana mi je bila v nočni, že zlo potrebni počitek. —
Strel in zvoneujc v zgodnje jutro naslednjega 13. julija (nedelja j nuziianuval je, tla obhajal se lo tu danes slovesu« god farnega patroua sv. Mohorja. Tudi jaz sem bil zarano na nogah. Mnogo ljudi sošlo se je bilo k jutranjemu duhovnemu, velikoveč pa še, kakor jc o tacih prilikah sploh navadno, k velikemu slovesnemu opravilu. Velika, v goti-škem zlogu zidana cerkev, ktera je zadnje leta po velikem trudu tukajšnjega c. gosp. dekana od zuotraj in zunaj skoraj vsa in pa prav krasuo prenovljena, okinčana je bila danes s svojo naj lepšo opravo; cerkveno petje pa. spremljano od orgelj iu hrumeče godbe, razlegalo se je tako lepo po prostornem svetem hramu, da kuj enacega že zdavnej nisem slišal. Smem rcci, da kadar cerkev dobi enkrat šo svoje velike nove orgije (ktere bi bile imele po obljubi orglodelca ravno danes vpervič peti), bo Božja siužba tu •osebne posueme vredna. Sploh je ta cerkev ena uaj lep-i>.n, kar sem jih jaz vidil v (io.otunu. - Popoldan po slovesnih večeruicah sem šel, ker je imel moj predrag gosto-Ijub neko posebno opravilo, v njegovi prijetni družbi uro hoda iz Šetituiohora. Vidil sem pri ti priliki, da tudi podružnice šentmohorske ne zaostajajo glede prenovljenja za faruo cerkvijo. Nazaj v terg pridši okrepčal sem se z dobro malo južiuo, mislil pa ludi kiuali ua počitek, kajti v prejšnji noči zastran velike truduosti iu zgodnjega streljanja ni bilo veliko spanju. V čast prebivavcem šentmohorskim morem reči, da ui sc motil ue z godbo, ue z drugimi nerodnostmi nočni mir in prav sladko sem zamogel spati. —
Kakor ima vsaka okolica, skoraj vsaka fara kak svoj poseben kraj odločen za posebno češčenje Marije Device, tako ima tudi Seutmohor ua bližnjem liomcu malo cerkvico, posvečeno uebeški Kraljici. Prav radi ljudje k nji romajo. V jutro naslednjega 14. julija vabil je zvon pobožne trume tje k sv. maši. Tudi jaz se jim pridružim. Nisem sicer uajdel bogato okiučanega hrama nebeške Matere Marije, pa vender ima tudi ta cerkvica vsled svoje lege nekako mikavnost. Mašno pobožnost je poviševalo vbrano petje, spremljevano s precej dobrimi orgijami. Letos bo tudi ta cerkvica prenovljena. —
Popoldan podal sem sc s svojim blagim gostoljubom pogledat nekoliko zgornju zilsko dolino. Cesta pelje iz daljnega oddelku šcutinohorskcga terga ven okrog nizkega s tamuim gojzdom obraščeuegu grička, kjer sc verh male višave kmali pokaže razgled v zgornjo Žilo. V začetku nc obeta taista ravno posebnih mikavnost. Sicer sc lepo kaže na levo tje unkraj reke Zilc Modcrnju vas z bogatim poljem; tudi visoke gore s svojimi zelenimi planinami iu pustimi goličavami — mejniki Italije — mogočno obdajajo dolino; al kmal naprej gor dobi ravnina enotno, šc bolje reči, dolgočasno podobo. Široki vodotoc potuhnjene Zilc svedoči tudi tu, tla ona Itoie biti edina vladarica cele ro-
dovituc ravnine. Ako bi se dala ta reka vladati človeški umetnosti, koliko lepega polja bi tukaj rodilo dari Božje Hianovnikom dolinceiu; al divji stranski potoki včasih s tako silo prihruše, da zalijejo iu z razno šaro pokrijejo ravnino, ustavljajo derečo Žilo, ali pa jo z ene strani široke struge v drugo potisnejo. Nasledki tacih neviht se kažejo prav pogosto. Zavolj tega se je napravila poslednje leta skoz zgornjo Žilo nova cesta. Poprejšnja stara cesta peljala je večjidel po dnu doline, je mogla dvakrat glavno reko prestopiti. in bilo je popotvanje po nji o povodnjih toliko bolj pogosto s smertno nevarnostjo sklenjeno, ker čez nektere stranske potoke zastrau široke struge ni bilo moč mostov narediti, hudourniki pa so včasih — bi rekel — v hipu prihruli od gora.
Nova cesta prične se kinali zunaj Sentmohora in je, kakor zlo \>e ceste novejših časov, prav umetno izpeljana. Der/i sfeoz in skoz precej visoko ob levem obrežju Žile, tc ua več mestih dolgo skoz robovje vsekana in je stala nek do .»o tisoč gold. stroškov. Ker se jc prejšnji deželni poglavar, plemeniti baron Šlojsnik*) /a osnovo iu izpeljavo tc »cste posebno veliko prizadeval, iu da bi sc ohranil hvaležni spomin poznim vnukom, imenuje se ona: ..Slojs-nikova testa. Še več; tam gori, kjer se dolgočasna enotno«! doline skonča in ona dobi zopet bolj prijazno podobo, postavljen jc nu mesti, kjer se okoli malega grička pridše-(iiii popotniku hipoma odpre lepi razgled v zgornji del doline. kamnitni obelisk z nemškim v skalo vsekanim na-
pisom:
..sdojeaikovit cesti."
-podaj pa:
. \ i - oceni u po-pesitelju \ Inu Istio »ovoizdelanc ceste Njih eksceleoeii il. g. J.ni >lojsniku c. k. deželnemu poglavarju gorotanskemu Itvalczna Zilska dolin*."
Kakor sem rekel, spremeni sc ud spominka dalje obraz kolu t I'nkraj reke razprostirajo se od zdaj naprej rodovitne polja, od kterih ima mende ludi mikavno lam stoječa • i na vu« Dropolje (prav Dobropoljc) svoje ime. Opomniti moram to, da ludi zgornja Zibka dolina, akoravno zdaj nemška, spadala je kdaj med kraje slovenske. — Imena \asi. »oia i. t. ti. !o jasno spričujejo. Posmehovati pa se •i »ta m hote človek, ako pomisli, kako si je ubogi Nemec terpiičil ali ue terpinčil svoje možgane, da je spravil u. pr. i/ slovenskega imena llobropoljc svoj nemški „Tropelach." **c bolj smeha vredno pa je prekerstenje vasi, ktera stoji dalje gori in je bila za danes namen iu konec mojega po-potvauja. namreč: ,.Vratna vas." Ob času beneške republike bila jc namreč cela dolina napočez z zidom prezidana, poleg imenovane vasi pa so bile napravljene vrata, klerc so se zavolj tihotapstva (kontrobantaiija) i. t. d. po noči zapirale. Toraj: Vratna vas. In kaj meniš, ljubi bravec, kako je prctolmačena ta beseda na nemški jezik ? Prav priprosto. samo — smejati se ne! „Kattcndorf" se zove. l.lejtc! tako se je napravila iz slovenske ,,Vratne"—nemška ..Podganska vas." — Pa — pustimo tc kratkočasnice.
Ilolina proti Vratni vasi je vedno prijetniša ter odpira -e proti sloveči l.okavi in Tirolskemu. Tam. kjer sc stranska pot zavije ua levo od nove kantonske ceste, napotila sva st tudi midva z mojim gostoljubom po nji iu preslopivšfa derečo Žilo bila sva zdajci na kraji svojih zelja. Ker je bilo včeraj tu cerkveno žegnanje, jc bilti ljudstvo (udi šc danes, kakor pravimo, žitlane volje, kar mi jc že poprej od dalječ naznanovalo streljanje tarče, zdaj bližej pa šc drugi prijetni iu neprijetni glasovi. Vratna vas jc mogla prejšnje čase od povodiuj silno terpeti; zakaj po ulicah je viditi toliko sipe iii proda, da hiše žc le na pol gledajo iz tla in se v slednjo gre po stopnicah doli; kakor v klet. Daljej je vas tudi še žalostna spričevavka, kako se v verskih za-
") Nama kranjeka kronovioa ima idaj arečo, imeti tega blagega gospoda ta svojega deželnega poglavarja.	Pia.
devah vse spreminja na sveti. Od kakih 50 — 60 katoliških hiš je — če se prav spominjam — ob času Lutrovega no-voverskega zaliva le kakih 11 veri očakov zvestih ostalo; druge so odpadle. Ce je pa tudi to žalostno znamnje preteklih časov, morem pa vender tudi povedati, da nova doba obeta zopet boljo prihodnost. Po naključbi sošel sem se bil tu z evangeljskim duhovnikom bližnje občine, ki je bil prav priljuden, ter sem čul od strani, da se prav prijazuo tudi katoliškemu duliovstvu bliža in se vljudno proti njemu obnaša. Dalje sem zvedil, da cvaugeljci tudi vedno bolj posnemajo obrede sv. katoliške cerkve, tla n. pr. ob časih stisk (suše i. t. d.) hodijo dežja prosit in sicer (kar je dobro pomuiti) k katoliškim cerkvam; — tla si prižigajo luči pri svojem duhovnem opravilu; da sc jim križev teden, kar pred ni bilo navadno, mora tudi en dan obhajati božja s!uba; — da celo nekteri žc pri katoliških duliovnih sv. maše najemajo i. t. d. — Omenim naj šc tu ludi verlega katolika gosp. Waldner-ja. »Slovi namreč kot podobar, ncinšk pisatelj in pesnik dalječ okrog; tudi za domačo cerkev (bila jc nekdaj o časih katoličanstva farna J si nekako zlo podviza. Kupil je zanjo stare orgije, in ker je tukaj ob določenih nedeljah tudi zunaj lare Božja služba, hoče on sam biti organist.
