človečanshel pravice
KAJ STORITI ZA DISIDENTE?
Escalada de violencia
Po volilni zmagi in predno se je preselil v Belo hišo, je novi severnoameriški predsednik Jimmy Carter ukazal svojim sodelavcem, naj mu pripravijo seznam obljub, ki jih je trosil med svojimi volilnimi govori širom države. Predložili so mu 111 strani debelo knjigo njegovih volilnih obljub. Ni sicer zapisano, toda lahko si je misliti, da sam ni mogel verjeti svojim očem, ko je knjigo zagledal in jo prelistal. Obljube se tičejo zadev notranje politike, ekonomije, financ, socialnih problemov, rasnih vprašanj, zunanje politike itd., itd., in ne nazadnje danes tako razvpitega problema človečanskih pravic.
S prvimi svojimi nastopi v zadevi obrambe človečanskih pravic, ki jih je Carter storil v prid od komunističnih režimov preganjanih disidentov širom sovjetskega bloka, si je novi severnoameriški predsednik pridobil močne simpatije tako med severnoameriškim prebivalstvom kakor v Zahodni Evropi in drugih civiliziranih deželah, med drugimi tudi med vladami latinskoameriških držav in množicami preganjanega prebivalstva po raznih afriških državah, v jugovzhodni Aziji, na Japonskem in drugod.
Na prvi pogled je kazalo, da se bo Carter omejil na moralni spopad z največjim in prav za prav edinim resničnim tekmecem z ZDA — z Moskvo in njenim komunističnim imperijem. Toda kmalu so celo v Washingtonu z zaskrbljenostjo ugotovili, da se je Carter preveč prepustil svojemu navdušenju in postavil ZDA za državo, ki naj odloča o morali in nemorali režimov po svetu. V zunanji politiki so takšne zadeve zelo kočljivega značaja in v današnjih okoliščinah hitreje škodijo kakor pa koristijo zunanjepolitičnim moralistom in tistim, ki naj bi bili ščiteni, medtem ko se prizadeti režimi prav lahko branijo z evangeljskim: „Kdo je tako čist, da lahko prvi‘vrže kamen?“
Carterjeve vsestranske pobude za obrambo človečanskih pravic po svetu niso naletele na bogve kakšno odobravanje severnoameriškega tiska, ker je velik del tega tiska močno miniran od levičarjev vseh vrst iz Moskve in Pekinga ter zato ta tisk resnično odobrava le Carterjeve nastope proti nekomunističnim režimom, ki po severnoameriškem merilu kršijo človečanske pravice.
Severnoameriška senatna komisija je izdala seznam 82 držav, ki da kršijo človečanske pravice. Izvzete so države Zahodne Evrope, Japonska, Singapur, Avstralija in Nova Zelandija, nekatera pacifiška otočja, kakor Fidži, pa seveda ZDA in Kanada. Vključene pa so latinskoameriške države obenem z afriškimi, azijskimi in celotnim sovjetskim in kitajskim kom. blokom.
Z začudenim zanimanjem ves svobodni svet opazuje, kam hoče Carter speljati zadevo o človečanskih pravicah, obenem pa si postavlja vrsto vprašanj, na katera ne more najti odgovora.
človečanske pravice so popisane v Listini ZN, ki je bila podpisana ob u-stanovitvi Organizacije ZN 24. oktobra 1944. Vrsta podpisnic, z ZSSR na čelu, je od takrat kršila človečanske pravice. Nam ni treba seči dlje, kakor v Slovenijo v kočevske gozdove, pa v Teharje in na Gorenjsko in na Dolenjsko, kjer je Titov režim junija 1945, dobrega pol leta po podpisu Listine ZN, s strojnicami množično kosil ne sa,mo človeška življenja, temveč z njimi združene človečanske pravice. Vsaka nova država, ki je potem postala članica Organizacije ZN, je podpisala tudi Listino ZN s človečanskimi pravicami. Zakaj torej gulagi v sovjetskem bloku, na Kitajskem, po jugovzhodni Aziji, v Perziji, Egiptu, po skoro celi Afriki ?
Listine ZN še ni preklicala nobena članica ZN in tudi ne obveznosti, ki jih je sprejela z njo. Toda koliko držav jih izpolnjuje?
Ista vprašanja se pojavljajo v zvezi z najnovejšo Helsinško deklaracijo, ki velja za evropsko celino ter ZDA in Kanado, človečanske pravice v tej deklaraciji so kopija Listine ZN. Zakaj je bila ravno ZSSR tista, ki se je to-
Vzporedno z gibanjem za človeške pravice raste razdražljivost komunističnih režimov.
Obljuba ameriškega predsednika, da bo podpiral gibanja za uveljavljanje človeških pravic v Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi, je v glavnem mestu Zahodne Nemčije sprožila nekaj zaskrbljenosti. Pri opoziciji ali v vladi sicer nihče ne skopari z izražanjem simpatij do vzhodnih borcev za državljanske pravice, deljena pa so mnenja glede o-blike in stopnje opore.
V vladnih krogih obstaja očitna bojazen, da bi preveč demonstrativne izjave solidarnosti mogle obremeniti nemško sovjetske odnose. Že sedaj je. vidno opažati ohlajevanje. Upadla je tudi aktualnost napovedanega obiska Brež-njeva v Bonn. V „privatnih“ izjavah so sovjetski diplomati mnenja, da bi bilo treba prej pripraviti še nekatere pogoje. Ta in podobna neuradna namiga-vanja odražajo spremembo v ozračju, ozko povezanem s tèmo človeških pravic.
Moskovska „Pravda“ je označila disidente kot „kup nepomembnih protisovjetskih pritlikavcev“, ki neposredno sodelujejo z inozemskimi, Sovjetski zvezi sovražnimi centri. Glede državnega tajništva v Washingtonu meni „Pravda“, da so se nasprotniki popuščanja napetosti poslužili gibanja za državljanske pravice in se skušali vmešati v notranje zadeve socialističnih dežel. Pozornosti ne zbuja samo histerični ton Pravdinega pisanja, temveč tudi prikrito priznanje, kako zelo se danes komunistična vodstva očitno boje disidentov v socialističnih državah. Gibanje za človeške pravice na Vzhodu je očividno preraslo meje še znosnega izražanja nejevolje in postalo neke vrste ogrožanje obstoječih režimov. Temu primerno so narasla tveganja, ki jih mora upoštevati zapadna politika ob geslu človečanskih —pravic,
. Kaže, da se sprememba ustavnega reda v socialističnih državah nikakor ne more izsiliti od zunaj. Kajti, če bi Zapad pri tem lok prenapel, bi mogel doseči prav nasprotje tega, kar je hotel. Ko je npr. ameriški kongres konec leta 1974 zboljšanje ameriških trgovskih odnosov povezal z zahtevo po velikopotez-nejših emigracijskih kvotah za Jude, je Moskva odklonila trgovsko pogodbo. Odtlej je izseljevanje Judov otežkočeno. Pri izbiri med popuščanjem ali gospo-
darsko koristjo in notranjo varnostjo režima, se bo Moskva vselej odločila za slednje. Zato je pričakovati, da bodo ostale brez smisla vse zahteve Zapada, ki bi mogle izpodkopavati avtoriteto režima. Ameriški strokovnjak za Sov-jetijo in svetovavec za vzhodne zadeve zunanjega ministra Cirus Vanceja, maršal Shulman, pojasnjuje to v eni zadnjih izdaj Foreign Affairs v članku o občevanju z avtoritativnimi državami in ugotavlja: „Ne moremo napovedati, kakšno pot bo ubral v bodoče sovjetski sistem. Ztfi se pa pravilna domneva, da bodo popuščanje zatiranja lažje dosegle evolucijske sile v okviru same družbe in v dolgotrajnih okolno-stih zmanjšane mednarodne napetosti, kot bi to mogle doseči zahteve po spremembi od zunaj, ki bi izzvale poostritev oblegovavne mentalitete.'
Če to drži, se mora zapadna politika z državljanskimi pravicami omejiti na določen okvir. Prevelika bi bila tveganja ob prepletu problemov, ki se pojavljajo pri pogajanjih — predvsem kompleks razorožitve. Odprto pa ostane vprašanje, če po svojem sporočilu Saharovu Carter dejansko lahko prepreči Junktim. George Kennan, pozna-vavec sovjetske zunanje politike, je o tem izjavil v „Washington Post“: „Kak določen pritisk na Sovjetsko zvezo je koristen. Preveč bi moglo biti samouničenje. črta ločnica je tenka in samo upam, da ne bo Carter sunil čeznjo."
Za vlado Zahodne Nemčije to vprašanje ni tako nujno. Nihče ne pričakuje, da bi Bonn zavzel kako odločno izzivalno držo, kar bi njeno vzhodno politiko za dolgo potisnilo na stranski tir. Obratno pa bi lahko obstajala nevarnost, da bi zvezna vlada v političnih odnosih popustila sovjetskemu pritisku tudi s človečanskimi pravicami, za katere je posebej nujna zakonita zavzetost. To velja npr. v zadevah omogočanja združitve družinskih članov, ali za svobodno obveščanje nemških kratkoval-nih oddajnikov, ki je velikega pomena za gibanje za državljanske pravice na Vzhodu. V tem- in podobnih primerih mora nemška zvezna vlada dokazati, da namerava vsaj ona resno vztrajati na spoštovanju v Helsinkih dokumentiranih namenov. Tako lahko koristi gibanju za državljanske pravice v socialističnih deželah.
F.A.Z., Bonn, 24. 2., Harry Hamm
Predrznost brez primere
Zastopnik Združenih držav Amerike je podal pred Komisijo Združenih narodov za človeške pravice tako izjavo, da je presenetil ves svet. Najprej je predlagal, naj imenovana komisija obsodi Čile, ker je „institucionalizirala mučenje“, nato pa je prosil za opro-ščenje, ker so ZDA sodelovale pri odstavitvi prejšnega, predsednika Allendeja. Veliko začudenje je bilo zaradi čila, proti kateremu že dalj časa ni bilo nobenih pritožb in ga ameriška vlada ni imenovala, ko je zadnje čase obtožila Argentino, Urugvaj in Južni Vietnam, da kršijo človeške pravice. Mnogi mislijo, da gre pri teh obtožbah zgolj za politično taktiko. Amerika obsoja in obtožuje svoje prijatelje zato, da tem lažje obtoži Sovjetsko zvezo, češkoslovaško in druge države vzhodnega bloka.
Nihče pa ni mogel razumeti drugega
dela izjave ameriškega zastopnika, da ne samo prizna sodelovanje ZDA pri odstavitvi Allendeja, ampak, da prosi za odpuščanje za to delo. Zdi se, da je zastopnik ZDA to drugo, izjavo dal na svojo roko, ker je 8. marca ameriško zunanjo ministrstvo izjavilo, da ne odobrava izjave svojega zastopnika pred komisijo za človeške pravice pri Združenih narodih, da bi namreč fukcionarji državnih in privatnih ameriških organizmov sodelovali pri odstavitvi Allendeja leta 1973.
