Nesreini celibat Dolgo že premlevamo to kočljivo zadevo, a ne pridemo z mrtve točke. Seveda bi bilo treba nekoliko dobre volje tudi z nasprotne strani, saj vendar ne moremo misliti, da bi odločujoči faktorji ne uvideli krivice, ki so nam jo prizadeli. Enako ne moremo misliti, da nas prištevajo med bitja, ki eksistirajo samo v slovnici, da smo torej »srednjega« spola in smo prišle na svet samo zaradi tega, da pastanemo učiteljice! Tudi nam niso sojenice že ob rojstvu določile učitelja za moža, sicer bi dobil vsak najmanj dve ženi, za kar bi se lepo zahvalil — me pa tudi!... Naša krivda je v tem, da se oglašamo v predolgih presledkih in da ne pošljemo na merodajno mesto bolj močne delegacije učiteljic. Bodimo bolj odločne, vzemimo zadevo v lastne roke in kujmo si lisodo same toliko časa, da bo dobila tako obliko, kot je nam všeč! Tovarišice, na delo tore.j! Na prihodnjem zborovanju sreskih učiteljskih društev žrtvujmo svoji zadevi eno popoldne. Zberimo se k posebni seji, prerešeta.jmo zadevo še enkrat prav temeljito ter izvolimo 1 ali 2 delegatinji. Ti dve pošljimo na skupen sestanek vseh delegatinj dravske banovine v Ljubljano, kjer naj sestavijo resolucijo in izvolijo 2 delegatinji. Tako naj ;store vse tovarišice v vseh banovinah. Končno se zberejo delegatinje vseh banovin v Beogradu, kjer predlože zadevno spomenico g. ministru prosvete. Nedvomim, da bi tako organizirana stvar ne imela uspeha! Kaj naj govorimo na sestanku, boste rekle, ko se je pa že vse povedalo! Reis je, drage tovarišice, toda z glavo skozi zid tudi ne moremo. Rekla sem že, da bo moral vsak malo 'popustiti. Bodimo popolnoma stvarne! Če smatramo gospodinjstvo in materinstvo za poklic, ki zahteva res celega človeka, potem je v resnici najbolje, da pusti poročena žena službo. In marsikatera bi jo pustila danes, ako bi dobila pokojnino. Najhujša krivica je ravno to, da izgubi učiteljica pokojnino, ako ima več kot 10 let službe. Vsak pameten človek bo priznal, da je v današnjih težkih časih boljša pokojnina, pa če je še tako majhna, kot pa odpravnina. Zaradi tega ne bo imela država nobene škode, saj je vendar vsaka učiteljica plačevala v pokojninski sklad, ki je res ogromen. Koliko pa je učiteljev in učiteljic, ki nikdar ne dočakajo penzije, ali pa jo uživajo le malo časa, plačevali so pa le zanjo! Nastopi lahko tudi sledeči primer: Poročena učiteljica, ki je po sedanji odredbi izgubila službo oziroma pokojnino, postane vdova, preden je poteklo leto dni od poroke. Po možu, ako je bil v državni službi, ne dobi pokojnine, svojo je pa izgubila. Ali naj zdaj začne služiti od kraja? Ali naj gre za deklo? Poglejmo še, kakšne uspehe — finančne, večje število praznih službenih mest. itd. — nam je prinesel celibat. Jaz ne vidim niti enega uspeha. Poročene učiteljice so še vedno v službi, ker ni imela odredba retroaktivne moči. Mlade učiteljice obupujejo, ker bi ,se rade poročile, pa iz materialnih razlogov ne morejo pustiti službe. Enako so prizadete učiteljice srednjih let, ki bi se tudi lahko poročile, pa se ne morejo odločiti, da bi zavrgle penzijo. Stvar je torej nujna in kriči po rešitvi. Ali naj pade celibat, ali pa naj se odredba omili v toliko, da dobe poročene učiteljice pokojnino, ako imajo 10 let službe. Ali pa naj se meja za pokojnino zviša na 20 let službe, zaradi česar bi se upokojile vse poročene učiteljice, ki imajo 20 ali več službenih let, tudi one, ki so poročene z učitelji. Pozivam še enkrat vse tovarišice, da sklepajo o teh predlogih, ker le same, čisto same si bomo priborile svoje pravice, drugi nam jih ne bodo!