LETO XV., ŠT. 11—12 ŽALEC, 31. XII. 1960 IZDAJA: KMETIJSKA PROIZVAJALNA POSLOVNA ZVEZA V ŽALCU VSEBINA : Inž. Tone Wagner: Delo oddelka za hmeljarstvo v letu 1960 108 Inž. Mil jeva Kač: Izkušnje pri zatiranju peronospore na savinjskem gol dingu................................ 112 Inž. Tone Wragner: Obisk hmeljarskih strokovnjakov iz Poljske .......................,........v............ 116 Inž. Lojze Cetina: Strojno obiranje hmelja v letu I960 .. 117 Inž. Janko Petriček: Umetno odvolgnjenje hmelja (Poizkusi humidifikacije hmelja) .................'..... 120 Inž. Mil jeva Kač: »MERCLTRYTE« — novi fungicid za plantaže pečkastega sadja ..................... 123 Novi predpisi o hrambi in prometu strupenih kemičnih sredstev za varstvo rastlin ....................... 123 Motiv iz savinjskih hmeljišč. Delo oddelka za hmeljarstvo v 1.1960 Hmeljarstvo je specifična poljedelska veja. Prav zavoljo tega tudi zahteva posebno in precejšnjo strokovnost. Pridelovanje hmelja je na ozemlju Slovenije že stoletna tradicija. Doslej se je hmeljarstvo razvijalo le znotraj splošnega poljedelstva in večji del nenačrtno. ^Stalni pridelovalci hmelja so na porečju Savinje, s posebnim poudarkom na osredek Savinjske doline, nekako od Letuša do Celja, medtem ko iso se na drugih področjih v Sloveniji ukvarjali s hmeljarstvom takrat, če je izkupiček zanj veliko obetal. V Sloveniji pridelujemo hmelj večidel za izvoz (od 90—95 %). Za urejeno prodajo pridelka na svetovnih tržiščih je treba, da imamo vsako leto kakovostno blago in kolikor toliko stalne količine. Z leti sta se kakovost in tudi pridelek hmelja nenehno izboljševala. Po NOV je odkup ;in prodajo prevzelo izključno zadružno trgovsko izvozno-uvozno podjetje »HMEZAD«, ki se je v zunanji trgovini kaj kmalu znašlo, si uredilo prodajno mrežo, oziroma stalnost pomembnejših kupcev. »HMEZAD« je prav tako skrbel za dobro kakovost pridelka in tudi za količino, skraja pa je kot zadružno podjetje tudi usmerjal vso proizvodnjo hmelja. Glede na dejstvo, da je svetovni trg zahteval blago čedalje boljše in tudi čedalje večje količine, kar pa naj bi bilo hkrati tudi zagotovljeno za vsako leto, je bil okvir »HMEZADA« preozek. Usmerjanje proizvodnje je prevzel Inštitut za hmeljarstvo, ustanovljen leta 1952. Inštitut je imel v začetku samo glavne pospeševalne naloge; izboljševal je proizvodnjo, svetoval in izobraževal hmeljarje. Med prvimi oddelki Inštituta je bil tako imenovani produkcijsko-selekcijski oddelek. Le-ta se je že takrat ukvarjal mimo proizvodnje tudi s selekcijo, z odbiro raistlin in s križanjem, vendar so bile njegove naloge predvsem pospeševalne. V takem obsegu in zavoljo močnih zahtev prakse se raziskovalno delo ni moglo posebno močno odvijati. Z leti se je proizvodnja hmelja v Savinjski dolini povečala in pridelovalci so se na moč izpopolnili v znanju agrotehnike in oskrbovanju rastline. Prav zavoljo tega so nove metode proizvodnje in novo raziskovalno delo zahtevale od oddelka čedalje več. Proizvajalca je bilo treba še nadalje izobraževati, mu svetovati, mimo tega pa raziskovati tudi še samo rastlino. Tako smo zadnji čas čedalje bolj prehajali na poskusno delo in preizkušanje novih načinov proizvodnje. Oddelkove naloge so zdaj: pospeševalne, raziskovalne in proizvodne. POSPEŠEVANJE Kot doslej je oddelek imel tudi za leto 1960 določen, v nadrobnosti sestavljen program. Hmeljarstvo smo pospeševali tako, kakor je na splošno zahtevalo hmeljarsko področje. Pred posameznimi poljskimi deli, kot so rez, napeljava, obiranje, itd., smo ustrezno obveščali vse pridelovalce hmelja. Ker pa nimamo za to posebej postavljenega pospeševalnega osebja, smo morali pač problematiko na terenu reševati enotno in skupno. Na področjih izven celjskega okraja smo tako sodelovali s Kmetijskim pospeševalnim zavodom v Mariboru in z Okrajno zadružno zvezo v Novem mestu, kjer so bili uslužbeni za hmeljarsko pospeševalno službo posebni referenti. Pospeševalno delo je bilo zelo obsežno in smo ga zavoljo pomanjkanja istrokovnih moči opravljali le ob najnujnejših ukrepih. Splošna navodila in poročila o stanju hmeljišč smo objavljali v glasilu »Hmeljar« in po emisijah Radia Ljubljana. Kakor vsako leto, se je tudi proizvodno leta 1960 precej razlikovalo od prejšnjih let. Zadnja dekada marca je bila topla (8,90°C), kar je povzročilo močnejše odganjanje rastlin. Po rezi je nastopilo obdobje vlažnega in hladnega vremena. Tretja dekada aprila je znašala v povprečju le 7,50 °C. Posledica tega je bila, da se hmeljna rastlina v centralnem hme/ljarskem področju ni normalno hitro razvijala. Priporočali smo predhodno spomladansko čiščenje, da bi pospešili rast rastline. Tako smo tudi zmanjšali konico dela, ki je nastala na tistih hmeljiščih, kjer tega ukrepa niso izvrševali. Druga težava je nastala v juniju, ko hmelj zavoljo ponovne ohladitve ni normalno rasel. Vrli tega je takrat nastopila precejšnja suša, ki je pretila, da bo osipanje zavrla. Ob vsakem najmanjšem dežju smo hmeljarjem svetovali, naj po predhodnem gnojenju z lahkotopnimi dušičnimi gnojili hmelj osujejo. Ta ukrep je bil važen zlasti na plitvih zemljiščih. Med obiranjem, ki se je leta 1960 začelo kot ponavadi sredi avgusta, smo hmeljarjem priporočali pravilno obiranje, 'kontroliranje obiralcev, pomagali pa smo tudi pri odstranjevanju nevšečnosti pri vskladiščeva-nju suhega hmelja. V našem oddelku je bil leta 1960 na raziskovalnem delu večji poudarek kot prejšnja leta. Strokovne probleme smo reševali na podlagi postavljenih poskusov. ŽLAHTNENJE Savinjski golding je intenzivna sorta, ki zgodaj dozoreva in daje, če ga ustrezno ne oskrbujemo, majhne in slabe pridelke. To hmeljarji prav dobro vedo že iz izkušenj prejšnjih let in zavoljo tega ga tudi vselej goje intenzivno, kolikor je le moč. Posledica tega je, da je življenjska doba Savinjskega goldinga čedalje manjša, saj traja sedaj povprečno le 10 do 12 let. Kako lahko obdržimo dobro kakovost, količino in življenjsko dobo Savinjskega goldinga? Moramo ga žlahtniti! Med žlahtnenjem hočemo pri rastlini izboljšati določene lastnosti. Žlahtnimo na več načinov, v glavnem s križanjem in z odbiro. Metoda križanja traja pri hmelju veliko let in nam kljub temu še ne more zagotoviti zadovoljivih uspehov. Za našo široko prakso je bolj važna metoda odbire! Rastline so v hmeljišču različne, pa tudi hmeljišča se med seboj razlikujejo. V primerih, kjer so v hmeljišču hmeljne rastline skoro enake, lepe, kjer imajo storžki zahtevano obliko, kakovost in kjer je tudi pridelek nadpovprečen, se odločimo, da jih odberemo. Taka hmeljišča odberemo že spomladi, jih med vegetacijo najmanj dvakrat natančno pregledamo in slabe rastline odstranimo. Če hmeljišča izpolnjujejo vse zahteve, jih priznamo. Iz takih hmeljišč nabiramo spomladi sadike za nove nasade. Odbrana in priznana hmeljišča so matični nasadi. Za prihodnost svetujemo tolikšno razširitev službe priznavanja, da bomo mogli obnavljati vsa hmeljišča s sadikami izključno iz teh priznanih nasadov. Tako bomo zagotovili, da bodo novi nasadi polnorodni, da bo pridelek iz njih dobre Napenjanje žičnic kakovosti tin da bo tudi njihova življenjska doba daljša. Leta 1960 smo imeli v priznavalnem (postopku 53,57 ha hmeljišč. Od teh smo priznali 39,36 ha. Iz njih dobivamo priznane sadike. Množično odbiro in priznavanje hmeljišč moramo še razširiti, zlasti zavoljo tega, ker potrebujemo pri normalni obnovi vsako leto sadik za 250 ha hmeljišč. Te sadike moramo čimprej dobivati izključno iz priznanih, t. j. matičnih nasadov. Z odtbiro posameznih rastlin tudi zboljšu-jemo hmeljiske nasade. V opazovanih hmeljiščih pa moramo ugotoviti rastline, ki se od ostalih zelo razlikujejo in so najboljše. Take rastline smo v preteklih letih zaznamovali, jih več let opazovali in iz njih odbrali tiste, ki so se izkazale kot najboljše. Vsako od teh rastlin z opisanimi lastnostmi smo posebej označili in posebej posadili. Letos že imamo potomce teh odbranih rastlin in smo jih tudi opazovali. V letu 1960 smo od 89 odbranih rastlin izbrali 9 kot najboljše. Te rastline imamo razmnožene v poskusnih parcelicah. Po večletnem opazovanju bomo razmnožili najboljše od njih in jih uporabili kot osnovo bodočim klonskim nasadom. Hmeljna rastlina se v različnih področjih različno obnaša. V proizvodnji hmelja so se po več generacijah (tu manj, tam več) razvile razne hmeljske sorte. Zakaj? Povsod, kjer je bila (proizvodnja hmelja že na višji stopnji, so si namreč hoteli v desetletjih vzgojiti tako rastlino, ki bo vremenskim in talnim pogojem tistega področja pač najbolj ustrezala. Hmeljne sorte se medsebojno razlikujejo po rasti, času dozorevanja, pridelku in kakovosti. Pri nas se je aklimatiziral »Golding« iz Angli je, ki ga dandanes poznamo kot »Savinjski golding« že vsa svetovna industrija žlahtnega piva. V svetovni proizvodnji hmelja poznamo približno 100 raznih sort. Leta 1960 smo osnovali hmeljski Sortiment, da bi mogli primerjati lastnosti »Savinjskega goldinga« z lastnostmi drugih hmeljnih sort. V našem hmeljnem sortimentu imamo nad 30 sort z raznih področij: ameriške, angleške, belgijske, francoske, nemške in češke sorte. Že prvo leto so se te tuje sorte v naših pogojih kaj različno obnašale. Nekatere med njimi so bile proti boleznim slabo odporne. Z velikim pridelkom in z dobro kakovostjo so se izkazale angleške sorte, ki pa imajo neprimerno aromo. V povprečju se je med vsemi sortami najbolje izkazal »Savinjski golding«. Zelo zanimivo bo primerjati te sorte v letih polne rodnosti. Morda bomo med njimi ugotovili tako, ki bi jo lahko gojili pri nas, če bi zadostila vsem zahtevam našega področja. S križanjem hmelja se v letu 1960 nismo ukvarjali, temveč smo le opazovali in odbirali matične rastline. Že prej smo navedli, da je križanje dolgotrajen proces, ki nam ne nudi sigurnih rezultatov. Hmelj je namreč