Poleg Čila je zastopnik ZDA obtožil kršitve človeških pravic tudi Argentino, Brazil, Urugvaj in Paragvaj. Zastopniki teh držav so ostro protestirali zoper te obtožbe. Zastopnik čila je dejal: „Nočemo biti žrtve napak ZDA., kot je- bil Vietnam. Nočemo biti nova Indokina z desetletno vojno in milijo-

liko trudila, da je do podpisa v Helsinkih prišlo, ko je .ravno Moskva tista, ki človečanske pravice najbolj krši ?
Carterjev zagon je vse hvale vreden, toda le pod pogojem, če bodo ZDA voljne in .pripravljene svoje besede podpreti tudi z dejanji, z akcijo, ko bi se pokazala potreba. Nevarnost je namreč v tem, da bi mogli zatirani narodi znova začeti gojiti velika upanja v ZDA in bi se v sovjetskem bloku ponovili upori, kakor sredi šestdesetih let na Poljskem, v Vzhodni Nemčiji in na Madžarskem, pa nazadnje leta 1968 v Češkoslovaški. želja po svobodi, oprta na
upanje na uspeh, je te narode takrat dvignila v upor proti komunističnim režimom, a so se njihovi upi izjalovili, ker so ZDA s prekrižanimi rokami gledali, kako so sovjetski tanki mendrali človečanske, pravice.
človečanske pravice in med njimi naj večja, svoboda, so najlepša stvar na svetu. Toda svoboda je lahko tudi najbolj draga stvar, je pravilno in v opozorilo Carterjevemu navdušenju nedavno zapisal znani časnikar Sulzberger v New. York. Timesu. Mi bi še dostavili: samo z dolarji jo je nemogoče odkupiti, temveč v večini primerov le s krvjo.
Libia y Cuba expresaron recientemente su apoyo a los movimientos nacio-nales de liberación en Africa y America Latina y describieron a los gobiernos ärabes, que buscan un arreglo pacifico con Israel, corno “aliados del imperialismo y del sionismo”, exhortando a la “completa liberación de la tierra Palestina”.
El comunicado fue dado a conocer en oportunidad de la visita del lider cubano Fidel Castro en Libia. De està manera Castro reafirmó su politica de agre-sión e intromisión en cuestiones internas de otros paises. Como se sabe, fuerzas cubanas se encuentran en distintos paises africanos, ayudando a movimientos gue-rrilleros en su afan de la toma violenta de poder, o participando en la repre-sión de poblaciones que quieren sacudirse el yugo de gobiemos marxistas.
Es inadmisible que ante tantas evidencias, el gobierno cubano aùn se atre-va a cuestionar los derechos humanos en otros paises, y mas inadmisible que en esa tarea cuente con un aliado corno los Estados Unidos.
Belgrajske skrbi zaradi razpravljanj o človečanskih pravicah
TS
Jugoslovanski komunisti dolgo niso zavzeli stališča do napadov vzhodnega bloka na politične disidente. Pred nekaj dnevi pa so reagirali nanje bolj živčno kot doslej. Komentator partijskega glasila „Borba“ očita Zahodu skoro v enakem tonu kot Sovjeti in njih zavezniki, da tolmači enostransko helsinško izjavo in da vztraja samo na „določenih delih“, medtem ko „pozablja“ na ostale. „Pokazali so se poskusi,“ pravi Borba, „za uzakonitev pravice vmešavanja v notranje zadeve drugih“. Opažati da je prizadevanje za „ponovna povezovanja v bloke, tudi v političnem smislu.“ Taka prizadevanja, meni Borba, bi „mogla ovirati konstruktivne ukrepe za nove perspektive evropske varnosti."
Podobne komentarje so objavili tudi drugi jugoslovanski časopisi. Po eni strani imajo svoj izvor v bojazni pred potekom nameravane belgrajske „helsinške“ konference, ki naj bi se vršila letos poleti. Po drugi strani so vidno tudi izraz nerazpoloženja nad tem, da je Jugoslavija sama prišla na strel kritik
nom mrtvih ljudi“. Zastopnik Urugvaja pa je dejal: „Zakaj pa se tukaj ne govori o Kambodži in o strašnem preganjanju tamkajšnega prebivalstva, zakaj se ne govori o Libanonu in o afriških problemih?“
Najlepše pri vsej stvari pa je to, da je ameriški zastopnik Tyson izjavil, da sta ameriški predlog za obsodbo Čila sopodpisali tudi Kuba in Jugoslavija. Amerika je torej za sopodpisnike svoje obtožbe poiskala dve državi, ki sta naj večji kršitelj ici človeških pravic. Kubanski „paredoni" so svetovno znani in še v spominu vse poštene svetovne javnosti. In polni zapori političnih jetnikov, ščuvanje in podpiranje revolucij v Srednji in Južni Ameriki, sodelovanje pri zverinskem pobijanju Afrikancev v Angoli, podpiranje gverile v Mozambi-
zaradi nezadostnega izpolnjevanja človeških pravic.
Borba se poslužuje priziva 60 intelektualcev na ustavno sodišče glede nekaterih zakonskih predpisov in izvajanj o izdajanju potnih listov, da napada pod naslovom „Igre s svboščinami" vse kroge na Zahodu, ki so o tem poročali ali razpravljali.
Dozdevno obstajajo tačas v jugoslovanskem vodstvu različna mnenja o primernosti takih polemik. Tako je tudi iz jugoslovanskih krogov slišati mnenje, da se s tem država sama po nepotrebnem postavlja na isto raven in v isto fronto z od sovjetov obvladanim vzhodnim blokom, namesto da bi kovala dobiček prav iz dejstva, da se v Jugoslaviji vsakdo lahko sam zakonito postavi za svoje pravice.
Za zunanje zadeve pristojni partijski tajnik Grličkov je skušal v nekem intervjuvu pomiriti in izrazil mnenje, da se je o človeških pravicah polemiziralo že svojčas pred Helsinško konferenco in da se tega ne da preprečiti.
Dunaj, 29. 2.
ku itd., vse to menda daje Kubi pravico, da se poteguje za človeške pravice —• doma pa jih krši na debelo.
In Jugoslavija? Največji pokol ra-zoroženih političnih nasprotnikov se je zgodil prav pod sedanjim komunističnim režimom v Jugoslaviji. Vetrinjska tragedija, pliberška tragedija, pokol nemških vojnih ujetnikov, pokol ciganov, Goli otok itd. In Amerika izbere take sopodpisnike za obtožbo držav, ki se obupno branijo zoper zločinske komunistične gverilce.
Da si upata Kuba in Jugoslavija priti na dan z obtožbo kršitve človeških pravic drugod, pomeni eno največjih predrznosti sedanjega časa. Pa tudi Združenim državam Amerike je vse prej' kot v čast, da sprejema take sopodpisnike na svoje obtožbe.
Kršitve ustavnih pravic in helsinškega dogovora
Skupina šestdesetih izobražencev je poslala vlogo na jugoslovansko ustavno sodišče v Belgradu z zahtevo, naj prepove policijskim oblastem odklanjanje izdaje potnih listov brez navedbe razloga. :S tem je kršena z ustavo zajamčena pravica potovanja, ki jo je Jugoslavija znova potrdila s podpisom helsinške listine.
Ker ni ustavno sodišče odgovorilo na vlogo, so jo podpisniki dali v javnost, obvestili o njej vse podpisnike helsinške pogodbe in dopisnike inozemskih listov, in tako je ta zadeva prišla tudi v svetovno javnost.
Pravica do potovanja in s tem v zvezi do izdaje potnega lista je državljanska in človeška pravica. Kdor brez zakonitega razloga krši to pravico, krši človeške pravice. Ne krši samo domače ustave, ampak tudi slovesno pod-pisarie in sprejete mednarodne helsinške obveze.
Drugi primer kršitve ustavnih pravic in helsinškega dogovora je primer Mihajla Mihajlova, ki je zaprt zaradi širjenja idej, ki komunističnemu reži-
'TStSP
mu niso po godu. Zanj so se zavzeli sovjetski disidenti Bukovski, Pljušč, Levitine-Krasnov, Beločerkovski, Grigo-renko in ga. Višnjevskaja. Opozorili so svetovno javnost na grobo kršenje človeških pravic, zajamčenih s helsinško pogodbo v tem konkretnem primeru zaprtega in bolnega Mihajlova. Če se to ne reši — so slovesno zatrdili •— bo konferenca v Belgradu navadna pa kruta burka.
Poleg tega je bila izročena v Parizu vloga „Mednarodni komisij za varstvo osnovnih človeških pravic Charta 77“, katero je podpisalo 93 vodilnih intelektualcev iz Belgrada. V njej izražajo solidarnost s češkoslovaškimi borci za uveljavljanje človeških pravic.
Belgrajska policija pa je v zadnjem trenutku zaplenila pismo s 33 podpisi belgrajskih uglednih osebnosti. Pismo je imelo obliko odprtega pisma in je bilo namenjeno trem vodilnim praškim predstavnikom gibanja za uveljavljanje človeških pravic „Charta 77“ in sicer nekdanjemu zunanjemu ministru Hakeju, dramatiku Havelu in filozofu Potockiju.	L. J. Z.
\ FRANCIJI ZMAGALI LEVIČARJI
POSLEDICA „EVROKOMUNIZMA“?
Stalno bolj vidno raste vpliv levičarskih strank in tudi same KP na evropskem zahodu. Pred kratkim so jih v Italiji komaj še odrinili od vlade, in le težko je prerokovati kako bo v bodoče. Portugalska se je za las rešila komunistične diktature, Španija ima vedno večje težave z marksisti. Sedaj pa je alarmni zvonec zazvonil v Franciji.
Pretekli ponedeljek so bile namreč tam občinske volitve. Na njih so vidno zmago odnesle levičarske stranke, med njimi komunisti. Volitev pa je pomenila precejšen poraz za Giscard d’Estainga, katerega politika kaže pre-nekatere napake.
Na volitvah so komunisti zmagali kar v 66 mestih z več kot 30.000 ljudi. Z njim povezani socialisti so zmagali v 56, vladna stranka pa je dobila komaj v 34 mestih. S temi rezultati je levica izpodrinila vladne župane s 33 mest, in čeprav jim ni uspelo zmagati v Parizu, so zelo pridobili na moči in na prestižu. Za drugo volilno rundo, ki bo v številnih mestih, imajo pa izglede za zmago v nadaljnjih 30 me-
stih. Že zdaj kontrolira levica več kot polovico 221 francoskih mest.
Število občinskih komunističnih svetovalcev je v vsej Franciji naraslo od 4,3 do 6%. Naraslo je sicer ponekod tudi število svetovalcev vladne stranke, a ne na račun levice, temveč sredinskih strank.
V primeri s prvo volilno rundo volitev pred šestimi leti, je združena levica prešla s 35,9'% na sedanjih 42,7.%. V samejm Parizu pa so precej pod splošnim nivojem, dobili so le 32%. V glavnem mestu pa je propadel s svojim kandidatom tudi Giscard, kajti najbolje se je uveljavil bivši premier Chirac, ki ima mnogo izgledov za drugo rundo.
