LETNIK XVII., ST. 6 (777) / TRST, GORICA ČETRTEK, 16. FEBRUARJA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
'O
o
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
V razmislek
Solidarnost ne more biti enostranska!
Slovenski center za glasbeno vzgojo (SCGV) Emil Komel je priredil srečanje med organizacijami, ki delujejo v prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Srečanja so se minuli konec tedna udeležili predstavniki Katoliškega tiskovnega društva (KTD), Kulturnega centra Lojze Bratuž, Fundacije Gorica, Sveta slovenskih organizacij (SSO) Gorica, Zveze slovenske katoliške prosvete (ZSKP) ter športnega združenja (AŠZ) 01ympia. Tema srečanja je bila odsev gospodarske krize italijanske in slovenske države na organiziranost in na prihodnost goriških kulturnih sredin na drevoredu 20. septembra 85.
Mara Černič, predsednica Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, je poudarila potrebo po skupnem zasledovanju dolgoročnih strukturnih rešitev za ustanove, kakor je glasbena šola, ki ji predseduje. Glasbena šola in AŠZ 01ympia nimata nobene možnosti, da bi lahko delovali kakor podjetja, ki ustvarjajo dobiček. Morata ciljati na čim boljše upravljanje bodisi s finančnega kakor tudi z organizacijskega vidika, tako da ojačita in večata kakovost storitev.
Obširna in poglobljena debata je privedla do dveh ključnih ugotovitev. Prva izhaja iz dejstva, da se morajo organizacije načrtno in brez odlašanja lotiti notranjega preustroja, da bodo lahko kos svojim nalogam tudi v prihodnosti. Druga ugotovitev pa je bila, da bo notranji preustroj posameznih organizacij učinkovit in perspektiven samo, če bo manjšina v celoti preverila in premislila ter posamezno ovrednotila delovanje vsake organizacije. Na tak način bo uporaba javnih sredstev najbolj učinkovita.
Jasno je, da sedanji sistem delitve sredstev ni učinkovit in postopoma začenja biti krivičen. Dogajanja na zadnjem zasedanju deželne komisije glede prispevkov za Slovensko stalno gledališče in za Primorski dnevnik še enkrat potrjujejo nepripravljenost deželne institucije, da seže v lastni proračun in po potrebi poveča finančno dotacijo slovenski manjšini. Odbornik De Anna je apeliral na solidarnost v manjšini, vendar sam potiska člane komisije v težak, dobesedno nemogoč položaj pri odločanju. Za našo narodno skupnost sta prav tako pomembna Primorski dnevnik kot Slovensko stalno gledališče. Težava je v tem, da, če so deželna sredstva vedno ena in ista za reševanje posameznih situacij, se bo to odsevalo tudi pri dotacijah za druge strukture. Pred leti sta bili v finančnih težavah bodisi SCGV Emil Komel kot tudi Zadruga Goriška Mohorjeva, ki izdaja knjige Goriške Mohorjeve družbe, tednik Novi glas in revijo za otroke Pastirček. Žal takrat nobene konkretne solidarnosti ni bilo in obema ustanovama niso bila dodeljena nobena izredna sredstva prav zato, da ne bi oškodovali drugih organizacij. Sklepna ugotovitev srečanja je bila, da bo po notranji reorganizaciji struktur, ki sicer že poteka, katerokoli nižanje sedanje ravni javnih prispevkov organizacijam slovenske manjšine negativno vplivalo na delovanje le-teh s posledičnim obubožanjem kulturne ponudbe v goriškem in tudi širšem prostoru, kjer živi naša narodna skupnost.
Solidarnost namreč ne more in ne sme biti enostranska, solidarnost mora zaobjemati vse, ne samo v lepih besedah, ampak v dejanjih. Prevečkrat smo namreč že doživeli v naši sredi, da se je pod solidarnostjo razumela pomoč vedno enim in istim, ki so zašli v težave, vedno pa na na škodo drugih. In zato prav gotovo ni nobena solidarnost t. i. vojna med revnimi pri nas, ki vnaša nova trenja, nove razpoke, nova razhajanja v našo narodno skupnost.
ČEDAD
Osrednja prireditev ob dnevu slovenske kulture
Zakoreninjeni v domačem kraju, zazrti v prihodnost
V mrzlem sobotnem večeru, 11. februarja 2012, je burja pometala po Hudičevem mostu in se zagan|ala ob vogale lepo tlakovanih ozkih ulic slikovitega Čedada. V mestnem gledališču Ristori, na z raznobarvnimi trobenticami okrašenem odru, pa je že zadišalo po pomladi, po "prihodnosti", tisti, do katere moramo gojiti spoštovanje. Če bomo o prihodnosti le lepo in priložnostno govorili, a ne bomo zmožni je spoštovati in gojiti, ne bomo zmožni je postaviti na sam vrh naših vrednot, in to prav v času krize, ki zahteva revizijo naših strategij in ciljev. "Zapomnimo si: poravnati moramo moralni dolg do prihodnjih generacij in predvsem do samih sebe". Take so bile sklepne besede slavnostnega govornika Dimitrija Waltritscha na skupni, osrednji Prešernovi proslavi, ki je tokrat potekala v čedajskem gledališču Ristori med rojaki, Beneškimi Slovenci, katerim so v preteklem stoletju in še prej zgodovino pisali mračni časi, pa tudi sedaj ni zanje vse rožnato. Skupno proslavo ob dnevu slovenske kulture pod pomenljivim naslovom Naš jezik je glas naše duše sta priredila Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slo-
venskih organizacij pod pokroviteljstvom občine Čedad in v sodelovanju Inštituta za slovensko kulturo, Zveze slovenskih kulturnih društev, Slovenske prosvete iz Trsta, Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice, Glasbene matice, Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice, Kulturnega doma iz Gorice, Kulturnega centra Lojze Bratuž iz Gorice, Slovenskega stalnega gledališča Trst in Kulturnega društva Ivan Trinko. Dimitrij VValtritsch se je v svojem razmišljanju dotaknil seveda tudi kulture, ki je za nas Slovence še posebno pomembna. Kakšna pa bo prihodnost naše kulture, j e odvisno od naše treznosti. Pri tem je dejal, da bo književnost ohranila svojo moč, če bo ohranila lastno področje komunikacije. Opozoril je, da se kot manjšina malega naroda ne smemo osredotočiti le na našo stvarnost, ampak sprejeti izzive iz širšega sveta in si jih prisvojiti ter prilagoditi našim potrebam. Kot arhitektu mu sodobno knjižno ali likovno delo služi za razumevanje, kam se usmerja naša družba. Poudaril je tudi, da "kultura ni samo tista, ki nas razvedri, ampak nas mora konstruktivno motiti. Kdor se ukvarja z njo, mora delovati znotraj družbe, kulturna dejavnost pa mora dihati z okoljem, kateremu je namenjena. " Dejal je še, da kot sta že Cankar in Prešeren sanjala o boljši prihodnosti, tako moramo o njej sanjati tudi
mi. Posebno mlad človek "mora, seveda konstruktivno, sanjati o boljšem in drugačnem svetu, mora biti radoveden in si dati priložnost, da svojo radovednost goji, da v prvi osebi razume, kako postati boljši človek” in s tem vplivati tudi na okolje, v katerem živi, da bi postalo boljše. Pri tem je omenil pomembno vlogo prostorov, namenjenih kulturnim dejavnostim, ki jih Slovenci imamo kar precej. Ti prostori bi morali biti ne samo stičišča kulturnih dejavnosti, ampak predvsem pozitivna zbirališča, ki bi omogočala človeku vzpostaviti nove vezi, seveda vselej ob spoštovanju preteklosti; saj so nekateri domovi postali pravi simboli, v katerih se prepoznavamo in v njih tudi predstavljamo svojo kulturo sosedom, je v svojem nagovoru dejal VValtritsch.
Režijo prireditve sta organizatorja prepustila režiserju Marjanu Bevku, ki je že vrsto let umetniški usmerjevalec Beneškega gledališča in si prizadeva za stike med beneškimi dolinami in Posočjem, saj so mu ti kraji in njihova zgodovina zelo pri srcu. Dve uri dolgemu kulturnemu programu so poseben mladostni pridih dale štiri članice Beneškega gledališča, ki so kar dobro zasedeni dvorani posredovale ljubezen do domače zemlje in njenega duha ob interpretaciji besedil v spevnosti narečnega jezika, v katerem so poseben zgodovinski žar imele besede iz černejskega rokopisa iz 1.1458, v katerem je pisar zapisal števnike "in lingua sclavorum".
/str. 3 Iva Koršič
EH NAŠIH ETDESET LET I NO STRI INQUANT’ANNI
lavnostna akademija / Serata celebrativa
#anni\
<r
o
V
Kulturni Center Lojze Bratuž Sobota, 25. 2. 2012 ob 20.30
Foto DP
V Štandrežu so poplesavali kurenti
Deželni predsednik SSO Drago Štoka
Čestitke ministrici Ljudmili Novak
Ob zadnjih notranjih in zunanjepolitičnih potezah
Premier Mario Monti postaja državnik
Spoštovana Ljudmila Novak,
Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu V imenu Sveta slovenskih organizacij Vam iskreno čestitam za imenovanje za ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu. Še posebno zadovoljstvo želimo izraziti, da to službo nastopate kot prva ženska, kateri so bili zaupani odnosi s tistim delom slovenskega naroda, ki živi izven meja Republike Slovenije.
Svet slovenskih organizacij zelo ceni, da se je vladna koalicija odločila za ohranitev ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu in tako ostala zvesta duhu slovenske pomladi. Že prva slovenska vlada je namreč na tak
način poskrbela, da so bile slovenske narodne skupnosti v zamejstvu in po svetu njena stalna in primarna skrb. V tem smislu je Republika Slovenija tem skupnostim priznala njihov pomembni doprinos za dosego njene samostojnosti in državnosti. Obenem je bila ta odločitev temeljni korak, ki je v obojestranskih odnosih uveljavila načela demokratičnosti in enakopravnosti.
Svet slovenskih organizacij si bo prizadeval, da bo sodelovanje skupaj z Vami in z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu stalno usmerjal v obstoj in razvoj slovenstva, narodne zavesti, kulture in jezika. To bo veljalo še posebno za Slovence v Ita-
liji oziroma v Furlaniji Julijski krajini, kjer Svet slovenskih organizacij deluje kot krovna organizacija. Ravno uspešen razvoj, ob upoštevanju bogate vsestranske dediščine, ki predstavlja organiziranost Slovencev na Tržaškem, Goriškem in Videmskem, mora postati tisto načelo, na podlagi katerega utrditi narodne korenine na obmejnem ozemlju med Slovenijo in Italijo. Svet slovenskih organizacij želi pri tem podčrtati na poseben način ovrednotenje mladih in vzgoje vodilnih kadrov. Časi, v katerih živimo, uveljavljajo, žal, take pogoje, ki predvsem mlade silijo, da zapuščajo rodni dom. To še toliko bolj prizadene narodne skupnosti, kakršno predstavljamo Slovenci v Furlaniji Julijski krajini.
Svet slovenskih organizacij Vam ostaja na razpolago in se nadeja plodnega sodelovanja in Vam želi uspešno delo pri vodenju Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Di. Drago Štoka
JDeželni predsednik SSO Drago Štoka
Čestitke predsedniku vlade RS Janezu Janši
S pošt. Gospodjanezjanša Predsednik vlade Republike Sloveniji V imenu Sveta slovenskih organizacij Vam izrekam iskrene čestitke za Vašo izvolitev za predsednika vlade Republike Slovenije ter za potrditev nove vladne ekipe, s katero si boste prizadevali, da se družbena blaginja in ugled Slovenije dvigneta iz kriznih časov, ki so hudo prizadeli Slovenijo in celotno področje Evropske unije. Oblikovanje nove slovenske vlade je pomemben dogodek tudi za Slovence, ki živimo v Italiji oziroma v obmejni deželi Furlaniji Julijski krajini. Od nekdaj, in še posebno po osamosvojitvi Slovenije, je naše vsakdanje življenje povezano z dogajanjem v matični državi. Na tej osnovi lahko mirno trdimo, da kot narodna skupnost delimo skupno usodo, pa čeprav nas loči državna
meja, ki pa se je po vstopu Slovenije v schengensko območje bistveno omilila. Stalen napredek pa je vseskozi prisoten od slovenske pomladi naprej. Zaradi tega lahko še enkrat potrdimo, da je bila takratna pogumna odločitev za samostojno državo edina pravilna izbira.
Svet slovenskih organizacij je krovna organizacija Slovencev v Furlaniji Julijski krajini in kot taka združuje široko paleto društev, organizacij in ustanov, ki delujejo na temelju ohranjanja slovenske narodne zavesti, jezika, kulture in splošne družbene blaginje. Izhajajoč iz tega, nam je vse do danes uspelo ohraniti živo, dejavno in uspešno narodno skupnost, ki tudi pri predstavnikih večinskega naroda uživa ugled in spoštovanje. Vse to je bilo mogoče tudi zaradi stalne pozornosti, ki ga je Repu-
blika Slovenija izkazovala do naše organiziranosti ter jo pri tem vsestransko podpirala. Svet slovenskih organizacij želi, da bi tako kot doslej, tudi skupaj z Vami in vašimi ministri, sodelovali za skupno splošno korist slovenskega naroda. Prav zaradi tega bodo odločujoči odnosi med Slovenijo in Italijo, tako za skupne razvojne projekte na obmejnem področju, pri čemer lahko omenimo evroprojekt Jezik-Lingua in novoustanovljeno Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje med občinami Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba, kot tudi za uspešno delovanje vladnega omizja za izvajanje zaščitnega zakona 38/2001. V tem smislu ocenjujemo, da bo še kako koristno delo v Svetu za Slovence v zamejstvu, za katerega smo prepričani, da ga boste kot predsednik vlade sklicevali tako, kot je to predvideno po obstoječi normativi. Svet slovenskih organizacij Vam je na razpolago za plodno ter konkretno sodelovanje in Vam želi uspešno delo pri vodenju vlade Republike Slovenije.
Poslanci in senatorji iz vrst strank, ki so glasovale za izvedbo Montijevega programa, so sedaj nekoliko v zadregi, ker so moralno obvezani, da vlade ne ovirajo v njenem delovanju. Po drugi strani pa ne morejo nekritično sprejemati
Prvi povojni predsednik vlade demokratične Italije in obenem ugledni voditelj Krščanske demokratske stranke Alcide De Gasperi je ob neki priložnosti izrekel te pomenljive misli: "Dnevni politik razmišlja in uravnava svoje delovanje z vidika prihodnjih volitev, politik državnik pa v luči prihodnjih rodov". Ta resnica velja še posebno v današnjem času, v katerem politiki, ki so jim volivci v dobri meri zaupali svoj glas na volitvah, z namenom da si bodo vsestransko prizadevali za uveljavljanje skupnih koristi, to se pravi skupnega dobrega. Vsakdanja stvarnost pa nam posebno v zadnjem obdobju razkriva povsem drugačno podobo politično izpostavljenih ljudi, odslikava namreč vedno večji razkorak med razglašanimi načeli in stvarnimi dejanji in opredeljevanji. Ta pojav je posebno zaznaven v italijanskem načinu upravljanja javnih zadev na raznih ravneh (od naj nižjih krajevnih ustanov do vlade in parlamenta) in na raznih področjih (od gospodarstva in socialne politike ter izobraževanja državljanov po načelih pravičnosti in moralne poštenosti).
V ta sklop razmišljanja lahko vključimo tudi pojav večdesetletnega zadolževanja države v nesorazmerju s stvarnim obsegom narodnega bogastva in sposobnostjo za njegovo rast in povečevanje. Takšna politika se je v Italiji vodila predvsem iz dnevnih političnih razlogov, da se nekako sproti zagotavlja tako imenovani socialni mir, ne da bi se istočasno povečevala stvarna proizvodnja dobrin in storitev in s tem kupna moč državljanov. Negativne posledice takšne politike občutijo danes široki sloji državljanov in še posebno pripadniki mladih generacij, ki stežka pridejo do redne zaposlitve. Izbruh zadnje finančne krize je omenjeno hudo stanje še poslabšalo in nevarno zaostrilo. Tudi prejšnja italijanska vlada kljub populističnim geslom in skrom-
nim socialnim podporam najbolj potrebnim ni bila več kos krizi, tako da so jo zaostrene razmere prisilile, da je klonila pritiskom in odstopila. Tudi vodilne politične stranke so se morale umakniti v ozadje in izglasovati novo tako imenovano tehnično vlado z znanim evropsko naravnanim politikom in gospodarstvenikom Mariom Montijem na čelu in odobriti njegov program za rešitev države iz hudih finančnih zagat in predolgo trajajočega gospodarskega zastoja.
Novi predsednik vlade se je takoj spravil na delo in brez oklevanja začel uresničevati zastavljeni program, ki predvideva izvedbo številnih korenitih reform na raznih področjih, ki zadevajo predvsem tako imenovano liberalizacijo prostih poklicev od lekarnarjev do taksistov, odvetnikov in no-
vse, kar vlada predlaga. Da vladi olajšajo delo, so, kot sami trdijo, pripravljeni skrčiti predlagane popravke na bistveno manjše število.
Reformi tržišča dela vztrajno nasprotujejo voditelji naj večjih vsedržavnih sindikatov. Posebno so se zapičili v znameniti 18. člen sedaj veljavnih delovnih pogodb, ki ne dopuščajo odpuščanja delavcev brez upravičenega razloga. Tudi v tem primeru predsednik Monti zagotavlja, da je vlada odločena izvesti reformo tudi na tem področju, in povabil sindikate h konstruktivnemu sodelovanju. Minuli teden je predsednik Monti opravil zgodovinski obisk v ZDA, kjer je imel zelo pomembno srečanje z ameriškim predsednikom Obamo. Oba predsednika sta poudarila, da morata pri pre-moščanju sedanje finančne krize sodelovati tako Amerika kot Evro-
?
tarjev ter področje odnosov med delodajalci in delavci s posebnim ozirom na način njihovega zaposlovanja in odslavljanja. Prav v zvezi s tem področjem je bilo v parlamentu vloženih dva tisoč in pol popravkov in dopolnil k zadevnemu vladnemu dekretu. Ko so novinarji v minulih dneh vprašali premierja Montija, ali ga tolikšno število spreminjevalnih predlogov ne zaskrblja, je ironično pripomnil, da vseh še ni utegnil prebrati. Dejansko pa je želel povedati, da vseh omenjenih pripomb vlada ne bo mogla sprejeti. Ce bo šlo drugače, bo o celotnem vprašanju zahteval izglasovanje zaupnice.
Povejmo na glas
pska unija. Ob tej priložnosti se je Monti srečal tudi z najvišjimi ameriškimi finančnimi krogi, novinarji in s predstavniki ameriških Italijanov. Vodilni ameriški dnevnik New York Time je na svoji naslovni strani objavil Montijevo sliko, prikazajoč ga kot državnika, ki lahko reši Evropo. Tudi drugi ameriški in svetovni mediji so Montijevemu obisku v ZDA namenili veliko pozornost. Mi želimo opozoriti na njegovo resno državniško držo, ki presega vsakodnevno politiko in je usmerjena k širšim ciljem v korist sedanjih in prihodnjih mladih generacij.
Alojz Tul
M bilo zavzetosti za skupno
Sredi krize sedanjega časa in razmišljanj, zakaj je sploh nastala, se kar samo po sebi vsiljuje spoznanje, da lahko zato, ker ni bilo dovolj zavzetosti za skupno dobro. Kdo poreče, da temu ne more biti tako in da je takšna misel moraliziranje, ki ne upošteva dejstev, ampak hoče le imeti svoj vzvišeni prav. Saj smo vendar leta in kar desetletja živeli dobro in brez velikih pretresov, pa bi bilo v vsem tem minulem času nekaj tako zelo narobe, da se je še do včeraj varna pot spremenila v pokrajino, polno nevarnosti in udarcev? V resnici se je čez noč zgolj pokazalo, v kakšni družbi smo živeli, ne da bi se zavedali, da bi bilo v vsej tej zgodbi kaj bistveno zgrešenega. Vsaj če govorimo za Italijo - tudi v drugih državah razvitega sveta se bolj ali manj kažejo podobni odkloni - so stopile na dan pomanjkljivosti, ki so zelo blaga beseda za prave pravcate družbene poškodbe. Velikanska utaja dohodkov oziroma izmik davčni obveznosti, velik odliv kapitalov v tujino, družinski klientelizem na vseh ravneh, razslojenost družbe v zaprte stanovske in poklicne kroge, samovolja politike, korupcija, vse večje razlike med bogatimi in revnimi, da ne govorimo o organiziranem kriminalu, ki ima v navedenih razmerah zelo proste roke. Vsi ti in še drugi odkloni so se ves čas krepili, živeli presenetljivo mirno življenje ter se pokazali v vsej luči v teh kriznih časih tako rekoč kot strela z jasnega. Izhajajoč iz uvodne misli, da ni bilo zavzetosti za skupno dobro, če pa je bila, je bila očitno prešibka,
lahko mirno trdimo, da so vsi sedaj razgaljeni odkloni prizadevanju za skupno dobro popolnoma, ampak zares popolnoma nasprotni. Pa ne samo popolnoma nasprotni, še več, s svojo, v lastne interese zaobrnjeno naravo so družbo dodobra razjedli, jo spodkopali in jo spremenili v bolnika, ki nujno potrebuje zelo močnih ali kar najmočnejših zdravil. In tu smo spet pri skupnem dobrem, pri zavzemanju za skupno dobro, ki se zdi sladkobna in patetična fraza, v resnici pa je osrednji del tistega, kar je za družbo in torej vsakega posameznika v njej najbolj ali celo edino koristno: skupno dobro je tista nara vnanost, brez ka tere se stvari slej ko prej izrodijo in nekega dne terjajo račun, ki ga plačujemo danes. Skupno dobro je namreč eden od obrazov upoštevanja drugih in potemtakem nekaj povsem različnega od boja zgolj za samega sebe in od vase obrnjene skrbi. Toda za materialno v človeku je zavzemanje za skupno dobro čista neumnost, pametneje je poskrbeti zase in se ne brigati za druge, kaj šele za državo, ki le jemlje, v zameno pa nične daje. In tako nevarnosti delovanja materialnih nagibov ostajajo za večino usodno prikrite, dokler se ne nakopičijo do viška in silovito izbruhnejo v takšno ali drugačno krizo in rušenje. Šok presenečenja je velikanski, potrošniški raj je uničen, pri čemer je le upati, da bo prevladalo prepoznanje, kako velja čim prej odstraniti ruševine in ne podleči razdiralnemu besu.
Janez Povše
Poslanci Evropskega parlamenta
Slovenski kulturni praznik so skupaj obeležili v Bruslju
V torek, 7. februarja 2012, so pred slovenski spomenik v Bruslju evropski poslanci iz Slovenije - dr. Milan Zver, dr. Romana Jordan, Zofija Mazej Kukovič in Tanja Fajon - položili cvetje ter ob kratkem kulturnem programu skupaj z dijaki škofijske
gimnazije Maribor obeležili slovenski kulturni praznik.
Letos so se evropski poslanci iz Slovenije pri slovenskem spomeniku v srcu evropske četrti v Bruslju zbrali že tretjič.
Dr. Zver je v nagovoru povedal, da bi bil dr. France Prešeren, ki je bil
velik slovenski pesnik in hkrati Evropejec, vesel in ponosen, če bi vedel, da bo 212 let po njegovem rojstvu slovensko mesto Maribor evropska prestolnica kulture. Slovenski spomenik, ki stoji na osrednji točki med evropskimi institucijami v Bruslju, je v času slovenskega predsedovanja EU postavilo slovensko Ministrstvo za kulturo. "Slovenija ima tako v Evropski četrti enega najbolj eminentnih in najbolj izpostavljenih simbolov", je povedal dr. Zver o spomeniku, na katerem je v vseh uradnih jezikih EU izklesan verz iz slovenske himne: "Žive naj vsi narodi".
Vsaka država članica EU lahko v Bruslju postavi svoj simbol in dr. Zver je podčrtal dejstvo, da je Slovenija postavila kulturni spomenik, "s čimer smo hoteli poudariti, da se je slovenski narod gradil skozi kulturo".
Kratek kulturni program so pripravili dijaki Škofijske gimnazije Maribor.
POGOVOR
//
Mitja Gleščič, alpinist in ekstremni tekač
Na stara leta, ko noge ne bodo več ubogale,
se bom lotil pa jadralnega padalstva
//
Tridesetletni inženir elektrotehnike Mitja Gleščič iz Volčje Drage ima gore rad na sto in en način. Že kot otroka so ga tja 'vlekli' starši. Ko je dopolnil 18 let, se je lotil alpinizma, zadnja leta pa se posveča tudi gorskemu teku na daljše razdalje. Odkar je pred kratkim postal oče, je bolj tekač kot alpinist. Še vedno pa je načelnik novogoriškega alpinističnega odseka, kjer vodi tudi alpinistično šolo.
Kdaj si začel tek in kdaj alpinizem?
Že pri petih letih so me starši 'v-lekli' v hribe, a takrat tega nisem maral. Potem sem s tem nadaljeval v mladinskem odseku planinskega društva, poleg tega sem začel pa tudi teči, ker nisem imel kondicije za hojo po hribih. Plezati sem začel pri 18 letih, kar je pogoj za vstop v alpinistično šolo.
Kakšni so na Goriškem pogoji
za tek in plezanje?
Odlični. Mislim, da nam prav nič ne manjka. Imamo poletje in zimo. Teči je mogoče celo leto, do tolminskih hribov pa imamo tudi le pol ure vožnje.
Koliko vas je v alpinističnem odseku, ki ga vodiš, in kje vse plezate?
Alpinistični odsek ima okrog 30 aktivnih članov. Družba je odlična. Pleza se. Možnosti je milijon. Tudi na odprave gremo. Nazadnje smo bili leta 2008 ob 30-letnici odseka v Peruju. Vseeno pa sem nekoliko kritičen do načina plezanja, ki danes prevladuje, do teh enodnevnih podvigov. Temu pravim 'instant alpinizem ’. Ni več tako, da bi šel čez vikend v hribe, se izklopil in kaj konkretnega preplezal. To seveda ne velja za vse.
Je bilo včasih drugače?
Včasih smo bili vsak konec tedna v hribih. Živeli smo za to. Za odprave smo opravljali višinska dela, "šparali" smo, iskali sponzorje. Danes se dogaja celo, da komisija za alpinizem razpiše odpravo in krije stroške, pa se ljudje ne prijavijo. Ko vidim tak razpis, mi gre kar na jok.
Po drugi strani pa je v teh dostopnejših hribih vse več ljudi. Kako to?
Saj so tudi alpinistične šole polne ljudi, ko pa konec leta pogledam vzpone, vidim, da naredijo tistih nujnih deset vzponov, ki so potrebni za registracijo.
Koliko odprav v tujino si se udeležil?
Bil sem napetih odpravah. Trikrat v Peruju, enkrat v Nepalu in enkrat v Indiji.
Kje si se povzpel najvišje in koliko?
Najvišje sem bil v Indiji, na gori Satopanth, to je 7075 metrov visoko.
Kateri ti je "naj" dosežek, je to najvišji vrh, ki si ga dosegel, ali kaj drugega?
Ne, ni najvišji. Najlepše vtise imam z zimskega plezanja v francoskih Alpah, sicer pa je vsaka odprava poglavje zase. V Peruju smo splezali dve prvenstveni smeri. Tudi to ti ostane.
Si doživel v hribih veliko takih situacij, ki jih ne bi želel ponoviti?
Vsako bi ponovil.
Se pravi, da nekih zelo slabih izkušenj nimaš?
Nikoli nisem bil poškodovan ali kaj podobnega, se pa iz vsake izkušnje, težja kot je, več naučiš, več ti da za naprej.
Kako je z adrenalinom, kdaj najbolj "šprica"?
V tem "instant alpinizmu" je adrenalina zelo mal, ker je vse tako predvidljivo, naštudirano, dostopno. Za kaj več se moraš umakniti v kakšne odmaknjene gore, kjer ni nobene pomoči blizu, kjer je vse odvisno od tebe, soplezalca in odločitve, ki jo sprejemeta v določenih situacijah, kot je na primer poslabšanje vremena.
Praviš, da je postalo v alpinizmu vse bolj dostopno, je zaradi tega ukvarjanje z njim tudi bolj varno?
Na neki način je precej bolj varno. Že to, da lahko z mobilnim telefonom od koderkoli pokličeš reševalce... včasih to ni bilo mogoče. Po dmgi strani pa se s plezanjem ukvarja vse več ljudi, ki so vse
slabše usposobljeni, tako da prihaja do nesreč, kar meče slabo luč na ta šport.
Pa vendar se nesreče dogajajo tudi najboljšim...
V resnem alpinizmu je mogoče
ki vodi okrog Mont Blanca. Lani je bila proga dolga 170 kilometrov z 9700 metri vzpona in spusta, premagati pa jo je bilo treba v časovni omejitvi 48 ur.
Koliko je bilo vseh udeležencev?
Dolomitih s 5000 metri vzpona, pa še kar nekaj jih je bilo, a pred Utmb-jem nisem nikoli pretekel več kot sto kilometrov.
Kakšni so cilji za naprej?
Letos sem se že prijavil na Irontrail v Švici. Gre za 201 kilometer dolg ultra tek z 11 tisoč metri vzpona, ki ga organizirajo prvič.
Ti ultra teki nimajo ravno dolge tradicije, kajne?
Res je. Utmb je bil lani organiziran devetič, ta v Švici bo letos prvič. Stvari so nove in tujci so, kar se tega tiče, precej pred nami. Pri nas takega teka še ni, čeprav imamo primernega terena, kolikor ga hočemo. Resda imamo gorski maraton štirih občin, a to je bil lani 38 kilometrov dolg tek z2000 metri vzpona, kar je za ultra tekače na ravni enega "švoh" treninga.
Se udeležuješ tudi cestnih ultra tekov ali samo gorskih?
Tudi na cestne grem. Zadnji dve leti se na primer udeležujem teka Cormor ultra pri Vidmu, ki poteka od kraja Buie do kraja Marano La-gunare. Gre za 68 kilometrov dolg ravninski tek, ki je vedno oktobra, in namesto da bi se "guž-val" na Ljubljanskem maratonu, grem raje tja, kamor pride okrog 50 udeležencev. Poškodbe? Nič konkretnega še. To, da kaj boli, je pa itak vedno prisotno. Če bi na to gledal, bi se že zdavnaj smilil samemu sebi, tako da... To so tudi taki športi, v katerih se tiprag bolečine nekoliko zviša. Ce bi rekel, da me na Utmb-ju ni nič bolelo, bi lagal. Zadnjih 100 kilometrov me je vse bolelo, a je vse v glavi.
Žulji?
So bili, seveda, na Utmb-ju so bi-
li.	Pete sem imel ožuljene, na kon-
cu kar pošteno, organizacija pa je res dobra. Tam so zdravniki, so maserji, tako da je dobro poskrbljeno tudi za to.
Kako pa je s prehrano in pijačo na takih tekih?
Na teh dolgih tekih imajo po navadi zelo dobro organizirane okrepčevalnice. Na Utmb-ju smo imeli vsakih 15 kilometrov na razpolago vse, kar si si zamislil. Salamo, sir, pizzo,pašto, visokoenergetske gele... Se bolj pomembna pa je hidracija. Na Utmb-ju je bil pogoj, da si imel s sabo vsaj liter tekočine. Večinoma imajo vsi ti ultra teki spisek obvezne opreme.
Kaj moraš imeti s sabo?
Po navadi dve čelni svetilki, vsaj nekaj hrane po lastni presoji, najmanj liter tekočine, astro folijo, dolge rokave, dolge hlače, vetrovko za dež, mobilni telefon, na katerega ti organizatorji sporočajo vse novice, potem pa odvisno od posameznega teka, ponekod tudi rokavice, kapo. Zdaj dajo v tujini veliko tudi na ekološki vidik, tako da moraš imeti obvezno s seboj skodelico za pijačo. Na okrepčevalnicah ni kozarcev, ti samo natočijo, tako da je skodelica obvezna oprema.
Kako premaguješ utrujenost na tako dolgih tekih, se tudi ustaviš, hodiš?
Ja, zagotovo. To ni, da bi ves čas tekel. Tudi povprečna hitrost je pri rezultatih zelo nizka, ko pa zložiš skupaj tiste kilometre in višino, kot bi šel na Everest, pa še skoraj na Krn zraven, in nazaj dol, se pa nabere, tako da si vzameš čas, da kaj poješ in da se odpočiješ. Sam sem si na Utmb-ju vzel 40 minut časa za ležanje, ker spati nisem mogel, pa eno 20-minutno masažo sem si privoščil, to je bilo pa tudi vse.