enodomna rastlina. V naših hmeljiščih gojimo le ženske rastline, ki nam dajejo storžke, moški hmelj pa poznamo pri nas le kot divji hmelj. Lastnosti divjega hmelja, ki bi jih radi prenesli na potomce ženske rastline, še nismo proučili. Cesto se dogaja, da dobimo s kri- žanjem rastline, ki sicer dajo dober pridelek, ki pa ima nevšečno, divjo aromo. V naših pogojih je treba, da žlahtne lastnosti našega, Savinjskega goldinga obdržimo, moramo mu pa podaljšati njegovo življenjsko dobo, povečati odpornost proti peronospori in še izboljšati aromo. NOVA PODROČJA V letu 1958 so začela gojiti hmelj tudi nekatera družbena kmetijska posestva izven Savinjske doline oziroma izven območja okraja Celje, zlasti na področjih novomeškega in mariborskega okraja. V letu 1960 je bil večji del teh nasadov polnoroden. V povprečju imajo ta družbena kmetijska posestva v novomeškem in mariborskem okraju hmeljske obrate z nad 5 ha hmeljišč in imajo tudi že lastne sušilnice. Ta nova hmeljišča so razširjena od Metlike v Beli krajini do Zavrča pri Ptuju in do Mislinjske doline. Zaradi velike klimatske mozaičnosti na področju Slovenije hmeljska rastlina cvete in dozoreva v različnem času. Ugotovili smo, da v Beli krajini dozoreva hmelj nekako 10 dni prej kot na primer na področju v Kotljah (pri Dravogradu), ki je izrazito alpsko-višinski rajon. V letu 1960 smo opazovali rast in razvoj hmelja po vsej Sloveniji in evidentirali tudi oskrbo in pridelek hmelja. Zbrali smo okoli 100 vzorcev, ki smo jih analizirali in ocenjevali. Zaključki? Izven Savinjske doline so se v letu 1960 izkazala kot za pridelovanje hmelja ugodna zlasti področja Zgornje Savinjske doline, obrobje Ptujskega polja (Zavrč, Videni), Dravska dolina. Slabšo kakovost pridelka so pokazala nova hmeljska področja Obsotelja, Šmarsko- Rogaiškega podolja in Mislinjske doline. Marsikje je vzrok slabi kakovosti in majhnemu pridelku slaba oskrba! Rez je bila v takih primerih površna in napeljava netočna. Nekateri nasadi imajo manjši pridelek zaradi velikega odstotka praznih mest. V večini teh nasadov je razdalja med rastlinami 2X2 metra. Posledica tega je, da nam vsako prazno mesto zmanjša pridelek občutno. V nasadili z razdaljo 2 X 2 m je navzkrižna napeljava obveznna. Tam, kjer so v nasadih 2X2m v letu 1960 napeljevali hmelj le na eno žico, so imeli manjši pridelek in tudi slabšo kakovost (slaba zraščenost, neizenačenost in velik odstotek vretenc). AGROTEHNIKA V naših pogojih se proizvodnja hmelja razvija z že tradicionalno preizkušenimi agrotehničnimi ukrepi. Prepričani pa smo, da še nismo preizkusili in uporabili vseli možnosti za izboljšanje proizvodnje, med njimi zlasti tistih, ki bi nam zagotavljale ob nepovečanih proizvodnih stroških večji in boljši pridelek. Hmeljarstvo je izrazita sezonska kmetijska panoga z značilnimi delovnimi konicami. Delovne konice sie pojavljajo zlasti spomladi, od ©okopavanja .in rezi do napeljave hmelja ter v času obiranja, ki je izrazitega sezonskega karakterja. Spomladanska konica dela nastopa zaradi rezi, ki je zanjo v povprečnih vremenskih pogojih najboljši čas: od 1. do 15. aprila. So pa tudi leta, ko tudi poznejša rez daje zadovoljive rezultate, vendar so taka leta v povprečju zelo redka. Hmelj je namreč tedaj že precej odgnal. Poskusno smo opravljali rez v raznih časih. Hmelj smo obrezovali na poskusnih parcelicah od začetka marca do konca aprila. Poleg rezi smo na delu obrezane parcele kasneje preizkušali tudi, kako vpliva rez zelenih poganjkov na pridelek. Rastlina, ki smo ji porezali vse odgnale poganjke, je morala na novo zagnati. 2 rezjo zelenih delov smo skušali zavleči razvoj hmeljne rastline. Ta poizkus so nam narekovale izkušnje iz leta 1958, ko so zgodaj rezana hmeljišča zelo zgodaj cvetla, ko še rastline .sploh niso dosegle vrha opore. Rastlina je imela redek cvetni nastavek, zaradi tega pa tudi majhen pridelek in grobo kvaliteto. Na razvoj različno rezanih rastlin so vplivale vremenske prilike. Rastline, ki smo jih obrezovali v marcu, so pozneje izkazovale podoben razvoj in rast pa tudi nekako pridelek. Vzrok? Vremenske prilike v marcu so Zatravljeno hmeljišče jeseni po obiranju Poskusno namakanje hmeljišča KG Založe—Šempeter z razpršilci »SAVICA« skoro bile slične tekom meseca. Največji pridelek je dal hmelj, rezan v prvi polovici aprila. Tam, kjer smo rastline na zeleno obrezali, smo ugotovili večji pridelek pri zgodaj rezanem hmelju, medtem, ko je pri zadnje rezanem hmelju rez zelenih poganjkov vplivala negativno. Ta orientacijski po-iskus nam je dal za leto 1960 odgovor, da je bila rez v času ,ko jo na sploh izvajamo, najprimernejša. Boljše rezultate nam je dala rez 25. aprila kot pa v marcu. Na velikih obratih moramo pričeti z rezjo pravočasno, da se nam zaradi neugodnega vremena ne zakasni še v začetek maja, kot se je to letos primerilo. Za hladnejša področja je primerna zgodnja rez, ki omogoča rastlini daljšo rast in enakomeren razvoj. Tako je že tradicija v Dravski dolini, da režejo hmelj že na jesen in zgodaj spomladi. Tudi na področju Kotelj so bili letos boljši rezultati pri zgodnji rezi kot pri pozni. Pri rezi v marcu pa smo imeli večji pridelek na parceli, kjer smo odgnale poganjke odrezali in napeljali šele poganjke, ki so ponovno odgnali. Naslednja delovna konica po rezi nastopi med napeljavo hmelja. Velika posestva, ki imajo več kot 30 ha hmeljišč, imajo vsako leto težave s pravočasno napeljavo hmelja. Leta 1960 je bilo neprimerno vreme. Hmelj po rezi zaradi nizke temperature ni normalno doraščal, le počasi je lezel iz zemlje in ni bil primeren za napeljavo. Nato pa je na-mah postalo toplo, zemlja se je ogrela, hmelj pa je začel odganjati. Zaradi tega hmeljarji niso utegnili, /zlasti na večjih površinah, pravočasno napeljati hmelja, rastlina se je razvila po tleli, oskrba in obdelava sta bili otežkočeni, pridelek pa zaradi zakasnele napeljave slabši. Letos smo v naših hmeljiščih izvedli predčasno čiščenje rastline odvečnih poganjkov. Poganjke moremo napeljati šele tedaj, ko so dolgi pol metra. Ker pa je bilo za to potrebno precej časa, smo na poizkusnih hmeljiščih Inštituta hmelj predčasno očistili ostalih poganjkov in izpustili le poganjke, ki smo jih izbrali za poznejšo napeljavo, upoštevajoč rezervne. Ob predhodnem čiščenju so bili poganjki dolgi le 10—20 centimetrov, nekateri Še manj. Z nožem smo odstranili te odvečne in izbrane poganjke, narahlo prisuli zemljo ter jih nagnili proti opori. Izbrani poganjki so se tako zaradi manjše konkurence odvečnih hitreje razvijali, /in smo jih ob času napeljave le še napeljali na oporo. Hmelj smo pravočasno napeljali, brez običajne sezonske konice. Hmeljišča na nekaterih večjih posestvih pa so ob tem času imela hmelj še na tleh, tudi ko je dosegel dolžino več kot meter. Predčasno čiščenje, ki smo ga letos preizkušali, oziroma vpeljali v naš proizvodni proces, bomo morali še preizkusiti. Izkušnje iz prejšnjih let nas uče, da se eno leto razlikuje od drugega, vsako zase ima svoje značilnosti in tako ne moremo izkušenj iz enega leta prenesti v naslednje. Zaradi tega moramo proizvodnjo čimbolj poenostaviti. Nevšečne posledice na pridelku in kakovosti so česte zaradi tega, ker čakamo ugodnega vremena za posamezne delovne postopke. Posebej pri obdelavi hmelja je to velike važnosti. Zemlje ne smemo obdelovati v nepravem času. Ko rastlina zaostane v rasti zaradi hladnega vremena, ji moramo pomagati z ukrepi, ki so v normalnih letih v tem času že storjeni. Za oporo uporabljamo v naših razmerah hmeljevke ali žico. V žičnicah uporabljajo drugod tudi žico in vrvico. Leta 1960 smo poizkusili vrvice različne kakovosti, in sicer sisal, konopljino vrvico in kokosovo vrvico. Najmočnejša je kokosova vrvica. IPlri tej se je potrgalo 0—6 % vodil zaradi neenakomerno pletene vrvice in ne zaradi vlakna. Pri sisal vrvici se je potrgalo 11 % vodil, pri tenki konopljini pa 25 %. Ni pa bilo sunkovitih viharjev, torej so bile razmere ugodne. Najmočnejša je kokosova vrvica. Vrvica iz kokosovega vlakna je odporna in ne trohni. Bila bi zelo primerna, kajti na ta način moremo hmeljevino uporabiti za siliranje ali steljo, kar ponekod že uspešno preizkušajo. Vrvico obešamo tako kot žico. Vrvica je celo bolj praktična, ker jo laže odvijamo, je manj toga in le dvakrat dražja od žice. Zaenkrat še ne 'kaže uporabljati kokosove vrvice pri nas, vendar jo bomo v nekaterih primerih, če bomo hoteli uporabljati hmeljevino za kompost, krmo ali isteljo, morali. Na rodnost hmelja vpliva tudi naklon, pod katerim trto vodimo proti vrhu opore. V običajni žičnici smo letos preizkusili tri načine. Trto smo vodili navpično, vodili smo jo poševno tako, da je vrh prišel nad naslednjo rastlino, in trto smo vodili tako, da je vrh prišel nad drugo rastlino v vrsti. Za poševno napeljavo smo morali imeti primerne kaveljčke, ki so ,se zajedli v nosilno žico in niso ob vetru drseli po njej. Pri poševni napeljavi se močneje razvijejo panoge, rastlina pa je tudi bolj enakomerno osvetljena. Najbolja je napeljava, kjer je trta nagnjena nad naslednjo rastlino. V prihodnjih letih bomo morali ta ukrep še natanko proučiti. Ko rastlina doseže polovico opore, prične močno odganjati stranske panoge. Le-te so do višine 1 m ali tudi više nerodovitne, če pa je na njih cvetni nastavek, se le-ta slabo razvije zaradi zasenčenosti. Na panogah so »muhe«, ki kvarijo izenačenost kakovostnega pridelka. Zaradi tega panoge odstranjamo. V hmeljarski literaturi najdemo podatke, da se panoge do višine 1 m odstranjujejo popolnoma, višje pa za prvim parom listov. Letos smo poizkusili odstranjevati vršičke panog, vendar se nam pridelek ni bistveno zvišal. Odgnale so sekundarne panoge, ki nam pa niso dale močnega cvetnega nastavka. Tudi odstranjevanje vršičkov hmelja, ko doseže vrh žičnice, ni vplivalo bistveno na pojav večje