AÑO XXXIII (27). Štev. (No.) 12 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 21. marca 1974 ■ ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a «■■■■■ ■■■■■««■■■■! a» « n 39 Jugoslovanski Goebelsi in nove ustave „Operacija Keelhaul“ in angleško izmikanje „OPERACIJA KEELHAUL“ Kriza demokracije Dialog, ki je pred dnevi grozil spremeniti se v spor med ZDA in Zahodno Evropo, ker je bil odkrit, kakor še zlepa ne po drugi svetovni vojni med obema velikanoma, je znova razgalil dejstvo, da demokratični svet preživlja eno svojih najresnejših kriz v modernem času. Ne samo, da je medsebojno zaupanje z obeh strani Atlantika na najnižji stopnji, odkar so Arabci s petrolejsko krizo zasejali v Zahodni svet strah za obstanek, v samih zahodnih državah u-živajo vlade, dasi demokratično izvoljene, vedno manj zaupanja med svojimi državljani. Najnovejši primer so bile prav volitve v Angliji. Oba predsedniška kandidata, konservativec Heath in laburist Wilson, sta bila enako nepriljubljena, kakor je nedvomno pokazal rezultat volitev. Politična nestabilnost je postala v Angliji pravilo. Če skočimo čez Atlantik, ugotovimo podobna dejstva. Kanadi vlada Trudeau na čelu manjšinske vlade, v ZDA pa z afero Watergate ne vedo, ne tožitelji, ne obtoženci, kako se bo končala. Eno pa vedo vsi: politična nestabilnost se je vgnezdila v ZDA, ki za dolga desetletja (nekateri bi rekli nikdar več) ne bodo vzor demokracije ostalemu svetu. Upoštevane bodo samo kot vojaška ali gospodarska velesila, kakor je ZSSR, kjer demokracije narodi niso poznali tudi ne pred oktobrsko revolucijo. Ves latinski ameriški kontinent, z redkimi občasnimi izjemami, pa afriška in azijska celina, za demokracijo vedo le iz šolskih knjig. V političnem oziru so vse te dežele se povsem nerazvita področja. Demokracije pa seveda ni mogoče uvažati kakor industrijske izdelke. Zahodna Evropa, razen režimov v Španiji, Grčiji in na Portugalskem, ki pa so avtoritarni, politično životari s koalicijskimi vladami, katerih nekatere praktično sploh ne vladajo svojih dežel, kakor se npr. dogaja v Italiji. Razlag za tak položaj je nešteto. Najosnovnejša je, za tiste, ki še vedno žive iz polpretekle dobe, da je vsega kriva Moskva, sedaj deloma že tudi Peking ali v latinski Ameriki tudi Havana, kakor da bi bila vsega modernega zla na svobodnem zahodu kriva marksistična ideologija. Spet drugi prav tako enostransko trdijo, da so današnje vodilne osebnosti nesposobne za položaje, na katere so se povzpele odn. so jih potisnili strankarski politični stroji. Res je, da trenutno na Zahodu ni ljudi churchiljanskega ali degaulističnega kova, ki bi z magičnostjo svoje osebnosti privlačili množice, če izvzamemo morda argentinskega Perona, so pa namesto njih ljudje, ki verjetno bolje urejejo zapletenosti moderne družbe, kakor bi jih oni. Deloma iz strahu pred atomsko vojno, deloma po svoji lastni odločitvi, ti moderni politični tehniki obvladujejo umetnost ravnotežja vojaških sil in s tem preprečujejo nove svetovne vojne, ne morejo pa ustvariti ravnotežja ekonomskih sil, ker so pač, ujeti v mreže volilnih rezultatov, izročeni na milost in nemilost elementu, ki ga nihče ne more kontrolirati: neuravnovešenost človeške narave. In ker s tehničnim napredkom pohlep po tvarnih dobrinah vzporedno narašča, narašča z njim vzporedno tudi pohlep po oblasti. In v tem je kriza današnje demokracije, kriza današnjega svobodnega Zahoda. V poduhovljenju je rešitev. P. F. Mesece in mesece je bilo trobentanje in bobnanje širom Jugoslavije, da se pripravlja nekaj čudovitega, nekaj novega, nekaj kar človeštvo doslej še ni poznalo: nova jugoslovanska ustava in nove ustave posameznih republik. Nastopali so Goebelsi v novi izdaji in skušali prepričevati, da je črno belo in belo črno. Vsako zborovanje so uporabili razni Dolanci, Šetinci in Popiti in podobni gromovniki ter hoteli prepričevati, kako gre vse lepo in da bodo nove ustave nekaka široka vrata skozi katera bodo „samoupravljal«“ stopili v socialistični (pravilno komunistični) raj. Temeljni poudarek je bil vedno isti: Zveza komunistov je glavna in edina odločilna sila. Mnogo izjav v teh govorih je bilo takih, kakor bi se govorniki norčevali iz dejanskega stanja, resnice in ljudi. Klasični primer posnemanja Goebelsa je bil govor Staneta Dolanca v Kraguljevcu 17. februarja ob srečanju samoupravljalcev „Rdeči tabor“. Ob dejstvu, da v Jugoslaviji vlada izključno le diktatura komunistov in ni sledu o kaki demokraciji, ter so dosledno teptane osnovne človeške pravice, je Dolanc med drugim dejal: „Zakaj zanikavajo te naše uspehe? Zanikavajo jih in napadajo našo samoupravno družbo z več strani, z leve in desne zato, ker je Jugoslavija postala najsvetlejši zgled resnične demokracije v sodobni človeški družbi, pravih medčloveških odnosov. Jugoslavija je postala na jsvetlejši zgled družbe, v kateri se ustvarja tak družbenopolitični sistem, ki človeku resnično daje možnosti, da neposredno odloča 6 tem, kakšne družbene odnose bo navezoval in kako bo v njih ravnal. Tak zgled začenja bosti v oči najbolj reakcionarne politične sile v sodobnem svetu. Zahteva po sodelovanju v upravljanju, v odločanju ni več zgolj neka jugoslovanska posebnost. Zahteva po sodelovanju pri sprejemanju temeljnih od- „Frankfurter Allgemeine Zeitung“ je pred kratkim objavil sledeč komentar: Na osnovi novega zakona za zagotovitev državne varnosti je skrb za o-hranitev „sistema, ki je določen po jugoslovanski ustavi“, odslej prenesena tudi na „družbene organizacije“ — torej v prvi vrsti na komunistično partijo — in na posamezne jugoslovanske državljane. S tem naj bi bila, tako se glasi v poročilu uradne jugoslovanske novinarske agencije Tanjug, nanašajočem sc na novi zakon za zavarovanje ustave, „državna varnost prvič v Jugoslaviji zasnovana kot funkcija družbenega samoupravljanja.“ Zvečanje vseh naporov za zavarovanje jugoslovanskega političnega sistema utemeljujejo s „posebnim zemljepisno-političnim položajem dežele“, ki naj bi postala „stalna tarča tujih tajnih policij in sovražnih emigrantskih organizacij“. Seveda pa zadolžuje novi zakon no Tanjugu posamezne državljane tudi k prizadevni budnosti nasproti „spletkam sovražnikov samoupravljanja znotraj dežele.“ Z drugimi besedami izraženo, bodo odslej v Jugosalviji tudi z zakonom spet vpeljali, kar se je po drugih „socialističnih državah“ vsekakor najbolje izkazalo: prvič, da so državljani zadolženi za nadziranje' dejavnosti svojih sosedov in bližnjikov, in drugič, da bo vohanje za dejanskimi in možnimi sovražniki države ali ustave ne le, kot dru-gie, stvar policije in sodišč, marveč stvar „družbenih organizacij, družbenopolitičnih občestev in njih organov prek neposrednega sodelovanja in posvetovanja. Na ta način postajajo ukrepi za samoobrambo (proti državnim sovražnikom) sestavni del samoupravljanja ločitev o družbenih odnosih postaja čedalje pomembnejša v sodobnem političnem svetu, tako v Evropi kot v Ameriki in v Latinski Ameriki ter v Afriki in v Aziji, skratka postaja deviza sodobnega človeka, postaja deviza sodobne družbe. Prav zato je Jugoslavija postala tarča reakcionarnih sil na svetu. Te sile iščejo oporišča tudi v naši državi, skušajo izrabiti težave, konflikte, ki nastajajo tudi v sami naši socialistični samoupravni družbi, saj tudi naša družba ni družba brez konfliktov, tudi v njej se objektivno porajajo vzroki za konflikte, različni po kvaliteti in različni po vsebini. Zato tudi tisti v naši državi, ki stopajo v opozicijo ne le proti Zvezi komunistov, marveč tudi proti interesom delavskega razreda Jugoslavije, poskušajo s svojimi stiki s tujino tako ali drugače razvrednotiti to, kar je pri nas uspelo.