LETO XXVIII — Številka 20	13. maja 1976	Cena 4.— šil. P. b. b.
Erscheinungsort Klagenfurt. — Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
Akcijski komite proti pogajanjem $ KHD
Za četrtek so poleg osrednjih organizacij koroških Slovencev povabljeni v parlamentarni pododbor tudi zastopniki Heimatdiensta. Predstavniki NSKS in ZSO bodo sprejeti ob devetih dopoldne, popoldne je na vrsti Heimatdienst. Proti temu, da bi parlamentarni pododbor poslušal tudi zastopnike Heimatdiensta, se je v pismih predsednikom klubov poslancev vseh treh v parlamentu zastopanih strank izrekel Akcijski komite proti ugotavljanju manjšine in za pravice koroških Slovencev. V resoluciji je rečeno:
..Akcijski komite proti ugotavljanju manjšine in za pravice koroških Slovencev, kateremu se je pridružilo medtem nad 500 osebnosti iz vseh demokratičnih taborov Avstrije, protestira najostreje proti temu
vabilu na Karntner Heimatdienst, predvsem ker ne moremo uvideti, kakšno legitimacijo ima ta organizacija za stališče v parlamentarnem okviru. Si je Heimatdienst pridobil mandat za oficialno soodločanje v manjšinskem vprašanju morda z določenimi akcijami, ki ležijo le malo let nazaj? Mi vsekakor vidimo, da so iz Karntner Heimatdiensta predvojne dobe in njegovega naslednika, Karntner Heimat-bunda, izšli vojni zločinci od kova Maier-Kaibitscha, ki so zahtevali ..popolno iztrebitev Slovencev" in ki so igrali pri izselitvi koroških Slovencev odločilno vlogo.
V tej zvezi vas vprašamo, ali koroške strankine organizacije ne smatrate več kot govornike večinskega prebivalstva in ste zaradi te-
ga priznali Karntner Heimatdienstu to vlogo govornika potom tega vabila."
Ob koncu je izrazil Akcijski komite tudi svoje mišljenje, da bi bolje odgovarjalo obstoječi legi zakonov, če bi Heimatdienst pregledali na to, če se njegova dejavnost ujema z členom 7 državne pogodbe, namesto da bi z oficialnim pogovorom z avstrijskimi parlamentarci obdržali duh, ki ga bi bilo bolje premagati — v interesu demokratičnega razvoja in ugleda Avstrije.
K temu pismu ni kaj dodati, morda le to, da se je I. 1972 tudi Sima zmenil za minimalno rešitev glede tabel z Heimatdienstom in ne s Slovenci; toda table so kljub temu padle...
UVODNIK
Mladinsko delo
Bistven del celotnega človeškega razvoja je razvoj fantazije ter zavest in uporaba ustvarjalnih sposobnosti.
V današnji družbi pa je izobrazba velikokrat omejena na informacijo, posredovanje znanja in vzgojo k delovni zmožnosti v tej industrializirani družbi.
Sola n. pr. kot prostor predpriprave na poznejše družbeno življenje, je usmerjena predvsem na posredovanje stvarnega znanja. To znanje se motivira zlasti z individualnim ocenjevanjem in primerjavo uspeha, konkurenčnim mišljenjem in meščanskimi ideali o izobrazbi in uspehu.
Območje osebnega razvoja in razpleta posameznika, ki je potrebno, da človek najde svoj način in obliko izražanja, ostane v večji meri izločeno. Nastavki za nauk in uporabo socialnih sposobnosti (sposobnost za komunikacijo v verbalnem in nonverbalnem območju, za kreativnost, sensibilnost, spontanost, sodelovanje, itd.) najdejo skopo in izolirano mesto v muzičnih predmetih, izletih razreda, pogovorih v razredu in v majhnih poskusih v partnerskem in skupinskem delu. Ocenjuje pa se tudi tu po individualnih kriterijih uspeha, kar na vse zadnje spet ovira prosti razvoj teh sposobnosti.
Iz tega izvira izguba fantazije in kreativnosti (ustvarjalnosti). Ta izguba je odločilna, ker je fantazija predpogoj za gonilno silo vsakega razvoja in edina možnost, da si spremembe (osebne, situacijske) lahko predstavljamo! Samo z vajami in uporabo fantazije lahko zavzamemo kritično stališče napram normam v družbi, obratu, družini, šoli, itd.
Pomanjkanje fantazije povzroča tudi nezmožnost komuniciranja. Zraven te socialne izgube pomeni izguba fanta-ziie tudi osebno in religiozno izgubo... Človek je po svoji notranjosti bistvo, Li ne samo dela, temveč tudi igra, ple-poje, praznuje ... fantazirati, ba-hali se, špekulirati so specifične člo-v®ske lastnosti in sposobnosti... (Har-VeV Cox).
Izguba fantazije povzroča izpolnje-Vanje togih oblik, predpostavljenih in Pnvzgojenih norm in do enostranskih
me,od mišljenja.
pride do izraza pri odločitvah, reševanju problemov, prevzemanju in obsojanju novih idej, metodah in naborih. Tolerančna meja pada. Z nere-ektiranim zadržanjem se olajša nasta-ne* Predsodkov. Veselice kot pred-VZ®tek bodočega, drugega sveta, ni J? m°žno vsebinsko prav razumeti, lih oblike postanejo zaradi pomanj-
kanja
ustvarjalnega mišljenja puste in
Suhe in se ;zčrpaj0 v pisanih in nepi-
SaO'h zakonitostih.
Lli se pg moramo Spet naučiti ne le Us,varjalni, temveč, da ustvarjalne v 0rl1enta spoznamo in uživamo. Z raz-^ojem čutov raste moč in zmožnost ^oživljanja, ter zmožnost, da se čudi-^ da strmimo in občudujemo. z e 'z ,e9a kratkega premišljanja spo-Jamo Potrebo specifičnega razvoja ^jeativnosti pri mladih ljudeh. Da pa možno sposobnosti za kreativnost,
Dunaj: delna uvidevnost strokovnjakov strank
Pogovor ekspertov za rešitev člena sedem prejšnji četrtek v parlamentu na Dunaju ni bil le pogovor, ampak je prvič imel tudi značaj pogajanj. To je uvodoma izjavil sekcijski šef pri uradu zveznega kanclerja dr. Willibald Pahr. S tem je indirektno priznal, da so vsa dosedanja tako imenovana „pogajanja“, vsi „pogovori“ bili le pesek v oči avstrijski in svetovni javnosti, da so pač Slovence potrebovali za kuliso, za okrasek, da so potem igrali začudene, ko Slovenci niso hoteli igrati v taki komediji.
Tokrat so bila torej pogajanja, kajti eksperti-zastopniki večine (prof. Ermacora za OVP, dr. Unkart za SPO, dr. Orator za FPO, ter doz.
Proti krčevitim poskusom vlade in parlamentarnih strank, da bi z zakonom o ..pospeševanju" manjšin v avstrijski demokratični javnosti ustvarili vtis pripravljenosti, končno izpolniti čl. 7 ter tako razbili široko fronto solidarnostnega gibanja, se je pred nedavnim izrekel tudi centralni odbor Avstrijske visokošolske zveze. V svojem stališču k zakonu o ..pospeševanju" manjšin, ki ga je centralni odbor
sensibilnost, spontaniteto, itd. iznesti oz. si jo naučiti in uporabiti, je potrebna situacija, ki omogoča življenje in obnašanje daljnosežno brez strahu (brez pritiska na uspeh, konkurenco, nezaupanje).
Naš referat za mladino hoče dajati mladim ljudem možnost, da se ustvarjalno udejstvujejo v prostoru brez strahu in pritiska, in dajati impulze. Razen tega nudi pomoč voditeljem mladinskih skupin in odgovornim pri delu z mladino v teh območjih.
dr. Berchtold in sekcijski šef dr. Pahr za urad zveznega kanclerja) so imeli po lastnih besedah mandat za pogajanja. Na vprašanje za-
sprejel na pobudo Kluba slovenskih študentov na Dunaju, le-ta odločno odklanja protimanjšinsko tendenco predloženega zakonskega osnutka.
Avstrijska visokošolska zveza kritizira predvsem manjšini sovražno osnovno držo zakonskega osnutka. Visokošolska zveza sumi, da se zakonodajalec sploh ni trudil za manjšini naklonjeno ureditev. Sprašuje se, kakšen smisel ima zakon, ki se od vsega začetka ne prizna k dvojezičnosti, ampak prizna pravice šele na izrecno zahtevo. Sploh pa je zakonski osnutek šel mimo jedra vsega problema: namreč kako zatreti ncionalistične tradicije v Avstriji. Šele potem, ko se bo zakonodajna oblast ne bo več ozirala na nacionalistične sile in se ne bo pustila več zlorabiti kot strežnik tistih sil, bo manjšinski problem doživel rešitev ali bolje, potem bo nehal biti problem, je rečeno v resoluciji Avstrijske visokošolske zveze.
stopnika „nt“, ali se bodo stranke potem tudi držale rezultatov teh pogajanj, je dejal dr. Unkart, da so to doslej še vedno storile, dr. Orator pa je prostodušno dodal, da so stranke pa tudi pustile ekspertom vedeti, da v prihodnje ne bo nujno, da se bodo držale spoznanj ekspertov.
Pogajanja so do vsega začetka imela videz, da se zastopnikom strank in urada zveznega kanclerja očitno zelo mudi. To je razvidno že iz časa pogajanj: v četrtek so se posvetovali od dveh popoldne do desetih zvečer, le s kratkim odmorom, posveti pa so se nadaljevali v nedeljo prav tako od dveh popoldne do desetih v uradu zveznega kanclerja. Da se uradniki niso zbali niti nedelje — materinskega dneva, kaže, da se vlada boji, da bo prekrižan zanjo najbolj ugodni časovni načrt.
Eksperti (NSKS sta zastopala podpredsednik dr. Grilc, tajnik Wa-rasch, v nedeljo pa tudi član predsedstva Smolle; ZSO pa predsednik dr. Zvvitter in podpredsednik dr. Malle) so se od vsega začetka zmenili, da se bodo pogovarjali o pragmatični rešitvi in so začeli z vprašanjem sodnega jezika.
Večinski eksperti so spoznali, da je potrebna razširitev slovenščine kot sodnega jezika tudi na sodne okraje Dobrla vas in Rožek. Ker pa so v teku združitev manjših sodnih okrajev taka prizadevanja tudi na Koroškem, bi razpustili sodne okraje Pliberk, Železna Kapla, Dobrla vas, Borovlje in Rožek ter jih pribili okrajnim sodiščem Celovec, Velikovec in Beljak, ki bi potem postali dvojezični. Prof. Ermacora je nadalje predlagal, naj se v ostalem uvede personalni princip, da pač delegira vsak postopek, v katerem kdo želi slovenščino, na sodišče, kjer je slovenščina dopuščena kot uradni jezik. Personalni princip naj bi veljal tudi za delovna sodišča. Slovenščina naj bi bila dopuščena tudi na deželnem sodišču v obeh instancah. Glede uradnega jezika na okrajnih glavarstvih se je zastopnik SPO dr. Unkart krčevito branil, da bi bila slovenščina dopuščena tudi v Šmohorju. Eksperti pa so morali priznati, da je slovenščina doslej tam veljala. Prof. Ermacora je dejal, da bi bilo nevarno, če bi se za manjšino položgj poslabšal. Unkart se je še dalje branil.
Pri deželni vladi naj bi bila slovenščina dopuščena v obeh instancah. Slovenščina naj bi bila nadalje dopuščena pri finančnih uradih Celovec in Beljak, pri finančni direkciji, pri deželnem invalidnem uradu, pri dopolnilni komandi zvezne vojske, v agrarnem senatu ter agrarnih okrajnih oblasteh, deželni gozdni direkciji, pri delovnih uradih Velikovec, Beljak in Celovec, pri delovnem inšpektoratu, pri nosilcih socialnega zavarovanja, v bolnišnicah, pri interesnih zastop-
stvih, pri varnostni direkciji, deželni žandarmerijski komandi ter pri carinskih uradih. Pri pošti in železnici so se eksperti zedinili na generalno klavzulo, da nobeno določilo tega zveznega zakona ne nasprotuje uporabi slovenskega uradnega jezika.
Najbolj trda oreha sta bila določitev uradnega jezika po občinah in seveda namestitev krajevnih napisov.
Bilo je sklenjeno, da se bodo v tem vprašanju še dalje pogajali. Pri vprašanju sosveta narodne skupnosti je zastopnik SPO Unkart spustil mačko iz vreče: sestav sosveta si je predstavljal tako, da bi določale in odločale stranke, predvsem SPO in ne manjšinsko zastopstvo, osrednji organizaciji. Toda tako Orator kot tudi Ermacora sta se branila proti temu, da bi bili narodnostni interesi podrejeni strankarskim interesom, temveč da je to državnopolitična zadeva in ne strankarsko-politična. Unkart je nadalje želel integracijo Slovencev v stranke.
Pri pospeševanju manjšine so zastopniki Slovencev predvsem kritizirali prostovoljni značaj pospeševanja v zakonskem osnutku; prav tako bi bilo potrebno tudi aktivno soodločanje Slovencev pri dosedanjem pospeševanju, kar je Unkart zopet odklonil.
Ob koncu pogovorov so sklenili udeleženci, da se bodo ponovno pogovarjali 31. maja. Takrat bo sicer osnutek že v parlamentu (vladna predloga), vendar s posvetovanji v odboru še ne bo tako daleč.
Značilno za pogovore pa je prenagla sodba glasila SPO Karntner Tageszeitung k zakonskemu osnutku: Slovenci in Heimatdienst so ga odklonili, torej je dober.
Uspeh pogajanj bo torej odvisen od pripravljenosti strank, da rezultat pogajanja tudi upoštevajo, z vsemi konsekvencami.
Čemu služi posvet zgodovinarjev!
Ob spominu na leto 976, ki so ga na Koroškem prefunkcionirali v ,,1000-letnico Koroške" se bodo v Celovcu zbrali avstrijski in mednarodni zgodovinarji in razpravljali o tej obletnici. Eden iniciatorjev tega srečanja je dr. Neumann, šef deželnega arhiva, ki zdaj na vse pre-tege opeva — nazadnje v brošuri k jubilejni znamki — pomembnost leta 976. Pred desetimi leti je pisal drugače: da namreč Koroška izhaja iz mnogo starejše politične veličine karantanske kneževine, ki je sicer bila od srede 8. stoletja odvisna od Bavarcev, nikakor pa ni šele leta 976 postala kneževina. — Se bodo zgodovinarji pustili voditi od Neumanna za nos? — Ljubljanski zgodovinarji so odpovedali svojo udeležbo: Neumann sam jo onemogoča.
Osrednji odbor Narodnega sveta koroških Slovencev skliče v smislu pravil
redni občni zbor
NARODNEGA SVETA KOROŠKIH SLOVENCEV
za soboto, dne 15. maja 1976, ob 14.00 v dijaškem domu Mohorjeve družbe v Celovcu, 10.-Oktober-Stra6e 25, 1. nadstropje.
Spored:
1.	Pozdravni nagovor predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev
2.	Izvolitev predsednika občnega zbora
3.	Poročilo osrednjega tajništva
4.	Razprava
5.	Odobritev delovnega poročila osrednjega tajništva
6.	Poročilo predsednika nadzornega odbora ter predlog za razrešnico
7.	Volitev predsedstva NSKS
8.	Volitev osrednjega odbora NSKS
9.	Volitev nadzornega odbora NSKS
10.	Nagovor novega predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev
11.	Odobritev predlaganih resolucij
Dr. Joško Tischler, predsednik Filip VVarasch, osrednji tajnik Dostop na občni zbor imajo poleg delegatov tudi člani NSKS
K ZAKONU O ..POSPEŠEVANJU" MANJŠIN:
OH proti slepitvi javnosti!
Podijska diskusija v Gradcu
„Boj koroških Slovencev za njihovo polno nacionalno enakopravnost ter za popolno izpolnitev določil avstrijske državne pogodbe (posebno člena 7) ne zaposluje samo avstrijsko marveč tudi mednarodno javnost. Zmeraj večji postaja tabor tistih demokratov v Avstriji, ki se s koroškimi Slovenci solidarizirajo ter skupno nastopajo proti namerovanemu štetju (ljudsko štetje posebne vrste)... Akoravno člen 7 avstrijske državne pogodbe ne predvideva nobenega ugotavljanja manjšine, so vse tri v parlamentu zastopane stranke sklenile, da bo za izpolnitev člena 7 odvisna od imenovanega štetja
To so izvlečki iz letaka, s katerim sta Klub slovenskih študentov v Gradcu ter Avstrijska visokošolska zveza vabila na podijsko diskusijo o ugotavljanju manjšine 5. maja v predavalnici B graške univerze. Povabilu na to diskusijo so se odzvali zastopnik koroške VP Leo Uster, koroške SP ddr. Josef Ma-derner, zastopnika obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev, dr. Reginald Vospernik (za N S KS) ter dipl. inž. Feliks VVieser za ZSO in dr. Trautl Brandstallerjeva, redaktorica ORF (film: „Fremde in der Heimat").