Kako in koliko treniraš, tečeš vsakdan?
Ne, nikoli ne tečem vsak dan. Ko sem se pripravljal za Utmb, sem tekel štiri- do petkrat na teden, skupaj od 60 do 100 kilometrov.
Do kdaj nameravaš teči?
Ja, dokler bo šlo. S tridesetimi leti sem bil na Utmb-ju med mlajšimi udeleženci, saj je treba imeti za te ultra teke nabrane kar nekaj tekaške kilometrine. Na stara leta, ko noge ne bodo več ubogale, se bom lotil pa na primer jadralnega padalstva, ki se mi zdi tudi super šport, saj sem že letel, a za zdaj za vse, kar bi rad počel, preprosto zmanjka časa.
Nace Novak
plezanju si odvisen od vremena, od soplezalca, pri teku pa se samo obuješ in greš, kadarkoli.
Pri tvojem teku ne gre za trimčkanje, ampak za ekstremne teke. Lani avgusta si pretekel znameniti Ultra Trail du Mont Blanc (Utmb). Lahko poveš malo več o tem?
To je najbolj popularen ultra tek,
Na neki način mi je bil najbolj všeč, ker je bil najdaljši, najlepši, sicer pa sem res pretekel že kar nekaj ultra tekov, cestnih in gorskih, na primer Zagreb - Čazma 61 kilometrov, pa gorski maraton štirih občin. Tam sva naredila z ženo dva kroga hkrati, to je 70 kilometrov, pa Lavaredo Ultra Trail je zelo lep, 90 kilometrov dolg tek v
nevarnost močno zmanjšati, ne moreš pa je izničiti.
Je zdaj, odkar si oče, prisotnega več strahu, gledaš na plezanje drugače?
Za alpinizem mi je trenutno prav malo “dol padlo". Zagotovo bom še plezal, na takem nivoju kot do zdaj pa vsaj nekaj časa ne, ker je glava dmgje. Sem se pa zato toliko bolj vrgel v tek. Pri
Startalo nas je 2300, na cilj pa nas je prišlo 1100.
Kakšni so bili občutki med tekom?
Odlično je bilo, pa čeprav nas je po Startu, pol ure pred polnočjo, tri ure pral dež, zjutraj pa nas je celo malo zasnežilo. Moram reči, da prvih sto kilometrov nisem imel nobenih težav, potem pa je nastopila kriza, a sem se do konca tolažil s tem, da je do cilja samo še 50 kilometrov, samo še en maraton...
To ni bil tvoj prvi ultra tek. Kako kotira v primerjavi z drugimi, že opravljenimi?
S1. strani
Zakoreninjeni v domačem kraju...
Štirim	ljubiteljskim
igralkam sta se ob koncu s pesmimi, tematsko vezanimi na Benečijo, pridružila še igralca SSG Nikla Petruška Pani-zon in Primož Forte, ki sta sicer med enim glasbenim intermez-zom in drugim interpretirala vrsto pesmi lanskoletnega nagrajenca, Križana Miroslava Košute, tako da se je ljubezen do beneških dolin, ki so jo izpovedala mlada dekleta, prepletla z vonjem po kraški zemlji, morju, soncu, ki ga zna Košuta tako živo vplesti v svoje pesniške stihe. Zadnja kitica iz slovenske himne se je v uvodnih taktih zaslišala iz ust mlade pevke Elise Iovele, ki je druge pesmi zapela z Beneškim oktetom pod vodstvom Davida Klodiča. Pevci so občinstvu podarili šopek pesmi z domačim nadihom, ki je zajel tudi rezijanske ritmično poudarjene melodije.
Narečni odtenki so zaživeli seveda tudi v pesmih, ki jih je prebral sam avtor Renato Quaglia. Med verzi je nekaj skladb iz svetovne literature ponudil harmonikarski orkester Glasbene ma-
tice Synthesis 4 pod taktirko Ful-vija Jurinčiča. Posebno izrazito glasbeno ozračje pa sta poustvarila zelo mlada in talentirana gojenca SCGV Emil Komel, violinist Aleš Lavrenčič in pianist Alexander Gadjiev, ki imata za seboj kar nekaj priznanj z raznih pomembnih tekmovanj. Aleš Lavrenčič je ob klavirski spremljavi očeta Hilarija Lavrenčiča očaral poslušalce s svojo violino, po strunah katere je zasanjano, nežno pojoče poplesaval lok v njegovi roki, ko je izvajal skladbo Baletne scene avtorja Charlesa De Beriota, predstavnika francoskega romanticizma. Nič manj očarljiv ni bil Alexander Gadjiev, ko so se njegovi prsti v iskrivi igrivosti, pa tudi krepki odločnosti in spretni virtuoznosti sprehajali po klavirskih tipkah in iz klavirja izvabljali čudovite melodije dveh skladb Franza Liszta, Sonetto 104 del Petrarca in Madžarsko rapsodijo št. 12, s katerima je popolnoma osvojil občinstvo, da mu je, kot violinistu Alešu, namenilo topel, hvaležen aplavz. Prireditelja SSO in SKGZ sta, kot
za Videmsko, Rudi Pavšič in Giorgio Banchig.
Na slovesnem večeru je bilo prisotnih veliko predstavnikov kulturnih ustanov naše skupnosti v Italiji ter družbenopolitičnih osebnosti iz našega prostora, nekaj pa tudi iz matične domovine, med drugimi generalna konzulka RS v Trstu Vlasta Valenčič Pelikan, konzulka RS Bojana Cipot, Silvester Gabršček, predstavnik nekdanjega slovenskega Ministrstva za kulturo, senatorka Tamara Blažina, deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, predsednica ZSKP in šte-verjanska županja Franka Pado-van - edina predstavnica naših slovenskih županov! -, VValter Bandelj, predsednik SSO za Goriško, predsednica upravnega sveta SSG Maja Lapornik, predsednik SKGZ za Tržaško Ace Mer-molja, predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, predsednica ZSKD za Videmsko Luisa Cher, predsednik Upravne enote Tolmin Zdravko Likar, organizacijski tajnik SKGZ za Tržaško Marino Marsič ter Livio Semolič, predsednik goriške SKGZ, deželni svetnik Igor Kocijančič, goriška občinska svetnika Ma-rilka Koršič in Aleš VValtritsch, pokrajinski tajnik SSk Julijan Cavdek, ravnatelj Glasbene matice Bogdan Kralj, podravnatelji-ca SCGV Emil Komel Alessandra Schettino.
zadnji dve leti, podelila priznanja zaslužnim rojakom iz našega malega slovenskega prostora. Na oder je stopil Miha Obit in povedal, da so priznanja namenjena posameznikom ali skupinam, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki in s svojim življenjskim delom trajno obogatili kulturno zakladnico ter na drugih področjih prispevali k uveljavitvi slovenske identitete in jezika. Priznanja, je poudaril Obit, želijo biti istočasno zahvala za opravljeno delo in spodbuda za nadaljnja prizadevanja v korist naše skupnosti. Komisija, ki so jo sestavljali Daria Betocchi,
Jelka Cvelbar,
Igor Komel, Janez Povše, Riccardo Rutter in Miha Obit, je podelila pet nagrad, ki so jih prejeli pisatelj Alojz Rebula - na večeru ga sicer ni bilo -, "ena najvidnejših osebnosti naše narodne skupnosti pa tudi celotnega slovenskega kulturnega prostora. S svojo silovito življenjsko in umetniško energijo in velikanskim književnim opusom je dolgotrajno osvetlil tukajšnje stičišče med dvema kulturama.
V svojih delih obravnava z izostreno etično mislijo človekovo usodo, razpeto med muke resničnosti in iskanjem rešilne svetlobe", je med drugim zapisano v utemeljitvi; Nadja Velušček, slovenistka in medkulturna pobudnica in producentka, in Anja Medved, gledališka režiserka in avdiovizualna umetnica, mati in hči, ki "sta kot avtorski avdiovizualni tandem našli svoje mesto v krogu goriškega Kinoa-
nik, profesor klasičnega jezikoslovja, prof. dogmatike v bogoslovju v Vidmu in kot teolog cenjen na državni ravni, je bil desetletja ves čas v stiku s slovenskim ozemljem in je "s svojim pisa-
Medved, Nadja Velušček, Živa Gruden, Marino Qualizza in Alojz Rebula (foto DP)
teljeja" in posneli devet dokumentarnih filmov, vezanih na naše obmejne kraje; duhovnik in kulturni delavec Marino Qua-lizza, nadvse pomembna osebnost med slovensko narodno skupnostjo v Benečiji, duhov-
njem, predvsem v časniku Vita Cattolica, storil ogromno za seznanjanje italijanskih krogov s problematiko manjšine (...) Od 1. 1983 je odgovorni urednik tednika Dom. (...) Z vsem srcem se je posvetil delu Ivana Trinka, saj je na svoj način želel nadaljevati delo naših Čedermacev (...), sploh pa je s svojim delom in življenjem postal dragocen glas Slovencev v Benečiji, ki so mu zato upravičeno hvaležni". Priznanje je prejela tudi ravnateljica špetrske dvojezične šole Živa Gruden, katere "vsestranska angažiranost se kaže tudi pri prirejanju jezikovnih tečajev in delavnic še posebno za narečne ustvarjalce".
Nagrade sta prejemnikom izročila predsednika SKGZ in SSO
16. februarja 2012
Kristjani in družba
Poslanica papeža Benedikta XVI. za 20. svetovni dan bolnikov
Bog ne zapre svojega srca nobenemu od svojih otrok
ragi bratje in sestre!
Ob svetovnem dnevu bolnikov, ki ga praznujemo 11. februarja 2012, ob spominu na blaženo Lurško Devico, želim obnoviti svojo duhovno bližino do vseh bolnikov, ki so v oskrbi domov ali njihovih družin, ter vsakemu posebej izraziti pozornost in naklonjenost celotne Cerkve. V velikodušnem in ljubečem sprejemanju vsakega človeškega življenja, predvsem šibkega in bolnega, kristjan izraža pomemben vidik svojega evangeljskega pričevanja, ko hodi za Kristusom, ki se je ponižal pred gmotnim in duhovnim trpljenjem človeka, da bi ga tako ozdravil.
1.	To leto vključuje bližnjo pripravo na slovesni svetovni dan bolnikov, ki ga bomo praznovali v Nemčiji 11. februarja 2013. Obhajali ga bomo ob znani evangeljski osebi usmiljenega Samarijana (prim.
Lk 10,29-37). Zato želim osvetliti zakramenta ozdravljanja, kar pomeni zakrament pokore in sprave, ter bolniško maziljenje, ki imata svojo naravno dopolnitev v evharističnem obhajilu.
Jezusovo srečanje z desetimi gobavci, ki ga je zapisal evangelist Luka (prim. Lk 17,11-19), še zlasti pa besede, ki jih je Gospod izrekel enemu izmed njih: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila" (v. 19), nam pomagajo, da se zavemo pomembnosti vere tistih, ki so obteženi s trpljenjem in boleznijo, da se približajo Gospodu. V srečanju z Gospodom lahko resnično doživijo, da tisti, ki veruje, ni nikoli sam! Bog nas v svojem Sinu zares ni zapustil v naši bolečini in trpljenju, ampak nam je blizu, da nam ju pomaga nositi in nas želi ozdraviti v globinah naših src (prim. Mk 2,1-12).
Vera edinega gobavca, ki se je, ko je videl, da je bil ozdravljen, poln navdušenja in veselja ter v na-
sprotju z drugimi, takoj vrnil k Jezusu, da se mu je zahvalil, nam omogoča dojeti, da je povrnjeno zdravje znamenje še nekaj bolj dragocenega kot zgolj telesna ozdravitev, in to je znamenje odrešenja, ki nam ga Bog daje po Kristusu ter se izraža v Jezusovih besedah: "Tvoja vera te je rešila". Kdor v trpljenju in bolezni moli h Gospodu, je prepričan, da ga Božja ljubezen nikoli ne bo zapustila, kakor tudi ljubezen Cerkve, ki je
nadaljevanje Gospodovega odrešilnega dela v času, nikoli ne bo izostala. Telesno ozdravljenje kot zunanje znamenje najglobljega odrešenja kot tako razodeva pozornost, ki jo je deležen človek - v svoji celosti duše in telesa - pred Gospodom. Zaradi tega vsak zakrament izraža in udejanja bližino Boga samega, ki se nas popolnoma svobodno "dotika po gmotnih dobrinah,... ki se jih posluži in jih naredi za orodje srečanja med nami in seboj" (Pridiga pri krizmeni maši, 1. april 2010). "Harmonija med ustvarjenim in odrešenim postane vidna. Zakramenti so izraz 'telesnosti' naše vere, ki vključuje celotno osebo, telo in
dušo" (Pridiga pri krizmeni maši, 21. april 2011).
Prvenstvena naloga Cerkve je nedvomno oznanjevanje Božjega kraljestva. "Toda to oznanjevanje mora vsebovati proces zdravljenja: 'da povežem strte v srcu' (Iz 61,1) " (prav tam), soglasno z naročilom, ki ga je Jezus zaupal svojim učencem (prim. Lk 9,1-2; Mt 10,1.5-14; Mk 6,7-13). Dvojica: telesno zdravje in obnovljena ranjena duša nam pomagata bolje razu-
meti zakramenta ozdravljanja.
2.	Zakrament pokore je bil pogosto v središču razmišljanja katoliških duhovnikov predvsem zaradi svoje velike pomembnosti na življenjski poti kristjanov, kajti "vsa moč pokore je v tem, da nas ponovno postavi v Božjo milost in nas poveže z Bogom v najglobljem prijateljstvu" (Katekizem Katoliške Cerkve, 1468). Cerkev, ki nadaljuje oznanjevanje Jezusovega sporočila o odpuščanju in spravi, nikoli ne neha vabiti vse človeštvo k spreobrnjenju in k verovanju evangeliju. Za svojega vzame klic apostola Pavla: "Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas
prosimo, spravite se z Bogom" (2 Kor 5,20). Jezus je v svojem življenju oznanjal in nam predstavil usmiljenega Očeta. Ni prišel obsodit, ampak odpustit in rešit, dat upanje v najgloblji temi trpljenja in greha ter podarit večno življenje; tako se v zakramentu pokore, v 'zdravilu spovedi' doživljanje greha ne sprevrže v brezup, ampak se sreča z Ljubeznijo, ki odpušča in preobraža (prim. Janez Pavel II., Po-sinodal-na apostolska spodbuda Sprava in pokora, 31).
Bog, "bogat v usmiljenju" (Ef 2,4), kakor tudi oče v evangeljski priliki (prim. Lk 15,11-32), ne zapre svojega srca nobenemu izmed svojih otrok, ampak jih čaka, išče in jih doseže tam, kjer jih njihova zavrnitev skupnosti zapira v osamitev in ločitev, ter jih pokliče, da se pridružijo okrog njegove mize v veselem praznovanju odpuščanja in sprave. Čas trpljenja, v katerem se lahko kdo znajde v skušnjavi, ko se prepusti malodušnosti in brezupnosti, se hkrati lahko spremeni tudi v čas milosti, ko gre vase in kakor izgubljeni sin v priliki na novo razmisli o svojem življenju, spoznavajoč lastne napake in neuspehe ter hrepeni po Očetovem objemu in se odpravi po poti do svojega doma. On v svoji veliki ljubezni vedno in kjer koli bdi nad našimi življenji in nas pričakuje, da vsakemu otroku, ki se vrne k njemu, podari dar popolne sprave in veselja.
3.	Ob branju evangelijev je jasno razvidno, da je Jezus vedno kazal posebno skrb za bolnike. Ni le poslal svojih učencev negovat njihovih ran (prim. Mt 10,8; Lk 9,2; 10,9), ampak je zanje tudi ustanovil poseben zakrament: bolniško maziljenje. Jakobovo pismo izpričuje prisotnost tega zakramentalnega dejanja že v prvi krščanski skupnosti (prim. 5,14-16): z maziljenem bolnega, ki ga spremlja molitev starešin, celotna Cerkev priporoči bolnika trpečemu in poveličanemu Gospodu, da lajša njegovo trpljenje in ga reši; resnično jih spodbudi, da se duhovno povežejo s trpljenjem in smrtjo Kristusa in tako prispevajo k dobremu Božjega ljudstva.
/dalje
Filip Terčelj - član škofjeloškega profesorskega ceha
Sestanki pred vojno, obiski, značilnosti zapisnikov
V prejšnjih odlomkih smo izvedeli za Terčeljevo navezanost na Škofjo Loko in brali o tem, kako so ga nekateri njegovi nekdanji farani povabili v 'profesorski ceh' ter osvetlili, kaj je ta druščina sploh bila. Značilnost predvojnih sestankov profesorjev ni bilo samo reše-tanje družbenih razmer in sklepanje o novih možnih pobudah, ki naj duhovno obogatijo Škofje-ločane, ali z mojstrsko Planinčevo roko zelo diskretno zapisovanje vsebine sestankov, ampak še zanimivi obiski profesionalnega značaja.
Prvega sestanka poleti 1930 in prijetnih uric se je udeležilo 11 članov, četrtega že 14, šestega leta 1935 kar 18 članov, med njimi prvič in zadnjič Filip Terčelj. Tedaj so obiskali Pevno (zanimivo, pri Gorici imamo Pevmo!), dom takrat nedavno umrlega prelata in politika Andreja Kalana (1858-1933) ravnatelja Marijanišča 1900-33. Sedmega sestanka 1936 se je udeležilo največ, 21 članov, ti so takrat naslovili na loško županstvo prošnjo za ustanovitev loškega muzeja. Poleti 1939 so profesorji obiskali Sorico: "Po ogledu lepe gorske vasi (ime Zgornja Selška dolina v nasprotju z višino te prelepe gorske kraji-
ne!) smo obedovali pri gostilničarju in poštarju Lovru Pintarju. Pin tar se je še spominjal časov, ko so kmetje v njegovi gostilni med seboj govorili v nemškem danjarskem dialektu. Tudi grobni napisi na pokopališču pričajo o nemških kolonistih". Vir.: Dolenec, Loški razgledi 1968/str. 75.
Bogve, kaj vse so še razpravljali in koliko je v tem obisku tudi odmeva Blaz-nikove doktorske razprave o naselitvi zgornje Selške doline, sem se spraševala, ko sem prebrala te vrstice.
Niso pa se izogibali aktualnih tem in problemov. Tako so na 3. sestanku rešetali politične dogodke: Živkovičeve volitve 8.11.1932 naj bi podprle edino stranko, JRZ, Jugoslovansko radikalno zvezo in Sestoj anuarsko diktaturo kralja Aleksandra, zato naj bi se jih obvezno udeležili vsi državni uradniki. A med uradniki je bilo največ odsotnosti ravno med
profesorji, čemur je sledilo kazensko premeščanje v kraje na jugu države in odpuščanje iz služb, to so bili značilni 'reducirani tovariši'. Ta usoda je doletela tudi člana "ceha", profesorja Vinka Bernika z gimnazije Kranj.
Profesorji sodijo med prve žrtve groženj političnih režimov.
V zapisnikih je tudi še veliko izrecnih sporočil. Kronist kratko in diskretno namigne na vsedržavni unitarizem Jugoslovanske nacionalne stranke, JNS, in na diktatu-
, n+Z.c-i-n	,
.j /IcvismA/i (tl a. o? ji(Wt>dcJtf	C	■*	Jč/.
'6f?io CfCnrrvtJL 'o/brvi f	crvo.
/n -l	a.	/fTTJ&dtL.	/i-e.	£odo
ris, ešesZ,	jj’/hrv^ (/*
_Arv. tHi -flo/eA	Asm
-U^lo 'V	Jt.	(fiA.
/t&vffncrv^i, jjpvosuštesv.	/Lo	(l*.	/4
crryi oc2*£c,'f	/Iz.	/?»«■
dcA-' /cdt /* a c*/;
ji. Lv. •
Zapisnik iz Kronike sestankov loških profesorjev za leto 1935, detajl, la omenja Terčelja; Vir Zgodovinski Arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka
ro kralja Aleksandra do 1934, njegovo smrt, atentat, naslednika kneza Pavla, Stojadinovičevo vlado in JRZ, Jugoslovansko radikal-
no 'zajednico' od 1935. Na 6. sestanku leta 1935 so "z velikimi nadami govorili o tem, kako bo nova vlada popravila krivico 'reduciranim' tovarišem, jih čim prej postavila nazaj na njihova službena mesta ter da se bodo že čez kakšen teden povrnili tovariši, katere je prejšnji režim razmetal po južnih delih države". Nade!
Kako značilna značajska poteza, si mislim ... upanje, lahko prazno, a upanje! Obvezna odlika, v besedno zvezo 'pedagoški optimizem' zlita!
Sestanki po vojni in značilnosti: zamolčanost
"Za 35. obletnico se je manjša družba tovarišev (11) izpred voj ne v pone-deljek 23.8.1965 po 23-letnem jiresledku spet zbrala v Škofji Loki na sestanku profesorskega ceha". Zadnjič so se sestali poleti 1942 v Marija-nišču - med vojno torej -in to le v petih, njihov gost je bil dr. Anton Breznik. Tudi 1965 še vedno piše zapisnik profesor France Planina, rokopis lomljen pod bremeni dveh vojn! "Pri maši, ki jo je opravil stolni kanonik tovariš Šolar v nunski cerkvi, smo se spomnili pokojnih tovarišev zapiše stalni zapisnikar "ceha" in našteje imena pokojnih. Skicira z molkom!
/ dalje prihodnjič Manja Pegan
Pastirsko pismo za postni čas 2012
Ljubezen v pravičnosti
6. nedelja med letom, 12. februar 2012
Dragi bratje in sestre! Na začetku postnega časa se škofje na vas obračamo s pastirskim pismom z naslovom Ljubezen v pravičnosti.
Smo sredi največje svetovne finančne in gospodarske krize zadnjih desetletij. Številni jo že močno čutijo, posebno tisti, ki so zaradi nje ostali brez dela, ali oni, ki sta se jim pomoč in družbena podpora občutno zmanjšali. Nič manj huda ni kriza zaupanja in občutka varnosti. V ljudeh sta prisotna strah in negotovost. Marsikdo je podoben očiščenemu gobavcu iz današnjega evangelija, ker tudi on ne ve, kaj ta kriza pomeni, od kod prihaja in predvsem ne, katere vrednote ostajajo veljavne ali za kaj naj si v prihodnje še močneje prizadeva (Mr 1,40-45). O tem vam želimo spregovoriti v pastirskem pismu.
Skoraj vsi ugotavljamo, da kriza ni samo gospodarska in finančna, ampak je najprej moralna. V zadnjih desetletjih smo živeli v prepričanju, da se da dobro živeti in zaslužiti brez pravega dela in skrbnega ravnanja s pridobljenimi sredstvi. Ni pomembno, ali je človek delaven in pošten, biti mora le dovolj spreten in iznajdljiv, da je uspešen. To je kriza moralnih načel poštenja, pravičnosti in odgovornosti pred Bogom in ljudmi. Mnogi so tudi verjeli, da bo gospodarstvo samo po sebi poiskalo rešitve, ki bodo najboljše za vse. Teh pričakovanj je s sedanjo krizo konec. Znova stojimo pred nalogo, da gospodarsko in finančno poslovanje usmerjamo z jasnimi cilji in vrednotami.
Prva in naj večja vrednota je človek v svojem dostojanstvu. Ko govorimo o dostojanstvu, ne mislimo na kakšno zunanje poveličevanje človeka. Dostojanstvo, ki ga ima vsaka človeška oseba, zahteva, da druge ljudi spoštujemo, da jih ne izrabljamo ali izkoriščamo, ampak jim priznavamo njihove temeljne pravice in jim omogočamo, da te pravice tudi uživajo. Čeprav o človekovih pravicah veliko govorimo, jih s tem še ne spoštujemo. Vsako zapostavljanje, poniževanje ali izkoriščanje drugega človeka je teptanje njegovega dostojanstva. Posebno boleče primere takšnega ravnanja predstavljajo npr. gospodarske in delniške družbe, ki so jih uprave izčrpavale, da so se jih lahko polastile, s čimer pa so prizadele delavce in njihove družine. Očiten primer teptanja človekovega dostojanstva so tudi domači in tuji delavci, ki so več mesecev ostali brez plač in plačanega socialnega zavarovanja. Po drugi strani so mnogi pošteni obrtniki in podjetniki propadli, ker za svoje storitve niso bili pravočasno plačani. Oblast je vse to mirno gledala. Sodišča delujejo prepočasi in neučinkovito, državljani pa do pravice ne morejo priti v razumnem roku.
Tudi javna glasila ne spoštujejo človekovih pravic, če javnost obveščajo pristransko in ne celostno ter ne spoštujejo pravice do dobrega imena, ki jo ima vsakdo, dokler njegova krivda ni dokazana. Nekateri politiki pri svojem odločanju ne spoštujejo verskih in moralnih vrednot, ki ljudem veliko pomenijo, s čimer drugim vsiljujejo svojo ideologijo. Celo temeljna pravica do življenja ni spoštovana. Nerojeni otroci je pri nas ne uživajo, saj nimajo nobenega varstva, kakor da ne bi bili človeška
bitja. In vendar so človeška bitja od spočetja do naravne smrti, kakor je odločilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Razveseljivo je, da je spoštovanje dostojanstva vsakega človeka jedro slovenske ustave in temeljne listine Evropske unije. To nam je lahko v oporo pri prizadevanju za družbeno pravičnost. Dostojanstvo slehernega človeka pa je tudi v jedru družbenega nauka Cerkve.
Za kristjane zahteva po spoštovanju dostojanstva vsake osebe izhaja iz samega središča naše vere. Verujemo, da je Bog človeka ustvaril iz ljubezni. Vsak človek je Božja podoba in kakor spoštujemo Boga, spoštujemo tudi njegovo podobo, se pravi vsakega človeka. Prav tako verujemo v učlovečenje Božjega Sina. Večni Božji Sin je postal človek, nam enak v vsem, razen v grehu. Biti človek je nekaj velikega, saj niti Bog sam ni pomišljal, da bi se učlovečil in rešil naše dostojanstvo, ki ga sami ogrožamo. Čeprav smo ga križali, je vstal od mrtvih in nas poklical, da postanemo deležni njegove večne slave. Človek je ustvarjen za večno življenje z Bogom. Tako veliko je človeško dostojanstvo, ki nam ga Bog najprej daje in nam ga po odrešenju znova vrača, ker smo ga z grehom zapravili.
Božji odnos do nas nam narekuje, da tudi mi spoštujemo vsakega človeka, ne glede na to, kateremu narodu kdo pripada, kakšnega prepričanja je, ne glede na spol, zdravje ali starost. Temeljna naloga države je, da s svojimi zakoni to vedno in povsod spoštuje, kar še posebej velja za šibkejše, na primer invalide, otroke, pripadnike manjšin, ostarele in bolne. Ti potrebujejo posebno zaščito države.
Do splošnega stanja v državi in družbi, v kateri živimo, ne moremo biti brezbrižni. Kakor se čutimo odgovorne zase, za svoje zdravje in za uspešno življenje, kakor se čutimo odgovorne za svoje najbližje, s katerimi živimo in sodelujemo, nas enaka dolžnost zavezuje, da naredimo vse, kar je v naši moči, da bi bila celotna državna skupnost urejena pravično. To pomeni zavzemanje za vrednote. Teh ni, če jih preglasijo gospodarski, politični ali kakšni drugi interesi. Porabniška miselnost, ki je uživanje gmotnih dobrin in iskanje svojih koristi postavila za najvišjo vrednoto, je veliko prispevala k temu, da je dostojanstvo šibkejših brezobzirno teptano. Vse drugače ravna apostol Pavel, ki v današnjem drugem berilu o sebi pravi: »Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa ne iščem svoje koristi, ampak to, kar je koristno za mnoge, da bi se rešili« (1 Kor 10,33).
V današnjem evangeliju Jezus očisti gobavca. Jezus tudi nam želi po Cerkvi in njenem družbenem nauku pomagati, da bi v današnji zmedi bolje videli, kje so bile naše napake v preteklosti. To velja tudi za napake, ki smo jih delali v Cerkvi. Ob tem nam je še posebej žal za to, kar se je zgodilo v gospodarstvu mariborske nadškofije in se za to znova iskreno opravičujemo. Rešitev je samo ena: da se vsi skupaj zavzamemo za bolj dosledno spoštovanje Jezusovega nauka in zgleda, da bomo spoštovali slehernega človeka in njegove temeljne pravice. Pri tem naj nam Gospod pomaga s svojim blagoslovom.
/dalje Slovenski Škofje
Kristi ani in družba
16. februarja 2012
Ob bok besedam italijanskega premierja in njegovih ministrov
Bodo državo rešili z norčevanjem iz mladih?
Se še spomnimo, kako smo za prejšnjo italijansko vladno garnituro govorili, da je stara? Dejali smo, kako se Italija le stežka izkopava iz krize tudi zato, ker gre za 'gerontokracijo'. Spomnim se, kako je naš urednik brez olepševanja dejal, sam pa sem se z njim strinjal, da: "Italijo vodijo starci". Od novega premierja Montija se pričakuje, glede na njegove lastne besede, da bo klavrno stanje nekoliko izboljšal. Upam, da mu bo to seveda uspelo, zdi pa se, da se stanje 'geron-tokracije', vlade starcev, vendarle ne bo izboljšalo, kar pa - dolgoročno gledano - ni v redu. Da očitno na Apeninskem polotoku svet ne stoji na mladih, je potrdil premier sam, ko je dejal:
"Stalna zaposlitev je dolgočasna", dopolnil pa ga je notranji minister z besedami: "Naši mladi hočejo delovno mesto, ki je blizu mame", slovesno pa je zadevo končal še minister za delo, ki je rekel: "Stalna zaposlitev je iluzija". Ti gospodje sami stalno zaposlitev seveda imajo že od nekdaj in zdi se, da niso ne zdolgočaseni kakor tudi ne sanjači, ki bi živeli v iluzijah. Kolikor nam je znano, je lepo poskrbljeno tudi za njihove otroke, ki so lepo stalno zaposleni.