“ Ni dvoma, da so nad temi Dolančevimi ugotovitvami strmeli celo najbolj zvesti partijci. 21. februarja je Zbor narodov v Beogradu sprejel novo ustavo Jugoslavije. Bili so navzoči tudi predstavniki raznih poslaništev, uradna agencija Tanjug pa poimensko navaja od tujih gostov Raula Castra iz Cube, Altami-rano, tajnika čilenske socialistične partije in naj ožjega sodelavca Allendeja, in šerifa Bel Kasena, iz Alžira, predstavnik Narodne osvobodilne fronte. Tanjug poroča tudi, da je novo ustavo pozdravljalo „nekaj tisoč Beograjčanov“, po naročilu partije pa je bilo slišati ladijske sirene, topovske salve itd. V istih dneh so bile sprejete tudi nove republiške ustave. Ljubljansko „Delo“ je hotelo prikazati navdušenje „delavskih množic“ v slikah. Toda na obrazih ni videti navdušenja, pač pa dvom, utrujenost in nezaupanje. Vse to pa upravičeno. znotraj podjetij, družbenopolitičnih organizacij in državnih organov. Vsem tem bodo organi, katerih naloga je državna varnost, nudili pri organizaciji samoobrambe strokovno pomoč,“ se dobesedno glasi. Kot dejavnosti, za katerimi je treba vohati in ki so torej prepovedane, predvideva novi zakon — vedno po Tanjugu — tiste, ki ogrožajo „neodvisnost, ozemeljsko nedotakljivost dežele in njeno obrambno pripravljenost.“ Poleg tega je bilo uvedeno tudi ugotavljanje „spodkopavanja“ (ki ga more biti nekdo kriv že s tem, da izrazi svoje mnenje): „spodkopavanje oblasti delovnega razreda, spodkopavanje samoupravljanja, spodkopavanje bratstva, enotnosti in enakosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, prav tako kot druge dejavnosti, ki spodkopavajo sistem, ki ga določa ustava.“ (Frankfurt, 15. 1. 1974.) Tako zahodnonemški dnevnik. Novi zakon je proti človekovi vesti: brez ozira na to, kakšen pekel bi medsebojno denunciranje (ki se že samo po sebi vsakemu poštenjaku upira) doma ustvarilo, je treba reči, da ne bi bilo pošteno ovajati ljudi za ohranitev sistema, ki si ga narod ni nikdar svobodno izbral. Novi zakon je tudi proti Splošni deklaraciji človekovih pravic Organizacije združenih narodov (1948), ki jo je podpisala tudi Jugoslavija in kjer med drugim stoji: „Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, pravico, da zaradi svojega mišljenja ne bo nadlegovan, in pravico, iskati, sprejemati in razširjati, brez ozira na meje, sporočila in ideje s pomočjo kakršnegakoli sredstva izražanja.“ N. L. Te dni je izšla v založbi Devin Adair knjiga znanstvenika na Standford univerzi Julija Epsteina z naslovom: „Operation Keelhaul — the Story of forced repatriation. Knjiga je sad dvajsetletnega študija o prisilni repatriaciji dveh milijonov protikomunistov po drugi svetovni vojni, podprta z neštetimi dokumenti. Pisatelj, ki živi v Palo Alto ■— Kalifornija, povdarja v svoji knjigi, da glavni povzročitelj enega izmed najtežjih zločinov v človeški zgodovini proti najbolj osnovnim človeškim pravicam in proti vsem obstoječim mednarodnim zakonom niso bili nacisti ampak vojaške oblasti Zapa-da. Žrtve tega zločina niso bili samo vojaki in civilni begunci, ampak celo nebegunci, od katerih se nihče ni boril proti Zaveznikom. Edini njih greh je bil, da so bili protikomunisti. Na podlagi jaltskega dogovora so vojaške zavezniške oblasti izdale povelje pod šifro „operacija Keelhaul“, ki predvideva prisilno repatriacijo. V Evropi je bilo anglo-ameriški vojski naročeno, da morajo vse one, ki bi se repatriaciji ustavili, postreliti. Kot so slovenskim domobrancem zatrjevali, da jih peljejo v Palmanovo v Italiji, so tudi 900.000 ruskim vojakom generala Vlasova, ki so ob koncu vojske podpirali podtalno gibanje proti Nemcem na čehoslovaškem obljubili, da ne bodo nikoli izročeni sovjetom. Ko so ti spoznali prevaro, so si mnogi vzeli življenje, nekatere so Zavezniki postrelili, mnoge nečloveško pretepali, med hrano pa so jim mešali razna mamila. Da spopolnimo sliko, ki nam jo da pisatelj, naj pripomnim, da so tej žaloi-gri prisostovali na Koroškem tudi naši begunci. Po pripovedovanju pok. kanonika dr. Kraljiča, so matere svojo malo deco metale v reke, da ne bi prišli v roke sovjetski vojski; pravoslavnim škofom-beguncem niso ustregli niti zadnji skromni želji, da bi jim dovolili par ur, da se pripravijo na smrt. Pisatelj je odkril dokument čisto slu- Član Narodnega odbora dr. Peter Urbanc se je s pismom z dne 10. novembra lanskega leta obrnil na Britansko Visoko Komisijo v Ottawi, v katerem čajno. Pregledoval je v vojaški knjižnici Alexander, Va. material, ki obravnava pokolj v Katynu. V seznamu knjižnjice je odkril, da ista hrani dokument z naslovom: „Prisilna repatriacija sovjetskih državljanov — Operacija Keelhaul“. Ko je zahteval, da pogleda dokument, so mu odgovorili, da je ta dokument prišel pomotoma v seznam, ker je dokument strogo tajen, „top secret“. Posredovanje poslanca John M. As-bbroka iz Ohio ni uspelo. Tudi sodišče je njegovo zahtevo zavrnilo, edino sodnik najvišjega dvora William Douglas je glasoval proti odločitvi večine senata. The New York Civil Liberties Union je sedaj napravil novo tožbo, opirajoč se na zakon Prostost za ' informacije — Freedom of Information Act. Pravda visi trenutno pred apelacijskim sodiščem. Naj bo šteto v dobro Amerikancem, da zadeve ne zanikajo, ampak jo skušajo le prikriti, dočim angleško zunanje ministrstvo pred leti Socialnemu odboru v Rimu odločno zanikalo, da bi bil kdo prisilno repatriiran. Pisatelj zaključuje, da ta nikdar priznan in zato nekaznovan zločin še vedno zastruplja odnose med Ameriko in milijoni ljudi, ki živijo pod komunistično tiranijo. O žalostni usodi vrnjenih poroča Sol-ženicin v svoji knjigi „Otočje Gulag“: „Velika večina vrnjenih je umrla v prisilnih taboriščih. Kolikor jih je še ostalo, čakajo na smrt na skrajnem severu.“ Če primerjamo usodo teh nesrečnikov 7. vrnjenimi domobranci, je jasno, da so Tito in slovenski komunisti visoko nad-krilili okrutnega Stalina. Naj samo omenimo za zaključek, kaj misli Solženicin o tem zločinu in politiki Zapadnih zaveznikov: „Rooswelt in Churchill sta proslavljena v njunih domovinah kot zgled velikih državnikov. V ruskih ječah pa občudujejo njih kratkovidnost in neumnost.