rodnosti. Pomembno pri razijskovalnem delu je spremljanje raisti in razvoja hmelja. Že tretje leto napeljujemo 10 rastlin na merilne palice, na katerih je označeno v cm merilo do vrha žičnice. Na teh zasledujemo urni in Pravilno oskrbovano hmeljišče Inštituta za hmeljarstvo v Žalcu dnevni prirastek hmelja in panog. Spremljamo prav tako pojav razvojnih stopenj, in sicer, kdaj hmelj odžene, kdaj se začne ovijati, kdaj odganjati panoge, cveteti in storž-kati. Hmelj različno raste in tudi razvojne stopnje so različne. Zavisi od vremena. Iz krivulje rasti posameznih let in pojava razvojnih stopenj moremo sklepati, kakšen bo pridelek in tako lahko pravočasno pričnemo z izrednimi ukrepi (gnojenje, namakanje, čiščenje), da si zagotovimo normalen pridelek v izrednih vremenskih razmerah. Rast hmelja je bila v letu 1960 precej normalna, imel je zadosti vlage in več toplote kot leta 1959. Merjenje hmelja in spremljanje rastnih stopenj bo po večletnih zaključkih rodilo rezultate, primerne za prakso. Na podlagi izdelane normalne krivulje rasti bomo mogli vsakoletni odklon rasti od te krivulje z nasveti o potrebnih ukrepih pravočasno izravnavati. Hmelj je intenzivna kultura, ki potrebuje za normalno rast zadostno količino organskih gnojil. Teh dandanes pri nekaterih obratih ni moč dobiti. Zaradi tega smo v letu 1960 preizkušali zeleno gnojenje v hmeljiščih in zatravljenje. Zeleno gnojenje je potekalo s stročnicami, lupino in graščico. ki smo jih sejali v hmeljišče po prvi napeljavi. Hmelj smo poprej narahlo osuli. Pri poskusih se je letos dobro obnesla lupina, ki je bujno rasla in prehitela plevel. Grašiča ni bila plevelu konkurentna. Pridelek je bil v obeh primerih enak kontroli, to je hmeljišču, kjer smo zemljo obdelovali in gnojili s hlevskim gnojem. Stročnice so uspevale v hmeljišču do obiranja, ko so jih obiralci pohodili, jeseni pa smo organsko maso zaorali. Hmeljišče, ki je zatravljeno, nam je prav tako obrodilo, kajti pogoji so bili ugodni, saj smo imeli zadosti padavin. Spomladanski razvoj hmelja v zatravljenem nasadu se je zakasnil zaradi konkurenčnega boja obeh rastlin. Zatravljeno hmeljišče smo petkrat kosili in travo pustili v hmeljišču, da se je s tem obogatilo ž organskimi snovmi. Uporabljali smo več dušika, saj je trava znani odjemalec dušika. Tudi poizkusno zatravljene parcele, ki trajajo že 6 let. se niso slabo obnesle. Lansko leto smo izkrčili travo iz poiskusno zatravljenega hmeljišča, kjer smo primerjali rast hmelja in pridelek med obdelanim hmeljiščem. zasejanim zopet enotno zatravljenim. Letos, ko hmeljišče zopet čnot-obdelujemo, opažamo, da se je struktura Lupina v hmeljišču zemlje v lani zatravljanem hmeljišču zboljšala, in je boljša kot pri ostalih dveh kombinacijah. Trava s svojimi koreninami dobro preprede zgornjo plast tal, poveča se biološko življenje in v zvezi s tem se izboljša struktura, kar pozitivno vpliva na razvoj hmelja. Hmelj,ske korenine se v za-travljenem hmeljišču razvijajo bolj pod površino in ne gredo v tako globino kot v obdelanem hmeljišču. V teh nasadih zemlje ne mešamo z obdelovalnimi stroji, površina je pokrita s travo, izpiranje je manjše, hranilne snovi se zadržujejo v zgornjih plasteh. Novost pri proizvodnji hmelja je namakanje. S poskusi namakanja smo pričeli že pred 2 letoma. Rezultati so bili dobri. Tehnika namakanja z razprševanjem vode nad žično konstrukcijo pa je bila zelo zamudna HMEL TARSKI MUZEJ Že davno je tega, ko smo v nekem našem časniku brali nekako to-le: PRVI KMETIJSKI MUZUJ V DRŽAVI V Vojvodini so začeli priprave za ustanovitev 'kmetijskega muzeja, prve ustanove te vrste v državi. Okrajne zadružne zveze so začele zbirati v sodelovanju s krajevnimi muzeji gradivo. dokumenta, orodje in stroje iz preteklosti te naše najboj žitorodne pokrajine. Zbiranje materiala bo trajalo dve do tri leta. Mimo tega je »HMELJAR« že nekajkrat »sprožil« pomisel, da bi nekaj enakega bilo zelo koristno tudi za naše hmeljarstvo, vendar so bili zadevni zapisi doslej vselej le »klic v temo« — brez resnih začetkov, skorajda celo brez odmeva. Nedavno pa je Inštitut za hmeljarstvo v Žalcu vprašanje o ureditvi zbirke vsakovrstnega materiala za prikaz pridelovanja hmelja pri nas znova odprl. ZAŽELENI SO SLEHERNI NASVETI — V PISMU IN BESEDI! Za spodbudo! Če j:e v Vojvodini pogum, da prikažejo v muzeju kmetijsko dejavnost, ki je -stara sto in stoletja in v prostoru zelo razsežna, potem je enakemu pogumu tem več prostora in utemeljenosti za Savinjski golding! Kako radi bi zapisali vsaj nekaj o začetkih! in za prakso neprimerna. Razpršilci so bili nizkotlačni, tipa »Rinke«, nameščeni na 7 m dolgih ceveh in s trinožniki utrjeni med vrstami hmelja. Zaradi majhnega dometa so bili zelo na gosto razporejeni, saj smo jih razvrščali na razdaljo 12—18 m. Namakanje v hmeljarstvu je zelo zanimivo. V naših pogojih imamo na leto 1100—1300 mm padavin. Te pa niso najbolj primerno razporejene za razvoj hmeljske rastline. Posebej v času, ko hmelj najbolj intenzivno raste, v maju in v prvi polovici junija, imamo dostikrat premalo padavin, pojavita se suša, in visoka temperatura, ki povzroči fiziološko staranje rastline. Zaradi tega ,so pridelki nizki, zlasti na plitvih lahkih tleh. Da bi namakanje prilagodili potrebam proizvodnje, smo leta 1960 preizkušali razpršilce tipa »Savica«, ki so srednje tlačni in razpostavljeni na razdaljo 24 X 50 m. Utrdili smo jih na drogove žičnice. Na ta način je moč v enem dnevu namočiti 2 ha hmeljišč z 20 mm padavin. Poskus nam je popolnoma uspel. Hmelj smo namakali v času po napeljavi, ko je dosegel višino 1,5 do 2 m. Opazili smo, da je v času namakanja, ko je bila suša, hmelj v rasti zelo zaostal, takoj po namakanju pa je, ko je dobil zadosti vlage, začel močno odganjati v višino. Tudi na pridelku smo opazili pozitivni učinek namakanja. Če analiziramo podatke preteklih let, vidimo, da sušna leta dajejo nižji pridelek kot vlažna. Najboljši rezultat pa je v vlažnih in toplih letih. Pridelek zadnja leta zaradi bolje agrotehnike proizvodnje raste, vendar niha. Največji je v toplih in vlažnih letih. Vlaga in toplota sta pač za rast rastline zelo važni. Gnojenje hmelja postaja v naših razmerah vedno bolj smotrno. Letno porabimo povprečno na ha hmelja čez 2100 kg umetnih gnojil. Malokateri hmeljar gnojil ne uporablja. Letos že v tretje zasledujemo uporabo umetnih gnojil z anketiranjem. Anketirali smo okoli 400 hmeljarjev in vzeli tudi vzorce njihovega hmelja. Rezultatov letošnje ankete še nismo obdelali, vendar kaže. da je poraba taka kot je bila prejšnje leto. Uporabljamo zadostne količine umetnih gnojil, nadaljnje zviševanje ni opravičljivo. Lanska anketa nam je odkrila hmeljarje, ki gnojijo tudi z več kot 3000 kg umetnih gnojil. Take količine utegnejo negativno vplivati na pridelek in ekonomsko niso opravičljive. Letos lopo. Tja smo dovažali odrezane hmeljske trte. Zato moramo hmelj med obiranjem odrezati. Na ta način prekinemo razvoj 'rastline, ker še ni dozorela, in ker jo odrežemo', ko so storžki tehnološko zreli. Snovi, ki so v rastlini, se ne vrnejo v štor, kar osiromaši le-tega. Zaradi morebitnega zmanjšanje pridelka v naslednjem letu smo pričeli z različnim dodajanjem mineralnih gnojil. Povečali smo dozo gnojenja in tudi razmerje. Že précej smo ugotovili, da bi mogli s pravilnim gnojenjem tal, ki nimajo zadosti rastlinske hrane, ta negativni vpliv zmanjšati. Dvojna količina fosfornega gnojila nam’ je pripomogla, da se je rastlina podobno razvijala tam, kjer so jo prejšnje leto obirali s strojem, kot tam, kjer so jo prejšnje leto ročno obirali. Poleg teh problemov je še kup drugih, ki jih zaradi omejenih možnosti ni bilo moč podrobneje raziskati. Gre za konstrukcijo žičnih opor. Te, ki jih imamo, postajajo nesigurne. Obtežitev naše žičnice je precej večja kot češka. To vprašanje bomo morali še raziskati. Začetek je že storjen. Čedalje večja mehanizacija hmeljske proizvodnje terja bolj smotrno izkoriščanje strojev. Za zmanjšanje proizvodnih stroškov bomo morali preskusiti nove, večje razdalje v hmeljiščih, ki ne potrebujejo toliko delovne sile (rez, napeljava). Žlalitnenje in agrotehniko opravljamo na poskusnem obratu Inštituta in na nekaterih proizvodnjih hmeljiščih v Savinjski dolini. Leta I960 smio opravljali poizkuse na kmetijskih gospodarstvih Založe. Latkova vas, Lava, kjer so nam pomagali. Uprave posestev so z nami sodelovale, poizkusi sami pa niso prav nič negativno vplivali, in niso oškodovali posestva. Poskusni obrat Inštituta ima 4.65 ha starih nasadov starih 3 do 7 let. 0,17 ha drugo-letpika in 3,35 ha prvoletnika. Poleg teh smo imeli tudi 1.87 ha klouskih razmnože-vališč, kjer smo izbrane klone ukoreninili. Za oskrbo poskusov in selekcijskih nasadov smo zaposlili do 20 delavcev. Hmeljišča smo tudi namakali. Fosfornih gnojil nismo uporabljali zaradi zaloge v tleh iz prejšnjih let. Prazna mesta na starih nasadih smo dosajali z ukoreninjenci. Poleg žlahtnenja in agrotehnike je važna tudi proizvodnost. Nismo je zanemarili ne po kakovosti in ne po količini. Skupno smo pridelali 12030,5 kg hme- Obiran je poskusov v hmeljiščih Inštituta za hmeljarstvo Žalec smo imeli v tej smeri več poskusov. Raziskovali smo vpliv različne količine in različnih oblik dušičnih gnojil na pridelek in kakovost hmelja, vpliv količine gnojil na pridelek, vpliv števila obrokov kalcijevih gnojil itd. Podrobnejšo analizo teh poskusov bomo zaradi obsežne snovi posebej objavili. S poskusi pa bomo v naslednjih letih še nadaljevali. S poenostavitvijo in mehanizacijo hmeljske proizvodnje se je pojavil v hmeljarstvu tudi stroj za obiranje hmelja. Lansko leto smo pričeli s strojem znamke »Allaeys«. To je stacionarni stroj, ki smo ga namestili pod lja. Na starih nasadih je bilo od tega nad 95 % prve in druge vrste. Prvoletni nasadi so dali povprečno 408 kg na ha, stari nasadi pa 2060 kg na ha. Najvišji pridelek je bil na poskusni površini, kjer smo hmelj posadili na razdaljo 2 X 2 m. Hmelj smo skrbno napeljali v obliki obrnjene piramide, na vsako žico po dve trti. Pridelek odlične kakovosti je znašal 2950 kg na ha. Zaradi pravilne oskrbe so bili proizvodni rezultati ugodni. Seveda pa pri eksperimentalnem delu ne morejo biti enoletni rezultati odločilni, marveč so le smernice za nadaljnje delo. 