( Dalje nasled. )
Mz ZiM. seje deželnega zbora ljubljanskega.
Poslauec dr. Blcivveis (v slovenskem jeziku, kakor uaslcdva j: Svetli kuezoškof so tako temeljito, tako živo zagovarjali pravico duhovnikov, da se skoraj ue da šc kaj dostaviti temu.
Z oziroin vendar na današnjo obravnavo si nc morem kuj, da bi se uc poslužil tistih besedi, ki so se v tej zbornici žc uektcrekiati slišale, du namreč danes „uiit Stauncu, mit Vervvuiidciuug" vidim, da gre za ue dosti skrito overž-bo tega, kar je slavui zbor dva dni pred skleuil.
Sklep je bil uui dan gotov — tako zapisano stoji v zapisniku sitnogralicnem.
Jaz za svojo stran moram p r o t e s t o v u t i zoper to, da bi se prekucnilo, kur jc bilo že sklenjeno, — protesto-vati moram za gospoda pcrvosoduika voljo, ker to bi kazalo, da ui unidan po opravilnem redu vodil glasovanja, — proteslovati moram za voljo slavnega zbora samega, ker čudno, prečuduo bi bilo brati v stcuografičuih zapisnikih, kteri po 15 opravilnega reda morajo biti ,.eiu treucs llild der Verhandluugeu," če bi se v njih bralo, da jc rekel danes černo, kar jc rekel pred tremi dnevi belo, da je tedaj brez prevdarka unidan sklepal.
To, kar jc gosp. Dežiuau omenil zastrau bolnišnice, da tudi takrat se je zbor prijel g. iiuttiuuiiovcgu predloga, da sc jc rešil iz zadrege glasovanja, to nikakor ni priličuo današnji zadevi — bilo jc uno vse drugač.
l'o vsem tem tedaj protestujein, da bi imeli oblast danes podirati to, kar jo bilo že sklenjeuo, kur jc tedaj že doguauo.
To je formalni del, zoper kterega sciii sc primo-ruucgu čutil svoj glas povzdiguiti.
Sedaj pa to reč, ker je žc postala predmet pravde, gre premisliti šc od drugo zelo zelo važne strani.
Skakošuo pravico, vprašam, se morejo izpahniti kaplani? Kje je bila, ako to obvelja, ustavna svoboda, ktere zastava se je včasih ravuo od strani g. Dežmauove žc tako visoko povzdiguila v tej hiši?
Ce ima pravico voliti iu voljcu biti častnik vojak, zato ker no more več služiti cesarja, zakaj bi ne imel ravno te pravicc duhoveu kaplan, ki še cerkvi služi?
Ce ima pravico voliti iu voljen biti cesarsk, deželen in drug uraduik, ki je daues tukaj, jutri tam, pri kterem ee ne dela nljeden razloček: ali je kance I is t ali predstojnik, mladeneč ali starec, sakaj ne bi imel ravno te
pravice duhoven kaplan, in bi se ravno pri njem delal razloček po starosti, ali da ui privezan ua en kraj, ali da bi se gledalo na njegovo višjo ali nižjo službo, ker se vendar menda duhovniki ue delijo v ..giuajnarjc korporale," „feldvvebelne" ali „oficirje" (prav! smeh!), iu da bi potem le samo fajmošter bil „častnik" za volitev sposobeu?
Ce ima pravico voliti iu voljen biti učitelj, ki šolsko mladino uči brati, pisati, račuuiti itd., — zakaj bi je ue imel kaplan, ki jo večidel katehet, tedaj tudi učeuik v šo | i?
Ce ima pravico voliti iu voljen biti zdruvuik kirurg, ki celi rane životuc človeku, zakaj bi ne imel te pravice duhovnik kaplan, ki mu ccli dušne raue (dobro!)?
Ce tedaj povsem tem vojaštvu, uradnikom, uči-teljstvu, zdravnikom itd. ui zapeitu srenjska zbornica, kaj bi uiar le cerkvi bila?
Tega, gospoda moja! ni storila postava srenjska od leta 1849, — tega ni storil še tisti načert ne, ki nam ga je v posvet poslala leta 1859 toliko grajana Bachova vlada. — kako bi sedaj mi, ki se poganjamo za pravo ustavno svobodo, celemu visokočaMilljivemu in za narod nas toliko zasluženemu stanu kaplanov krajšali to pravico?!
Gospod Dežmaii je sicer navedel ces. postavo od 27. februarja 1850, klcia tolmači sposobnost duhovnikov za volitev, iu jo rekel, da v tej postavi stoji: „die Priester des drcifachcn kathol. llitus, vvclche dic pfurrlichc Jurisdiciioii selbststuudig ausuben.** Ali odgovoriti moram na to, da ta interpelacija jc le veljala za sreujsko postavo od leta 1849. Sedaj imamo drug predlog, in pa leto 1803. Ce bi bila vlada hotla, da bi uno staro obveljalo, bi bil vladni predlog lahko posnel tiste besedo in tisti zastareli pomen; tega pa sama vlada ui hotla, kaj bodemo mi nazaj segali v tiste čase. za voljo kterih smo srečui, da smo jih prestali?!
Vem sicer, da kakor viri In i glas v srciijskem zboru utegne marsikomu presedati, tako tudi glas od katiionsku gosposke neodvisnega kaplana, ali to uc more iiatu pravilo bili, ki motamo pravični biti vsem stanom n nijednega s kratenjem ustavnih pravic no smemo zaiiti, zlasti pa omikanega in velike časti vrednega duhovnega ne:
Zato priporočam si. zboru, naj ostane uiož beseda, iu uaj obderži, kar jc sklenil, da so 1 lil. a. volilnega reda glasi : „Die iu der OrtsseeUorge augesicllteu Geist-lichen."
Pervo otročje »r. ObhitfUo.
Navado imam, pervo sv. Obhajilo, kar sc da, slovesno obhajati; pa niso sami pervenei, ampak vsi šolarji skupej; saino de listi, ki su pervikrat, so kakor pervi uovi ženini in neveste Jezusa Kristusa; drugi, ki so že pri sv. Obhajilu bili. so pa kakor drugi iu družice. Posebno se mi potrebno zdi, tudi druge otroke privzeli, ker sam po sebi vem, kako siiu bil pervič plah, do nič prav uc pomnim, kaj in kako sc jc godilo; drugič in tretjič pa, kakor vidim, res slovesnost bolj v serce gre.
1.	Spoved vsih šolarjev iu tistih uešolcov, ki pervič k sv. Obhajilu gredo, je pred ta dau popoldue s spovednimi molitvami (in kadar ui premerzlo, do otroci lahko čakajo, je tudi večerno pozdravilo iz Memuosiua).
2.	Drugo jutro ob ' 4 ti pridejo vsi otroci v šolo, deklice z vencatu na glavi, mladenči s šopkom cvetlic ua persih.
3.	Od ondod je procesija v cerkev z banderi in trijan-čenjem vsih zvonov; pred duhovnimi gredo otroci, za njimi starši in botri. kteri so posebuo k ti slovesnosti njih ker-seneov povabljeni. Moli se sv. rožcukrauc al se pojo lav-retanske litanije.
4.	Procesija gre k kerstnimu kamnu; tam je po Me-mnosinu ponavijenje kerstne obljube: Vera, upanje, ljube-
zen, ker-tua obljuba. Potem se, kakor pri sv. kerstu. prižge sveče, ktere otroci seboj prinesejo, ali tukaj dobijo in gredo k včlikimu oltarju; poje se pc-eni pred sv. Obhajilam; in zatem se sveče ugasnejo.