“ ZDA, 5. marca 1974 L — č. je prosil za seznam dvanajst tisoč Slovencev, prepeljanih iz Avstrije v Jugoslavijo v maju 1945. Dobil je odgovor, ki ga objavljamo v prevodu: MINISTRSTVO ZA OBRAMBO Northumberland House Northumberland Avenue London WC2N 5BP Gospod P. URBANC 1 Dalberry Place Willowdale, Ont. Canada Naša ref: OS8/D/2 Datum: 9. januarja 1974. Spoštovani gospod, V Vašem pismu, naslovljenem na Britansko Visoko Komisijo v Ottawi, ste prosili za kopijo seznama 12.000 Slovencev, prepeljanih iz Avstrije 'v Jugoslavijo v maju 1945. Obžalujem, da Vam mo{ram sporočiti, da čeprav arhiv, ki še obstoja za omenjeno dobo, vsebuje nekaj informacije v zelo splošni obliki o premiku številnih Slovencev med mnogimi drugimi podobnimi skupinami ljudi, pa je istočasno položaj precej zapleten in ni mogoče z gotovostjo identificirati skupine, ki io omenjate. Vsekakor sedaj ni seznama o zadevnih posameznikih. Omenjeni arhiv, ki je odprt in na razpolago javnosti v uradu Javnega arhiva «a Chancery J,ane, London WC2A 1LR, vsebuje zapiske britanskih vojaških formacij in edivic na tistem področju v tistem času v oddelku WO 170 ter dokumente Vrhovnega zavezniškega poveljstva v Italiji v oddelku WO 201. Navzlic rtrfc J obširnemu iskanju ni bilo mogoče najti nobenega voda,tka o doaodkn. ki aa omenjate v Vašem pismu, datiranem 10. novembra 1973 in naslovljenem na Vojni arhiv. S spoštovanjem E. 'Greenland Dept. Record Officer (Arm.y) Cakon ovajanja v Jugoslaviji PROTI ČLOVEŠKI VESTI DOKUMENT ANGLEŠKEGA MINISTRSTVA POLEMIKA MED ZDA I\ ZAHODAO EVROPO ZAVEZNIŠTVA NA DVEH STEBRIH Actividad antichilena en Ciaba Según informaciones recibidas de la Habana, se lleva a cabo una gran actividad en Cuba para entrenar comandos destinados a preparar operaciones contra el gobierno militar chileno. Parece ser que quien dirige esta operación es el antiguo senador Carlos Altamirano, secretario general del Partido Socialista, extremista notorio y amigo desde hace tiempo de Fidel Castro. El principal centro de entrenaimento se halla situado en la región de Yaguaj ay, a 300 kilómetros de La Habana. Pero otres comandos también se entrenan en los centros de guerrillas de Tamarino y Chambas, en la costa norte de la isla. Incluso se dice que Altamirano dispone de un avión panameño para poder llevar a Cuba a chilenos, mexicanos, nicaragüenses, bolivianos, peruanos, etc., deseosos todos ellos de reanudar sus servicios en la subversión. Estas actividades, conocidas por los soviéticos, fueron comentadas por Brezhnev en sus conversaciones con Castro, durante su reciente estancia en Cuba. Iz življenja in dogajanja v Argentini V zvezi z zahodnoevropsko več ali manj oportunistično in egoistično politiko, ki je prišla do vidnega izraza zlasti ob petrolejski krizi, je severnoameriški zunanji minister Kissinger v Wa-shingtonu dal več izjav, ki so močno odjeknile v svobodnem svetu, predvsem v Zahodni Evropi. Kissinger je izjavil, da ZDA ne nasprotujejo neodvisni evropski politiki, „nasprotujemo pa, kadar se ta neodvisnost spremeni v sovraštvo do ZDA.“ Kissinger je nadalje izjavil: „Rekel bi tudi, da največji problem, ki ga ima sedaj ameriška zunanja politika ni regulacija tekmovanja s sovražniki — za nami je generacija izkušenj o tem in z dvigi in padci jo bomo še naprej obvladovali. Toda, kako prepričati naše prijatelje, da so skupni interesi važnejši kakor samoljubje in da bo navidezna zmaga, po kateri segajo, prazna v atmosferi neprestanega boja in brezkončnega tekmovanja, to je vprašanje.“ Kissinger meni, da se Evropa še ni opomogla od prve svetovne vojne, ker da od takrat naprej evropsko prebivalstvo v večini držav ni nikdar povsem zaupalo svojim vladam. „Sedaj se poraja vprašanje ali so narodi Zahoda in Japonska, nasproti predvideni nevarnosti, sposobni sodelovati ali pa bodo delali kakor grške mestne državice vpričo Macedonije in Rima ter se med Sedem arabskih držav je v ponedeljek dvignilo petrolejski bojkot proti ZDA, in objavilo, da bodo dvignile petrolejsko produkcijo na višino lanskega septembra. To odločitev nameravajo te arabske države znova proučiti 1. junija t. 1. „z ozirom na razvoj na Bližnjem vzhodu.“ Arabci so si tudi privoščili pravo poniževanje zahodnoevropskih držav, ko so jih razdelili v prijateljske in sovražne države. Med prve so sedaj prišteli Zahodno Nemčijo in Italijo, ki so ju doslej smatrali za „nevtralni“ ter so jima zato bili znižali petrolejsko prodajo za 15 odstotkov. Nizozemsko pa so Arabci še vedno obdržali med „sovražnimi“ državami in je zato edina zahodnoevropska država, proti kateri še naprej izvajajo petrolejski bojkot. Kakor vedno pa tudi sedaj med A-rabci — kar ugaja Zahodni Evropi in ostalemu svobodnemu svetu — ni enotnosti. Sirija in Libija nista podpisali resolucije o dvigu bojkota ZDA in tudi ne nameravata dvigniti svoje produkcije. Alžir je sprejel resolucijo „samo pogojno,“ ni pa pojasnil, kako to misli. Ko' sedaj zlasti Saudijeva Arabija napoveduje znižanje cen petroleju, ker bo pognala svojo produkcijo v popoln seboj delile in tekmovale v razmerah, ki ne dopuščajo tekmovanja.“ Za Kissingerjehi je bil še ostrejši predsednik Nixon, ki je celo zagrozil, da bo odpoklical.ameriško vojsko iz Zahodne Evrope, če ta ne bo hotela sodelovati z Washingtonom. Zahodna Evropa je na te grožnje najprej reagirala tako, da so članice SET-a izročile Kissingerju na njegovem prehodu skozi Bruselj dokument, v katerem izjavljajo, da morajo ZDA sodelovati z Zahodno Evropo kot enake z enakimi in ne kot prve med enakimi, francoski zun. minister Jobert pa je minulo nedeljo izzvenel še bolj pomirjevalen, ko je izjavil, da „NATO stoji na dveh stebrih *-— na ZDA in na Zahodni Evropi.“ Istočasno je pozval Zahodno Evropo in ZDA, naj prenehajo s pikro polemiko, predno bi škodovala obema. „Upam, da se ne bo nihče v ZDA ali Evropi pustil ujeti v mreže prevelike polemike, ki bo samo škodila vsem,“ ie pozival Jobert. Poudaril je, da Atlantsko zavezništvo enako zavisi od ZDA kakor od Evrope, njuni zunanji politiki pa morata vedno temeljiti na stalnem dialogu med obema kontinentoma. V Bonnu pa so se medtem pojavile sumnje, da hočejo ZDA in Anglija potisniti kanclerja Brandta v vodstvo evropske skupnosti proti Franciji, česar pa Brandt noče. obrat pa se nekateri zahodni gospodarstveniki in finančniki, zlasti iz držav, ki tudi imajo petrolej, kakor so Venezuela, Perú, Argentina, bojijo, da bi Arabci poplavili svetovni petrolejski trg s ceneno nafto. Vsi upi, ki so jih ti gospodarstveniki stavili na visoke petrolejske cene, bi bili uničeni. ZSSR in Kitajska Britanski vojaški strokovnjak in komentator A. H. S. Candlin je v Londonu izjavil, da sta ZSSR in Kitajska na svojih mejah v minulem letu nakopičili toliko vojnega materiala v moštvu in orožju, „da ni mogoče predvidevati drugega, kakor da bo lahko že to poletje med njima izbruhnila vojna.