Uspeh združene levice je zelo navdušil komuniste in socialiste. Že sedaj računajo, da jim bo morda uspelo dobiti večino na poslanskih volitvah, ki bodo prihodnje leto. Sedanji razultat pa zveni kot alarmni zvonec na ušesa svobodoljubnih Francozev. Evrokomunizem je sicer fraza po mnenju strokovnjakov, a njegovi predstavniki žanjejo vedno lepše sadove.
Komunistična invazija v Zaire
NOV VIETNAM V AFRIKI?
V Afriki se vedno bolj širi vpliv marksizma in njertiu podvrženih vlad; ih s tem rastejo težave'tistih držav, v katefih še vlada demokratični -sistem. Erih 'teh je Zaire, bivši belgijski Kön-go, ki je prav te dni ha medhürödriih forumih vložil pritožbo zaradi invazije, "ki šb jo izvedli v provinci Shaba (bivša Kd tanga) čete, ki so vdrle iz An'gole.
Kot znano, vlada žte leto dni v Angoli komunistični režim, ki se je ustalil tam š pOtaiočjo sovjetskega orožja in kubanskih čet. Računajo, da Se še sedaj nahaja v Angoli 10.000 kubanskih vojakov, ki so izvedenci v gveril-
ski in napadalni vojni. Te naj bi sedaj mednarodni komunizem usmeril tudi proti Zairu. Prav te dni sta se sestala libijski predsednik Khadafy in kubanski diktator Castro in sta poudarila, da bosta bbe državi še naprej podpirali „osvobodilne vojne“ v Afriki in latinski Ameriki. Kam to meri, lahko razvidi Vsak pameten človek.
Sedaj je Zaire, Spričo invazije, u-radno zaprosil Združene države za ipo-mdč. Iz Washingtona še niso odgovorili. Bati pa se je, da bo Zaire postal hOv Vietnam v 'Afriki; ali pa, če hočemo poiskati bolj točen in časovno bližji primer, nova Angola.
Le .sovjetska partija je vzor
V sovjetskih časopisih in revijah je vedno več člankov, ki še pozivajo h krepitvi ideološke enotnosti in k spoštovanju osnovnih načel, zlasti proletarskega internacionalizma. Vse to je o-čitno v skladu z dekretom partije o pripravah za proslavo šestdesetletnice oktobrske* revolucije. Tako je v teoretičnem časopisu „Vosprosi Istorii KPSS“ Tarantenko zapisal, da „dirigenti antikomunizma spodbujajo pluralizacijo socializma in stvari prikazujejo, kot da mora biti socializmov toliko, kot je na planetu dežel in narodov“ in da je „ost koncepcije o raznolikostih uperjena zoper glavne zakonitosti družbenega razvoja..., ki se je najprej pojavil v ok-
tobrski revoluciji in med izgradnjo komunizma v SZ...'“ Po trditvah Taran-tenka pripada Sovjetski partiji avantgardna vloga, v razvoju človeštva (?), ker „kot prva, opirajoč se na svojo mogočno gospodarsko in znanstveno-teh-nično moč po načelu partije in Lenina, utira pot v komunistično prihodnost. Tarantenko je še zapisal, da je „pot k uspehu vsake marksistično-leninistične partije eden in samo eden — pravilno povezovanje samostojnosti z zvestobo internacionalizmu, skupnim zakonitostim razvoja revolucije, izgradnje socializma in komunizma.“
V drugem članku v isti reviji razvija Leibzon tezo o enotnosti mednarod-
MEDNARODNI TEDEN
ZDA—SOVJETSKA	ZVEZA IN
ČLOVEČANSKE PRAVICE. Prejšnji teden se je Carterjeva diplomacija zelo „izkazala“. Pred ponesrečenimi „o-sebnimi“ napadi proti Čilu s strani Carterjevega odposlanca pri Komisiji za človečanske pravice, ex-misijonarja Bradyja Tysona, je pred isto komisijo glavni Carterjev odposlanec Lowenstein odnehal pri zahtevi, naj se odpošlje telegram sovjetski vladi z zahtevo za informacije o položaju disidentov. Sovjetski poslanik Valerij Zorin je protestiral ter zagrozil, da vodi to v mrzlo vojno. In Carterjev delegat se je ustrašil mrzle vojne, zato v Sovjetski zvezi ne kršijo nobenih človečanskih pravic, pa tudi političnih pripornikov ni...
KOMISIJA ZA PREUČEVANJE NASILJA V ZDA JE IMELA PRAV. . Pred nosom Bele hiše so fanatični črnski muslimani zasedli sedež Judovske lige, mošejo in rotovž in grozili, da bodo nad sto talcev pomorili, če ne bodo ustregli zahtevam. Vlada je delno u-stregla in fanatiki so se zadovoljili ter izpustili talce. Pred tem je v Clevelandu neki črnec ugrabil policijskega kapetana Kegloviča in zahteval, „naj se v sedmih dneh vsi belci izselijo iz zemlje“. Hotel je tudi govoriti s predsednikom. Končno se je pa ta predal kar Keglovi-ču. Komisija, ki je pred nekaj dnevi u-radno sporočila, da morejo v ZDA izbruhniti nemiri in nasilja, se torej ni uštela .. .
DEMONSTRACIJA NA KREMELJSKEM TRGU. Nekaj nemških naseljencev, ki žive ob Volgi že nekaj stoletij, je demonstrilalo z napisi „Svoboda za emigriranje“ in „^Izpolnjujte Helsinške sporazume“. Volški Nemci so demonstrirali zaradi zavlačevanja sovjetskih oblasti glede prošenj za izselitev v Zahodno Nemčijo. 'Po poročilih tujih časnikarjev je menda bila to prva demonstracija na Rdečem trgu po letu 1968, ko so protestirali proti invaziji Češkoslovaške. Od tedaj je policija skrbno pazila, da demonstrantom ni uspelo priti na ta trg in jih je že prej razgnala...
PRETIRANO UMIVANJE ŠKODI — Tako trdi britanski specialist Michael Andrews v knjigi „Življenje na človekovi koži“. Michael Andrews trdi, da pretirano umivanje podira ravnotežje med različnimi bakterijami, ki ko-eksistirajo na koži. Nekatere so sicer sama zase zelo nevarne in ravno te pogosto umivanje kar dobro prenašajo, druge pa, ki skrbe za ravnotežje, z umivanjem izginjajo.
—■■■■■■■»■■■■■■■»■■■■■■*«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■
nega delavskega gibanja. Ta židovsko-sovjetski teoretik pravi, da „sam značaj revolucionarne znanstvene teorije, katere resničnost se* preiskuša v praksi, terja združenje naporov vseh komunističnih partij“.
Danes so prišle mrtve stvari na ohlast. Kočijaž je imel dušo, avto pa je nima. Perica je imela dušo, pralni stroj pa je nima. Popoldanski obisk je imel dušo, televizija pa je nima.
P. Bonheur
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Dogodek minulega argentinskega tedna je bil poziv arg. ministra za gospodarstvo Martinez de Hoza 500 argentinskim največjim podjetjem, da za 120 dni, se pravi za štiri mesece, „prostovoljno“ zamrznejo cene svojim proizvodom in tako pomagajo vsaj deloma zavreti tudi letos neusmiljeno naraščajočo inflacijo. Omenjenih 500 podjetij (seznama niso objavili) je pristalo na to, da bodo tudi od istega ekonomskega ministra napovedano marčevsko splošno povišanje plač vključili v proizvodne cene, ne da bi le-te zato zvišali.
Vprašanje, koliko bo ta ukrep zmanjšal naraščanje inflacije, ostaja pa še naprej odprto, ker se cene najhitreje dvigajo živilom in drugim vsakdanjim življenjskim potrebščinam, ne pa hišni opravi, električnim aparatom in drugim podobnim industrijskim proizvodom. Doslej namreč še nobeni argentinski vladi ni uspelo rešiti vprašanja verige posrednikov med argentinskim poljedelcem in buenosaireškim potrošnikom. Sedaj napovedujejo, da bodo postavili za kontrolo nad živilskimi veleskladišči vojaške nadzornike, dasi nekateri krogi v vladi predlagajo, naj bi živilsko razprodajo organizirali po zahodnoevropskem sistemu tržnih zadrug.
Kršitelji 129 dnevnega „premirja“, ki ga je za- ali na-povedal Martinez de Hoz pa bodo predvidoma kaznovani tako, da bodo njihova imena objavljena v časopisju, podjeta izbrisana iz seznama dTŽavnih dobaviteljev, odvzete jim bodo uvozne olajšave, itd.
Z bolje organizirano in odločneje vodeno davčno politiko se je vojaški vladi posrečilo do konca prejšnjega tedna dvigniti rezerve v Centralni banki na 2.218 milijonov dolarjev, v primeri s 23 milijoni dolarjev, kolikor so jih našli v isti banki, ko je vojska 24. marca lanskega leta strmoglavila peronizem.
Mini-mini-devalvacija po dva nova pesa vsake dva dni bo trajala še naprej, dasi so Argentinci začeli polagoma prenašati svoje v tujini naložene dolarje nazaj v svojo domovino in to zaradi 180%obresti, ki jih tukajšnje banke plačujejo na naložene pese, kar so najvišje obresti na svetu. V zadnjih nekaj mesecih se je vrnilo v državo nad 400 milijonov takih dolarjev. Seveda jih še vedno ostaja zunaj več tisoč milijonov.
Vlada tudi razmišlja o poživitvi in-migracijske politike. Tako je potovala po severnih provincah Salti in Corrientesu skupina delegacij belcev iz Afriške Rodezije, ki nočejo čakati konca tamkajšnje bele vlade, najmanj pa novega črnega, skoro gotovo rdečega režima. Med delegacijo je bila skupina 35 tobačnih
kmetovalcev, ki se zanimajo za gojitev svetlega tobaka v Salti in črnega tobaka v Corrientesu. Pred 25 leti je Argentina večino tobaka uvažala, danes pa ga že izvaža velike količine v Zahodno Evropo, zlasti v Zahodno Nemčijo, medtem ko več vrst najboljših svetovnih cigaretnih znamk izdelujejo tuje tobačne tovarne prav v Argentini.
Na svetovno vodno konferenco pod o-kriljem ZN se je v Mar del Plati zbrala množica nad 2000 delegatov iz 147 članic ZN. Med njimi je svojo delegacijo poslal tudi Vatikan, katere član je tudi Slovenec univ. prof. za mednarodno pravo dr. Peter Remec iz New Yorka. V Mar del Plato se je obenem z delegati iz vseh delov sveta zgrnilo tudi nad 300 argentinskih in tujih časnikarjev ter je zasedanje odprl minuli ponedeljek, 14. t. m. argentinski predsednik gral. Videla.
V zvezi z bližajočo se prvo obletnico vojaške vlade v Argentini argentinski politiki študirajo izjave, ki jih je dal gral. Videla na časnikarski konferenci, organizirani na predsedniškem letalu „Tango 01“ med poletom iz perujske Lime v Buenos Aires. Analizirajo zlasti njegovo izjavo, da se „čas molka bližla koncu'.4“ Gral. Videla je časnikarjem pojasnil, da vlada pripravlja načrt o tesnejšem stiku z ljudmi v obeh smereh, se pravi med vlado in ljudstvom in med ljudstvom ter vlado. Cilj vlade je izpeljati proces v pravo pluralistično družbo z resnično demokracijo, za kar pa bo seveda treba še veliko časa.