5. Pridiga od sv. Obhajila itd.
0. Peta sv. maša z blagoslovama, in uied mašo pri-merjeno pesmi.
7.	Molitve pred sv. Obhajilam. Očitna spoved, slovensko
8.	Obhajanje otrok, ki po cerkvi kleče. Poje se pesem na koru brez orgel: Jezusa ljubim (Memnoziuoii |.
9.	Molitve po »v. Obhajilu in zaobljuba Jezusu.
10.	Sklepni govor pred oltarjem; opouiiiiovaujc k ljubezni do Jezusa; dc bi tega dneva ne pozabili, sc jim ka) dušnih daril v vedin spomin priporoči.
11.	Potem se sami kaj molijo, ali se lepši, če jim učitelji molijo.
12.	Nazadnje dobijo kaj jesti, da se otesajo. ker pobožnost precej dolgo terpi; dobijo podobice, nalas za t« pripravljene.
Carissimi sacerdotes Christi .le-u!
Nolile omitterc eju*modi solernuitates; vi\ enim mm potest. ijuantopcie eae teiicra corda c niimn ean'. nec ju-ventus caium umjuam obliviscetur. luiioccutes autem la-erimas, in tali occa«iouc luudi solitas, nobis in die judicii <fuam masime profutura*. imo. si Deo placuciit. nobis ct juvcutuli iu prclio-a« uiargaritas corotiac c ••ele»tis emver-teudas ecu-eo.	J o z e t Vi r k.
Of/tcft po StoreHttkem /ji (/opisi
Iz Ljubljane. Mesca rožnika so ml. -k«.t i "i 7 -i otrokaro sv. biimo podelili takole; 15. rozn v Semi« u 0"» I; 15. v Ceinomlji 372: 10. \ Starem tergu 37 *»; 17. v Vinu i 724; 18. v Dragalušu 27.*»; tU. v Podzcmlji 2M ; 21. v Metliki 5^7 ; 22. v Suhoiji 150.
iz Ljubljane. T udi poslednjo nedeljo, kakor <tiugt leia, .-e je v novi cerkvi v Temo vem patroii«ko oprav il» prav lepo in slovesno obhajalo. Domača mladost jc bila cerkev odzunaj z mlaji iu venci prelepo ozalisala: v god in v osmini je veliko ljudstva hodilo pripuročevat -e v pio-nie velikemu sv. Janezu Kcrstuiku. 1'recasi. go-p. sciucniški vodja J a-ucz Novak so imeli veliko sv. mašo med i/.vcr*iiio cerkveno glasb«, prciastita gg. ddr. And. C e baše k in l.eon V o uči u a sla pa s tehtnimi cerkvcuimi govori pobožnost povzdignila. Dopoldne iu popoldne sc zraven prelepega domačega petja la/.legali po cerkvi preizverstm glasi ljubljanskih bogoslovccv. Blagorodiii gospod Mih. Ambrož, sedanji mestni župan, kakor sploh ncutiulljivo skerbui za prid ljubljanskega mesta, imajo tudi pii teruovski cerkvi velike zasluge, ker ua njih prizadeva, kakor takratnega svetnika iu referenta v tej zadevi, jc si. magistrat, patrou. obljubil o zidavi I. 1851 lep denarni znesek, da se je moglo zidanje pričeti; brez tc obljube bi sc nikakor ue bili mogli dela lotiti. Ves slavni magistrat z gosp. županom vred je tej cerkvi prijazuo udan, iu bili so cerkveno opravilo iu prijazno pogoslovanjo g. fajmoštruvo meni druzih gg. počastili ludi imenovani mesti gosp. župan. Dobrotno domače in diugo ljubljansko prebivavstvo je z lepim darovanjem (ofrom) cerkvi lepo pomoč skazalo, ki z dctiarom iu svečami vred zuesc čez 43o gld. Cerkvenega dolga je šc Ooo gld.
Procesija o Kristusovem vncbolioriu. O tej procesiji je pred kratkim „Zg. Danica** prinesla več dopisov namreč iz Ter žica in od sv. Križa pri Kostanjevici; poslednjič jc bila prošnja izrečena, uaj bi kdo razložil to slovesnost. Gospod J. K. je, kakor so kaže iz njegovega dopisa v 14. listu, to reč že deloma pojasuil: veuder se mi zdi, da se utegne še kaj več o tem reči. Kar sc tiče teržiške procesije, je dopisovavcc tisto premalo določil; po moji vesti namreč tista uc zadeva celc fare, ampak samo
eno poddružnico, hv. Aue na Duševni ali pod Ljubeljem, iu tedaj ni toliko s praznikom Kristusovega vneboboda zvezana. Zbere se namreč samo imenovana soseska v gornjem koncu terga pri svojem bauderu; mašuik od farne cerkve ji pride naproti, iu jo opremi do te cerkve brez posebnega drugačnega opravila; soditi se da, da ta sprevod velja uarprej procesii presv. Res. Telesa, ker tisti dau se druga soseska sv. Katarine v Loiuu ravno tako vpeljuje pred velikim cerkvenim opravilom. Posebna vnebobodua procesija je pač kdaj bila v Teržiču v navadi, pa še pred cesarja Jožefa II dnevi, kakor pomuim še iz uiateruih ust. Takrat se je namreč podoba vstalega Zveličarja nlovesuo nosila okrog cerkve, po teiu v sredi cerkve ua čedno pripravljeno mizo stavila, in od tod skozi odperto lino v oboku gori vzdigovala. To je imelo ljudstvu poučititi vnebohod Gospodov. — Taka procesija je bila ua Francoskem že v šestem stoletji zui.ua. kakor piše sv. Gregor, turonski škof. (Historia Franc. I. V. c. it. — Peilicia archaeol. eccl. christ. I. IV. s. 2). V srednjih časih se je taka slovesnost obhajala po raznih cerkvah ua Fraucoskem iu ua Nemškem, kakor pričajo pisatelji o cerkvenih obredih. (Marteue de eccl. discipl. c. 28. — Duraudus Ratiouar. temp. I. VI. c. 104 J. V novejših časih se je vnebohodna procesija še ohranila ravno na Fraucoskem, kakor piše Gaume I Description des čerem, deli'egl. cath. p. VIII. I. 42), iu pa ua Nemškem, kakor pričuje Schmid (Liturgik der christkath. Religion B. II. S. 557.) V in o na k o v s k i iu v pasavski škofiji ua Bavarskem je opravilo tako: Podoba Zveličarjcva sc postavi na čedno stalo, ki ima štiri loče; po opravljenih duhovnih molitvah jo mašnik pokadi ter trikrat zapoje: „Ascendo ad Patrem meum et Patrem vestrum (grem gori k svojemu Očetu in k vašemu Očetu)!" pri tem se podoba trikrat s stalom kviško vzdigne, iu dalje sc po cerkvi v procesiji nese. V bamberški škofiji se podoba Zveličarjcva naj pred v procesiji nese okrog, po tem se v sredi cerkve postavi na mizo, kjer so sveče prižgane; tukaj mašnik podobo trikrat pokadi, iu ua to trikrat zapoje ,.Asceudo," podoba pa se trikrat z vervico kviško vzdigne, poslednjič pa sc skozi lino v cerkvenem uboku gori potegue. Pri teiu dva mladenča z verha zapojeta: „Možje Galilejski, kaj gledate v uebo?" iu diugi pevci se dalje oglasijo: „Ta Jezus ki je bil od vas vzet v uebo, bo zopet tako prišel, aleluja!" (Schmid Liturgik I. c.) To opravilo je tedaj tako , kakor je bilo kdaj v Teržiču ali pa tudi drugod na Kranjskem znano. — l'e je zdaj pri sv. Križu poleg Kostanjevice procesija o vuebohodu Kristu-sovem še znana, bi pa jez rekel, da to velja več domačemu patronskemu. kakor pa splošnemu cerkvenemu prazuiku. O patroiiskem opravilu ali bolj prav ob obletnici cerkvenega žegnanja jc bila namreč tudi diugod na Krajnskem kdaj procesija v navadi, iu se še deloma obhaja ob obletnici žegnanja vseh cerkev, 3. nedeljo mesca oktobra. Na Štajerskem in na Koroškem pa sc taka obletnica še vedno obhaja po starem, pri vsaki cerkvi o svojem poscbucni dnevi, iu tedaj se ondi tudi pri vsaki cerkvi posebej napravlja taka procesija. — Kar sc pa vnebohndne procesije tiče, taka po rimskem obredu ni navadna; ni pisanja od nje ne v misalu. ne v obredniku (lilvalu), ue v ccrinonialu. Po takem se tedaj tudi taka procesija ne obhaja ua Italijanskem, iu taW» se jc tudi opustila v naših krajih, ker sc bolj tanko deržimo rimskega obreda.	Hicinger.