“ Candlin poroča, da si trenutno stoji nasproti 60 sovjetskih in mongolskih divizij „v polni bojni obremi“ in 140 kitajskih divizij. V vojaški reviji Army Quartery Candlin piše: „Sovjetski oddelki, zlasti tisti na mandžurski in mongolski meji, so bili razpostavljeni v strogo ofenzivni obliki. Nakopičili so ogromne količine munici-je, nafte in vseh vrst orožja na sov- Meelnarodni teden ŠVICA je sporočila svojemu veleposlaništvu v Moskvi, naj izda vizume' družini izgnanega Nobelovega nagrajenca Aleksandra Solženicina. POLEG drugih ameriških produktov je pred dobrim letom prodrla v ZSSR ameriška pijača Pepsi Cola. Dva dni pred Kissinger j evim prihodom v Moskvo 22. t. m. pa bodo začeli v ZSSR producirati tudi ameriške cigarete Philip Morris. PO 29 LETIH se je s Filipinov vrnil na Japonsko 52-letni Onoda, ki je ves ta čas vztrajal kot japonski vojak na Filipinih, ker ni verjel, da se je druga svetovna vojna končala že leta 1945. V Tokiju so mu priredili bučen sprejem ter se ves civilizirani svet čudi Japoncem, kako da se še niso znebili militaristične mentalitete. POMPIDOU, ki se je mudil na kratkem obisku pri sovjetskem diktatorju Brežnjevu, je po vrnitvi v Pariz izjavil, da ga Brežnjev ni prepričal o nujnosti evropske vrhunske konference, s katero naj bi zaključili evropsko varnostno konferenco. Kremelj naravnost hlepi po 35. članski vrhunski konferenci, da bi z njo zapečatili obstoječe meje v Evropi. SOVJETSKA OKUPACIJA JUGOSLAVIJE? BERLIN — Sovjetska vojska je' zaprla južno področje Vzhodne Nemčije, zaradi vojaških manevrov blizu češkoslovaške meje, poroča za-hod m berlinski dnevnik Morgespost. Dnevnik poroča, da je informacijo dobil iz NATO in zaključuje z izjavo^ da Varšavski pakt preučuje okupacijo Jugoslavije v slučaju Titnve smrti. Zgornje' poročilo je agencija UP poslala v svet v nedeljo, 17. t. m. pred spopadom? jetski strani, zlasti lansko leto, za ravnotežje s kopičenjem orožja in drugega vojnega materiala na kitajski strani. Zaradi tolikšnega kopičenja na teh področjih in vzporednega krčenja sovjetskih vojnih sil na sovjetski zahodni meji, se je težko izogniti zaključku, da se sovjeti pripravljajo na spopad. Med tujimi opazovalci narašča prepričanje, da obstoja velika možnost •— če se izpolnijo gotovi notranji pogoji v ZSSR, — da bodo sovjeti napadli poleti 1974.“ Candlin je bil med drugo svetovno vojno v Indiji, pozneje pa v službi na zunanjem in obrambnem ministrstvu. Od 1963 živi v ZDA in se ukvarja z obrambnim študijem na Hudsonovem inštitutu. Revija Army Quartery je zanesljiv vojaški priročnik, ki ga izdaja britanska vojska. 'Pretekli teden, ko je nastopil interventor Duilio Brunello, je bil končno vsaj na videz rešen cordobski problem. Pravimo navidez, kajti atentati so se vršili še kar naprej, medtem ko uporni sindikati pripravljajo ofenzivo na tkzv. ortodoksne. Vzporedno z rešitvijo cordobske afere, pa se je zaostril položaj v Mendozi. Sedaj grozijo s politično sodbo guvernerju zaradi izrabljanja fondov državnega vinskega podjetja Giol. Po počitnicah, ko so bile v teh poletnih mesecih, pa se pojavljajo vedno številnejši problemi tudi na drugih področjih. Glavna delavska konfederacija trenutno sodeluje pri pogajanjih za povišice delavskih plač v „vrhunski“ paritetni komisiji z zastopniki podjetnikov in predstavniki državnega ministrstva za delo. Pogajanja so kaj naporna, kajti pritisk delavskih skupin na sindikaliste je vsak dan hujši. Cene so kljub zamrznitvi precej zrasle od zadnje povišice ob nastopitvi peronistične vlade lanskega leta. Sindikalni vodje so tako postavljeni med dva ognja. Po eni strani morajo ugoditi svoje zastopance, po drugi pa morajo te povišice uskladit' z gospodarskimi normami vlade, katere eden glavnih namenov je za vsako ceno preprečiti inflacijo. Vzporedno s temi pogajanji pa so tudi v številnih sindikatih na vrsti volitve novih predstavništev. Ni tajnost, da je uporni pero-nizem (levičarski) v zadnjih mesecih precej napredoval na položajih, in so liste JTP (Peronistične delavske mladine — uporne), zmagale v številnih delavskih okrožjih. Ni torej majhna skrb peronističnih sindikalnih vodij, kako prebroditi volitve, ki jim bodo za štiri leta (po novem sindikalnem zakonu) zagotovile vodstvo gremijev in njih nadzorovanje. Kjer pa se jesenski problemi najbolj odražajo, je gotovo na univerzi. Ob začetku novega leta je končno prišel čas normalizacije tudi vseučiliškim oblastem, ki so bile nespremenjene praktično od 29. maja lanskega leta (t. j. imenovane še za dobe predsed- nika dr. Campore). Vladni strategi so dolgo čakali z napadom na univerzo, pa dosegli, da je medtem v vseuči-1 iškem vodstvu prišlo do nasprotij, zlasti na buenosaireški univerzi. Tu so pred tedni dekani številnih fakultet nastopili proti interventor ju Villanuevi. Ta teden pa so odstopile vse univerzitetne oblasti, da olajšajo tkzv. univerzitetno normalizacijo. Ta dogodek, kljub nasprotnemu pričakovanju, v začetku ni povzročil reakcije študentov, in šele po nekaj dneh je prišlo do nemirov na posameznih fakultetah, zlasti na pravni, kjer je študentovski ambient najbolj politiziram ________ ZAKAJ SO BILI OBSOJENI? Republiški svet za prekrške SR Hrvaške je ugodno rešil dve pritožbi, ki zadevata versko dejavnost. V prvi so se pritožili Ante Skacič, Jakov Jelinič in Božena Jelinič (iz Šibenika), ki so bili lansko leto obsojeni na plačilo po 450 dinarjev kazni, ker so v sklopu priprav na zakon imeli nekaj predavanj o „Ljubezni in zakonu“, ne da bi prej vprašali za dovoljenje urad za notranje zadeve. V drugi pritožbi pa je sodišče razveljavilo obsodbo pazinskega duhovnika Alojzija Orliča, ki je bil kaznovan zaradi organizacije duhovnih vaj. Sodnik je namreč menil, da obiskujejo verouk samo nedorasli otroci, pa zato duhovnih vaj ne moremo imeti za katehetsko dejavnost Cerkve. V obeh primerih je republiški svet sprejel ugovore obtoženih strani. V razveljavi (za Šibenik) je rečeno, da spada „katehizacija med najosnovnejše o-blike delovanja verske skupnosti; ker pa so bila predavanja v cerkvenih prostorih, svet meni, da toženi niso storili kaznivega dejanja proti navedenim predpisom.“ Za Orliča pa so poudarili, da so v njegovi pritožbi „osnove, za prekinitev, postopka, ker v navedenem primeru ni kršil prve točke osmega člena zakona o kršitvi javnega miru in reda; saj gre za duhovne vaje, ki spadajo med verska opravila.“ Konec arabskega petrolejskega bojkota ZDA NIZOZEMSKO ŠE VEDNO BOJKOTIRAJO P. Fajdiga Dvanajst ur Koroške Pot s Tržaškega na Koroško prikliče' človeku v spomin dogodke, ki so tesno povezani z davno in nedavno zgodovino slovenskega naroda. Če se v spominih prepustiš še čustvom, potem ti je tesno pri srcu, ko se' vprašaš: „čemu je moralo biti tako?“ in na vprašanje ne najdeš odgovora. Komaj deset kilometrov iz Devina proti severozahodu že brzimo v avtomobilu skozi Doberdob. „Oj Doberdob“ neizogibno zazveni v ušesih, ko se skozi zaprto avtomobilsko okno ■— zunaj je oster mraz — človek ozre na desno proti stopničasti grobnici, zadnje počivališče in za trajen spomenik tisočem padlim na tem kraškem kosu sloyenske zemlje. Neštete ploščice, ki pokrivajo niše, nosijo imena slovenskih fantov in mož, ki so tam izgubili svoja življenja. Drug poleg drugega počivajo z italijanskimi vojaki, v smrti vsi enaki. Ali so bile njihove smrti zadostno opozorilo na brezumje vojne morije? Komaj dvajset let pozneje je italijanski vojak spet poskušal ponoviti zgodovino, a se mu je znova ponesrečilo. Novi tisoči življenj so šli v nič. Obletnico konca prve svetovne vojne proslavljajo še danes, vojne, za katero so trdili, da je bila vojna, ki naj konča vse vojne. Med razmišljanjem avto požira ki- lometre po prvovrstni avtocesti proti Vidmu. Prečkamo Sočo — kdo se ne bi spomnil na Gregorčiča! •— švignemo mimo Palmanove, ki vzbudi spomin na tiste majniške dni leta 1945 in na veliko prevaro: „Prepeljak. vas bomo v Palmanovo!