Problem človečanskih pravic v Argentini, kakor ga je sprožila Carterjeva vlada, je po izmenjavi zadevnih not in argentinski odpovedi severnoameriških kreditov za oborožene sile, stopil nekoliko v ozadje. Začudenje pa je v vladnih krogih in med prebivalstvom na splošno ostalo, zlasti zato, ker je bilo znano, da je Washington nastopil proti priporočilom severnoameriškega veleposlanika v Buenos Airesu Roberta Hilla, ki razmere v Argentini dobro pozna.* Če Washington ne bo spoznal, da gre v latinski Ameriki dejansko za komunistično revolucijo, in pred katero se morajo vlade in oborožene sile ter prebivalstvo braniti, da si ohranijo svobodo, bo s svojimi zunanjepolitičnimi nastopi, kakor jih je napravil v zadnjih tednih v latinski Ameriki, samo škodoval, tako prizadetim državam kakor samemu sebi.
Prispevajte v tiskovni sklad!
Tine Debeljak	(34)
Med knjigami in revijami
OB PLIBERŠKI TRAGEDIJI HRVAŠKEGA NARODA
Bleiburška tragedija hrvatskoga naroda. Priredil Vinko Nikolič. Knjižnica Hrvatske revije, redno izdajanje. Knjiga VIII. Barcelona-München 1976. Strani 500.
Vsak Slovenec se bo najprej ustavil ob naslovu: zakaj Bleiburška tragedija in ne Pliberška, kajti kraju, kjer se je dopolnila tragedija, se pravi slovensko Pliberk in je eno najbolj slovenskih mest na južnem Koroškem. Kako bi zvenelo, ko bi mi govorili na pr. o D’Annunzijevi avanturi na Fiume? Avtorji se tega zavedajo, zato so v opombi na str. 402 pripisali: „Slovenci imajo to mesto za svoje in ga imenujejo Pliberg(?) V tistem času se je nahajalo v Avstriji (Nemčija) in se nahaja še sedaj; zato naša oblika imena, ne da bi hoteli s tem posegati v av-strijsko-slovenski spor o pripadnosti mesta.“ Potemtakem'' bi tudi mi Slovenci morali govoriti o tragediji iz Vik-tringa in ne o Vetrinjski tragediji. Verjetno Hrvati ne bodo spremenili imena, ker je prešlo to poimenovanje že v mednarodno tabo in pomembnost. Toda za Slovence bo slej ko ' prej Pliberška tragedija. Tudi sicer nas motijo v knjigi sähio nemška imena koroških mest in vasi, ko bi kazalo rabiti jih vsaj dvojezično, če ne samo Mlovensko kot h'pr. Klagènfurt' (CelÖvbt),'Rošenbaeh (Rož), Lavamünd (-LaVànt), Unterloi-
bach (Libuče) itd. Pogodba iz 1. 1953 zahteva dvojezičnost na tem ozemlju in današnji boj na Koroškem gre prav za to, da se jo tudi uradno prizna.
1.
Uredniški krog ‘Studia Croatica je i. 1963 sestavil in izdal v Buenos Airesu v kasteljanščini obširno knjigo v velikem formatu La Tragedia de Bleiburg na 391. straneh. Kakor sedaj vemo, je imel največji delež pri njem časnikar Ivo Bogdan, ki so ga našli 1. 1970 ubitega na njegovem stanovanju. V zadnji številki Hrvatske revije (dec. 1976) sumi in dokazuje Ivo Rojnica, da ga je umorila UDBA, morda prav zaradi te knjige. Kakorkoli: dolgo časa je bila živa želja posebno mlajšega rodu tu in v domovini, da bi izšla v hrvaškem izvirniku. Zdaj je izšla. V ne-jkoliko majljšem formatu., vendar še vedno v reprezentativni obliki. Prva izdaja je bila namenjena predvsem diplomatskemu svetu in ji je napisal u-vod dr. E. Garcia, bivši predsednik Sveta organizacije ameriških držav. Pričujoči izdaji pa sta napisala uvod urednik Hrvatske revije V. Nikolič in urednik Studia Croatica dr. F. Nevistič. Ta u-vod in 5. poglavje sta novost in pomembnost te nove idaje: to je komentar k dobi iz perspektive naših dni ter dopolnitev gradiva z>novimi dokumenti,
ki jih je prineslo zadnjih petnajst let, predvsem z odprtjem za javno razi-skavanje britanskega in severnoameriškega državnega arhiva, dočim je prireditev srednjega dela skoraj dobesedni prevod oz. original in je le malo novih sprememb.
Ta osrednji stari del knjige prinaša štiri poglavlja. I. je duhovna analiza in politična problematika tega razdobja, ko nisi vedel, kdo je prijatelj in kdo sovražnik, kdo. zaveznik po srcu in kdo iz praktičnih koristi. Moralna o-slabelost Zapada je pomogla k vzponu komunističnemu zločinstvu. ,*Katyni-zem“ je oznaka tega časa; pomor hrvaških vojakov po vojni in kar je z njimi v zvezi pa je svetovni „Super-katyn“. Te strašne žrtve, ki so se dopolnile v največji meri na slovenskih tleh, so bile predpogoj komunistični ekspanziji. ■— II. poglavje govori o genezi in izvršitvi pliberškega zločina: kako je prišlo do množičnega eksoda, kako je prišlo do pogajanj, njih potek, posledica in vsesplošna moritev. Kako so se izvrševali ti množični pokoli in organizirali „pogrebni marši“ v kolone smrti, začenši na slovenskih tleh, pa so se razvijali daleč v notranjost države prav do rumunske in bolgarske meje, in puščali za sabo v jarkih — grobove. To osrednje poglavje ima prav sto strani. III. del predstavlja pregled sosednjih narodnih manjšin, tako — pregled tragedije slovenskega naroda ter iztrebljenje nemške manjšine V' Jugoslaviji, ki je bilo popolno »in izredno- kruto. —i IV: poglavje' prinaša nato dokumente o teh--pokolih imanaršev smr-
ti, kakor jih izpovedujejo preživeli vojaki. So to priče, ki so podpisane s polnimi imeni, ali pa so anonimni, pa drugi s polnim imenom pričajo za avtentičnost izpovedanj. Gre tu še za umore, ki so jih zagrešili četniki — nasprotno ustaški niso zabeleženi!, še pred 1. 1945. — Sledi pismo hrvaških škofov še iz časa tik pred zasedbo komunistov —■ 25. marca 1945 —■ nato pa dokumentacija pobijanj po slovenskih mestih: Maribor, ‘Celje, Teharje, Kočevje, tudi Ljubljana... ter dramatski opisi mrtvaških kolon, ki spominjajo na Toynbeejev opis izgona armenskih ljudi v smrt v puščavo pod Kemal pašo. Predvsem je zanimivo poročilo partizanskega odposlanca Baste pri pogajanjih z Angleži itd. Sledi pastirsko pismo vseh jugoslovanskih škofov o teh prvih mesecih „osvobajanja“. S temi se sklene prva izdaja knjige iz 1. 1963.
Važna pa sta uvod in V. poglavje, napisano posebej za to novo izdajo. To je komentar in dopolnilo. Novi podatki so vzeti iz odprtih arhivov teh revolucionarnih let, pa iz novih knjig, ki pišejo v svetu o teh ali podobnih dogajanjih. Tako je na prvem mestu odlomek iz knjige Lorda Bethella Zadnja skrivnost, ki poroča o vračanju ruskih kozakov s Koroškega pa tudi Hrvatov in pri katerem je imel glavno besedo gen. Scott. Angleški pisatelj potrjuje: Britanija in ZDA nimata razloga, da bi bili ponosni na vlogo, ki sta jo odigravali tedaj. Moramo pa posebej poudariti:; umore sta-izvrševali Titova in',sovjetska>»blast!“ Nato sledi B. Todorovičevo pričevanje o prvem, klanju
na Jesenicah, pričevanje, ki je potem vzbudilo tak odmev v zavezniških najvišjih instancah. Slede pričevanja rešenih ljudi iz pokolov in kolon smrti. Posebno dramatsko je pisan dnevnik dolgih „križevih potov“ po državi. Za konec pa je postavljeno edinstveno pričanje Milana Zajca, ki je „iz groba vstal in hodi med nami“ (8 strani). S statistiko vojnih žrtev v Jugoslaviji (1.700.000) se sklene to dodano poglavje, ki mu sledi samo še Nikoličev epitaf: obisk Pliberka po tridesetih letih ter 2'3 fotografij iz tedanjega in sodobnega časa.
Najvažnejša pa je uvodna beseda, ki sta jo napisala oba urednika. Je to komentar dogodkov, v katerih je poginilo pod partizanskimi krutostmi 200.000 Hrvatov, 12.0000 Slovencev, 6.000 Črnogorcev in 60.000 Nemcev, ki skupaj predstavljajo ,,'Superkatyn“ iz leta 1945. Pisca ugotavljata, da so bili hrvaški borci v srcu prijateljsko razpoloženi do zahodnih zaveznikov, dasi so morali po nujnosti razmer celo napovedati vojno. Uvod ne obtožuje nikogar, le razlaga, kako je prišlo do tragedije, kako se je rodila in izrodila v štabih Angležev in Amerikancev (AA), kar je imelo za posledico Pliberk in Vetrinj in že kaj.. . Zato bo ta geneza zanimala tudi slovensko občinstvo, posebno, ker je grajena, na splošno nam še nepoznanem gradivu. Zato naj se vzame tole pisanje bolj kot poročanje o vsebini uvoda, grajenega z znanstveno dokumentacijo, kakor pa ocena. Razvoj v tragedijo je v uvodu- nakazan nekako-takole:
(Bo .še)

Mendoški Slovenci so počastili spomin Karla Mauser j a
LJUBLJANA — V razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice so 7. februarja odprli razstavo dokumentov o pesniku Srečku Kosovelu.
LJUBLJANA — Z novimi spre-- membami v prometnem davku, so se nekatere stvari pocenile. In tako hudo-mušneži upajo, da bo letos v Ljubljani več novorojenčkov, ker so se pocenili otroški vozički, sredstva za kopanje dojenčkov, otroška olja in otroška, mleka. Lani je bilo v Ljubljani okrog 5 000 novorojenčkov (niti točne številke ne navedejo), a novih avtomobilov je bilo registriranih v istem letu točno 12.773. . .
CERKNICA — V cerkniški občini so sklenili, da bodo pripravili načrt za obnovo starih hiš, ki so v „družbeni“ lasti; 21 enostanovanjskih starih hiš pa bodo skušali prodati zasebnikom, da se bodo ti ubijali s popravili...