Iz Dohrepolja. (Konec.) Ob nedeljah imata gospoda s podučevanjem veliko opraviti; zjutraj od 9 do 10 je šola ali uauk za fante, tudi zu tiste, kteri so že sv. Obhajilo opravili, popoldan od 1 do 2 pa za dekleta. Moram reči, dc prav veliko vsake starosti jih prihaja v šolo; tudi še žene hodijo. Učijo jih kcršauskiga nauka, ali pa jiui kaj prav podueljiviga bero. Zares je to prav lepo podučevauje, h katerim se veliko greha odverne. Prav veliko jc takih, ki iz daljuih vasi nauka čakajo, in tukaj imajo posebno
lepo priložnost kaj naučiti se, namesti po kakšnih napčnih potih hoditi ali brez prida se potikati. Tudi iz bližujih vasf vse ženstvo hitro malo doma je, in berž v šolo gre. Po keršanskim nauku pa imajo podučevanje za otroke, in poslednjič križev pot vsako nedeljo iu vsak praznik zvečer o poli sedmih. Tako si čč. gg. ob uedeljah nič počitka ne privošita. Ker pa od podučevauja govorim, naj tudi povem, de pri nas morajo vsi, kateri ho že pri sv. Obhajilu bili, do 17. leta vso zimo vsak četertek, dopoldan fantje, popoldan dekleta, k nauku hoditi, de se keršanskiga nauka prav dobro naučijo. To je prav lepo in dobro podučevanje, ker sicer otroci veči del, kadar sv. Obhajilo opravijo, malo marajo za podučevanje, iu se tako rekoč ogibljejo keršanskiga nauka, posebno tisti, kateri imajo zauikarue starše, iu torej prav hitro zabredejo v nar veči grehe, de sami ue vedo kdaj. O res, podučevauja za mladost ui nikdar preveč; sej pregovor pravi: Kar sc mlad nauči, to tud star zna!
V praznik presv. Trojice je bilo pri uas blagoslovlje-vanje dveh stranskih altarjev, Matere Božje in sv. Andreja. Vis. čast. gospod Jati. Hoicapfel, dekan ribniški, so to sv. opravilo obhajali ter imeli veliko sv. uiašo in pridigo, v kteri so fartnane pohvalili za to napravo, pa tudi razlagali, zakaj altarje postavljamo, zakaj jih blagoslovljujemo, koliko sveta daritev se ua njih opravlja, kako se pri sv. maši obnašati, zakaj podobe svetnikov v cerkev devaino, in zakaj tudi svetnike častimo, in na zadnje, kako moramo tudi lepšati altarje svojih sere. Pričujoči so bili vis. čast. gosp. Janez Brodnik, faj m. v Laščah. Res uekteri naši Dobro-poljci zaslužijo pohvaljeni bili, ker radi store, kar jim duhovni svetvajo, iu z veseljem pomagajo; ali le temu gre veči hvala, kdor jo bolj zasluži, namreč našim v. č. duhovnam. Olepšali so uam prav lepo faruo cerkev, stranske altarje veči in kamnite napravili iu vanje lepe nove, na platno malane podobe. Tu dva altarja sta tako pomenljivo narejena, de ji moram nekoliko bolj popisati. Na enim jc prelepo uialana Mati Božja z Jezusam v rokah, kteri dušaru v vicah škapulir podaja. Zgorej je sv. Mihael, in na straneh veliki podobi hv. Uršule in sv. Katariue device. Prelepe ho te deviške podobe, vsaka lepo bela, svitla, malo pozlačena, s potlačeno krouo ua glavi in lilijo v roki. Ta je pravi deviški altar, preserčui zgled vsim dekletam, kako iuienitua jc deviška čistost. Drugi altar je sv. Andreja, kjer bo tudi nova tabla; zgorej jc sv. Jožef, ob straneh sv. Alojzij in sv. Štefan, pervi spričevavec. Kakor uui devišk, tako je ta pravi mladenšk altar, mladeučem zgled in spodbudovanje k »veti čistosti. Pri ravno teh dveh altarjih spodej ste tudi presv, serci Jezusa in Marije. Tudi podružnice bodo vse nekaj olepšali in popravili, posebno dve prav lepo: cerkev matere Božje Podgorico, kjer so vse altarje prečedili in prezlatili, in je vse kakor bi bilo novo; in cerkev hv. Antona Padvanskiga na Zdenski rebri. Ta cerkev je bila že poprej prav lepa iu ima kaj čedne altarje; pa je tudi zdaj v kratkim prav lično po oboku zmalana h čudeži iz življenja hv. Antoua; ravno zdaj pa je vsa prezlačena, prebarvana in ponovljena in tako lepa, dc malo tacih podružnic, zlaHti ker ima tudi orgije. Bila je ta cerkev nekdaj dosti imenitna Božja pot. Pa ue samo za cerkve, temuč še posebno za olepšauje človeških sere si prizadevajo z vsimi močmi, dušnimi in telesnimi, naši gonpodje; Bog jim blagodaruj njih trud in prizadetev kdaj z večnim veseljem, ker mi jim kaj tacega poverniti ue moremo. — Pa tudi zamolčati ne morem, de ta dan zvečer o poli sedmih so bile dokončano za to leto prelepe Smarnice. Prišli so bili tudi čast. gosp. Toiuaž Kajdiš, kaplau iz Lašič, ter so imeli berilo in tudi zraven še lep ogovor, in brali so prelepo pesem: „Z Bogam preljubi!" Bilo je zares slovojemanje, obilno solz in zdi-hovauja. K sklepu jc bila zahvalna pesem.	J. P.
V 1'resarji so 4, nedeljo po Biukoštih patronsko opravilo posebuo slovesno opravljali. O tej priliki, kakor je
eploh navada se tudi sveče darujejo in za farno cerkev gre skerbeti celi fari, ker tukaj poglavitne duhovne dobrote vživajo. Posebne pohvale vredno je torej, da ta-krat se je bila vsa mladost cele fare svečniga darovanja ali ofra vdeležila. Bila je pa tudi mladina vsa vneta in razveseijena in do 300 sveč je bilo darovanih, vrednost vsega darovanja 316 fl. Darovavci sveč, s cerkvenimi ključarji ua čelu, so v obhodu med zvonjenjem in streljanjem v cerkev šli. Kaj lepo in slovesno je bilo, de med sv. mašo pri darovanji so vse sveče darovavcov po cerkvi bile prižgane, vse je bilo v luči. Bili so namreč vsim svečam vošeni svečki pritaknjeni, in tisti so se prižgali, tako de so sveče cele ostale. Veliko sv. mašo z asistencijo in pridigo je imel desetošolski profesor dr. Leon Vončina in je obilni množici krepko pojasuoval, kako razuzdani svet mladosti neprenehama mreže nastavlja, kako močno je treba mladini paziti po zgledu sv. Vida, de se v zaderge zapeljevanja ne vjame. — S to priliko naj še opomnimo, s koliko zaupnostjo verniki pri Materi Božji na Žalostui gori pomoči in tolažila v mnogoterih britkostih išejo. O Binkoštih, desiravuo je bilo gerdo vreme, je bilo ondi gori 590 ljudi obhajanih. Razun Binkošt so na Žalostni gori še opravila: Nedeljo po Kresu slovesnost sv. Ju-kunda, nedeljo po sv. Jakopu, veliki in mali Šmaren, v ime Marije D., roženkransko nedeljo, tretjo nedeljo po veliki noči, iu ob petkih v postu. Kdor sv. zakramente prejme in v namen sv. Očeta v ti cerkvi moli, zadobi popolnama odpaske.
V stari Loki so mil. škof pretečeuo nedeljo med lepimi slovesnostmi novi cerkvi vkladui kamen blagoslovili in vložili.