Publiko, ki je do zadnjega kotička napolnila dvorano, in diskutan-te je pozdravil v otvoritvenem govoru zastopnik Avstrijske visokošolske zveze v Gradcu, ki je prebral januarski sklep centralnega odbora visokošolske zveze o predvidenem ugotavljanju manjšine. V tem sklepu se vrhovno vodstvo vi-sokošolcev pridružuje stališču koroških Slovencev ter poziva avstrijske stranke, da podvzamejo vse, kar bi moglo prispevati k izboljšanju situacije avstrijskih manjšin. Na to je tajnik katoliške visokošolske občine v Gradcu, prof. Harald Baloch otvoril diskusijo ter predal besedo prvemu diskutantu dr. Vosperniku, ki je uvodoma pribil dejstvo, da je namerovano ljudsko štetje — ugotavljanje manjšine. Leto pa je velik uspeh Karntner Hei-matdiensta in absurdno početje avstrijskih strank, ki hočejo rešitev proti volji prizadetih. Potem ko je opisal mednarodno prakso reševanja manjšinskih vprašanj je poudaril, da koroški Slovenci nikdar ne bodo odobrili principa „jezikovnega priznavanja" (Sprachbe-kenntnis) in da ni nobenega koroškega Slovenca, ki bi zagovarjal ljudsko štetje posebne vrste, čeravno obstajajo ideološke razlike med organizacijama. Edino izhodišče za reševanje člena 7, ki ga Slovenci priznavajo, je stanje ob podpisu državne pogodbe. Tudi teritorija ni treba več ugotavljati, saj je zgodovinsko dokazan in vsem dobro znan. Ne glede na to, da člen 7 ne vsebuje zahteve po štetju, moramo tudi priznati, da so vsi tisti, ki zahtevajo preštevanje manjšine, tradicionalni nasprotniki koroških Slovencev. Dokler slovenska beseda na Koroškem ne bo dobila tistega prostora kot nemška, nobeno štetje ne bo moglo biti podlaga za reševanje manjšinskih pravic.
Dipl. inž. VVieser je s statističnimi podatki in kartami dokazal absurdnost števne prakse na Koroškem v nekaterih dvojezičnih občinah: Št. Štefan na Zilji, Brdo ter Medgorje. Da se diskriminacije koroških Slovencev tudi poslužujejo oblasti ter uradna politika, je dokazano s postopanjem celovške občine v zadevi Kulturnega doma na Kardinalschutt, z zadevo v zvezi s plakati za pliberški sejem in z dejstvom, da Slovenci niso dobili dvorane za kulturno prireditev v Velikovcu.
Deželni poslanec Leo Uster (po lastnih besedah iz Škocijana, „nicht national erzogen") je najprej skušal utemeljiti zahtevo po ugotav-lanju manjšine na podlagi besedila
3 odst. člena 7, s tem, da se ne ve za razmerje slovensko in nemško govorečih. Nakazal je tudi nekatere primere ..zapostavljanja" nemško govorečih na šolskem področju v zvezi z manjšinskim šolskim zakonom, kot je to pogoj za mesta dvojezičnost šolskih upraviteljev. Rešitev vseh problemov on vidi edino le v kompromisu: mnenje strank je, da ugotavljanje manjšine predstavlja edino podlago za reševanje koroških problemov.
Državni poslanec dr. Maderner je sicer ugotovil, da vidnišarski jezik ni posebni jezik, temveč slovenščina, vendar vidi velike probleme v tem da se slovenskega jezika le težko moreš naučiti ter da le-ta jezik govori samo kaka dva milijona ljudi. „Der VVille zur Assimilierung ist ein Menschenrecht!" — ne vsi ljudje, ki slovensko govorijo, želijo, da bi se to politično prefunkcioni-ralo! „Ortstafelsturma“ ni sprovociral KHD, temveč dvojezično ljudstvo, ki noče, da bi se k Slovencem prišteli. Vidi pa tudi dejstvo, da je za nacionalnim sporom skrit socialni problem.
„Nisem ne Slovenka ne navdušena nad sklepom treh strank," je uvodoma ugotovila dr. Brandstallerjeva, „sem pa pripadnica izven-parlamentarne opozicije." Prav tako ravnanje z manjšino, kot je to storil deželni glavar VVagner, je simptomatično za koroško klimo. Leto 1975 je sicer bilo leto proslav, „vendar se vidi prava zrelost demokracije v tem, kako se ravna z manjšinami." Dr. Brandstallerjeva smatra dve točki kot odločilni za to koroško razpoloženje: prvič informacijski deficit o pomembnosti člena 7; in drugič: da so bile organizacije, ki so za ugotavljanje manjšine, ustanovljene takoj po letu 1955! Vendar se je delovanje teh organizacij močno razvijalo: med-
V torek je bilo končno tako daleč: Koroška dijaška zveza je po petnajstletnem obstoju končno mogla otvoriti lastne prostore. V drugem nadstropju Mohorjeve imajo dijaki sedaj svoje zbirališče, svoj klub, ki so si ga sami uredili po lastnih predstavah.
Veselje je seveda stalo vsem za-
pisano na obrazih: dijakom, ki so žrtvovali svoj prosti čas ter zabijali desko za desko, tako da je nastala prijetna in domača klubsko-interna kafeterija, pa tudi vsem, ki so s svojo podporo omogočili nastanek tega kluba.
Častnih gostov je bilo na otvoritvi precej zastopanih: generalni konzul SFRJ Bojan Lubej, predsed-sednik NSKS dr. Joško Tischler, okrajni šolski nadzornik prof. Rudi Vouk, ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence dr. Pavel Zablatnik tajnika osrednjih organizacij Filip VVarasch za NSKS in dipl. inž. Feliks VVieser za ZSO, poleg tega pa še zastopniki števil-
tem ko je FPO kot prva stranka zahtevala štetje, se je OVP s tozadevno zahtevo oglasila že 1960, SPO pa se jima pridružila šele leta 1973 — po Ortstafelsturmu. (Sicer pa je še leta 1970 Kreisky zatrjeval, da ne bo ugotavljanja!) Tudi ona je vlogo KHD označila kot odločilno za koroška razmerja. Ni namreč slučaj, da se vsakemu nekorošcu, čigar ded ni bil vsaj „abwehrkam-pfer", odreka pravica, govoriti o Koroški! Namesto ugotavljanja manjšine, priporoča odstranitev predsodkov. Jasno, da je bil njen izvrsten prispevek nagrajen z močnim aplavzom. V drugi diskusijski rundi je dr. Vospernik ponovno pokazal delovanje protislovenskih krogov, ki so na primer inscenirali šolsko stavko zaradi prijave enega otroka k dvojezičnemu pouku ter obrazložil dejstvo, da le uživanje polne enakopravnosti manjšine za-sigura varnost avstrijske meje. Tudi dipl. inž. VVieser je z celo vrsto dokazov zavrnil trditev Usterja po neznanosti dvojezičnega ozemlja. Dr. Madernerju pa je dodal, da je slovenščina vendar slovanski jezik in tvori tudi dobro podlago za učenje drugih slovanskih jezikov. Slaba gospodarska situacija dvojezičnega ozemlja se vidi tudi v dejstvu, da ima prostor južno od Celovca največji odstotek „pendlerjev“.
Zanesljivost državne pogodbe bo šele pokazala bodočnost, je menil Uster v svojem odgovoru dr. Vosperniku. Načelno pa misli, da bi vsako velikodušno pospeševanje manjšine šele uvedli po štetju, kjer sedaj nemškogovoreči še nimajo enakih šans kot Slovenci.
Dr. Maderner je označil sklep treh strank kot znak „politične zrelosti", ker se tudi socialisti zavedajo resnosti vprašanja člena 7 (po spodrsljaju leta 1972!) Dr. Brandstallerjeva pa je očitala avstrijskim
nih drugih organizacij, med drugim Slovenske mladine ter Katoliške delavske mladine. Prav posebej je treba omeniti tudi zastopnika Družbe sv. Mohorja mag. Toneta Korena in Karla Bohma, ki sta prav tako kot ravnatelj DSM kanonik mons. dr. Janez Hornbock šla dijakom zelo na roko. Mohorjeva je
dala kiubu prostore brezplačno na razpolago, tako da morajo dijaki poskrbeti le za obratne stroške.
Predsednica KDZ Olga Vouk je pozdravila častne goste in se zahvalila vsem, ki so omogočili uresničitev klubskih prostorov: Mohorjevi, generalnemu konzulu Lubeju za vsestransko pomoč, tovarni Iskra za stereonapravo, Katoliški delavski mladini za posojene stole, tovarni Slovenijales za stole, ki jih bodo v kratkem dobili. Rajmund Grilc je nato razlagal funkcijo prostorov: prvi prostor je kafeterija, kjer imajo dijaki na razpolago časopise in brezalkoholne pijače, druga soba je dvorana za se-
strankam, češ da po letu 1945 si niso belili glave o tem, kako bi odstranile obstoječe zgodovinske obremenitve ter predsodke.
Nato se je razvila živahna forum-ska diskusija, v kateri je bilo kritizirano zadržanje deželnega glavarja VVagnerja ter drugih zastopnikov strank, ki so se udeležili Stei-nacherjeve proslave v Velikovcu. Dr. Vospernik je na tozadevno vprašanje odgovoril, da absolutna tajnost ljudskega štetja ni dana in da odločitev v celici ne more biti objektivna. Dr. Prunč je v svojem prispevku pojasnil, da je sklep treh strank dokaz za to, da vsa pretekla ljudska štetja niso bila v redu. Tudi predlagani odstotek (25%) se mu zdi res smešen, saj bi morala manjšina uživati posebno zaščito v tistih krajih, kjer je res „manjši-na“. Ko je dr. Maderner začel z delitvijo na ..dvojezične ter slovenske Avstrijce", mu je VVieser z odločnostjo odvrnil, da so se koroški Slovenci že zmeraj priznavali kot Avstrijce. Dr. Vospernik pa je še dodal, da KHD nima nobenega mandata za pogajanje o avstrijski državni pogodbi.
V zaključni rundi je dr. Brandstallerjeva ponovno opozorila na gospodarsko krizo na južnem Koroškem ter od mandatarjev političnih strank zahtevala več pogumnosti in odprtosti. Dipl. inž. VVieser je opozoril na nevarnost preštevanja manjšin, ki tako dolgo ponavlja, dokler ima manjšina samo še mu-zealno vrednost.
„Sam sem pred kratkim predlagal vrsto konkretnih primerov za izboljšanje koroške situacije — vendar dosedaj še ni bilo nobene reakcije s strani strank," je dr. Vospernik ogorčeno moral ugotoviti. Kljub temu pa se očita Slovencem, da niso ne za kompromis ne za pogajanja!
Ob koncu se da ugotoviti, da je prireditev — diskusija bila v veliki meri stvarna — prispevala svoj delež k odstranitvi informacijskega deficita.	N. S.
Stanke, hkrati pa tudi primerna za zabave, tretja soba je učilnica in namenjena dijakom-nihačem, kjer se morejo popoldne učiti. Poleg tega je še manjši prostor za lutkarje KDZ. Kot prvi predsednik KDZ ob ustanovitvi leta 1961 je spregovoril še nekaj besed Jože VVakounig. (Berite tudi uvodnik!)
Šest let zatem, ko je zaradi svoje zgrešene gospodarske in socialne politike zgubila zaupanje večine volivcev, Avstrijska ljudska stranka (OVP) ne najde poti iz svoje dileme. Trikrat je medtem že menjala svoje vodstvo, kljub temu pa je na družbeno gospodarske in socialne koncepte in programe, ki jih izvajajo socialisti, glede alternativ enako, če ne bolj bogljena kot je bila leta 1970 po izgubi svoje večine v parlamentu in s tem tudi po izgubi položaja vladne stranke.
Za številnimi vrhovnimi prireditvami v tem času je to spet potrdil zadnji kongres Zveze delavcev in nameščencev. Ta zveza sodi poleg Gospodarske in Kmečke zveze med osnovne grupacije OVP. Nasproti politiki, ki sta jo v OVP določali Gospodarska zveza in Kmečka zveza, od leta 1945 nikoli ni prišla do veljave. Koristi delojemalcev, ki naj bi jih zastopala, je morala vedno podrediti koristim industrijskih podjetnikov in zemljiških veleposestnikov.
Taisto se je zgodilo na zadnjem kongresu te zveze. Za kongres je vodstvo te zveze prezentiralo v bistvu dve zahtevi: prvič uvedbo obveznega štiritedenskega dopusta za vse delojemalce, drugič pa
Predstavljena nova številka ..Razprav in gradiva"
V Klubu delegatov v Ljubljani je v ponedeljek predstavil Inštitut za narodnostna vprašanja najnovejšo številko zbornika ..Razprave in gradivo", ki je tokrat docela posvečena manjšinam v Avstriji. Številka 7-8 Razprav in gradiva pomeni povzetek dosedanjih objav in analiz, vendar je v knjigi tudi cela vrsta novih aspektov. Tako na primer dokumentacija Janeza Stergarja „ Kršitve določb točke 5 člena 7 avstrijske državne pogodbe", ali pa članek dr. Toneta Zorna „0 Slovencih na avstrijskem Štajerskem".
Razprave so napisane v jeziku manjšine, katero obravnavajo: v slovenščini za prispevke o koroških in štajerskih Slovencih, v hrvaščini spisi o položaju gradiščanskih Hrvatov.
K vsebini: dr. Vlado Benko razpravlja o specifičnosti ureditve pravnega in dejanskega položaja jugoslovanskih manjšin v Avstriji, dr. Borut Bohte o nekaterih mednarodnopravnih vidikih avstrijskih obveznosti glede slovenske manjšine, dr. Budislav Vukas o mednarodnopravnih pravilih glede pravnega položaja gradiščanskih Hrvatov v Avstriji, dr. Janko Pleterski o teritorialni zasnovanosti manjšinske zaščite in o protipogodbenih stališčih in praksi Avstirje, urednik zbirke Drago Druškovič o upoštevanju manjšine kot subjekta lastne usode, dr. Vlidimir Klemenčič kritizira uradne avstrijske popise v letih 1951, 1961 in 1971, dr. Tone Zorn obravnava manjšinsko šolsko problematiko na avstrijskem Koroškem, Dušan Nečak piše o manjšinskem varstvu v Avstriji po točki 3 člena 7 avstrijske državne pogodbe, ter slednjič Mirjana Domini o diskriminaciji gradiščanskih Hrvatov kot narodna manjšina v Avstriji.
Priloženo gradivo obsega spomenico Hrvatskega kulturnega društva, spomenico NSKS in ZSO k šolstvu, spomenico 1975, skupno izjavo osrednjih organizacij 1975, stališče k uradnemu jeziku, dokumentacijo prekrškov štetja 1961 in uradni „prevod" kazenske odredbe okrajnega glavarstva Celovec.
Obširneje bomo zvezek 7-8 Razprav in gradiva predstavili v eni naslednjih številk.
uvedbo udeležbe delojemalcev na dobičkih podjetij, kjer so zaposleni najmanj tri leta. Za obe zahtevi je vendar potrebna zakonita osnova.
Tako daleč vse lepo in prav. Kdo izmed delojemalcev se tega ne bi veselil. Toda predstavniki gospodarske zveze in kmečke zveze, ki so poleg strankinega vrha prisostvovali kongresu, so tem zahtevam pokazali mrzel hrbet. S tem sta tudi ti zahtevi v vrstah OVP odloženi na dolgo klop.
Socialisti, ki v sedanjem razmeroma težkem obdobju gospodarske recesije nosijo v avstrijski vladi odgovornost za družbeno gospodarsko in socialno politiko, s o ta debakel svojega partnerja v opoziciji kvitirali s smejočim očesom-To tem bolj, ker je bil to novi poizkus OVP, da bi po politiki dopada-nja delojemalcem obljubljala socialne prednosti, istočasno pa slabila gospodarsko moč države in razvoj v smeri povečanja konkurenčnosti na mednarodnih tržiščih, za kar se zadnja leta bori SPO.
Na svoji strani so tokrat socialisti imeli vodilne predstavnike gospodarske zveze OVP, ki so se pred kratkim z njimi zedinili na razširitev kooperacije med privatnimi in podržavljenimi podjetji.
(bi)
Koroška dijaška zveza ima lastne prostore
Pogled na častne goste ob otvoritvi
Vprašanje štiritedenskega dopusta
PLstno- foalca:
Sehr geehrter Herr Pfarrer Mu-cher!
In der VZ vom 30. 4. 1976 „be-antvvorten" Sie meinen Artikel vom 23. 4. 1976. DaB Sie auf meine Fra-gen und Vorvvurfe, bis auf einen Punkt, nicht eingehen vverden, babe ich ervvartet. Daraus darf ich schlieBen, daB Sie meine Kritik an Ihrer Person gelten lassen, was mir Antvvort genug sein soli. Ihre „Beantwortung“ war lediglich eine VViederholung Ihrer Behauptungen und Pauschalverdachtigungen, ge-richtet an die slovvenische Seite. Da ich nicht Mucher heiBe, will ich ihre offenen und versteckten Fra-gen an mich selbstverstandlich beantworten.