'nž M K,K Izkušnje pri zatiranju peronospore na savinjskem goldingu Peronospora na hmelju je zaradi vremenskih razmer na naših področjih najbolj epidemično in nevarno obolenje, ki redno ogroža količino in kakovost pridelka. Zavoljo tega je zatiranje te zahrbtne bolezni sestavni in neogibni del agrotehnike v hmeljiščih. S peronosporo se srečujemo vsako leto-, v deževnih letih prej in v večjem obsegu, v sušnih letih ikasneje in v manjšem obsegu. Kljub temu, da jo preganjamo v Savinjski dolini že več kot trideset let, nam še vedno dela preglavice. Zato je prav, da se pogovorimo o izkušnjah, ki smo si jih nabrali pri zatiranju peronospore v zadnjih treh letih, od katerih je bilo zlasti leto 1959 za njen razvoj tako ugodno kot redkokdaj. V svoje poročilo smo vključili tudi leto 1958, čeprav je bil tedaj pojav peronospore izredno šibak — našli smo jo v majhnem obsegu šele konec avgusta v neškropljenih ali slabo škropljenih hmeljiščih — zato da ne bi pretrgali kontinuitete poročil o vsakoletnem razvoju peronospore na hmelju. Vsa leta od 1955, pa do 1957 pišemo namreč v »Hmeljarju« o vsakoletnih uspehih in neuspehih hmeljne proizvodnje, največ s stališča varstvene službe pred boleznimi in škodljivci na hmelju in seveda tudi o peronospori. Ta kronika je precej enostranska, zajeti bi morala izčrpneje tudi ostale probleme, ki vplivajo pozitivno ali negativno na hmeljarjevo bilanco v obravnavanem letu. Pričakovali smo izčrpnejših poročil, zgodilo pa se je, da je za leto 1958 in 1959 celo skromen članek o razvoju škodljivcev in bolezni na hmelju izpadel. Ker ni dovolj časa, da bi zumujeno v celoti nadoknadili, bomo skušali v kratkem prikazati vsaj iz- SREĐUJE. ntSECUE TEflPEDATUK "C 10 26 20 19 10 9 0 L* 1956 apni maj junij julij orguat mm kušnje, ki smo jih pridobili zlasti v letu 1959 in 1960 pri zatiranju peronospore. Vremenske prilike v letu 1958, 1959 in i960 Leti 1958 in 1959 sta bili po vremenskih pogojih v poletnih mesecih diametralno različni. Prvo izredno suho in toplo, drugo pa bolj hladno in zelo deževno. Leto 1960 pa je bilo za razvoj peronospore nekako srednje ugodno. Pojav peronospore na hmelju v letu 1959, pa ne le nje, ampak mnogih glivičnih, gospodarsko zelo važnih bolezni (fitoftora na krompirju, škrlup na sadnem drevju, peronospora na vinski trti itd.), je bil zaradi izrednih vremenskih prilik edinstven. V ne-škropljenih nasadih je peronospora popolnoma uničila pridelek. Razen tega so se v velikem številu pokazali tudi nekateri škodljivci, ki potrebujejo za svoj razvoj vlažno vreme, predvsem uši. V letu 1958 pa je bilo malo škode zaradi bolezni, pač pa več zaradi škodljivcev (rdeči pajek, kapar, koloradski hrošč itd.). V letu 1960 smo imeli priliko opazovati precejšen razvoj nekaterih gljivičnih bolezni (peronospora na hmelju, škrlup na sadnem drevju) — pa tudi nekaterih škodljivcev (rdeči pajek na sadnem drevju, zavijač) vendar v manjšem obsegu kot v prejšnjih letih. Naredimo natančno analizo vremena v zadnjih treh letih za Savinjsko dolino. V letu 1958 smo imeli v hmeljni vegetaciji april — avgust 92 mm manj padavin kot navadno, kar znaša 83 % povprečja (povprečje mesecev april — avgust za Savinjsko dolino je 552 mm). Leto 1959 je imelo v dobi hmeljne vegetacije 198 mm več padavin kot običajno, kar znaša 136 % povprečja. V letu 1960 smo zopet imeli 16 % manj dežja od aprila do avgusta, vendar nekoliko drugačno razporeditev padavin kot v letu 1958. Zaradi boljše razdelitve dežja in nižje temperature v maju, suše razen avgusta nismo občutili v toliki meri kot leta 1958. Da bi dobili še jasnejšo sliko o vremenskih pogojih za razvoj peronospore na hmelju v posameznih letih, primerjajmo razdelitev padavin po posameznih mesecih. Diagram št. 1. 1958. leta smo imeli izredno malo padavin v maju, saj je ves mesec padlo samo 13 mm dežja, kar znaša le 12 % povprečja. Maj pa •ni bil le izredno suh, ampak tudi topel, saj je bila srednja mesečna temperatura 18 °C, kar je skoraj za 4° nad povprečjem. Izredna toplota in suša sta povzročili, da je hmelj hitro zaključil svojo rast in prezgodaj nastavil cvetje, kar je imelo za posledico nizek pridelek posebno v zgodaj rezanih in napeljanih hmeljiščih. V prezgodaj obdelanih nasadih se hmelj kljub deževnemu vremenu v juniju, ko smo imeli 60 mm več padavin kot običajno, ni mogel več primerno razviti. Julij in avgust sta bila bolj suha kot navadno, saj je padlo za približno 20 % dežja manj kot povprečno. Če prej pogledamo razporeditev padavin, vidimo, da jih je bilo preveč le v juniju, to se pravi v mesecu, ko na hmelju še ni cvetja ali strožkov, pojav peronospore pa minimalen. Peronospora ima namreč v svojem razvoju dva maksimuma, in sicer konec maja in drugega konec julija in v avgustu. Julij in avgust sta bila manj deževna kot navadno, zaradi tega tudi tedaj ni mogla peronospora resno ogroziti storž- lil PADAVINE OD ADDILA DO AV6USTA V L-1950 1959 IM I960 V ŽALCU ÜH ,0 'e'no PovPrefy temperatur L* 1959 L-1960 mesečne temperature e obrnmmm letu Razvojni sladij hmelja - vazen jokior pr! določevanju rokov škropljenja proli peronospori' kov. Obolele storžke smo našli le v slabo škropljenih in pozno obiranih hmeljiščih. Prav drugačna pa je bila slika v letu 1959. Maj je bil izredno deževen. Imeli smo 59 mm več padavin kot običajno. Peronospora je imela idealne pogoje za svoj razvoj že na mladem hmelju. Tako smo imeli v hmeljiščih velik pojav »kuštravoev« in to ne samo na hmelju, ki se je še nenapeljan plazil po tleh, ampak že tudi na napeljanih, več kot 1,5 m visokih rastlinah. Posebno v nekaterih, spomladi poplavljenih nasadih, so se kuštravci tudi že na 2 m visokem hmelju pojavili v tolikšni meri, da je bilo potrebno obolele poganjke odstraniti, da so lahko pognali novi, zdravi in te napeljati po opori. Deževnemu maju je sledil deževen junij. Tudi ta mesec je padlo okoli 200 mm padavin, ali 57 % več kot običajno. Peronospora se je torej utegnila vgnezditi tudi na panogah. Nekoliko se je vreme izboljšalo v prvi polovici julija. V juliju smo imeli za 33 % manj padavin kot povprečno, vendar je na žalost ta primankljaj zgoščen kot že rečeno v prvi polovici meseca, proti koncu julija pa se je vreme zopet poslabšalo in zadnje dni je deževalo, lahko rečemo, neprestano. Dež ni dajal samo dovolj vlage za razvoj peronospore, ampak je sproti izpiral škropivo s hmelja, posebno še, ker je zlasti zadnje dni julija in prve dni avgusta deževalo v močnih dolgotrajnih nalivih. Tako se je zlasti v vrhovih vgnezdila peronospora v vseh količkaj površno škropljenih nasadih. Tudi avgust je bil zelo deževen. Ta mesec je padlo okrog 200 mm dežja ali 77 % nad normalo. Pa ne samo to, posebno dosti dežja je padlo v prvi polovici avgusta, kar je zatiranje peronospore še nadalje otežkočalo. Dež je torej to leto vse poletje neprestano in posredno kar se da pospeševal razvoj peronospore. Vse leto je bilo v hmeljiščih dovolj vlage, da se je peronospora neovirano lahko razvijala. Dež v močnih nalivih pa je spiral škropiva veliko hitreje, kot smo tega vajeni v normalno vlažnih letih. Razen tega je preobilno deževje zlasti na težkih zemljah oviralo pravočasno škropljenje z motorkami, še bolj pa s traktorji. Da je bilo 1959. leto, kar se tiče padavin res povsem izjemno, nam pokaže tudi primerjava količine dežja v poletnih mesecih (april—avgust) v zadnjih desetih letih v Savinjski dolini. Leto Padavine v mm v mesecih april — avgust Padavine april — avgust v % večletnega povprečja 1951 519 94 1952 302,5 54 1953 470,2 85 1954 673,9 123 1955 665,2 120 1956 657,1 119 1957 616,8 111 1958 459,6 83 1959 749,7 136 1960 462,5 83 Razumljivo je, da je v takem letu bilo potrebno večkrat škropiti kot sicer. Zato je bila večina hmeljišč poškropljena po sedemkrat, nekatera pa celo še večkrat, kar je za naše razmere rekordno. V letu 1960 smo imeli v mesecih april — avgust za 17 % manj padavin ko>t povprečno. Posebno suh je bil mesec maj (39,1 %), vendar ne tako kot leta 1958. Na srečo tudi ni bil pretopel. Zaradi suše je sicer že kazalo, da bo hmelj zopet prezgodaj cvetel, vendar ga je hladno vreme zadrževalo toliko časa, da mu je dež, ki je padel 15. junija omogočil nadaljnji normalni razvoj. Julij in prva polovica avgusta sta bila zmerno vlažna, kar je omogočilo, da se je hmelj dobro razvil, obenem pa nudilo tudi dovolj ugodne pogoje za razvoj peronospore, ki se je v večjem obsegu pojavila v prvi polovici avgusta in se tudi precej razširila po neškropljenem ali preslabo škropljenem hmelju. V drugi polovici avgusta je proti koncu obiranja nastopila suša in topli vetrovi, ki so razvoj peronospore popolnoma zadržali. So pa posebno na plitkih zemljah naredili ogromno škode. Hmelj je naglo prezorel, storžki so se sušili in pojavil se je v izrednem obsegu klado-sporij, ki je že itak veliko gospodarsko škodo še povečal. Vsa sreča, da je nastopila suša šele v drugi polovici obiranja in tako njen vpliv na celotni pridelek ni bil občot-nejši. Kot vidimo, so v letu 1960 kljub temu, da je padlo v mesecih april — avgust tudi samo 83 % povprečnih padavin, zaradi drugačne razporeditve dežja bili proizvodni pogoji za hmelj bistveno drugačni kot v letu 1958. Hmelj se je normalno razvil, dal lep pridelek, pa tudi pogoji za razvoj peronospore so bili prav dobri. Koliko hmelja je v zadnjih treh letih uničila peronospora? Škoda v letu 1958 je bila neznatna, saj ni zajela niti 0,5 % hmeljne površine. V letu 1959 je peronospora uničila delno ali popolnoma ca. 7 % površin (upoštevana so hmeljišča, kjer smo ocenili škodo zaradi peronospore vsaj na 10 % pridelka) in v letu 1960 skoraj 2 % hmeljišč. V letu 1959 je ostalo nekaj odstotkov zaradi peronospore neobranoga hmelja skoraj v vsakem hmeljišču. Od peronospore porjavel hmelj so puščali neobran, da ne bi kvarili kvalitete. Pri prevzemu pa je bila peronospora le delno vzrok velikega odstotka 3 in 4 vrste. Cenimo, da je zavoljo peronospore bilo le 7—10 % manj kvalitetnega hmelja. Lahko pa računamo, da je zaradi peronospore ostalo po 2—5 % pridelka na hmeljevkah ali na žici, tudi v nasadih, ki so bili dobro obvarovani pred peronosporo. Poglejmo malo natančneje, v katerih proizvodnih okoliših hmelja je peronospora uničila največ pridelka v letu 1959 in 1960. Če primerjamo razne okraje v Sloveniji, kjer gojimo hmelj, med seboj, dob imo za leto 1959 naslednjo sliko: Poškodbe od hmeljne peronospore v 1. 