“ Nekaj tednov zatem so strojnice kosile tisoče slovenskih vojakov, ne na bojišču v obrambo domovine; v kraške jame v domovin' je slovenski komunistični janičar podiral življenja svojih krvnih bratov, ki so se uprli go-spodstvu uvožene marksistične ideologijo. Drvimo mimo Vidma proti severu, dosežemo breg Tilmenta, na desni nas začno pozdravljati prvi vrhovi Beneške Slovenije: čampon (1710 m), še višji Lopič (1959 m) in že na križišču ob sotočju Bele in Tilmenta zavijemo na desno ob Beli mimo Rezije in na sever ob Dunajskem vrhu (1962 m) proti Pontebi. Smo na vratih v Kanalsko dolino, ozko, da se cesta in železniška proga drenjata druga ob drugi, izogibajoč se kristalno čisti Beli, skozi mnoge predore. Vrhovi so zasneženi, belijo se v prvem jutranjem soncu. Med Uk-vami in žabnicami se vzpenja proti sv. Višarjem žičnica. V kratkih minutah je romar na vrhu, če si izbere to nero-marsko vozilo. Toda mnogi prileten ver- nik se sedaj lahko priporoči Materi božji v njenem hramu tam v vrhovih za srečo v življenju in smrti. Še nekaj minut in vozimo skozi Trbiž. Onstran mesteca, ki se prebuja iz poznojesenske noči v mrzlo jutro, je obmejna stražnica. Steklo na avtomobilskem oknu zavrtimo navzdol, da pomolimo stražniku potne liste, ki jih brezbrižno pogleda in vrne. Brecelj niti ne prestavi v drugo in smo že na avstrijski strani meje. Prizor s potnimi listi se ponovi. Zdrknemo navzdol proti Podkloštru, na koroško stran. Dve razliki med italijansko in avstrijsko pokrajino sta takoj opazni. Klima na koroški strani je ostrejša, mraz s severa in vzhoda se ustavi ob Karavankah in Karnskih Alpah, ki mu ne pustijo na jug. Pokrajina je rahlo zasnežena, vrhovi pa so že odeti v debelo snežno odejo. Druga razlika so ceste. Nekaj metrov naprej od avstrijske obmejne stražnice že čutimo v avtomobilu, da kolesa več ne tečejo neslišno, kakor prej. Tudi moderna avtocesta med Celovcem in Beljakom, ki smo jo prevozili ob vračanju mimo Vrbskega jezera, ni enakovredna italijanskim avtocestam. Dogovorili smo se, potniki v avtu, da bomo na Koroškem, kjer koli, govorili in vpraševali samo slovensko. Saj smo na slovenski zemlji! Zanima nas položaj, zanimajo razmere, zanima nas slovenstvo, tu v zibelki slovenstva. Vozimo mimo Baškega jezera, ki se zavito v tančico jutranjih megla skriva na naši levi. Iz dimnikov vaških hiš v Bačah, Ledincah in Malencah se zvija bel dim proti jasnemu nebu. Gospodinje kurijo peči, da bo toplo v hiši. Zahoče se nam toplega čaja, zato ustavimo pri prvi gostilni ob prazni cesti. Vstopimo. „Dobro jutro!“, je glasen naš slovenski pozdrav v obširno gostinsko sobo, z lesenim podom, nizkim stropom, dolgo klopjo ob steni in robato mizo ob njej. V peči prasketajo grče, prijetno toplo je v prostoru, a zatohlo, kakor da že dolgo niso odprli majhnih oken in ga prezračili. Skozi nasprotna vrata se nezaupno prikaže mož, Iz obraza mu beremo, da ni gotov, če je res slišal slovensko besedo in tudi ne, če sme slovensko odgovoriti. Zato molči, da smo prisiljeni še enkrat pozdraviti: „Dobro jutro! Imate čaj?“ Počasi, boječe, še vedno premišljujoč, vendar iztisne v slovenščini: „Kol ko vas je?“ „Za tri,“ potrdimo. Brez besede se obrne in čez nekaj trenutkov je vroč čaj z rumom v kozarcih na mizi. Ugotavljamo, da je gostilničar še vedno prepričan, da je najvarneje, če molči. Tako slovensko glasni gostje so mu sumljivi. Odštejemo drobiž in se spet slovensko poslovimo od vase zaprtega moža. Je mar tak njegov značaj, ali ga je takega napravilo življenje krutih izkušenj? Ni bilo treba prevoziti dober kilometer, ko smo na križišču in ker ni prometnega znamenja, smo prisiljeni vprašati prvega prišleca, katero pot drži v št. Jakob v Rožu, nekaj kilometrov severno od Podroščice’, kjer so Angleži pred 29 leti izročali slovensko narodno vojsko Titovim krvolokom v oblast. Ustavimo avto in počakamo kmetico, ki nam prihaja po zmrzli cesti nasproti. „Dobro jutro! Katera pot vodi v št. Jakob?“ se slovensko glasi Brecljevo vprašanje. Daši na cesti levo in desno ni nikogar, se dobrodušna kmetica srednjih let ozre na obe strani, predno pritajeno odgovori, tudi slovensko:„Ti-sta, v desno!“ in se podviza, da bi ji ne bilo treba več odgovarjati. Opazimo njen strah, ko se spet ozira po cesti navzgor in navzdol in poženemo avto, da jo rešimo more. Brzimo skozi Sveče, Bistrico v Rožu, v št. Janžu pa se ustavimo sredi vasi, da vprašamo za cesto, ki pelje proti znamenitemu Boroveljskemu mostu čez Dravo. V Št. Janžu sredi vasi, med hišami na ozki cesti, je za moža, ki ga ustavimo, da ga vprašamo, položaj še mučnejši. Ker vprašujemo slovensko, tu sredi vasi, se ne bo mogel izogniti posledicam, če bo odgovarjal slovensko. V vseh sosednjih hišah ga bodo slišali. Morda je ravno hiša, ob kateri smo se ustavili, dom avstrijskega šovinista. Skloni se Pričetek slovenskih sol Za nedeljo popoldne, 10. marca 1974, povedal, da gre zasluga za to uprizo- je učiteljski zbor Zedinjene Slovenije povabil otroke vseh slovenskih osnovnih šol iz Buenos Airesa na slovesno skupno slavnost v Slovenski hiši v Buenos Airesu, ki je za vse te šole pomenila slovesen pričetek novega šolskega leta 1974—-75. Obenem s šolarji so bili povabljeni tudi njihovi starši in vsi prijatelji naših osnovnih šol. Sveto mašo je daroval msgr. Anton Orehar, pri kateri so brali mašna berila člani učiteljskega zbora. Po evangeliju je mašnik imel cerkveni nagovor in je evangeljski nauk uporabno prikazal otrokom v luči šolskega življenja. Če bodo otroci v šoli spali, t.j. če ne bodo verno sledili pouku, konec šolskega leta ne bo uspeha in jih znanje, ki bi si ga morali nabrati ¡med letom, ne bo duhovno obogatilo. Uspeha pri pouku pa tudi ne bo, če starši ne bodo sodelovali s šolo. Starši, ki menijo, da bo njihova vzgoja nadomestila šolo, so v zmoti, če sami doma z otroki ne govorijo slovensko, se otroci samo v šoli ne bodo zadosti naučili materinščine. Isto je z versko vzgojo. Če starši sami ne žive živega krščanskega življenja in doma z otroki ne molijo, če sami ne zahajajo k slovenski maši, kako naj od otrok pričakujejo, da bodo molili in hodili v cerkev? Zato naj hodijo z otroki k slovenski maši in z lastnim zgledom dajejo otrokom pobudo za živo krščansko življenje. Po sv. maši so šolarji z zastavami v parih odšli v dvorano Slovenske hiše in za njimi, vsi udeleženci in jo do kraja napolnili, čakala jih je — ne kratka igrica, temveč že kar prava igra, napisana prav za slovenske otroke, Desetnik in sirotica (napisal jo je A. Lovšin nekako pred petdesetimi leti in je baje izšla v tisku 1. 1926.) Otroška igra ali vsaj „igrica“ je že nepogrešljivi del vsakoletnega slovesnega pričetka slovenskih osnovnih šol in jo navadno pripravi vselej druga krajevna šola. Letošnjo je ramoška in jo je režirala nje učiteljica Anica Šemrov. Kot smo brali, jo je ista skupina igrala že v letošnji počitniški koloniji v Cordobi. Pisatelj je združil v ti igri dva narodna motiva: usodo desetnika, tj. po rojstvu desetega otroka v družini, ki mora zapustiti starše, brate in sestre ter oditi po svetu iskat svojo srečo, in nemilo usodo sirotice s hudobno 'mačeho. Pisatelj je zgodbo obeh dramatsko razširil in jo postavil v naročje triglavskih vrhov. Zgodba je preprosta, pa se vendar kar napeto razvija. Njen svet je pravljičen, svet gorskih vil in gorskih pritlikavcev, divjega moža itd. Igra je za otroke lahko umljiva (a nekateri otroci so vpraševali, kaj je „mačeha“), vendar v vzgojnem pogledu včasih malo dvomljiva. Potrebna bi bila pred igro kratka razlaga. Pred predstavo je stopil na oder šolski referent ZS France Vitrih, pozdravil mlado in starejše občinstvo in ritev ralnoški šoli, predvsem pa gdč. Anici Šemrov, ki