"Ta vlada žali mlade, kakor jih ni še nobena do zdaj", vsaj tako odkrito ne - zatorej jim vrline odkritosti in neposrednosti ne moremo očitati. Toda, ali je prav, da se kdo norčuje iz "dramatičnih in skrb vzbujajočih težav, ki tarejo mlade ljudi? Iz nedokončanih ali nikdar začetih poti, iz življenja, ki se drži vsaj tistega žarka upanja, iz katerega se sedaj vodilni možje tako cinično norčujejo"? Že res, da je krivcev za žalostno stanje več, kakor tudi drži, da mladi sami nosijo del krivde - nihče ni brez greha. Toda tu govorimo prav o tem, o čemer sem
pisal v svojem uvodniku v zadnji številki naše priloge 'Bodi človek'!, z naslovom 'Kriza kot priložnost za vzgojo': "Za vse to so seveda vedno krivi drugi, navadno mladi. Oni morajo nositi odgovornost slabih odločitev nekaj rodov pred njihovim. Kaj ko bi se že enkrat odrasli nehali sprenevedati in prelagati odgovornost na že tako obremenjena pleča mlajših rodov in bi nekaj storili pri sebi"?
tj
%
sedanjost, sestavljena bolj iz nekih impulzov kot pa pravih čustev. To je bolj svet igrač kot svet ljudi. To negibno, paraliziraj oče stanje je posledica ideje o popolni svobodi, ki sta jo vsilili liberalistična int. i. 'radical-chic' ideologija". Hočeš nočeš živijo mladi v takšnem svetu, ki pa ni samo njihova krivda, ampak so takšen svet in stanje tudi podedovali. "Toda, ali bomo nanje še naprej kazali s prstom kot na nesposob-
/Sr >
*
•m
m
Anna Maria Cancellieri, Mario Monti, Elsa Fornero
L
Skupaj z Roberto Vinerba sem na strani mladih. Zanje in za odrasle je v knjigi 'Življenje ni parkirišče' (La vita non e' un parcheggio, San Paolo, Milano 2010) na 350 straneh povedala, kako smo lahko "srečni samo, če smo sposobni spopasti se z neko dokončno življenjsko izbiro, pa tudi, kako nestalnost in negib-nost življenja res omogočata ekonomski sistem, ki mladim ni naklonjen, v resnici pa vendarle gre tu v prvi vrsti za stanje duha, ki korenini v moralnem in kulturnem relativizmu, ki dobro in zlo postavlja na isto raven. Za ta relativizem ni pomembno, kaj bomo izbrali, saj je ena izbira enaka drugi, saj ni več nekega objektivnega moralnega kriterija, s pomočjo katerega bi lahko presojali in razvrščali izbire in odločitve. Naše mlade (tudi v Sloveniji in celotni Evropi, pa še kje, op. a.) paralizira ta večna
neže in tako pozabili na tiste resnične nesposobneže, na našo generacijo (petdesetletnikov) in generacijo pred njo, ki sta svoje otroke vzgojili tako, da si le-ti domišljajo, kako je življenje v tem, da se ogibljemo naporu. Da druge nasilno nadvladamo, ker nam kratijo življenjski prostor. V tem, da se osvobodimo vsakršnega izročila in predpisa, ki bi omejeval svobodnjaški in hedonistični: "Vse, takoj in zdaj"! Nesposobneži so tisti, ki so šli v pokoj pri štiridesetih letih, prepričani, da mora 'Velika mama', država, poskrbeti za vse. To so tudi tisti, ki so špekulirali s finančnimi in drugimi investicijami, ne meneč se za soljudi in moralne norme na finančnem in ekonomskem področju. Krivi so tudi tisti, ki so iz sindikatov naredili tovarno izkaznic, ki se ozira le nase in ohranja prastare in brezvezne pravice za vse tiste, ki zaposlitev
že imajo, pozablja pa na tiste, ki jo iščejo. Krivi so tisti, ki so kakor vampirji izmozgali državno gospodarstvo s sprevrženim in 'sprevržujočim' finančništvom". Se je kdo od teh stricev vprašal, "kakšen svet odrasli zapuščamo svojim potomcem? To je izmučen, izčrpan, obnemogel svet. Zanj so krivi tudi vsi tisti, ki so s svojim radikalnim ateizmom in modnim agnosticizmom iz src otrok iztrgali upanje, idejo o dobrem življenju, obraz Boga kot Očeta, ki je vir in obzorje vsakega hrepenenja po dobrem. Takšni nam sedaj, s predrznostjo brez mere, govorijo, kako so mladi brez hrbtenice. Kdo pa jim jo je odvzel, če ne mi odrasli? Mi, ki smo požrli tudi njihovo ozimnico. Vsak dan srečujem pare, ki se ne morejo poročiti, ker nimajo niti najbolj osnovne zaposlitve, ali pa je njihova zaposlitev super-za-časna, tako da jim nobena banka ne da kredita. Spremljam mlade družine, ki jim na obzorju grozi nočna mora revščine in jih teži, da si otroka "ne morejo privoščiti". Govorim jim o Božji previdnosti, o dejstvu, da Gospod pomaga drznim. Govorim jim, naj zaupajo vanj, naj se vržejo, da je to, da je Bog zvest in radodaren res. Vendar pa ni vsakdo pogumen, kakor tudi ni vsakdo veren. Tako čas beži, sami pa ostajajo v svojih matičnih družinah in se postarajo, brez zadovoljstva nad tem, da so se po nekem polomu spet postavili na noge, saj za polom sploh niso imeli možnosti, glede na to, da so vedno obstali na pragu življenja. Naj mi ne govorijo o lenih mladih - vidim, kako se odzovejo z velikodušnostjo in domišljijo, kadar jim kdo ponudi neki cilj, neko veselje. (Tdgovornost, ki jim je nismo dali, ko smo jih naučili domišljati si, kako imajo pravico do vsega, pokažejo, kadar srečajo koga, ki jim jo naloži. Takrat pokažejo največ svoje človeškosti. Da, odgovornost. Naj imajo nekateri sedaj vsaj toliko dobrega okusa, da prevzamejo svojo odgovornost, ne da bi se posmehovali tistim, ki bi radi preprosto začeli svojo avanturo moža in žene".
Andrej Vončina
Prejeli smo
Nekaj utrinkov iz osebnega dnevnika
God sv. Frančiška Šaleškega, zavetnika časnikarjev, 24.1.2012
Odkar sem v Primorskih novicah 21. junija 2011 prebral članek z naslovom Dežela vina, pijancev in ciroze jeter, ki ga je napisala Jasna Arko in zelo jasno poudarila to perečo problematiko, ki seje naše narodno vodstvo ne zaveda ali noče zavedati, me je res sram, da sem Slovenec. Zopet mi je več kot aktualen Jack London s svojo knjigo Kralj alkohol in sprašujem se: koliko časa bo demon alkohol še sleparil mili slovenski narod, da bomo podlegali temu strahotnemu in legalnemu morilcu?
Sram me je, sram. Res grozljivo sram, ker sem nemočem, ob vprašanju, kaj nam je storiti?! Ali je še v nas vsaj toliko samoobrambnega refleksa, ali pa občutka
za skupnost, da poskusimo kaj narediti, da se rešimo alkoholne pogube. Niti upati ne bi mogel, da bi na primer razpisali referendum, enostavno referendum za ukinitev pivovarn in izdelavo žganih pijač in se s tem razbremenimo vsaj enega tisočletnega demona, ki nas duši in ubija.
Letos ponovno 500 mrtvih zaradi alkoholizma. Srbi bi rekli: Nikome ništa...
Quousque tandem?, do kdaj, kralj Alkohol bomo prenašali tvoje nesramne morilske goljufije in slepila?!
Zdi se, da se na javnem področju ne da nič več premakniti in da je zadeva že preveč pokvarjena. Človek je že postal v tej družbi splošne civilizacijske pokvarjenosti grožnja drug drugemu.
Iz dnevnika qoriškeqa nadškofa
V Soboto, 18. februarja, se bo goriški nadškof msgr. Dino De Antoni v Zelarinu (VE) udeležil posveta o sedanjosti in prihodnosti vernosti v deželah italijanskega severovzhoda. V nedeljo, 19. t. m. , bo ob 11. uri maševal v župniji sv. Martina v Sovodnjah ob Soči, kjer se bo tudi srečal s tamkajšnjo versko skupnostjo. Ha pepelnico, 22. t. m. , bo ob 19. uri maševal v goriški stolnici ob začetku posta. V petek, 24. t. m., se bo ob 9.30 v Štandrežu srečal s slovenskimi duhovniki štandreške dekanije.
Sam si pomagaj in Bog ti bo pomagal!
Sveti Frančišek Šaleški, ozri se na nas. Usmili se nas časnikarjev, da si bomo upali kljub vsemogočnosti kapitalskih lobijev in politi-kan tskih pritiskov poveča ti resnico in samo resnico, kljub vsemu. Sperare, contra spem!
God sv. Gilberta, škofa iz irskega mesta Iimerick, 4. februar 2012 Ugotavljam, da je sedanja politična in družbena slika v naši ljubi Sloveniji točen odraz dmžbe, ki je zanikala Boga. Ponovno kličem z Gregorčičem in rečem: "Naš čolnič pogube rešimo, brodarjem pomoči nesimo".
Kako to, da smo bili Slovenci tako naivni, da se nismo zavedali velepomembnega trenutka, da smo mogli pred dvema desetletjema prvič v zgodovini lastnega odločanja o družbenih zadevah spustiti na tako pomembna mesta prevarante in sleparje?! Ali nam je res odveč lastna svoboda?! Spominjam se zadnjega intervjuja z našim velikim narodnim učiteljem dr. Antonom Trstenjakom leta 1996, ko je slovesno izjavil v intervjuju za ljubljansko Delo, da je bila ena njegovih življenjskih okupacij raziskovanje zgodovine slovenskega nacionalnega značaja
//
Vera je stvar skupnosti
Kdor z Bogom ne zida, ruši!"
Poteklo je že skoraj pol stoletja, ko smo s skupino študentov pobirali vzorce zemlje za analizo na pobočju Pokljuke. Bil je lep zimski dan in v zraku je dišalo po snegu, zato smo hiteli, da bi nas ne prehitelo sneženje. Ko smo bili tako zatopljeni v delo, nas zmoti voz, naložen z bukovimi hlodi, ki sta ga vlekla dva para konj, vodil pa jih je mladi fant. Za tisti čas je bilo to čisto nekaj navadnega, saj so naši kmetje komaj dobivali prve traktorje. Zapletli smo se v pogovor in fant nas je povabil na čaj, na dom, ki je bil lučaj oddaljen.
Ob čaju, svežem kruhu, domačem maslu in gostoljubnih ljudeh smo se razgovorili in potem odšli. Spominjam se samo to, da nam je tisti čaj zelo teknil... S to družino nisem imel veliko let nobenih stikov, šele pred dobrima letoma sem čisto slučajno izvedel, da tisti fant, ki je tedaj poganjal konje, je kot družinski mož obolel za rakom, pa sem se namenil na obisk. Dogovorili smo se, da, če bi bilo kaj hujšega, me pokličejo in tako sem zadnjo minuto izvedel za pogreb. Prispel sem, ko so bili pogrebci že v cerkvi pri maši. Sedel sem med može pod kor in priznam, da sem se enkratno počutil, že zato, da sem bil končno pri maši pod korom in sem lahko videl, kako izgle-da maša pred oltarjem ...Ob koncu nas je odločno in jasno nagovoril duhovnik. Imel sem občutek, kot da bi zabijal besede v trd les. Samo strmel sem nad njegovim nastopom in njegovimi besedami. Kako toplo, človeško, živo se je poslovil od svojega dolgoletnega sodelavca in mežnarja! Pokojnikovo malce usekano čudaštvo je znal na poseben način opravičiti z zvestobo in predano službo do konca. Karme je prav pretreslo, pa so bile te besede: "Povem
vam, kakšne so bile ene od zadnjih besed pokojnika. Takole je rekel: 'Veste, za kaj sem pa zelo hvaležen? Za to, da so moji otroci ohranili vero'! " in nadaljeval: "Starši, kolikor vas je tu, zamislite se nad tem. Pokojniku se pa le opravičite za vse besede posmeha, ki jih je bil velikokrat deležen od svojih so-faranov zaradi svoje vere"! Kar streslo me je, zato sem sramežljivo poškilil levo in desno in verjemite mi, da sem videl rosne oči vaških očancev, ki so sedeli ob meni... Pozneje sem izvedel, da eden od sinov prihaja vsako nedeljo domov orglat v župnijsko cerkev skupaj z ženo, kjer še vedno prepevata v zboru v mestu, tam sta se tudi spoznala...
Stara resnica je: Če starši popustijo, tudi otroci popustijo in nihče ne verjame besedam, ki jih govorijo svojim mamam: "Saj v Boga verujem še naprej, tudi če ne grem na nedeljo k maši"! Tu pa se dogaja tista zgodba o polenu, ki se je odkotalilo z gorečega kupa. Kmalu ugašajoče obleži samo zunaj ognja ali ob kupu žerjavice. Vera je in ostane tudi stvar skupnosti. Kdor z menoj ne zida, ne samo z malto, ampak z ljudmi, razbija, in to drži kot pribito! Velikokrat za večino od nas velja, da potrebujemo leta z mirno presojo, da pridemo do tega. Znova in znova nas zanaša nazaj na lagodnost, ki nas spremlja v življenju... Ko pa nam Bog da spoznanje, da začutimo hvaležnost za mnogotere darove, ki nam jih nak-lanja življenje, smo lahko prepričani, da to prihaja od Njega. Za vse to pa potrebujemo čas samote in tišine, da odstranimo bruno iz svojega očesa in ugledamo svet tak, kot je in kot ga je videl Jezus - s pravo stranjo zgoraj!
Ambrož Kodelja
in da je ugotavljal, da Slovenci v zgodovini nismo bili nikoli samostojni. Vedno smo se zanašali na tujce, nato
pa je še pribil, da je skeptičen, ali bo to sploh šlo: samostojna slovenska država, ko nismo vajeni odločati sami o sebi.
Tudi sam sem osupel, ker v slovenskem javnem prostoru sploh ne čutim nobenega občutka za moralo in etiko, osebna vera v živega Boga pa je sploh izpuhtela iz javnega življenja. Scena je torej povsem zadušljiva.
Sicer pa se mi zdi, da sta obup in nemoč nad stanjem že tako močna, da resnično ne vem, kaj se da spremeniti v takem prostoru. Res ne vem. Na primer, ali smo še sposobni toliko socialnega čuta, da bi izvedli referendum za ukinitev igralnic vzdolž vse meje? Smejete se mi in mi pravite, da sem absoluten utopist V zavesti imam to, da se bodo vsi megamarketi sesuli v prah, da evro sploh nima nobenih temeljev, ker je brez moralno-etične osnove!
Zato je pomembno samo to, da se povrnemo k živemu Bogu in božji besedi. Utelesitvi učenja Jezusovega nauka in psalmov, predvsem pa se moramo vrniti k zemlji. Vsak Slovenec naj bi imel košček zemlje in si pridobival hrano z delom lastnih rok. Gloria Tibi, Domine!
Vaš zgroženi, roteči in trpeči Pavle Bračko
Praznovanje 120-letni<e rojstva Filipa Terčelja
Na svečnico je minilo sto dvajset let od rojstva Filipa Terčelja (1892-1946). Ob tej priložnosti je v nedeljo, 5. februarja 2012, v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šturjah, kjer je bil krščen, potekala spominska slovesnost.
Terčelja je življenjska pot ponesla najprej na šolanje v Ljubljano, za kaplana v Škofjo Loko, na študij v Koln, po mnogih letih dela na Goriškem v izgnanstvo v Campobasso, v zadnjem življenjskem obdobju
pa spet v Ljubljano. A povsod seje s posebno ljubeznijo in domotožjem spominjal rodne Primorske. Danes ga poznamo kot izjemnega duhovnika, klenega borca za slovenstvo in človeka velikega srca. V pridigi med nedeljsko slovesnostjo je vipavski dekan Dominik Brus Filipa Terčelja postavil ob bok pravičnemu Jobu, apostolu Pavlu in Jezusu Kristusu. Pred seboj je namreč neprestano imel tisto, za karje bil poslan - oznanjevanje Božjega kraljestva. Delal je z veliko vnemo, ne da bi za to iskal zaslužek. Njegov dom je bil vedno odprt za vse, pomagal je, čeprav niti zase ni imel veliko. Najbolj ga je težilo, ko zaradi različnih življenjskih preizkušenj ni mogel v polnosti uresničevati svojega duhovniškega in narodnobuditeljskega poklica. Bil je most, povezovalec med narodi, škofijami, župnijami, kulturnimi društvi, družinami, je pri pozdravu miru dejal šturski župnik Marko Kos. In kljub temu da so ga predvsem v zadnjem delu življenja zapustili tudi tisti, ki jim je pomagal, iz vseh njegovih besed veje “Zgodi se Božja volja"!
Pri sveti maši smo molili, da bi ta veliki mož dosegel čast oltarja, po njej pa nas je nagovoril prek svojih pesmi. Tudi sicer pevsko bogato slovesnost smo sklenili s slovensko himno in tako Filipa Terčelja prosili, naj pri Bogu izprosi blagoslova za slovensko kulturo in državo. / Urška Makovec, Terčeljev odbor
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Obrazci 730-2012 v slovenščini in ugodnejše tarife
V torek, 7. februarja, so goriški predstavniki Kmečke zveze, SKGZ in SSO podpisali pomembno konvencijo za izpolnjevanje davčnih prijav 730-2012. Konvencijo so podpisali goriški pokrajinski predsednik SKGZ Livio Semolič, goriški pokrajinski predsednik SSO VValter Bandelj ter upravitelj storitvene družbe Kmečke zveze Zeleni sistem Stefano Predan. Konvencija predvideva, da se bo članom vseh članic, ki so včlanjene v SKGZ in SSO v Goriški pokrajini, omogočilo, da izpolnijo davčno prijavo 730-2012 s pomočjo goriške Kmečke zveze po isti ugodni ceni, ki jo Kmečka zveza obračunava svojim članom. Za koriščenje cen, kijih določa konvencija, morajo interesenti predstaviti uradu Kmečke zveze v Gorici veljavno člansko izkaznico društva, pri katerem so včlanjeni. Pomembna novost za koristnike storitev je tudi možnost, da dobijo obrazec za davčno prijavo v slovenskem jeziku. Sedaj je konvencija v poskusni fazi samo na Goriškem. Če se bo predlog obnesel, bodo konvencijo razširili tudi na Tržaško pokrajino in Benečijo. Dodatne informacije na uradu KZ v KBcentru (Korzo Verdi, 51) ali na tel. št. 048182570, od ponedeljka do petka, od 8. do 13. ure.
Vrh / Proslava ob dnevu slovenske kulture v objemu petja, recitacije in plesa
Dan slovenske kulture je pomemben kulturni prazniktudi za zamejske Slovence. V nedeljo, 5. februarja, so se tudi na Vrhu Sv. Mihaela spomnili na največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Odborniki društva Danica so si tudi tokrat zamislili prijeten kulturni popoldan, ki sta ga povezovali Nicole Peric in Marta Brumat.. Uvodni pozdrav so jim prinesli nežni glasovi domače ženske vokalne skupine Danica pod taktirko Jane Drasič.
Sledil je nastop otroške plesne skupine Danica; pod mentorstvom Lare Devetak in Nicole Peric so se otroci izkazali s plesno točko. Društvene recitatorke Christine in Roberta Abrami, Nikol Frandoličter Giulia Battisti so prepričljivo interpretirale nekaj Prešernovih poezij: Je od vesel'ga časa teklo leto, Nezakonska mati, Sonetni venec ter Memento mori.
Za prijeten konec so stopili na oder še gostje, in sicer moška vokalna skupina Sv. Mihaela z Vranskega, ki so se kljub mrzlemu vremenu odpravili na pot in obiskali Vrh. Odborniki so jim organizirali kratek izlet po vasi in do Debele griže, kjer je čudovit razgled na Sočo. Obiskali so tudi mali muzej 1. svetovne vojne v edini italijanski vasici na Krasu, Martinščini.
Oktet sv. Mihaela prihaja izSlovenije, z Vranskega, vSpodnji Savinjski dolini, ki leži med Ljubljano in Mariborom, v neposredni bližini Trojan. Oktet je začel redno prepevati leta 1992 v župnijski cerkvi sv. Mihaela na Vranskem, kasneje pa tudi na drugih prireditvah in slovestnostih. Od leta 1994 nastopa tudi z mešanim pevskim zborom in se udeležuje neštetih pevskih revij. Pevce, ki prepevajo že 20 let, združuje velika ljubezen do petja in nenehna želja po natančnem umetniškem ustvarjanju. Oktet sv. Mihaela od vsega začetka vodi Franc Lesjak. Nedeljsko srečanje je bila tudi priložnost za poravnavo društvene članarine in sprostitev v veseli družbi ob kozarčku vina. / Christine Abrami
Predstavitveni večer Združenja proizvajalcev rebule Oslavje v Lokandi Devetak
V četrtek, 23. februarja, ob 20. uri prireja Lokanda Devetak predstavitveni večer Združenja proizvajalcev rebule Oslavje: z Nikom Benso kmetije “La castellada’’, Radom, Jožkom in Alešem Figljem kmetije “Fiegl”, Borisom, Markom in Silvanom Primosigom kmetije “Primosic", Dariom Prinčičem, Stankom Radikonom, Francem Sosolom kmetije “IL Carpino”, ki so ustanovitelji in pokrovitelji novonastalega združenja. Kraljica večera bo rebula teh mojstrov skupaj z Gabriellinimi in Tatjaninimi krožniki, pripravljenimi nalašč za ta večer. Cena večera 55 evrov, samo z rezervacijo: 0481 882488, 0481882005; info@devetak. com
Delavnice za starše v Romjanu
V okviru evropskega strateškega projekta Jezik/Lingua se bodo v Romjanu v kratkem pričele delavnice za starše otrok, ki doraščajo v večjezičnem okolju. Vsebine so zelo zanimive, saj segajo od tipologij, značilnosti in prednosti večjezičnosti do mešanja jezikov, preklapljanja in interferenc. Posebno pozornost bodo namenili podpiranju razvoja večjezičnih otrok, ki obiskujejo vrtec in šolo s slovenskim učnim jezikom, potrebi po interkulturnosti v sodobni družbi in evropskim smernicam za učenje jezikov. Delavnice bodo potekale v prostorih osnovne šole s slovenskim učnim jezikom v Romjanu (ul. Capitello 8 - Ronke). Datumi: 16. februar, 1. in 15 marec od 18. do 20. ure. Informacije: teco01@jezik-lingua. eu ali tel. 345 6303255.
KC Lojze Bratuž se pripravlja na okrogel jubilej
"Teh naših petdeset let"
Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici se pripravlja na pomemben dogodek. V soboto, 25. februarja, se bodo namreč s slavnostno akademijo spomnili 50. obletnice obstoja in delovanja.
Na isti dan leta 1962 je bil namreč po desetletnih prizadevanjih posebnega odbora blagoslovljen in odprt Katoliški dom, vseskozi zvest slovenskemu narodu, jeziku in kulturi ter krščanskim vrednotam. Jubilejno slavje bo po začetnih Zlatih fanfarah Patricka Quaggiata uvedel slavnostni	nagovor
predsednice	Centra
Franke Žgavec in s pozdravi gostov. Sledila bo pomembna likovna razstava, ki jo bo predstavila Verena Koršič Zorn. "Petdeset sodelujočih 50 umetnikov prihaja iz našega širšega prostora, na ogled bodo njihova nova ali doslej še nikdar razstavljena dela", je na tiskovni konferenci 10. t. m. povedala predsednica. Posebno vlogo na akademiji, ki jo bo povezovala Martina Valentinčič, slovenska televizija Rai iz Trsta pa ga bo predvajala v živo, bo imela kantata z naslovom Teh naših petdeset let za mešani zbor, go-
dalni orkester in pavke, ki jo je na besedilo Jurija Paljka pred dobrim mesecem uglasbil Patrick Quaggiato. Zbor, ki ga bo - prav tako kot orkester Ar-sAtelier - vodil mladi skladatelj, sestavlja nekaj več kot sto
pevcev mešanih pevskih zborov Lojze Bratuž iz Gorice, Hrast iz Doberdoba in F. B. Sedej iz Števerjana. Na večeru bodo z dvema skladbama Ljubke Šorli v uglasbitvi Zorka
Hareja in priložnostni orkestraciji Patricka Quaggiata nastopili tudi otroci M1PZ Emil Komel in M1PZ Veseljaki.
Paljk je povedal, da je s Patrickom kot skladateljem sodeloval pred leti, "že takrat me je pre-
senetil". Tokrat je na podlagi nekaterih iztočnic napisal lahkotnejše poetično besedilo s posebnim notranjim ritmom, ki govori o preteklosti in sedanjosti ter pogledu v prihodnost
naše stvarnosti. "Ponosni smo na korenine, vemo, da smo, upamo, da še bomo". Quaggia-to je dodal, da je tekst sprejel z velikim navdušenjem, ker mu je dal vtis veselja in praznovanja. "Prav to skušam zadnje čase vnašati v svojo glasbo. Ustvariti skušam lep trenutek za izvajalce in poslušalce". Svoje delo je skladatelj opravil med decembrom in januarjem, "skladba je zelo nova, spevna in ritmična". Pohvalil je odbor Centra Bratuž, ker je odprt za novosti, za sodobni izraz in mlajše ustvarjalce; v njegovi dvorani so že izvedli marsikatero njegovo delo in pa skladbe drugih sodobnih avtorjev, "zato rad sodelujem s tako ustanovo in sem res zadovoljen, da lahko sodelujem z domačini". Franka Žgavec je potrdila, da so v zadnjih letih z velikim veseljem večkrat naročili glasbena dela za različne priložnosti, "meni so pri srcu glasbeniki; če jih mi ne spodbujamo, kdo jih bo"? Sploh pa je Patrick vedno pripravljen sodelovati "in se tudi vedno zelo potrudi". Celo leto 2012 bo posvečano jubileju, ki ga z mladostno obarvano svežino ponazarja logotip v novi obleki, delo Rada Jagodica. V pripravi je dokumentarni film, ki bo predstavil 50-letno delo v goriškem kulturnem hramu. Jeseni nameravajo postaviti na oder glasbeno-gledališko delo - opereto - Pomladna parada, na koncu pa bodo razpisali še likovni natečaj za osnovnošolske otroke. / DD
Foto DPD
Zahvala
Materi v slovo
Le v Bogu počiva moja duša, od njega mi pride pomoč (Ps 61).
Smrt vsakega presune. Smrt mame in obenem žene, sestre in sestrične pusti praznino. Tudi kot odrasel človek v srcu čutim še zmeraj nekaj otroškega, ki mi dovoljuje, da v sebi vzkliknem in jočem: "Mame, drage in ljubljene mame ni več". Solze čistijo srce. Zavest, da vse, kar je bilo živeto v ljubezni, ostane, je nekaj zelo lepega. Pogrebna maša je bila opora in tolažba v Bogu. Opora in moč možu Da-riu, sestri Jožici in meni osebno! Opora in moč, ki nam ju je Bog dal okusiti preko topline in
sožalja res številnih prijateljev in znancev, ki so prišli tudi iz Trenta in Trsta, Rima in Ljubljane, da bi se stisnili okrog mamine krste ob bogoslužnem slovesu v naši travniški cerkvi sv. Ignacija. Hvala vsem iz srca! Iskrena zahvala tudi organistu in pevcem za občuteno petje, duhovnikom iz štandreške ter goriške dekanije, slovenskim in italijanskim jezuitom ter župniku iz maminega rojstnega Šempasa. Za vse vaše molitve in misli gre posebna zahvala Bogu!
Nasvidenje v nebesih, mama! Srečno, Lojzka!
Vimenu moža Dana in sorodstva tvoj ljubljeni Mirko
S-rifiji r",r,ir i’.t
Ob dnevu slovenske kulture
nih dneh. Učenec iz tretjega razreda ji je modro svetoval, naj sedaj, v tej mrzli zimi, sestavi še pravljice za poletne dni. Otroci so seveda nestrpno pričakovali, da jim Jovanovičeva pove svojo
pravljico. In tako je tudi bilo. Začela je pripovedovati o škratu Snežinu, ki je živel visoko v gorah in je vsako zimo odšel na dolgo potovanje, da je pobelil vse pokrajine. Neko zimo pa se je nekaj zataknilo, saj so v eni noči vse njegove snežinke izginile. Ugotovil je, da je za to kriv črni oblak iz dimnikov tovarn, ki je požiral sneg. Hotel je rešiti ta problem in na pomoč mu je priskočil veter, ki je odgnal črni oblak. Pri tem pa so mu pomagali malčki iz vrtca in tudi oni močno zapihali in prepodili vso črnino. Gospo Jovanovič so učenci preplavili z neštetimi vprašanji in tako izkazali zanimanje za njeno delo ter hoteli iz nje iztrgati kakšno skrivnost, da bodo tudi sami izboljšali svoje pisalne zmožnosti. Za zahvalo so ji zapeli pesmico in ji poklonili cvetočo ciklamo ter ji zaželeli dolgo ustvarjalno pot.
SG
V goste povabili novinarko in pisateljico Heleno Jovanovič
Dan slovenske kulture na osnovni šoli Josip Abram v Pevmi
V Kulturnem centru Lojze Bratuž gostje s Ptuja
Člani planinskega društva s Ptuja se vsako leto na dan slovenske kulture odpravijo namesto na gorsko turo na “kulturni pohod”. Letos so ta posebni izlet priredili že sedemnajstič in tokrat za cilj izbrali Primorsko. Ogledali so si naravne lepote tržaškega in goriškega Krasa. Obiskali so Kostanjevico in grobnico francoske kraljeve družine Burbonov ter se ustavili v Gorici, v Kulturnem centru Lojze Bratuž, kjer jih je sprejela predsednica KCLB Franka Žgavec in
jim na kratko obnovila zgodovino tega našega kulturnega središča ter jim podarila razne publikacije o njem. Potem pa je okrog sto izletnikov - pripotovali so z dvema avtobusoma - v dvorani prisluhnilo krajšemu kulturnemu programu. Oglasile so se seveda Prešernove pesmi in zazvenelo je petje, ki so ga izvajali otroci pod vodstvom gospe Vide Fabčič, sicer pevovodje MePZ KD Stanko Premrl iz Podnanosa. Izlet na zahodnem robu Slovenije se je za ptujske goste končal na družabni večerji v Vrtojbi.
//	smi	februar je
I I slovenski kulturni praznik, dan, ko se poklonimo spominu največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, ki se je s svojim pisanjem boril zato, da bi Slovenci ohranili svoj jezik, svoje korenine, svojo kulturo in bili nanje ponosni". Po prihodu glavne gostje gospe Helene Jovanovič in malčkov iz zadnjega letnika vrtca se je s temi besedami začel prvi del proslave, ki je bila 9. februarja na osnovni šoli Josipa Abrama v Pevmi. Učenci so se spomnili na velikana, mojstra slovenske mladinske književnosti, pesnika in pisatelja Toneta Pavčka, ki nas je lani zapustil in je bil človek, ki si ga moral spoštovati in imeti rad; bil je izjemna osebnost slovenske kulture. Učenci prvega, drugega, tretjega in petega razreda so spontano, zbrano in simpatično povedali nekaj njegovih pesmi. Četrti razred pa je interpretativno recitiral nekaj j)esmi zelo priljubljene Anje Stefan. Izbrali so poezije iz njene knjige Lonček na pike, ker so v njej ilustracije Jelke Reichman, ki je bila izbrana za Slovenko leto 2011. Nato so besedo predali gospe Jovanovič, da bi jim predstavila svojo knjigo Pravljice za bele zimske dni. Pisateljica, ki pa je predvsem novinarka, je takoj zasijala pred mladim občinstvom s svojim veselim, sončnim obrazom in postavno držo. Najprej jim je predstavila svoje delo, razložila jim je razliko med pisanjem člankov in pravljic. Povedala je, da mora kot novinarka marsikdaj poročati tudi slabe novice, zato rada miselno odpotuje v svoj pravljični svet in ustvarja čarobne in svetle zgodbe. Poudarila je pomembnost knjige, ki nam
dopušča razvoj ustvarjalnega mišljenja in miselnih predstav, v nasprotju z dokončno izdelanimi risankami ali računalniškimi igricami. Pot do pravljice je sicer zelo dolga. Vse nastane najprej v glavi in se konča v tiskarni. Dogovarjati se je morala tudi z ilustratorjem, ki je zelo občutljiv in je znal s slikami uokviriti njene besede. Zanimivo je to, da so te zimske pravljice nastale v vročih polet-
STMAVER
| Tradicionalno praznovanje sv. Valentina
Kljub burji lepo izveden načrtovani program
Minuli konec tedna ni bilo vreme najbolj naklonjeno. Vetrovno vreme, milo rečeno seveda, je marsikoga odvrnilo od tega, da bi se odpravil do Štmavra. Burja je konkretno brila. Kljub temu je bil prvi večer praznovanja, v petek, 10. februarja, razmeroma uspešen. Kvartopirci so prišli na svoj račun s tekmovanjem v briškoli, zmagovalci pa so bili toliko bolj zadovoljni, ker so domov odnesli bogate nagrade: pršut, sir in mortadelo. Obisk resda ni bil najbolj številen, med prisotnimi pa je vseeno vladalo prijetno vzdušje.
Kot že vrsto let doslej, je prišel med praznovanjem na vrsto tudi kulturni večer. Tokrat je bil na sporedu v soboto, 11. februarja. Štmaverci so se poklonili slovenski kulturi in program začeli z Zdravljico. Nastopila sta dva zbora: domači moški pevski zbor, ki ga vodi Nadja Kovic, in pevski zbor Sedej iz Števerjana, ki ga vodi Aleksandra Pertot in je tokrat nastopil le v moški zasedbi.
Zbora sta prijateljstvo sosednjih vasi podkrepila še s skupnim nastopom. Zadnjo pesem Oj Triglav moj dom sta namreč zapela skupaj. Osrednji del večera je bil namenjen fotografski raz-
grafije tudi manj vešči publiki. Mlada fotografinja se je na svoji prvi samostojni razstavi predstavila z več serijami fotografij, ki se med sabo zelo razlikujejo, saj so nekatere figurativne, dru-
stavi Ashe Past z naslovom Notranje kraljestvo. Razstavo sta temeljito predstavili umetnostni zgodovinarki Alenka Di Battista in Serenella Ferrari, ki sta poskušali razložiti avtoričine foto-
ge pa čista abstrakcija. V vseh pride do izraza poglobljen vstop v človekovo notranjost in iskanje posebnega ozračja. Velika večina del je izvedenih v analogni tehniki. Asha Past, ki
je sicer doma iz Gorice, živi v Ljubljani, kjer obiskuje drugi letnik Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, smer fotografija. Nekatera razstavljena dela so nastala med delom na fakulteti, druga pa so nastala iz notranje nuje in jih zaznamuje globoka eksistencialna in filozofska poglobitev.