Iz Loč. Kir mi ravno šc po ušesih doni. Vaiu želim sklep tukajšnjih Smarulc naznaniti. 31. majnika smo imeli popoldan navadno slovesno šniarničuo pridigo. potem pete litanije, kakor ves mesec, z dvema blagoslovaiua pred Martinim res lepo okinčanim oltarjem, pred zadnjim blago-slovam pa: „Te Deuiu laudamus" in potem pesem za slovo. Med petimi litanijami že pribučijo oblaki, začelo je bliskati in treskati in ploha dežja sc vliva; pa kar je čudo, po taki vročinski soparici ni bilo zerna toče, kadar je po več krajih bila. Posebno me je pa v serce ginilo bliskanje iu treskanje, v cerkvi pa petje zedinjeno (g. kaplan so litanije peli in ljudstvo odpevalo), in kolikor je bolj treskalo od zunaj, toliko lepši in glasnejši je bilo petje v cerkvi, da smem reči: bilo je strašno lepo in grozno ganljivo. Ko je bila šmarnična slovesnost dokončana, se ravno nebo razvedri in svitlo solnce zopet v cerkev prisije. Ljudje. ki jih je bila cerkev natlačena, so pa še po opravilu dolgo v cerkvi Boga molili in Marii prepevali. Dvakrat je med opravilam blizo trešilo. pa ni škode naredilo. Bodi čast Bogu in
hvala Marii za toliko lepiga.....; te Smarnice so posebno
dopadle, in več ljudi se je naročilo, da jih kupim, kadar v Celje grem. —
Iz Niotraitjskiga. Nepozabljiva mi Danica ! Potožim ti, de klati se po Notranjskim že več časa škodljiva stvar; neka sleparica, ki je zdaj tu, zdaj tam, kakor ji bolj kaže, sleparica je, de ji ni kmali para. Ima namreč nekako dvoje plemen listkov (kvart), na katerih so mnoge podobe in napisi; — eni listki ji donašajo po 10, drugi po 40 novih krajcerjev. Zahaja veči del rada v Postojno. Planino, na Verhniko, iu tudi v Cerknici bila jc vžc velikokrat. Cstavlja se rada po nekterih gostilnicah. Iz teh hiš pošilja svoje oznanovavce po tergu z besedami: „Katera hoče kaj resničniga zvediti, naj gre v to in to gostilnico in bo zve-dila; ker tam je navadna gospa, katera skrivne reči na svitlobo deva; plačuje sc pa le od 10 do 40 n. kr.!•* In glejte v malo minutah je hiša polna gostov, slepivka ima pa dela, de je zadovoljna; — v malo minutah vsi zvejo po svojih željah, in se razidejo. — Potem je po tergu pogovorov veliko; ena pravi: „0 meni, meni je vse dobro in po pravici povedala; druga sc pritoži, de ji ni nič po
volji; tretja z rokami ploska: „0 dobro, zvedila sim svojiga tatu, — o kako zadovoljna sim jez tega, bolj sim zadovoljna, kakor de bi svoje blago nazaj prejela!"
Nepozabljiva mi Danica! hotel bi ti popisovati po redu napake, ktere iz te zapeljivosti izvirajo; tode tvoj list je duhovni list, in ue spodobi se vse baže napak v njega devati, to pa vem, de ti si v mnogo stvareh veliko skusila, tedaj tudi dobriga sveta o tej zadevi nam ne boš odrekla. (To je lahka in naj krajši pot. Naznani naj se gosposki, ktera, če je temu tako, bo gotovo pri tej priči slcparico dala zapreti in kaznovati, ker ni misliti, de bi tako slepar-stvo postava dopustila. Vr.) Z Bogaui! M. Turšič.
Is Gorice, 26. junija. Njih prevzvišenost naš mil. nadškof so se od svojega apostoljskega potovanja 19. u. m. vernili, ali žalibog, ue tako zdravi kakor so odšli. Ko so zavolj slabih potov prod Cerkuemu jezdili, so po nesreči s konja padli. Čeravno v nevarnosti življenja, se vendar, hvala Bogu! niso dosti poškodovali, ter upamo da Jim je sedaj popolnoma odleglo. Skerb o Njih zdravji jc bila muogo-tera, kakor so se raznašali po mestu glasovi o Njih padcu, hujši ali milši. Prečastiti gg. kanoniki so Jitn v dan Njih prihoda do Solkana naproti šli ter Jih spremljali ravno pred-poldue v Njihov dvor. Kakor se zvesta ovčica veseli svojega dobrega iu skerbnega pastirja, ki je nevarnosti življenja odšel, tako tudi mi po mnogoteri skerbi za zdravje našega milega nadpastirja, ki Jim zakličemo: Bog nam Jih še mnogo uiuogo let ohrani zdravih in veselih v blagor vsem Njihovim podložnim ovčicsui. — Vis. čast. gosp. Jan. Mozetič, kauouik, dekan, nadzornik vseh šol po škofii itd. so zavoljo zasluženja v šolah dobili privoljenje, nositi mitro o večih prazuicih v veliki cerkvi.
Iz Gorice. Naša čitavnica misli na čast sv. Cirila in Metoda v kratkem napraviti slovesno besedo z obedom. Program ui še razglašen. Kakor sc govori, bo blezo 12. iulija. Došli bodo uek pevci iz Ipavskcga, iz teržaške in tomiuske čitavuice, iu pričakuje sc gostov od vseli strani.
Marliurg, 17. rožnika, Poslednja pola življenjopisa pokojnega kneza iu škofa Antona Martina Sle m seka se tiska ; pisatelj prosi tedaj vse gospode, kteri še naročilne pole v rokah imajo, naj mu jih blagovolijo zavoljo razpošiljanja brez odlogu nazaj poslati. Delo se jc zato zakasnilo, ker je veliko obširniši postalo, kakor je bilo napovedano; obsega uamreč 20 tiskanih pol.
V Mariboru bodo 3. vel. serpana 1863 obhajali ti-sučletnico ss. Cirila in Metoda v verskem, slovstvenem iu domorodnem pomenu. Razpis več štajarskih domorodcev zastran tega pravi med drugim: Ne stoji ravno dosti o tem, kje bi se ta tisočletnica praznovala, samo da sc dostojno iu slovesno praznuje. K temu pa je treba, da se vdeležijo vsi domorodci, posebno prcbivavci stare Panonije. kajti jih veže ta svest, da so pred tisoč leti njihovi preddedi v materinski besedi poslušali nauke ss. blagosvctuikov. Pa tudi druge Slovence in Slovenc prijazno vabimo , kajti vez omike iu izobraženosti nima krajne meje, ampak sega po celem uarodu in ga jedini. Vdeležijo pa sc lehko domorodci ali s petjem ali z denarno pripomočjo za priprave iu pa z obilnim obiskovanjem pri narodni besedi, ktera bode v Mariboru pod šotorom pri Magdalenskcm predmestji zunaj novega kolodvora koroške železnice pri tako imenovanem ,.Brand-hof-u" v ponedeljek 3. avgusta. Iu tole objavljamo pričakujoči , da vsaki domorodec svojo dolžnost stori, da sc poslavi ss. Cirila in Metoda slovstveni spomin iu nju zasluge za narod naš v njegovo lastno ča-t in spodbudo. V čitavnici Mariborski dne 7. junija 1863. Choeholou-šek; dr. Dominkuš; Jedlička; Miklošič; dr. Pavlic dr. Prolog; Rupnik; šiuko; Šaman; dr. Vogriu; Čolnik na Drvanji; Divjak v Frauheimu; Glaser pri sv. Petru; llerg v Lcmbahu ; Ludikar v Gradcu; Ratej v SI. Bistrici; Rath v Krauhcimu; Šrol pri sv. Lenartu; šuc v Jerenini; dr. Vošnjak v Slov. Bistrici.
Na Dunaji IS. rožn. -—k— Ako človek pazno ogleduje sukanje današnjega sveta, kmalo »e mora prepričati, kako omahljivi so dnevi, v kterih živimo. Na planjavah, po kterih se giblje človeštvo, vzdigajo se razui viharji, mnogo jih jc. iu za vsacim se nagiblje veča ali manjša množica. Vsaki dan se verstijo nove dogodbe, mnogo žalostnih, malo veselih; dogodbe vzbujajo misli, in za mislimi se mnogokrat obračajo serca. Blagor mu. čigar umu sveti prava luč zdravega spoznanja, čigar serce se nagiblje po zmernih občutkih svete resnice; presrečeu, kdor vč hoditi za soluccm rajskega poštenja! Ni vse zlato, kar se sveti, to je /.e davuo znana resnica; ui vse sladko, kar se prilega jeziku, iu vsaka bliščoba ni žar nebeškega solnca. Solistika današnjih časov je taka, da le prelahko spelje ncskušeuo iu neprevidno pamet na led. ki se udere, in v neskončno brezno pogrezue. Hudobne in oslepljeno stranke tudi naj blažjo reč počeruijo tako. da *e prietudi tistemu, ki je prav ue pozna; utustne .-o pa tudi tako. da vejo gnjusobe pozlatiti kakor svitlo zvezdo, ali gorje človeku, ako ne ve dobrega od slabega ločiti. Omamljeno iu omamljivo modrovanje je lastuo današnjemu ča.-u. Odkritoserčnost je redka cvetlica, prehodi vse kroge društvenega življenja, in zasledi- jo malo kje. Posebno žalostne prikazni so neštevilni samomori; ni ga skoraj dneva, da ne bi noviuc kaj enacega vedile povedati. Blaga čcduost menda ni nikdar imela toliko napadnikov kakor dan danes. Kam pride človeštvo, ako pojde po taki poti naprej, kdo nc hi vganil? Med tacimi meglami pa vendar krepko ostane kraljestvo večnega Vladarja, in od časa do časa se pokazujejo .svitli meteori pravega duhu. Človeška omika je prišla tako deleč, da, kakor sc kaze. več se ne meni za vero. bodi si te ali une, da le s svojo okolico v en rog trobiš, potem si uiož po volji Božji, ali da prav rečem: p» volji človeški. Med tem pa kaloličanstvo ue miruje, marveč po prilikah odkriva premili žar nebeške bla-gos»i. in tak*» se ju v kratkem dogodila tudi ua Dunaji r-pom i n a vredna dogodba! Vojvoda pl. Gram m o n t je iskren katoličan, pa zaročen s protestautinjo. Zdaj je poslanec na cesarskem dvoru dunajskem, pred jc bil dic časa med drugim tudi v llimu. Prizadeval si je, da pridobi zarot nico .»>oji veri, pa ui se mu kar berž po sreči izšlo. Otroci pa so >c odrejali po katoliški. Ko je prišel čas. da se iiuajo podučiti za pervo sveto Obhajilo, jim jc pripeljal slovečega dunajskega pridigarja jezuita Kliukovstioma. Kmalo pa se je zaslišalo, da su je tudi vojvodinja sama po-katolicila. Kaj pravite k temu. Slovenci? — Kgo vero sentio, pult hei rimam c-se lidem nostram! —	Z Bogom!