Ich habe Sie nicht gefragt, ob Ihre Hande „schon“ zittern, son-dern ich habe Sie gefragt, ob Ihre Nande nicht zittern, wenn Sie den Kelch halten, weil sie dabei eigent-lich Reue und Gewissensbisse uberkommen muBten beim Gedan-ken, daB Sie mit der A rt Ihrer „Bei-trage" zur Minderheitenfrage, nicht im Sinne der christlichen Lehre und auch nicht im Sinne der Kir-che Karntens und der Kirche all-gemein handeln, vvobei ich vor al-lem Ihre Wernberger „Predigt“ und ihren fragvviirdigen Leserbrief vom 14. 4. 1976 als Beispiel heranzog und nun auch Ihr Leserbrief vom 30. 4. 1976 hier eingereiht vverden kann! Da Sie meine Frage nach dem Zittern bevvuBt umfunktioniert haben, indem Sie sie auf Ihr Alter bezogen beantvvorteten (danach habe ich nicht gefragt) muB ich annehmen, daB Sie nicht in der Lage sind, aus vvelchen Grunden immer, auf g ut verstandliche Frage einzugehen!
Was Greultaten der Kommuni-sten, ob in Kambodscha oder sonst Wo auf dieser Welt, betrifft, so ver-urteile ich diese als Nicht-Kommu-nist ebenso scharf, wie Greultaten faschistischer Diktaturen rund um den Erdball, vvelche Sie allerdings nicht ervvahnen! Warum? Der von ihnen angefuhrten Zahl von 600.000 ermordeten Nicht-Kommunisten in Kambodscha und 250.000 Jugosla-wien-Deutschen (ein beachtlicher Teil vvurde allerdings von Hitler heim ins Reich geholt), muB man gerechtigkeitshalber uber 6.000.000 Juden und politisch Verfolgte, von den Nazis vvahrend der Zeit des »tausendjahrigen Reiches" dem Tode zugefuhrt, gegenuberstellen! °as deutsche Herrenvolkregime War 'n seiner A rt, Juden, politisch Andersdenkende und andervvertig ..minderes Gesindel" (so nannte man damals ja alles was nicht rein-deutsch war), auch nicht gerade wahlerisch, vvobei es noch grau-samere Methoden angevvendet hat, als die von Ihnen ervvahnte mit ^ acken! Ich vvill aber mit dem An-mhren der 6.000.000 Ziviltoten der 'der-Zeit, keinesvvegs die von Ihnen in den Raum gestellten Toten-zahlen herunterspielen, sofern es ■■ueh nicht um „Hausnummern“ andelt, weil ich auch in diesem aM nicht Mucher heiBe, der es nicht versteht, daB Amnesty, „Links-Katnoliken“ und die ganze „linke“ elt’ we9en Ermordung der Živil-
Previdnost pri obhajanju jubilejev
bevoikerung des Dorfes My Lai (Vietnam) durch amerikanische Sol-a en, aufheulten, also diese Tat erurteilten. Ich weiB nicht, Herr farrer Mucher, ab vvelcher Zahl Ihnen vvichtig erscheint Greul-p ®n’ hervorgerufen durch Krieg, Roi' 'k’ Fiassen-Nationalitaten- und eiigionshaB zu verurteilen und
nirhtPran9em und ich weiB auch 1. warum sie nur die Taten der
dern d Und nicht auch die Taten riorf ,”^echten“ aufzahlen, doch f 'eh Sie an das 5. Gebot Got-ein 6r!nnern’ we|ches nicht erst ab ner bestimmten Anzahl und nicht fur die „Linke“ Gultigkeit hat! hr- 'e s°hreiben in Ihrem Leser-v°m 30. 4. 1976 vveiters:
Ob tisočletnici ..Babenberžani v Avstriji11 (ne „1000 let Avstrija" op. ured.) je v Melku v Nižji Avstriji dunajski zgodovinar prof. dr. Michael Mitterauer opozarjal pred nevarnostmi obhajanja jubilejev, predvsem, če se skuša iz jubilejev razbrati katerokoli poslanstvo. Mit-terauerjeva izvajanja, ki jih je imel pred zveznim prezidentom Kirch-schlagerjem, deželnim glavarjem Maurerjem in obrambnim ministrom Liitgendorfom, so tako zanimiva, da jih podamo v izvlečkih v slovenščini, zlasti ker se je dotaknil tudi tako imenovane 1000-letnice Koroške.
Jubileji dajejo priložnost, da se široka javnost konfrontira z dogodki preteklosti. Jubilej „1000 let Babenberžani v Avstriji" postavi v središče opazovanja dobo, ki leži daleč vstran od tistega sveta, ki ga doživlja današnji človek.
V jubilejih se nagovarja odnos ljudi do svoje preteklosti na specifičen način. Pri tem gotovo ne gre le za to, kar reče znanost o tistem dogodku, ki pomeni povod za jubilej. Jubileji se praznujejo in praznovanje je zadeva, ki ima zagotovo opravka s čustvi, emocijami, z vzdušjem. Bujanje emocij pa nikakor ne more biti prva naloga znanstvenika. Delo zgodovinarja je v visoki meri racionalen posel. Tako se v praznovanju jubilejev združujejo komponente, ki morejo vsekakor druga z drugo imeti napet odnos. Ni pa treba, da se praznovanja omejujejo, če se zavedamo takih momentov napetosti.
Jubileji imajo točko, na katero se ozirajo, vedno v sedanjosti. Svojo pomembnost dobi jubilej šele s tem, da ob njem pridobijo ljudje sa-morazumevanje iz preteklosti. Odločilni moment za praznovanje jubilejev je, da iz skupnega v preteklosti postane zavestno skupno v sedanjosti.
Slovesno praznovanje spomina na izvor skupnosti ima na zgodnjih stopnjah razvoja zgodovinske zavesti funkcijo, da se ponovno ustvari edinost s tem izvorom. Slovesnost pomeni tako preporod skupnosti. Razmišljanje na začetke pokliče zopet v spomin pravi značaj skupine. Soglasje z izvorom ustvarja zavest identifikacije v sedanjosti. Tako gledanje odgovarja statičnemu razumevanju zgodovine.
Ne da se spraviti v sklad z znanstvenim zgodovinskim mišljenjem, ki je ravno kategorijo historičnih sprememb skušalo oploditi za sa-morazumevanje v sedanjosti. Praznovanja jubilejev imajo generalno tendenco, da dopuščajo poživlja-nje statičnega gledanja na zgodovino.
Razmišljanje na izvor pomeni vedno vzpostavljanje neprekinjene kontinuitete. Pri državah in deželah gre pri tem za kontinuirano,
Koroška stvarnost — v NAŠEM TEDNIKU
nepretrgano eksistenco skupnosti. Statično gledanje zgodovine, ki skuša samorazumevanje v sedanjosti iskati v enotnosti z izvorom, povprašuje poleg tega po kontinuiteti funkcije in naloge. Iskanje identitete, spoznavanja iz preteklosti pomeni spoznanje in izpolnjevanje ..historične ideje", „historične misije", ..historičnega poslanstva" („geschichtliche Idee, histo-rische Mission, historische Sen-dung"). Kaj pomenijo ta „ideja“, „misija“, to „poslanstvo", se zdi v času izvora najbolj čisto dojemljivo. To pravilno spoznati in nadaljevati postane naloga za sedanjost. V tem smislu je potem naloga zgodovinarja, da razlaga za svoje sodobnike prekočasno enaki nalog iz analize preteklosti. To je vloga, ki odpira vrata ideološki zlorabi in politični manipulaciji, vloga, ki z znanstvenostjo nima nobenega opravka več.
Vzorec, ki je bil tukaj skiciran, je splošen in ga dobro poznamo iz prikazov in interpretacij avstrijske zgodovine. Začetki Avstrije v babenberški marki so vedno zopet dajali povod, da se je specifična zgodovinska funkcija te marke interpretirala kot nadčasna naloga. Nemškonacionalno zgodovinopisje je govorilo o ..poklicu vzhodne marke" („Ostmarkberuf“) Avstrije. Nemškonacionalno zgodovinopisje je smatralo, da se da „hi-storična funkcija" dežele realizirati vedno le v okviru nemškega raj ha. Zgodnja zgodovina Avstrije je morala služiti legitimaciji političnih stremljenj sedanjosti, ki so slednjič vodile k uničitvi državne samostojnosti. Naloge „ vzhodne kolonizacije" in „vzhodne misije", katero so pripisovali babenberški marki, so se dale prevzeti v politični koncept sedanjosti le v večjem okviru s kakšnimi katastrofalnimi posledicami — odveč bi bilo, da bi jih tu točneje navajali: izpolnitev zgodovinskega naloga — identifikacija z izvorom kot naročilo za ravnanje v sedanjosti!
Po letu 1945 ponovno najdemo sklicevanje na avstrijsko funkcijo marke tudi v vseskozi resnih znanstvenih publikacijah, zdaj seveda pod drugim predznakom. Sedaj je to geslo o napisu (Bollvverk) in o mostu, s katerim razlagajo funkcijo Avstrije od začetkov dežele do semkaj. Nalogo marke vidijo na eni strani v obrambi, kot obrambni nasip in branik, na drugi strani v dajanju, posredovanju, izmenjavanju. Okvir, na katerega se nanaša izpolnjevanje te naloge, se zdi sedaj prostorsko obsežnejši: funkcija Avstrije je sedaj evropska. Popolnoma spremenjena politična pokrajina torej, in vendar se je dala „nadčasna zgodovinska naloga" zelo hitro adaptirati, prikrojiti. Kako velika je pri takih razlagah zgodovine nevarnost manipulacije v službi interesentov za sedanjost, posebno nazorno kaže ravno beseda o nasipu in mostu v svoji dvojnosti, ambivalenci. Kakor zahteva politični položaj, se da hranilna ali posredovalna vloga deklari-
„Was ich mit meinen Beitragen bezvvecke, fragt Guttenbrunner miBbegierig. Eben das fur Sud-karnten zu verhindern, daB nam-lich die deutschen Sudkarntner von deutschen Linkskatholiken zu-sammen mit den frommen Vorder-grund-Slovvenen an das Messer und unter die Hacke der nicht frommen Hintergrund-Slovvenen geliefert vverden. Diese vverden je-derzeit vvie in Kambodscha (Anm.: Nach Mucher mit der Hacke) ihr Handvverk ausfuhren ..."
Sie unterschieben also Slovve-nen und Deutschen in Karnten, daB sie Mitburger im Lande „ans Mes-
ser und unter die Hacke" liefern vverden. Ihre „Beitrage“ zur Be-ruhigung und Annaherung der bei-den Volksgruppen in Karnten sind vvirklich auBerordentlich positiv, vveshalb man Ihnen unbedingt den nachsten Friedenspreis vvegen Verdienste besonderer A rt um das Land Karnten verleihen solite.
Erfullt die kirchlichen Stellen der Diozese, nicht doch langsam zumindest ein Unbehagen, wenn schon nicht Entsetzen, ob der An-sichten und Einstellung ih res Mit-bruders Mucher?
Herbert Guttenbrunner, Kottmannsdorf/Kotmara vas
rati kot zgodovinski nalog. Kakršenkoli naj bo vsakokratni cilj — avstrijska funkcija marke jo more legitimirati.
Mentaliteta nasipa cementira status quo. Za kritično dvomljenje o obstoječem in iz tega za konstruktivno oblikovanje novega pomeni resno oviro.
Iz danega povoda naj bi posebej poudarili le eno možnost, kako in s kakšnimi posledicami se da sklicevanje na začetke naše dežele uporabiti kot legitimacija za cilje sedanjosti. Kar se skuša doseči v sedanjosti, je namreč od vsega začetka znano. Zgodovina služi pri tem le kot dokaz in opravičevanje za pozneje. Ravno izkušnje, ki smo jih Avstrijci dobili z aktualizacijo ..historičnega poslanstva" in „hi-storičnih nalog", naj nas bi napravile previdne napram vsakim zarodkom te vrste.
Previdnost v občevanju z jubileji pa se zdi upravičena tudi še v drugem oziru: bilo je že rečeno, da imajo jubileji svojo stično točko vedno v sedanjosti. Pomembnost dogodka, na katerega se nanaša jubilej, leži v svoji funkciji za današnjo samozavest skupine. Zaradi tega ni vseeno, katere zgodovinske podatke postavijo odgovorni prireditelji jubilejev na ta način v ospredje.
© Na primeru jubileja, ki se letos © prav tako praznično obhaja, naj © bo to točneje povedano: tudi © dežela Koroška obhaja letos © svojo tisočletnico. Leta 976 so © Karantanijo, ki je bila prej zdru-© žena z Bavarsko, podredili last-© nemu knezu.
© Seveda je imela dežela v 10. ® stoletju tudi že prej svoje kne-© ze, prav tako, kot je prišlo tudi © pozneje k ponovni združitvi z © Bavarsko. O pomembni cezuri, © zarezi se zaradi tega ne da go-© voriti. Brezdvomno je Koroška © kot dežela daleč starejša. Nje-© na korenina leži v slovanski © kneževini, katero so obvladovali © daleč v 9. stoletje domači slo-© vanski knezi. Z ozirom na tako © kontinuiteto, ki sega zdaleč pre-© ko leta 976 nazaj, se postavlja © vprašanje: zakaj so deklarirali © skozi prireditev jubilejne pro-© slave ravno ta datum kot rojst-© no uro dežele? Kakšno funk-© cijo naj ima dejstvo, da se je © celotna faza slovanske kneževi-© ne Karantanije izključila iz zgo-© dovine dežele? Kako vpliva © takšna konstrukcija zgodovine © na samozavest sedanjega pre-© bivalstva dežele, kako na nem-© škogovoreče, kako na sloven-© škogovoreče Korošce? Ravno © širši učinek, ki ga dobi zgodo-© vinska zavest skozi praznova-© nja jubilejev, napravi izbor po-© voda za izredno odgovorno za-© devo. Enostranski prikazi zgo-© dovine so v preteklosti mnogo © prispevali v nacionalističnim © zmotam. V kratkem se bodo av-© sirijski zgodovinarji ob povodu © spomina na leto 976 zbrali v @ Celovcu na 13. dnevu zgodovi-® narjev. Upati je, da bodo pri © tem na primeren način razprav-© Ijali tudi o tisti zgodnji zgodo-© vini dežele, ko je bila slovanska © kneževina. Sploh pa bi bilo že-© leti, da bi to obdobje, katero © koroško raziskavanje zgodovine © vse premalo upošteva, porinili © močneje v ospredje.
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA V CELOVCU
in
KATOLIŠKA PROSVETA V CELOVCU
prirejata
spominsko razstavo
ob 150-letnici smrti
Andreja Šusterja-Drabosnjaka
(1768—1825)
V avli Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, Ebentalerstr. 14 Program:
© Pozdrav: dvor. svet. ravnatelj dr. Pavle Zablatnik © Zbor Zvezne gimnazije za Slovence © Slavnostni govor: znanstveni svetnik prof. dr. Mirko Kuret
© Nastop članov društva SPD „Drabosnjak“ iz Kostanj z odlomki iz Drabosnjakove igre »Izgubljeni sin"
© Skozi razstavo vodi:
znanstveni svetnik prof. dr. Niko Kuret Razstavo bomo odprli v petek, 14. maja 1976, ob 12.00.
Odprta bo ob delavnikih od 14.00 do 18.00 (po dogovoru za skupine tudi v večernih urah) do 23. maja 1976.
ZVEZNA GIMNAZIJA ZA SLOVENCE V CELOVCU
prisrčno vabi na
šolsko akademijo
ki bo v nedeljo, dne 16. maja 1976, ob 14.30 v Delavski zbornici (Arbeiterkammer) v Celovcu.
Prireditev bo počastil s svojim obiskom tudi zvezni predsednik dr. Rudolf Kirchschlager. Zaradi tega visokega obiska vljudno prosimo vse goste, da zanesljivo zasedejo svoje prostore v dvorani do 14.30, ker moramo točno začeti s sporedom.
Tema šolske akademije se glasi:
„KOROŠKI SLOVENCI V KONCERTU EVROPSKIH NARODNIH SKUPNOSTI"
Na sporedu so pevske in instrumentalne točke z recitacijami, odrskimi prizori in folklornimi nastopi. Spored bodo sooblikovali mladinci treh narodnostnih skupnosti iz inozemstva, in sicer Južni Tirolci iz Italije, Danci iz Nemčije in Madžari iz Slovenije.
Svetujemo in prosimo, da si vstopnice pravočasno preskrbite v pisarni Zvezne gimnazije za Slovence.
Ravnateljstvo
PISMO BRALCA:
VLouice* L<z liatmaM vasi
Naši kotmirški mogočnjaki se že veselijo ..slavnosti", ki bo 13. junija, ko bodo blagoslovili neko „Abwehrkampferfahne“. Pobirali so od hiše do hiše za ta prapor, ki bo menda lep in pozlačen. Prav tako so snubili pri pobiranju za tako imenovane „traditionstragerje“, potem ko so abvvehrkampferji povečini že umrli. Pa tudi z indirektnimi grožnjami niso štedili pri pobiranju. Tako so pri tistih, ki niso hoteli kaj dati, dejali, da pač človek ne ve, kaj še pride, in da bodo na podlagi prispevkov točno vedeli, kdo je Slovenec.