Višek praznovanja je bil seveda v nedeljo, 12. februarja. Sveto mašo sta v štmavrski cerkvi darovala župnik Marijan Markežič in gvardijan s Svete Gore Bogdan Knaus. Nato so se ljudje zbrali v prostorih društva, kjer so se lahko nasitili z okusnimi jedmi z žara, na voljo pa so bili tipični štmavrski štruklji. Verjetno bi bili ob lepem vremenu organizatorji še bolj zadovoljni, mraz pa vendarle ni pregnal vseh ljudi. V prostorih nekdanje osnovne šole je bilo v nedeljo prav veselo.
Pri Kulturnem društvu Sabotin so se letos odločili, da ne bodo imeli šotora. Razlogov za tako izbiro je bilo veliko, finančni seveda ni bil zanemarljiv. Praznik so torej izvedli v takšni obliki, v kakršni je bil že pred leti. Pri pripravi in uresničitvi praznovanja so tudi tokrat pomagali Krajevna skupnost Pevma - Štmaver -Oslavje, Župnija sv. Mavra in Silvestra, Zveza slovenske katoliške prosvete in Civilna zaščita Občine Gorica.
Slavica Radinja
V galeriji Kulturnega doma v Gorici je na ogled do 25. februarja 2012 razstava goriškega fotografa Borisa Prinčiča.
Boris Prinčič živi v Dutovljah v Sloveniji. Je član fotokluba Sku-
pina 75 iz Gorice. Fotografijo je vzljubil že kot najstnik. Od leta 2006 se s fotografijo ukvarja poklicno. V letu 2008 je odprl fotografski studio BP 08 na Proseku. Sodeloval je pri skupinskih razstavah v Gorici, Zagrebu, Kranju
in na Madžarskem. Samostojno razstavo je imel v Ljubljani, v Šmartnem v Brdih, v Zgoniku in Dolu pri Vogljah, na Opčinah, v Ronkah in Trstu.
Fotografije Borisa Prinčiča na razstavi v galeriji goriškega Kulturnega doma se vsebinsko delijo v dve skupini, ki sta na nasprotnih bregovih v paleti fotografskih zvrsti. Na eni strani je dokumentarna fotografija, v specifiki gledališka, na drugi pa umetniška fotografija v obliki barvne abstrakcije.
Na odprtju je kritik prof. Joško Prinčič iz Gorice poudaril naslednje: "Avtorski posnetki nas neposredno vežejo na kulturno dogajanje v bližnji preteklosti petih let (2004-2009) in marsikateremu izmed rednih obiskovalcev predstav v Kulturnem domu ustvarjajo občutek doživete prisotnosti. Gledališka fotografija je posebna veja v fotografiji. Tehnično je zahtevna, saj okoliščine fotografu precej omejujejo svobodo gibanja, iskanja ustreznega
kadra, uporabo bliskavice, režiranja prizora itd. Poleg tega pa se zdi, da fotografija v resnici ni idealen medij za dokumentiranje gibljive predstave, kot je gledališka. Gledališka predstava ima svojo vsebino, tekst, izvedbo in interpretacijo, zvočne in svetlobne efekte in, predvsem, gibanje. Tu ima fotografija možnost, da pokaže svojo neodvisnost od realnosti. Fotografija ni posnetek tega, kar je (bilo), ampak je samostojna stvaritev. Boris Prinčič, ki se je že od vsega začetka poklicno ukvarjal tudi s fotografsko dokumentacijo dramskih in raznih drugih uprizoritev, je svojo službeno ustvarjalnost uspešno združil z osebnim avtorskim pristopom".
Razstava fotografa Prinčiča, ki jo prirejata v skupnem sodelovanju Kulturni dom Gorica in Fotoklub Skupina 75 iz Gorice, je odprta od ponedeljka do petka, od 9.00 do 12.00 in od 16.00 do 18.00, ter v večernih urah med raznimi kulturnimi prireditvami.
Sedma pravljična urica v Feiglovi knjižnici
Bogato poplačana marljivost
Burja je v ponedeljek, 30. januarja 2012, neusmiljeno brila po mestnih ulicah, v mladinski sobi Feiglove knjižnice pa je bilo pri sedmi pravljični urici vse ovito v čarobno toploto. Ozračje ni bilo še nikdar tako očarljivo kot tokrat, ko sta pravljične trenutke pričarali Ta-
deja Faganel in Martina Pahor Stanič, ki si prizadevata, da bi tudi na Goriškem odprli waldorfski vrtec. "Bistvo waldorfske pedagogike - njen začetnik je bil Rudolf Steiner - je v tem, da poskuša otroku ob pravem času in na pravi način predstaviti primerne vsebine, ki naj bi na otroka blagodej-
KATOLIŠKA KNJIGARNA ^ ZALOŽNIŠTVO TRŽAŠKEGA TISKA ZALOŽBA MLADIKA * GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
Toplo vabljeni
NA KAVO S KNJIGO
v Katoliški knjigarni
v četrtek, 23.februrja 2012, ob 10.
uri
Miha Obit
pesnik, prevajalec in urednik pri Novem Matajurju bo spregovoril o svojem ustvarjalnem delu in posredovanju slovenske poezije italijanskemu bralcu
Kavo ponudi
PrimoRroma
no vplivale in mu s pomočjo celostnega pristopa k poučevanju omogočile razvoj čim širših sposobnosti". Tako piše v predstavitvenem vabilu. Odsev teh besed je bilo zaznati na pravljičnem srečanju, na katerem so posebno vzdušje ustvarjali tudi brleča svečka in mili zvoki pentatonične lire, domače izdelave, seveda iz strogo naravnih materialov. Iz lesa, blaga ... so bile tudi drobne lutke in scenski pripomočki, ki sta ju pravljičarki uporabili ob razvijanju vsebine. Le-to je uvedla in sklenila nežna pesmica. Kakih dvajset otrok, ki se niso ustrašili razsajanja burje, je posedlo po blazinicah in kot še nikoli mirno in zamaknjeno spremljalo pravljico o prijazni in dobri deklici, ki je vestno služila babici Snežni;
marljivo je morala pospravljati njeno posteljo in pretresati blazino, saj je to povzročalo sneženje na zemlji. Za svoje delo je bila bogato poplačana, njena lena in neprijazna polsestra pa je bila zaradi nemarnosti in lenobe trdo kaznovana. Ker je bila v pravljici tudi govoreča jablana, polna zrelih jabolk, so se otroci ob koncu lahko posladkali s sočnimi jabolčnimi krhlji in se kot vselej pomudili ob privlačno ilustriranih knjigah, jih izbrali in si jih izposodili pri knjižničarki Bredi, ki jih je nagovorila v začetku pravljice. Nešteto zanimivih zgodbic bo zaživelo v domačem krogu ob prelistavanju in branju vsebin, ki jih bodo otroci še pristneje doživeli v družbi staršev ali nonotov.
IK
Obvestila
Na deželnem kongresu SSk v Devinu dne 27.1.2012 je nekdo pomotoma odnesel črn moški plašč velike mere. Ostal mi je lep plašč, a zelo premajhen. Če se je kdo tega zavedel, ga vabim, naj sporoči na tel. 340 1851200 za zamenjavo. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da je ogled zgodovinskih krajev v okolici Gorice 11. februarja odpadel zaradi slabega vremena. Društvo ga bo izvedlo pozneje, ko bodo vremenske razmere ugodnejše.
KD Stanko Vuk Miren-Orehovlje in PD Štandrež prirejata ob slovenskem kulturnem prazniku proslavo “Sem dolgo upal in se bal... ” v petek, 17. februarja 2012, ob 19.30 v dvorani Gnidovčevega doma na Mirenskem gradu in v nedeljo, 26. februarja 2012, ob 17.30 v župnijski dvorani v Štandrežu. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča udeležencem valentinovanja, ki bo v restavraciji Primula pri Solkanu blizu nekdanje vzpenjače v soboto, 18. februarja, da bo avtobus odpeljal ob 17. uri iz Doberdoba, nato s postanki na Vrhu, v Sovodnjah pri cerkvi in lekarni, v Štandrežu na Pilošču pred Kulturnim domom A. Budala, v Podgori pri športni palači, pri vagi in na trgu Medaglie d'oro. Organizatorji priporočajo točnost. Občinska knjižica Sovodnje ob Soči v sodelovanju z Goriško Mohorjevo družbo vabi v četrtek, 1. marca 2012, ob 9. uri na srečanje s Heleno Jovanovič, ki bo pripovedovala Pravljice za bele zimske dni.
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško pripravlja tradicionalno praznovanje dneva žena v četrtek, 8. marca, z izletom v Vrbo, na ogled Prešernove rojstne hiše, in v vas Dosloviče na ogled domačije pisatelja Frana S. Finžgarja ob 50-letnici njegove smrti. Obisku Bleda bo sledilo srečanje v restavraciji Avsenik v Begunjah. Vpisovanje po tel.: 0481 882183 (Dragica V.), 0481 20801 (Sonja K.), 0481 21361 (Ema B.), 3471042156 (Rozina F.), 0481 530661 (Gabrijela V.). Na račun 20 evrov. Krožek Krut vabi na tečaj Ustvarjanje Mandale, ki ga bo vodila mentorica Tanja Kralj. Srečanja se bodo vrstila ob torkih, in sicer: 28. februarja, 6., 13., 20. in 27. marca od 19.30 do 21.00 na sedežu krožka Krut, Korzo Verdi, 51 v Gorici. Dodatne informacije na tel. št. 0481 530927 (vsak torek in četrtek od 9.00 do 12.00) ali na krut. go@tiscali. it Potovanje na Sicilijo z Novim glasom. Vabimo na sedemdnevno potovanje na Sicilijo od 20. do vključno 26. aprila 2012. Potovanje bo z letalom, ogled Sicilije pa z avtobusom. Udobni avtobus bo udeležence peljal iz Trsta in Gorice
do Benetk, kjer bo vkrcanje na letalo. Pristali bomo vSiracusi. Vrnili se bomo iz Palerma z letalom v Benetke, nato v Gorico in Trst. Vpisovanje bo do konca februarja na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu. Na razpolago je celoten program, kjer so navedena mesta in znamenitosti, kijih bomo obiskali. Vsekakor z vpisom pohitite čim prej. Srečno potovanje.
Nudim čiščenje, likanje ali pomoč in družbo starejši gospe. Sem mlajša gospa z izkušnjami pri takem delu. Kličite na tel. 00386 70777512.
Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Prodajam stanovanje 80 kv. metrov v Gorici, ul. Faiti št. 7. Za informacije 0481531000.
Čestitke
Ob slovenskem kulturnem prazniku je prejel nagrado Prešernovega sklada dirigent Stojan Kuret. Nekdanjega dirigenta se hvaležno spominjajo pevci mešanega pevskega zbora Lojze Bratuž in mu za pomembno priznanje iskreno čestitajo.
Družini Bresciani in Osso se veselita, ker seje malima Riccardu in Jacopu pridružila še sestrica Margherita. Srečnima staršema Sari in Tomažu iskreno čestitajo sorodniki in prijatelji iz Gorice, Palmanove, Rima in Ljubljane.
RADIO SPAZIO 103
(od 17.2.2012 do 22.2.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petelj 17. februarja (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.)
Nedelja, 19. februarja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 20. februarja (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna, zabavna in zborovksa glasba -Novice iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Obvestila. Torek, 21. februarja (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 22. februarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Nenavaden čudež v letu 1640 -Izbor melodij.
DRAMSKA DRUŽINA SKPD F. B. SEDEJ vabi na premiero igre
LIMONADA SLOVENICA
režija Franko Žerjal sobota, 18. februarja 2012, ob 20.30 ponovitev: nedelja, 19. februarja 2012, ob 19. uri Sedejev dom v Steverjanu
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
SD Sončnica, 18. februarja: Emilija Pavlič
Skupnost družin Sončnica vabi V soboto, 18. februarja, ob 19.30 v dom Franc Močnik v Gorici na predavanje Emilije Pavlič “Kulinarične drobtinice za zdravo kuho”. Pred predavanjem bo ob 17.30 kuharska delavnica, pri kateri lahko sodelujejo mladi nižjih in višjih šol.
Emilije Pavlič se je rodila v Brezju pod Nanosom pri Postojni. S kuharskimi izzivi seje spoprijela že kot 17-letno dekle. Najprej je delala v restavracijah, ljubezen do otrok in skrb za njihovo zdravo prehrano pa je bila odločilna, da seje 1.1976 prijavila za gospodinjo v vrtcu Semedela pri Kopru, kjer je kot vodja prehrane in strokovna sodelavka 25 let skrbela za zdravo prehrano 800 otrok. Piše strokovne članke in knjige, lani je prejela pomembno mednarodno odličje, pred kratkim je izšla njena prva angleška kuharska knjiga. Toplo vabljeni!
V Kulturnem domu v Gorici
Razstava fotografij Borisa Prinčiča
8
16. februarja 2012
Občni zbor Slovenske prosvete
NOVI
GLAS
Redni občni zbor Slovenske prosvete Trst z dne 28. januarja 2012
V soboto, 28. januarja, je bil v Peterlinovi dvorani v Trstu redni občni zbor Slovenske prosvete, krovne kulturne organizacije prosvetnih društev in ustanov na Tržaškem. Občnega zbora so se udeležili predstavniki devetnajstih organizacij od skupnih 34. Slovenska prosveta je krovna organizacija kulturnih društev in ustanov, ki delujejo na ozemlju tržaške pokrajine. V zvezo so povezana tako društva, ki delujejo na ljubiteljskem področju, kakor tudi ustanove, ki ljubiteljstvo že presegajo: tako so na primer članice zveze tudi založba Mladika, Knjižnica Dušana Černeta, Radijski oder itn.
S svojimi članicami in sorodnimi organizacijami SP skrbi za redno delovanje in povezovanje slovenskega kulturnega življenja na Tržaškem.
V ta namen prireja razne strokovne tečaje in natečaje:
- gledališki tečaj za najmlajše -Malo gledališko šolo Matejke Peterlin (SP in Radijski oder);
- natečaj Mladi oder (SP in ZSKP) za ljubiteljske igralske družine;
- literarni natečaj Mladike za prozo in poezijo;
- literarni in likovni natečaj za mlade (MOSP in SKK). Zamejskim in zdomskim ustvarjalcem in kulturno družbenim delavcem sta namenenjeni tudi:
- literarna nagrada Vstajenje (SP in ZKB);
- Černetova nagrada (KDČ). Kljub težavam na področju financiranja s strani italijanske vlade - v začetku leta 2012 še niso prejeli celotnega prispevka za leto 2011 - so v preteklem letu izpeljali vse programirane pobude, ki so v slovenski narodni skupnosti doživele lep sprejem in pozitiven odmev. Predsednik je v svojem uvodnem poročilu omenil Prešernovo proslavo in že navedene izide tečajev in natečajev, študijske dneve Draga in delovanje Društva slovenskih izobražencev, Primorske kulturne dneve na Koroškem, številne razstave ipd.
Primarna naloga Slovenske prosvete in njenih številnih včlanjenih društev je skrb za slovenski jezik, za kulturno in narodno osveščanje. Poglejmo, kako so organizacije izpeljale svojo nalogo v prejšnjem letu.
Društvo slovenskih izobražencev. Delovanje Društva je bilo v preteklem letu nadvse pestro in raznoliko. V Peterlinovi dvorani na ulici Donizetti se je zvrstilo veliko uglednih in zanimivih gostov, ki so prispevali k nadvse uspešnemu letu s skupno skoraj 40 dobro obiskanimi večeri. Smisel ponedeljkovih srečanj v Društvu slovenskih izobražencev je izobraževalne in družabne narave. Večeri predstavljajo enkratno priložnost, da se Slovenci v središču mesta srečajo in ohranijo vezi, ki bi jih naglica današnjega časa z lahkoto izbrisala. Ob tem pa v društvu predavajo ugledni gosti o najrazličnejših tematikah. Vsak ponedeljek se zvrstijo kakovostna predavanja o literarni, zgodovinski, umetniški in znanstveni tematiki ter iz aktualnosti.
Ne gre pozabiti nekaterih razstav, ki jih je Slovenska prosveta pripravila v sodelovanju z DSI in z drugimi organizacijami. Štirinajstega marca so v sodelovanju s koprskim Karitas odprli dobrodelno razstavo Umetniki za Karitas, ki sta jo uvedli Jožica Ličen in umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj Šajn. Dva tedna kasneje je Društvo slovenskih izobražencev v sodelovanju s Slovenskim dobrodelnim društvom odprlo postum-no razstavo slikarke Majde Srebotnjak Ostan. Izkupiček od prodaje je šel v dobrodelne namene. Na odprtju je uvodoma spregovorila likovna ustvarjalka in kritičarka Jasna Merku'. V sodelovanju s Knjižnico so 12. decembra odprli razstavo Predhodniki slovenske osamosvojitve v našem zamejstvu, ki je pričevanje o gibanjih, društvih in osebnostih, ki so pri nas v povojnem času delali za samostojno državo.
Društvo slovenskih izobražencev že šestinštirideset let prireja
poznopoletne Studijske dneve Draga. To srečanje predstavlja nekakšen organizacijski in idealni višek sezone Društva slovenskih izobražencev. Šestinštirideseti študijski dnevi Draga so potekali v Parku Finž-garjevega doma od 2. do 4. septembra. Pod geslom V naše skupno dobro je, da nikogar ne odbijemo, da nikogar ne odpišemo (Jože Peterlin) so na Dragi stekla predavanja; nastopili so Bogdan Žorž in Kristina Martelanc, dr. Rafko Dolhar, msgr. Anton Stres, dr. France Arhar. Tudi letos sta Drago umetniško in kulturno obogatili dve spremljevalni prireditvi: nastop Slovenskega okteta s koncertom slovenskih narodnih in umetnih pesmi in skupni obisk razstave o ilustratorskem delu slikarke Bare Remec z nagovorom predsednice Slovenske kulturne akcije dr. Katice Cukjati v bližnjem Zinkovem domu na Opčinah.
Kot v preteklih letih je bila Draga 2011 povezana s Festivalom mladinske ustvarjalnosti, ki ga prirejata Slovenski kulturni klub in MOSP (Mladi v odkrivanju skupnih poti).
Kot že vrsto let so se tudi leta 2011 teden pred začetkom pouka mladi zbrali na Opčinah v Finžgarjevem domu, kjer so se v družbi vrstnikov udeležili raznih delavnic. Festival mladinske ustvarjalnosti, kot ga je organizator društvo MOSP poimenovalo, je potekal od 29. avgusta do 3. septembra. Kot uvod v novo sezono so tokrat pripravili štiri delavnice: časnikarsko, čustveno, gledališko in mednarodno.
Prešernova proslava
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika sta Slovenska prosveta in Društvo slovenskih izobražencev priredila v Peterlinovi dvorani v Trstu tradicionalno Prešernovo proslavo, ki sta jo kot vsako leto združila s podelitvijo nagrad 39. literarnega natečaja Mladike in priznanj 36. natečaja Mladi oder. Slavnostni govornik na proslavi je bil občinski svetnik Igor Švab, program pa so oblikovali Dekliški
pevski zbor Kraški slavček pod vodstvom Mirka Ferlana in člani Radijskega odra.
Revija Mladika in založba, ki sta
se pred leti osamosvojili, opravljata svoje delo v sodelovanju in ob pomoči Slovenske prosvete, ki ju kot svoji članici podpira, tako kot tudi Knjižnico Dušana Černeta, katera že več let deluje samostojno in uspešno.
Založba je nastala ob reviji Mladika, ki izhaja v Trstu že od leta 1957. Revija je lani izpolnila svoje petinpetdeseto leto in je na revialnem področju ena najstarejših publikacij Slovencev v Italiji. Revija je družinska in kulturna.
V Mladiki že od leta 1982 izhaja mladinska priloga Rast, ki jo odlikujeta živahnost in mladinska razgibanost. Lani sta jo urejali Julija Berdon in Neža Kravos.
Revija Mladika že štiri desetletja spodbuja k literarnemu ustvarjanju in razpisuje nagradni natečaj za prozo in poezijo. Razglasitev nagrajenih del poteka na Prešernovi proslavi v Peterlinovi dvorani, ki jo prireja Društvo slovenskih izobražencev v sodelovanju s Slovensko prosveto. Leta 2011 je na natečaj prispelo 125 prispevkov v prozi in 99 ciklusov pesmi.
V preteklem letu je bila Založba Mladika zelo aktivna. Bralcem je ponudila deset novih naslovov. Ob slovenskih tekstih sta izšli tudi dve deli v italijanščini. Nekatera dela v programu smo odložili na kasnejši čas, ker smo se omejili zaradi napovedanih finančnih krčenj. Leto 2011 je bilo za Mladiko jubilejno, ker je založba slavila 50 let knjižnih izdaj. To obletnico je obeležila z ustanovitvijo literarne zbirke Črnike, v katero smo kot prvo knjigo uvrstili izbrane pesmi Brune Marije Per-tot Črnike dobre na nabrežju v izboru, ki ga je uredila prof. Marija Pirjevec. Delo je izšlo konec maja, natanko petdeset let po tisti prvi izdaji maja 1961.
Ob tej pomembni publikaciji gre poudariti izid izbranega de-
Knjižnica Dušana Černeta
Smer Nova zemlja pod naslovom Destinazione Nuova Terra. Aprila bo projekt zaokrožila zbirka v italijanščini pisanih esejev, razmišljanj in pre-
Pri Knjižnici Dušana Černeta smo v letu 2011 izpolnjevali temeljno poslanstvo, ki ga imamo med Slovenci v Italiji in v svetu: zbiranje, nakup, izmenjava, katalogizacija, popisovanje in izposoja knjig, periodike in drugih publikacij, ki so izšle med Slovenci v zamejstvu in po svetu. Nadaljevalo se je tudi zbiranje za oddelek za zgodovino in dokumentiranje likovne umetnosti med Slovenci v Italiji in po svetu. Odkar smo polnopravni člani vseslovenskega kataložne-ga sistema Cobiss, postopoma vnašamo vanj podatke o našem gradivu. V letu 2011 je strokovna delavka Lučka Kremžar De Luisa prevzela iz vzajemne baze podatkov približno 1.350 zapisov in pripravila več kot 2.170 zapisov o zalogi v lokalni bazi podatkov.
Kar zadeva lastne izdaje, je
treba povedati, da je KDČ še naprej objavljala posebno knjižničarsko rubriko Novice KDČ v reviji Mladika. V letu 2011 je izšla že njena 100. številka.
Konec leta 2011 je izšlo pri založbi Mladika v Trstu v sodelovanju s Slovenskim gledališkim muzejem v Ljubljani novo delo knjižničarja Marjana Pertota o gledališkem in kulturnem delu primorskih izseljencev v Argentini Lepa Vida ob Srebrni reki.
Projekt za predstavitev opusa tržaškega pisatelja Alojza Rebule širši italijanski javnosti, ki ga izvajamo z založbo Edi-zioni San Paolo in z deželno finančno pomočjo, je začel dajati svoje sadove. Prva knjiga, prevod romana Nokturno za Primorsko, je izšla oktobra 2011 z italijanskim naslovom Notturno sulPIsonzo, konec januarja pa je izšel prevod Rebulovih teoloških razmišljanj
'
Ivo Jevnikar
la pesnika Miroslava Košute z naslovom Drevo življenja. Pesniški izbor, ki ga je pripravil avtor sam, ob spremni besedi Tatjane Rojc. Na sodobno tržaško pesniško prizorišče sega tudi esejistično delo pisateljice Vilme Purič Pesniki pod lečo, ljubiteljem pripovednih del je namenjen roman Zima z ognjenim šalom, ki sta ga štiriročno napisali Jana Kolarič in Tatjana Kokalj. O zgodovinski temi je zgodovinska publikacija, ki so jo napisali Mitja Juren, Nicola Persegati in Paolo Pizzamus o prvi svetovni vojni na Komenskem Krasu z naslovom Pozabljeni Kras. Ofenzive v jeseni 1916 s spremnima besedama Simona Kovačiča in Antonia Scri-malija. Italijanskim bralcem je
Novoizvoljeni odborniki Slovenske prosvete
Izvršni odbor
Marij Maver Francesca Simoni Albert Tul Maria Peterlin Sussi Katja Passarit Aleksander De Luisa Tomaž Simčič Sergij Pahor Aleksander Martelanc Anka Peterlin Aldo Štefančič Francesco Biancuzzi Tatjana Oletič
Nadzorni odbor
Mario Suseli Marijan Kravos Robert Petaros
Razsodišče
Branko Slavec Drago Štoka Marjan Pertot
davanj Da Nicea a Trieste. KDČ je v letu 2011 sama ali v sodelovanju z drugimi ustanovami priredila več kulturnih večerov, predstavitev knjig in razstav. Ob 20-letnici neodvisne slovenske države je v skladu z naravo svojega dela	pripravila razstavo
Predhodniki slovenske osamosvojitve v našem zamejstvu. Zaradi zelo zanimivih podatkov so sodelavci KDČ besedila, ki so bila sprva pripravljena kot razlage eksponatov, še dopolnili in razširili ter jih objavili kot posebno prilogo na 16 straneh v reviji Mladika, št. 9-10 (2011).
Po pozitivni izkušnji v letu 2010 je KDČ leta 2011 kot posebno novost za mlade organizirala srečanja z maturanti iz Argentine (RAST) in drugih dežel s Slovenci v Furlaniji Julijski krajini. Glede pozornosti do mladih je treba še omeniti, da smo oktobra poslali pismo vsem slovenskim višjim srednjim šolam na Tržaškem s ponudbo, da bi maturantom in njihovim profesorjem slovenščine v šolskem letu omogočili obisk v naši knjižnici z namenom, da pobliže spoznajo zamejsko in zdomsko časopisno, revijalno ter knjižno ponudbo.
namenila prevod dvanajstih novel Alojza Rebule v italijanskem jeziku z naslovom La vigna del-1'imperatrice romana (Vinograd rimske cesarice). Založba je tudi dovzetna za dogajanje na širšem družbenem področju in to pozornost je uresničila z izdajo zbornika tradicionalnih študijskih dnevov Draga z naslovom Na robu. Marjan Pertot je avtor zajetne publikacije o gledališkem delovanju med Slovenci v Argentini z naslovom Lepa Vida ob Srebrni reki.
Pred koncem leta je založba pripravila esejistično publikacijo o književni tematiki prof. Marije Pirjevec Tržaški književni razgledi s spremno besedo Igorja Skamperleta in v italijanščini delo Sama Kristena Confini e missioni. I dilemmi della deli-mitazione del confine sloveno-croato in Istria nella bufera mi-litare, politica, diplomatica e dei servizi segreti nella Seconda guerra mondiale.
Slovenska prosveta je leta 2011 na večeru DSI-ja podelila literarno nagrado Vstajenje. Literarno nagrado Vstajenje, ki jo podeljuje istoimenski odbor v velikonočnem času, so za leto 2010 podelili Alenki Rebula za knjigo Sto obrazov notranje moči, ki je izšla pri Mladinski knjigi z letnico 2010.
Alenka Rebula, po poklicu profesorica na Državnem pedagoškem in družboslovnem liceju Antona Martina Slomška v Trstu, je avtorica več leposlovnih knjig, ki so imele izreden uspeh pri bralcih (Globine, ki so nas rodile; Blagor ženskam; pesniški zbirki Mavrični ščit in V naročju). Knjiga Sto obrazov notranje moči je bogato esejistično razmišljanje, ki v izbranem jeziku in s poetičnostjo prehaja v izvirno literaturo.
Svečana podelitev nagrade Vstajenje je bila v ponedeljek,
2.	maja. Nagrajenko in njeno delo je predstavila prof. Neva Zaghet. Glasbeni okvir je ustvaril Kvintet Fenix. Nagrado je izročil predstavnik Zadružne kraške banke.
Slovenska prosveta iz Trsta in Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici sta šestintridesetič podelili priznanja Mladi oder, namenjena amaterskim gledališkim skupinam, ki so v preteklem letu pripravile vsaj eno gledališko predstavo ali igrico. Primorski kulturni dnevi na Koroškem
V rednih izmenjavah s slovensko manjšino na Koroškem so od 7. do 17. oktobra potekali tradicionalni Primorski kulturni
dnevi na Koroškem. Kulturne dneve že dolgo let redno prirejajo Krščanska kulturna zveza iz Celovca, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta. Koledar prireditev je vsako leto bogat in pisan. Ocena srečanj je zelo pozitivna, saj so bile skupine deležne lepega sprejema in navdušenja številnih udeležencev. Namen teh večdnevnih srečanj je utrjevanje kulturnih stikov med koroškimi in primorskimi Slovenci. Bližamo se tridesetletnici, saj so kulturni dnevi 29. po vrsti, in sicer izmenično eno leto na Koroškem, naslednje pa na Primorskem.
Primorske dneve je 7. oktobra začela mladinska gledališka predstava Mala princeska v priredbi in režiji Lučke Peterlin Susič. Naslednji dan je v Celovcu potekalo uspešno srečanje mladih Primorcev in Korošcev. Razstava likovnih del mladega tržaškega umetnika Mateja Su-siča je naletela na odmeven odziv in na številne prisotne, med katerimi so bili pevci MePZ Bilka iz Bilčovsa, ki so poskrbeli za glasbeni okvir.
V petek, 14. oktobra, je bila v Celovcu lutkovna predstava Življenjepis igrač, ki so jo uprizorili lutkarji iz Devina v režiji Jelene Sitar pod mentorstvom Marije Feinig Tavčar.
Kulturne izmenjave med Primorci in Korošci so se končale 17. oktobra s predstavitvijo treh publikacij, ki so jih izdali Mladika iz Trsta, Goriška Mohorjeva družba in društvo Planika iz Ukev. Marij Maver je predstavil knjigo Vilme Purič Pesniki pod lečo, Damjan Paulin Dnevniške zapise 1943-1945 msgr. Rudolfa Klinca in Rudi Bartaloth Slovarski prispevek k poimenovanju oblačilne kulture v Kanalski dolini Shranili smo jih v bančah.
Za obračun Primorskih dnevov je bila tudi oddaja Lepa ura na slovenskem sporedu ORF v Celovcu. Letos bodo Koroški kulturni dnevi na Primorskem. Slovenska prosveta je tudi v preteklem letu gojila bogato sodelovanje s sorodnimi organizacijami, še posebej s svojimi članicami, kakor tudi v zvezi z osrednjo prireditvijo ob dnevu slovenske kulture, ki je že vrsto let skupna tako na Goriškem kot na Tržaškem. Tudi v pretekli sezoni je Prosveta omogočila nekaterim drugim organizacijam, da so v njenih prostorih imele prireditve in redna srečanja.
Številne članice SP so kljub objektivnim težavam opravile v pretekli sezoni veliko dela, ki so ga predstavniki društev orisali v svojih poročilih na občnem zboru.
SPLETNA STRAN SLOVENSKE PROSVETE: www: slovenskaprosveta.org
NOVI
GLAS
Občni zbor Slovenske prosvete
16. februarja 2012
9
Društvo Finžgarjev dom
Stalnice Društva so:
- Prešernova proslava ali Večer slovenske pesmi in besede: Društvo ga organizira v sodelovanju s CPZ Sveti Jernej - izdaja zbornika Naša beseda v sodelovanju z župnijo in CPZ
\
V 'aSHBHH
Lučka Susič
- Materinski dan
- miklavževanje Vse leto delujejo:
- otroška igralska skupina Tamara Petaros, ki jo vodi Manica Maver. V tej sezoni je pripravila tri nastope: recital pesmi o Sloveniji, igrico Torta za mamo št. 3 in igrico Fiatlux;
- otroški glasbeni ansambel Uo-penska mularija, ki ga vodi Aljoša Saksida; sodeloval je na
raznih domačih prireditvah (Koncert za mlade) in na drugih praznikih;
- v novi sezoni je začel delovati šahovski krožek (vodi Mitja Petaros);
poleg teh je v letu 2011 Društvo organiziralo naslednje predstave:
- nastop malih gojencev "Tečaja lepe govorice" Radijskega odra z igrico Rdeča kapica v Deželi branja,
- nastop skupine "Slovenski oder" z igrico Mala princeska
- predavanje M. Merljak o zdravi prehrani.
V tej sezoni je odbor v svoj program vključil dve novosti:
- pod skupnim imenom Mladi za mlade ali Mladi gledališki ustvarjalci vsak mesec gosti igralske skupine mladih. Igralci Slovenskega kulturnega kluba so nastopili z igro Hrup za odrom; dijaki zavoda Ž. Zoisa
(geom. odd.) pa s komedijo Kam so izginili sendviči z mortadelo;
- niz predavanj o vzgoji, starševstvu, odnosih v družini in družbi. Od 6 predavanj sta se do konca leta zvrstili dve:
- Marija Merljak: Vzgoja k zdravi prehrani
- Suzana Pertot: Dvojezični otrok Obe pobudi sta naleteli na veliko odobravanje in se v novem letu nadaljujeta.