je igro režijsko pripravila. Povedal je tudi, da so otroci počitniške kolonije v Cordobi poslali božična in novoletna voščila prijatelju slovenskih šolskih otrok v Argentini, ki je otrokom z veseljem odgovoril. Njegovo pismo je prebrala neka učenka: „Včeraj, to je 4. februarja, sem sprejel pisemce mladih, ki so počitnikovali v Cordobskih hribih. Neznansko sem bil vesel, da ste se me spomnili in mi poželeli srečno in zdravo novo leto. Ker ne vem, kako bi se vam in mladim prijateljem zahvalil, pošiljam to pisemce vam z iskreno prošnjo, da bi se v mo-jern imenu zahvalili vsem. Morda jih srečam drugo leto, če ostane zdravje z menoj in v družini. Rad bi jim povedal, da veliko mislim na mlade ljudi iz Argentine, veliko mislim na slovenske šole in prosim Boga, da bi vsi ti mladi nikdar ne pozabili slovenske besede in da bi jim bila še ljubo, ko nas že ne bo več. Tako tnalo še imamo od starega, naj bi nam vsaj beseda še o-stala. Tudi jaz želim, da bi v tem letu rasli v znanju in v ljubezni do vsega, kar je Bog ustvaril in nam daroval. Srečen bom, če se bomo mogli spet srečati. Z lepimi pozdravi vsem vaš vdani Karel Mauser“ Zatem se je zagrinjalo odprlo in začela se je razvijati igra na odru. Otroci kar niso mogli pričakati začetka in so že, ko je pozvonilo k začetku, zagnali nazarenski krik veselja. Nato je bil popoln mir do kraja dejanja. To se je ponovilo pred vsakim dejanjem, na koncu pa kar ni bilo konca hvaležnega ploskanja. Že sama scena je očarala mlade gledavce: triglavske gore z zeleno in cvetočo gorsko jaso. Scenske spremembe so bile tri (dejansko dve); 'v tretjem dejanju je bila črta, le z majhno spremembo v sceni (vhod v gorsko cerkvico). Vse scene je mojstrsko ustvaril g. Franc Vresnik. Igralo je nad 40 otrok. Vsak se je potrudil, da je svojo vlogo odigral po svojih močeh. Desetnika je junaško podal Milan Magister, ljubko in naravno je igrala sirotico Alenka Magister. Za mačeho bi kdo mislil, da jo je igrala kaka starejša ženska, pa jo je le mlada Mari Makovec. Lahko bi bila bolj huda in zlobna, pa to ni v njeni nežni (Marini) naravi. Njeni hčerki — giz-dalinki —- sta dobro odigrali Klavdija Malovrh in Tinka, Loboda, Marjan Loboda (ml.) je kar krepko prikazal hudega divjega moža z gorjačo. Prav tako Avguštin Peter županovega klicar-ja. Prijetno iznenadenje sta bila mež-nar (Gregor Hribar) in pritlikavec,, ki pride „mežnarčka“ klicat. Ljubke so bile vile, lepo so plesale svoj kolo in pele, zlasti še njihova vodnica Irena Lobodai Omeniti je treba še dva pomočnika, LJUBLJANA ■— Pred dvanajstimi leti ustanovljeni pihalni kvintet RTV Ljubljana, ki ga sestavljajo Jože Pogačnik, flavta, Božo Rogelja, oboa, A-lojz Zupan, klarinet, Jože Falout, rog in Jože Banič, fagot, je izredno kvaliteten. To, kar je Slovenski oktet za vokalno glasbo, je pihalni kvintet za uveljavljanje resne instrumentalne glasbe. Čeprav so nekateri ob ustanovitvi kvinteta izrazili pomisleke, da je ta zvrst glasbe primerna le za glasbeno izobražene, so ovgrli poslušalci sami, ker vedno napolnijo koncertne prostore. Razumevanje v to panogo pa tudi primerno utre flavtist Jože Pogačnik s primernim komentarjem pred vsako izvajano skladbo. Samo v zadnjih petih letih je imel kvintet nad 70 nastopov, lani je imel poleg tega še 18 koncertov za šolarje. Kvintet je nastopal v mnogih krajih Slovenije, pa tudi v zamejstvu je že nastopil. „Železni“ program kvinteta so plesi iz 18. stoletja pa Mozart, Haydn, Rossini, Milhaus, Himde-mith ter slovenski skladatelji Krek, Osterc, Petrič, Škerjanc, Šivic, Wein-gerl. LJUBLJANA — Trio Lorenz je pred kratkim spet nastopil v Rimu v Avditoriju Gonfalone. Ta tretji nastop Tria Lorenz v Rimu, v kratkem razdobju, dokazuje, da Trio postaja v rimskem glasbenem življenju iskana umetniška skupina, ki se predstavlja tako s klasično kot moderno glasbo 20. stoletja. LJUBLJANA ■— V galeriji „Ars“ so odprli 18. februarja dvojno razstavo: Valentin Scagnetti je razstavil nekaj izrednih ilustriranih v zgodovinskem duhu aranžiranih rokopisov Prešernovih Poezij, medaljer Dremelj pa dve plaketi z osebno zamišljenim likom Prešernovim. Istočasno je razstavljala tucat skulptur Vlasta Zorko-Tihec, s katerimi se kaže umetnica predvsem kot pripadnica nepredmetnega kiparstva. LJUBLJANA — V sredo, 6 marca, se je sestala komisija za verska vprašanja SR Slovenije pod vodstvom novega predsednika Rudija Čačinoviča. Na seji, kjer so obravnavali razmerje med družbo in katoliško cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi, je bil prisoten tudi dosedanji predsednik komisije, Pavel Bojc, bivši jug., poslanik v Buenos Airesu. TOLMIN — V zadnjih 80 letih se ie na Tolminskem zmanjšalo število prebivalcev za tretjino. Sedaj živi na Tolminskem okoli 20.000 oseb, a od teh je skoro polovica zaradi starosti nesposobna za delo. Sedaj modrujejo, kako bi ustavili razseljevanje Tolminskega; ljudje pa pravijo, da modrovanja ne potrebujejo, ampak hitrih in uspešnih ukrepov, predvsem pa denarja za gospodarski razvoj. do okna in nam pritajeno odgovori — slovensko. „Zbogom, in dobro se držite!“, je naše slovo — junaku! Njegov rod je pretolkel Franca Jožefa, je preživel medvojno Avstrijo, je prebil Hitlerja in sedaj on prenaša „nevtralni“ Dunaj. Stoletja tujega gospodstva še niso končana. Do kdaj? „Dobro se držite-!“ mu še enkrat zakličemo v bodrilo. Kljub navodilom zavijemo v napačno smer in se znajdemo na cesti proti Podljubelju. Tu sem se je pred 29 leti valila množica mož, žena in otrok, pa slovenska narodna vojska, v svobodo. Ljubeljski prelaz je zarezan v Karavanke. Prav tako bi lahko sprejel nazaj v domovino množice mož, že-na in otrok, če bi tam bili svobodni. Obrnemo nazaj na sever. Nekaj minut in pred nami je Most. Da, z veliko začetnico! Tu je slovenska narodna vojska še zadnjič potolkla Titove komunistične partizane, pred očmi Angležev, ki so s svojih tankov mirno opazovali obračun dveh ideologij. Logično, da je podlegla nesvoboda. Most se je na stežaj odprl v svobodo. Drava se vali na vzhod, kakor se je ob tistih zgodovinskih dogajanjih, vedno naprej in naprej teče, kakor dnevi in meseci in leta. Cesta se dvigne na drugem bregu onstran Mostu na levo, zavije nato na desno. „Tu smo odlagali zmagovito orožje, ali se spominjaš?“ „Kako da ne, v zaupanju smo ga odlagali.