Vse je torej zdaj že na nogah, menda bo prišlo na tisoče ljudi ter godci in pevci iz vseh vetrov.
Tudi kotmirški „Karntner Gwan-dl“ se že prav pridno učijo neko pesem o Karavankah, ki je menda pripravljena za to slavnost.
Omenim naj še to: na kotmir-škem pokopališču je pokopan mlad kmečki sin, doma na llovju (Lam-bichl). Franc Ratz mu je ime, pd. pri Kresu, je bil ustreljen leta 1919 pri Dravi. Še živijo ljudje, ki vedo povedati, da je bil „nahecan“ in le nerad šel s temi „Volkswehrov-ci“, kakor so se takrat imenovali ter padel še isti dan. Če bi šel prostovoljno, bi kot „Freiheitskam-pfer“, kakor ga zdaj imenujejo, gotovo čakal doma nanje. Tako pa je bil v gozdu, grabil steljo in od tam so ga vzeli s seboj. Napravili so mu tudi nagrobni kamen. Vse lepo in prav, starši so pomrli, in nihče se ni več zmenil za ta grob.
Skozi 50 let so rastle koprive in plevel na njem, ker grob nikoli ni bil plačan in ga je župnik moral prodati. Grob je dobil drugega lastnika in obljubili so, da ga bodo popravili. Drugi dan sta potem šli dve ženski s krampom in motiko ter odstranile meter visoke koprive in drug plevel ter vse sorte pobitih glažev, ki so bili nameteni od vseh strani na ta ubogi 50 let zapuščeni grob in ga tudi nanovo okrasile z rožami.
Ko se je zvedelo, da je grob prodan, pa je bil ogenj v strehi. Pridrveli so neki možje, vsi v Karntner gwandl-u, nad župnika, češ da nima nihče pravice, prodati njihov grob. Ko pa jim je župnik stopil med zobe, da ta grob skozi vsa leta ni bil plačan, tudi ves zapuščen in poln plevela in kopriv, ter da je njegova polna pravica, da dobi grob drugega lastnika, so sramotno priznali, da so sami krivi in če je mogoče dobiti grob nazaj. Da bi bilo vse prav in da bi pokazal, da je tukaj za vse ljudi, je župnik še posredoval, da je dal novi lastnik grob nazaj, seveda brez meter visokih kopriv in medtem lepo urejen. V zahvalo namesto skromnega „Dankeschon“ pa župnika obrekujejo z vsemi mogočimi lažmi ter ga blatijo po raznih nemških časopisih.
Taka je torej resnica in tudi „kul-tura“ teh ..junakov".
Naslov na uredništvu
•	direktna prodaja k cenam proizvodnje
•	tukaj načrtuje In izdeluje strokovnjak vašo kompletno kuhinjo
•	od ponedeljka do petka odprto brez odmora od 8. do 18. ure; v sobotah od 8. do 12. ure.
PROSTORI ZA OGLED IN RAZSTAVLJANJE V TOVARNI: PODJERBERG / ST. KATHREIN Pošta Škofiče / Schlefllng
Telefon 0 42 74-29 5518
V Št. Rupertu počastili praznik dela
Vsako leto meseca maja ima gospodinjska šola v Št. Rupertu svoj praznik.
Mogočna razstava šivanja in ročnih del ter izdelkov kuharske umetnosti privabi skupno s kulturno prireditvijo gojenk številne roka je v Št. Rupert.
V soboto, 8. maja, so razstavo odprli. Te otvoritve so se tokrat udeležili predstavniki deželne šolske oblasti poslevodeči prezident g. Kircher, vodja manjšinskega oddelka g. Rudi Vouk ter strokovni nadzornik dvorni svetnik dr. Inzko. Razstavo so obiskali tudi mestni župan g. Glantschnig in njegov namestnik g. Pavlak ter mestni župnik msgr. Kandut. Vsi so izražali veliko priznanje delu šole. Strokovna učiteljica za ročno delo na gospodinjski šoli v Dobrli vasi se ni mogla načuditi številnim in vestno izdelanim produktom ročnih del.
Višek tega šolskega praznika pa je bil v nedeljo, ko so rojaki napolnili dvorano kar dvakrat, ob pol dveh in ob štirih. Številne šolske sestre so prihitele iz sosednih provinc, celo iz Rima, da čestitajo šoli k osemdesetletnici obstoja. Poleg številnih duhovnikov iz sosednih fara smo videli tudi ravnatelja slov. gimnazije dvornega svetnika dr. P. Zablatnika in dobrolskega prošta in škof. svetnika g. F. Brumnika. Tudi dvor. svetnik dr. J. Tischler, ki na šoli že leta poučuje, se je udeležil praznovanja. Leta 1896 se je tedanjemu župniku Treiberju posrečilo privabiti tri šolske sestre iz Maribora, da so prevzele pouk na novoustanovljeni šoli s slovenskim učnim jezikom. Leta 1913 so sestre začele s kmečko gospodinjsko šolo in končno je na prizadevanje Narodnega sveta koroških Slovencev dobila šola tudi pravico javnosti pred dvajsetimi leti. V svojem slavnostnem govoru je dekan in škofijski svetnik Kristo Srienc podal razvoj tega zavoda. Govor v naslednjem objavljamo:
»Stojimo ob 80-letnici te hiše — šole! Ko gledamo danes nazaj, se nam zdi ta ustanova, ki je našemu ljudstvu posredovala mnogo dobrega in življenjsko potrebnega, ki mu je dala mnogo kulturnega bogastva, — kot zanimiv roman.
Pisali in še pišejo ta roman: sestre z dekleti, piše ga naše slovensko ljudstvo in piše ga končno Bog.
So v tem romanu poglavja, prekipevajočega nedolžnega veselja, poglavja polna rasti in življenja, vmes pa tudi neredka poglavja s trpko in grenko vsebino.
Tenor vsega tega romana pa iz-zveneva v stalni in odločni borbi za to važno versko in narodno postojanko, do katere je imelo ?iaše ljudstvo in še ima sveto pravico!
In ta pravica, kot nam poroča ta roman — je bila večkrat kruto kršena.
Če prelistamo danes ta roman, smo dolžni, da se s priznanjem poklonimo posebno zaslužnemu možu, župniku Francu Treiberju, ki je bil duša vseh svoječasnih naporov, da je bila tu v St. Rupertu zgrajena in otvorjena narodna šola. Z njeno otvoritvijo leta 1896 se je izpolnila Treiberjeva srčna želja, da bi dobilo tedaj popolno-ma slovensko okolje Št. Ruperta svojo narodno šolo. Vedel je ta veliki mož, da samo z ustreznim šol-
stvom v materinem jeziku narod živi, da pa brez njega nujno mora umreti! — Prve tri sestre so tedaj leta 1896 prevzele na novo otvor-jeno narodno šolo z 92 otroki. Morda so že tedaj čutile, da se začenja s tem za slovenske šolske sestre težka trnjeva pot.
Potreba po kmetijsko-gospodinj-ski izobrazbi je privedla do tega, da je bila leta 1913 šola preosno-vana v gospodinjsko šolo z 6-me-sečnim zimskim tečajem.
Skozi celih 50 let so se nato šolske sestre zastonj borile pri pristojni oblasti za pravico javnosti, ki je bila šoli končno dodeljena leta 1955.
Od začetka, to je od leta 1913— 1934 je gospodinjsko šolo obiskovalo 483 učenk in v povojni dobi od leta 1946—1965 728 učenk. Vsega skupaj je šlo do danes okrog 1500 naših deklet in poznejših gospodinj skozi to šolo.
To je nekaj številčnih beležk iz tega romana, ki ga pišejo, — kot smo to rekli, — že dolgih 80 let sestre, naše ljudstvo in Bog.
Delo, molitev, trpljenje in vmes nedolžno veselje, to je skrivnostna bilanca in vodilna ideja tega romana te šole! Ta ideja drži že 80 let šolo pokonci, to ji daje odporno moč, to vzpodbuja šolske sestre in gojenke k idealizmu in odpovedi. Šola je bila ves čas svojega obstoja pravi božji blagoslov za vso okolico in vse slovensko ljudstvo. Šolske sestre so znale na vzoren način vzgajati dekleta v vešče gospodinje in dobre matere.
Ako gledamo danes nazaj v minulih 80 let dela in trpljenja te ustanove, se na novo prepričamo o resničnosti izreka, da ima vsaka dobra stvar 3 stopnje: 1. navdušeno začetno odobravanje, 2. hudo nasprotovanje in 3. končni trajni uspeh.
V Vogrčah sredi vasi je zrastla lepa nova hišica. Kakor mravlja priden jo je gradil Štefan Enzi, pd. Škrubejev Štefej, jo znotraj praktično in moderno uredil. Radovedno so sosedi čakali, katera bo srečna gospodinja v tej hiši. Štefej ni imel časa, da bi jo iskal daleč naokoli, izbral si jo je kar doma v Vogrčah: Brigito Slamanig. V soboto, 1. maja, na dvojni praznik cvetočega maja, sta si pred oltarjem sv. Florijana podala roki, ki ju je zvezal domači župnik Vinko Zaletel. V krasno okrašeni cerkvi so slovesnost povečali cerkveni pevci, ki so z usti in srcem prepevali članu župnijskega sveta, dragemu Štefeju.
Da, dragemu Štefeju, ker ga imajo vsi radi. Že kmalu je izgubil starše in ostal prav sam. Zagrizel se je v delo, da je zgradil nov hlev, nato pa še hišo, obenem pa študiral, delal razne tečaje, da je pri železnici vedno bolj napredoval in je kljub le osnovni ljudskošolski izobrazbi postal uradnik, strokovnjak za električne naprave in ima važno službo. Izučil se je najprej za mehanika, zna pa še mnogo stvari, s katerimi prav rad vsem pomaga.
Sodeloval je vseskozi pri farni mladini, zlasti se je uveljavil kot igralec smešnih vlog in je v igrah zadnjih let tako zaigral, da ljudje
To pravilo velja še prav posebno za gospodinjsko šolo v Št. Rupertu. Bila je ponovno znamenje, kateremu se je nasprotovalo ...
Bog je pa dal kljub vsem človeškim zaprekam in nasprotovanju tej hiši svoj očividni blagoslov. Vse navidezno nepremagljive težave so naše sestre premagovale z junaško vztrajnostjo.
Sedaj je pač tudi na nas ležeče, da se Bogu in sestram v vsej hvaležnosti oddolžimo in to cvetočo za naše ljudstvo tako koristno ustanovo tudi ohranimo. Šola naših sester zasluži naše popolno vsestransko zaupanje. One znajo na zdravih verskih temeljih posredovati našim dekletom tiste duhovne in telesne vrednote, ki jih kot poznejše gospodinje in matere nujno rabijo.
Naj bi Bog sestram za njih neumorno delo poplačal s tem, da bi jim dal novih redovnih poklicev, deklet, ki bi zapopadle, da je redovniška služba, služba bližnjemu in s tem služba Kristusu samemu.«
Delo, molitev, trpljenje in vmes nedolžno veselje — to je temeljna skrivnost te hiše.
Kdor se tu šola in zori, ta dozori v značajno ženo, ki bo kos življenjskim in družinskim zahtevam današnjega. časa.
Mladina, seži po tej sreči, ki se ti ponuja!
Gojenke so tudi v igerskem nastopu v pesmih in rajanju dokazale, da šola poleg šivanja in kuhanja posveča tudi drugim kulturnim dejavnikom vso pozornost.
Za šolo odgovarja sestra Gon-zaga, prednica je sestra Andreja, ki vodi tudi šivanje, v kuhinji komandira sestra Hema, kmetiji pa ..poveljuje" sestra Benvenuta. K šolskemu prazniku čestita tudi Narodni svet koroških Slovencev in Naš tednik.
ne morejo pozabiti njegovih duhovito podanih vlog. Ni pa le v smešnih vlogah vesel, ampak tudi v vsem življenju in občevanju z ljudmi.
Če je sedaj Štefej moral marsikaj potrpeti, ko je bil popolnoma sam, pa upamo in želimo, da se mu bo sedaj tem bolje godilo, ker je njegova žena po poklicu kuharica. Tudi ta je več let pridno kuhala in varčevala, da bo v novem domu kuhala ne gostom, ampak svojemu možu.
Želimo jima vso srečo in božji blagoslov!
Spodnje Vinare: tragična nesreča
Zadnji petek zvečer je 19-letni ključavničar Robert Ravnjak iz Spodnjih Vinar trčil v Dobrli vasi s svojim avtomobilom v avto, ki ga je vozil F. Elbe iz Globasnice. Robert Ravnjak je podlegel hudim poškodbam že kar na kraju nesreče, njegovi trije sopotniki in Elbe pa so bili laže oz. huje ranjeni. Roberta Ravnjaka smo pokopali v ponedeljek na škocijansko pokopališče. Domači župnik Jožef Koglek je v svojem nagovoru navezal na grozotne nesreče, ki zadenejo zdaj tega, zdaj onega, a vsem ostane le upanje svete vere, da se bomo nekoč videli. V imenu sinške glavne šole se je poslovil v obeh jezikih ravnatelj Mirko Srienc od nekdanjega učenca; škocijanski zbor in pevci „Danica“ pa so mu zapeli v slovo.
Staršema Matevžu in Elizabeti Ravnjak, sestrama Hermini in Moniki ter sorodnikom izrekamo iskreno sožalje!
RUTAR CENTER, A-9141 Dobrla vas Eberndorf, telefon 0 42 36 - 381
RUTIR-CENTER
® ugodno dobavi O in hitro na dom 9 dostavi
Poroka v Vogrčah
KONCERT
kulturnoprosvetnega društva „Maks Henigman" iz Doljenskih Toplic Prireditelj: SRD „Zarja“ v Železni Kapli Kraj: farna dvorana,
Železna Kapla
Čas: sobota, 15. V., ob 20. uri Na sporedu bo tudi spevoigra „Kovačev študent"
LITERARNI VEČER:
„BESEDA SOSEDA V DRŽAVI" Bereta: Valentin Polanšek in Andrej Kokot Kraj: Galerija Hildebrand, Celovec
Čas: ponedeljek, 24. V., ob 19. uri
STILNI KONCERT BOŽANSKE LJUDSKE PESMI Prireditelja: SRD „Rož“ in mešani pevski zbor Št. Jakob v Rožu
Dirigent: Lajko Milisavljevič Kraj: Št. Jakob, farna dvorana Čas: nedelja, 30. V., ob 20. uri
PEVSKI KONCERT
Prireditelj: SRD Borovlje Nastopata: instrumentalni kavrtet „Drava" s pevci in mešani zbor SRD „Danica“ Kraj: pri Cingelcu na Trati Čas: nedelja, 23. V., ob 14.30
„IDEALIST“
slovenski barvni film, posnet po Cankarjevem romanu Martin Kačur Prireditelj: SPZ
Premiera: četrtek, 20. 5., ob
20.30
Kraj: Volkskino Celovec Čas: petek, 21. 5., ob 20. uri Kraj: Kino Janach, Št. Jakob v Rožu
Čas: torek, 25. 5., ob 20. uri Kraj: Čajna, občinski kino
Posojilnica Dobrla vas, registrirana zadruga z neomejenim jamstvom, vabi vse člane na redni
OBČNI ZBOR
ki bo v nedeljo, 16. 5. 1976, ob 9.30 dopoldne v prosvetni dvorani v Kulturnem domu, Pliberška cesta 6, v Dobrli vasi.
Nadzorni in upravni odbor
Čestitamo...
§ Večno zvestobo sta si obljubila 9 Beno Kraut, vratar SAK in Anica 9 Mičej. Ženin je še pol ure pred 9 poroko branil vrata Slovenske-£ ga atletskega kluba ...
® Simpatičnemu učiteljskemu pa-9 ru — oba sta maturirala na Slo-9 venski gimnaziji, želi tudi „nt“ 9 na skupni poti vse najboljše!
NOVA SLOVENSKA KNJIGARNA V CELOVCU
V Paulitschgasse 5-7 so v ponedeljek uradno odprli novo slovensko knjigarno. V imenu Založniške in tiskarske družbe jo je o tvoril predsednik Zveze slovenskih organizacij, odvetnik dr. Franci Zvvitter.
Potem ko je dr. Zvvitter pozdravil častne in druge goste, je med drugim dejal, da pomeni ta kulturna ustanova, ki jo otvarjamo prav na dan stoletnice rojstva našega največjega slovenskega prozaista, v pravem smislu poklon umetniku na čast.
Knjigarna, ki je moderno urejena, naj bi cvetela in z uspehom širila slovensko knjigo po naši lepi Koroški.
IVAN VIRNIK:
Ob 100-letnici rojstva pisatelja Ivana Cankarja
»V areni življenja sem stal... «
Osrednja osebnost slovenske moderne in do danes največji mojster slovenske besede, Ivan Cankar je daljnovidno doumel rešitev slovenskega narodnostnega vprašanja v južnoslovanski državi. Cankar je bil pesnik, pisatelj, dramatik in oster družbeni kritik.