KAMNIŠKA BISTRICA — Gondolska žičnica z Velike planine je 6. februarja „trdo pristala'* na spodnji postaji. 27 potnikov je doživelo neprijeten pretres, nekaj pa jih je bilo tudi laže ranjenih. Sedaj iščejo vzroke, zakaj niso pravočasno začele delovati zavore. Žičnica na Veliko planino je od leta 1964 ter jo ročno upravljajo. Pravijo, da je za „trdi pristanek" kriv strojnik, ki je menda spregledal signalno rdečo luč, ki prične svetiti, ko je gondola 80 metrov od postaje in bi torej moral začeti z zaviranjem.
MURSKA SOBOTA —■ Na soboški postaji je dalj časa pošiljka čeških traktorjev, ki pa jih ne morejo dostaviti kupcem. Carinska služba izpodbija vrednost teh traktorjev, čeprav je ta določena z mednarodno kupoprodajno pogodbo.
UMRLI SO od 10. do 23. FEBRUARJA .1977
LJUBLJANA — i Franc Dolinšek, posestnik; Ciril Dekval, up. učitelj, 84; Tone Pečnik; Zora Stariha, up. učit.. Marija Smole r. Gabršek; Janko Grašek, up., 63; Dorica Turk r. Pakiž, 94; Vinko Jamnik, up. izolac. mojster; Jože Juvane, up., čevlj. mojster; Ana Lap-pain r. Kamnar; Lovro Šuštar, 88; Marija Zor, up. p. ur.. Mirko Bohinc, up. učit.; Marija Pezdirc r. Vitkovič; Hani Rylert Breme r. Weber; Anton Srobot, up. žel., 91; Rozalija Novak, r. Po-lanšek, 95; Nada Pečnik r. Gala; Pavel Markelj, up.; Anton Rovanšek; Viktor Škerl, up. mes. mojster. Ida Jelovšek, 70, predvojna „sindikalna" aktivistka; Frančiška Pajenk r., Čepin; Jože.Zgonc, up.; Zvonka Jenka r. Gorenc; Kristina Smrekar r. Pintar, 89; Angelca Košca r. Sušnik; Jožefa Žitnik r. Nadlučnik, 79; Janko Badovinac, up„ 79; Pavlin-ka Milavec, up. p. usi.. Franc Remec, up.; Maks Keržmanec, up. čevljar; Mara Lampič, up.; Vinko Glanz, ing. arh., 75; Viktor Kordež, up.; Albert Derganc, up. ravn. mestnih pomožnih uradov, 86; Jožefa Blatnik r. Anžlovar, 80; Marija Blaj r. Rossi; Štefan Slonjšek, samost, obrtnik. Avguština Plesničar, 75.
RAZNI KRAJI — Marija Dreu, Podlehnik; Ivan spande, up., Litija; Jožefa Tavčar, Čatež pri Veliki Loki;
Kristina Kern, Stanežiče; Zvonko Vahčič, Leskovec; Franc Zupanc, up., Celje; Marija Rožič r. Plahutnik; Kamnik; Franc štiglič, up., Kranj. Fani Nebec, Lavrica; ing. Edvard Grošelj, Maribor; Albert Weilguny, posestnik, kor. borec, Rogaška Slatina; Ivan Janko Vizjak, bivši trgovec in up. steklarne, 79, Hrastnik; Anton Urbas, 80, kmet, Volčje; Jožko Klembas, 79, Velenje; Janez Čebašek, Vodice; Marija Trebar r. Oman, Stražišče pri Kranju. Gabrijela Jamnik r. Lenič, Rob; Ivan Ošlovnik, 84, Velenje; Amalija Fuerst, Šmarje pri Jelšah; Franc Kern, Ka-povčev ata, Preska; Jože Snoj up.,75, Cerknica; Marija Tome r. Mrak, Preska; Stane Praprotnik, up. učit.; Žalec, Marija Gruden r. Ahee, Mala vas; Marija Pupis, Zg. Kašelj. Marija Pejha r. Požar, up. učit., 89; Celje; Jože Hladnik, 72; Borovnica; Jožica Zakrajšek, r. Dolar, 90, Kranj; Franjo Golež, up. 69, Kranj ; Franc Tiršek, v. dentist, Slovenj Gradec. Jože Župančič, 94, Logatec; Marija Berlan r. Struna, 71, Kočevje; Ivanka Bešter, 94, Poljšica; Miha Pivk, 76, Fužine; Ivan Dolenc, Iška Loka.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES Osebne novice:
Poroka. V soboto, 12. marca, sta se v župni cerkvi v Ramos Mejiji poročila Janko Telič in gdč. Maria Rosa Ronconi. Za priči sta bila ženinova mati ga. Minka Telič in nevestin oče Antonio Ronconi, čestitamo!
Krst. Krščena je bila Gabriela Bibiana Albreht, hči Janeza in Metke roj. Pavlovčič.
Rojstvu. V družini Mitje Keršič in njegove žene Slavice roj. Novljan, se je rodija hčerka. Iskreno čestitamo.
SKAD-ovski seminar
Slovenski akademiki' v Buenos Airesu smo si zamislili izvedbo seminarja, katerega tematika bi se omejila izključno na pogled slovenskega medvojnega in povojnega gibanja doma in v svetu. Obenem pa, ob pregledu zgodovinskih vzrokov in posledic, to se pravi, dogodkov, ki so pripeljali slovenstvo v današnje politično stanje, ocenjevali možnosti slovenskega zamejskega in zdomskega bivanja v bodoče, kakor tudi možni bodoči politični razvoj v Sloveniji sami.
Želja po globalnem pogledu ter potreba po skupnem razmišljanju o slovenski bitnosti v zgodovini nas je odločila k povabilu slovenskih predavateljev po svetu.
Našim povabilnim dopisom so se odzvali sledeči predavatelji: dr.Marko Kremžar (Argentina) ; dr.Peter Urbanc (Kanada) , dr. Jože Velikonja (ZDA) ; g.Vladimir Menart (Avstralija) ; dr. Ljubo Sire in g. Franjo Sekolec (Anglija) ; dr. Andrej Bratuž (Gorica); g. Boris Pahor (Trst).
Seminar bomo pričeli v četrtek 24. marca ob 20.30 uri; nadaljeval se bo ob isti uri 25. in 31. marca, ter 1., 14., 15., 21. in 22 aprila, v Slovenski hiši. Zaključek seminarja bo pa v Rožmano-vem zavodu v Adrogué dne 1. maja na SKAD-ovških rednih študijskih dnevih.
K seminarju so vabljeni vsi tisti — starejši in mlajši —, ki jim je slovenska stvarnost pri srcu, zlasti vabimo akademike in vse tiste, ki bi kakorkoli želeli dodati svojo izkustveno in premišljeno besedo.	SKAD
Po svojih najboljših močeh smo pripravili spominsko prireditev za soboto 26. in nedeljo 27. februarja. Spored je obsegal tri dele : bralni večer, razstavo književnih del in spominsko akademijo.
Naša dvoranica in oder sta v teh dneh dihala priložnostno razpoloženje po zamisli arh. Božidarja Bajuka ob pomoči v tehnični izvedbi Rudi Hirseh-eggerja. Na okusno okrašenem odru je ob slovenski zastavi visela velika pokojnikova slika, ki nam jo je s priznano spretnostjo napravil R. Hirsch-egger. Živ Mauserjev pogled na sliki je obujal vsem občutek rajnikove prisotnosti med nami.
Pred odrom je bila urejena razstava Mauser jevih del. Iz zasebnih knjižnih zbirk v Mendozi se nam je posrečilo zbrati skoro vsa njegova glavna dela razen prevodov v tuje jezike. Med slikami z motivi iz domovine, ob gorenjski avbi in preprosto izrezljanem Križanem so nas pozdravljale njegove tako priljubljene povesti in novele, članki in knjižne zbirke.
V	soboto zvečer se je zbrala ob tej zbirki skupina rojakov, ki so želeli po stesati Mauserjevo domačo besedo iz njegovih spisov. Spored bralnega večera je obsegal osem najznačilnejših njegovih del in odlomkov iz daljših spisov ter dveh pesmi, vseh povezanih v medsebojno celoto rajnikovega pisateljskega ustvarjanja.
Posamezne točke je v kratkih besedah tolmačil in med sabo povezoval prof. Božidar Bajuk.
Ing. Jožko šmon nam je recitiral iz „Preklete krvi" odstavke, ki opisujejo naše nekdanje^ fantovsko „šranga-uje", prevoz nevestine bale in poročno s va to van je.
Iz „Kaplana Klemena" je g. Janez Štirn bral odlomek iz Klemenovega bo-žičevanja v „Sibiriji" na Barju, ko so ga za sgm sveti večer vinjeni in nahujskani sosedje — kamenjali.
Črtica „Gospod Janez'* iz zbirke „Na ozarah" nam je v interpretaciji g. Staneta^ Grebenca predstavila tragedijo nemške okupacije na Gorenjskem, ko je kljukasti križ z vso nasilnostjo udaril med našo vemo, Bogu vdano sosesko.
V	odstavku „Mrtvi bataljoni" — tu-idi iz knjige ,-,Na ozarah" je g. Rudi Hirschegger recitiral najgrozotnejše'do-
gpdke iz slovenske rdeče revolucije _____
množično pobijanje slovenskih protikomunističnih žrtev.
;Tajinstveno skrivnostno je nato odjeknilo iz množične jame „Pismo" nasilno in zverinsko pobitih žrtev v ‘ interpretaciji prof. B. Bajuka.
Drugi del žrtev rdeče revolucije, tistih, ki so iskali rešitve na begu v tujino, nam je predstavil odlomek iz tretjega dela „Ljudje pod bičem", ko.main je pobeg Viktorja in Silve preko Karavank v odlomkih prebral Rudi Hirsch-egger. Plemenito veličino in vse objemajočo širokost rejnikovega velikega slovenskega srca je prikazala gdč. Danica Bajuk v „Pozdravu razkropljenim rojakom".
In za sklep je prof. B. Bajuk reci-tiral vsem navzočim v srce seglo pretre-šljivo pesem „Prošnjo", ki jo je pred dvema letoma rajni priobčil v Vestniku kot v poroškem videnju svoje smrti : Čakam na večer, ko bom čisto sam.
Zadnja ura bo stala na vratih, v njenih rokah milost in odpuščanje*.
V zarjo, ki me zalije,
ko se odpró vrata,
bom omočil palec za zadnji križ.
Ne pokrijte mi oči s kovanci, pokrite mi jih s telohi.
Skrivnostna tišina je za dolge trenutke zajela vso dvorano. Bil je tisti
globoki molk, iz katerega smo slutili in doživeli neposredno navzočnost Mauser j a med nami...
V	nedeljo smo ob 7 popoldne skupno slovensko mašo darovali za rajnega Karla Mauserja; vključili smo ga v skupne prošnje vernikov. Po sv. opravilu je zbor zapel Foersterjevo „Ne pla-kajte“... Marsikomu se je zaiskrilo v očeh, ko so v kapeli odmevale besede „Med nami tu neviden je, v višavah plava duh njegov“...
Končno pa je bila v dvorani pripravljena spominska akademija. Oder z Tajnikovo sliko in razstava del sta ostala opremljena še od prejšnjega večera.