1959: OLO Drž. sektor Zadružni sektor Skupaj Od peronospore delno uničena hmeljišča v ha Celje 293 2188 2481 120 4,8 Maribor 169 38 207 41 19,0 Novo mesto 85 54 139 29 20,0 Ljubljana — 5 5 3 60,0 Slovenija 547 2285 2833 193 6,8 Še izčrpnejšo analizo lahko naredimo za celjski okraj. Na kmetijskih gospodarstvih je bilo 293 ha hmeljišč, od katerih je bilo delno uničenih 62 ha ali 21 %. Pripomniti moramo, da je visok odstotek zaradi nekaterih posestev, kjer se je pojavila peronospora skoraj v vseh nasadih (Vojnik, Šalek, Rimske Toplice) medtem, ko so druga posestva stoodstotno očuvala pridelek (Založe, Medlog, Šentjur, Slom, Jelšingrad itd.). Najnižji odstotek od peronospore poško- dovanili hmeljišč je imela žalska poslovna zveza. Od 1869 ha, je deloma porjavelo le 26,5 ha ali 1,4 %. Poslovna zveza Šmarje ima samo dva nasada v zadružnem sektorju. Od tega je samo en hektar starega nasada, ki je bil pred peronosporo obvarovan. Tudi poslovna zveza Konjice ima samo 4 ha v zadružnem sektorju, ki so bili pred peronosporo zaščiteni. V poslovni zvezi Mozirje imamo 50 ha v zadružnem sektorju. Večina hmeljišč je bila dobro obvarovana. Peronospora se je pojavila na površini 1.20 ha, kar predstavlja približno 2,4%. Kmetijska poslovna zveza Celje ima 222 hektarov hmeljišč. Od peronospore precej poškodovanih na tej .površini je bilo 26,7 ha, kar znaša 12 % površin. V letu 1960 v celjskem okraju skoraj ni bilo opaziti obolelih hmeljišč. Zaradi peronospore so delno porjaveli manjši nasadi izven kooperacije, nekaj majhnih hmeljišč v obrobnih predelih (kmetijska zadruga Ljubečna) in en večji nasad, v katerem vzgajajo hmelj navzkrižno. Vsa poškodovana hmeljišča ne presegajo 0,2 % površin pod hmeljem. V mariborskem okraju je bilo nekoliko več peronospore, vendar tudi tu ni bil odstotek obolelih hmeljišč večji od 5 %. Na Dolenjskem se je peronospora močneje vgnezdila in delno poškodovala okrog 28 % hmeljišč. Kaj moramo zboljšati, da bi bilo zatiranje peronospore še uspešnejše? Tudi v letu i960 smo upoštevali samo tiste nasade, kjer smo smatrali, da je peronospora iznakazila vsaj 10 % storžkov. V vsej Sloveniji odstotek obolelih hmeljišč zaradi peronospore ni presegel 2 %. Če ugotavljamo glavne vzroke, zakaj se je peronospora v letu 1959 pojavila v večjem obsegu na približno 200 ha hmeljišč v letu 1960 na ca. 50 ha, bi našteli naslednje pomanjkljivosti: slaba tehnika škropljenja, slabo izbrani roki škropljenja in ne dovolj premišljeno izbrana škropiva. Preden podrobneje analiziramo naštete vzroke, moramo ugotoviti še nekaj značilnosti pri pojavu peronospore v naših proizvodnih pogojih. Savinjski golding spada med proti peronospori odporne sorte. Ko smo v letu 1955, ki je bilo za razvoj peronospore na hmelju izredno ugodno, primerjali odpornost našega goldimga z ostalimi evropskimi sortami, smo ugotovili, da je glede odpornosti med prvimi. Pri goldingu dosežemo dober uspeh pri zatiranju peronospore s sorazmerno maloštevilnimi škropljenji, če so roki dobro izbrani. No, pa najprej o rokih! Peronospora se pojavi na hmeljnih mladicah že v aprilu in ogroža hmelj ves čas do obiranja in še v septembru. Najboljši pogoji za njen razvoj so v maju in v drugi polovici julija in avgusta. Pri občutljivih sortah, kjer nam utegne peronospora uničiti vse rastlinske organe: listje, mladice, cvetne nastavke, cvetje in storžke, je potrebno škropiti hmelj v deževnih letih vsakih 8 — 10 dni, le v juniju so škropljenja nekoliko redkejša. Pri določanju rokov občutljivih hmeljnih sort upoštevamo prvenstveno pogoje za razvoj glivice, razen tega razvoj hmelja, prirast rastline in čas, v katerem se škropivo izpere. Samo v letih z malo padavinami so pri občutljivih sortah škropljenja lahko redkejša. Drugače je pri goldingu. V normalno deževnih letih ogroža peronospora le mlade poganjke, cvetne nastavke, cvetje in storžke. Listje je zelo odporno. »Kuštravce« najdemo navadno v večjem številu le tedaj, ko se mladice še plazijo po tleh, na že napeljanem in očiščenem hmelju pa so redke. Tudi peronospore na listju le redko najdemo in še to navadno le ha spodnjih listih v maju. Pero-nosporne pege so le redko večje kot po 2 mm v premeru. Zato je potrebno škropiti hmelj proti peronospori samo v deževni pomladi. Če v maju ni preveč padavin, škropimo hmelj šele konec junija, ko se razvijejo stranski poganjki, ali šele v juliju, ko cvete. V cvetju škropimo hmelj brez obzira, ali so pogoji za razvoj peronospore dani ali ne. V tem razvojnem stadiju lahko najtemeljiteje zaščitimo bodoče storžke. Če konec julija in avgust nista deževna in je izpiranje sredstva majhno, škropljenje le enkrat ponovimo preden se storžki zapro, računajoč na to, da bomo zadnje njive obrali šele konec avgusta. Če pa imamo v času oblikovanja in zorenja storžkov deževno vneme, zlasti nalive, je treba škropiti po cvetenju vsakih 8 do 10 dni. Katera škropljenja so najvažnejša, nam lepo kaže prikaz poizkusnega škropljenja iz leta 1955, ko smo posamezne parcelice škropili v najrazličnejših rokih. Vidimo, da Weenaliomem curek škropiva se da tudi le z dvakratnim škropljenjem v cvet — mora pa biti temeljito — doseči zadovoljiv uspet. Pripominjamo, da smo ocenjevali samo kvaliteto hmelja, ne pa količine. Rana škropljenja nimajo namreč vpliva na kvaliteto hmelja, pač pa na količino. Če bi ocenjevali tudi kvantiteto, bi se najbrž pokazalo, da je za nekaj odstotkov večji pridelek na parcelah, ki smo jih že spomladi škropili proti peronospori, posebno če uporabljamo organske fungicide, ki stimulativno vplivajo na razvoj hmelja. Kvaliteten pridelek v deževnih letih dosežemo lahko le s kvalitetnim škropljenjem v cvet, ali pa tik pred cvetenjem, če ga podpremo še s škropljenji po cvetenju, preden so se že storžki zaprli. Zato skrbimo, da bo hmelj temeljito poškropljen, čim se pokažejo prvi cveti. Tudi napaka, ki smo jo opazili zlasti v iizven hmeljarskem okolišu v letu 1960, govori o tem, kako važno je škropljenje v cvet. Zaradi izrednega pojava peronospore v letu 1959 so hmeljarji nekoliko pretiravali pri škropljenju v letošnjem letu. Večina je začela škropiti prezgodaj: april in maj sta bila sušna, junij je bil sicer deževen, vendar vemo. da v juniju, zlasti v prvih dveh dekadah peronospora ni nevarna. Letos je bilo torej potrebno začeti s škropljenjem proti peronospori šele ob cvetnem nastavku. Mnogi hmeljarji, posebno začetniki, pa so začeli škropiti že konec maja ali v začetku junija in tako so do oblikovanja cvetnih panog že enkrat, dvakrat ali celo trikrat poškropili hmelj. Namesto, da bi še v cvet temeljito škropili, so popustili in škropili šele nred obiranjem, ko so opazili peronosporo. Mogoče so jih pri tem motile celo napovedi za škropljenje, ker so v istem času napovedale šele drugo škropljenje hmelja. Rezultat tega je bil tragičen: kljub tri- ali celo štirikratnemu škropljenju so obirali nekvaliteten hmelj. Tehnika škropljenja Še več kot pri izbiri rokov, grešimo pri tehniki škropljenja. Ne bo pretirano, če rečemo, da je več kot polovica neuspeha pri zatiranju peronospore pomanjkljivo škropljenje. Za uspešno zatiranje peronospore je potrebno, da temeljito orosimo vse, tudi skrite dele rastline. Da bo škropljenje kvalitetno, potrebujemo škropilnico z zadostnim pritiskom in z zadostno zmogljivostjo črpalke, kar je važno zlasti za automatične škropilnice. Pred škropljenjem s škropilnim drevesom se moramo prepričati, če »nese« dovolj visoko, če porabi pravo količino škropiva in če so vsi deli hmelja temeljito orošeni. Višina žičnic odnosno hmeljevk je pri nas visoka 6—8 m. Da je vrli temeljito poškropljen, /in to je izredno važno, kajti izpiran je je na vrhu največje, mora doseči oblak škropiva najmanj 1 m nad vrhovi hmelja. Tiri-tisk namreč ni enakomeren in zato včasih curek škropiva doseže primerno višino, drugič pa ne. Razen tega se na neravnih tleh škropilno drevo večkrat močno nagiblje na to ali ono stran in če ni curek škropiva precej višji od vrha žičnice oziroma limeljevke, se včasih zgodi, da s škropivom ne dosežemo vrha. Če stojimo na koncu vrste in ocenjujemo škropljenje, smo zadovoljni tudi tedaj, če škropivo vsaj malo preseže višino hmelja. S konca vrste ne opazimo, da nekateri vrhovi niso bili poškropljeni. Če pa motrimo delo škropilnice z boka njive, bomo hitro ugotovili, da višina škropilnega curka ne teče v ravni črti, ampak niha in da je potrebno doseči vsaj 1 m višji curek, kot je visoko hmeljišče, če hočemo kvalitetno poškropiti hmelj. Nič manj važno, kot višina škropljenja, je tudi kvaliteta škropljenja in s tem v zvezi zadostna in smotrna poraba škropiva. Računamo, da iporabimo pri škroplenju v cvet 2000 litrov škropiva na hektar zn normalen pridelek-1500 kg suhega hmelja. Za vse rod-nejše nasade, posebno za gosto saje.ne pa moramo ustrezno zvišati količino škropiva. Traktorist se mora odločiti, če bo zadosto- valo škropljenje vsake druge vrste, ali bo potrebno škropiti vsako vrsto. O tem odloča brzina traktorja in oblak škropiva, ki prodre vsosednje vrste. Navadno je v času cvetenja, samo v prvoletnih nasadih, v slabih drugoletnikih in v rasti zaostalih hmeljiščih dovolj, če škropimo vsako drugo vrsto. V posebno gostih nasadih pa ne zadostuje samo to, da škropimo vsako vrsto, ampak je potrebno, da škropimo tudi počasi, če hočemo, da bo vsak delček hmelja pravilno orošen. Naj vam navedemo nekoliko primerov, ki zgovorno potrjujejo pravilo, da je potrebno v gostih, rodnih nasadih škropiti ne le vsako vrsto., ampak tudi počasi, da .pade na hmelj zadostna količina škropiva. V bližini Žalca je hmeljišče na prodnatih rahlih tleh, le v sredini njive je debelejša rodnej.