Življenjska pot našega največjega pisatelja in doslej neprekos-Ijivega oblikovalca slovenske besede, se začenja 10. maja 1876 na Vrhniki, v hiši Na klancu, v propadajoči družini trškega krojača Jožeta Cankarja in njegove žene P i v k o v e. Pisateljeva rojstna hiša Na klancu, ena izmed številnih revnih koč, ki so čepele pod vrhom sv. Trojice, je bila pojem bede in pomanjkanja. Skrb za vsakdanji kruh pa je še prav posebno trla Cankarjevo družino, kajti očetov zaslužek je bil skromen, lačnih ust pa veliko, saj se je v pisateljevih mladih letih gnetlo v domači hiši 12 otrok, med katerimi je bil Ivan osmi „po vrsti". Žalost in skrb, kaj bo jutri, je bil njihov vsakdanji delež. Pisateljev oče je že zgodaj odšel za zaslužkom zdoma, skrb za številno družino, pa meni nič, tebi nič, brezdušno prepustil ženi. Zato so bila Cankarjeva leta polna
VI. zamejski festival domače zabavne glasbe preložen
Dne 30. januarja 1976 s štev. 1504 so S. K. P. D. „Franc SEDEJ", ansambel »LOJZETA HLEDETA" in števerjanska občinska Uprava razpisali VI. Zamejski festival domače zabavne glasbe, ki bi moral biti v Števerjanu dne 19. in 20. junija 1976.
Ker je ministrski svet v Rimu, na seji dne 3. maja 1976 določil, da bodo dne 20. in 21. junija 1976 državne volitve, sporoča organizacijski odbor festivala, da bo VI. Zamejski festival domače zabavne glasbe dne 26. in 27. junija 1976.
Ostali pogoji ostanejo nespremenjeni.
PS.: Razpis je naš list objavil v štev. 8. — 19. 2. 1976.
grenkobe, nič bolje se mu ni godilo, ko je od jeseni 1888 obiskoval ljubljansko realko. Dobival je sicer različne podpore, toda ves čas mu je trda predla za kruh in stanovanje. A kljub vsem tegobam, se je začel že v »tretji šoli" uriti v pesništvu.
Ko ga je poučeval slovenščine nekdanji urednik Ljubljanskega Zvona Fran Levec, so se mu preko noči, že tam leta 1896, na stežaj odprla vrata do te revije. Tedaj se je priključil tudi »Zadrugi" in ji nekaj časa celo predsedoval. Toda, zavoljo literarnega udejstvovanja je začel zanemarjati učenje in zgodaj so se začele kopičiti težave v gimnaziji. Mature prvič ni opravil, ko je naslednje leto, 1896, le položil zrelostni izpit, se je vpisal na dunajsko tehniko, vendar se je že po mesecu dni študija hotel prepisati na romanistiko in slavistiko. Velemesto, novi razgledi po nemški francoski moderni, nova družba in literarno snovanje, h kateremu ga je silil tudi boj za življenjski obstanek, so Cankarja kajpada krepko odvračali od študija. Že spomladi se je vrnil domov in poldrugo leto ostal v domovini. Takrat mu je umrla mati, ki jo je nadvse ljubil, pogrebne stroške je plačal s honorarjem, ki ga je od svojih založnikov dobil za pesniško zbirko »Erotika". Na jesen 1898 se je vnovič vrnil na Dunaj, kjer je z daljšimi ali krajšimi presledki ostal 11 let. Bival je v delavskem predmestju Ottakringu pri družini Lof-flerjevih in spoznaval trpko življenje dunajskega proletariata. Začel se je jasneje zavedati svojega proletarskega izvora, pridružil se je socialdemokratski stranki in na njeni listi 1907 tudi kandidiral za poslanca, ob pisateljevih prvih korakih v takratni dunajski politični svet pa je razveseljivo predvsem spoznanje, da je začela njegova umetnost v prvih letih na prelomnici dveh stoletij, dobivati svoj družbenokritičen značaj in namen.
Za Ottakring je zapisal: »Ta okraj ni samo trdnjava socialne demokracije, temveč obenem dom uboštva in jetike ..." Po njegovem se je krivičnost tedanjega družbenega reda »kar na cesti razkazovala in razmahovala v vsej svoji
brezsramni goloti..." V tistih letih se je preživljal največ s honorarji, le nekaj časa je »služil" pri časopisu. V zasebnem življenju se je hotel poročiti s Štefi Loffler-j e v o , hčerko svoje gospodinje, a je poroko čedalje bolj odlagal, pravzaprav je v bistvu omahoval med moralno dolžnostjo in novo ljubeznijo do Ljubljančanke Mici Kesslerjeve. Jeseni 1909 je z Dunaja odpotoval v Sarajevo k bratu Karlu, duhovniku sarajevske nadškofije, ki je bil tajnik tamkajš-
Odvadimo otroka laži
Otrok po navadi ni lažniv. Lagati se navadi šele od starejših otrok ali pa od odraslih. Ljudje rabimo v vsakdanjem življenju vse polno konvencionalnih laži (laskanje in pretiravanje). Otrok to hitro opazi in kmalu bo tudi sam pričel lagati. Nekateri otroci postanejo sčasoma pravi mojstri v laganju. Tak otrok je staršem velika nadloga in marsikatera mati ne ve, kako naj ga navadi resnicoljubnosti. — Najboljše sredstvo je, da otrok iz ust staršev nikoli ne sliši laži. Če otrok sprašuje stvari, ki mu jih ne moreš razložiti, povej, da tega ne veš, ali pa mu razloži tako enostavno, da bo mogel razumeti. Otroka moramo poučiti o negativnih posledicah laži in mu na primerih iz življenja dokazati vso nizkotnost neodkritih ljudi. Povedati mu moramo, da ima laž kratke noge in da lažnivca vedno čaka osramočenje. Takemu človeku nihče več ne zaupa.
Otroci največkrat lažejo, da se izognejo kazni. Ko se prepričaš, da se je otrok zlagal, mu najprej z besedami dokaži, da veš za to in ga pripravi, da ti bo povedal resnico. Otrok naj spozna, da si z lažjo ne more pomagati.
Mnogi otroci lažejo tudi iz lagodnosti. Vprašaš ga n. pr., če je napisal nalogo, pa ti odgovori, da že davno. Ko pogledaš zvezke, vidiš, da naloge ni. Takega otroka osramoti, kajti otroci te vrste so navadno tudi bahači.
Nekateri otroci lažejo iz zadrege, potem pa sami takoj priznajo, da so
njega nadškofa Stadlerja. Iz Sarajeva je po dveh mesecih odpotoval v Ljubljano in se na Dunaj ni več vrnil. Nastanil se je na Rožniku, kjer so ga obiskovali prijatelji, vendar se kljub odmaknjenosti od mestnega življenja ni najbolje počutil, saj je začel doživljati globoko osebno krizo. Nanj so padali očitki klerikalne in liberalne kritike, ki mu je očitala amoralnost, nihilizem, ponavljanje in osebnostno propadanje. Vrhunec napadov je predstavljal protest klerikalnih učiteljev ob izidu »Hlapcev". Z Rožnika se je za nekaj časa preselil k prijatelju, pisatelju dr. Lojzetu Kraigherju v Slovenske gorice.	(Dalje prihodnjič)
se zlagali, čeprav jim v pravem trenutku resnica kar noče iz ust. Takega otroka moraš navaditi, da ti bo svoje prestopke sam povedal, ne da bi ga vprašal. S tem mu vzameš možnost, da bi se v zadregi pred vprašanjem zlagal. Kadar otrok sam prizna slaba dejanja, ga raje ne kaznuj. Spozna naj, da si z resnico lahko samo koristi, z lažjo pa škoduje.
Najboljše sredstvo proti lažnivosti je, da otroka strogo nadzoruješ in mu ne daš priložnosti, da bi se zlagal. Če si kdaj v dvomu, ali otrok laže ali ne, se prej dodobra prepričaj, da ga ne boš kaznovala po krivici. Trdovratnih lažnivcev nikar preveč ne izprašuj. Še-
Domača lekarna
Hišno lekarno bi moral poznati vsak dom. Vedno mora biti pri roki, vendar spravljena na varnem, suhem in hladnem prostoru. Najbolje je, če za hišno apoteko uporabljamo primeren zabojček ali omarico iz lesa ali plastike. Seveda pa bo uporabna le, če bomo zanjo redno skrbeli. Upoštevajmo naslednja navodila:
1.	Na vsako zdravilo takoj napišimo datum nakupa.
2.	Da se napis ne bo izbrisal, ga prelepimo s celofanskim papirjem.
3.	Vsebino preglejmo vsaj dvakrat letno, najbolje spomladi in jeseni.
4.	Vse stare škatlice, stekleničke, tube in podobno odvrzimo. Skrbimo, da bo pri roki vedno to, kar bomo potrebovali. Stekleničke brez etiket, o
Galerija Wernerja Berga - odprta
V	Pliberku bodo v nedeljo, 16. t. m. zopet odprli Galerijo VVerner-ja Berga, ki je bila ustanovljena leta 1968. Odprta bo do oktobra vsak dan od 10. do 12. in od 16. do 18. ure. Za skupine je ogled galerije po dogovoru možen tudi izven navedenih ur.
V	galeriji bo razstavljenih letos tudi 23 slik, ki so nastale šele v zadnjih dveh letih in jih umetnik dosedaj še nikjer ni razstavil.
V	nedeljo, 16. maja, bo profesor VVerner Berg ves dan osebno v galeriji navzoč, in bo vodil obiskovalce po razstavi.
le ko ti je vse jasno, kako je s stvarjo, dokaži otroku laž, da ne bo mogel olepšavati svojega dejanja. Čim bo otrok izprevidel, da izveš resnico drugod, bo opustil laži, ker bo spoznal, da mu ne pomagajo. Če poizveduješ površno, si bo trdovratnež znal pomagati z novo lažjo in bo lagal tako prepričevalno, da te bo res premotil.
Škodljiva je tudi pretirana nezaupljivost do mladega lažnjivca, ker mu s tem otežkočimo poboljšanje. V takem primeru si bo otrok mislil: saj je vseeno ali govorim resnico ali laž, ker mi nič ne verjamejo. Zato moramo biti vedno zelo previdni. Najmanjša napaka nam lahko pokvari uspeh.
katerih vsebini nismo povsem gotovi, takoj odvrzimo in nikar ne ugibajmo, kaj je v njih.
5.	Zdravila ki jih je zdravnik predpisal za določenega bolnika, naj jemlje le tisti, ki so mu bila namenjena, ne pa tudi ostali družinski člani, čeprav se čutijo enako bolni.
6.	Pri jemanju zdravil se ravnajmo točno po navodilu v receptu ali na priloženem prospektu.
7.	Nikar ne jemljimo zdravil v mraku.
8.	Nikdar ne uporabljajmo sredstev, ki jih zdravnik ni pregledal.
9.	Vse strupene snovi moramo hraniti na posebnem prostoru in ne skupaj z zdravili.
10.	Hišna lekarna naj ne bo dosegljiva otrokom.
Za ženo in dom

OOOC|ogo|ooccioooooooooooooocooooooooooooooecoooooooooioooooooooooooooooooooooooocx>eoooooooooooooooaoooooooooooooooooooooccccoocooooocococoacc
LEV DETELA:	(32. nadaljevanje)
Koroški pesniki in pisatelji
Notranji Tjaževi svetovi so sicer kar se da natančno zarisani, Tjaževa podoba je vidno razčlenjena, in vendar je Tjaževa osebnost nekako bleda, monotona, vse preveč enosmerno poenostavljena. Jasno sicer vidimo Tjaževe duševne težave, vidimo njegovo seksualnost, ki se ne more v ozkem, seksualnost zatirajočem okolju, sproščeno razviti. Prav dobro je vidna v romanu POZITIVNA VLOGA SEKSUALNOSTI kot človekovega utemeljevalnega faktorja. Vse to pa nam je končno že dolgo znano, sem od Freuda tako rekoč. Pogrešamo še nekaterih protiutež!, nekaterih drugih, drugačnih gonov in nagonov. Naj samo omenimo nagon po oblasti in oblastništvu, ki rodi vrsto intrig in Protiintrig, zvijač, nesramnosti, obrekovanj in podobnega. Dobro bi tudi bilo, da bi Tjaža v tem tekstu tu in tam tudi C|ST0 KONKRETNO ODKRILI, na primer na športnem '9rišču, v kinu, na vlaku, v kavarni in podobno.
Kaj ni prvo poglavje, namreč »Poglavje o plevelu", res usPelo poglavje tudi zaradi določenih elementov konkret-n°sti, zaradi konkretnih opisov vasi, zaradi konkretnega °Pisa dekleta pri pletju in zaradi konkretnega Tjaževega seksualnega opazovanja tega dekleta.
Lipušu se torej ni toliko posrečila globinska analiza Jazeve notranjosti in globinska analiza slovenske koroške ružbe, predvsem njenega katoliškega dela. Kljub vsemu Prodoru navznoter, je Lipuš tu ostal le na eni, oziroma le na nekaterih ploskvah problema, medtem ko je zanemaril
velik del površine, ki bi jo verjetno prav tako moral obdelati.
Bolj kot ta psihološki del knjige, ki sicer tudi nekaj pove, ki pove nekaj važnega, a bi prav zaradi tako skrbno napisane knjige lahko tudi čisto konkretno povedal še več, pa se je Lipušu posrečil oblikovni literarni pristop.
To, kar imamo pred seboj, je izredno intenzivno napisana knjiga. To je knjiga, v kateri je Lipuš pokazal mojstrsko oblikovne sposobnosti. Napisana je, kot da bi bila iz enega kosa, v širokem, bogatem slapovju izbrane umetniške besede, napisana je kot silen izliv trpko zadržanega besa nad svetom, ki ga je pisatelj moral gledati. V jezikovnem smislu je Lipuš s to knjigo podaril slovenskim bralcem izredno literarno delo, delo visoke virtuozne moči. Zato je tudi razumljivo, da nas moti prepad, ki veje med revno zgodbo in njeno enodimenzionalno duhovno osvetlitvijo in baročno polnim, estetskim in artističnim jezikom, v katerem je ta zgodba napisana in ta duhovnost predstavljena.
V jezik vpleta Lipuš tudi nekatere koroške ljudske izraze, ki v slovenskem književnem jeziku zvenijo več ali manj arhaično. Vidno je, da je s takim izrazoslovjem Lipuševa kritika razmer samo pridobila. Prav iz takega Lipuševega izrazja raste neka ironizacija snovi, katere se je Lipuš lotil. Ironiziran pa ni le svet, ki glavnega junaka Tjaža obdaja, ironiziran je glavni junak sam. Lipuš romanu ni dal le izredno komplicirane, razvejane stavčne rabe, temveč je v desetih poglavjih romana izvršil mnogo tehničnih eksperimentov. Naj povemo, da zgodba na primer skozi teh deset poglavij ne teče premočrtno, kontinuirano, temveč je prelomljena, presekana, prikazana zdaj s tega ali onega zornega kota, s te ali one perspektive. Ponekod se v pripoved vmeša pisatelj sam. Toda ne kot vsevedni Bog, temveč kot nekdo, ki piše po naročilu nekoga višjega, nekega šefa, v
imenu nekakšnega urada. Tako pravi pisatelj v petem poglavju, v »Poglavju o poslednjem praskanju": »Vidim, da mora biti poročilo zanesljivo, resnično in dobro izpeljano. Če bom prišel ob vsakdanji kruh, si bom moral izbrati drug poklic, saj ni treba, da je poklic, lahko je tudi služba ali vsaj delo..Prav jasno je vidna Lipuševa samoironiza-cija. Pred nami ni vsevedni pisatelj, ki piše in razrešuje probleme kot „deus ex machina", temveč kritični pisatelj, ki probleme samo odkriva, ne da bi imel moč, da bi jih tudi razrešil. Lipuš nas vodi na ironičen način v sam literarni proces nastajanja dela, saj celo govori o tem, kako piše zgodbo o Tjažu. Na strani 93 moremo v »Poglavju o stopnjevanju stolov" brati tudi tole: »Kar je mene zadevalo in kolikor je bilo v moji moči, sem nemudoma, na prvo znamenje, torej, takoj potem ko so urezali z lopato v znamenje, da naj pričnem, začel popisovati Tjaža. Popisujem ga s svičniki znamke Poncij Pilat, če se ne motim, svinčniki tiče v kozarcu, želite statistične podatke, jih ne želite, zadostuje, če jih cenim, za dobro pest jih je, to zadostuje, sicer moja pest ni bogve kako velika, dvomim celo o tem, ali je dobra, videl sem že boljše pesti, vpričo njih moja pest propade, vendar dokler ne najdem druge merske enote, bom ostal pri svoji pesti, načelo je moj sistem, sistem je moje načelo, v trenutku je pest najboljša votla mera od vseh, s katerimi sem poskušal zajeti svinčnike, trenutno zadošča mojim potrebam, ne morem se pritoževati, kako bo pozneje, ne vem, imam jo vedno pri sebi, prav mi hodi, ne tajim, da iz praktičnih razlogov, prav zaradi poncijev pilatov, s katerimi popisujem Tjaža, njihove konice gledajo navzgor, proti stropu, enotnost jim lepo pristoji, tako so navajeni, jemljem jih iz kozarca in popisujem Tjaža, vrste se raztezajo v daljavo, trpežne znamke so moji svinčniki, prava njiva koruze, pravi silos je moj rokopis."