“ Trata na položni rebri je zelena. LJUBLJANA — V nedeljo, 24. februarja, je pri popoldanski maši v Lju- bljanski stolnici nadškof Pogačnik blagoslovil nov križev pot. Zamislil in izdelal ga je akademski slikar in kipar France Gorše. Delo je pravo nasprotje prejšnjega velikega križevega pota, vendar zelo v slogu našega časa in hitro pritegne. Figure so nekaj manj kot pol metra visoke in v njih prevladuje moč duha. LJUBLJANA —- S slovesnim bogoslužjem, ki ga je vodil nadškof Pogačnik, se je 22. februarja končal v ljubljanski stolnici letošnji, že četrti tečaj za organistinje in organiste. Med 86 udeleženci —■ število raste iz leta v leto — so bili poleg ljubljanskih in koprskih navzoči tudi organisti iz mariborske škofije. AJDOVŠČINA — V ajdovski občini je precej šol moralo zapreti vrata, ker ni otrok. Zaprli so šole v Ložicah, na Slapu, na Kovku, v Podragi, Ložah, Planini in v Stomažu! Le v dveh od teh šol še stanujejo ljudje, ostale pa zapuščene samevajo in so zapisane počasnemu razpadanju. Umrli so od 16. dA 26. febr. 1974 LJUBLJANA: s. M. Benjamina A-lojzija Jager, šolska sestra, 82; Frančiška Gašperin r'. Podgoršek, 86; Alojzija Štrukelj; Ivan Herak, up.; Teodora Werne, up. učit., 88; Franc Rito-nja, up. zidar; Franjo Pevec; Ivanka Mereun r. Škerlj; Stanko Jeraj, up.; Marija Prezelj r. Falatov; Franc Kranjc, up. pravnik in kor. borec, 83; Maks Hrovat, up. strojni monter, 80; Pavla Preželj r. Ojsteršek; Franc Bokalj, so-boslikar; Tone Brezovšek, 57, up. mizar; Janko Umnik; Vladko Majhen, (pokopan v Mariboru) ; Anton Tomažin, up.; Nace Majcen; Terezija Hlebš r. Čerin; Franc Pichler; Franc Ravnikar, 88, up. Mestnega vodovoda; Franja Finžgar r. Tratnik, 83; dr. Živko Šifrer, samostojni svetovalec skupščine SR Slovenije; Maks Fajdiga, up.; Jože Zalar, 79. RAZNI KRAJI: Štefka Potkoniak r. Ajdnik, učit., Poljčane; Katarina Gornik r. Štefanič, Suhor; Amalija Krašovec r. Naprudnik, 80, Griže; Jože Kaker, prom. nesreča, Podkraj pri Velenju; Gizela Lipovž r. Butkovič, Lr-skovec pri Krškem; Jože Maljevac, Ilirska Bistrica; Jože Sitar, up., Krani: Franc Kolenc, 79, Grosuplje; Klotilda Mitri, 88, Postojna: Franc Weiss, šofer, prom. nesreča, Sp. Kašelj; Ivanka Jenčič r. Pangršič. Zalog; Jože Baluh, up.. 48, Celje; Janez Omahen, Borovnica; inž. deod. Ivan Hozjan, Trnje pri čre-šnovcih; Marija Golob r. Flerin, Zagorje; Anton Švigelj, Bezuljak; Anton Pusta vrh. up. mlekarski mojster, Semič; Luka Korce, Malo Brdo; Alojz Razstresen, Zg. Bela; Frančiška Jurečič, Oštrc; Alojz Radsel. učitelj, Maribor; Karel Potrato, up. sodnik, Kamnik; Vilma Bizjak r. Brežic. Postojna; Alojzija Pogačnik r. Korenčan, Valentinova, Srednja Dobrava; Ida Dular r. Zajc. Gor. Straža; Filip Čopič, up., Ajdovščina: Dragica Drobnjak r. Strašek, Pilštanj; Marija Kržišnik, Pavličeva mama, Podobeno nad Škofi o Loko; Marija Modic, up. uč., 87. Cerknica; Lovrenc Korošec, 95. Bohinjska Bistrica; Anton Habjan, posestnik, Zalog pri Škofljici: Nežka Kramžar r. mnan. Radeče: Lado Peterlin. Dravlie-Milan Milkovič, up.. Gornja Radgona.. ker je sonce stalilo sneg, prav tako zelena, kakor tistega maja pred 29 leti. Takrat smo šli peš, vojaki, danes se vozimo z avtom, turisti,. A takrat in danes, vedno na istem bregu! Proti desni daleč spodaj ob Dravi se dvigata stolpa žihpolske cerkve v nebo, mi pa hitimo naprej na sever, po ravni cesti skozi smrekove gozdiče proti Vetrinju. še ovinek in tu smo. Samostan sameva tih in star, okolica je zasnežena. Z visokega drevja se osiplje ivje in leskeče v medlih sončnih žarkih, ki se prebijajo skozi meglo. Stopimo v vetrinjsko cerkev. Zgoraj ob glavnem oltarju na desni poiščemo spominsko ploščo z latinskim besedilom o vrnitvi slovenske narodne vojske v komunistično smrt. Polmrak in tihota napolnjujeta obširno cerkev, vonj po starem lesu se pretaka v zraku, mežikajoča večna luč edina priča, da tudi v tem zgodovinskem božiem hramu živi Kristus. Spomin na krik in jok iz tisočev grl žena in otrok, ki je napolnjeval cerkev do stropa in se razlegal skozi okna, ko se je kakor blisk razširila novica o strašni usodi vrnjen-cev, je nepozaben. A danes je tu vse tiho, kakor tam nad kraškimi jamami v Kočevskem Rogu, pa pri Teharjih in v tej in v oni dolini. Vse je tiho, a vest je vedno glasna, vest še živih zločincev doma, pa mi, slovenska politična emigracija, vedno glasna vest vsem, ki so si kakor koli okrvavili roke nad svojimi rojaki. Čez zasneženo samostansko dvorišče se vrnemo v avto. V nekaj minutah smo v Celovcu, na Novem trgu, z znanim zmajskim kipom. Poslopje, kjer je bilo britansko vrhovno poveljstvo pred 29 leti, je še vedno takšno, kakor takrat: staro, sivo, mrko, skrivajoče v sebi zgodovino tistih dni. Občinski delavci ga krasijo s smrečjem za bližajoče se božične praznike. Celovec, že desetletja kraj celovške Mohorjeve, kulturno in politično središče koroškega slovenstva! Tu se prebija skozi lastne krize in vztraja nasproti nemštvu koroški Narodni svet. Tu je slovenska gimnazija, za katero neko zdomsko glasilce iz varne daljave 12.000 kilometrov izpod peresa pisca, ki se skriva v varstvo anonimnosti, cinično piše, da „dobavlja dosti preveč pol-razumništva“, namesto da bi dobrohotno povedalo, kako naj se bori proti dvojnemu nasprotniku.: avstrijskemu šovinizmu in slovenskemu komunističnemu izsiljevanju. Tu je slovensko gledališče, slovenski pevski zbor, so študentovske in verske slovenske organizacije, se z ogromnimi napori poskuša ohranjati v tem mestu, v katerem pre* vladuje Nemec, slovenstvo. Ko primerjamo svobodo, ki jo uživa slovenstvo v Argentini ali v ZDA in Kanadi, s tisto nesvobodo, ki je je deležno slovenstvo na Koroškem že izpred več kot pol tisočletja, pa še vedno vztraja!, se zgrozimo ob misli, da za slovenstvo premalo storimo, ker bi mogli več, še bolj pa, ko ugotavljamo, kako nekateri redki brezvestno, zlobno, naravnost zločinsko udarjajo po svojih koroških rojakih, da tega in tega niso napravili, da niso pogumni, da niso politični realisti, da so vse zavozili, itd. Predlogov kaj storiti v določenem slučaju, kaj zapisati v tistem trenutku, kako nastopiti in pri kom, na Dunaju ali na celovški škofiji, kje protestirati in kako, da nebo kot bob ob steno in da ne bo spet toliko in toliko slovenskih življenj izpo-stavlejnih ali uničenih, takih predlogov iz ust in izpod peres teh zdomskih „vse-znalov“ ni! Prav tako, kakor ni takih predlogov iz komunistične Ljubljane! V udarcih po koroških rojakih si podajajo roke! Ob nemškem uniče-vanju slovenskih napisnih tabel na Koroškem so se naši rojaki znašli povsem osamljeni. Edini glas razumevanja in opore so dobili od slovenstva na Primorskem in demokratičnega zdomstva, ko je pod okriljem Narodnega i odbora za Slovenijo tisoče protestnih podpisov bilo vloženih v tajništvo Organizacije Združenih narodov. Tista manjšina ni podprla koroških rojakov v njihovem boju za slovenske krajevne napise, kakor tega ni storila komunistična Ljubljana, ki je koroške Slovence prav tako pustila brez zaščite pred avstrijskim šovinizmom. Kakor na cestnih križiščih po deželi in pred vasmi, tako so tudi po celovških ki nam nista bila vidna, pa sta vendar veliko pripomogla k lepemu uspehu: Katica, Kovač (tehnično vodstvo, obleke itd.) in Staneta Novaka, ki je nastopajočim ustvaril lepe in primerne maske. V oddihu med drugim in tretjim dejanjem je g. Franc Vitrih pripeljal na oder skupino otrok s šopki, da bi z njimi nagradil glavne sodelavce. A ker so bili ti zaposleni z oblačenjem, šminkanjem itd. pod odrom, niso mogli priti. Prišla je le režiserka Anica Šemrov in ob bučnem priznanju prejela zasluženi šopek rdečih nageljev. Njo in še vse sodelujoče pa je hvaležno občinstvo prisililo po koncu igre, da so prišli na oder in bili deležni dolgotrajnega ploskanja. Tudi lučni efekti so bili dobri. Kljub vsej naglici je igra brezhibno in prijetno potekala. Slovenci \ Argentini Osebne novice Krsti: V cerkvi Marije Kraljice v Lanusu je bil 17. marca krščen Marijan Stanič, sin Franceta in g©- Jelke- roj. Mramor. Botrovala sta Henrik Stanič m ga- Mimi ,S'amsa. Krstil je g. msgr. Anton Orehar. V Berazategui je bil krščen Pavel Aleksander Kržišnik, sin Jureta in ge. Lučke roj. šterbenc. Botrovala sta Friderik štrbenc in ga. Ivanka Kržišnik.