ša plast zemlje. Taki primeri so na naplavljenih tleh pogosti. Hmeljišče je bilo v letu 1959 šestkrat škropljeno, vedno pravočasno in zato tudi pred peronosporo dobro obvarovano. Le na debelejši rodnejši .zemlji, kjer je rasel gost in roden hmelj, si našel precej obolelih storžkov. Traktorist je po vsem hmeljišču škropil enako hitro. Količina škropiva, ki je za nepregosti hmelj na peščeni zemlji zadostovala. je bila očitno premajhna za močno obrasel hmelj, bogato obložen s storžki. Kontrola traktorskih listov je pokazala, da je porabil traktorist celo .nekaj manj kot 2000 litrov škropiva na hektar, kar je za velike pridelke premalo. Ali drugi primer: Pridelovalec je imel i hmeljišča: dvoletnik, hmelj na žičnici — zelo lepo razvit tretjeletnik, — star nasad, ki je tudi lepo rodil, vendar ni bil posebno obraščen, in hmelj na hmeljevkah v polni rodnosti, gost in izredno obložen. Pokazalo se je, da je pri enakem škropljenju ohranil tri nasade popolnoma zelene, delno pa mu je porjavel hmelj v polni rodnosti na hmeljevkah. Zopet isti vzrok: za vitek drugo- letnik in ,za ne preveč razvit star nasad je tudi pri razmeroma hitri vožnji traktorja prišlo dovolj škropiva, da je očuvalo vse dele rastline. Odločno .premalo pa je bilo škropiva za lepo razvit hmelj v žičnici in na hmeljevkah. V žičnioi se je žica povesila, morali so jo umikati, da je traktor lahko škropil, zato ni mogel hiteti in tako je bil hmelj dobro poškropljen. V nasadu na hmeljevkah pa je lahko hitreje vozil, mi pa pomislil, da za lepo razvit hmelj 2000 litrov škropiva na hektar ne bo dovolj. Seveda je negospodarsko škropiti s prevelikimi količinami škropiva. V marsikaterem nasadu škropimo z 2000 1 ali več škropiva na hektar, pa nimamo zelenega hmelja. S porabljeno količino škropiva bi lahko zavarovali hmelj pred peronosporo, če bi škropivo racionalno uporabili. Večkrat se zgodi, da za spodnje panoge porabimo preveč škropiva, vrbi pa ostanejo nepoškropljeni. Za prvo škropljenje v cvet navadno zadostuje, da škropimo samo s 5 pari razpršilcev. Pri drugem škropljenju v cvet, posebno pa pri škropljenju v storžke, zadostujeta samo 2 para in celo 1 par razpršilcev. Na spodnjih listih ni nevarnosti, da bi se vgnezdila peronospora, razen tega so ti listi dobili zadostno količino fungicida že pri prvih škropljenjih. Tudi izpiranje je največje na vrhu hmeljevk, v spodnjem delu na precej manjše, zato. pri zadnjih škropljenjih proti peronospori škropimo le tisti del hmelja, ki nosi storžke. Če pa škropimo proti hmeljni pršici, moramo temeljito orositi tudi spodnje listje. In še o kvaliteti škropljenja! Lističi na storžkih so zelo nežni in občutljivi. Na njih hitro opazimo sončne opekline ali poškodbe od vetra, pa tudi od škropiv ali prevelikega pritiska, če so razpršilci uperjeni naravnost v storžke. Traktoristi premalo pazijo ma pravilno usmerjenost razpršilcev, posebno gornjih, ki škrope s curkom. Le-ti naj ne bodo montirani na škropilno drevo pod prevelikim kotom, tako da »bije« curek naravnost v storžke, ampak bolj navpično, da škropivo pade na hmelj. Še vse prepogosto škropimo tudi v opoldanski vročini, namesto da bi izrabili zgodnje jutranje in kasne popoldanske ure, v vročini pa počivali. O izbiri škropiva. Škropivo ima navadno pri slabem zatiranju peronospore najmanj »zaslug«, vendar moramo tudi tu opozoriti na nekaj fines. Kadar škropimo hmelj v rasti, še predno nastavlja cvet, uporabljamo organske fungicide (ditan, orthocide), ker stimulativno vplivajo na razvoj rastlin. Kadar škropimo v cvet, uporabljajmo bakrena sredstva (cupra-blau — bakreno apno), ker imajo le-ta daljše delovanje. Prirast zelene mase je v tem razvojnem stadiju minimalen, zato izbiramo sredstva, ki najdalj delujejo. Zlasti v letu 1959, pa tudi 1960 smo slišali več pritožb, češ škropivo je »zažgalo« storžke. Posebno pogoste so bile pritožbe pred konec obiranja. Prezoreli storžki so zelo občutljivi za sončno pripeko, za meglo in podobno po pravilu »starost je že sama na sebi bolezen«. Škropivo tu navadno ni krivo za poslabšanje kvalitete storžkov, razen če nismo škropili v pretoplem sončnem vremenu. Da bi prepričali tudi hmeljarje, smo v letu 1960 škropili hmelj z normalnimi in povečanimi koncentracijami fungicidov (bakreno apno 1,5 %, ditan 0,5 %) konec avgusta, vendar poškodb od škropiv nismo mogli ugoto- viti. Več »zaslug« za mehanične poškodbe na storžkih ime škropilnica — prevelik pritisk, ali pa nepravilno uperjen razpršilec. Opozoriti pa moramo na eno napako pri izbiri škropiva in koncentracije za škropljenje v »storžke«. Za zadnja škropljenja uporabljamo nižje koncentracije kot običajno (kar velja zlasti za bakrena škropiva), da ne bi ostalo preveč sredstva na storžkih. Ne samo, da so prevelike količine bakra na hmelju nedopustne zaradi trgovskih uzanc, ampak prekasno škropljenje hmelja z normalno količino bakrenih pripravkov vzame storžkom sijaj in tako zdrkne hmelj pri prevzemu za en razred nižje. Ce za škropljenje v avgustu uporabljamo bakrena sredstva, jih uporabljamo torej le v polovičnih koncentracijah. Obisk poljskih hmeljarskih strokovnjakov Leta 1960 so si poljski hmeljarski strokovnjaki ogledali naše hmeljarstvo. Prvikrat so nas obiskali v začetku septembra. To sta bila g. Tadeusz Karwow-ski, načelnik oddelka za preskrbo in prodajo pivovarskih podjetij iz Varšave in g. iiriž. Zenon Gniieciak, šef za kontrakcijo preskrbe lin nabave v hmeljarskem podjetju iiz Lublina. Poljska gosta sta se od 1. do 13. septembra seznanila z našim hmeljarstvom. Ogledala sta si Inštitut za hmeljarstvo v Žalcu, Poslovno zvezo, Hmezad in pivovarno Laško. Navdušila sta ju organizacija pospeševalne službe in razvoj hmeljarstva pri nas. Na KG Založe sta se seznanila z organizacijo in razvojem naših hmeljarskih posestev, v KZ Prebold itn KZ Šempeter pa z organizacijo našega zadružništva. Zanimala sta se tudi za obiranje, sušenje in odkup hmelja. V decembru nas je preko tehnične pomoči obiskal g. dr. Leon Zub, z zavoda Institut uprawy, navozenia i gleboznaw- stwa. Pulawy, ki vodi na tem zavodu oddelek za hmeljarstvo. Le-ta se ukvarja z raziskovalno problematiko poljskega hmeljarstva. Zanimal se je za naše raziskovalno delo, metode dela našega Inštituta in za organizacijo hmeljarstva. Seznanili srno ga s hmeljarsko proizvodnjo v zadrugah in s pospeševalno službo. Gost je izrazil željo, da hi čim tetsneje sodelovali. Prvikrat se je primerilo, da so bili poljski hmeljarski strokovnjaki pri nas. Poljska je stara hmeljarska dežela, ki je imela pred vojno 3800 ha hmeljišč, po njej pa le 92ha. Površine so v zadnjih letih že .povečali in poživili hmeljarstvo. Močno si prizadevajo, da bi dvignili povprečni hektarski pridelek, ki je še precej nizek. Taki obiski so prav gotovo zelo koristni i za Poljsko i za Jugoslavijo. Poljski hmeljarski strokovnjaki so nas prosili, da bi ostali v tesnejših stikih z njimi, obenem pa so povabili slovenske hmeljarje na Poljsko. Površina in pridelek Leto Površina Pridelek kg/ha 1958 1776 760 1959 1856 890 1960 2053 890 Pozor! Pozor! Naročnikom HMELJARJA« ZA LETO 1961 Vsa pojasnila glede naročanja »Hmeljarja« daje odslej na pismena in ustmena vprašanja: Inštitut za hmeljarstvo Žalec bujoni v polhiii MM” Strojno obiranje hmelja v letu 1960 Obiranje hmelja s strojem si v svetu vedno bolj in bolj utira pot. Čeprav so bili prvi obirakii stroji izdelani že (pred 50 leti v Ameriki, so se potem počasi širili v prakso. Vzrok, da se strojno obiranje hmelja v zadnjem času vedno bolj in bolj uvaja, je pomanjkanje obiralcev in visoki stroški ročnega obiranja zaradi drage delovne sile. V naši državi smo lani uvozili prvi obi-ralni stroj belgijske znamke »Allaevs« in smo ga preizkušali na KG Lava. Rezultati so bili objavljeni lani v 5. številki Hmeljarja. Letos smo s poskusi nadaljevali. V prvi vrsti so nas zanimala naslednja vprašanja: 1. Kako stroj obira (kakovost obiranja) 2. Kaj vpliva na kakovost obiranja 3. Kakšna je storilnost stroja in najprimernejša organizacija dela 4. Kakšen je gospodarski račun strojnega obiranja v primerjavi z ročnim obiranjem. Težišče raziskovanj je bilo na 1. in 2. vprašanju. Ze lani smo ugotovili, da je hmelj obran s strojem dobre kakovosti in ga le dober poznavalec lahko loči od ročno obranega. Res pa je, da je nekoliko bolj občut- Rezanje hmeljnih rastlin na njivi s stolpom, pritrjenim na traktor. Ijiv za nadaljnjo manipulacijo, ker je »izmučen«. Strojno obran hmelj moramo nasuti čimprej na sušilnico. Če stoji le nekaj ur v koših, to že vpliva na kakovost. Ugotovili smo tudi, da se strojno obran hmelj nekoliko počasneje suši od ročno obranega. Verjetno zato, ker pride zaradi »izmučenosti« na zgornjo leso bolj zbit. Sicer bi pričakovali, da se bo strojno obran hmelj hitreje sušil kot ročno obran, ker mu že med obiranjem zračni tokovi, ki nastanejo zaradi vrtenja obiral-nih bobnov in ventilatorjev v čistilniku, odvzamejo nekaj vlage. Kot smo videli, pa ni tako. Zato bodo potrebna še nadaljnja raziskovanja, ki bodo pojasnila, kakšna je najprimernejša manipulacija in način