Slovensko kulturno društvo Barkovlje
Slovensko kulturno društvo Barkovlje je nudilo članom in prijateljem raznolike in kakovostne prireditve.
Kot vsako leto smo praznovali Dan slovenske kulture ob zvokih flavte in klavirja, z branjem poezij. Februarja je bil večer namenjen aleksandrinkam. Ob sliki in besedi nam je pripovedoval Gilbert Civadri, sin aleksan-drinke, ki še vedno živi med Barkovljami in Egiptom. V društvu deluje Glasbena kambrca pod vodstvom Aleksandre Pertot, s katero so tudi nastopili ob različnih priložnostih. Prav tako se je marca začela delavnica za otroke, vodila jo je učiteljica Sandra Poljšak. Društvo hrani ljudske noše, ki jih otroci oblečejo za prejem prvega svetega obhajila. Prav tako jih uporabimo za tradicionalno procesijo Rožnovenske Matere Božje, ki se vije ob morju in sega v leto 1876. Vsako leto pripravimo Večer pod zvezdami, tokrat je bi-
la na vrsti godba z Brega s celovečernim koncertom na odprtem.
Med redne dejavnosti spada decembrski predpraznični sejem. Različne popoldneve smo namenili:
- pokušnji in ponudbi domačih sladic
- pripovedovanju pravljic najmlajšim (Daša Stanič in Vanja Jogan)
- delavnici in pokušnji pravljičnih piškotov.
Vsak četrtek je na igrišču amaterski nogomet mlajših članov, ob sobotah zjutraj pa telovadba za odrasle.
Skozi vse leto smo imeli vrsto koncertov (Glasbena matica, Cappella civica, Nadja Pertot), gledaliških predstav (potujoče gledališče Kolenc), delavnic, pohod Zore Starec, razstave, pokušnjo domačega kruha, vina in olja... Prav tako uspešno sodelujemo z osnovno šolo in vrtcem.
Društvo Marij Kogoj
Kraški cvet, ki ga vodi s. Karmen Koren;
- vsakoletni koncert ob praznovanju farnega zavetnika sv. Ivana; na celovečernem koncertu se je predstavil Slovenski oktet;
- predstavitev brošure Rožmarin in roženkravt, ki jo je uredila dr. Neva Zaghet v sodelovanju z zgodovinarjem Milanom Pahorjem; govori o verskem življenju pri Sv. Ivanu od 1858 do 2010;
- božično srečanje: gostovanje gledališke skupine nižje srednje šole Ivana Trinka iz Gorice in božična pravljica ob pripovedovanju Ane Fajdige. Ob tej priložnosti so člani društva pripravili bogat srečelov.
P
rireditve, ki smo jih izvedli v letu 2011:
- nastop otroškega zbora
Študijski center Melanie Klein
V letu 2011 smo izvedli bogat program, namenjen otrokom in odraslim osebam.
Kot smo si zadali cilj, smo v lanski sezoni dali veliko pozornosti mladim družinam. V letu 2011 smo si prizadevali, da bi v najkrajšem času ustvarili središče, v katerem lahko starši dobijo pravo oporo, primerno varstvo in paleto tečajev za starejše in mlajše člane družine. Naše delovanje se je v prejšnjem letu razširilo tudi na goriško pokrajino, kjer ne obstajajo tovrstne pobude za otroke in družine.
V Trstu smo priredili tečaje za nosečnice v bazenu in izven njega. Namen tečajev je bila zavestna priprava na porod. Nudili smo jim pedagoško pomoč in tečaje za dojenčke. Tako so skozi celo leto potekali tečaji masaže dojenčka, tečaji v bazenu Skupaj v vodi za
dojenčke od rojstva do 4. leta starosti, in delavnice baby vadbe, namenjene dojenčkom od 3. do
12.	meseca. Največje zanimanje smo zabeležili za tečaj Skupaj v vodi.
Med letom smo začeli s postopkom za odprtje zasebnih jasli v središču mesta. Ponosni smo, da bomo v začetku februarja 2012 imeli slavnostno odprtje prostora. Med letom smo priredili jezikovne delavnice za otroke in odrasle. S tečajem Besedni ringaraja želimo obogatiti besedni zaklad slovenskih otrok, izboljšati sposobnosti lastnega izražanja in dojemanja sporočil. Slovenske urice pa so namenjene otrokom, ki izhajajo iz mešanih zakonov in obiskujejo slovenske vrtce. V lanskem letu je bilo veliko povpraševanja tudi za tečaje slovenskega jezika za odrasle. Tečajniki so bili predvsem starši, ki niso poznali
slovenskega jezika, njihovi otroci pa obiskujejo slovenske šole. Januarja so se začele tudi jezikovne delavnice z naslovom Slovenski ABC.
Tudi letos smo se odločili za o-semtedenski poletni center Pikapolonica. Istočasno smo priredili na goriškem poletni center Mavrica. V poletnem centru smo nudili otrokom originalne, zabavne in vzgojno-izobraževalne izkušnje. Oktobra smo šolam oz. staršem ponudili predavanja z naslovom Biti starši danes, dvomi in vprašanja o dobri vzgoji. Opazili smo, da starši imajo veliko vprašanj in dvomov glede vzgoje otrok.
V sodelovanju s tržaškimi in go-riškimi didaktičnimi ravnateljstvi smo priredili kar tri tečaje za otroke iz otroških vrtcev in osnovnih šol. Prvi tečaj z naslovom Spoznavajmo telo in naše gibe, prirejamo že vrsto let v sodelovanju z ZSŠDI-jem. Projekt je lani sprejelo trinajst otroških vrtcev. Projekt pomaga otrokom pri preprečevanju težav, ki se lahko pojavijo pri percepciji prostora, časa, ravnotežja, ritma, pri predstavi lastnega telesa in ne nazadnje pri
pisanju in branju. Otrokom nudimo možnost, da dobro spoznajo svoje telo in njegove zmogljivosti, da se tako lahko prosto izražajo preko telesne govorice. Drugi tečaj je nosil naslov Spoznavajmo čustva in gradimo pozitivne medosebne odnose. Tretji tečaj, Multikulturnost v slovenski šoli, je bil pa namenjen otrokom od 7. do 10. leta starosti.
Priredili smo tudi brezplačna sre-čanaja za otroke z naslovom Po slovenskih pravljičnih poteh. S to pobudo smo privabili otroke k branju slovenskih pravljic, istočasno smo nudili otrokom jezikovno, kreativno in glasbeno delavnico.
Oktobra smo bili prisotni s stojnico na Barcolani, kjer smo izpeljali jezikovne in glasbene delavnice za otroke ter uprizorili pravljico Gusarji v zalivu. Decembra smo priredili dobrodelno pobudo Rasti s pravljicami, ki je imela kot cilj približati družinske člane k branju pravljic. Naša želja je, da večinski narod spozna naše delovanje, našo kulturo in da sliši naš jezik in tako nadgrajujemo multikulturnega duha. Javne prireditve so bile zelo dobro obiskane.
Mladi v odkrivanju skupnih poti
V društvih Mladi v odkrivanju skupnih poti in Slovenski kulturni klub se zbira slovenska višješolska in univerzitetna mladina. V preteklem letu je v društvih delovalo več krožkov: plesni, dva gledališka, časnikarski in mednarodni.
Plesno skupino vodi koreografinja Raffaella Petronio. S svojimi koreografskimi točkami so sodelovale na prireditvah raznih društev in na odprtju lanske Drage mladih v Ljubljani.
Starejša gledališka skupina je redno vadila pod vodstvom Helene
Pertot in ob pomoči Kim Furlan. Ob koncu lanske sezone je postavila na oder komedijo Hrup za odrom in se z njo predstavila na festivalu zamejskih amaterskih gledališč v Mavhinjah ter v Finž-garjevem domu na Opčinah. Skupina je nato začela pripravljati novo produkcijo.
Mlajšo gledališko skupino vodita Patrizia Jurinčič in Maruška Guštin. Naštudirala je izvirno komedijo Patrizie Jurinčič Razbojnice, ki je doživela krstno uprizoritev januarja letos v Finžgarjevem domu.
Časnikarski krožek z urednicama
Slovensko prosvetno društvo Mačkolje
Prireditve
- sklop pobud Govorica
- predstava Zbeži od žene
- srečanje s slovenskim maratonskim plavalcem Martinom Strelom
- posvet: Divji prašič: nadloga ali priložnost
- koncert ob 38. srečanju slovenskih lovskih pevskih zborov in
rogistov
- strokovna ekskurzija v Krško z ogledom jedrske elektrarne
- dobrodelni koncert V pričakovanju...
- koncert božičnih pesmi MePZ Mačkolje in domače otroške skupine
Praznik češenj
Ta praznik poteka že skoraj pet
desetletij in predstavlja najpomembnejšo društveno dejavnost v pomladnih mesecih. Glavnina kulturnega programa se je tokrat odvijala teden dni kasneje, ko smo imeli v gosteh devet pevskih in glasbenih sestavov. Praznik češenj je že zdavnaj prerasel okvire vaške prireditve tako po številu obiskovalcev kot po zahtevnosti samega prirejanja. Številni sodelavci s svojim prostovoljnim delom pripomorejo k uspehu le-tega. MePZ Mačkolje
Zbor je redno vadil pod vodstvom Andreje Štucin in ob kore-petiranju Samuele Bandi do no-
vembra, ko je mesto zborovodje prevzel Matej Lazar. Zbor je izvedel vrsto nastopov, od katerih so bili štirje samostojni in štirje na revijah in pri drugih prireditvah.
Društvo plodno sodeluje z vaško župnijsko skupnostjo. Pomembno je tudi sodelovanje z upravo Občine Dolina pri izvajanju skupnih kulturnih pobud in pri načrtovanju različnih posegov na družbenem področju. Društvo ima spletno stran, ki jo ureja društveni član Aljoša Novak; na njej so v besedi in sliki zabeleženi vsi pomembnejši dogodki in prireditve (www. mačkolje. org).
dokončno spremenili v zborovsko prijateljstvo, ko so koroški pevci prišli junija k nam in sooblikovali Gallusov koncert v Kulturnem domu na Proseku.
Zbor je aktiven tudi poleti, ko se udeležuje gostovanj in festivalov: julija 2011 je namreč nastopal v
Stresi pri jezeru Lago Maggiore. Novo sezono pa je prav tako začel z gostovanjem v kraju Fontana-fredda pri Pordenonu. Nato so se pevci predstavili na letnem koncertu Italijanske skupnosti v Izoli, v cerkvi sv. Mavra. Zapeli so na koncertu v sklopu niza "In som-no pacis" na Montuzzi in v novem Kulturnem domu na Škofijah, v sodelovanju z APZ Univerze na Primorskem. Konec novembra je Zbor Jaocubs Gallus na regijskem tekmovanju v Postojni prejel zlato priznanje, zborovodja Marko Sancin pa je bil nagrajen za najboljšo izbiro programa. Po nastopu v Prosvetnem domu v nizu Openska glasbena srečanja je višek leta bilo praznovanje dvajsetletnice delovanja s celovečernim koncertom v Luteranski cerkvi v Trstu.
Zbor Jacobus Gallus
Leto 2010 se je za zbor Jacobus Gallus razvilo v znamenju povezave in sodelovanja. Številni so bili koncerti izven našega zamejskega kulturnega prostora: omembe vreden je nedvomno koncert za dobrodelno organizacijo - Onlus I Bambini del Danubio v sodelovanju z ženskim zborom dara Shuman iz Trsta, omenili pa bi še sodelovanje na osmi izvedbi Slovenskih glasbenih večerov 4. junija na Taboru pri Dornberku in sooblikovanje koncerta v spomin na skladatelja Corala z zborom Nuovo Accordo.
14. maja je steklo posebno sodelovanje: pevci so odšli v Celovec, kjer so spoznali
bratski MePZ Jakob Petelin Gallus in nastopali na letnem koncertu v Mohorjevi hiši. Stiki so se
salo likovni, fotografski in literarni natečaj za mlade do 25. leta starosti. Posvetili smo ga lanskemu Prešernovemu nagrajencu Miroslavu Košuti. Pesnika smo ob začetku sezone tudi povabili na uradno predstavitev natečajev. To literarno srečanje, ki sta ga v Tržaški knjigarni vodili Julija Berdon in Maruška Guštin, je dobro uspelo. Januarja letos smo priredili kulturni večer z razstavo, recitalom in nagrajevanjem.
Kot soorganizatorji Drage mladih smo se mladi celo leto
Nežo Kravos in Julijo Berdon skrbi predvsem za Rast, ki izhaja kot mladinska priloga Mladike.
V mednarodnem krožku mladi spoznavajo razne evropske manjšine.
Društvo MOSP je tudi lani razpi-
udeleževali pripravljalnih sestankov v Ljubljani. Draga mladih je potekala julija v Ljubljani o temi 20-letnice samostojnosti Slovenije. MOSP je v prvem tednu septembra organiziral še Festival mladinske ustvarjalnosti z delavnicami in nastopi.
/ dalje str. 10
10
16. februarja 2012
Občni zbor Slovenske prosvete
NOVI
GLAS
Mladinski dom Boljunec
Slomškov dom Bazovica
Mladinski krožek Dolina
Nekatere dejavnosti so postale že skoraj tradicionalne. Ena od teh je sodelovanje krožka pri organizaciji vaškega praznika Majeriča. Druge prireditve in dejavnosti so praznovanje vaškega zavetnika sv. Urha, srečanje skavtov in vaje cerkvenega pevskega zbora, mik-lavževanje, koncerti in razni nastopi. Sodelujemo pri organizaciji Majence, tako da prirejamo ljudsko ocenjevanje vin v sodelovanju z Občino Dolina ter gostimo v svojih prostorih razstavo otrok osnovnih šol z Brega. Končal se je plesni tečaj, začel pa se je tečaj kitare pod vodstvom Lorenza Buona. Pobuda je imela velik odziv med otroki.
Prav tako smo pomagali pri pripravi srečanja otrok z Brega in mladinske maše, ki je bila v Dolini.
Na tradicionalnem martinovanju je nastopil domači pevski zbor Valentin Vodnik. Večer je popestrila skupina dijakov zavoda Ziga Zois z veseloigro Kam so izginili sendviči z mortadelo?. Z veseljem sodelujemo z Mladinskim domom iz Boljunca. Skupaj smo pripravili otroško pustovanje, ki je imelo velik odziv.
Dejstvo, da so dejavnosti dobro obiskane in da je število včlanjenih konstantno, nam daje veliko zadovoljstva in upanja, da bo krožek še naprej dobro deloval.
Slovensko kulturno društvo Igo Gruden
Radijski oder
Slovensko kulturno društvo Igo Gruden iz Nabrežine je imelo vrsto pestrih dejavnosti. V njem namreč delujejo:
- trije pevski zbori: MePZ Igo Gruden (vodi Mikela Uršič), Dekliški zbor Kraški slavček in Otroška pevska skupina (oba vodi Mirko Ferlan)
- gledališka skupina mladih (mentor Gregor Geč). Društvo prireja tudi:
- rekreativno telovadbo (vodi Divna Slavec)
- telovadbo pilates (vodi Mateja Šajna)
- tečaje angleščine (vodi Ker-rie Connor)
- likovne razstave, tematske razstave in predavanja
- prireditve
- pravljične urice v sodelovanju s knjižnico iz Komna
- božični sejem
- Praznik sv. Roka v sodelovanju z Občino Devin-Na-brežina
- tečaj argentinskega tanga Razstave se vrstijo mesečno v kavarni Gruden. Poleg našte-
tega smo imeli še nekaj odmevnih prireditev:
- koncert ob Dnevu spomina FVG Gospel choir v sodelovanju z Občino
- razstavo Branke Sulčič Krožna pot po naših gradiščih
- družabni večer ob Prazniku slovenske kulture
- koncert kvinteta Fenix
- zaključni koncert treh društvenih zborov
- koncert zbora Utopija & realnost v sodelovanju z Mednarodno pevsko akademijo MPA
- društveni izlet v idrijo
- proslavo 60-letnice Kulturnega doma v Nabrežini
- zborovski koncert vokalno -instrumentalne skupine Cat-tircoro - Katizbor in M1PZ Igo Gruden
- razstavno - prodajni božični sejem, ki poteka že vrsto let
- božični koncert revije Nati-vitas Na križišču poti. Društvo je uredilo krožno pot po Slivnem in okolici po zamisli prof. Zvonka Legiše.
Etnografski muzej Ricmanje
Etnografski muzej Ricmanje, ki ga je pred več desetletji ustanovil g. Angel Kosmač, čeprav v skromnem obsegu, redno deluje. V lanskem letu so ga obiskale razne skupine in šole. Navadno je cilj ogleda romarjev, ki obiščejo vas ob praznovanju sv. Jožefa. Najpomembnejša pobuda pa je bila ponatis publikacije o ric-manjskem čudežu, ki jo je izdala župnija s pomočjo prispevka tržaške pokrajine.
V sodelovanju z državnim arhivom je specializiran arhivar uredil zgodovinski arhiv župnije, ki ga hrani muzej. V kratkem bo delo končano in iz-
delan bo seznam dokumentov. Glede na to, da že od smrti g. Kosmača župnija nima stalnega duhovnika, je tudi delovanje muzeja precej okrnjeno. Kljub temu obstajajo določeni stroški za vzdrževanje stavbe, ogrevanje in varnostne naprave. Žal pa v tem trenutku muzej nima primernih prihodkov in stroške za vse krije župnija sama.
Za leto 2012 načrtuje muzej izdelavo podrobnega zemljevida z navedbo hišnih imen v Ric-manjah in Logu, ki naj bi ga uredila ga. Boža Hrvatič Dobril-la v sodelovanju z nekaterimi starejšimi vaščani.
Radijski oder ima dve področji delovanja. V prvo področje spadata prvenstveno snemanje radijskih iger in sinhronizacija risank za Radio Trst A. Delo teče po ustaljenih tirih: iskanje tekstov, včasih njihova dramatizacija, vaje, snemanje pred mikrofonom, montaža. Pri risankah je bila na vrsti sinhronizacija 26 prizorov televizij ske nanizanke Riba vas gleda.
Drugo področje obsega delovanje, ki nam ga omogočata prispevka Urada vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu in dežela FJK. V letu 2011 se je spomladi končala trinajsta, jeseni pa začela štirinajsta sezona uspešne in priljubljene pobude, namenjene predšolskim in osnovnošolskim otrokom in njihovim družinam, t. i. Gledališki vrtiljak. Gre za abonmajsko sezono, ki vključuje sedem predstav. Tudi letos sta dve izmed teh predstav nastali v produkciji Radijskega odra. Igro Heidi so izvajali mlajši igralci Radijskega odra, igro Pet princesk na zrnu graha pa so odigrali gojenci poletnega gledališkega tečaja. Predstavi so bogatile izvirna glasba in plesne točke. Poleg predstav so na Gledališkem vrtiljaku še spremne pobude, kot so npr. animacija SC Melanie Klein, ki poteka pred vsako predstavo (otroci pod vodstvom animatorke rišejo in izdelujejo predmete iz lepenke), prihod svetega Miklavža in obdarovanje otrok v mesecu decembru ter likovni natečaj z naslovom Moj najljubši gledališki junak.
V mesecu juniju, takoj po koncu šolskega pouka, je RO skupaj s Slovensko prosveto že desetič organiziral Malo gledališko šolo Matejke Peterlin. Ta enotedenski celodnevni gledališki tečaj za otroke od 6. do 12. leta starosti
se je odlično uveljavil in je izredno priljubljen. Nanj je bilo sprejetih kar 54 gojencev, nekaj pa jih je bilo še treba zavrniti. Pod mentorstvom igralcev Radijskega odra in s pomočjo številnih animatorjev so v režiji Alide Bevk naštudirali izvirno otroško igro Pet princesk na zrnu graha, ki jo je za desetletnico pobude napisala Lučka Peterlin Susič. Igro so poživili tudi izvirne pesmi in glasba (besedilo Lučke Susič je uglasbil in otroke učil Aljoša Saksida), končni ples (delo Jelke Bogateč), bogati kostumi in funkcionalna scena (Matej Susič). Zaradi velikega števila gojencev so jo naštudirali in izvedli v dvojni izmeni (2x po 27 igralcev). Najprej so nastopili ob koncu tečaja na Opčinah, septembra pa so po obnovitvenih vajah igrico ponovili kot prvo v novi sezoni Gledališkega vrtiljaka.
Odrska igralska skupina Radijskega odra je z raznimi predstavami gostovala na Opčinah, v Rojanu, Boljuncu in v Celovcu z igro Mala princeska.
Radijski oder je po nekaj letih spet priredil Tečaj lepe govorice
za najmlajše. Na trimesečnem tečaju, ki ga je obiskovalo deset gojencev, so se otroci učili pravilne izgovarjave ter interpretacije tekstov. Naštudirali so tudi odrsko igrico, namenjeno spodbujanju veselja do branja, z naslovom Rdeča kapica v deželi branja. Najprej so jo izvedli kot končno produkcijo tečaja, potem pa so jo (po jesenski obnovitvi tečaja) trikrat ponovili za razne osnovne šole na Tržaškem.
Na raznih kulturnih večerih in prireditvah so člani društva sodelovali z recitacijami ali umetniškim branjem ali pa nudili strokovno pomoč pri pripravi proslav in predstav raznim krožkom, društvom in šolam.
Rojanski Marijin dom
Rojanski Marijin dom je v letu 2011 izpeljal naslednje dejavnosti:
I. Prireditve
Dne 20. januarja je društvo priredilo Prešernovo proslavo skupaj s KŠD Rojanski Krpan in v sodelovanju z Glasbeno matico. Nastopila je pevska skupina Hrušiški fanti iz Hrušice v Brkinih. Na flavto je igrala Sara Bembi, priložnostno misel pa je podala Nataša Sosič.
27. marca smo imeli v gosteh Dramsko družino F. B. Sedej iz Števerjana, ki je v režiji Franka Žerjala uprizorila komedijo Harvey.
3. 9. in 10. aprila je društvo priredilo dvodnevni otroški praznik ob koncu likovnega natečaja Narava, vir življenja za otroke slovenskih osnovnih šol in vrtcev na Tržaškem. Prejeli smo kar 370 likovnih izdelkov. 9. aprila je potekal likovni ex tempore, 10. pa je bila osrednja prireditev z nagrajevanjem. Otrokom smo ponudili igro Mala princeska v režiji Lučke Susič in izvedbi mladih članov Radijskega odra.
29. maja je bila v Marijinem domu v Rojanu slovesna prireditev ob 50-letnici Marijinega doma in
60-letnici Rojanskega cerkvenega pevskega zbora. Nastopili so: pianistka Alenka Cergol, Rojanski cerkveni pevski zbor pod vodstvom Bogdana Kralja in harmonikar Marko Manin. Aleksander Korošic je podal svoja pričevanja,
skem cerkvenem zboru.
20. novembra je bil v Marijinem domu večer, namenjen aleksan-drinkam. Dramska skupina Društva žena iz Prvačine je v prizoru Moda iz baula pripovedovala njihove zgodbe. Posebno zanimivo je bilo videti originalna oblačila aleksandrink, pravo dragocenost, ki jo društvo skrbno hrani. Večer je popestril še duo Janko in Valentina Zorn s pevko
- « ta. I	..
Cerkveni pevski zbor Rojan (arhivski posnetek)
veliko čestitk in pozdravov so izrekli ugledni gostje. Predvajali smo tudi film o Marijinem domu, ki ga je pred desetimi leti pripravila Matejka Peterlin Maver. V atriju doma je društvo imelo zanimivo zgodovinsko razstavo o Marijinem domu in Rojan-
Lauro Budal.
II. Pevsko-glasbena dejavnost
Rojanski cerkveni pevski zbor, ki deluje v društvu, redno vadi enkrat tedensko, ob nedeljah in praznikih pa poje pri sv. maši, ki jo prenaša Radio Trst A. Nastopal je tudi na nekaterih prireditvah.
Pred kratkim je zbor zamenjal dirigenta. Zapustil nas je prof. Bogdan Kralj, vodstvo je prevzela Zu-lejka Devetak.
18. decembra je bil v dvorani doma koncert V pričakovanju Božiča. Nastopili so: Otroški zbor Kraški cvet pod vodstvom sestre Karmen Koren, Mlajša dekliška skupina Vesela pomlad z Opčin, ki jo vodi Andreja Štucin, ter Vokalna skupina Tamariska iz Izole, prav tako pod vodstvom Andreje Štucin. Otroške božične pesmi sta odlično recitirala Boštjan Pe-taros in Veronika De Luisa. III. Kulturni večeri 6. januarja je društvo priredilo Veselo praznično popoldne,	namenjeno
srečanju in družabnosti starejših občanov, s tombolo, šaljivimi prizori in glasbenim ansamblom.
4. marca sta bila gosta filmska snemalca Pino Rudež in Sergio Zoch, ki sta nam predvajala filma o Kubi in Panoniji.
14. oktobra je predaval kapitan Bruno Volpi Lisjak o temi Obmorska zgodovina Slovencev
IV. Publicistična dejavnost
Društvo je izdalo štiri številke glasila Med nami s članki etnografske, verske in zgodovinske vsebine, z intervjuji in s kroniko iz Rojana.
V Mladinskem domu Boljunec smo v letu 2011 dosegli precej zastavljenih ciljev. Delovanje je bilo verske vsebine, kulturne in razvedrilne. Vključili smo sodelovanje z osnovnimi šolami iz didaktičnega ravnateljstva v Bregu in dijake nižje srednje šole.
Pripravili smo koncerte, predavanja, razstavo, razne delavnice za otroke, ogled filmov, miklavževanje...
Ob 10. obletnici zaščitnega zakona smo povabili prof. Sama Pahorja, ki je predaval o zgodovinskem in družbenem pomenu te pridobitve; tako smo bolje razumeli, kaj predstavlja zaščitni zakon za vse nas.
Začeli smo novo dejavnost, namenjeno rekreaciji in dobremu počutju. Uvodno smo imeli gostovanje vaditeljice telovadbe iz centra dobrega počutja iz Ankarana. Prisotnim je razložila pomen vadbe v segreti morski vodi. Temu je sledil tedenski obisk bazena.
Uvedli smo tečaj skupinskih latinskoameriških in karibskih plesov. Tudi letos smo sodelovali pri pripravi pustovanja za
otroke z Mladinskim domom v Dolini. Prav tako smo utrdili sodelovanje z bazovskim Slomškovim domom: skupaj smo si ogledali jaslice v Ljubljani.
Sodelovanje z drugimi krožki, društvi, šolami in javno upravo je privedlo do zastavljenih ciljev, čeprav organizacija vsega tega zahteva od članov društva veliko truda.
S pričetkom nove sezone skušamo spremeniti dosedanje stalnice v programu dejavnosti doma, prav ob misli na generacijske pomladitve v samem odboru.
Decembra smo priredili koncert božičnih pesmi, ki so ga oblikovali vsi štirje zbori, ki delujejo v mejah bazovske župnije: otroški zbor Slomšek, moški in mešani pevski zbor Lipa, mešani zbor Skala - Slovan iz Padrič in Gropade. Isti zbori so nastopali na različnih
božičnih koncertih. V maju je bil v cerkvi koncert mešanega zbora Lipa in mešanega zbora iz Nove-lare pri Reggio Emiliji. S tem je naš zbor pobraten. Skozi vse leto smo izvedli vrsto koncertov domačih zborov in tudi tujih.
V dvorani Slomškovega doma vsako leto starši pripravljajo veselo pustovanje za vse otroke. Otroški zbor Slomšek se redno udeležuje revije Pesem mladih; zbor vodi Ženke Kavčič - Križmančič.
Vse letošnje prireditve so osredotočene na praznovanje 150-letnice naše cerkve. V pripravi je knjiga Bazovica nekoč in danes in bo pomenila višek ne le za našo cerkev in župnijsko skupnost, ampak za vse vaščane. To bo prva večja knjiga o Bazovici, njeni zgodovini, o cerkvah, kapelicah, načinu življenja prednikov, o naši noši, ustanovah, dejavnostih, zborih, društvih...
NOVI
Društvo slovenskih izobražencev
O slovenskih žrtvah med drugo svetovno vojno
Kaj se je zgodilo z našimi slovenskimi žrtvami med drugo svetovno vojno in po njej? Ker je to večkrat kamen spotike, se o njih nikoli ne govori, s tem pa pozabimo nanje in si jih lastijo drugi narodi. Prejšnji teden je italijanska republika kot vsako leto obeležila 10. februar kot Dan spomina na žrtve fojb in povojnega eksodusa iz Istre, Reke in Dalmacije. Ker večina ljudi ne pozna točnih zgodovinskih podatkov, pride večkrat do enostranskih razlag in zlorabe zgodovine v protislovenskem duhu. O tej tematiki je tekla beseda prejšnji teden v Društvu slovenskih izobražencev. Prisotnim so spregovorili prof. Aleš Brecelj, dr. Vida Deželak Barič in Nataša Nemec; večer je povezoval Ivo Jevnikar. Prof. Aleš Brecelj je poudaril predvsem hudo manipulacijo italijanske države in žalitev slovenskih žrtev s pačenjem njihovih priimkov, saj je na spletnih straneh naletel na dva seznama žrtev. Prvi je seznam duhovnikov, ki so jih pobili partizani v Italiji med letoma 1944 in 1951 in je izšel v knjigi Rober-
ta Berette. Od skupno 126 pobitih duhovnikov jih je samo v Furlaniji Julijski krajini, Istri in Dalmaciji petdeset. Med temi dobimo dvajset slovenskih priimkov, ki si jih Italija prisvaja kot žrtve. Na spletni strani inilos-
bimo tako poitalijančene priimke (Lado Piščanc napisan kot Ladislao Pisacane) kot tudi izmišljene letnice. Avtorji spletnega seznama so vanj uvrstili žrtve, katerih večina se za RSI sploh ni bojevala.
II
Foto Kroma
sum. eu, ki je obenem geslo oziroma anagram, je predstavljen seznam padlih in pogrešanih Mussolinijeve italijanske socialne republike (Caduti e disper-si della Reppublica sociale ital-iana - RSI), ki sega od septembra 1943 do decembra 1946. Tu do-
Dr. Vida Deželak Barič je spregovorila v imenu Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki je leta 1997 začel izvajati projekt Žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej. Ta je potekal v treh fazah, saj so morali pregledati vse že obstoječe zbirke in
fonde ter preveriti že ustvarjene sezname iz mrliških matičnih knjig po celi Sloveniji. Končno si prizadevajo ustvariti imenski seznam smrtnih žrtev, pri čemer ima vsak svojo osebno shedo, ne glede na vojni status, narodnost, politično opredelitev, teritorialni obseg in stalnost prebivališča. Do sedaj so podrobno evidentirali 97.500 smrtnih žrtev, kar predstavlja 6,5 % populacijske izgube. Dober del osebnih shed je na spletni strani sistory. si. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, takoj za njim partizanski tabor, veliko pa je neznanih povzročiteljev smrti.
Ob koncu je spregovorila še Nataša Nemec iz Goriškega muzeja o svojih obsežnih raziskavah o vojnih in povojnih žrtvah v primorskem obmejnem prostoru, o katerih hrani doma obsežno kartoteko. Ob raziskovanju slovenskih žrtev je trčila ob nerazpoznavnost poitalijančenih priimkov, ki jih je nemogoče razvozlati. Poleg tega je naletela na visoko število italijanskih vojakov slovenskega rodu. Dvanajst tisoč slovenskih fantov in mož je umrlo kot, da bi bili italijanski vojaki, saj je po Rapalski pogodbi tretjina slovenskega ozemlja pripadala Italiji, slovenski možje pa so kot italijanski državljani morali leta 1922 prvič v obvezno vojaško službo.
Šin
Deželni sedež Rai
Natečaj v spomin na Mirjam Koren
Mirjam Koren je bila ustvarjalka plemenitih razsežnosti duha, ki je v dolgih letih delovanja na Deželnem sedežu Rai vse do prerane smrti leta 2010 pustila svojo neizbrisno sled. Med drugim je postavila trdne temelje pokončnega ter intelektualno širokega in poštenega odnosa do radijskega in televizijskega dela nasploh. Svoj največji angažma pa je posvetila tisti filmski zvrsti, ki ji je bila najbližja: dokumentarnemu filmu. V umetniško, civilno in družbeno ovrednotenje dokumentarnega filma in njegovo funkcijo je vložila vse svoje znanje in svojo človeško občutljivost.