(Dalje prihodnijč)
Solze sreče in veselja
Ležal sem v prijetni poletni senci pod jablano, na kateri so slavčki in ščinkavčki prepevali pesmi in se veselili lepega dne. Občudoval sem njihovo veselje in igrivost, ki so ju prikazovali z veselim skakljanjem po vejah in misli so mi zašle zopet v dolino, v kraj, kjer so se bohotile stolpnice in orjaški dimniki, ki so segali visoko v nebo. Iz žepa sem potegnil pismo in ga, kot že ničkolikokrat, prebral. Vsebina se je glasila: ..Sprejet si na delovno mesto nekvalificiranega mizarja. Službo lahko nastopiš takoj."
dostnega navdiha, ki ju grem prodajat v mesto.
Iz misli me je predramil žvižg sirene, ki je označeval malico.
Vzel sem v roke kovček in spet šel proti mestu. Čez nekaj časa sem spet počil ob drevesu, na katerem so žvrgoleli ptički in zdelo se mi je, kakor da bi kričali name: „Kam greš, vrni se! Vrni se k očetu in materi, ki sta ostarela in sla-
botna, ti pa si poln moči in zdravja. Ti boš kriv, da bosta predčasno omagala od težaškega dela." V oči so mi stopile solze, pograbil sem kovček in zdirjal nazaj proti domu. Kako je bil sedaj kovček lahek in kako sem lahko tekel, ko bi plaval po zraku! Že od daleč sem začel kričati: „Mama, ata, nikdar več vaju ne bom zapustil! Ostal bom doma!" V njunih očeh sem spet opazil solze, toda sedaj so bile to solze sreče in veselja, saj sta vedela, da ne bosta več sama,
J. G.
Obisk pri Ivanu Cankarju
{Jža dobro ooljo
Stlačil sem pismo nazaj v žep in zastrmel sem se v roke, ki so bile od dela žuljave in razpraskane kakor skorja stare jablane, pod katero sem ležal. Tedaj se je v meni nekaj pretrgalo. „V mesto pojdem," sem si dejal in skočil pokonci. Od misli na lepše in boljše življenje v mestu dolgo časa nisem mogel zaspati in šele proti jutru sem zatisnil oči. Ko sem zjutraj vstal, pojedel žgance, zabeljene z ocvirki, in spi! mleko, sem svojo odločitev povedal staršema, ki sta od starosti in težkega dela obsedela za mizo brez besed. Začel sem spravljati svoja oblačila v kovček, ki ga je uporabljal že starejši brat. Slovo od doma je bilo težko in ko sem jima podal roko, sem v njunih očeh opazil solze. Tudi meni je bilo hudo pri srcu, saj sem vedel, da ju puščam sama na velikem posestvu. Na pragu mi je oče stisnil v pest pettisočak, z besedami:
„Sinko, če ti bo kdaj tam doli hudo, vedi da si tu, na našem domu, vedno dobrodošel." Z okornimi koraki in s solzo v očeh sem odšel čez domači prag in na bližnjem gričku sem se obrnil in jima še enkrat pomahal v slovo. Hodil sem med njivami in travniki, na katerih sem pustil prenekateri žulj in prelil mnogo znoja. Čeprav je pot vodila navzdol, sem s težavo premikal noge in kovček se mi je zdel tako težak kakor svinec. Sedel sem na bližnjo kopico sena in zatisnil oči. V glavi se mi je prikazala slika očeta in matere, ki namesto mene opravljata težaško delo, jaz pa sem bil poln moči in mla-
Imeli smo posebno vožnjo z avtobusom. Sorsko polje, Ljubljana; že smo brzeli mimo visokih šol na Mirju in naenkrat smo bili na Vrhniki, v rojstnem kraju, našega največjega predstavnika umetniške besede Ivana Cankarja.
Ustavili smo se. Najprej smo šli pred spomenik. Videli smo ga, kako premišljuje. Pred spomenikom sta Zlatka in Vida iz VII. razreda povedali, kako je živel, pisal in študiral na Dunaju. Bil je velik pisatelj.
Od spomenika smo šli k Cankarjevi rojstni hiši na klancu. Na hiši je spominska plošča, na kateri piše, da se je v tej hiši od dvaj-seterih otrok osmi rodil Ivan Cankar. Ko smo vstopili v hišo, smo videli, kako skromno je živela družina. Videli smo črno kuhinjo, kjer je Cankarjeva mati kuhala močnik, kruha skoraj niso poznali. V sobi je stala v kotu
Bil je topel poletni večer, ko so zadnji zvoki iz zvonika na Stari gori splavali prek Ščavničkih polj, travnikov in gozdov.
Šumakova Tinka, vesela, vedno nasmejano kmečko dekle osemnajstih let, je slonela ob oknu v svoji sobici in božala nageljne, ki so se mogočno razbohotili po oknu in pognali živo rdeče cvetove.
„Kakor moje srce ste," jim je govorila. „Kako sem ponosna na vas! Še bolj vesel bo pa moj Jakec, ko bo v nedeljo nosil najlepši cvet v
očetova krojaška miza s številnimi rokopisi, diplomami in risbami. Zelo lepo je narisal svojo mater, ki jo je zelo ljubil.
Na mizi je stala petrolejka.
Pred hišo nam je učiteljica prebrala črtico »Domovina, ti si kakor zdravje«. Cankar opisuje, kako se je Jure vračal v svojo domovino; izčrpan, bolan je pozdravljal sosede, ki so ga komaj poznali. Jure je bil žalosten in je jokal. . . zaspal je na slami in se ni nikdar več zbudil. . .
V črtici »Dateljni« pa smo v malem odlomku slišali, da je kupil za groš sočne dateljne. Ugriznil je v mastno, sladko meso. Vrgel je dateljne v potok, bil je žalosten, ker se je spomnil, da doma je mati koruzni močnik, on pa dateljne . ..
Preden smo odšli, smo se še enkrat ozrli k hiši na klancu . . .
gumbnici na suknjiču. Ah, ta moj Jakec! Kako lepe modre oči ima! In v njih se zrcali vsa ljubezen in zvestoba... Le ko bi mi ne hodil na pot Kovačev Jože! Vedno se baha s svojim velikim gruntom, vselej mi križa pot. Ko sem mu zadnjič na sejmu zavrnila lectovo srce, je zaškripal z zobmi in robato zaklel: ,Le počakaj, prevzetnica, to se ti bo otepalo. Tistega tvojega pojbeka bom že ugnal! Ne bo lazil za teboj, zapomni si!“
Nebo je bilo že posuto z zvezda-
OBJELA BI
Z rokami ves svet bi rada objela.
Ves svet — od mrzlega severa, do skrajnega juga,
od sončnega vzhoda pa do zahoda.
Rada objela bi mater, ki se z družino, otroki ubada,
in ženo, ki varno, ki varno s stroji ravna,
pa kmeta, ki trdo nam zemljo rahlja.
Objela bi delavce, ki se v industriji pote,
objela rudarje, ki mnogo časa pod zemljo prežive.
Rada objela bi polja zelena, visoke gore,
potoke in reke — in širno, široko morje.
Objela bi rada vse ljudi, bele in črne, rumene in rdeče,
in rada podarila bi vsem — mir, zdravje in polno sreče.
Predvsem pa objela bi rada svojo rodno grudo,
saj misel na dom moj — lahko zbistri mi oko.
H. Š.
dami, ko se je Tinka zdramila iz razmišljanja. Vso je prevzel opoj cvetja in misel na ljubega. Moj domek res ni tako velik kot Jožetova kmetija, a bo v njem ob skrbnem Jakcu sreča večja, si je rekla Tinka in legla k počitku.
Sredi najlepših sanj jo zbudi klicanje: „Tinka, Tinka, zbudi se! Stopi vsaj enkrat k oknu in se oglasi. Ne bo ti padla krona z glave, če se boš oglasila!"
Tinka zadržuje dih. Zdaj ji niti ponoči ne da več miru Jože.
„Ne oglasim se, četudi razbije okno!" mu je odgovorila. Še je Jože klical Tinko, vendar zaman: Tinka molči. Jože končno robato zakolne in Tinka zasliši, kako se zunaj nekaj lomi. Jože je lomil nagelj na Tilkinem oknu in teptal živo rdeče cvetje. „Ha, ha, s tem te bom pa prizadel!" se je maščevalno zakro-hotal Jože, ko je odhajal, saj je dobro vedel, kako pri srcu so Tinki cvetlice.
Tinka je tiho jokala za poteptanim nageljnom, vendar je sklenila, da se bo še bolj goreče oklenila Jakca. „Nič mi ne moreš, Jože!
MISLIL JE...
Janez je hotel napraviti samomor, zato se je pognal v peneče se valove. Mimoidoči, ki ga je videl, se je takoj junaško pognal za njim in ga rešil. Ko si je Janez nekoliko opomogel, je zlezel na hruško in se obesil.
Pozneje so vprašali reševalca, ki je Janeza prvič rešil, zakaj mu je dovolil, da se je obesil. Ta jim je odgovoril takole:
»Mislil sem, da se gre sušit na drevo, ker je bil ves moker.. . «
KARAKTER
»Ti, Vanč je karakter. Pomisli, po 65-letih je prenehal kaditi.«
»Res, o, kaj bi dal za tako močno voljo?! Kako mu je le-to uspelo?!«
»Včeraj je umrl.«
SANKE
Tine se je s svojimi sankami veselo spustil po bregu. Ko se vrne, ga mamica vpraša: »Sinko, ali posodiš svoje sanke Marku?«
Tine je pomislil in veselo izjavil:
»Seveda, po bregu navzdol jih imam jaz, nazaj grede pa jih posodim Marku.«
O SPOLNI VZGOJI
Oče vpraša sina, ki obiskuje zadnji razred osemletke: »Ali imate predavanje o spolni vzgoji?«
»Seveda! Toda, oče, odkrito ti povem, da naš učitelj o spolni vzgoji presneto malo ve.«
PO LETU DNI
Mož pride na kosilo. Komaj zajame prvo žlico, najde v juhi las Ves razkačen kriči, naj žena sama poje takšno svinjarijo.
Žena v jok: »Oh, Jože, kakšen si! Lani, ko še nisva bila poročena, si grulil okoli mene in me tako neizmerno ljubil, da bi me najraje požrl. Danes, komaj leto dni po poroki, pa ne moreš pojesti niti enega mojega lasu .. . «
Nagelj bo spet pognal in bo še bolj mogočno vzcvetel, tebe pa ljubila nikdar ne bom, čeprav ostaneva sama na svetu ..."
M. R.
Poteptano cvetje

r-----------
IVAN CANKAR:
Ota klancu
V__________J
..Torej hiti, otrok neumni! Ne vekaj!" Mati je sedela še zmerom na skrinji, sklenico med koleni, in je gledala, kako se je Francka oblačila. Nežka je sedela na robu postelje, poihtevala je in nosila v usta velike kose v kavi namočenega kruha.
Voz je šel počasi mimo hiše, voznik se je nagnil malo v stran in je zaklical s surovim glasom: „Kje pa ste? Ne bomo čakali!" Francka je tekala po izbi, Bog vedi kaj je iskala. V robec je zavila velik kos kruha, molitvenik s koščenimi platnicami je držala v roki, tudi ruto je že imela na glavi, neredno zavezano in preveliko zanjo, tako da se je glava nekako skrila v njej. Mati je položila desetico na mizo in je dejala: „Pametno rabi denar in ne zapravljaj!" Francka je spravila desetico in sredi nemira in hlastanja jo je izpreletelo sladko: samo o Veliki noči in o Božiču je imela v roki bakren krajcar in je hodila z njim celo dolgo uro med šatori pred cerkvijo. Ko se je še ozrla med vratmi na mater in sestro, je bil njen pogled poln hvaležnosti in ljubezni.
Voz se je pomikal počasi mimo, nekdo je zaklical: „No, vozi!" in zdrdral je po klancu navzdol. Francka se je prestrašila, da ji je zamrgolelo po obrazu, a nato je pritisnila kruh in molitvenik tesno k sebi, sklonila glavo ter tekla za vozom po hreščečem kamenju. Ženska se je okrenila na vozu: „Kaj pa tečeš? Saj bomo čakali pri mlinu!" Francka se je spotaknila ob velik kamen, kmalu bi bila padla in postala je ter se oddahnila. Mislila je že, da ji uide voz izpred (oči, po klancu, po dolini, za hrib, in strah ji je bil stisnil srce. Ruta se ji je bila nagnila za vrat, v lica ji je bilo vroče
in pod pazduho je čutila mokroto. „Pri mlinu bomo čakali." je slišala z voza in šla je počasneje z drobnimi koraki, sklonjenim životom; na hoji se ji je poznalo, da je nastopila romarsko pot. Gledala je za vozom in če je za hip izginil za oglom, je pospešila korake.
Sonce se je že skoro vzdignilo do vrh hriba, nebo je bilo vse rdeče in zgornje hiše na holmu so se svetile v nedeljski beloti. V dolini spodaj pa so še ležale sence in vrbe, ki so stale na obeh straneh ob potoku, so trepetale v rosi. Voz je drdral zmerom hitreje po ovinkih v dolino in tudi Francka je hitela. Tam daleč na desni, v kotu doline, je stal ob vodi mlin, skrit za visokim drevjem. Lepa bela cesta je držala do njega v ravni črti; voz je že zavil nanjo, ker je bila pot gladka in trda, se je pomikal še hitreje in Francka se je spustila v tek.
V dolini je bilo hladno in tiho; temnozelena voda potoka je bila mirna kakor ribnik; samo od daleč se je začulo časih zamolklo šuštenje; tam je tekel potok preko belega kamenja, ob razritem bregu, napravil si je spodaj okroglo, globoko kotanjo, iz katere se je odtekal trudno in pokojno v dolino. Ob poti se je dvigal tu pa tam visok jagned; vri-ščki so se časih nalahko zazibali v vetru in listje je trepetalo enakomerno.
Ko je Francka opazila, kako je bila razdalja med njo in vozom zmerom večja, jo je obšel iznova strah, da bi pozabili nanjo in bi jo pustili zadaj. Noge so ji bile že težke in dihala je hitro in naporno; na levi nogi jo je žulil čevelj in peklo jo je, kakor da bi stopala po žerjavici. Malin ni bil več daleč; koncu ceste se je videla gruča dreves, voda je šumela glasneje. Francka je videla, kako je zavil voz počasi na levo, slišala je, kako je ropotal zamolklo preko mosta ter se ustavil na oni strani, kjer se je svetil novopobe-Ijeni zid. Tekla je in merila z očmi pot, ki je bila pred njo zmerom enako dolga; zdelo se ji je, da premika noge kakor v sanjah in se ne more ganiti z mesta. Grlo se ji je začelo stiskati in jokala je, — toda brez solza, tiho in skoro mirno, kakor da bi tekel zraven nje nekdo drugi in bi zamolklo in pritajeno jokal, ona pa da bi samo poslušala.
Dvoje ljudi je prišlo iz malina, mož in ženska; kobacala sta se počasi in nerodno na voz, drugi so vstajali in premikali deske, ki so bile položene preko rdeče pobarvanih lestvic. Naposled je skočil na voz tudi voznik, zavihtel bič, zaklical je in konja sta potegnila. Nihče se ni ozrl; govorili so med sabo in so se smejali in se niso spomnili nje.
Francka je zakričala; krik je prišel sam in nenadno iz prsi, nezavedno. Skočila je preko ceste na drugo stran, kakor da bi bilo tam bliže. Sklonila se je še bolj, odprla je usta in je tekla. Čižmi so se ji bili odvezali in so peketali kakor cokle. Že je prišla do mostu, do malina. Tal pa se je cesta spet dvignila in spet je bila grapava in kamnita; vili so se navzgor še bolj strmi klanci nego na drugi strani. Hrib je bil poraščen z redkim bukovjem; gladkokožne krev-Ijaste veje so segale časih preko ceste.
Konja sta bila krepka in spočita in voz je drdral zmerom enako, dasi je šlo navzgor. Po posebno strmih ovinkih sta stopala konja korakoma in grivasti glavi sta kimali. Kadar je Francka opazila, da se pomika voz nalahko, je skočila, kakor da bi jih hotela dohiteti z enim samim korakom; toda život se je vzpenjal naprej, noge pa so ostajale zadaj in so bile težke in nerodne. Časih se ji je zdelo, da se je nekdo ozrl in pred motnimi očmi je nekdo pokimal in je zamahnil z roko in voz se je ustavil. Ali kakor je tekla, je tekel tudi voz; ni se bil ustavil in nihče ni bil zamahnil z roko.
Francka je začela klicati, toda glas je bil šibak in hripav in ker je voz ropotal, je pač niso mogli slišati. Noge so se premikale zmerom počasneje in koraki so bili zmerom manjši. Časih se ji je celo zdelo, da se pomika nazaj, da ji uhaja pot izpod nog, kakor da bi hodila po vodi s tokom in bi valovi pod njenimi nogami hiteli pred njo v daljavo.
„Čakajte! Čakajte!"