-Krstil je g. Jože Guštin. Srečnim staršem naše čestitke. Poroke;: V soboto, 16. marca_ s% se poročila v cerkvi Marije Pomagaj v Ra-moS Mejia Jože Cestnik in gdč. Andreja Brula. Z priče so bili njuni istarfši Janez in ga. Vlada Bruila ter Jože in ga. Cilka Osterc. Poročal je med sv. mašo delegat Anton Orehar. V cerkvi sv. Marte v Moronu sta ise 23. februarja poročila Janez Albreht in gdč. Betka Pavlovčič. Priči ¡st*», bila ženinov ,oČe Jože Albreht in nevestina mati ga. Božena Pavlovčič roj. Foltyn. ¡Poročil je g. dekan Ciril Milavec .Srečnim novop,oTočenem iskreno če-stitaimn. SAN MARTIN Otvoritev prenovljenih prostorov V nedeljo, 10. marca opoldne so v sanmartinskem domu slovesno odprli prenovljene tri sobe. Vse tri sobe so bile na novo tlakovane z granitnimi ploščicami, stene obite z mecesnovimi deščicami in opremljene z novimi lučmi. Opoldne so k vrvici iz slovenskega traka, ki je ločila nove prostore od starih, pristopili predsednik doma g. Anton Žagar, boter doma g. Adolf Jesih in duhovni vodja č. g. Jure Rode. Odvezali so vrvico in povabili vse- številne navzoče člane, članice in prijatelje doma v prenovljene prostore. Tam je predsednik g. Žagar prisrčno pozdravil vse navzoče in poudaril, da je bil s to prenovitvijo napravljen korak naprej v izpopolnitvi doma. Toplo se je zahvalil vsem, ki so pripomogli k ^takemu uspehu, posebej še mizarjem-čla-’ nom doma, ki so pripravili ves les za oblogo sten in ta les tudi položili na stene. Zahvalili se ie tudi ostalim dobrotnikom doma. Po teh besedah ie bil navzočim serviran prigrizek. Kmalu nato se ie v veliki domovi dvorani vršil skupni asado ob veliki udeležbi članov in prijateljev doma. Umrla je v domovini 1. dec. 1973 ga. Dr. Marija Vučič roj. Benigar. Rajnica je bila sestra pk. Janeza Benigarja, znanega Slov. rpjaka izseljenca v Argentini. ulicah napisi v nemščini. Na zunaj o slovenstvu na tej zemlji ni sledu, razen na — pokopališčih, kjer imena na nagrobnih spomenikih nemo pričajo, da to ni nemška zemlja. V gostišču v Celovcu, tik ob Novem trgu, nas postrežejo v tipični avstrijski nemščini. Natakarica ne zna ali noče znati slovensko. Prav tako prodajalka v bližnji trgovini. V turističnem uradu vlada nemščina, tudi vsa turistična propaganda spretno zakriva, da bi turist ugotovil slovenski značaj tega dela Evrope. Kakor da v Avstriji slovenske narodne manjšine ni. Po Velikovški cesti odbrzimo proti vzhodu čez Glino mimo Št. Jakoba in naprej čez Krko mimo Pokrč do Velikovca, kjer zavijemo na iug mimo Sinče vesi, Dobrle vesi proti Vogrčam, da pozdravimo župnika Vinka Zaletela. Zasneženi gozdovi, zasnežena polja in ceste, rahla meglica v zraku pa ivje, ki se otresa s štrlečih praznih vej sadnega drevja, vsa narava oznanja mrzel zimski dan. Na položni rebri za cerkvijo se s sankami prekopicava vaška otročad. U-stavimo pred župniščem v Vogrčah. Vesel pozdrav, prijeten pomenek v topli hiši, izmenjava misli o domovini, zdomstvu pa o zamejstvu na avstrijski in primorski strani. V pristnem slovenskem vzdušju je obisk prekratek, a čas ne dopušča. „Morda spet kdaj prihodnjič, če Bog da!“, se poslovimo, č. g. Zaletel (Nad. na 4. str.) Po športnem svetu Boca Juniors iz Buenos Airesa je dosegal na nogometnem prvenstvu zmage z izredno visokimi rezultati. Tako so govorili o tem klubu kot o novi svetovni zvezdi. Premagal je River Plate s 5:2, San Lorenzo de Almagro na lastnem igrišču z 6:0 in ostale s pravo lahkoto. V nedeljo pa se je ves mit o nepremagljivosti Boca Juniors sesul. Skromni Ferrocaril Oeste je premagal „nepremagljivega“ na njegovem igrišču z 1:0. V prvem kolu spomladanskega dela jugoslovanskega nogometnega prvenstva je ljubljanska Olimpija premagala drugouvrščeni zagrebški klub Dinamo z 1:0. Smuški poleti v Planici, bodo tudi letos kljub pomanjkanju snega. Tako je sklenila sredi februarja komisija za izvedbo teh poletov. Nekaj snega je, če bi ga pa manjkalo, ga bodo navozili v dolino pod Poncami. Razen tega so 300 metrov nad velikanko odkrili tudi vodo. Če bo namreč potrebno bo priskočil na pomoč Elan s svojimi snežnimi topovi. Vsi ti ukrepi so predvsem zato, ker letos v Planici slave 40-letnico smučarskih poletov, če bi bilo vreme le količkaj ugodno, se ravno te dni končujejo tekmovania v Planici, sai so tekmovanju „priskočili“ na pomoč tudi metereo-log' ki so napovedovali, da bo hladnejše vreme le zdržalo do konca marca. Na mednarodnem prvenstvu ZRN v namiznem tenisu so Švedi v polfinalu premagali Jugoslavijo s 3:2, Madžari pa Japonce s 3:0. Madžarska ekipa je nato osvojila prvo mesto z zmago nad Švedi s 3:2. Med damami je prvo me-"to osvojila Južna Koreia, ki je premagala Japonke. Jugoslovanska damska ekipa je prišla do četrtfinala, kjer io ie premagala Madžarska s 3:1. POIZVEDBA Iščem brata Franca Boštjančič. Rojen je bil 1. 1916 v Hari.'ah pri Ilirski Bistrici v Slovenskem Primorju. Če ga kdo pozna, ali kaj ve ,o njem, posim, da sp.r.ači na naslov: Angela Majdič 290-46 Ave. Lachine H8T 2N3 Quebec, Canada DVANAJST UR KOROŠKE (Nad. s 3. str.) požene še svoj avto in nas spremi proti Pliberku. Nasproti nam privozi avto in zdrsne mimo, a tisti trenutek zatrobi in ustavi nekaj metrov za nami. Ustavimo tudi mi. Po zasneženi cesti veselo prihiti koroški rojak, ki sem se z njim seznanil pred nekaj dnevi na Repentaboru na Tržaškem na zborovanju delegacij koroškega Narodnega sveta ter goriške Demokratske zveze in tržaške Slovenske skupnosti. V glasni slovenščini, ne meneč se za mimoidoče, se znanec rokuje z nami in nam v prekipevajočem navdušeniu raz-kamrie pokrajino okoli nas: „Tam doli je Pliberk, tam je grad, tam ie moie posestvo, tisto so pokupili Nemci, tam se še držiio Slovenci. . .“ vse v eni sani da bi čim več pojasnil in povedal, ponosen na svojo rojstno vas. na svoin po-kraiino. na svoj koroški rod. Z novim navdušenjem za slovenstvo se ie bil pravkar vrnil s Tržaškega s skupnega posveta z rojaki, ki se soočaio s podobnimi problemi in odstraniaio podobne ovTe kakor oni. Hitro tudi ugotovimo, da je tu na Koroškem položaj še toliko težji, ker je značaj nemškega okupatorja UKRAJINSKA KATOLIŠKA UNIVERZA S SLOVENSKIM ODDELKOM Kakor je bilo že pisano, bo inavguracija letošnjega šolskega leta v nedeljo 24. t. m. ob 1. h popoldan v prostorih univerze na Ramon Falcon pri uniatski katedrali (dva klvadra od Slovenske« hiše). Predavanja pa se bodo začela šele 21. aprila za Slovence v Slovenski hiši ob 7. h. zvečer in bodo slednji petek istotam od 7 h do 11 h (če se drugače ne dogovorim))). Predavanja v ukrajin-ščini olz. kasteljanščini za vse slušatelje bodo v nedeljo dopoldne v prostorih, pri ukrajinski katedrali. Za slovenske slušatfje bodo na razpolago skripta v slovenššini oz. kasteljanščini. Predavanja I- semestra: Slovenska: dr.Franc Gnidovec: Uvod v staro-cerkveno slovanščino. Dr. Marko Kremžar: Zgodovinski razvoj gospodarske misli z ozirom na Slovence. Dr. Tine Debeljak: Zgodovina slovenskega naJrdda (IV) in Zgodovina slovenske književnosti (IV). Ukrajinsko: Msgr. dr. A. Sapelak: Značaj in pomen vatikanskega ekumenskega koncila. Dr. B. HalajČIuk: Politični ustroj Vzhodne Evrope (zgod. p,ogled). Kasteljansko: Dr. Tine Debeljak: Primeriavna zgodovina slovanskih književnosti (III). P