Prav zato, da bi ovrednotili njeno
delo in odnos, ki ga je imela do dokumentarnega žanra, je skupina prijateljev in nekdanjih sodelavcev sklenila razpisati natečaj za posledični odkup in realizacijo scenarija za dokumentarni film. Zamisel projekta so predstavili v četrtek, 9. februarja, v prostorih Deželnega sedeža Rai. Idejni pobudnik natečaja je bil tržaški pisatelj in režiser ter Mirjamin prijatelj Marko Sosič. K pobudi so pristopili, jo razvili in dopolnili direktor Deželnega sedeža Rai, Roberto Collini, odgovorna urednica Programske strukture Rai v slovenskem jeziku, Martina Repinc, predsednica Slovenskega kluba, Daria Bertocchi, predsednica Skupine 85, Patrizia Vascotto in ne nazad-
nje Aleš Doktorič, predsednik goriškega Kinoateljeja.
Na tiskovni konferenci so pobudniki natečaja natančneje orisali kriterije in pravila le-tega. Collini je poudaril, da je delo Mirjam Koren izpolnjevalo poslanstvo krajevne javne televizije, ki temelji na posredovanju etosa prostora, v katerem deluje. V njenem delu se je po mnenju Marka Sosiča jasno zrcalil ta naš svet, ki ga je obenem presegala z univerzalizacijo obravnavanih tem. Umeščenost v prostor in čas Mirjam Koren naj bo torej tudi izhodišče za idejno osnovo natečaja, ki naj obravnava sodobno stvarnost na območju med Italijo in Slovenijo s posebnim poudarkom na teme, ki zadevajo kulturna, zgodovinska in družbena soočanja med romanskim, slovanskim in germanskim svetom, katerim je zaradi svoje lege in zgodovinskih okoliščin zapisana dežela FJk. Aleš Doktorič je pobliže spregovoril o vsebini in pravilih nateča-
ja. Zahtevana dokumentacija predvideva scenarij, kurikulum avtorja in po možnosti opis dela. Scenarij mora biti primeren za realizacijo televizijskega dela v dolžini 50 minut. Besedilo lahko ima tudi obliko treatmenta, ki obširno razčlenjuje načrt, tudi s pomočjo različnih pona-zoritvenih sredstev. Besedilo obenem ne sme biti podpisano oz. mora ostati anonimno. Vsi teksti so lahko napisani tako v slovenskem kot v italijanskem jeziku, vendar mora biti priložen prevod v drugi jezik. Če so besedila napisana v tretjem jeziku, morata biti priložena tudi prevoda v italijanščino in slovenščino. Zainteresirani lahko pošljejo material do 8. avgusta. Deželni sedež Rai bo izbrani scenarij odkupil, izplačilo bo dodeljeno po dogovoru, tudi glede na kasnejše oblike in načine realizacije scenarija, pri katerih bo avtor lahko posredoval svoje mnenje.
IG
n»/.ui Kosovelov dom
Deset likovnikov Skupaj čez mejo
Kipar Pavel Hrovatin in likovniki Jasna Merku', Deziderij Švara, Boris Zu-lian, Edi Žerjal, Piero Conestabo, Elsa Delise, Anamaria Ducaton, Claudio Sivini in Livio Zoppola-to so osrednji oblikovalci skupinske razstave z naslovom Skupaj, ki so jo ob prazniku slovenske kulture odprli v Kosovelovem domu v Sežani in bo na ogled do 4. marca. Gre za posebno postavitev, saj so vsi umetniki tržaškega rodu, pet je predstavnikov slovenske, pet pa italijanske narodnosti. Na lepo obiskanem sežanskem večeru je uvodoma pozdravil programski vodja Kosovelovega doma David Terčon, o umetnikih in njihovem delu pa je spregovorila umetnostna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn.
Kljub temu da razstava predstavlja enotni umetniški imenovalec, ki izhaja iz skupne geografske pripadnosti razstavljalcev, gre med posameznimi umetniškimi
govoricami potegniti izrazito zarezo: vsak avtor namreč ohranja njemu lastno ustvarjalno identiteto, njemu lasten, intimen likovni značaj. Vsako likovno delo je namreč predvsem otrok svojega stvaritelja. "Je njegov enkratni in neponovljivi del. Je njegov odziv in izziv.
Je subtilno pripovedovanje o zunanjem in izpovedovanje notranjega, je avtorsko odkrivanje umetnine same, vsake molekule tega kompleksnega organizma, njegove kompozicije, barve, poteze, oblike, duhovnega in (ob) likovnega pomena. Je iskanje tistih pravih razmerij med metje-jsko dovršenostjo in duhovno sporočilnostjo", je povedala Anamarija Stibilj Šajn. Iz razstavljenih del veje posamezniku lastna, osebno občutena percepcija prostora in časa. Posredno ali pa povsem
neposredno, odkrito ali latentno zaživi stik s prostorom, kateremu pripada, v njem živi in ustvarja. Avtorska videnja tega miljeja ne
zrcalijo le motivna izhodišča. Tudi z barvami, linijami, formami, strukturami in teksturami, svetlobami in kompozicijami je
povzeto bistvo kraško-mediter-anske podobe. V delih odmevajo tudi aktualne likovne težnje. Kar pa je še posebej zanimivo, deseterica izoblikovanih umetniških osebnosti ohranja izjemen občutek za raziskovalnost, za eksperimentiranje, za poseganje po drugačnem in hkrati tako zelo sporočilnem.
Likovna potovanja tokratnih razstavljalcev spremljata "ge-nius loci" in "genius saeculi", a pota ubirajo izrazito avtorske smernice.
Terčon je posameznemu umetniku v zahvalo poklonil dvojezično pesniško zbirko domače avtorice Maje	Razboršek
Nepopolna Hestija -L'imperfetta Estia, ki jo je v italijanščino prevedla Jolka Milič. Večer sta s svojo poezijo popestrila tudi Aleksij Pregare, ki je med drugim prebral pesmi iz svoje zadnje pesniške zbirke Amebno razkošje, in Roberto Dedenaro.
Obvestila
Na deželnem kongresu SSk v De-
vinu dne 27.1.2012 je nekdo pomotoma odnesel črn moški plašč velike mere. Ostal mi je lep plašč, a zelo premajhen. Če se je kdo tega zavedel, ga vabim, naj sporoči na tel. 340/1851200 za zamenjavo.
Slovensko stalno gledališče vabi v petek, 17. februarja, na ponovitev komedije Šoferji za vse čase; po njej bo na sporedu pustni ples s triom Bodeča roža; maske so dobrodošle!
Področni svet slovenskih vernikov iz Trsta in Milj vabi na srečanje z evangeličanskim škofom iz Slovenije Gezo Ermišo v ponedeljek, 20. februarja, ob 16. uri v Marijinem domu v ul. Risorta 3 in ob 20.30 v društvu Slovenskih izobražencev v ul. Donizetti 3. Slovenska Vincencijeva Konferenca in Klub prijateljstva vabita 24. februarja 2012 ob 16. uri v Peterlinovo dvorano, ul. Donizetti 3, na počastitev Dneva slovenske kulture. Priložnostno bo govorila prof. Neva Zaghet. Sodeluje tudi gledališka otroška skupina Tamara Petaros pod vodstvom Lučke Susič.
Društvo Rojanski Marijin dom
vabi v nedeljo, 26. februarja, na Prešernovo proslavo. Nastopili bodo: pevska in plesna skupina Stu ledi ter instrumentalisti Glasbene matice. Priložnostno misel bo podal Ivo Jevnikar. Prireditev bo v Marijinem domu v Rojanu (ul. Cordaroli 29) ob 16. uri. Slovensko dobrodelno društvo bo v petek, 24. februarja, na svojem sedežu v ul. Mazzini 46 v Trstu izročilo tradicionalne Nagrade Mihael Flajban za slovenske univerzitetne študentke in študente iz Furlanije Julijske krajine. Začetek ob 18. uri.
V februarju in marcu 2012 bodo v prostorih Marijanišča na Opčinah potekala srečanja priprave na
poroko. To je edini slovenski tečaj v zamejstvu. Zato so vabljeni vsi, ki se želijo poročiti v cerkvi, da se ga udeležijo. Tečaj, ki obsega sedem srečanj, želi prispevati k bolj kakovostnemu življenju v dvoje, ovrednotiti pomen družine ter s spodbujanjem življenjskega optimizma prispevati k oživljanju naše narodne skupnosti. Prvo srečanje je bilo v sredo, 8. februarja. Potovanje na Sicilijo z Novim glasom. Vabimo na sedemdnevno potovanje na Sicilijo od 20. do vključno 26. aprila 2012. Potovanje bo z letalom, ogled Sicilije pa z avtobusom. Udobni avtobus bo udeležence peljal iz Trsta in Gorice do Benetk, kjer bo vkrcanje na letalo. Pristali bomo vSiracusi. Vrnili se bomo iz Palerma z letalom v Benetke, nato v Gorico in Trst. Vpisovanje bo do konca februarja na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu. Na razpolago je celoten program, kjer so navedena mesta in znamenitosti, ki jih bomo obiskali. Vsekakor z vpisom pohitite čim prej. Srečno potovanje.
Darovi
Za Novi glas daruje ga. Marinka Inzko 15 evrov.
V spomin na moža Bertota daruje žena Grazia 50 evrov za kapelico Kraljice miru na Katinari.
V spomin na Severino Buzečan daruje Grazia 50 evrov za cerkev v Sočergi.
Sožalje
Cerkveni pevci in župnijska skupnost pri Sv. Ivanu žalujejo po Danili Fator, tihi, skromni, zvesti, dolgoletni pevki, in jo priporočajo v molitvi.
Goriška Mohorjeva družba in Kulturni center Lojze Bratuž izrekata Radu Jagodicu in družini iskreno sožalje ob izgubi dragega očeta Daria.
Nagrada Nadja Maganja
Letošnja prejemnica Tržačanka Laura Famea
Letošnja prejemnica nagrade Nadja Maganja je Tržačanka Laura Famea. Ime dobitnice so razkrili na tiskovnem srečanju, ki je bilo v ponedeljek, 13. februarja, v prostorih Skupnosti sv. Egi-dija v Trstu. Kot sta v imenu odbora, ki ga sestavljajo Skupnost Sv. Egidija Furlanije -Julijske krajine, Društvo slovenskih izobražencev, Slovenska zamejska skavtska organizacija in Nadjina družina, povedala Sergij Pahor in Rita Corsi, delovanje gospe Famea docela zrcali vrednote, na katerih je sama Nadja Maganja osnovala svoje življenje: mednje nedvomno sodijo krščanska vera, molitev, ljubezen do raziskovanja na kulturnem in zgodovinskem področju, vsestransko intelektualno razmišljanje, trdno prepričanje o pomoči sočloveku in solidarnost s potrebnimi, privrženost ekumenskemu in medverskemu dialogu. Dovolj je preleteti osnovne biografske podatke gospe Famea, da se prepričamo, kako je tudi letos odbor še enkrat izbral pravo osebo.
Laura Famea se je rodila v Trstu leta 1941; do nedavnega je poučevala književnost v italijanskih nižjih srednjih šolah. Skrb za bližnjega je izkazovala že v družinskem krogu, saj je srčno pomagala sorodnikom z zdravstvenimi težavami. Za nekaj let se je preselila na dom nepokretne
vzgojiteljice Gilde Wesek in ji ljubeznivo stregla. Pred nekaj leti je svoj dom začasno prepustila muslimanski družini, ki je zaradi političnih razlogov pobegnila iz Afganistana: negovala je otroke in pomagala očetu pri iskanju službe. Izredno dejavna je na področju ekumenske skupine: svoje poslanstvo je začela že v postkoncilskem obdobju. Takrat je sodelovala z vzgojiteljico Franco Franzil, ki jo je med drugim do smrti imela na svojem domu.
Dejavna je kot medicinska sestra in do nedavnega je vsaj enkrat tedensko služila v tržaškem zaporu. Poleg tega je tudi predsednica italijanske Vincencijeve konference v šentjakobski župniji. Je izredna raznašalka svete evharistije bolnim na domu. Sklep utemeljitve se takole konča: "Že nekaj let je v pokoju in se lahko popolnoma posveča potrebnim, tako da nase pozabi: pri svojem delu jo nenehno prevevata trdna vera in neizmerna širokodušnost". Gospa Larua Famea bo nagrado prejela na večeru Društva slovenskih izobražencev v ponedeljek, 27. februarja. Lanska prejemnica nagrade Nadja Maganja je bila Rusinja Tamara Cikulova, zagnana borka zoper smrtno kazen in borka za človekove pravice, prva dobitnica nagrade pa je bila onkologinja Metka Klevišar.
IG
Veleposlanik Iztok Mirošič se je srečal z Marto Dassu'
Manjšina je bogastvo v meddržavnih odnosih
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Veleposlanik Iztok Mirošič se je v četrtek, 9. februarja 2012, srečal z Marto Dassu', državno sekretarko na Ministrstvu za zunanje zadeve, ki je pristojna za dvostranske odnose z državami članicami EU in za evropska vprašanja. Pogovor je potekal v prijateljskem vzdušju in je bil osredotočen na krepitev dvostranskega sodelovanja, zaščito pravic manjšine, ki je bogastvo v meddržavnih odnosih in predstavlja most krepitve sodelovanja med Italijo in Slovenijo. Pogovor je potekal tudi o širitvi evropske integracije z državami Jugovzhodne Evrope. Marta Dassu' je bila pred nastopom funkcije državne sekretarke direktorica Aspen Inštituta Italija. Veleposlanik Mirošič je v pogovoru z državno sekretarko Marto Dassu’ poudaril, da je bil v zadnjih dveh letih dosežen zelo pomemben napredek v odnosih med Slovenijo in Italijo. Koncert prijateljstva v Trstu, julija 2010, je pomembno prispeval h krepitvi prijateljskih vezi in se nadaljeval z državnim obiskom predsednika Republike Slovenije v Italiji lanskega februarja. V dvostranskih odnosih je potrebno nadaljevati z duhom iz Trsta.
Slovenska manjšina v Italiji in italijanska v Sloveniji predstavljata pomembno vez med državama, ki jo je potrebno še posebej negovati in skrbeti za njen nadaljnji razvoj, kar je tudi podčrtal predsednik Italije ob več priložnostih. Manjšini predstavljata prednost pri krepitvi čezmejnega sodelovanja in pri črpanju evropskih
sredstev. Veleposlanik Mirošič je dejal, da je potrebno v prihodnje urediti sistemsko financiranje dejavnosti slovenske manjšine. Ob tem je poudaril potrebo po realizaciji zasedanja delovnega omizja pri predsedstvu italijanske vlade, ki bi omogočilo manjšini
Tržaškem zalivu, ki imajo negativne učinke na okolje, in zaskrbljenost Slovenije glede okoljskih vplivov ter izpostavil problem motenja frekvenc s strani Italije, ki jih je potrebno odpraviti. Sogovornika sta govorila tudi o položaju v Jugovzhodni Evropi
naslavljanje vprašanj na centralne oblasti v Rimu. Veleposlanik Mirošič je sogovornici predstavil hud finančni položaj slovenskih manjšinskih medijev ter apeliral za rešitev.
Veleposlanik Mirošič je dejal, da si moramo začeti čim prej prizadevati za srečanje koordinacijskega odbora ministrov, ki bo letos potekalo v Sloveniji. Koordinacijski odbor ministrov predstavlja pomemben mehanizem krepitve dvostranskega in regionalnega sodelovanja ter mehanizem zaščite pravic manjšine. Veleposlanik Mirošič je predstavil problem postavitve plinskih terminalov v
ter o evropski perspektivi celotne regije. Italija in Slovenija sta veliki zagovornici nadaljnje širitve integracije z državami regije in Turčijo, saj širitev integracije predstavlja širitev demokratičnih standardov in evropskih vrednosti.
Veleposlanik Mirošič in državna sekretarka sta izmenjala poglede na zadnji Evropski vrh in na sprejete ukrepe za zmanjševanje javnega dolga ter za krepitev fiskalne unije. Veleposlanik Mirošič je predstavil slovenska stališča do aktualnih vprašanj, s katerimi se sooča evropska integracija.
Ob imenovanju 10. vlade Republike Slovenije
Zadovoljstvo SSk
Slovenska skupnost, zbirna stranka Slovencev v Italiji, izraža zadovoljstvo ob nastopu 10. vlade Republike Slovenije. Po državnozborskih volitvah, ki so potekale 4. decembra 2011, se je tako končalo dolgo obdobje oblikovanja nove slovenske vlade. Z uspešnim prise-gom celotne ministrske sestave lahko tudi Slovenci v Italiji, skupaj z vsemi državljani Republike Slovenije, upamo v učinkovito delo za preseganje kriznih časov.
Slovenska skupnost že od svojega nastanka verjame v enotnost in sodelovanje pri oblikovanju u-činkovitih politik za dvig splošne družbene blaginje, tako na ravni države kot na ravni narodne skupnosti. To je mogoče doseči z dobro voljo in državniško ter narodnostno zavestjo. Zato SSk u-pa, da bo nova slovenska vlada pri svojem delu aktivno vključevala tudi Slovence izven meja Republike Slovenije, in še enkrat izraža zadovoljstvo, da je vladna
koalicija ohranila v vladni sestavi tudi ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Slovenska skupnost pričakuje, da bo mogoče v kratkem času uskladiti skupna stališča, ki pobliže zadevajo položaj Slovencev v Italiji, še posebno kar se tiče izvajanja zakonske zaščite. Pri tem predstavlja eno temeljnih tem ravno začetek delovanja skupnega omizja pri italijanski vladi v Rimu. Slovenska skupnost izraža predsedniku vlade Janezu Janši in vsem ministrom vlade iskrene čestitke in želi uspešno ter učinkovito delo za prihodnost slovenske države in slovenskega naroda.
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec
Sredstva naj se črpajo iz sklada po zakonu 26/07
Seja deželne posvetovalne komisije, ki bi morala predlagati porazdelitev druge tranše zapoznelih finančnih dotacij za leto 2011, je odborniku De Anni in širši javnosti ponudila ne ravno najboljšo sliko skupnosti, ki je vse prej kot poenotena. Tokratni casus belli je bila namembnost vsote 100.000 evrov, ki so bili nekako obljubljeni Stalnemu slovenskemu gledališču, saj jo je kot tako tudi ob pristanku predstavnikov Dežele v glavni skupščini že vpisalo v aktivo proračuna. Za vsoto je zaprosil tudi Primorski dnevnik z utemeljitvijo, da je bil časopis v minulem letu nepričakovano prikrajšan za približno 250.000 evrov državnih dotacij, kar je povzročilo hud primanjkljaj.
Obe zahtevi in pričakovanji sta razumljivi in upravičeni. Nespor-
no je, da je bil edini slovenski tiskani dnevnik v Italiji žrtev ponovnega klestenja prispevkov, ki je na vsedržavni ravni povsem krivično. Gledališče pa je svoj proračun za minulo leto uravnovešalo, računajoč na isto postavko, ki se mu razblinja poldrugi mesec po koncu finančnega leta. Zmanjševanje dotacij a poste-riori ni nikdar prijetno in tudi ne pravično, pa čeprav se v Italiji to večkrat dogaja. Pasiva v obračunu bi najbrž za SSG pomenila sprožitev dodatnih stroškov, ki so vezani na dogovore o brezobrestnem posojilu s strani Občine Trst. Posojilo je brezobrestno le kot nagrada za uravnovešen obračun. V nasprotnem primeru se torej pojavijo novi izdatki. Odbornik De Anna je na seji, ki se je - ciničnost usode! - odvijala na dan praznika slovenske kultu-
re, naposled poskusil salomonsko predlagati enakomerno delitev obema ustanovama. Nato si je vzel čas za premislek in bo zato sam odločal.
Preveriti velja, ali obstaja še druga možnost rešitve po Salomonovem načelu. Decembra je namreč Deželni svet s finančnim zakonom za 2012 prvič po nekaj letih ponovno financiral deželni sklad za slovensko manjšino (člen 21 deželnega zakona 26/07) kot nalašč v višini 100.000 evrov. Gre za denar, ki je svež in je bil nepričakovan. V primeru popolnega soglasja deželne uprave in posvetovalne komisije bi lahko vsoto - sicer nekoliko povlečeno - v celoti namenili eni od dveh navedenih ustanov in s tem po starem pregovoru potešili volčjo lakoto in rešili kozino kožo.
Jasno je, da gre v obeh primerih za enkratna prispevka in da bosta morali obe ustanovi, SSG in Primorski dnevnik, svoje proračune kakorkoli že za tekoče leto 2012 pisati na osnovi nekih finančnih danosti, ki niso prijazne, se pa moramo z njimi sprijazniti.
Drugačna ladja
V teh dneh sem ob praznovanju dneva kulture (končno!) slišala besede, ki na najboljši način ponazarjajo potrebo današnjega časa: spoštovanje do prihodnosti. Kolikokrat smo slišali in brali o spoštovanju do preteklosti, do tega in onega zgodovinskega dogodka, do te in one žrtve, tokrat pa so se besede osredotočile ravno na to, kar je v današnjem času tako zelo pod udarom: ne spoštujemo prihodnosti, sploh ne vemo, kaj pomeni, predvsem pa ne, kako jo uresničiti. Ni nam dovolj mar za to, kar bo za nami. Ne zavedamo se težav prihodnjih generacij, pravzaprav nam zanje sploh ni mar.
Pred dnevi je v radijskem intervjuju upokojeni profesor angleščine na tehniški šoli, atletski rekorder in član jugoslovanske državne reprezentance izjavil:
"Vpokoj sem šel povsem ne-naveličan svojega poklica. Vsak dan svoje poklicne dobe sem rad poučeval, vsak trenutek sem cenil stik, ki ga imam z mladimi. Mlada generacija mi je dala ogromno. Kolikokrat sem že slišal, da se je spremenila, da jo je tehnologija tako zelo vsrkala vase, da ni več tiste prave vedoželjnosti, radovednosti za življenje, ki je tipična za tista leta. In vendar jim vsakič odgovorim, da ne, mlada generacija se v bistvenih vrednotah in značilnostih ni spremenila, njihove oči kljub vsemu še vedno žarijo. Ali jih ne vidite"?
Ne, pogostokrat jih ne vidimo. Tako zelo smo osredotočeni na nas same, da se sploh ne vprašamo, kakšno družbo ustvarjamo,
ali je prav, da smo zakoličeni v naši sedanjosti, predvsem pa v lastni preteklosti, ali je prav, da ne gledamo dlje v času in prostoru, ki ne bo več naš, pač pa njihov?
Ali je prav, da se še vedno sklicujemo na družbeno realnost, ki je (vsaj v taki obliki) ni več, zahtevamo neki purizem v sestavu naših šol, ki ne odraža današnje družbe? Pred tedni je vzgojiteljica (ki naj bi vzgajala?) ponovno, kot že tolikokrat prej, zakričala in udarila s knjigo po glavi punčko, ki si je drznila s sošolko, ki (še) ne obvlada slovenščine, spregovoriti v italijanščini. Ne poznam vzgojiteljice, ne vrtca, niti tiste vasi; od vpisanih otrok poznam le to deklico.
Mama Slovenka, oče Italijan. Sprašujem se, na kateri pedagoški prijem se morda vzgojiteljica opira?! Ugotavljam, kako kategorični postajamo v svojih zahtevah, kako lahko kričanje in udarjanje s knjigo po glavi, čim zineš kaj v italijanščini, vpliva na nekajletnega otroka, ki ima za očeta Italijana. Ali se resnično ne zavedamo, kakšni psihološki mehanizmi se sprožijo? Kje je naša srčna kultura? Pa psihološka in pedagoška podkovanost? Ali smo slepi za vse (nenasilne!) pedagoške prijeme v rabi v različnih večjezičnih okoljih po Evropi, ki spodbujajo asimiliranje določenega jezika?
Dobro vem, da se dotikam tabu teme. Še vedno smo prepričani, da moramo ladjo krmariti na isti način, kot smo jo desetletja.
Ne zavedamo pa se, da je ladja pod našimi nogami v mnogočem drugačna.
CERKEV SV. IVANA IN NJEN ČAS (10) Mariza Perat
Tretji red so v naših krajih že pred stoletji ustanovili frančiškani na Sveti Gori. Zaradi oddaljenosti so kasneje sedež prenesli v Solkan v cerkev sv. Antona v tamkajšnji frančiškanski hospis, nekakšno zavetišče za popotnike in brezdomce.
je zmanjkalo celotno goriško zaledje. Kljub temu je število članov naraslo na 206. P. Fidelis je Tretji red vodil do leta 1968, ko je bil premeščen v Švico. Za njim je vodstvo prevzel g. Ivan Eržen. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda
Ko je cesar Jožef II. leta 1785 ukinil božjepotno svetišče na Sveti Gori, so frančiškani odšli v Gorico v samostan sv. Antona, od tu pa na Kostanjevico, kjer so se odslej go riški tretjeredniki zbirali. Teh je leta 1900 bilo 9.780, leta 1916 pa 10.589 (Slov. past. sred. - Zapiski msgr. Klinca).
Med prvo svetovno vojno so frančiškani morali Kostanjevico zapustiti. Tudi tretjerednikov ni bilo več, saj so vsi odšli v begunstvo. Ko se je vojna leta 1918 končala, so se preživeli člani začeli zbirati v kapucinski cerkvi v Gorici. Vodil jih je p. Marko Fišer, kapucin.
Frančiškani so se na Kostanjevico vrnili leta 1919 in tu spet pričeli shode za tretjerednike. Ko so le-
V Gorici se je jela bratovšina ss. Cirila in Metoda za spreobernjenje ločenih grekov lepo razširjati. Napravljajo se, de bi podobske napise tudi v laškim jeziku dali natisniti, kar bi bilo pač dobro.
ta 1923 na Kostanjevico prišli italijanski frančiškani, je vodstvo za slovenske tretjerednike prevzel g. Ivan Reščič. Leta 1926 je bil za voditelja slovenskih tretjerednikov na Kostanjevici imenovan p. Sofronij Kozlevčar, ki pa je deloval tudi na Sveti Gori. G. Ivan Reščič ga je zato pri vodstvu večkrat nadomeščal. Med drugo svetovno vojno so shodi na Kostanjevici postali nevarni, zato so se tretjeredniki začeli zbirati v cerkvi sv. Ivana. Po premestitvi g. Reščiča v Podgoro leta 1946 je vodstvo prevzel p. Fidelis Kraner.
Po razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo sept. 1947 je število tretjerednikov občutno padlo, saj
Poleg že omenjenih Združenj je pri sv. Ivanu imelo sedež tudi Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Na Goriškem je bila že v 19. stol. razširjena bratovščina sv. Cirila in Metoda, ki jo je leta 1851 ustanovil škof Slomšek. Bratovščina si je predvsem prizadevala, da bi z molitvijo in apostolskim delovanjem izprosila vrnitev ločenih pravoslavnih kristjanov v katoliško Cerkev.
Zgodnja Danica, verski tednik, ki je izhajal v Ljubljani, leta 1859 prinaša o bratovščini v Gorici naslednje poročilo:
"V Gorici se je jela bratovščina sv. Cirila in Metoda za spreobrnjenje ločenih grekov lepo razširjati. Napravljajo se, da bi podobne zapise tudi v laškim jeziku dali natisniti, kar bi bilo pač dobro". (Zgodnja Danica-1 859, str. 93 - Zavod Sv. Družine Gorica) Bratovščina je v Gorici in celo v Gradiški in Vidmu res imela precejšen uspeh, saj je na Goriškem štela približno 200 članov, vendar se tu ni docela uveljavila, kajti go-riška Cerkev je v tistih letih ustanavljala predvsem bratovščine Srca Jezusovega in Marijine družbe.
Bratovščina sv. Cirila in Metoda se je leta 1891 preimenovala v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Leta 1909 se je le-to ustanovilo v goriški nadškofiji, a njegovo delovanje je med prvo svetovno vojno zamrlo. Po vojni je v nekaterih župnijah spet začelo delovati, a ga je fašizem zatrl.
/dalje
Sloveniia
	^	M-
Program in usmeritev nove vlade
Varčevanje, gospodarska rast in zniževanje javnega dolga
Premier Janez Janša je bil po potrditvi ministrov nove vlade na izredni seji državnega zbora, v petek, 10. februarja, zadovoljen zaradi strpnosti in razumevanja nekaterih poslancev opozicije za težave, s katerimi se bo morala soočati nova izvršilna oblast. Zahvalil se je Zoranu Jankoviču, predsedniku stranke Pozitivna Slovenija, ker so se njeni poslanci odpovedali polemičnim posegom in razpravam zoper premierja, ministrom in programu nove desnosredinske vlade. Janez Janša, morda spodbujen z vzdušjem in zaupnico vladi, saj je zanjo glasovalo 50 poslancev od skupaj 90-članskega parlamenta, je po seji na srečanju s časnikarji izrekel misel, da se je z oblikovanjem nove vlade politična kriza v Sloveniji končala. Obstajata pa še globoka gospodarska in finančna kriza, ki ju je treba premagati, s čimer bo Slovenija lahko spet postala normalna država. Vlada je najprej začela pripravljati ukrepe za varčevanje v ministrstvih, vzporednih vladnih organih in v vsej državi, s čimer bi letos morali prihraniti vsaj 800 milijonov evrov. Premier je ob tem opozoril, da je stanje državnih financ nejasno in nepregledno, o čemer je prejšnja vlada molčala. Javni dolg države naj bi tako znašal že blizu 50% bruto domačega proizvoda, kar je nad merili evropske komisije in ne nekaj nad 40%, kakor je zatrjeval nekdanji finančni minister Franc Križanič. Premier je napovedal, da bo treba zmanjšati število javnih uslužbencev, zdaj jih je že okoli 160.000, ne bodo pa znižali njihovih plač. Pregledali bodo poslovanje Nove ljubljanske banke in poklicali na odgovornost tiste njene uslužbence, ki
so morda krivi za izgube in dajanje zelo ugodnih posojil političnim ali drugim izbrancem. Vlada obljublja in napoveduje odločne ukrepe za oživljanje gospodarstva in ustvarjanja novih delovnih mest, saj je sedanje stanje na področju zaposlovanja zelo kritično. V Sloveniji je že okoli 118.000 brezposelnih oseb.
"Vlada bo trdo delala in hvaležen sem ministrom, ki so bili pripravljeni prevzeti svojo težko in zelo odgovorno vlogo", je večkrat ponovil Janez Janša. Toda nova vrhovna izvršilna oblast deluje pod hudim pritiskom in se ne more ubraniti gonje, laži in obtožb, pripravljenih in vodenih iz okolij, v katerih odločajo vplivni posamezniki, ki imajo Janeza Janšo za svojega največjega nasprotnika in ga tudi sovražijo. Tednik Mladina je svojo novo
številko skoraj v celoti namenil pisanju zoper novo vlado in zlasti premierja. Janeza Janšo so v tedniku obtožili, da pripravlja kadrovske čistke in hkrati objavili seznam oseb z raznih področij, ki naj bi bile zamenjane.
Pri tem se avtor članka posmehuje tistemu, kar je zapisano v koalicijski pogodbi, namreč, "da bo vlada kadrovala po sposobnostih in osebnem poštenju", ter "da bodo v Sloveniji ustvarili enakovredne pogoje za napredovanje v družbi, tako da se ljudje ocenjujejo po sposobnostih in osebni poštenosti, ne pa po njihovi politični pripadnosti klanu, lobiju, forumu ali cehu". Pristranski je bil tudi uvodnik z naslovom Pričakovanja, ki ga je časnik Delo objavil na prvi strani na dan izvolitve vlade. Zapisal je, "da vlada ni sprejemljiva zaradi načina, kako je prišla na oblast, še bolj pa zaradi svojega spornega predsednika. Še so živi strahovi iz prejšnjega mandata Janševe vlade. Takrat je na koncu ostala brez zadostne podpore javnosti, kar ni bilo v zvezi z gospodarskimi rezultati, pač pa z omejevanjem svobode duha".
Nekdanji ustavni sodnik Lojze Ude je stranki Pozitivna Slovenija še pred oblikovanjem vlade predlagal, naj zoper oblast Janeza Janše sproži nezaupnico. Zgodovinar in publicist dr. Božo Repe pa je v že omenjeni novi
številki tednika Mladina zapisal, "da formalna opozicija zoper Janeza Janšo ne bo dovolj. Potreben bo odpor tistih državljanov in organizacij, ki te vlade ne štejejo za legitimno". Kritikom in navedenim stališčem odgovarja romanist in diplomat dr. Andrej Capuder, ki je v tedniku Demokracija zapisal, "da so bile nedavne volitve po prepričanju mnogih korak na poti k pravi demokraciji". Bolj neposreden je bil teolog in publicist dr. Ivan Štuhec, ki je v intervjuju na Radiu Ognjišče dejal naslednje: "Vsaka desna vlada do zdaj je doživela medijski oziroma ulični pogrom. Pod Peterletom smo poslušali, kako bomo jedli travo. V prvem Janševem mandatu so protestirali vsi osrednji slovenski mediji. Zato me nič ne čudi, če bo kdo zdaj, ko je oblikovana nova vlada, ki ni po okusu levega ideološkega bloka, protestiral. To je treba enostavno stoično preživeti".