Kamenje jo je oviralo in tako je poskakovala s te strani ceste na drugo, ali pot je bila povsod razrita in posuta z velikim ostrim kamenjem in voz je bil zmerom enako daleč, Kadar je zavil za drevje, jo je izpreletel mraz in obšlo
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 16. maja: 07.05—07.35 Duhovni nagovor — Po vaši želji.
PONEDELJEK, 17. maja: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Slovenski samospevi — Dr. R. Vospernik: Pogovori v skupini (Pravilno zadržanje v diskusiji in prednosti skupinskega pogovora).
TOREK, 18. maja: 09.30—10.00 Za našo vas — 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Šport — Rdeče, rumeno, zeleno.
SREDA, 19. amaja: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Zborovska glasba — Cerkev in svet.
ČETRTEK, 20. maja: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Družinski magazin.
PETEK, 21. maja: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Iz ljudstva za ljudstvo.
SOBOTA, 22. maja: 09.45—10.30 Od Pesmi do pesmi — od srca do srca.
TV AVSTRIJA
1. PROGRAM
NEDELJA, 16. maja: 16.00 Križna vožnja mornarja; nemi film z Šusterjem Keatonom — 17.00 Tob in Tobias; Osel in tri želje — 17.30 Viking Viki — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev — 18.30 Pogled nazaj: Erik Kunz poje priljubljene operetne melodije — 19.00 Avstrija v sliki v nedeljo — 19.30 Čas v sliki in kultura — 19.50 Šport — 20.15 Prikazen iz Cantervilla — po Oscarju VVildeju — 21.05 Made in Au-stria — 21.35 Poročila in šport.
PONEDELJEK, 17. maja: 9.00 Otroški vrtec; za otroke v predšolski dobi — 9.30 Govoriti in govoriti pustiti (7) —
10.00	TV v šoli: Viljem Tell; od 7. šolske stopnje dalje — 10.30 Križna vožnja mornarja — 17.55 Za lahko noč —
18.00	V kraljestvu divjih živali; čudež letenja — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Cas v sliki, kultura in šport — 20.00 šport v ponedeljek — 20.50 Nastop v Manhattan; smrtonosni načrt — 21.35 Poročila in šport.
TOREK, 18. maja: 9.00 Otroški vrtec; za otroke v predšolski dobi — 9.30 Kemija (11) — 10.OO TV v šoli: Kemija in fizika za vsak dan — 10.30 To se
lahko zgodi vsakemu — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Don Camillo in Peppone: Procesija; Fernandel in Gino Cervi in drugi — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes
—	19.00 Avstrija v sliki — 20.00 Gospa Gerti; televizijska igra Florijana Kal-becka — 21.05 Politična dokumentacija — 21.50 Kmetje (10): Borinasova smrt — 22.35 Poročila in šport.
SREDA, 19. maja: 9.00 Pošiljka z mišjo — 9.30 Kmetijstvo danes (19) —
10.00	TV v šoli: To je Rim; od 6. šolske stopnje — 10.30 Jutri te bo doletelo; brezvestno ravnanje v ameriškem poslovnem svetu — 17.00 Stava; predstava lutkovnega gledališča — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Papermoon; sleparske zgodbe iz Amerike tridesetih let — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes —
19.00	Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura in šport — 20.00 Gospod iz boljših krogov — 21.25 Poročila in šport — 21.30 Finale nogometnega pokalnega tekmovanja UEFA.
ČETRTEK, 20. maja: 9.00 Otroški vrtec — 9.30 Tržišče (7) — 10.00 TV v šoli: Obraz stoletij; od 9. šolske stopnje dalje — 10.30 Tat mrličev; po pripovedovanju Roberta Louisa Stevenso-na — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Farma Follyfoot: Stric Joe — 18.25 Ml —
20.00	Princesa čardaša; opereta v treh dejanjih Emmericha Kalmana — 21.35 Peter Voss, tat milijonov — 22.25 Poročila in šport.
PETEK, 21. maja: 9.00 Otroški vrtec
—	9.30 Gost pri Eriku Apostlu — 10.00 TV v šoli: Renesansa v Avstriji; od 7. šolske stopnje dalje — 10.30 Dragi dom — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Kuhinja v televiziji — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Čas v sliki, kultura in šport —
20.00	Derrik: Strah — 21.05 Draga Avstrija — 22.05 Can-can; slavni ameriški musical z znanimi melodijami Cola Po rte rja — 0.00 Poročila in šport.
SOBOTA, 22. maja: 15.25 Tako sem se na tebe navadil; komedija zamenjave o različnih sester dvojčič — 17.00 Športni ABC — 17.30 Black Beauty: Gangsterji — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Panoptikum — 18.25 Heinz Con-rads v soboto zvečer — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki z Južno Tirolsko-aktualno — 19.30 Čas v sliki, kultura — 19.55 Šport — 20.15 Na tekočem traku; z Rudijem Carrellom —
21.50	Šport — 22.05 Vprašanja kristjana — 22.10 Sled vodi v Soho — 23.50 Poročila.
2. PROGRAM
NEDELJA, 16. maja:	14.00—18.00
Mednarodne konjske dirke — 18.00 Howdy, z Bruce Lovvom — 18.30 Šang-hajski ekspres — 20.00 Enciklopedija
—	20.15 V lastni zadevi — 22.00 Pogovor.
PONEDELJEK, 17. maja: 17.25 Kemija in fizika za vsak dan; od 7. šolske stopnje — 17.55 Kemija (11) — 18.25 Angleščina za začetnike — 19.00 Izgubljeni svet kulture Majev — 20.00 Kmetje (10); film po romanu W. St. Reymonda — 20.50 Vstop prost —
21.35	Čas v sliki 2 — 22.10 Filmski klub: Joey.
TOREK, 18. maja: 17.25 TV v šoli: To je Rim; od 6. šolske stopnje dalje
—	18.25 Angleščina za tiste, ki že nekaj znajo — 19.00 Cops; policija v New Yorku — 19.45 Pozabljeni otoki —
20.00	Čas premisleka za ljubezen; romantična ljubezenska zgodba — 21.20 Čas v sliki 2 in kultura.
SREDA, 19. maja 17.25 Obraz stoletij; od 9. šolske stopnje — 17.55 Tržišče (7) — 18.25 Tečaj francoskega jezika — 19.00 Ekspedicija v živalski svet — 19.45 Dvakrat risanka — 20.00 Teleobjektiv: Claus Gatterer — 20.45 Večerni šansoni — 21.15 Čas v sliki 2 in kultura — 21.50 Ouentin Durvvard (3); škotski dvoboj.
ČETRTEK, 20. maja: 17.25 TV v šoli: Renesansa v Avstriji; od 7. šolske stopnje — 17.55 Gost pri Eriku Apostlu — 18.25 Tečaj ruskega jezika — 19.00 Dediču luči; vera v Perziji — 19.45 Gospod Prokouk kot urar; češka risanka Karla Zemana — 20.00 Dragi dom — 21.30 Čas v sliki 2 in kultura.
PETEK, 21. maja: 17.25 TV v šoli: Angleški teater; od 10. šolske stopnje dalje — 17.55 Govoriti in govoriti pustiti (8) — 18.25 Nemščina (55) — 19.00 Nug uria; Rajsko življenje na otoku Bismarckovega arhipela — 19.45 Rimske skice, slikar MacMazzieri — 20.00 Človek proti mikrobom — 20.45 Nova; poročila iz znanosti in raziskovanj — 21.05 Trailer; filmi prihodnosti —
21.50	Čas v sliki 2 in kultura — 22.25 High Chaparral: Mlada kri.
SOBOTA, 22. maja: 17.00 Ljubljena Avstrija — 18.00 Brez nagobčnika —
19.00	Eskimi Netsilik (4) — 19.50 Galerija — 20.15 Literatura: Apolon niča
—	21.00 Mala revija; zabavna beseda molčečnosti — 21.45 Teleobjektiv.
TV Ljubljana
NEDELJA, 16. maja: 8.45 Poročila —
8.50	Za nedeljsko dobro jutro: Šentjer-nejski oktet in Rudi Mohorko — 9.20 625 — 10.00 Bitka za ranjence, nadaljevanka — 10.45 Otroška matineja: Mihec iz Lonneberga, Zgodba o Po-luhcu, barvni oddaji — 11.25 Mozaik
—	11.30 Kmetijska oddaja — 12.15 Poročila — Nedeljsko popoldne: Morda
vas zanima: Ivan Cankar — Atletski pokal Slovenije, prenos iz Nove Gorice
—	Okrogli svet — Poročila — 17.50 Lucija — film — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.50 Tedenski gospodarski komentar — 20.00 A. Diklič: Sa-laš v Malem ritu, nadaljevanka — 21.00 Črna reka — iz serije Karavana — 21.35 Športni pregled — 22.10 TV dnevnik.
PONEDELJEK, 17. maja: 8.10 TV v šoli — 10.00 TV v šoli — 17.10 Zgodbe o Poluhcu, barvna oddaja — 17.25 Zasebna življenja: Kapusov belin — 17.50 Obzornik — 18.05 Mozaik — 18.10 Plavanje — III. del — 18.35 Odločamo — 18.45 Mladi za mlade — 19.15 Risanka
—	19.30 TV dnevnik — 20.00 B. Djor-devič-Zeka: Ko puške utihnejo, drama
—	21.15 Kulturne diagonale — 21.45 Mozaik kratkega filma.
TOREK, 18. maja: 8.10 TV v šoli —
10.00	TV v šoli — 11.05 TV v šoli — 17.20 Vrtec na obisku: Praznovali bomo — 17.35 Zmaj v kleti, barvna oddaja — 18.00 Obzornik — 18.15 Ne prezrite — 18.40 Mozaik — 18.45 Narodna glasba — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Mi med seboj — 21.05 A. Huxley: Kontrapunkt življenja, nadaljevanka — 21.50 TV dnevnik.
SREDA, 19. maja: 8.10 TV v šoli —
10.00	TV v šoli — 17.15 K. Brenkova: Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, barvna oddaja — 17.35 Pionirji fotografije, barvna serija — 17.55 Obzornik — 18.10 Reportaža — 18.40 Mozaik — 18.45 Prijatelji glasbe — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Film tedna: Ameriška noč, film — 21.55
Direktor Valentin Just se je rodil 9. 4. 1896 v številni družini malega kmeta in puškarja v Borovljah. Končal je strokovno puškarsko šolo doma; bil je torej pravi izvedenec svoje stroke. Bil je okrajni vodja splošne in podporne bolniške blagajne, direktor koroške bolniške blagajne, občinski in mestni svetnik, načelnik krajevnega šolskega sveta in ustanovitelj delavskega telovadnega društva v Borovljah. Med vojno je bil nekaj časa v koncentracijskem taborišču Dachauu. V socialnem zavarovanju je bil v službi 37 let. 1956 je bil v petčlanski delegaciji v Beogradu, ki je sklenila in podpisala meddržavno pogodbo o socialnem zavarovanju.
Razen strokovnih del je jubilant pisal tudi politične članke, novele in romane. Doslej je izpod njego-
TV dnevnik — 22.10 Nogomet: Brugge
—	Liverpool.
ČETRTEK, 20. maja: 8.10 TV v šoli
—	10.10 TV v šoli — 17.25 Cvetlične pravljice, barvna oddaja — 17.40 Ne-ven, barvna oddaja — 18.10 Obzornik
—	18.25 Mozaik — 18.30 Poljudnoznanstveni film — 19.15 Risanka —
19.30	TV dnevnik — 20.00 Kam in kako na oddih? — 20.10 V živo, vmes poročila.
PETEK, 21. maja: 8.10 TV v šoli —
10.00	TV v šoli — 17.10 Križem kra-žem — 17.20 Pisani svet — 17.55 Obzornik — 18.10 Čez tri gore, čez tri vode: Študentski oktet — 18.40 Mozaik — 18.45 Znanstveno-tehnični film
—	19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik
—	19.55 Tedenski notranjepolitični komentar — 20.05 A. Marodič: Avtošola
—	iz cikla Mali oglasi — 20.45 Dokumentarna oddaja — 20.50 Zemeljska bitja, iz cikla Človek brez meja — 21.25 Helena, sodobna žena, serijski film — 22.15 TV dnevnik.
SOBOTA, 22. maja: 9.30 TV v šoli —
10.35	TV v šoli — 12.10 TV v šoli (do 12.40) — 14.55 Cardiff: Nogomet: Wa-les — Jugoslavija do 16.50 — 18.05 Obzornik — 18.20 Mozaik — 18.25 Veliki raziskovalci, barvna serija — 19.15 Risanka — 19.30 TV dnevnik — 19.50 Tedenski zunanjepolitični komentar —
20.00	TV žehtnik, barvna satirično-zbadljiva oddaja — 20.35 Moda za vas, barvna oddaja — 20.45 Dobri in slabi fantje, film — 22.15 TV dnevnik —
22.35	625 — 23.15 Jazz na ekranu: Kvartet Toneta Janše — 1. del.
vega peresa izšlo že devet knjig, deseta, pod naslovom „T ujci v dežel i“, pa bo verjetno izšla še to poletje.
Berite in širite „nt"!
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 84 3 58. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce št. 2, 9065 Zrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Vladni svetnik Valentin lust-80-leinik
WAmv.W.V.V1VVAW.VAČAVAV.V.W/A\W^.\WAW.,.W.,.V.V.V
j° je, da ga ne ugleda nikoli več in da izgine po hribu navzdol za zmerom. Domislila se je, da bi presekala ovinke in da bi tekla naravnost skozi gozd po bližnjicah. Skočila je preko jarka, na travo. Ali komaj je tekla deset korakov, jo je zgrabil strah, da bi izgrešila pot in da bi se izgubila; vrnila se je na cesto in dolga robida jo je oprasnila po licu. Ko je skočila, je stopila na trakove desnega čižma in trakovi so se odtrgali. Francka je postala, zajokala je naglas in je tekla dalje.
Dospeli so že vrh hriba; tam je držala pot po grebenu v dol9i črti, ki se je samo tupatam nekoliko nagnila ali se zbočila, kakor da bi se hotela ogniti skupini starih dreves. Časih se je zasvetilo skozi listje in se je videlo daleč po ravnini, ki se je lesketala v soncu. Najprej je prišel voz Po klancu gor; konja sta bila že malo trudna; stopala sta trdo’ da se je tri pesek pod kopiti in nagibala sta glavi =>koro do tal. Romarji so bili veseli in kričeči ženski glasovi so odmevali po gozdu. Za vozom je prišla Francka, s°pla je daleč zadaj; z voza se je videla majhna in drobna, kakor da bi se pomikala po cesti smešno narejena, vsa zaprašena in posvaljkana punca iz cunj. Tudi njen glas je bil tako tenak in slab — kakor da bi jo nekdo v svojo zabavo stiskal za prsi in bi cvilila. Tako je teklo za vozom, teklo venomer in jokalo s tistim tankim, cvilečim glasom, čbrnila se je na vozu debela in nerodna ženska, da bi se Popravila na sedežu in ko se je obrnila, je pogledala dol P° cesti in je opazila Francko.
»Poglejte no, še zmerom teče za nami tisti otrok, Dr-maškina Francka!... He, dekle, kaj si znorela?"
Francka se je pognala naprej; slišala je, da jo kličejo m da jim je hudo, ker so bili pozabili nanjo. Pognala se je naPrej in je tekla hitro in lahko; vsa utrujenost jo je mi-n'la 'n solze so se posušile, kakor da bi jo bil kdo obrisal P° licih s hladnim robcem.
Tudi drugi so se obrnili in so gledali; voznik je gnal.
„Glej, pa res še zmerom teče ... dekle neumno!"
Žirovec, ki je bil vesel človek, je zaklical:
”Sliš, dekle, kaj pa hodiš: stopi gor!... Teče kakor pes
za vozom; stavim, če bi jo z bičem podil nazaj, da bi spet prišla za nami!"
Druga romarica, suha in gubasta ženska s korašo v naročju, se je usmilila in je zavpila:
„Tak ne hodi neumno, dekle, pa ne teci; kako je neumno!"
Pogledala je jezno in je pljunila z voza.
Pogovori so utihnili; vsi, romarji in romarice, so gledali nazaj na tisto smešno in zaprašeno punco iz cunj, ki se je pomikala za vozom. Voznik je gnal.
Francki se je bilo izprva zazdelo, da se voz ustavlja, da stopajo konji samo še korakoma in da bodo precej zavili malo v stran ter čakali nanjo. Skakala je lahko in veselo preko kamenja, preko blatnih luž, ki so bile ostale izza poslednjega dežja v senci košatih bukev. Ali kmalu je zapazila, da ni razdalja med njo in med vozom še nič manjša in postala je, da bi videla natanko: voz je hitel kakor prej in voznik je sedel sključen spredaj, v levici je držal vajeti, v desnici bič.
„Čakajte! Čakajte!"
Zakaj ne čakajo, ko so jo videli in so klicali, da naj stopi gor? Nerazumljiva groza jo je obšla in mraz ji je bilo v hrbet, kakor da bi ji pihal hladan veter za vrat in po telesu dol.