Uvodno besedo je spregovoril predsednik. Društva Slovencev
g. STANE GREBENC.
Ko se je z lepimi besedami spominjal pok. Karla Mauserja je zaključil svoj govor :
Zopet smo zgubili enega od vogelnih kamnov naše slovenske emigracije. Kdo bo stopil na njegovo mesto in nadaljeval z vzvišenim poslanstvom, ki ga je tako uspešno vršil z govorjeno in pisano besedo, posebno pa s svojim osebnim zgledom?!
S svojim osebnim zgledom nam je pokazal, kako mora človek vkljub svojim sposobnostim in številnim talentom ostati preprost in ponižen. Prav te kreposti so mu utirale pot do človeških src in je vsakogar, ki je z njim prišel v stik, na mah osvojil.
Koder koli je hodil, povsod je dajal; dajal z zgledom preprostega ' človeka, dajal samega sebe v govorjeni in pisani besedi.
To dajanje je bilo pravo darovanje za nas in za ves slovenski narod. Zato mu dunes ysaj del slovenskega naroda v zdomstvu izreka čast in zahvalo.
Iz ozadja dvorane je nato zbor zapel „Blagor mu". Sledil je zvočni prenos govora s traka kakor nam ga je pokojni govoril z našega odra 1. 1970 ob spominski proslavi petindvajset letnice zdomstva.
V	imenu mendoške slovenske mladine, ki ji je pokojni Mauser izkazoval tolikšno pozprnpst in naklonjenost, je poslpvilpo besedo povedala
gdč. ANICA GRINTAL
s svojimi vtisi pb obisku na domu pri Mauserju v Clevelandu.
Gospoda Mauserja sem spoznala, ko je prvikrat prišel v Mendozo. Pozneje pa sem imela priložnost, da sem ga o-biskala na njegovem domu v Clevelandu.
Začudila sem se, ko smo se ustavili pred revno, staro, leseno hišo. Sam je ob neki priložnosti dejal, da je to navaden — rancho. Zares si nisem mogla predstavljati, da bi tako pomemben pisatelj mogel živeti v taki preproščini.
In vprav to mi je bilo poslej v spodbudo, da sem se mogla z razumevanjem približati načinu njegovega pisanja, ki je tako preprosto in domače. Saj je vse odsev njegovega resničnega, pravega, nič namišljenega osebnega življenja.
Veselo me je sprejel. Na mah sem se počutila kakor doma, ob strani najboljšega prijatelja.
Popeljal me je v prvo nadstropje po lesenih stopnicah in nato še više — v podstrešje.
„Skloni glavo," mi je dejal, „če ne boš z glavo zadela v strop!“.
Zares sva skoro sklonjena stopila v majhno sobico z majhno mizo na sredi, založeno s papirji in naokoli vse polno knjig.
„To je moj brlog," mi je razložil. „Tukaj presedim svoje najlepše ure."
In mi je pripovedoval, kako je pisal razne knjige*; govoril mi je o svojih o- * trocih. Venomer pa mu je spomin uhajal na nas v Argentini. Posebej je povpraševal o nas mladih in mi dajal naročila, naj nikar ne pozabimo, da smo Slovenci. In da naj radi in veliko beremo.
Pristavil je še_, da bi se kar naselil v Argentini, ko bi ne imel družine.
Ko sva se poslavljala, mi je podaril v spomin svojo knjigo Puntarja Matjaža.
Karla Mauserja ne bo več med nas...
A njegova topla in razumevajoča ljubezen do nas je prevzela in ogrela. Ohranili ga bomo v srcih z najlepšimi spomini. In v povračilo za njegovo ljubezen bomo skušali izpolnjevati, kar nam je vedno tako toplo naročal: da naj ljubimo slovenskega duha in ostanemo zvesti slovenski besedi.
Osredni govor o pokojnem pa je imel nato
ing. agr. MARKO BAJUK.
Govornik je najprej nazorno opisal pokojnikovo življenjsko pot, nato pa je nadaljeval:
Švicarski pisatelj duhovnik Schmid, ki je s Straussom prevedel v nemščino Mauserjevega Kaplana Klemena in pisatelja tudi osebno obiskal v taborišču v špitalu, je na ovitek nemške izdaje takole napisal o tistih okoliščinah:
„Pozno v noč trepeta sveča na zaboju, ki velja tudi za pisalno mizo. Kot veter hiti svinčnik od vrste do vrste grobega zavrženega papirja. Ko je stran polna, pade na tla. čas je drag in kazalec na uri je pokazal že polnoč in čez. Tako dela Mauser noč za noč. In ko po kratkem spanju zasije jutro, vzame* Mauser na rame orodje cestnega a-li gozdnega delavca, da zasluži dnino za preživljanje sebe in družine."
Nikdar ni ničesar zaslužil s svojim pisanjem. V Clevelandu se je tudi preživljal zelo borno z ročnim delom in pisal potem, ko je opravil „šiht" enoličnega in duhomornega dela v tovarni, skozi petindvajset let pred istim strojem št. 3 za izdelavo preciznih svedrov. (Letos 1*8. januarja pa je podlegel operaciji, ki je težko obolelo srce ni preneslo.
Njegovo življenje je bilo skromno in preprosto, za pojme današnjega materialističnega sveta brezpomembno. Kljub temu pa nam je zapustil bogato umetniško, kulturno in duhovno dediščino.
Mauser je velik slovenski katoliški pisatelj. Da je bil zaveden Slovenec, je popolnoma jasno. To priča po eni strani njegovo literarno delo, ki v vsaki besedi izraža mladostno zaljubljenost v slovensko zemljo, potem pa tudi njegovo neutrudljivo in nesebično organizatorsko delo za slovensko emigracijo. Dr. Tine Debeljak je v spominski črtici v Svobodni Sloveniji zapisal: „Slovenskemu ljudstvu je služil s svečeni-ško žrtvijo in zglednim idealizmom. Tudi če ni bil duhovnik —■ prejel je že nižje redove — je bil z vsem delom svečenik. Prežet vere in slovenstva: dveh najvišjih idealov: Bog in Slovenija."	‘	s . J
Lepo je to tudi povedal dr. Alojzij Starc, ko je omenil dva glavna Mauser je va talenta: ljubezen do slovenske in do božje besede. Lepo domačo besedo, ki je bila vsakemu jasna, je o-krepil z božjo besedo. Božja beseda mu je bila silno domača. Dobro jo je poznal, rad premišljeval, znal jo je postaviti na pravo mesto. Globoko vero, po kateri je živel, je tudi izkazal, ko se mu je bližala smrt. Nič se je ni bal. Saj je bila samo prehod v večnost, (Nad. na 4. str.)

■BaaaBaaBBaaaaaaBaaBBBmBBBaBaaaa«BBaaBBBBBBaBaaaaaaBaBBaaaaaBaBBaMaaaBBaaBaaaaaBaBaaaaBBaaaaaaaaBBBBBaBaBaaaaBaaaBaaaaaBaBBaaaaaaaaaaaBBBBaaa«a
Milovan Djilas o evroUomunizmu
O „evrokomunizmu" se v zadnjem času veliko piše in ugiba tako v evropskih kakor v ameriških revijah in listih. Nekateri so mnenja, da je „ev-rokomunizem" nekaj novega ali vsaj o-miljen komunizem, ki more živeti v demokratični družbi v Evropi prav tako kakor demokratične politične stranke. Drugi pa smo mnenja, da je to le taktika pravega komunizma, ki stremi po uveljavljanju dvoje diktature. Beseda „evrokomunizem" naj bi bila le propagandnega značaja, da prikrije svoje prave namene in vara naivneže. To drugo stališče zavzema tudi Svobodna Slovenija tako v člankih uredništva, kakor v razpravah uglednih sodelavcev, ki smo jih objavili (dr. Sire, dr. Puš in drugi).
Pred kratkim je nemška televizija oddajala intervju z Milovanom Djila-som, kaj sodi o „evrokomunizmu". Milovan Djilas ni neznana oseba. Med revolucijo v času druge svetovne vojne je bil najožji Titov sodelavec, strasten revolucionar, aktiven partizan in prepričan stalinist. Leta 1954 je zašel v disidentstvo in je bil več let v Titovih zaporih. V svetu je postal znan po svojih knjigah, ki so izšle v inozemstvu, predvsem „Novi razred" (1957) in „Razgovori s Stalinom" (1962). L. 1973 je celo izjavil, da ni več komunist. Njegova izvajanja o evrokomunizmu v navedenem intrevjuvu v nemški televiziji nas niso prepričala in niso omajala našega stališča. Lahko komunist zavrže leninizem, stalinizem, brežnjevizem, toda komunist ostane še vedno, dokler u-smerja svoje delo po marksističnem nauku. In temu se evropske komunistične stranke niso. odpovedale.
V naslednjem objavljamo besedilo televizijskega interyjuya, kakor ga je
objavila Frankfurter Allgemeine Zeitung 3. marca t. 1. Takole si sledijo vprašanja in odgovori:
Vprašanje: Gospod Djilas, vi ste e-den tistih, naravno poleg Tita, ki ste bili odgovorni za prvi zgodovinski prelom v svetovnem komunizmu, to je prelom med Beogradom in Moskvo. Od tedaj je komunistični svet preživljal dramatične procese. Najbolj zanimiv razvoj je* „evrokomunizem“.
Djilas: Mnenja sem, da je to najpomembnejši dogodek v Evropi po hladni vojni. Seveda je povezan s koncem hladne vojne in z drugimi dogajanji v komunizmu samemu, kot je bil prelom med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo leta 1948 in prelom med Kitajsko in Sovjetsko zvezo leta 1963. Vendar je razlika med tem, kar je bilo med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Jugoslavija je tvegala prelom v času, ko je preživljala težke čase. V tem dejansko obstaja pomen te poteze; obenem pa je bilo to nekaj novega, za kar je bilo treba poguma. To je bil dejansko konflikt med malo deželo in mogočno komunistično državo, v bistvu pa konflikt s celotnim komunističnim svetom. Konflikt med (Sovjetsko zvezo in Kitajsko pa je imel drugačen značaj, ker je bil to konflikt med dvema komunističnima velesilama.
Kar zadeva v tem okviru „evrokomunizem", vidim v njem izreden pojav. Prvič je prišlo — po, demokratič-
nih smernicah — v komunizmu samem do odpora. (Seveda je bilo to že leta 1956 na Madžarskem in leta 1968 na Češkoslovaškem. Menim pa, da ima danes ta razvoj nespremenljiv in trdovraten značaj ter zato velike možnosti na uspeh. Razlogi za to so zelo zapleteni in segajo v globino. Predvsem za-.to, ker se je v Evropi sami mnogo spremenilo. V kapitalističnem svetu so se spremenili izgledi za revolucijo, pa tu-tu izgledi za novo vojno dejansko obstajajo. Prav tako je v Sovjetski zvezi sami prišlo do pomembnih dogajanj: odklon od stalinizma in še drugi razvoji niso mogli ostati brez vpliva na komunistične stranke v zahodni Evropi. So pa še pomembnejši vplivi in procesi, ki se odigravajo v Evropi sami. Bistvo je po mojem mnenju v tem, da komunistične stranke v zahodni Evropi opuščajo doktrinarni leninizem. Tu pa je treba pojasniti, da gre pri tem v prvi vrsti za romantične partije, ne pa za vse zahodnoevropske partije. Komunizem se pojavlja ravno v teh romantičnih partijah na poseben •—■ svojski način, tako v Italiji, Franciji in Španiji. Te partije se oddaljujejo od tistega leninizma, katerega nosilec in zagovornik je ZSSR, ki si lasti tudi monopol nad njim.