Državni zbor je na izredni seji, pred potrditvijo ministrov nove vlade, sprejel odlok o izvedbi referenduma o družinskem zakoniku. Zahtevala ga je Civilna iniciativa za družino in pravice otrok, podprlo pa jo je več kot 42 tisoč volivcev. Referendum bo 25. marca, na njem pa se bodo državljani izrekli o tem, kakšen status naj imajo družine v Sloveniji. Gre za klasično družino, ki jo sestavljajo oče, mati in otrok oz. otroci, pa za enos-tarševske in istospolne skupnosti. Katoliška cerkev se odločno zavzema za ohranitev tradicionalne družine. Politične stranke imajo glede primernosti referenduma različna stališča. Premier Janez Janša je dejal, da se vlada v referendumsko kampanjo ne bo vključevala.
Marijan Drobež
J $ 1 * C1 N«* ■«	■ti t * / lA
M v	
Kratki
Po podatkih raziskave MOSS: Slovenci na spletu preživijo vedno več časa
Slovenski uporabniki pogosteje dostopajo do spleta, tam pa so vedno bolj aktivni in preživijo več časa. Slovenski spletni uporabnik je decembra 2011 v primerjavi z decembrom 2009 na spletu v povprečju preživel približno eno uro in pol več časa, je razvidno iz objavljenih podatkov raziskave Merjenje obiskanosti spletnih strani (MOSS). Število slovenskih spletnih uporabnikov se po podatkih MOSS iz leta v leto povečuje. Doseg spletnih strani, ki sodelujejo v raziskavi, se je v obdobju med 2009 in 2011 povečal za 11 odstotkov.
Število slovenskih spletnih uporabnikov, starih od 10 do 75 let, ki so najmanj enkrat mesečno obiskali katerokoli spletno stran, ki sodeluje v raziskavi MOSS, je decembra 2009 znašalo 1.108.834, decembra 2011 pa seje povečalo na 1.247.873. Slovenski spletni uporabniki so na spletu tudi bolj aktivni. Število prikazov strani se je iz leta 2009, ko so uporabniki opravili
skupno 585.722.262 prikazov, v 2011 povečalo na 664.766.195. Slovenski spletni uporabnik je tako v letu 2009 opravil povprečno 528 prikazov mesečno, leta 2011 pa povprečno 533 prikazov strani mesečno. Podatki MOSS kažejo, da na splet v primerjavi z letom 2009 zaidemo večkrat. Povprečno število obiskov na obiskovalca je decembra 2009 znašalo 65, decembra 2011 pa je slovenski spletni uporabnik na splet zašel 77-krat in se tam zadržal za približno eno uro in pol dlje.
Decembra 2009 je povprečen porabljen čas na obiskovalca znašal 11 ur, 27 minut in sedem sekund, decembra 2011 pa 13 ur, štiri minute in osem sekund. Raziskava MOSS poteka pod okriljem Slovenske oglaševalske zbornice, v obdobju 2009/2012 pa jo izvaja družba Valicon iz Ljubljane s podizvajalcem podjetjem Gemius.
Frišna poezija
Letos bodo na Mostovni v sklopu Čitalnice Babel že drugič organizirali Frišno poezijo, literarni natečaj, na katerega se lahko prijavijo vsi, ki pišejo poezijo. Vsak udeleženec bo v soboto, 18. februarja 2012, ob 21. uri imel na voljo pet minut, da pred občinstvom prebere svoje pesmi. Zmagovalca bo izbrala publika z glasovanjem. Najboljšega frišnega pesnika oziroma frišno pesnico bomo nagradili s priznanjem in praktično nagrado. Udeleženci so vabljeni, da z nami delite svoje pesmi, ostali pa so vabljeni k poslušanju in h glasovanju.
Vlada ustoličena, reševanje bank prva velika ovira
Komu zvoni? Bankam!
J’ anševa vlada ima sedaj polna pooblastila. V predvolilni kampanji so bile na vrsti ljube, danes bodo morale tem obljubam slediti dejanja. Na začetku naj bi bilo 100 dni miru za novo vlado, tako pravi politični bonton. V tem času naj bi Janez Janša in njegovi ministri dokončno postavili vlado na nove tirnice, začenši s kadrovskega vidika. Mislim seveda na imenovanje vladnih sekretarjev in drugih funkcionarjev. Zamenjava starih kadrov z novimi je "obred", ki se ponavlja ob ustoličevanju vsake nove vlade. In gre za posebej zanimivo "iniciacijo" v nov mandat: ob nameščanju lastnih kadrov je namreč vsaka vlada deležna prvih kritik opozicije, češ da izvaja čistke in kadrovski cunami. In tega je bila deležna tudi Janševa vlada, ko je z mesta direktorja vladnega Urada za komuniciranje (Ukom) razrešila Darjana Koširja (nekdanjega urednika Dela), z mesta direktorja obveščevalne službe Sova pa Sebastjana Selana. Kljub številnim kritikam javnosti bi ti dve potezi le težko označili za sporni: obe funkciji (direktor Ukoma in direktor Sove) sta poli-
tični in je zato za vsako politično oblast povsem upravičeno, da tja nastavi človeka, na katerega se bolj zanese. Kritike so letele tudi zaradi zamenjave direktorja Urada za verske skupnosti Aleša Guliča, ki pa ga je na to mesto prav po političnem ključu nastavila prejšnja vlada Boruta Pahorja Sporni Ujčič, sporne banke Bolj kot omenjene tri kadrovske rošade je med prvimi potezami Janševe vlade zelo vprašljivo imenovanje mariborskega podžupana Janeza Ujčiča na mesto držav-
nega sekretarja v kabinetu predsednika vlade. Ujčič spada v kvoto Desusa, nazadnje je bil tudi njihov kandidat na županskih volitvah v štajerski prestolnici. Njegovo imenovanje na funkcijo v neposredni bližini predsednika vlade pa je bilo nevmesno zaradi druge vloge, ki jo opravlja Ujčič.
Je namreč tudi prokurist in posredni lastnik mariborske televizijske postaje RTS, ki svojim zaposlenim in honorarnem že več mesecev zamuja s plačami. RTS, to velja še povedati, prejema letno med 150 in 250 tisoč evrov od države, največ dolgov pa ima pri mariborski NKBM. In NKBM je banka, v kateri ima država še vedno večinski delež. To pomeni, da bo lahko Ujčič iz ugodnega položaja vladnega sekretarja omogočal novo zavlačevanje še ene žalostne zgodbe v slovenski medijski krajini, pri kateri v prvi vrsti nastradajo seveda zaposleni.
Njegovo imenovanje je vprašljivo tudi zato, ker se je Janševa vlada obvezala za boj proti ureditvi in normalizaciji razmer na slovenskem trgu, kar pomeni predvsem boj proti gospodarskemu kriminalu in boj proti plačilni nedisciplini (to je prav Ujčičev primer). In v to igro bodo vpletene predvsem banke: obe največji NLB in NKBM sta tako ali drugače močno zabredli v slovensko gospodarsko mlakužo, v kateri je primer RTS samo eden od tolikih. Vzpostavitev normalnih razmer, začenši z bančnim sektorjem, je bilo tudi glavno sporočilo, ki ga je ob primopredaji poslov izrazil najpomembnejši minister v Janševi vladi, minister za finance Janez Šušteršič. Slo-
venske banke so danes v katastrofalnem položaju: spet je dovolj, da pogledamo na položaj največjih bank. NKBM je pred kratkim "izgubila" direktorja Matjaža Kovačiča zaradi sumov o zlorabi položaja: z ugodnimi po-
sojili pri svoji banki naj bi preko fiktivnih družb kupoval stanovanja v Mariboru. Ob tem upravo NKBM sumijo, da je po prijateljskih poteh odobrila številne kredite, ki so danes nič drugega kot slabe naložbe. Tudi NLB je zaradi sage s prodajo Mercatorja, ki je padla v vodo, pred novim letom izgubila predsednika uprave Boža Jašoviča, po novem letu pa velik del nadzornega sveta. In v prejšnjem tednu še zadnji "priboljšek" na katastrofalno leto 2011: izguba, ki jo je lani zabeležila NLB, znaša 232 milijonov
evrov. To je približno toliko, kolikor je znašala dokapitalizacija lani spomladi (250 milijonov evrov).
Neuspela prodaja Mercatorja in prisilna uprava NLB
Šušteršič je na primopredaji po-
novno govoril o vstopu zasebnega kapitala v bančni sektor. Bomo videli, če mu bo uspelo. Dejstvo je namreč, da so v NLB s precejšnjo jezo in, domnevamo, tudi številnimi kletvicami sprejeli v vednost odločitev hrvaškega Agrokorja, da ne bo prevzel Mercatorja. Agrokor je namreč ponujal za Mercatorjevo delnico ceno (221 evrov), ki je bila višja od borzne kotacije. NLB pa bi denar, ki bi ga zaslužil s prodajo svojega 10,7 odstotnega deleža v Mercatorju, še kako potreboval. Hkrati bi s prodajo svojega 23 odstotne-
ga deleža v Mercatorju do svežih sredstev prišla tudi Pivovarna Laško, ki ima pri NLB-ju za več stotin milijonov evrov neporavnanih obveznosti. Skratka, po neuspeli prodaji Mercatorja, je NLB v še slabši godlji. Vprašanje je torej, kdo bi danes vlagal zasebni kapital v NLB in kako se bo v danih okoliščinah lahko uresničila Šušteršičeva želja po zasebnih investitorjih. Finance so prejšnji teden pisale o drugačni možnosti: o komisarski upravi za NLB. Največja slovenska banka je namreč dobila že lani nalogo, da mora izvesti novo dokapitalizacijo v višini približno 400 milijonov evrov: ukaz je prišel tako iz Banke Slovenije kot iz Evrope. Dokapitalizacije pa seveda doslej ni bilo. Pa tudi do junija, zadnji možni rok, ki ga je dala EU, najbrž ne bo nič. Zato naj bi se v Banki Slovenije vse bolj spogledovali z možnostjo izredne uprave, ki bi jo sami imenovali in na čelo katere naj bi morda celo postavili Franceta Arharja. Tudi nadzorni svet bi v tem primeru v celoti prevzela Banka Slovenije. Za zdaj je to samo ena od možnih rešitev. Dejstvo je, da bi NLB čim prej potrebovala odločen znak življenjskosti, ki ga v današnjih razmerah stagnacije ni in ni. Z dosedanjim ritmom poslovanja bi realne potrebe banke namreč lahko kaj kmalu zahtevale precej višje dokapitalizacije, celo tja do milijarde evrov.
Andrej Čemic
		
Poslovno leto	Dobiček / izgubo	Slabitve in rezervacije (slabe naložbe)
2007	131	101,7
2008	21	211,5
2009	-87	315,5
2010	-202	477
2011	-232	306,9 (po 3. četrtletju)
Vir: Finance
NOVI
Kratke
L'Osservatore romano o Rebulovem prevedenem romanu
Vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano je v soboto, 11. februarja, na četrti strani objavil daljšo recenzijo Rebulovega romana Nokturno za Primorsko, v italijanskem prevodu Martine Clerici, z naslovom Notturno sulllsonzo. Gre za oceno pomembne vatikanske osebnosti, saj jo je napisal kardinal Gianfranco Ravasi, odgovorni za Papeški svet za kulturo. Svoji primerjalni recenziji je dal naslov Poklic nepotrebnega služabnika. Uvodoma navaja misel italijanskega pisatelja Revellija, ki je opisal življenjsko usodo piemontskega duhovnika Raimonda Vialeja, ki je zapisal, da, če duhovnik nima sovražnikov, ni duhovnik, in ugotavljal, da Rebula s svojim literarnim junakom Florijanom Burnikov, ki je kot primorski duhovnik pretrpel preganjanje zaradi raznarodovalne politike fašizma in nacizma ter nato mučeniško smrt pod komunizmom. Edina njegova krivda pa je bila, da je hotel biti pastir svojega naroda. Kardinal Ravasi ob tem ugotavlja, daje Rebula ustvaril značilen lik slovenskega duhovnika kot predstavnika mnogih, ki so postali žrtve treh totalitarnih sistemov prejšnjega stoletja. Rebula je izrisal lik literarne osebe, v kateri se prepletajo razočaranje in vera, strah in upanje, človeški dvom in božja milost, Burnik je torej lahko tudi univerzalni lik človeka in duhovnika, kije odraz protislovij. Ravasi ugotavlja, da g. Burnik, ko se ozira po svoji življenjski poti, ki jo zaznamuje notranje trpljenje, spozna, daje njegov duhovniški poklic v žrtvovanju za ljudstvo. Navidezno nepotrebni služabnik postane tako nositelj Kristusovega vstajenjskega sporočila, na koncu svoje recenzije poudarja kard. Ravasi.
Kot znano, je Rebula v tem delu literarno obdelal lik duhovnika, organizatorja, pesnika in pisatelja, pedagoga in mučenca Filipa Terčelja, čigar 120-letnice rojstva smo se spomnili prav pred nekaj dnevi. Kot slišimo in beremo, je italijanski prevod tega romana, ki je izšel pred kakim mesecem, naletel na zelo lepe odmeve med italijanskimi bralci. Pred kratkim pa je pri založbi San Paolo izšel še en prevod Rebulovega dela. Gre za šest meditacij, ki so izšle leta 1972 pri Celjski Mohorjevi družbi pod naslovom Smer Nova zemlja, ki jo je prevedel rajni klaretinec Franc Husu, v italijanskem prevodu pa knjiga, ki ji je zelo tehtno uvodno besedo napisal prof. Marino Qualizza in nosi naslov Destinazione Nuova terra. Gre za nov podvig sodelovanja Knjižnice Dušana Černeta z založbo Edizioni San Paolo. / M. T.
Oko, ki preseneča
V ciklusu srečanj za mlade z naslovom Življenje, ki preseneča, bo v petek, 17. februarja, peti letošnji večer, katerega naslov je Oko, ki preseneča. Tematiko o vlogi umetnosti, zlasti likovne, bo uvedla akademska slikarka Veselka Šorli Puc, učenka Gabrijela Stupice, Zorana Didka in Jožeta Brumna in kasneje Janeza Bernika. Po letu 1984 seje Šorlijeva specializirala pri načrtovanju vitrajev, s katerimi je opremila številne cerkve doma in po svetu. Predava tudi v Ljubljani na Visoki šoli za storitve VIST, smer fotografija, kot predavateljica predmetov estetika in likovna teorija ter kompozicija.
Petkov večer bo zadeval likovno umetnost, v sozvočju z zasnovo srečanj pa še posebno njeno sposobnost, da s “preseganjem same sebe’’ človeku omogoča uvid v transcendenco, v skrivnost lepote. O vsem tem bo tekla beseda v petek, 17. februarja, v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3 z začetkom ob 20.00. Vabljeni mladi. / žč
Slovensko dobrodelno društvo / Flajbanove nagrade
Slovensko dobrodelno društvo bo v petek, 24. februarja, izročilo tradicionalne nagrade in podpore za slovenske univerzitetne študentke in študente iz Furlanije Julijske krajine za akademsko leto 2011-2012, poimenovane po mecenu Mihaelu Flajbanu. Obenem bo podelilo enkratno, vendar večletno študijsko nagrado v spomin na dolgoletno odbornico Ireno Srebotnjak.
Slovesnost bo ob 18. uri na sedežu SDD v ul. Mazzini 46 v Trstu.
To bo že 25. podelitev Flajbanovih nagrad. Za letošnje nagrade (1.500 evrov letno za ves čas rednega študija, če se izpolnjujejo razpisni pogoji) in podpore (po 500 evrov enkratnih, a ponovljivih prispevkov) je bilo 17 prosilcev. Slovensko dobrodelno društvo bo ob tej priložnosti porazdelilo 7.000 evrov pomoči za našo mladino.
Devin-Nabrežina / 4. marca primarne volitve za županskega kandidata
S soglasno odobritvijo pravilnika se je uradno začel postopek primarnih volitev leve sredine v devinsko-nabrežinski občini za določitev skupnega županskega kandidata na spomladanskih upravnih volitvah. Primarne volitve se bodo odvijale v nedeljo, 4. marca 2012, od 9. do 18. ure na štirih stalnih volilnih sedežih: Nabrežina 103, Devin (sedež pevskih zborov), Šempolaj (Škerkova hiša), Mavhinje (sedež društva Grmada). Predviden je tudi “leteči” sedež, ki bo obiskal vasi Medja vas, Štivan, Ribiško naselje, Sesljan in Naselje S. Mauro z urniki, ki bodo pravočasno javljeni.
NARODNI DOM
Prešernova proslava Glasbene matice
Tokrat v znamenju skladatelja L. M. Škerjanca
Vi
" petek, 10. februarja, so v najhujših zimskih okoliščinah močni burjini sunki ustvarjali pravo naravno simfonijo, ki je pronicala skozi zidove Narodnega doma vse tja do velike dvorane, v kateri je bila tradicionalna Prešernova proslava gojencev Glasbene matice. Spojitev 'zunanjega' in 'notranjega' zvočnega učinka pa ni bila ravno uglajena, kljub temu pa je glasbeni večer šole Marij Kogoj lepo uspel, saj je še enkrat potrdil in ovrednotil osnovno značilnost, najbrž celo poslanstvo tovrstnih srečanj: "To je programsko usmeritev s skladbami slovenskih avtorjev in obenem tudi povezovalno vlogo z nastopi učencev z vseh sedežev šole. Letos je namreč med nami tudi gojenec Glasbene matice iz Ukev", je uvodoma povedal ravnatelj GM Bogdan Kralj, ki je občinstvu predstavil vezno nit tokratnega programa. "Letos prirejamo naš glasbeni večer v spomin na velikega slovenskega skladatelja L. M. Škerjanca, Fundacija, ki nosi njegovo ime, pa nam je ob dnevu slovenske kulture poklonila poseben dar, to je CD samospevov Lucijana Marije Škerjanca, ki ga bo prejel vsak nastopajoči".
L. M. Škerjanc je bil razgledan gla-
sbenik. Šolal se je v Ljubljani, Pragi, na Dunaju in v Parizu. Uveljavil se je kot skladatelj, pedagog, pianist, dirigent, glasbeni pisec, upravnik Slovenske filharmonije in kot rektor Akademije za glasbo. "Ob 100-letnici rojstva so v Lju-
povabil k mikrofonu operno pevko, gospo Tatjano Kralj, hčerko slavnega slikarja Toneta Kralja in Škerjančevo nečakinjo, pa tudi mamo že pokojne Irene Baar, ki je nastopila v koncertni sezoni GM. Gospa Tatjana Kralj je občinstvu
Foto IG
bljani ustanovili Fundacijo, to je institucijo, ki združuje znamenite kulturnike iz vseh krajev Slovenije v znamenju ovrednotenja umetnosti priznanega akademika in ohranitve njegove dediščine". Ravnatelj GM je nato pozdravil predsednika ustanove Noela Škerjanca, glasbenikovega sina, in
razkrila poseben odnos, ki je L. M. Škerjanca vezal na Franceta Prešerna: "Škerjanc je pesnikov Sonetni venec dvakrat uglasbil, kar je izjemen primer v zgodovini glasbe, prvič leta 1938 in drugič po drugi svetovni vojni, ko so bili za skladatelja dani občutljivo boljši pogoji pri izvedbi monumentalne kanta-
te ob obletnici smrti pesnika leta 1949". Škerjanc je kar tri leta zapored prejel Prešernovo nagrado: leta 1947 za violinski koncert, leto kasneje za fantazijo za klavir in orkester (kot solist je nastopil avtor sam) in leta 1949 za kantato Sonetni venec za tri soliste, mešani zbor in veliki simfonični orkester. "Ob skladateljevi 70-letnici mu je bila podeljena za življenjsko delo na področju glasbene kulture 'jubilejna' Prešernova nagrada. Tri leta potem je glasbenik umrl, isti mesec kot pesnik France Prešeren", je povedala gospa Kralj.
Na vrsti je bil nato osrednji glasbeni del večera, ki je poleg na Škerjančevi glasbeni dediščini temeljil še na skladbah M. Sancinove, P. Šivic, I. Dekleva in V. Horvata, S. Maliča, P. Kalana, A. Vodopivca, A. Možina, P. Grassi, E. Glavnika, in P. Ramovša. Na odru so svoje znanje pokazali pianisti Vida Peressutti, Erik Makor, Tina Hussu, Simone Vuerich, Ivan Antonutti, Ra-chele Valeri in Matej Jazbec, Petra Grassi, Mateja Jarc in pevka Martina Drosghig ter flavtista Marco Obersnel in Carlo Venier, violinistka Vera Sturman, čelist Jurij Lavrenčič, ksilofonist Lorenzo Dari, Samantha Gruden pa je igrala na citre, kar je veljalo za pravo poslastico večera. Učence so s strokovnim in pedagoškim znanjem pripravili profesorji Xenja Brass, Paola Chiabudini, Manuel Figheli, Tomislav Hmeljak, Jagoda Kjuder, Andrejka Možina, Maruša Pišljar, Neda Sancin, Erika Slama, Ve-renka Terčelj in Beatrice Zonta. Večer je s svojo podporo omogočila Zadružna kraška banka.
IG
Trst Film Festival 2012
Mnogo zanimivih tem
T
'udi 23. izvedba tržaškega filmskega festivala, ki ga vedno z novim navdušenjem in svežino pripravlja Annamaria Percavassi s svojo ekipo, je prinesla mnogo zanimivega in umetniško dognanega v prerezu filmvideo ustvarjalnosti v širšem srednje-vzhodno evropskem območju. Tudi letošnje teme in različni formati, igrani celovečerni in kratkome-tražni filmi, dokumentarci, video, glasbeni itd. so posredovali sedanji utrip, krizo, stihijo in tudi upanje držav nove Evrope, vrenje mladega rodu, upor ogorčenih, a tudi obračune s preteklostjo. Tako v neposrednem pogovoru z ustvarjalci, recimo v "masterclassu" z italijanskim producentom Stefanom Tealdijem, z madžarskim režiserjem Istvanom Szabom, makedonskim Milkom Mančev-skim, slovenskim Nejcem Gazvodo, kot tudi z ogledom del filmske šole Andrzeja Wajde, ali
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 14. februarja, ob 14. uri.
fiC
pa retrospektive "neaktualnega" mojstra poljskega filma Grze-gorza Krolikiewicza, si je bilo moč ustvariti dvojno sliko. Ne le pridobiti dragocen vpogled v izsek produkcije, ki ga ne bi bili sicer deležni ob redni distribuciji v kinodvoranah, v obtoku homevideo ali po tv, ki so v popolnem monopolu Hollywoo-da, ampak tudi se seznaniti z življenjskostjo, talentom in težavami filmarjev in raznih nacionalnih kinematografij, ki želijo preko filma uprizoriti tudi avtentične "nehollywoodske" vsebine, ki predstavljajo nam bližnje dežele, svetove in zgodbe.
Festival je doživel dober obisk občinstva, na prizorišču glavnega tekmovalnega programa v Mieli in tudi v Aristonu, kjer so bile projekcije spremljevalnih sporedov, pa tudi kritikov in operaterjev iz raznih sektorjev, od filmske in tv produkcije do filmskih skladov, komisij in evropskih ustanov, iz vzhodnoevropskih in skandinavskih držav, ki so se udeležili raznih strokovnih srečanj in posvetov. Nagrade so potrdile "ekumen-skost" tržaškega pregleda, ki predpostavlja bolj sporočilno in pričevalno povednost kot izrazno izvirnost del. Glavna nagrada je pripadla Čehinji Zuzani Liove za najboljši celovečerni film "Dom", v tem sporedu so tudi uspešno prikazali Izlet Slovenca Gazvode. Metod Pevec je prejel nagrado za dokumentarec s svojim poklonom "aleksan-drinkam", ki je doživel veliko odobravanja in bil nagrajen z Vesno na zadnjem Portoroškem festivalu. Nagrada za tenkočuten, socialno zgodovinski portret primorskih deklet in žena, ki so bile primorane iti "služit" premožnim egiptovskim družinam, pomeni priznanje tudi za
veliko avtorsko raziskovalno delo Dorice Makuc, ki je s svojo knjigo prva ovrednotila to poglavje ne zgolj primorske zgodovine. Posebno zanimiv je bil sklop Zone di dnema - Območja filma, v katerem je bilo kar nekaj del povezanih z našo stvarnostjo. Lepo je bilo videti, kako je prepoln Ariston z enako navdušenostjo ploskal edinstvenemu portretu Tržačanke Clely Quaiat v "Far Away is home. The Story of Clely" (Tudi daleč je doma, Zgodba o Clely) režiserja Diega Cenetiempa in "Un ono-masticidio di stato" Mira Tassa in Nadje Roncelli. Prvo, nagrajeno delo predstavlja lik ženske, ki v tržaščini in angleščini izpričuje svoje dvojno bistvo izseljenke, ki je postala še avstralska domorodka, s sočnimi anekdotami in pustolovščinami. Drugo pa je ekranizacija zgodovinske knjige o nasilni italijanizaciji priimkov v naših krajih, ki sta jo realizirala sam avtor literarne predloge in urednica založbe Mladika, ki je delo izdala.
Ob znanih pričevalcih, Borisu Pahorju,
Pavletu
Merkuju idr., nastopajo v igranem delu rekonstrukcije Tomaž Susič,
Nikolaj Pintar in Andrej Pisani, ki imajo za sabo igralsko izkušnjo. V tem nizu so predstavili dokumentarec Cristine Milovan in Deborah Viviani "Kleine Berlin:
La Piccola Berli-no di Trieste", o tržaškem slikovitem urbanem podzemlju, in dokumentarec Erike Rossi
"Trieste racconta Basaglia", ki je bil tudi nagrajen. Omenjamo še delo "Nonna si deve asciugare” Alfreda Covellija, v produkciji goriške Transmedie, konzorcija vin Collio in Kras in nagrade Collio cinema. Gre za svojevrsten lok med spominjanjem na vojno dogajanje in dediščino sodobnega rodu, z ambientacijo v Brdih. Projekcije v tržaškem Aristonu se je udeležil tudi producent Igor Prinčič.
Med biseri tržaškega pregleda bi opozorili še na madžarsko-ita-lijanski dokumentarni potopis "Holtak Orszaga" (Dežela mrtvih), ki je bil predstavljen ob dnevu spomina ob prisotnosti tržaške judovske skupnosti. Med raznimi novimi knjižnimi izdajami je bilo predstavljeno tudi delo "II coraggio della cinefi-lia. Scrittura e impegno nell'o-pera di Callisto Cosulich", ki ga tržaška strokovnjaka Elisa Grando in Massimiliano Španu namenjata filmskemu kritiku.
Davorin Devetak
Pesem
Pustna sobota
Smeh, petje nosi nam pustna sobota, šema nobena ne pleše brez šminke, obraz, oči odene si, glavo zakrije v krinke, začara nas veselje, smeh, lepota.
Ljudje so različno resnični.
Maskira se ta v noše privlačne, se drugi navad prečudnih naužije, tretji se roga, pijan ves norčije, oni fand j e šteje za želodce lačne.
Na trgu stoji mična pustna vprega, mrmrajo povsod smešne šeme pustne, za pičle novce se klapa kmalu skrega.
Po vasi širi gesla, gibe nedopustne.
Radost prevečkrat mlade zbega, grenkobo vaščanom vsem odhrustne:
"Živio pust, reši nas tegob in zlega! ”
Srečka Čeme Artač
Ko nam narava izkaže svojo premoč
V temi smo nemočni
V letošnjem februarju nam je narava resnično pokazala zobe. Takega mraza še naj starejši sogovorniki ne pomnijo. Več kot petnajst dni (ko pišem te vrstice zunaj tuli orkanska burja, temperatura pa je globoko pod lediščem) je bilo na Krasu in povsod po Sloveniji in Italiji mraz kot v Sibiriji, osupli smo se zaprli v svoje domove in se greli, nekateri ob radiatorjih, drugi ob lončenih pečeh ali štedilnikih na drva. V takem vremenu pridobijo pomen stare, pozabljene vrednote, majhne drobcene stvari, na katere dejansko nikoli ne pomislimo, v življenju pa nam nudijo varnost in zavetje. In ko zunaj razsaja orkanski veter ter lomi veje in drevesa, ko strupen mraz trka na naša okna, ko se človeku nikamor več ne da, niti v tista tako oboževana trgovska središča, tedaj znova odkrijemo dom. Topel dom. Varen in prijazen dom. Tudi sama sem v teh dneh spoznavala, kako lepo je doma. Velika lončena peč me je v svojem objemu odnašala sanjam naproti, v pečici sta se pekla kruh in pica, ko mi je bilo dovolj posedanja, sem se odpravila v zgornje nadstropje, kjer imam nekaj malih pripomočkov za razgibavanje, med njimi sobno kolo in veslač. Da ne zabolijo hrbet in kolena. Potem pa spet h knjigi ali k računalniku, medtem ko so se pod oknom ptice
borile s sunki in letale h krmilnici. Polnimo jo dvakrat na dan, ker vemo, da one nimajo toplega, varnega doma, kot ga nima toliko ljudi, kot ga nimajo brezdomci, kot ga nimajo nekateri reveži in brezposelni. Dom pa je veliko, neprecenljivo bogastvo. Predvsem tedaj, ko je zunaj ledeno mraz in ko zavija in tuli, da požene človeku strah v kosti. Letošnja zima, z razliko od prejšnjih, nam je sicer prizanesla, vsaj tako upamo. Streha, ki jo je lani in predlanskim burja močno načela, je cela, toplo nam je in od nikoder ne zamaka. Za vse to smo iz srca hvaležni in skušamo biti čim bliže tistim, ki nimajo te sreče: živalim, na katere v tem vremenu marsikdo pozabi, a v najhujšem potrebujejo našo pomoč, ter sosedom, predvsem starejšim. Najbolj žal mi je za prijazno, priletno gospo, ki nas vedno razveseljuje s svojo radoživostjo in veseljem. Ker je pozabila s krpami zavarovati števec, ji je vse skupaj zamrznilo in sedaj je že več kot deset dni brez vode. V naši vasi naj bi bilo kar trideset družin v podobnem položaju. Starejši ljudje pa niso kot mi, razvajeni in prepolni izobilja, in se znajo potrpežljivo prilagoditi. Gospa se vseeno prijazno smeji, ko ji prinašamo vodo, pa nas vabi na komaj pečen kruh in kozarec terana. Doma ima vse, pravi, toplo je, televizija ji dela družbo, o zdravju prija-
teljic pa se lahko pozanima po telefonu. In v takem vremenu je najlepše doma.
Tako vsem nam minevajo dnevi. Zunaj zavija, nam delata družbo računalnik in televizija, lučka pa prijazno brli in nam omogoča, da se dolgo v noč zatopimo v priljubljeno knjigo. Tako je bilo tudi pred dnevi. Z možem sva si po dolgem dnevu v razvedrilo privoščila televizijsko nadaljevanko. Ves
vajeni, da v grdem vremenu potrebo opravita v trenutku in takoj stečeta na toplo, jaz pa še počistim za njima in se odpravim spat. A ravno, ko sem Lučko spustila v hišo, je orkanski sunek zamajal krošnje, ki so že itak pokale v ledenem objemu, mraz mi je segel do kosti, občinska luč, ki nam osvetljuje dvorišče, pa je ugasnila. Ozrla sem se naokoli, morda gre samo za žarnico, sem pomislila, a vas je bila v popolni temi, ugasnila pa je
čas so nas greli peč in radiatorji, kajti zunanja temperatura je bila tako nizka, da smo se že bali za vodovodne inštalacije ter za rastline in živali v zimskem vrtu (verandi). Bilo je že blizu polnoči, ko me je mož zbudil iz dremeža in opozoril, da je že skrajni čas, da pospremim psa na vrt in da se nato vsi štirje lepo spravimo spat v toplo naročje postelje ali, kar se psov tiče, pasjega ležišča.
Naši dve kosmatinki sta že tako
Val mraza in slabega vremena
Na udaru je bil zlasti amaterski šport
Nevsakdanji val mraza in slabega vremena je pustil posledice tudi v športnih logih. Zaradi nedostopnosti nekaterih središč in zasneženih nogometnih zelenic so morali odpovedati tudi nekatere dvoboje v najvišjih poklicnih prvenstvih (med drugim tudi v
prekinili prvenstva, kot se dogaja v Sloveniji in praviloma v vzhodnih ter severnih evropskih državah. Mnenja so deljena, tak korak pa bi predstavljal velik preobrat v italijanski miselnosti, saj bi morali po novem prvenstva začeti takoj po Velikem šmarnu (ko je veliko nepoklicnih
dvoranskih športih), na udaru pa je bil seveda predvsem amaterski šport. Kljub vsemu bi ta prispevek gradili na trditvi, da so pri preložitvah srečanj nekatere deželne zveze pri nas odločno in neupravičeno pretiravale.