Iz Ljubljane. Prihodnjo nedeljo, <». t. 111., ua večer bo v citavnici beseda v poslavljcuje gosp. dr. Janeza B I e i vv c i s - a. kakor dvajsetletnica njegovih ,,Novic." Podala se mu ho o tej priliki slovesno sreberua pisalna priprava z zlatim peresom, pelo se bode več pesem iu govorov besedilo.
Na Hudim pri Kovorji. kakor suio ravno zvedili, je 25. u m po polnoči sest gospodarjem vse vse pogorelo; komej -o življenje uuesli in nekaj živine oteli. Neki gospodar je itomaj svojega starega, 3 leta slepega očeta že iz plamena oducsel. Velika nesreča! Reveži po pomoči zdi-hujejo. t Dopis prihodnjič. Vr.)
Hazfjieii po keraanakem a te t o.
Ti«*oclctnica ss. Cirila iu Metoda se bo tudi v Kar-lovcu obhajala, osnovala sta jo citavnica in magistrat. Glasba bode tionela po ulicah iu veliki zvon bo slovesnost naznanil 4. mal. serpaua, j. zopet glasba in strel topov lOl; ob h obhod iz cerkve sv Trojice, pri kterem bode vse glavarstvo, cehi, šolstvo itd. Ob 'J bo imel govor v cerkvi sv. Trojice gimn. volja. vis. čast. o. Pavel Bošnjak. Ob lo velika sv. maša, pri kteri bo branje, evangelij iu koralno petje v slovenjem jeziku itd.
K obhajanju tristoletnice tridentinskega cerkvenega zbora so 22. u. m. odšli: solnograski knez vikši škof žl. Tarnoczv in mil. škofa kerški iu lavantinski, dr. Vieri in dr. Stepišnek.
V Trieiltu se je 20. u. lil. pričela tristoletnica tri-denškega cerkvenega zbora in se dokončala 21»., lo je, .-s. Petra in Pavla dan.
Naslednje katoliške škofe je 2. u. m, izvolil ruski car: Vinc. Popiel-a, korarja in vodja duhovske akademije v Varšavi, škofa za Ploczk; korarja Lubienskiga škofa za Avgustov; dekana Jan. Kaliuskiga v Lužicah za koadjutorja grešku-zedinjenega škofa v Chelmu s pravico nasledstva; prelata Pavlu llzeuuskiga v Varšavi za sufragaua ondotne vikši škofije.
Laske sladkosti. Sardinska roparska vlada zna kaj verlo katoliško Cerkev stiskati iu terpinčiti. Spoletauskcga vikšega škofa, ki ima ravno zdaj veliko opraviti s pripravami za novo cerkev pri čudežni Marii Devici blizo Spole le je ta nečedna, freimavrarska vlada v ječo vtaknila in mu britkosti dela, kakor le ve in zini. Cni dan je celo ondot-iia pošta pod pečat djala dva zvezčiča popisovanj gla-ovit-nih čudežev pii znani Marijni podobi ob špoleti. I.e-ta višji pastirje svoji cedi poslal pastirski list. kije pravo apo.-toljsko pisanje, lako tehtno in imenitno, tako piimcrno sadanjemu času, da bi si v greh šteli, ako bi lepega kosca iz njega tudi Dauičiuiui bravcem ne privosili. Apo>toljski mož piše:
..Ker uas sila, pokrita s pretvezo postavuosti, vleče z našega sedeža iu ob enem od vas, častiti bratje, in pre-Ijubljeni otroci v Jezusu Kristusu, ne vemo koliko časa bomo mogli podveržeui biti tej ljubi poskušnji Gospodovi za ktero mu hvalo dajajmo; torej se ne moicmo zderzati. da bi vam ne spregovorili toplih besed, ktere nam ta trenutek navdaja naše očetovsko serce." — Na io vikši pastir milva, da mora čedo zapustiti ob času, ko jc tako potrebno čutje pastirjevo nad njo, in razodeva, da vradi so jeli zoper vso pravico rojiti nad njim, odkar je bil ltl. kim. 1ŠG2 oudotnemu mestnemu sindiku pisiuo pisal, v kterem je branil pravice sv. Cerkve, protestiral zoper skruujeiijc Božje hiše, očital hinavšino, s ktero se hoče, da naj hi Cerkev služila v olepševanje poliliških in brezvladuih tiačclstcv itd. Višji pastir našteva še več pretvez, ktere mu je hinavska vrad-nija v hudobije štela iu ga po heriško v ječo vlekla, dasi-ravno ga jc boluhnega uušla. ..Mi pa sc čutimo mirne vesti, kakor bi bila to zu nas sniertna ura," pravi vikši škof in sedanji čas med drugim takole popisuje:
Kakšna je zgoda našega časa ? Zgoda Jopova jc. V svoji ueskoučni modrosti in v svojo čast jc Bog dopustil satanu, kakor nekdaj, terpinčiti njegovo Cerkev, iu torej pred vsim drugim njenega vidnega poglavarja, prepoterpež-Ijivega, češenega papeža Pija IX, iu z njim njegove škofe, ujegove služabnike, vernike, ki so telo sv. Cerkve. K c c c, uni versu ijuau ha bet, in maiiu tua huii t. Glej, vse kar ima, je v tvojih rokah (Jop. 1, 12). Satan, s takim dovoljenjem od Boga, počenja svoje delo. Egressusque est satan a facie Domini. In šel je satan spred obličja Gospodovega. Je mar to priličcuje samovoljno? Govorimo prenapeto? Dela vam bodo povedale: ex operihus cognoscttis. Prederzni boj, s kterim se Cerkev preganja v ubogi Italii in se perti z vso silo vanjo protestanštvo pripraviti, bodi si z bukvami, ki se trosijo, ali s šolami, ki se uapravljajo, ali z učeniki, ki v njih vero prosto učijo, kakor hočejo, ali z brezbožnimi časniki, ki vsak dan hujši scrca iu čutila spridujejo; to jc delo satanovo. Naj vikši oblast pervih ključev, bisera katoličanstva, ki jih hrani nar pobožniši, nar pohlevniši, nar slovcčniši vsih papežev, sc brez strahu tolikanj černi, zaničuje in psuje s pomočjo satanovo. Zaiiikaruost, s ktero išejo razdreti škofovsko iu duhovsko veljavo, to je delo satanovo. Ločenje, ki ga gledajo vsaditi med škofe, kteri spoluujejo poslanje, ki so ga prejeli od sv. Duha, [in med njih duhovstvo in vernike.
ki jih lisičje podpihujejo, da bi tega poslanja ne spozuali iu se nasproti puntali, je delo salauovo. Prostost, dopušena vsim brezbožnim, očitno iu po svoji volji preklinjali, kar jc nar svetejšega; — pa tudi nadleganje, obsojevanje, ob-globljevanje, ječenje škofov, duhovuih pastirjev iu pridigarjev. ker se poganjajo za pravice sv. Cerkve, za Božjo čast, iu ker brez strahu oznanujejo postavo iu voljo Gospodovo. — to so dela satanove. Metanje mnihov iu nevest Jezusa Kristusova iz njih svetili pribežališ; preguanje slavnih klošterskih naprav iz te uboge Italije, razdjanje njih tempeljnov in prebivališ in njih preobračauje v posvetuo, kterikrat celo nespodobno rabo, — to jc delo satanovo. Izreja mladine, ta studenec vclicih dobrot in velicih gorje, odmaknjena verskim napravam s pretvezo nar bolj černega obrekovanja, to jc delo satanovo itd.