Te partije gredo v nekaterih bistvenih, vprašanjih — bistvenih za socializem — svojo pot. Najvidnejše znamenje je, da so se odrekle diktaturi proletariata. Pa tudi notranja struktura
teh partij se je spremenila: niso več monolitne leninistične partije, ampak partije, v katerih so že različni tokovi. Razumljivo je, da pridejo ti pojavi pri eni partiji drugače do izraza kakor pri drugi. Najdalj so šli v tem Španci in Italijani. Francozi so še vedno ovirani po osrednjem partijskem kadru, ki je v bistvu še vedno leninističen z močnimi iluzijami glede Sovjetske zveze in prežet z utopističnimi idejami o pojmovanju družbe. Portugalska še vedno zaostaja za Francijo; pa tudi tam so premiki teh procesov v komunistični partiji sami in to v smeri demokratizacije.
Vprašanje: Konservativni krogi pa tudi vodilne socialno-demokratske skupine v zahodni Evropi so nezaupne: bojijo se, da bi se evrokomunizem končno mogel razviti v trojanskega konja Sovjetske zveze.
Djilas: O tem ni govora, ker vse to nima nič opraviti s sovjetsko taktiko in politiko proti zahodni Evropi. Bolj je Sovjetska zveza nezadovoljna z evro-komunizmom. To moremo jasno sklepati iz zadržanja bolgarskih in češkoslovaških komunistov, ki prav v zadnjem času zopet kritizirajo evrokomunizem. Tako je nedavno Todor Živkov, vodja bolgarske komunistične partije označil evrokomunizem kot (kapitalistično izpodkopavanje komunizma. Podobno stališče zavzema češkoslovaška partija. Kako pa je vsa stvar pomembna, vidijo najbolj iz tega, da ostale vzhodnoev-
ropske partije niso nikdar zavzele takega stališča do evrokomunizma. Madžarska partija gleda v bistvu pozitivno nanj. To moremo sklepati iz tega, da se noče vmešavati v delovanje bratskih zahodnoevropskih partij. Menim, da tudi poljska partija noče zavzeti do evrokomunizma strogega stališča; pri Nemcih pa vidim, da so bolj na strani Češkoslovaške in Bolgarije. Bolgarsko vodstvo partije govori namreč tisto, kar Sovjetska zveza misli in kar se njenim vodnikom zdi neprimerno, da bi sami povedali kot velesila in najmočnejša komunistična partija.
Strah, da bi bil evrokomunizem sovjetski trojanski konj, je v nekem oziru naiven, po drugi strani pa tudi razumljiv. Razumljiv je v toliko, ker so skušnje s komunističnimi strankami končno le zelo grenke in ljudje ne morejo svojega mnenja spremeniti čez noč.
Vprašanje: Ali ste mnenja, da bosta italijanska in francoska partija šli demokratično pot, tudi če dejansko prideta na oblast ?
Djilas: Jaz o tem niti najmanj ne dvomim in že iz tega, kar sem povedal, je to razvidno. Brez dvoma so močne skupine, predvsem v italijanski in španski partiji, in to vodilne skupine, ki nočejo slediti vzhodnoevropskim komunističnim partijam in tudi ne morejo: one hočejo nadaljevati demokratično pot. Ta demokratična pot pa, ni istovetna s socialdemokracijo, kakor tudi socialde-(Nad. na 4. str.)
(Nad. iz 3. str)
MENDOŠKI SLOVENCI SO POČASTILI SPOMIN KARLA MAUSERJA
v katero je vedno gledal, in združenje z Bogom, v katerega je veroval.
Dragi umrli pisatelj!
Vse življenje si bil apostol ljubezni in vroč ljubitelj življenja, ki je dih Stvarnika. Ljubil si zemljo, ki to življenje hrani, ter ljudi, ki so v trpljenju in mukah skozi tisočletje izoblikovali Njegovega duha na slovenski način. Kot vedno si nas še pred kratkim preroško bodril, naj dihamo v iskro, da se bo razplamtela v mogočno baklo. Naj dihamo v življenje, v vrednote duha — miroljubnost, zaupanje, spoštovanje, trdnost in načelnost. Pozival si nas, naj roko v roki združeni z upanjem in vero stopamo v slovensko bodočnost, svobodo in mir.
Podaj nam sedaj iz večnosti, v katero si vse življenje gledal, svojo dobrohotno roko, da ne bomo zgrešili smeri!
Po govoru inž. Bajuka se je oglasila iz zvočnika še enkrat Mauserjeva beseda, tokrat še vse prisrčnejša, toplejša. Poslal jo je bil na traku, ko mu ob drugem obisku v Argentini ni bilo dano priti med nas v Mendozo.
V soboto, tik pred proslavo, smo po srečnem naključju prejeli zasebno pismo o pisateljevih zadnjih trenutkih in smrti. Opisuje jih ovdovela ga. Mimi in zaključuje pismo: „Ko smo se v Mendozi peljali pod gore sem pobrala nekaj kamenčkov v spomin; eden_ teh je šel s Karlom v krsto, da ste bili tudi Mendoščani z njim ob slovesu.“ Odlomek iz pisma ge. Mimi je navzočim prebrala gospa Marica Hirschegger.
Pod sliko je nato stopil g. Jože Horn, in s spominske obsmrtne podobice zmolil za rajnega natisnjeno, molitev, v skupnem ganotju pa smo vsi navzoči dodali še očenaš. In mnoge je tedaj stiskalo v grlu in marsikatero oko se je orosilo, ko je v sveto tišino zaplavala Foersterjeva žalostinka, ki jo je zapel zbor:
„V ozki jami boš zakrito,
grob tvoj s cvetjem bo odet,
Z Bogom! srce plemenito,
. več ne bo te videl svet. . .“
Slovenska Mendoza, ki so jo predstavljali vsi rojaki, katerim je pokojni Karel Mauser znal ogreti srce s svojo preprosto domačnostjo in plemenito ljubeznijo, je zaihtela ob zadnjem slovesu od njega, ki nam je iz bleščeče večnosti klical: „Na svidenje“...
Bb.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAFF
CASCANTE
i&crlbano Publico Cangallo 1642 Buenos Air»» Pta. baja, one. z
T. E. 35-8827
OBVESTILA
NEDELJA, 20. marca:
V	Slomškovem domu tradicionalna tombola pod geslom: „Za Slomškov in tvoj dom.“
V	Slovenskem domu v San Martinu
sestanek naraščajnic. Vabljene vse deklice od 6. do 11. leta starosti.
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi bo g. Jože Mejač CM ob 18.30 uri predaval o Slovencih v Kanadi.
SREDA, 23. marca:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 18. 30 redni sestanek Lige žena in mati.
SOBOTA, 26. marca:
V	Slomškovem domu večer slovenske pesmi. Poje priznani zbor „Karantanija"-
NEDELJA, 27. marca:
Slovenska vas. Po naročilu društva Slovenska vas bo ob 10. uri maša za pok. pisatelja Karla Mauserja. V Hladnikovem domu pa bo ob 15. uri redni letni občni zbor društva Slovenska vas. Tozadevna vabila bodo dostavljena članom.
XXX. REDNI LETNI OBČNI ZBOR DRUŠTVA ZEDINJENA SLOVENIJA
Upravni odbor društva ZEDINJENA SLOVENIJA sklicuje XXX. redni letni občni zbor članov društva za nedeljo 27. marca 1977 ob 9.30 v prostorih Slovenske hiše, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires.
Dnevni red:
1.	Izvolitev dveh overovateljev zapisnika in preštevalcev glasov.
2.	Branje zapisnika zadnjega občnega zbora.
3.	Poročila upravnega sveta, nadzornega odbora.
4.	Volitev novega odbora: Upravni svet, nadzorni odbor, razsodišče,
5.	Predlogi.
6.	Slučajnosti.
Po členu 16 društvenih pravil bo občni zbor sklepčen ob vsaki udeležbi članov eno uro po sklicu.
Z vsemi pravicami se morejo med seboj zastopati zakonci ter starši in otroci. Pooblaščence morejo imenovati tudi člani, ki bivajo izven Vel. Bs. Airesa. Pooblaščenci se morajo izkazati s pismenim pooblastilom. Pred občnim zborom bo v slovenski cerkvi sv. maša
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare Redacción y Administration: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina
T.	E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCED A Concesión N’ 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N* 1.362.266	
NEDELJA, 10. aprila:
V Slovenskem domu v San Martinu
po maši velikonočni zajtrk.________
Kljub krizam že skoro 30 let. . .
se mesečno shajajo pri Zedinjeni Sloveniji zastopniki ljudskošolskih tečajev vseh naših okrajnih Domov, da si izmenjajo izkušnje, izdelajo načrte, gojijo misel vzajemne pomoči.
Razumevanje, ki ga pokažejo Domovi, ki nosijo pretežno breme delovanja in vzdrževanja šolskih tečajev, podpri tudi ti in postani član društva Zedinjene Slovenije.
Seznani se z delom društva na rednem občnem zboru, ki bo 27. marca ob 11. uri v Slovenski hiši.
Ugodno prodam
HIŠO Z VRTOM
Informacije v upravi lista ali Patricias Argentinas 1165 - Merlo kolektiv št. 2 - Parque S. Martin
20.
MARCA OD 14 DALJE NA VRTU SLOMŠKOVEGA DOMA,
RAMOS MEJIA
Prof.
JESUS
dr. JUAN BLASNIK
16.
Specialist za ortepciljo	;
in travmatvlegijo	•
■
Marcelo T. d« Alveaf 1241, pta. baja ■ Capital Federal Tel. 41-1413
■
■
■
Ordinira v torek, četrtek in soboto > od 17. do 20. Zahtevati določitev ■ ure na privatni telefon 628-4188.	!
ste razočarani !
400
Na razpolago je
lepih in 'praktičnih dobitkov narodnega in splošnega značaja.
Se necesita
Con estudios comerciales
Larrazabal 2024
Cadete
Säbados libres — cumplido.
T.E. 68-7204
Servicio militar
Domovini, Gor čez izaro, Soči, Dekletce podaj mi roko. Na planine, Oj dekle, kaj s’tak žalostno?, Je pa davi slan’ca pala, če rdeče rože zapade sneg — so nekatere pesmi iz pestrega programa VEČER SLOVENSKE PESMI, v soboto, 26. marca ob 20. Vabi Slomškov dom, poje Slovenska vokalna skupina KARANTANIJA. Vstopnice v predprodaji na tomboli 20. marca in uro pred začetkom.

Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1977
za Argentino: $ 3.500.— (350.000), pri pošiljanju po pošti $ 3.600.— (360.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 24 U!SA dol.; obmejne države Argentine 18 USA dol.; Avstralija 30 USA dol.; Evropa 27 UISA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol. Talleres Gräficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
TISKARNA BARAGA
se je preselila v lastne prostore v Slovenski vasi:
Colon 2544 1826 Remedios
de Escalada

TOMBOLA, KI JE V 16 letih pomagala ohranjati slovenski dom in življenje v njem. Naročite si kartice pravočasno. Ne bo-
Ob 15.00
okoli
SREDNJEŠOLSKI TEČAJ
Slovenski hiši, ul. Ramón Falcón 4158, Capital SOBOTA, 19. MARCA, 1977
■ POPRAVNI IZPITI Kdor ne bo prišel ta dan in ob tej uri, bo izgubil pravico do izpita in ponavlja letnik.
Ob 16.00 — VPISOVANJE —- Možno samo ob tej priliki.
"ob"l8.30 — SESTANKI PO RAZREDIH Ob 19.15 — ZAČETNA SV. MAŠA z obvezno udeležbo.
K vpisovanju je prinesti: osebno izkaznico — slovensko in argentinsko spričevalo prejšnega leta —• $ 500.— za vpisnino; če sta v ..ražini dva, drugi plača ? 250.—,- naslednji so oproščeni.
Capital Federal
Glavni dobitek: SLOVENSKA MIZA s šestimi stoli (gg. Gričar-Grohar), nadalje deset podob Slovenije in lepo število narodnih predmetov.
Vsako leto pokloni Slomškov dom otrokom slovenskih tečajev Vel. Buenos Airesa brezplačnih tablic.
Javiti se je pri vhodu od 14. ure dalje. NA VESELO SVIDENJE!
SLOGA SPOROČA
1)	Od 1. 1. 1977 obračunavamo dividende od dneva naložbe. Sedaj je pa res škoda, če vam denar leži doma, ko vam pri nas vsak dan prinaša lepe obresti.
2)	Na rednem občnem zboru SLOGE, ki bo 2. 4. 1977 v Slomškovem domu, bomo žrebali po m$n. 1.000.000 ($ 10.000) na vsako starostno dobo med tistimi, ki bodo do 31. 3. 1977 imeli v SLOGI naložbo v višini, ki je potrebna za polno posmrtninsko podporo: od 0 do 30 leta $ 5.000.—, od 31. do 50. leta $ 10.000.— in od 51. leta naprej $ 15.000.—.
Za podrobnejša pojasnila vprašajte v naši pisarni, Bmé. Mitre 97, Ramos Mejia, v uradnih urah, ob ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure, ali po telefonu 658-6574.
SVOJI K SVOJIM! V SLOGI JE MOČ!
MILOVAN DJILAS
(Nad. iz 3. str)
mokracija ni več istovetna s tem, kar je bila v času prve svetovne vojne in tudi še med obema svetovnima vojnama. Tudi socialna demokracija se je spremenila. Zato so te komunistične stranke postale pomembnejše, bolj dosledno vključene v družbo. Še bolj se posvečajo družbenim vprašanjem, ki so bila nekdaj zgolj propagandna gesla in pri tem niso obremenjena z dogmami.
/ Glede italijanske partije morem navesti osebe, ki jih smatram za trdno odločene, da bodo šle po demokratični smeri: Berlinguer, Mendola, Barca, Napolitano. To so možje trdnega prepričanja, obenem pa prožni v svojem mišljenju. Naravno je, da obstajajo tudi stalinistične skupine, ki so razmeroma enotne in jih podpira Sovjetska zveza, pa nimajo za enkrat nobenih izgledov, da bi mogle prevzeti vodstvo partij.
Vprašanje: Kakšen pomen ima vpliv Sovjetske zveze na splošno ?
Djilas: Mnenja sem, da je vpliv Sovj. zveze v Evropi padel v sedanjem času 1 na najnižjo stopnjo, nižjo kakor kdajkoli in morda celo nižjo kakor v času carske Rusije. Odločilno vlogo pri propadu sovjetskega vpliva pa ima prav evrokomunizem. Ta ločitev od Sovjetske zveze gre tako daleč in s tako naglostjo, da se . Sovjetska zveza sploh ne more znajti, da bi reagirala. Na berlinski konferenci komunističnih partij sta ostali dve smeri in je bila nemogoča združitev obeh. Obstajata ena poleg druge, evro-' komunizem in jugoslovanski na eni
strani ter sovjetska zveza na drugi strani, ki jo več ali manj podpirajo vzhodnoevropske partije. Jaz sem mnenja, da se tako propadli vpliv Sovjetske zveze ne more več dvigniti brez velikih in radikalnih sprememb v vzhodnem bloku, predvsem ne brez zmanjšanja pritiska na vzhodnoevropske države. Za enkrat pa gre Sovjetska zveza ravno nasprotno pot, to je, da izvaja pritisk na države okrog sebe, vsiljuje ideologijo vzhodnoevropskim partijam in hoče ustvariti takoimenovano enotnost ideologije. Vse to pa le v namenu, da bi utrdila svojo nadoblast. Tp pa more imeti negativne posledice za Sovjetsko zvezo samo, za njen vpliv na evrokomunizem in tudi za njen vpliv na ostalo Evropo.
Vprašanje: Tako vi ne soglašate z dr. Kissingerjevo vizijo, da bo zahodna Evropa v 10 odnosno 15 letih komunistična.
Djilas: Četudi Kissingerja visoko cenim kot razumnega in talentiranega moža, sem mnenja, da je to rekel v nekakem čustvenem razpoloženju, ko se mu je zdelo, da bo na Portugalskem zmagal komunizem in da bo v Italiji prišel na oblast. Toda Kissinger predvsem ni točno analiziral celotnega položaja. Jaz sem nasprotnega mnenja. Evropa bo v desetih letih prej postala socialistična, to je v smislu demokratičnega socializma, kakor komunistična. Dejansko je danes v Evropi že demokratičen socializem, seveda ne v tem smislu, da. bi bil odpravljen kapitalizem in z. njimi razne kapitalistične oblike, kakor tudi ne v tem smislu, da kon-
servativne stranke ne bi mogle obstajati v Evropi, ampak nasprotno. V Evropi se je razvilo stanje večje pravičnosti v družbi, ki vključuje bistvene eksistenčne pogoje narodov, delavskega razreda in sploh širokih množic.
Vprašanje: Sovjetska zveza se razvija predvsem s pomočjo zapadne tehnologije. Ali vidite možnost vplivanja na sovjetski sistem, da bi postal bolj človeški, če bi še nadalje dobival gospodarsko in tehnološko pomoč?
Djilas: Tu sta dve stvari važni. Najprej je nemogoče, da bi s pomočjo zapadne tehnologije prisilili Sovjetsko zvezo, da bi spremenila svojo notranjo in zunanjo politiko. iSovjetski sistem je na znotraj zaprt sistem in v teku 40 let je vsak poskus vplivati nanj bil brezuspešen. Na drugi strani pa je v gotovih trenutkih možno vplivati na Sovjetsko zvezo z običajnimi trgovskimi posli in z imenjavo tehnologije. S tem hočem reči, da je Sovjetska zveza v pogledu tehnologije neodvisna, toda le do določene stopnje, ki pa je mnogo nižja od zahodnoevropske tehnologije. Sovjetska zveza nima nobenega izgleda, da bi dosegla stopnjo zapadne tehnologije, če bi se razvijala sama iz sebe. Jaz sam ne verjamem v teorijo konvergence, kar pomeni, da bi se z razvojem tehnologije oba sistema približala.
Sem pa seveda mnenja, da bi kontrolirana tehnološka izmenjava — kontrolirana v vojaškem pogledu tako, da se zavaruje tisto, kar je za obrambo zahoda važno —- torej omenjena izmenjava mogla biti koristna in pozitivna.
Mogla bi omiliti razne napetosti in odstraniti ideološke predsodke o nespravljivosti med kapitalizmom in socializmom. Toda odločilni družbeni razvoji sami morajo imeti globlje korenine. Dokler bo imela Sovjetska zveza tako pod kontrolo vzhodno Evropo, kot jo ima sedaj, ne moremo govoriti o konvergenci, približevanju in vplivanju. Izključno tehnična konvergenca se sicer nadaljuje, tehnologija se razvija tu in tam in delno se tudi približujeta, pa zopet oddaljujeta. Toda družbene in predvsem duhovne razlike obstajajo in oba sistema sta še naprej ločena.
Vprašanje: Jugoslavija je nekak pobudnik evrokomunizma. Ali ne more ta evrokomunizem vplivati na razvoj v Jugoslaviji v tej smeri, da bi prišlo do socialističnega večstrankarskega sistema ?
Djilas: Jugoslavija je prav za prav samo v enem smislu inspirator evro-. komunizma in sicer v smislu neodvisnosti od partije in države, predvsem države, torej za samostojno pot v socializem. To je istovetno z neodvisno državo. Državna neodvisnost in samostojna pot sta končno eno in ista stvar. Toda v drugih vprašanjih, to je demokracije notranjih razvojev, kot npr. problem strankinega pluralizma, v tem pogledu nima Jugoslavija nobenega vpliva na evrokomunistične partije, ker se one\ re|t razvijajo povsem neodvisno. Te so nove in Jugoslavija jim ne more biti zgled. Tudi ne verjamem, da bi tè partije mogle imeti odločilen vpliv v taki meri na razmere v Jugoslaviji, da
bi se te razvile tako, da bi prišlo do neke vrste večstrankarskega sistema. Toda v vsakem primeru evrokomunizem vpliva pozitivno ne samo na Jugoslavijo, ampak tudi na ostalo vzhodno Evropo v smislu slabitve ideološke trdote, kakor tudi v pogledu kulturnih zadev. Za Jugoslavijo ima evrokomunizem po mojem mnenju še poseben pomen v pogledu krepitve države, to je nacionalne neodvisnosti Jugoslavije od Sovjetske zveze. Že sedaj slutijo Jugoslovani oporo v italijanskih, francoskih in drugih komunistih in se čutijo močnejše.
Vprašanje: Kakšna bo usoda Jugoslavije, odnosno njeni odnosi do Sovjetske zveze po Titu?
Djilas: Jaz sem popolnoma prepričan, da bo Jugoslavija po Titu nadaljevala politiko neodvisnosti od Sovjetske zveze in sem celo mnenja, dà bo ta politika v nekaterih pogledih stremela še po večji neodvisnosti. O-proščena bo namreč neke kominternske sentimentalnosti, ali, bolje rečeno predsodkov iz časov kominterne in s tem tudi leninistične doktrine. Vse to sedaj še pride tu in tam v Jugoslaviji do izraza in Sovjetska zveza to izrablja na neki ideološki osnovi, da bi tako mogla nad Jugoslavijo izvajati dejanski državni vpliv.
Sovjetska zveza bi mogla izrabiti le velike nemire v Jugoslaviji, da bi v i-menu „obrambe socializma“ zavarovala svoje interese na Jugoslaviji. Toda mnenja sem, da ni pričakovati nobenih incidentov -v Jugoslaviji.