Da sta v celoti odpadla dva tekmovalna vikenda v nogometnih prvenstvih od elitne do tretje amaterske lige pa do vseh ljubiteljskih tekmovanj in mladinskih kategorij, je povsem naravno. Že zadrževati se na prostem je bilo marsikje težavno in nevarno, kaj šele ukvarjati se zunaj s športno dejavnostjo. Podvig na robu človekovih zmogljivosti, povrh vsega nepotreben. Tu se poraja večna dilema, ali ne bi -ko se tako dogajanje zadnje sezone v bistvu ponavlja vsako leto med sredino decembra in sredino februarja - za mesec ali dva
športnikov šele na dopustu), priprave posledično že konec julija, sezona pa bi se končala komaj sredi junija. O tej poti bi v vsakem primeru kazalo resno razmisliti. Vse amaterske enajsterice so na primer že nabrale eno zaostalo tekmo, ki bo na sporedu na sredo, en neodigran krog pa je zveza v celoti prestavila na konec tedna 25. in 26. februarja, ki je bil prvotno rezerviran za počitek ob priložnosti pokalnih finalov. Med našimi moštvi pa sta Primorje in Zarja zaradi vremenskih neprilik pridelala celo že tretje zaostalo srečanje, kar organizacijsko ni majhen zalogaj. Sploh velja dodati, da je v tem (letos dolgem) obdobju trenirati v burji in temperaturah pod lediščem izjemno težko ali nemogoče. Posledice so padec pripravljenosti in večje
ODBOJKA
Moška B2 liga: Castelfranco - Sloga Tabor 3:1 Ženska C liga - Play-out. Zalet - Liberlas 0:3 Moška C liga - Play-olh Olympia - Vivil 0:3 Play-out: Val - CUS 3:0, Soča - Buia 3:2, Basiliano - Sloga 3:0 Ženska D liga: Lignano - Zalet 3:0 Moška D liga: Club Regione - 0lympia 0:3
tudi solna svetilka v dnevni sobi. V temi je bilo še bolj mraz, a kljub temu da je termometer že zvečer kazal kakih deset, dvanajst stopinj pod lediščem, sem vseeno ostala na dvorišču in čakala. Saj se bo takoj spet prižgala, sem upala, kajti v trenutku sem se spomnila, kaj vse nam v teh dneh pomeni elektrika. Z lučjo je namreč umolknila peč v kurilnici, ugasnila je tako domača in prijazna lučka na radiatorju v zimskem vrtu, ki je vse te
dni varoval pred zmrzaljo moje ljubljene lončnice. V temo so utonila vsa okna v soseski, ki so kot kresnice osvetljevala ledeno mrzlo zimsko noč.
In sedaj, sem se vprašala v strahu in obupu, kajti vedela sem, da se bo brez ogrevanja v nekaj urah tudi v hiši temperatura približala ledišču. Tako kot v starih časih, ko se je na šipah delal led. Tedaj mene še ni bilo na svetu. Prijateljica iz Renč se je ravno danes spraševala, kaj bo, če zmanjka elektrika. Tako kot je zmanjkala marsikje v Italiji in drugod po Sloveniji. Elektrika, ki nas greje, ki razsvetljuje naše domove in prinaša luč v te ledene zimske dni, elektrika, ki nam preko računalnika in televizije odpira vrata v svet, elektrika, ki nam omogoča, da spečemo kruh... pa pico... in da skuhamo toplo, blagodejno večerjo. Elektrika, ki napaja vse gospodinjske stroje in daje energijo celotnemu gospodarstvu. Elektrika, ki je pravzaprav sestavni, nepogrešljivi del našega vsakdanjega življenja. Pa čeprav na to sploh nikoli ne pomislimo in se nam zdi samoumevno, da imamo računalnik, luč in ogrevanje. Vrnila sem se v hišo, vzela žepno svetilko, s kopreno zaščitila vhodna vrata na verando in skrbno zaklenila. V temi sem se nato odpravila v posteljo in dolgo bedela, saj mi zaradi skrbi ni bilo do spanca. Bilo je približno tri četrt čez polnočjo, ko se je na hodniku nenadoma prižgala luč, na katero sem pozabila, ko sem, preden sem legla, pregledovala stikala. Razveselila sem se je kot največjega daru. Rešeni
smo, sem pomislila, stekla na hodnik, jo ugasnila in potolažena legla v posteljo, saj me rohnenja tam zunaj ni bilo več strah. Samo da je toplo in da imamo streho nad glavo.
V teh dneh nam je narava spet pokazala, da je močnejša od nas, da nam "jo lahko kadarkoli zagode", da smo pravzaprav še vedno odvisni od njene prizanesljivosti. In da ves naš blišč, vse te luči, vse te prenatrpane police lahko postanejo brez vsake vrednosti, ko v ledeno mrzlem februarju burja razsaja s hitrostjo 180 km na uro, ko sneg naletava brez prestanka in ko so temperature tudi do petnajst stopinj pod lediščem. Divjanje vetra in morja in siloviti vremenski pojavi, ki so veliko družin oropali strehe in doma ter poškodovali gospodarske objekte in ceste, so nas pustili brez besed. Ker smo dojeli, da smo pred vsem tem popolnoma nemočni, da je naše namišljeno bogastvo brez vsake vrednosti in da je v nesreči najhuje, ko si nebogljen in sam. In ravno v to samoto in temo nas vodijo naš način življenja, naša objestnost, egoizem, požrešnost in razvajenost. Obdani z vsem tem, kar imamo in kopičimo, smo v svojem kraljestvu potrošništva vsak dan bolj sami. In tale naša družba, ki sloni samo na potratnosti in izkoriščanju, ne pozna več spoštovanja do narave in do človeka...
Lov na denar in dobrine, ki je korenito posegel v naše življenje, pa nas je za vedno oropal največjega bogastva: prijateljstva in solidarnosti.
Srni Pertot
tveganje bolezni in poškodb.
Če so razne nevšečnosti za nogomet pač sestavni del igre, je zanimivo zlasti to, kar se je v tem začetku februarja dogajalo v osrednjih dvoranskih športnih panogah pri nas. Deželna odbojkarska in košarkarska zveza sta postopali popolnoma nasprotno. V deželnih članskih odbojkarskih ligah ni odpadla niti ena tekma, številne v njih zaposlene slovenske šesterke so torej opravile vse svoje predvidene tekmovalne obveznosti. Povsem drugače je bilo v košarki, kjer so igralci Bora, Brega in Kontovela ostali dve zaporedni soboti doma. Zveza je nepreklicno preventivno odpovedala vsa srečanja v deželnih, pokrajinskih in mladinskih prvenstvih, v katerih bi morale igrati peterke iz tržaške pokrajine. Sklep se je naslanjal na odlok župana Roberta Cosolinija o zaprtju šol in šolskih telovadnic, pa tudi na njegov nasvet, naj občani razen v nujnih primerih zaradi orkanske burje raje ne zapuščajo svojih domov. Cosolini, nekdanji predsednik tržaškega prvoligaša, je v košarkarskih krogih očitno še naprej izjemno vpliven in poslušan. Zlasti minulo soboto, 11. februarja, pa se je zdel vnaprej načrtovan korak (na osnovi neugodne vremenske napovedi) dokaj prenagljen, naposled so namreč obstajali vsi pogoji za normalno in varno iz-peljanje tekem. Na isti večer, ko so odbojkarji v dvoranah opravili ves spored dvobojev in so košarkarji v državnih prvenstvih normalno igrali, so tako deželni košarkarski ligaši prisilno mirovali. Ker rezervnih sobot do maja ni, pa bodo morali dvakrat nastopiti sredi tedna...
HC
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 100
Na letošnji praznik kulture, na Prešernov dan torej, sem bil povabljen v slovenski šolski center v Gorici, da bi spregovoril našim dijakom, najprej o pomenu Prešerna seveda, a predvsem o jeziku in našem odnosu do njega. Prijazni profesorici Nataša in Erika, ki sta me pred časom združno prišli pozdravit in sta me ob kavi povabili na proslavo, sta se seveda namuznili, ko sem jima takoj prostodušno povedal, da sem najbrž povabljen med dijake zato, ker sem lansko leto prav na tem mestu napisal zapis, v katerem sem se dotaknil stvari, ki se jih pri nas ne sme napisati, ob dejstvo namreč, da se po navadi pri nas na Prešernovih proslavah tako dijaki kot govorniki sprašujejo: “Kaj sploh počnem tukaj”? Že dejstvo, da se človek pri nas lahko samo na glas vpraša, kaj sploh vsem nam še pomenita Prešernova proslava in Prešernova poezija, po navadi botruje nerazumevanju in zameram. Ker pa za svojim pisanjem vedno stojim, sem izziv sprejel rade volje, tudi duhovitega pisma gospe ravnateljice po lanskem zapisu sem bil vesel, naznanjalo mi je namreč povabilo, ki sta ga ustno prinesli prijazni Nataša in Erika. Naj torej sam nekaj povem, nekaj takega, kar bi zanimalo dijake, če pa sem v svojem zapisu podvomil, da jih lahko vsebine Prešernove poezije in proslave nasploh še zanimajo!
In sem šel v avditorij, kjer se je nabralo precej dijakov, prve vrste so bile seveda kot vedno prazne, politikov in takih in drugačnih pomembnežev, ki se vanje vedno nagnetejo, na proslavi namreč ni bilo. Bilo pa je v zameno veliko mladih obrazov, ki so me molče, a zvedavo gledali, in po naklonjenem uvodu dijakinje sem začel. Najprej z besedo, da sem iskreno vesel, da sem med njimi, ker imam tako možnost, da razložim svoje lansko leto zapisano razmišljanje. Brez nepotrebnega ovinkarjenja sem na začetku dveurnega nastopa tudi priznal, da sem gotovo v svojem zapisu naredil kako napako, če je bil zapis nerazumljen, ker se pri pisanju vedno držim Montanellijevega pravila, ki pravi, da ima vedno bralec prav; v primeru, da ni razumel sporočila zapisa, še toliko bolj in je torej vedno pisec tisti, ki mora paziti, da bo napisal jasno in razumljivo svoj zapis.
Kar me je najbolj presenetilo v skoraj polnem avditoriju, je bilo dejstvo, da so me dobesedno vsi dijaki pozorno poslušali, vse skupaj pa je postalo dosti bolj zanimivo, ko sem se dotaknil jezika na socialnem omrežju Facebook, na katerem je večina dijakov, kot sem tudi sam, z veseljem pa sem tudi ugotovil, da jih je več kot dobra tretjina tudi med mojimi prijatelji, kar so mi z veseljem povedali. In sem jim zato iskreno priznal, da sem bil pred leti deležen posmeha med kolegi, ko sem se prijavil leta 2007 na FB, kot sem pozornim dijakom tudi rad povedal, da sem načrtno izbral med svojimi prijatelji prav naše dijake ter študente s Tržaškega in Goriškega, da bi ovrgel sicer pavšalno in na splošno sprejeto trditev, ki jo med nami širijo taki in drugačni
čistuni, ko govorijo, da “naši mladi ne govorijo več med sabo slovensko”. Z veseljem sem dijakom tudi povedal, da sam dobesedno uživam, ko berem njihov slovenski žargon, ki ga uporabljajo v medsebojnem občevanju na FB-ju in z sms spročili, in se tu navezal na svojo staro ljubezen, na slovenskega pisatelja Paveleta Zidarja, čigar večino leposlovnih del sem zagotovo prebral, nekatera dela tudi večkrat, a sem prepričan, da njegovega celotnega opusa še nisem, ker je bil v zasebnost umaknjeni pisatelj izjemno plodovit. In kako dijakom ne bi povedal, da sem pri Pavletu Zidarju najbolj cenil njegovo “gnetenje jezika”, njegove metafore, nekaj sem jih na glas povedal in dijaki so se kar muzali ob njih, kot sem tudi povedal, daje bil prav Pavle Zidar tisti, ki meje že kot mladega fanta povezal v trajno prijateljstvo z mladenko s Krasa, z Jolko Milič. Vesel sem bil, da sem na obrazih dijakov videl, da jim ni bilo potrebno razlagati, kdojeJolka in kaj počne.
In zato z veseljem zapišem, da se med dvema urama, kolikor je trajalo naše srečanje ob Pesniku iz Vrbe, niti en dijak med pogovorom ni dvignil in odšel iz avditorija, kot tudi, da so z veseljem spraševali po knjigah in me tudi vprašali, kaj najraje berem, katere knjige so me posebno zaznamovale. Dejansko lahko potegnem črto pod srečanje in zapišem, da je bilo predvsem pogovor in nagovor, naj sežejo po knjigah, kot sem dijakom tudi povedal, naj svojim profesorjem povedo, da jim neka knjiga ni bila všeč, a naj jim tudi povedo, zakaj jim ni bila všeč. In niti en sam trenutek med njimi se nisem vprašal, kaj sploh počnem tukaj, pa ne zato, ker bi jim kaj posebno novega povedal, ampak zato, ker sem videl, da prav vsakogar od njih zanimajo zgodbe, življenje, kije v knjigah in za njimi. Ko sem jim povedal, da cenim njihov jezik, ki ga sam sicer na FB-ju ne uporabljam, a to zato, ker ga sam ne poznam, sem prebil led. Čeprav sem sam dodal, da se zavedam, kako prav imajo njihovi profesorji, ko jih učijo izbrane slovenščine, sem pa vendar skušal vsem dopovedati to, v kar sam trdno verjamem, da je namreč naš slovenski jezik živ in vedno mlad, da se sprememb v njem ne smemo bati, da ga tudi sami soustvarjamo, kot sem tudi opozoril na nevzdržno dejstvo, ki se ga tudi naši dijaki in študentje zavedajo, da sta tako Slovar slovenskega knjižnega jezika kot Slovenski pravopis zastrašujoče zastarela in ne odgovarjata današnjim potrebam časa.
Ko sem se dotaknil svoje druge ljubezni, Dostojevskega, sem si samo na glas zaželel, da bi ga kdo od prisotnih vzljubil, kot sem tudi povedal, naj ne verjamejo, da je to prijetno in lahko branje, a tudi to, da veliko, zelo veliko da.
Ko sem odhajal, sem si iskreno zaželel, da bi nekega dne vsaj eden izmed prisotnih dijakov z užitkom prebral knjigo z naslovom Svetovni nazor Dostojevskega, ki je pred kratkim izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, prevedel jo je Pavel Požar, napisal pa jo je Nikolaj Berdjajev, ja, tisti sloviti Berdjajev, ki ga pri nas tako radi citirajo, ne da bi ga seveda brali!
Dramska družina SKPD F.B. Sedej - Števerjan
V pripravi je komedija Limonada slovenica
Dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerjana je v žanrskih izbirah neopredeljiva; izmuzljivo se namreč otepa vseh stereotipnih kalupov pri izbiranju repertoarnih usmeritev. Kar nekajkrat je v prejšnjih letih segala v kalne vode detektivk in kriminalk ter v samosvoje dramske splete, kot sta jih imela Črna komedija in v lanski sezoni uspešno prikazan svojevrstni komični tekst Harvey, s katerim je dosegla prvo mesto v odrasli kategoriji -ex aequo s štandreško predstavo Zbeži od žene - na lanskem, 9. Festivalu zamejskih amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah. Letos so se v imenitnem sozvočju z dogajanjem na slovenski, pa tudi na italijanski politični sceni, kate-
rima so slična še marsikatera druga politična dogajanja na tem našem malem, a tako zdraharskem svetu, odločili za tekst slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika in ne nazadnje režiserja Vinka Moderndorferja Limonada slovenica. Predstavo ravno sedaj igrajo v Prešernovem gledališču Kranj v režiji samega avtorja, ki je obljubil, da bo prišel na števerjan-sko premiero. Ta bo v soboto, 18. februarja, ob 20.30 v Sedejevem domu v Števerjanu, njena repriza pa prav tam v nedeljo, 19. februarja. V začetku marca bo kot odzven niza KCLB in ZSKP Iskrivi smeh na ustih vseh prišla v goste v veliko dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž.
V Sedejevem domu se te dni vr-
stijo še zadnje vaje, na katerih se brusijo zadnji detajli in krepkeje orisujejo značajske poteze nastopajočih likov. Četrtič zapored je ob števerjanskih igralcih režiser Franko Žerjal, ki ima, kot znano, dolgoletno izkušnjo radijskega igralca, v zadnjem času pa tudi zelo uspešno opravlja nalogo režijskega spremljevalca števerjanske Dramske družine in mladinske skupine 0'Klapa iz Gorice. Prejšnji teden smo števerjanske ustvarjalce obiskali na eni izmed vaj, ki redno in resno potekajo v Sedejevem domu od novembra dalje, kljub težavam z ogrevanjem in divji burji, ki se v zadnjih tednih podi go števerjanskih klancih. Režiser Žerjal, ki ima ob sebi - kot lani - mlado, zagnano režijsko asistentko Jasmin Kovic, vso predano gledališki umetnosti, nam je povedal, da je tekst izbrala prav ona, ker ga je poslušala po radijskih valovih v izvedbi tržaškega Radijskega odra v njego-
vi režiji, nastali v letu 2008 ali 2009. Prav to inačico teksta, kljub izpadu kakih za oder zanimivih prizorčkov, so izbrali za števerjan-sko uprizoritev, ki bo trajala nekaj čez dobro uro. Moderndorfer (1958) je delo napisal 1.1998, leta 1999 pa je na Dnevih komedije v Celju prejel nagrado žlahtno komedijsko pero za najboljšo novo komedijo. Po skoraj dvajsetih letih je njena vsebina, ki jo bodo Števerjanci prikazali v enem samem sklopu, brez odmora, še bolj aktualna kot takrat, saj se današnja politična situacija neverjetno dobro zrcali v njej. Režiser Žerjal upa, da bo predstava čim bolje stekla. Pohvalil je scenografsko zamisel Jasmin Kovic, ki se je pri premišljeni scenski uresničitvi zelo potrudila in poskrbela tudi za grafično oblikovanje. Povedal je, da je prav Jasmin "duša in motor" vsega. Poudaril je, da so tokrat veliko pozornosti namenili lepi govorici in z njo povezanim dihalnim vajam. To "jezikovno pripravo" - vaje dikcije in govorne vaje pred bralnimi vajami - je vodil Jan Leopoli. Igra je zelo aktualna; na humoren
način skuša prikazati, kakšni so naši politiki, ki naj bi se borili "za narodov blagor", v resnici pa mislijo le na svoj udobni "stolček".
V gore z glavo!
Vladimir Habjan - Zimski vzponi v slovenskih gorah
Zima je končno prisopihala tudi v naše kraje. Pa ji je le uspelo, čestitke! Morda zaradi letnega "naključja" ali pa strah zbujajočih klimatskih sprememb, ki jih verjetno povzroča človek, nedvomno pa se jim ne upira, kot da napovedi niso dovolj usodne, sem "se" letos še sredi decembra "martinčkal" na pečinah nad Napoleonsko cesto in "oral" pot v ruševju doline Glinščice v majčki s kratkimi rokavi. Lastniki in upravitelji smučišč so bili zaskrbljeni, kajti sezona se kar ni in ni hotela začeti. Na srečo si že teden ali dva zima utira pot tudi v naše kraje, kako pa drugače, saj je zdaj čas za to, ne pa junija! Pustimo naravi, da je raznolika in "sezonska". Zavedajmo se, da je cikličnost letnih časov elementarna kategorija preživetja, ki naravo in človeka z njo pelje naprej v zgodovini. Že res, da se ji je potrebno prilagoditi, pozimi netiti ogenj, poleti pa plesti sončnike; pa je gradnja smučišč sredi Dubaja res potrebna? Ali ne bi v Dubaj raje šli po... pesek in na morje? Zakaj od Dubaja zahtevamo, da bo Gortina d'Ampezzo?
Ne glede na prevzetnost boga-
tašev se lahko zime veselimo predvsem zaradi snega, ki beli gorske višave in tudi nižine. Klic "V gore z glavo"! je v tem letnem času še kako potreben, kajti gorske pokrajine se pozimi povsem spremenijo, njihov obisk večinoma zahteva bolj uhojenega, veščega in opremljenega gornika.
Pričujoča knjiga Zimski vzponi po slovenskih gorah (Sidarta 2003) na neki način orje ledino, saj so bili vsi dosedanji vodniki po zasneženih gorah, vključno z znamenitim Badju-rinim Zimskim vodnikom po Sloveniji iz leta 1934, namenjeni predvsem smučarjem in turnim smučarjem, manj pa hodcem. Njen cilj so zimski pristopi, kjer naša pot ne bo smučina, pač pa gaz, ki si jo bomo enkrat lažje, drugič težje utrli sami.
Avtor Vladimir Habjan pri vsakem cilju predstavlja značilnosti gore v zimskem času in opozarja na morebitne težave ter nevarnosti, na katere lahko naletimo na opisani poti. Pravilo, da naj pozimi hodimo po že poznanih in prehojenih poteh, ne bo odveč. Tudi nahrbtnik se že v
štartu napolni, predvsem pa naj bo polna glava, in to še preden stopimo iz avta. Zimske razmere
Zimski vzponi v slovenskih
terjajo smotrno, racionalno organizacijo ture, začenši z izbiro izletniškega cilja. Prisojnik je v poletnih mesecih dosegljiv po južni ali grebenski poti na razmeroma varen način, pozimi pa se vzpon spremeni v pravi zimski
PIKA IVA (PESM)I Majda Artač Sturman
Moč ljubezni
Zaljubilo se je morje v luno, zaljubilo z neizmerno silo, z njo združiti se srčno želelo.
Dolgih šest ur kvišku je kipelo, drugih šest ur zopet togovalo, togovalo, bridko žalovalo, ker se z njo zediniti ni moglo.
Vendar ni ljubezni popustilo, želj kipečih ni si ohladilo: vsako šesto uro po odtoku zopet k ljubici se luni dviga, dviga se, se dvigniti ne more, z njo skleniti se nikdar ne more.
Le vzdihljaji morja gor kipijo; luno v temne megle zavijaje tožijo morja bridkosti luni.
Ona se ljubezni verne usmili, ker skleniti z dragim se ne more, solze za vzdihljaje morju vrača, ter hladi kipeče želje morju. -Če tako studena voda ljubi, oj, kako pa bo to vroče srce!
Simon Gregorčič (1844 -1906)
Februar: slovenski kulturni praznik in va-lentinovo. Ljubezen do kulture in kultura ljubezni, spleteni v večnozeleni venec poe-
zije (mimogrede - izraz večnozeleni čudovito sloveni angleško tujko evergreen). Gregorčičeva Moč ljubezni, objavljena v prvi Gregorčičevi zbirki Poezije L, ki jo je Fran Levec imenoval zlata knjiga, je ena najlepših pesmi neizpolnjene ljubezni, pesem koprnenja in kipečih želja. Vtis imaš, da je
	
	
	
	
jajc j j -	
enokitična izpoved privrela na dan kot neustavljiv čustveni izliv hrepenečega srca (brez kitic, z redkimi rimanimi verzi), kot silen izbruh srčne bolečine, v iskanju miru in potešitve, ki je mogoča le v naravi. Pesnik je sporočilnost zaupal morju in luni, ki
se dopolnjujeta v naravnem pojavu plime in oseke, a se nikdar ne moreta združiti in skleniti v objem. Začetna anafora Zaljubilo... /zaljubilo... potegne bralca v kipenje morja in čustveno valovanje naravnih elementov, ki poustvarjajo stisko nepotešene-ga ljubezenskega hrepenenja.
Razrvano notranje dogajanje se zrcali v pogostosti glagolskega izražanja (ki je, recimo, zelo opazno tudi v bolj znani Gregorčičevi pretresljivi tožbi-molitvi-hvalni-ci Človeka nikar!). Deležniške glagolske oblike izražajo stopnjevanje čustev in obenem nasprotja, npr. želelo, kipelo, - togovalo, žalovalo, glagoli pa se tudi ponavljajo kot epifora na koncu zaporednih verzov ...ne more/... ne more, ali celo kotandiplo-za konec verza in na začetku naslednjega ... togovalo/ togovalo... in ... dviga/dviga se.... Moč ljubezni se torej izraža v moči glagola, ponavljanj in še zlasti v zaključni antitezi: studena voda je nasprotje vročega srca. Izraz studen, kar pomeni mrzel, je sicer danes zastarel, ob njem pa lahko pomislimo na studenec in hladno studenčnico kot tudi na podobno zveneče izraze v mnogih slovanskih jezikih.
Pesem Moč ljubezni je poklon večno ponavljajoči se romantični zgodbi hrepenečih src.
alpinistični podvig. V teh mesecih si ga raje ogledujmo iz Zadnje Trente, nas bo že počakal še nekaj mesecev.
50 izbranih tur nas v vodniku pozimi popelje na vrhove Karavank, Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp ter predalpskega sveta. Raznovrsten izbor in razpon zahtevnosti tur ponujata široko paleto ciljev glede na trenutne razmere. Vzpon na Uršljo goro, Snežnik ali Porezen lahko pomeni začetniško, zgolj kondicijsko turo ali pa prijeten izlet v dneh, ko je obisk visokogorja zaradi vremenskih razmer ali nevarnosti plazov nemogoč. Povzpnite se na Matajur z Livka nad Kobaridom v čistem, sončnem zimskem jutru in verjemite, da vam bodo razgledi na Julijce, Furlansko nižino tja do Jadrana napolnili srce.
Poleg vodniškega dela je knjiga dragocena tudi zaradi uvodnega poglavja, v katerem nas avtor na kratko seznani z značilnostmi zimskega gorništva oz. plezanja, z zimsko opremo, z nevarnostmi v gorah pozimi, s tehniko gibanja v snegu in ledu ter z osnovnim poznavanjem plazov in vrst snega.
Še en dragocen in nujen vodniški pripomoček za obiskovanje slovenskih vrhov izpod založniške hiše Sidarta, ki nas vselej preseneča s kakovostjo vsebin, sodobnostjo oblike in privlačnostjo očarljivega fotografskega gradiva.
Jernej Šček
Posreduje nam sporočilo, naj ne verjamemo vsemu, kar nam besedičijo, je podčrtal Žerjal, ki upa, da bo šlo na premieri vse po sreči in da bo avtor zadovoljen.
Predstava bo tudi vizualno zanimiva; njena scena je namreč zelo funkcionalna z raznimi premičnimi elementi na kolescih. V ozadju se bodo vrteli filmski posnetki, predokus katerih je mogoče spoznati na spletni strani www. sedej. org.
Jasmin Kovic nam je zaupala, da še pričakujejo večje platno, na katerem se bodo zvrstile projekcije televizijskih prizorov. Na dnu odra bo projekcija mesta, vidnega s stanovanjskega balkona. Za hitro menjavo scene, ki bo poudarjala dinamičnost igre, bodo uporabili dve statistki. Sceno je izdelal Jože Napotnik, ki vselej skrbi za poslikave na števerjanskem festivalu narodno-zabavne glasbe, je pa tudi sodelavec ljubiteljske skupine
Studenec v Domžalah. Jan Leopoli, režiser televizijskih prizorov, nam je zaupal, da so imeli nekaj težav s sestavo kulisarije in z vzpostavitvijo globine odrskega prizorišča ter raznimi odrskimi napravami, pa še sprednje platno je pod vprašajem. Žunanje posnetke so uresničili pri Eda centru v Novi Gorici, enega pa v industrijski coni v Solkanu; za prizore v notranjščini so izbrali števerjanski oder. Uporabili so projektor za scene iz televizijske oddaje CNN in angleškega spikerja (!). Tehnično je predstava za gledališke ljubitelje brez tovrstnih izkušenj kar težak zalogaj. S Hijacintom Iusso, snemalcem TV prizorov, ki prvič sodeluje s števerjansko Dramsko družino, je zelo lepo delati, ker je natančen, je dejal Leopoli. Za izdelavo tehničnih podrobnosti pa je bila odgovorna lepa, navdušena skupina.
Poleg že omenjenih ustvarjalcev pri predstavi sodelujejo Franko Kovic, izdelava scenskih rekvizitov; Snežiča Černič, svetovalka za kostume; Janez Terpin, tehnični vodja; Vasja Križmančič, tehnični svetovalec; Marko Lutman, oblikovalec luči; šepetalka Katja Dor-ni. Igrajo: Nikolaj Pintar, Tadej Lukman, mladi igralec iz Grgarja, dijak na gledališki gimnaziji v Novi Gorici, Marinka Černič, debitantka Monika Zajšek, Matej Pintar, Branko Terčič, Mihael Čorsi, Martin Komjanc, Ilaria Bergnach, Stefania Beretta, Liza Terčič ter igralci televizijskih posnetkov: Daniel Agbetiafa, Lucrezia Bogaro, Alessandro Frandolic in Anka Komjanc.
Obeta se vsestransko zanimiva predstava, nedvomno vredna ogleda!
IK
	n
	
Poslušajmo... z branjem
The Chieftains ft. Ry Cooder - San Patricio (Hear mušic, 2010)
V zgodovini lahke glasbe je, kljub oglaševalskim geslom, kar nekaj skupin, ki krojijo svoj žanr že skoraj pol stoletja. Prvič in drugič: obstaja glasba, ki vam zagotovo pomaga kot protistrup nepazljivemu in površnemu poslušanju, ki z ipod-izacijo muzike prežema današnji čas.
Predstavljam vam legende irske folk glasbe, ki so leta 1963 izdali prvo izmed svojih 34 plošč ter v petdesetih letih ponesli keltsko glasbo na vse konce “globalne	vasi”.
Chieftain je beseda, ki v irski galščini označuje klanovskega vodjo, kakor je simbolni vodja in leader skupine The Chieftains,	Paddy
Moloney. Svoje uillean pipes oz. irske dude je združil z violino Martina Faya, flavto Micheal Tubridyja, Seanom Pottsom s tin vvhistle oz. irsko kljunasto flavto ter Davidom Fallonom z irskim bobnom bodhran in tako irsko tradicionalno glasbo ponesel na nivo popularnih nagrad Grammy. Prejeli sojih šest, nominirani so bili osemkrat, v svoji zgodbi beležijo sodelovanja z režiserji, npr. Stanleyjem Kubrickom, z največjimi glasbeniki 20. stoletja, Madonno, Stingom, Artom Gartfunkelom, Sinead 0'Connor, celo z Erosom Ramazzottijem. Kot zanimivost naj omenimo, da so kot prvi “zahodni” bend že leta 1983 koncertirali na povabilo kitajske oblasti na Kitajskem zidu. Chieftainsi so orali ledino v gibanju vvorld mušic oz. glasb sveta, ki je ljudske in tradicionalne zvočne specifike svetovnih kultur prevedlo v globalni jezik sredi 80. let. Njihova zadnja plošča “San Patricio” je nov kulturni draguljček. Poslušati ga velja v miru s slušalkami. 71-letni Moloneyje povabil k sodelovanju slavnega producenta in kitarista Ry Cooderja, da bi čim boljše razkril namerno zamolčani košček ameriške zgodovine. Vojska ZDA seje leta 1846 vojskovala z Mehiko in v svoje vrste vključila San Patricios-e, irske emigrante, ki so zapustili svojo domovino zaradi “pomanjkanja krompirja”. Ti so se odločili za skok čez Rio Grande in za bojevanje v vrstah svojih revnih bratrancev, izkoriščanih, zatiranih in katoličanov, prav tako kot oni. Končalo se je slabo: San Patriciose so obesili in ožigosali za izdajalce: še ena temna lisa ameriške zgodovine.
Kljub zgodovinski tehtnosti plošča ni zatemnjena in žalostna, ampak je zanimiv glasbeni most med Dublinom, Mexico city-jem preko Galcev in Los Angelesa. Skupini The Chieftains je ponovno uspelo združiti irske dude, harmoniko in harfe s tolkali congas in guitarron-om. Sta ta svetova res tako oddaljena? V glasbenem smislu ne: v obeh deželah se preigravajo polke, mazurke in valčki. Izmed bogatih 19 skladb vsekakor predlagam “La iguana”, “Luz de Luna”, “The sands of Mexico” ter “Cancion Mixteca”. Moloneyju in Cooderju je spet uspelo izbrskati spomin in zgodovino prevesti v sedanjost. Keltske zgodbe na jugu Severne Amerike niso tako oddaljene od naših!
Jernej Šček