Hiiu. Razloček med rimskimi Hoduljami iu sudnijaini bahaško .,liberalnih" vlad se vidi zlasti iz sedaj dokončane rovarske pravde „Fausti-Venauzi-eve" iu 8 sokrivcev v Kiiitu. V tej pravdi sc je razodelo, da jc v Rimu rovarska skrivna družba .,zgornja Italija", ktero kerui in hrani sar-diuska vlada. Ciganske deržiučeta tc družbe so druge kertovc društva: „masoni" (freimavrarjiJ, „karbonarji", „mlada Italija... iu Jjuška Italija." To roparsko in prekueijsko družbo jc bil I. 1856-50 v Rimu izlegel sardinski opravnik m je bil pri tako imenovanem „narodneui odboru" predsednik. To škorpjonsko gnejzdo jc imelo če/. 80 glavarjev po vsih mestih, ktcrc vse zdaj pozna rimska sodnija. ki so vsi biezvcrni in zviti ljudje; ima pa tudi nešlevilne svoje manjši glave in mnogotere zaupnike in zakletnikc. Ti gadje, od Sardinije pitani iu paseui, so zapeljevali k puntu vojašino in deželstvo, in njih černo delo jc segalo gori v palatinskc straže; ravno ti so nakladali davke za častne sablje i. t. d. za Viktor Kiiianvela iu druge poredneže; razširjali rovarske razpise, napravljati demonstracije" itd. Rimska vlada je vse zvedila, kako je ta rovarski odboi dopisoval naravnost s Torinom in z uradniki uropanih rimskih okrajin. Cialdini, volkodlak pri Kastellidardi, ki ni vreden imena „vojak." je tudi v to potepi ust vo zapleten. Ti ljudje, prave nesnage, so / lažnjivimi iu nesramnimi fotografijami iskali zamerzo zbudili do gaetauske junankinje in vladne napolitanske ro-dovine; imeli so celo osnovano, velikonočno saboto 18<il kralja iu kraljico umoriti, ko bi nc bile previdne naprave takiaitncga francoskega poveljnika te strahote odveruile. Iz ravno tih obravnav sc vidi, da so tudi I. 1860 iu 1802 iskali kralja Frančiška II napasti. Kako so ti nečloveki papeževo vlado in naprave černili, koliko obrekovali in lagali po svetu, si jc lahko misliti. V pismu s 6000 podpisi do Napoleona III iu Viktor Kiiianvela so vsaktere lažnjive iu čez vso mero presiljenc tožbe zastran rimskih ječ itd. po svetu raztrosili; ta preiskava pa jc razodela, da jc 17 skrivnih družnikov imena mnogoterih oseb pisalo, ter so iskali pri vsakem drugačuo pisanje posnemati. Prizadevali so se rovarji z mnogoterim orožjem oskerbeti. Nekemu puškarju so o nekaki priliki kar oči zavezali in so ga vlekli v skriven kraj, kjer jim jc puške delal. 35 zažigavnih inašiu so bili v mal. travnu 1861 v Rim privlekli in so med drugimi hudodelstvi svisle ali seneuske pode požigali, iu tako ljudi dražili in zoper papeževo vlado huskali. Ravno ti uečedueži so dajali in sprejemali povelja , papeževe vojake iu Napoli-tance. ki uiso hotli v roparsko vojno, izined živih potrebiti. ako bi bili ti uesrečni prisiljeni v bolnišnico pribežati. Kakošne reči iu laži so taki možje po časnikih zoper Rim, papeža itd. v svet trobili, se da lahko misliti. Tudi ni prav uič čudno, da so imeli po vsih krajih svoje pomagače; sej so se celo po naši deželi včasi take čudue reči trosile, da je vsak le malo umen mogel spoznati, da to je prava peklenska hudobija izmislila iz hudobnih namenov. — Zdaj naj kdo take gerde in nezdušne hudodelnike primeri u. p. s poljskimi rovarji, in pa rusovske sodbe z rimskimi. Iz te iiiieuovaoe rimske sodbe ni nobeden k smerti obsojen, ampak
3 po 20 let v ječo, nekteri po 15. po leti itd Tako dela Cerkev, čez ktero sc ..Presse" iu drugi časniki tako radi lažejo iu marsiktere bose pravljice po svetu vejejo, ki so jih uni laški prckucuhi iz sovraštva skuhali.
Ilishruk. 17. u. iii. je bila v Ab-am-u molile« neke ubožne osebe prav prečudno u-lišana. Ze delj «a.-a je, kar so ji bili udje iu tudi jezik odpovedali; ta dan pa je na priprošnjo preblažene Marije Device kakor v enem trenutku zopet dobila gibanje udov in jezika ob enem. da je zopet jela govoriti. Po toliki milosti jc začela Boga na glas častiti in Marijo tako glasno hvaliti, da m» lili vsi pričujoči silno pretreseni. V zahvalo za toliko milost sr jc obhajala 19. u. iii. pri čudežnem altarji slovesna sv maša.
Jonske otoke bo vender Anglija res Grecii ventila, l.oid komisar jonskih otokov jc dobil vradtio naznanilo zastran tega odstopa, in zvonovi so naznanili prebit a\>tvu na Kervu ..to veselo novico," ki se sicer ne \«-. ct bo za ondotne katoličane vesela ali ne, ker greška prenapetost zoper katoličaiistvo je dobro znana, ljudstvo jc neki to naznanilo sprejelo z vesoljnim veseljem iu radovanicm
i je ti ni h i, Jnbethn in tesnilni.
Iloi. -Compagni je dva dni kričal v toiin«ki zbornici zoper tisto, ki ie dve leti poprej v lavno ti zbori!« i itkcl. da je uicrtvo. Kričal pa je moy zoper časno p««»c*'to -v. Očeta. Časna oblast cerkvena več ne živi. je rekel llon-Compagui 26. »«>ra l^til . iu grof Kav ur je slikal med smehom in ploskom. V rožniku l**<>3 pa je Ka\ui pat«. Pij l\ gospoduje častitljivo v Vatikanu, iu II«.n -<«<nipagni si v Torinu šobe grize iu kriči zoper casii«« «dda»* papeževo, ki je «lvč leti poprej ozuanoval. «la je meriva.	V Me-
hiki (je boljši pisava. kakor pa v Mcksiki. k|er »panjski v se tako ne izgovarjaj so se cesarski ««rli \oj-k««\ali za zatirano k a t o I i č u u s t v o. zalastino. ki ui imelatat ha, /;i očitno pra\ico. žaljeno od neusmiljenega io»ai-kcga tii-nostva Ileiiita Juarcz-a iu njegovih mešelarjet. katoličani imajo za kej veseliti sc te zmage in vošili Napol« «»uu «lru-zili enačili v«ijsk in družili enacih zuiiig. — Tako pi-e ...\r-inonia." — Soproga lord-llerbv-cva ua Angleškem j«. v katoliško Cerkev prestopila. Oudotui oratoiiaui . te« i del preobcinjeni anglikanski duhovni, mi že skorej ves okraj . t kterem stanujejo, pokatoličili. „l)as ist zum kalludischttcrdcii!" — Tudi turk sc kaj nauči, namreč: pri I as to vat i si. \ bolj razumljivi besedi rečeno: r«»pati Bosanski vc/.ii je katoliškim greškim kristjanom polja ob Savi. ki «•«' iih obdelali iu rodovitne storili. p«»ropal, iu ondi za turke. ki so iz Serbije pobegnili, nove mesta «lclajo. Prebivat »-t / Orožjega so turški vojaki s silo pregnali, ker niso hotli z lepo iti. Ni čudo. če tudi turk «lelu . kakor kristjana vidi delali, in kak«ir jc sam «lclal svoje «lui . ko si j«; lep«- slovanske okrajine prisvojil. Slavus — smo hotli reci - pau-per ubitjuc jacet. — Iz lliiua je 18. u. in. odrinil kardinal Rcisach z 2 vikšima škofoma v Tridcnt k obhajanju sv. leta zavolj tridentinskega cerkvenega zbora. — Nekdanji grof Mastai je bil v Sinigalii «»o. servitom zemljišč kupil in napravil cerkev iu samostan ,,San-Martim»" iz svojega premoženja. Sardinska tladu pa je s častitimi «»o. miiibi storila precej gerši kot tlela madžarski ropar Patko. kajti Patko poropa, pa gre: sardinska ..liberalna" vla«ia pa je uboge mnihe iz njih posestva iztirala. Menda slehern ve. da vstauovnik grof Mastai so sedanji papež Pij IX. ki s«» zra-veu kupnine šc 300.000 škudov ali tolarjev v napravo in založbo imenovanega samostana obernili, in ker sc je ljudstvo množilo, je bila tudi nova duhovnija ali fara naprav-Ijcua iu n tem redom sklenjeua. — Sardini pa Rusi take ueusmiljenosti počenjajo, tako ljudi terpiučijo in morč. da mora človeka ne le strah in groza, ampak tudi sram biti, ko jih bere. Nemci take nečlovečnosti „Scheusale" in „Scheusslichkeiten" imenujejo. Kakošni ljudje to delajo *
Na Sardinskem tisti, ki so svoje katoličanstvo z nogami potaptali, in na Poljskem razkolniki, ki katoličanstva nimajo. Tako so delali ob svojem času Angleži, Nemci itd., ko so jeli katoličanstvo taptati, tako Fraucozje, ko so se bili njih pervaki v malikovanje povernili; tako delajo turki še zmiraj več ali manj s kristjani, tako dela vsak narod in vsaka vlada, kadar njih vladarica ni vera, ampak peklenska strast. Angležem se še ni pozabilo, kaj so nedavno v Indii počenjali. Torej vsi tisti ljudje neumno delajo, kteri vero zatirajo. Nesrečni Sardini so zdaj v novo v ječo vtaknili špoletanskega vikšega škofa Arnaldi-a. V ječi je prosil tirane treh reči: 1. Vsak dan maševati, dovoljeno; 2. vsak teden se »povedati, odrečeno; 3. imeti seboj strežeja, odrečeno. — V Varšavi so celo olikani Rusi silno razdraženi zavolj obešanja Poljakov. Pišejo pa, da Rus, ki je dosihdob Poljake očitno dušil in davil, jih bo nadalje na skrivnem klal. Tako je neki prišlo povelje iz Petrograda. Ponoči pri megli jih vlečejo iz Grada v terd-njavo Modlin, jih tamkej sodit. Med temi jih je tudi več, ki jih v Sibirijo cjazijo — 15—30 dni hoda. Rusija se pa med tem strašno oborožuje, do pol milijona dobro vajenih vojakov misli pripravljenih imeti; tulska tovarna ji zgotavija po 1000 pušk na teden in veliko druziga ojožja. Za dobro vterjenje Kronstadt-a je 20 milijonov odločenih. To pa ji bo vse le malo pomagalo, če bo s katoličani tako delala; kakor je razgnalo svoje dni rimljansko volkuljo, ki je kristjane žerla, tako utegne počiti tudi severni zmaj. ki katoličane golta. —
JMaJnikave zvezdice* iii.