sušenja strojno obranega hmelja. Storilnost obiralnega stroja je pri poskusnem obiranju težko ugotoviti, ker stroj ne dela v običajnih pogojih. Mimo tega je ne-izvežbanost delavcev, posebno vlagačev, ki so se večkrat menjali, onemogočilo natančnejšo ugotavljanje storilnosti. Skupni delovni čas stroja lahko razdelimo na — čas, ko v stroj vlagamo rastline (čisti delovni čas) — čas, ki ga porabimo za zamenjavo prikolic Za prevoz hmeljnih rastlin pripravljena enoosna prikolica — čas, ki je potreben za čiščenje in obiranje razili ostankov okrog stroja, ter čiščenje stroja. Lani smo. obirali s strojem ves dan in je bilo sorazmerno malo prekinitev zaradi poskusov. Zato smo ugotavljali storilnost na osnovi skupnega delovnega časa stroja. Letos je bilo dovolj obiralcev, zato smo s strojem obirali le zaradi poskusov. Vsak dan smo obirali krajši čas, mimo tega pa smo obiranje zaradi spreminjanja kombinacij večkrat prekinili. Zato bi težko merili storilnost na osnovi dejanskega skupnega delovnega časa. Tako ugotovljena storilnost ne bi bila realna. Da bi pa le dobili nekaj podatkov o storilnosti stroja, smo ves čas obiranja merili čisti delovni čas. Skupni delovni čas smo iz- T računali tako, da smo k čistemu delovnemu ‘ času prišteli za zamenjavo prikolic na vsako prikolico po tri minute in na vsaki dve uri delovanja po pol ure za čiščenje, obiranje ostankov in druge prekinitve. Dejansko smo porabili za zamenjavo prikolic od dve do deset minut. V račun smo vzeli tri minute, kar pri racionalno organiziranem delovnem procesu zadostuje za zamenjavo prikolic. Čas, ki je potreben za obiranje in čiščenje raznih ostankov okrog stroja, ter čiščenje stroja, je vračunan s pol ure na vsaki dve uri obiranja. Po navedenih popravkih je znašala storilnost stroja letos od 147 do 216 kg ali povprečno 185 kg svežega hmelja na uro. Lani smo ugotovili storilnost od 182 do 316 kg ali povprečno 210kg na uro. Primerjava storilnosti ni navedena v tabeli 1. TABELA 1 Primerjava storilnosti obiralnega stroja Storilnost v kg svežega hmelja na uro od — do povpr. Vlož. na od — do rasti. uro povpr. Cn cn 0 & M *-< •2 *■< ~ - C O rr o — t» c ^ H > «Ö *Z* a Ü u 3 c Ò :r - N 3 •“» C3 SP lil Opombe 17.55 25,0° C 55 % 18.05 21,0° C 94 % 18.35 20,5° C 98% 18.40 19.00 22,0° C 82 % 19.05 19,5» C 98% 19.20 19,5» C 100 % 19.55 19.45 19.5» C 98 % 6,0% 9,0 % 6,18 % 6,18 % izklop vlažilca izklop vlažilca vlaga v hmelju 10 cm pod zgornjo plastjo 6,8 » izklop vlažilca 9,4% «i -p • o a m a «3 & >0-2 Zž O qn & Q S ft (D ^ H ► > o 03 bj}0 tn J d p ^ Ö fcc > 3-I-. cd cd bü o i s a r” -P w Opombe 20.00 20,0° C 94 % . 20.20 18,0° C 98 % 20.30 9,4 % 21.00 18,0° C 85 % izklop vlažilca 21.30 18,0» C 91 % 22.00 18,0° C 96 % 22.50 18,0» C 99 % izklop vlažilca 23.00 9,6 % 23.00 17,5« C 98 % hmelj premetan 23.10 17,5» C 98 % 8,2 % 23.35 17.3« C 90 % 8,8 % 23.45 17,0» C 86 % 0.10 17,0° C 85 % vklop vlažilca 0.30 17,0° C 99 % izklop vlažilca 1.00 17,5» C 95 % 1.15 18,0° C 85 % vklop vlažilca 3.00 18.0» C 93 % 8.8 % - 7,9 % 4.00 17,0» C 99 % 9.4 % 5.00 16.0» C 98 % 11,6 % 9,7 % 6.00 16.0» C 95 % 11,8 % premetan Inž. M. Kač: Mercuryte - novi fungicid za plantaže Ob 7.00 uri zjutraj smo še enkrat premetali maso hmelja z lopato in vzeli vzorec za vlago na določenih mestih. Povprečen vzorec je imel 10,6 % vlage. V 12 urah je hmelj pridobil na vlagi 4.6%. To napravo za ovlaženje, kakor tudi ovlažen hmelj si je ogledalo več hmeljarjev, ki so bili mnenja, da je hmelj pravilno in primerno odvolgnil. Kot zaključek k navedenemu bi še omenili, da je ta tip vlažilca dokončen in ga je brez težav, namestiti ne samo v deponijske prostore hmeljskih sušilnic, ampak tudi povsod tam, kjer koli rabimo v delovnih prostorih tisto vlago v zraku, ki je najbolj primerna za tehnološke procese in za delovnega človeka. Aparat je uspešno prestal svojo dokončno preizkušnjo. Vlažilec bo moč dobiti že prihodnje leto 1961; dobavitelja bomo pravočasno objavili, tel ja. Za podrobnejše informacije pa bo dal Inštitut za hmeljarstvo vsa zaželena pojasnila. pečkastega sadja Med najzahtevnejše naloge v plantažnem sadjarstvu štejemo zatiranje škrlupa, ki je v slovenskih rajonih, kjer gojimo jablane in liruiške, najbolj nevarna, epidemična in ekonomsko važna bolezen. V kmečkih nasadih, kjer pridelek povprečno ne dosega enega vagona sadja na hektar, zatiranje škrlupa ni ekonomsko pogojeno. V plantažnih nasadih z velikimi pridelki pa brez dobre zaščite sadja pred škrlu-pom ne moremo popolnoma uspeti. V naših proizvodnih pogojih smatramo, da je v modernem sadjarstvu najbolj ekonomičen in zanesljiv preventivno — kurativni način zatiranja škrlupa, ki pa je mogoč le tedaj, če razpolagamo s strokovnim kadrom, visoko zmogljivim strojnim parkom in seveda s kurativnim sredstvom. Organski živosrebrni pripravki so pokazali, da lahko preprečijo razvoj škrlupa še 72 ur po pričetku dežja, ki omogoča infekcijo. To je velika prednost pred ostalimi organskimi fungicidi proti škrlupu, ki kažejo »kurativna« svojstva največ 24 ur. Zaradi tako kratkega kurativnega delovanja v praksi, te njihove lastnosti skoraj ni moč izkoristiti. Na žalost pa imajo organski živosrebni pripravki tudi negativne lastnosti, ki so pri nekaterih močneje, pri drugih pa šibkeje izražene. Večina živosrebrnih pripravkov deluje namreč na rastline več ali manj fitotoksično, zato jih strokovnjaki priporočajo le za škropljenje pred cvetenjem, preden imamo na drevju plodove, da ne bi le teh poškodovali. Razen tega so kot vsi pripravki na bazi živega srebra strupeni za čebele in toplokrvne živali in ljudi. To je razlog, da jih ne uporabljamo ne le za škropljenje po cvetenju ampak tudi ne za škropljenje v cvet. Omejitev v uporabi, seveda vrednost sicer tako iskanih kurativnih sredstev precej zmanjšuje. Sadjarji si žele. da bi lahko uporabljali kurativne pripravke ves čas, dokler traja možnost primarne infekcije z askospo-rami. to je v naših podnebnih pogojih navadno do prve polovice junija. Sredstva na bazi živega srebra, ki smo jih do sedaj preizkušali, so bila več ali manj fitotoksična na vseli pri nas razširjenih jabolčnih sortah in zato uporabljiva le do cvetenja. Letos pa smo poizkusno škropili z mercurytom, sredstvom na bazi feni! — mercuri — oksina, ki vsebuje. 2 % živega srebra in ugotovili, da v priporočanih koncentracijah (0,1 %) ni kazal fitotoksičnosti, ampak celo stimulativno delovanje na vse sorte, ki smo jih imeli v poizkusnem nasadu. Tako se je pokazalo, da ga prav dobro prenašajo najvažnejše sorte, ki so pri nas razširjene kot: jonatan, koksoranžna. kanada, krivo» pecelj, belfleur in londonski peping. Na žalost ga v hruškovih nasadih nismo preizkušali. Tako smo končno dobili sredstvo, ki ga bodo uvrstila v svoj škropilni program vsa večja sadna plantažna gospodarstva in ga lahko uporabljala kot kurativno sredstvo v rodnih jabolčnih nasadih ves čas možnosti infekcije z askosporami, torej predvidoma od aprila do prve polovice junija. Le v času cvetenja ne bomo škropili z njim, da ne zastrupimo čebel. Mercuryte lahko uporabljamo tudi kot preventivno- sredstvo, vendar z nekoliko slabšim uspehom. Za preventivna škropljenja bomo dajali prednost nestrupenim pripravkom, kot so ditan, ortheoide, ditiou ali močljiva žvepla. Mercuryte lahko mešamo z vsemi pri nas razširjenimi insekticidi pa tudi fungicidi. Ne sme se mešati le z apneno žvepleno brozgo ali z letnimi olji. Z mercurytom lahko škropimo, če nam dopuščajo talne prilike tudi v rahlem dežju, izogibljemo pa se škropljenja v hudi popoldanski pripeki. Ko uporabljamo mercuryte ne pozabimo, da imamo opravka s strupenim sredstvom in se skrbno držimo navodil, ki so predpisana o hrambi in škropljenju s strupi. Pazimo, da ne zmočimo z koncentratom kože, da ne bi dobili vnetja. Živali in perutnine ne smemo puščati na škropljene površine najmanj 2 tedna. Plodov ne smemo škropiti z mercurytom najmanj 8 tednov pred obiranjem. Novi predpisi o hrambi in prometu strupenih kemičnih sredstev za varstvo rastlin V uradnem listu FLRJ. št. 45 z dne 9. 11. 1960 je izšel pravilnik o hrambi in prometu s strupi, ki ga je izdal Sekretariat izvršnega sveta za zdravstvo v soglasju z Zveznim državnim sekretariatom za notranje zadeve. Ker je večina kemičnih sredstev za varstvo rastlin strupena tudi za ljudi, 'zadeva novi pravilnik tovarne, ki izdelujejo zaščitna sredstva in vse organizacije, ki se ukvarjajo s prodajo in kupovanjem teh sredstev. Potrebno je torej, da se s pravilnikom seznanijo poleg tovarn in veletrgovine z zaščitnimi sredstvi tudi kmetijske zadruge in kmetijska gospodarstva. Kako hranimo strupena zaščitna sredstva Organizacije in zavodi, ki kupujejo in prodajajo strupe na drobno, morajo hraniti strupe ločeno od drugega blaga in jih imeti zaklenjene v posebnih, posebej za to zgrajenih im prilagojenih prostorih, oziroma omarah. Ti prostori, oziroma omare morajo imeti brezhibno ključavnico s ključem in viden napis: »STRUPI«, ki ga ni mogoče lahko sneti ali izbrisati. Še strožji so predpisi glede hrambe strupov za tovarne in veletrgovine. IPlrostorov, v katerih se hranijo strupena zaščitna sredstva v tovarnah in veletrgovinah ni dovoljeno uporabljati v druge namene: na vseh vratih takih prostorov mora biti napis: Pozor, strup! — nepoklicanim vstop strogo prepovedan! Skladišča strupenih sredstev pa morajo glede lokacije, osvetlitve, temperature 'in vlažnosti ustrezati pogojem, v katerih se strup lahko hrani tako. da ni nevaren za življenje ali zdravje tistih, ki z njim ravnajo. Ključe prostorov in omar. v katerih so spravljeni strupi, mora hraniti pri sebi uslužbenec, ki ga zato predstojnik posebej določi. Vse priprave in pribor, s katerimi se strupena zaščitna sredstva prijemajo, jemljejo iz posod, merijo ali prodajajo, je treba prav tako hraniti zaklenjene in se ne smejo uporabljati v noben drug namen. Kakšna mora biti embalaža za strupena zaščitna sredstva? Strupe je dovoljeno dajati v promet in izdajati potrošnikom samo v izvirnih proizvajalčevih omotih, oziroma v omotih organizacije, ki ji je dovoljeno prepakiranje strupov za prodajo na drobno. Vrsta embalaže do sedaj za proizvajalca ni bila posebej predpisana. Sedaj pa mora biti po pravilih take kakovosti, da se pri prevozu, vskladiščenju in manipulaciji sredstvo ne more raztresti, ne pomešati z drugimi snovmi in ne priti v dotiko s podom in stenami prevoznega sredstva, skladišča in drugih prostorov, v katerih se hranijo strupi. Vrsto embalaže za posamezna sredstva dovoljuje republiški sanitarni inšpektor. Vsaka tovarna ali uvoznik strupenega zaščitnega sredstva, si mora preskrbeti dovoljenje, preden da sredstvo v promet. Na vsakem omotu strupenega zaščitnega sredstva morajo biti poleg označb, ki jih predpisuje Uprava za varstvo rastlin še oz- načbe, ki jih predpisuje Sekretariat za zdravstvo, in te so: 1. Ime strupenega sredstva. 