l.eta 1S55, ko je po naši ljubi domovini, huda morivka — kolera — razsajala iu je tudi zastarane, zarašene serca pretresala, je bilo v vasi II. vse vse, kolikor toliko bolno; več jih je tudi pokosila smertna kosa ter -jih naglo naglo postavila pred pravičniga večniga sodnika. Gospod Oče ali pastir te duhovnije so tudi zboleli. Sam sim bil. Sreča velika je bila le ta, de je le po domači vaai bolezen hudo razsajala. Vedno pa sim se bal, de bi še po drugih vaseh ne začeli ljudje bolehati, in čudno se mi je zdelo, zakaj samo te Bog tako obiskuje. Hodili pa smo na vse kraje s procesijami, prosit miliga Boga, de bi vzel od uas to strašno šibo.
Neki popoldan, ko sim, kakor vsaki dan, celo vas obhodil, nevarno bolne spovedal iii potem obhajal, pridem ves zdelan proti večeru domu, grem k bolnimu gospodu očetu. Pripovedujem, ktere vse sim spet previdil, in sim rekel: Hvala vender Bogu, de saj po drugih vaseh ui se te strašne šibe!
Nekako britko milo mi gospod Oče pripovedujejo, de Gospod Bog naše vašane tepe med drugim tudi zato, ker storjene obljube nc spolnujcjo. Se ve, de hitro poprašam, kaj in kako mislijo? Pravijo mi zdaj, ko je pervikrat kolera sc bila pritepla v to dolino, mende 30. leta, ali kdaj že? so vašani obljubo storili: Ako jim Bog prizanese, bodo v hvaležnim spominu vsako leto sv. Roka dan najeli sv. mašo. Kne leta ho to opravljali, ker pa ui bilo več kolere in jim je bilo pobiranje za to mašo nadležno, so neki vdovi košček pašnika prepustili s to pogodbo, de naj ona skerbi za spolnovauje te obljube. Tode la pašnik so ji kmalo spet vzeli, in sc ve de. ona ni bila več dolžna za vašane plačevati. Tako je vse zastalo.
Precej v nedeljo sim jim to nezvestobo do Boga očital in pristavil, de so dolžni, ne Ic samo obljube spolnovati, ampak tudi gledati, dc sc zastale maše opravijo. Bog namreč nikogar nc sili, dc naj obljube dela, kdor jo je pa storil, jn Bog od njega tirja. Tako uči sv. pismo. Sej še
pri tem, kar človeku obljubimo, moramo mož beseda biti. Nekteri so me malo pisano gledali, pa obljuba se je ponovila io vse se je popravilo.
Med tem smo v hudi sili večidel po vsih bližnjih cerkvah že s procesijami Boga prosili, ter svetnike na pomoč klicali. Nikoli ne bom pozabil, kako britko mi je bilo, ko smo šli na K— k sv. Hermagoru in Fortunatu v bližnjo faro, in je, kakor sicer večidel, vsaki dan merličem zvonil; takrat pa sta tudi ležala mož in žena na pokopališu pod slabo lopo, ki smo jo bili v naglici zbili in iz vej naredili.
Na sv. Roka dan so gospod Oče, ki so bili med tem že ozdraveli, doma maševali; potlej pa v dolgi procesiji gremo iz farne cerkve ua Božjo pot k Marii Devici na Dobrovo. Ko smo vse tri dele sv. roženkranca zmolili in tudi oboje litanije speli, smo šli — ne več v procesiji, bolj po samim. Pa kmalo so se uapravile trume, ki so ali molile, ali pa v petih litanijah Marijo za pomoč prosile. Zlegalo se je po dolgi dolini deleč na okrog naše milo petje na višave proti nebu.
Preden pa smo prišli do romarske cerkve, smo se spet zbrali v dolgo procesijo in pripeli smo k Materi Božji, kjer so verne serca od silo davnih časov že toliko milost in dobrot dosegle. Šlo nam je pa gotovo iz serca. Veliko solzic je spokorne lica zalivalo; zakaj ko sila pride, se vpregajo tudi stari hrasti, mečijo se tudi neukretne serca. Gospod dušni pastir romarske cerkve so nam radi privolili, de smo imeli veliko mašo z blagoslovama, in zares, milo smo k Bogu zdihovali, serčno se Mariji, mogočni nebeški Kraljici, priporočevali: in — ne zastonj! — Poživljeni in poterjeni s pobožno molitvijo smo se vernili proti domu. In od tistiga dneva nobeden več ni na novic zbolel, nobeden več ni umeri za to boleznijo.
Obljuba je bila ponovljena, poravnana, k Materi Božji smo se obernili, in uslišani smo bili.
Hvala Bogu ! Slava Mariji!	— 1 —
Drobiina.
Pohlevna poterpežljivost. Sv. Fraočišk Borgijanski je nekdaj nek samostan obiskoval. Pride pa zvečer pozno, ko je že vse terdo spalo. Vse križem je snežilo in medlo, mraz pa je bilo, de je vsev škripalo. Svetnik terka io terka, pa živa duša ga ne sliši. Cez dolgo časa še le mu odpro; ali kako se ustrašijo, ko vidijo svojiga naj vikšiga prednika v takim vremenu staou čakati in prezebati. Milovanja in izgovarjanja, de ga niso slišali, je bilo dokaj. Svetnik pa je odgovoril, de je čntil veliko tolažilo v tem stanu, ker spomnil se je, de Bog je tisti, ki v tako velikih koenjah vali na njega sneg. — Živa duša naj ne toži čez hndo vreme: Bog je njegov gospodar.
MMuhovske spremembe.
V	goriški nadškofii. Čast. gosp. France Košuta gre iz Šmarij za kaplana v I.okovec.
V	ljubljanski škofii. Fara Povšnik je podeljena gosp. Mat. Tavčarju, duh. pomočniku v Šmartnim pri Litii; fara Sorica pa gosp. Jož. Bonceljnu, duh. pomočniku v Ribnici.
V	lavantinski skoUi. Čast. gosp. Mat. Paprej, duh. svetovavec, oskerbnik Kozjanske dekanije, je izvoljen dekan v Brašlovičah; — čast. gosp. Jožef Bizjak, kurat v Saboti, je izvoljen farmešter pri sv. Ani na Kri-henbergi. — Prestavljena sta čč. gg. kaplana: Matija Košar k sv. Štefanu. — Korl Rataj v Climje.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.