2. Vsebina aktivne substance. 3. Z velikimi črkami napis »STRUP« z običajnim in dobro vidnim znamenjem mrtvaške glave. 4. Datum proizvodnje strupa, oziroma njegovega pakiranja. 5. Ime in naslov proizvajalca, oziroma organizacije, ki je strup prepakirala, kadar je to dovoljeno. 6. Številka in datum dovoljenja za vrsto in uporabo embalaže. Poleg naštetih označb mora biti na omotu natisnjeno ali priloženo navodilo za uporabo, v katerem je navedeno, kaj je treba ukreniti za varnost pri hrambi in uporabi strupenega sredstva; opozorilo, da se prazna embalaža ne sme uporabljati v druge namene, oziroma, da jo je treba na določen način uničiti, če je ni mogoče znova uporabiti za strupeno sredstvo; način uničevanja strupenega sredstva ter posledice nepravilne uporabe strupenega sredstva ali embalaže za življenje in zdravje ljudi, domačih živali in zaščitnih vrst divjadi. V navodilu morajo biti navedeni tudi znaki zastrupitve in način prve pomoči pri zastrupitvi. Katere organizacije lahko prepakirajo in izdajajo potrošnikom strupena zaščitna sredstva? Po novem pravilniku se zadružnim, trgovskim in drugim gospodarskim organizacijam, ki se ukvarjajo s prometom s strupenimi zaščitnimi sredstvi sme le .tedaj dovoliti prepakiranje posameznih strupenih sredstev za prodajo v manjših količinah, če imajo za to ustrezne prostore, opremo, naprave, strokovnjake za delo te vrste ter embalažo ustrezne kakovosti in velikosti za prodajo sredstev potrošnikom. Prepakiranje, oziroma razredčevanje posameznih strupov za prodajo potrošnikom, dovoli z odločbo upravni organ okrajnega ljudskega odbora za sanitarno inšpekcijo. Strupena zaščitna sredstva se smejo izdajati potrošnikom samo z dovoljenjem pristojnega občinskega inšpektorja za varstvo rastlin in drugih strokovnjakov, ki jih za to pooblasti za kmetijstvo in gozdarstvo pristojni upravni organ občinskega ljudskega odbora. Za izdajanje posebno strupenih sredstev, pa je potrebno iše dovoljenje upravnega organa okrajnega ljudskega odbora. Kako izdajamo in kako ravnamo s strupenimi zaščitnimi sredstvi? Organizacije in zavodi, ki se ukvarjajo s prometom strupenih zaščitnih sredstev, morajo voditi posebno knjigo o izdajanju strupov ki jo potrdi upravni organ občinskega ljudskega odbora, pristojen za sanitarno inšpekcijo. Strupenih zaščitnih sredstev ni dovoljeno izdajati osebam, ki še niso stare 18 let. Vsakokrat, kadar se izda strupeno zaščitno sredstvo je treba v knjigo vpisati te-le podatke: 1. kupčevo ime in priimek 2. njegovo prebivališče in natančen naslov. 3. ime strupa, izdano količino in datum 4. podpis in naslov tistega, ki mu je bil strup izdan 5. potrdilo prejemnika, da je dobil navodilo o uporabi izdanega strupa Dovoljenja za nakup strupenih sredstev je treba hraniti kot prilogo v evidenčni knjigi o izdajanju strupov. Evidenčno knjigo v izdajanju strupenih sredstev je treba hraniti najmanj tri leta od vpisa zadnjih izdanih količin sredstev. Organizacije, zavodi in posamezniki, ki uporabljajo strupena sredstva, morajo njihove ostanke pazljivo odstraniti oziroma spraviti, do morebitne ponovne uporabe. Ce ostankov uporabljenih strupov ni mogoče ponovno uporabiti in jih tudi ni mogoče uporabiti v kakšen drug namen ali bi bilo to škodljivo za zdravje, jih je treba uničiti na način, ki ne ogroža zdravja ljudi. Enako je treba ravnati tudi s strupenimi sredstvi, ki so postala neuporabna. Tisti, ki so zaposleni pri prometu s strupenimi sredstvi, morajo poznati glavne sanitarne zahteve glede hrambe, ravnanja in izdajanja le teh ter nevarnost za življenje in zdravje ob nepravilnem ravnanju ali nepravilni uporabi posameznih strupenih sredstev. Tisti, ki s strupenimi sredstvi prašijo, oziroma škropijo, morajo poznati metode dela s sredstvi, nevarnost za zdravje pri delu s strupi, način preventivnega varstva pred zastrupitvijo in prvo pomoč ob zastrupitvah. Tisti, ki prihajajo na svojih delovnih mestih v neposreden dotik s strupi, morajo nositi posebno varstveno obleko in obutev, in sicer: skladiščniki in prodajalci morajo nositi delovno obleko od goste tkanine in gumijaste rokavice, iškropilci pa razen delovne obleke iz goste tkanine, gumijastih rokavic, varovalne čepice oziroma rute ter respiratola, še nepoškodovane čevlje, oziroma gumijaste škornje. Kdo nadzoruje delo ustanov ali zavodov, ki se bavijo s prometom s strupenimi zaščitnimi sredstvi? Nadzorstvo nad ustanovami ali zavodi, ki se bavijo s prometom s strupenimi zaščitnimi sredstvi vrši upravni organ občinskega ljudskega odbora, ki je pristojen za sanitarno inšpekcijo. Pri nadzorstvu sme inšpekcijski organ: 1. prepovedati hrambo strupenega sredstva v prostorih, oziroma krajih, ki ne ustrezajo sanitarno tehničnim in higienskim pogojem. 2. prepovedati promet s strupi, če njihova embalaža, pakiranje, označbe in drugi pogoji niso v skladu z določbami tega pravilnika, dokler se ugotovljene pomanjkljivosti ne odpravijo. 3. odrediti, da se odstranijo druge pomanjkljivosti v zvezi s proizvodnjo in s prometom s strupi, ki utegnejo ogrožati zdravje ljudi. Kakšne kazni so predvidene za kršilce pravilnika o hrambi in prometu s strupenimi sredstvi? Zavod ali organizacija, ki se bavi s prometom strupenih sredstev se kaznuje s kaznijo do 100.000 din. 1. Ce hrani strupena zaščitna sredstva v prostorih, ki glede lokacije, osvetljenosti, temperature in vlažnosti ne ustrezajo potrebnim sanitarnoteliničnim in higienskim pogojem ali v prostorih, ki se uporabljajo v druge namene. 2. Če hrani strupena zaščitna sredstva skupaj z drugim blagom ali jih hrani v prostorih oziroma omarah, ki nimajo brezhibne ključavnice in ključa. 3. Ce ne določi .posebne osebe, ki naj hrani ključe prostorov ali omar, v katerih se hranijo strupi ali, ki uporablja pribor in priprave s katerimi se prijemajo, merijo ali prodajajo strupi v druge namene. 4. Če da v promet strupena zaščitna sredstva, ne da bi bili v izvirnem omotu. 5. Če da v promet strupena zaščitna sredstva v embalaži, katere vrsta in uporaba ni bila poprej dovoljena. 6. Če daje strupe v nove omote ali jih razredčuje brez predpisanega dovoljenja. 7. Če ne odstrani ali ne uniči na predpisan način ostankov ali neuporabnih strupenih sredstev. Za naštete prekrške pa se kaznuje tudi odgovorna oseba v zavodu ali gospodarski organizaciji, s kaznijo do 20.000 dinarjev. Z denarno kaznijo do 50.000 din se kaznuje gospodarska organizacija ali zavod, njena odgovorna oseba pa s kaznijo do 10.000 din: 1. Če da v promet sredstvo brez katere od teh predpisanih označb ali brez predpisanega navodila za njegovo uporabo. 2. Če brez dovoljenja izda strupena sredstva potrošnikom. 3. Če izda strupena .sredstva osebam, mlajšim od 18 let ali ne vodi o izdajanju strupenih sredstev predpisane evidence. 4. Če ne poskrbi za to, da nosijo tisti, ki prihajajo na svojih delovnih mestih v neposreden dotik s strupenimi sredstvi, predpisano varnostno obleko ali druga varstvena sredstva. Do kdaj moramo urediti skladišča in embalažo za strupena zaščitna sredstva? Pravilnik .predpisuje, da morajo organizacije in zavodi, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prometom s strupenimi sredstvi prilagoditi skladišča, da ustrezajo novim pravilom v treh mesecih od njegove uveljavitve (1. oktobra 1960). Po preteku 6 mesecev od 1. oktobra 1960. pa morajo izginiti iz prometa strupena zaščitna sredstva, ki nimajo ustrezne embalaže. Kmetijske zadruge in kmetijska gospodarstva uredite takoj skladišča, če tega doslej še niste storili. vsži »HMELJAR« izhaja mesečno — Upravlja podjetje »Celjski tisk< UO KPPZ Žalec — Urejuje in zanj odgovarja Jaka Slokan — Tiska Časopisno — Za hmeljarje brezplačno — Poštnina plačana v gotovini ÌTUWJ5KA J KNJIŽNICA I V CELJU > PIVOVARNA PROIZVAJA TERMALNO 12» ČRNO PIVO SVETLO »ZLATOROG« 12» PIVO EXPORTNO 15» CRNO PIVO JUBILEJNiK SPECIALNO 18» PIVO SUPER-GOLDING 18» PIVO LAŠKO JUTEKS PROIZVAJA: TEHNIČNE TKANINE, TKANINE ZA DELOVNE OBLEKE TER JUTINE EMBALAŽNE TKANINE iAii. ZNAK pinus TOVARNA KEMIČNIH IZDELKOV pinus RACE PRI MARIBORU pinus IZDELUJE SREDSTVA ZA UNIČEVANJE ŠKODLJIVCEV. HMELJARJI, SADJARJI, VINOGRADNIKI IN POLJEDELCI! UPORABLJAJTE SREDSTVA ZNAMKE KI VAM JAMČIJO ZA USPEH EXPORT S IMPORT ZADRUŽNO TRGOVSKO PODJETJE AGROTEHNIKA Ljubljana, Titova 19 in 21 Telefon 23-950 do 59, 31-305, P. O. B. 254/V Maribor, Meljska 5 Telefon 35-53 Celje, Aškerčeva 19 Telefon 24-08 oskrbuje kmetijstvo z vsemi stroji im napravami domačega in tujega izvora, z vsemi rezervnimi deli, z umetnimi gnojili, sredstvi za varstvo rastlin, z močnimi krmili in gradbenim materialom Uvaža kompletne naprave za predelavo grozdja, sadja, mleka in drugih pridelkov Kmetijski strokovni oddelek Agrotehnike daje vsa pojasnila glede uvajanja mehanizacije in kemizacije v posameznih kmetijskih in zadružnih obratih / «Wj •-o/oT? vk":C* # J