„Nečejo čakati!" jo je izpreletelo hipoma, zgrabilo jo je kakor s trdimi rokami. Vidijo in nečejo čakati; sede na vozu in gledajo, kako teče za njimi in vpije in joka; pa se smejejo; prijetno sede, roke uprte ob kolena, glavo malo sklonjeno in se smejejo na tihem, kakor tisti Žid v cerkvi, ki sedi ob strani in gleda, kako bičajo Jezusa.
Skočila je čez mlako, levi čižem se je sezul in je odletel v stran, spoteknila se je in je padla. Vstala je hitro, komaj da se je bila doteknila tal in je tekla z eno obuto, drugo boso nogo. V boso nogo ji je bilo hladno in je tekla laže, zato si je sezula še drugi čižem. Toda kmalu je čutila ostri pesek in s prsti se je zadevala ob kamenje tako, da so krvaveli. Žalostna je bila, da bi sedla v travo in umrla. Nič več ni bilo nemirnega strahu in nemirnega upanja —
samo velika žalost, ko bi se človek skril kam v temo in bi ne potožil nikomur.
„Nikoli jih ne doidem!" si je mislila in zazdelo se ji je, da bi jih ne došla nikoli, če bi tekla za njimi do konca sveta in do konca življenja. Ta misel je bila žalostna, ali tako mirna, da se je spominjala na vse druge reči, kakor da bi tekla z okrvavelimi nogami za vozom, ki je daleč kakor sonce na nebu. Tako se je spomnila na tisti večer in na svetlo židano ruto, ki je bila razgrinjena po mizi in ki je tako sladko zašumela, če se je človek doteknil z roko. Zazdelo se ji je, da ne doide voza in nikoli Židane rute in da bo zmerom vse tako pusto in žalostno. Če bi tekla do konca sveta in do konca življenja, bi ne dohitela voza ne Židane rute, ne maslenega kruha... vse veselje pred njo in ona zadaj z okrvavelimi nogami.
Bolelo jo je že telo in zibalo se ji je pred očmi. Mislila je, da bi kar postala in sedla ter se odpočila, ali ko je tako mislila, je tekla venomer in je tiščala k prsim čižme in kruh in molitvenik ...
Kovačev hlapec, plečat in rdeč fant, se je obrnil k vozniku:
„No, pa malo počakaj... naj se obesi gor otrok... Kako ti teče!"
Konja sta stopala polagoma, voznik se je malo okrenil in je gledal nazaj.
„Zdaj teci! Dolgo ne bomo čakali!"
Francka je tekla hitro, ali njeni koraki so bili že tako drobni, da ni hodila hitreje od konj, ki sta stopala široko in trdo.
„Teci! Teci!" so klicali z voza in v Francki sami je klicalo z glasom polnim strahu in bolečine: „Teci, Francka, teci, teci!" Noge so ji omahovale ter se nerodno opletale, zanašalo jo je na to in na ono stran ceste.
„No viš, zdaj pa ne teče!... He, če misliš!"
Francka je sklanjala glavo globoko, kakor truden konj; usta so bila odprta in sopla je naglas, hripavo; oči so gledale, ali videle niso ničesar razen voza, ki se je zibal, kakor da bi se tla majala pod njim. (Dalje prihodnjič)
Potres kot še nikoli - noč groze
Veličastna proslava ob 100-letnici Ivana Cankarja
NAVZOČI TUDI KOROŠKI SLOVENCI
VIDEM. — Najhujši potres, ki je bil kdajkoli zaznamovan v srednji Evropi, je v četrtek minulega tedna terjal čez tisoč človeških življenj, več tisoč pa je ranjenih. Središče katastrofe je bila Furlanija-Julijska krajina, kjer je bila v kratkih dveh minutah čisto ali delno porušena vrsta furlanskih, karnijskih, rezijskih vasi in vasi v Beneški Sloveniji.
Strokovnjaki italijanskih seizmoloških postaj si še niso na jasnem, kje je bil epicenter potresa. Vsekakor je šlo za potres 6,5 jakostne stopnje po Richterjevi lestvici; epicenter pa je bil oddaljen kakih 80 km od Trsta in okoli 20 km globoko.
Strahotni potres v severni Italiji je bil čutiti tudi po vsej Sloveniji — v Ljubljani je njegova jakost znašala 5,5. v Posočju pa celo 7 stopinj po Mercallijevi lestvici. Žrtev
Kar 30 otrok v starosti od 4 do 14 let je stalo na odru pri šoštarju v Globasnici, ko je prejšnjo nedeljo obhajalo SKD Globasnica materinski dan. Pod vodstvom mlade Štefke Pečnik so se otroci lotili zelo dolge in zahtevne igre v verzih „Sneguljčica“. Če pomislimo, da je predstava trajala dve in pol uri, je to uspeh, ki se ga ne da ceniti dovolj visoko — kljub nervozi otrok, ki so prvič nastopili. Živžav na odru je bil za vse navzoče razveseljiv in prav bi bilo, če otroci igre sedaj ne bi pozabili, ampak se nadalje izpopolnili tudi na drugih odrih.
Za garderobo in kulise je poskr-
V okviru številnih proslav ob stoletnici rojstva velikega slovenskega pisatelja-dramatika Ivana Cankarja, je tudi KSŠ na Dunaju priredil interno proslavo njemu v čast in spomin, kajti Cankarjevo književno
SAK — GOSPA SVETA 1:0 (0:0)
Značilno za naše fante je, da igrajo slabo na domačem igrišču, zlasti če pogledamo rezultate zadnjih tekem. To je opravičljivo le zaradi poškodb nekaterih dobrih igralcev: tako je npr. Fe-ra igral le v drugem polčasu, potem ko je zamenjal Tratarja, kljub poškodbi je do konca vzdržal Blajs; manjkala sta pa tudi Oraže in Lipuš.
Gol je zabil Fera v 75. minuti.
Igra ni zadovoljila gledalcev, ki se jih je zbralo razmeroma malo. O nasprotniku Gospe Sveti je treba reči, da je to moštvo, ki v pomladanski sezoni še ni bilo poraženo, zato bi pravzaprav lahko govorili o uspehu naših. Sodnik je bil dober.
■	Prihodnjo nedeljo, 16. maja, so na-
■	vijači vabljeni, da podprejo našo H enajsterico v Škofjem dvoru (Pi-B scheldorf). Tekma se bo začela ob m 16.30.
SELE — KRIVA VRBA 4:1 (2:1)
Preteklo soboto so gostili Selani enajsterico iz Krive Vrbe in jo zanesljivo, visoko premagali s 4:1. V začetku se selski nogometaši niso prav nič trudili. Posledice niso izostale. 2e v deseti minuti je nasprotnik presenetil selskega vratarja, in že je bilo 1:0 za Krivo Vrbo. Kriva je bila izključno ožja obramba z vratarjem vred, ki je skoraj zaspala. Sele sedaj so se Selani zbudili, kajti uvideli so, da brez napora in naprezanja ne bo šlo. 2e v 20. minuti so Selani po Floriju Dovjaku zabili prvi gol, in tako izenačili. Petnajst minut kasneje je bil uspešen Nante Olip, ki je dal gol iz prostega strela.
v Sloveniji ni bilo; v Tolminu in Novi Gorici je kakih 30 ranjenih; najbolj je prizadeta tolminska občina, zlasti Kobarid in Bovec.
V Avstriji so ljudje panično bežali iz hiš
CELOVEC. — Potres, ki je v četrtek, ob 21,01 zajel, kot smo zgoraj napisali, srednjo Evropo, v Avstriji na srečo ni terjal človeških žrtev. Po dosedanjih vesteh iz vse Avstrije, potres ni presegel 7. jakostne stopnje po Mercallijevi lestvici. Škodo je napravil le v Ziljski dolini, kjer se je zrušilo nekaj dimnikov, poškodovanih pa je nekaj hiš. Na Dunaju so zaznamovali potres 4. do 5. jakostne stopnje po dvanajstdelni Mercallijevi lestvici.
V Rattendorfu na Koroškem je potres skrivil križ na cerkvenem stolpu. V Celovcu in Beljaku, pa tudi na Štajerskem in Predarlskem
bel mladinski odsek SPD Globasnica. Obleke so sami šivali, prav tako „scimprali“ kulise.
Vsekakor se vidi, da se je mladinsko delo v Globasnici poživilo. Zdaj je treba to raven ohraniti in še nadalje izgraditi.
Posebno priznanje gre vsem otrokom in režiserki, kajti igra je bila naštudirana v enem mesecu, drugod bi potrebovali za to pol leta... Med igralci bi omenili samo dva: razbojnika Frica in Frača, to je Stanka in Štefeja Gregorič.
Občinstvo, ki je bilo zastopano v povprečnem številu, je nagradilo nastopajoče z živahnim aplavzom.
delo je po svojem obsegu in idejnem bogastvu med najpomembnejšimi literarnimi prispevki h kulturi slovenskega naroda.
Prireditev so pripravili člani Kluba, študentje slavistike skupno s
V drugem polčasu so Selani zaigrali še bolje in neprestano oblegali nasprotna vrata. Njihova požrtvovalnost se je kmalu poplačala. 2e v 60. minuti je Franci Dovjak sam preigral več nasprotnih igralcev in povišal rezultat na 3:1. 4:1 je bilo približno v 75. minuti, potem ko so v kazenskem prostoru grobo zrušili Franca Dovjaka; najstrožjo kazen je uspešno izvedel Flori Dovjak. Omenimo naj še, da je nasprotnega vratarja dvakrat rešila prečka. Obakrat jo je zadel Nante Olip.
Sodnik je bil pravičen, igra sama je bila lepa. Na igrišču se je zbralo približno 150 gledalcev, ki so bili zadovoljni z domačim moštvom. Zaradi poškodb nista igrala Starovasnik in Was-ner.
Igrali so: Jazbinšek, Jug, Pristovnik, Travnik, Weis, Nante in Stanko Olip, Mak, Franci, Nante in Flori Dovjak.
B Prihodnjo nedeljo, 16. maja, ob
16.45 igrajo Selani v Gospe Sveti. » Navijači ste prisrčno vabljeni!
MLADINCI SAK — DONAU 2:7
(0:5)
Naši mladinci so tokrat katastrofalno porazili doslej najboljšega na mladinski lestvici. Mladinci SAK so v izredni formi in je celotna enajsterica igrala izvrstno, tako da jih je res veselje gledati. Sedaj je našim mladincem nevaren le še Možberk (Moosburg).
Gole so dali: Velik tri, Polanšek tri in Sadjak enega.
H V nedeljo, 16. maja, ob 17.30 igrajo a mladinci proti Smarjeti na Košato-m vem igrišču v Celovcu.
so ljudje panično zapuščali hiše in bežali na prosto.
Deževje zavira reševanje v potresnem območju
Prefekt pokrajine Furlanije-Julij-ske krajine je v ponedeljek objavil začasno bilanco razdejanja: 10.000 stanovanj je popolnoma porušenih, 8000 nepripravnih za stanovanje, 7500 pa težko poškodovanih. Razen tega so našteli 815 mrtvih, od teh so jih identificirali 523, več kot 400 oseb jih pogrešajo: domnevajo, da so tudi umrli in ležijo nekje pod ruševinami. Brez strehe je ostalo nad 150.000 prebivalcev tega področja.
Reševalna dela so bila v ponedeljek zaradi deževja močno ovirana, tako da se je potresno področje spremenilo v samo blato, s čimer so bila ovirana organizacija, koordinacija in reševanje.
SOBARICO
za hotel z zajtrkom na Klo-pinjskem jezeru takoj sprejmemo. Starost 20 do 50 let. Hotel Slugoutz, Klopinjsko jezero, 9122 Škocijan/St. Kanzian, tel. 0 42 39/234
kulturnim referentom. Težišče programa, ki so ga predvajali — deloma v obliki dialogov — je tvoril pregled Cankarjevega razvoja in kratek izbor njegovih del. Prav tako pa so osvetlili tudi njegov politični angažma in socialno-družbe-no problematiko njegovega časa. Cankar je bil vsekakor oster sodnik in kritik. V svetu, polnem družbenih krivic, se je vedno postavil na stran slabotnih ter ostro in brezobzirno bičal krivice! Z vsem svojim življenjem in s svojim delom je stal Ivan Cankar na strani malega, zatiranega in izkoriščanega člove-ka-proletarca.
Veroval je v zmago socialne revolucije in učil, da brez socialno in politične svobode ni mogoča kulturna svoboda.
aeooooooeooceooooeooeeeooo
OBIŠČITE GALERIJO WERNER-JA BERGA!
aoooooooooooooooecoooeeooa
BESEDA slovenskim gospodarstvenikom in podjetnikom v svetu:
Sodelovanje
Tako bi naslovil glasilo slovenskih gospodarstvenikov in podjetnikov v svetu, za katerega izdajo nameravam čimprej poskrbeti. Da bi se čim bolje približal namenu tega glasila, ki je razvidno iz samega naslova, se obračam na rojake po svetu, ki se prištevajo med slovenske gospodarstvenike in podjetnike, da čimprej pošljejo svoje naslove. Njihov prvi korak na poti k sodelovanju bo omogočil izid prve številke glasila.
Nadejam se, da se boste na moje vabilo odzvali v čim večjem številu, se Vam za to zahvaljujem in Vas pozdravljam z geslom: V sodelovanju je moč!
Vaš:
Vinko LEVSTIK 00185 Roma v. S. Croce in Gerusalemme 40 Italija
Rim, 3. maja 1976.
LJUBLJANA. — V veliki dvorani športne palače Tivoli je bila v soboto, 8. maja, osrednja republiška slovesnost v počastitev 100-letnice rojstva slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Več kot 6000 povabljencev, ki so se zgrnili v Ljubljano iz vseh slovenskih občin, delegacije Slovencev v Italiji in Avstriji kakor tudi delegacije iz vseh jugoslovanskih republik in pokrajin je do poslednjega sedeža napolnilo velikanski prostor. Proslave se je udeležilo tudi 80 naših ljudi iz Koroške.
Prireditve, kakršne na Slovenskem že dolgo ni bilo, so se udeležile številne najvidnejše osebnosti političnega in kulturnega življenja.
Poldrugo uro trajajoči slavnostni program je začel Edvard Kardelj, ki je v imenu odbora za proslavo Cankarjeve 100-letnice navzoče pozdravil, nato pa v kratkih črtah podal glavne značilnosti Cankarjevega idejnega delovanja.
Potem ko je igralec Boris Kralj prebral odlomek iz Podob iz sanj je o Cankarjevi osebnosti obširneje spregovoril podpredsednik SAZU Bratko Kreft, ki je med drugim
DUNAJ. — V soboto, 8. maja, je bilo v olimpijski dvorani, olimpijskega parka v Miinchnu 5. srečanje slovenskih kulturnih in športnih društev iz zahodne Evrope. To sijajno prireditev je organiziralo slovensko kulturno in športno društvo Triglav v Miinchnu.
Proslave se je udeležilo čez dva tisoč Slovencev iz zahodne Evrope in matične domovine; ja, prišli so celo Slovenci iz Avstralije s svojo kulturno skupino.
To veliko srečanje Slovencev v Miinchnu so tokrat povezali s stoletnico Cankarjevega rojstva in je potekalo pod geslom „Jaz, bratje, pa vem za domovino". Na prireditvi je sodelovalo tudi Slovensko kulturno društvo Ivan Cankar na Dunaju z nanovo ustanovljenim mešanim pevskim zborom pod vodstvom pevovodje prof. Antona
Mednarodno zunanje-trgov-sko podjetje odpira v Celovcu novo predstavništvo v okviru katerega razpisuje prosto delavno mesto
tajnice
Pogoji za sprejem: znanje obeh deželnih jezikov, strojepisja in stenografije. Nekajletna praksa je zaže-Ijena.
Ponudbe na uredništvo pod šifro „GTC“
dejal, da umetniško in kritično delo nobenega slovenskega pisatelja ni bilo tako tesno povezano z narodno in socialno problematiko slovenskega naroda, kot je bilo prav Cankarjevo. Mladi Cankar si je mukoma krčil pot, preden je našel za sebe pravo smer v književnosti in idejni usmeritvi. Iz Cankarjevega dela jasno izhaja literarni nazor kritično usmerjenega in angažiranega pisatelja, ki mu je bil kakršenkoli larpurlatizem tuj že zaradi njegove bojevite in zaradi tega tudi močno k uporu, kritiki in satiri nagnjene nature.
Sledila je uprizoritev „Hlapca Jerneja in njegove pravice", ki jo je ob sodelovanju režiserja Jožeta Babiča pripravil za oder Primož Kozak. Nastopili so izbrani igralci iz vseh slovenskih poklicnih in nekaj amaterskih gledališč, naslovno vlogo pa je igral Polde Bibič. Scena je delo Petra Skalarja, scenska glasba pa Darijana Božiča.
Edinstvena manifestacija se je končala s Cankarjevim besedilom: „Jaz, bratje, pa vem za domovino".
Ipavca. Naši Dunajčani so nastopili v kulturnem programu s tremi pesmimi: ..Večernica" (Glejte že sonce zahaja...), narodna v harmonizaciji J. Žirovnika; „Ptice povejte, kako je doma", zložil pevovodja Anton Ipavec in pa „Mi radi bi igrali", prav tako od Antona Ipavca; pesem so zapeli ob spremljavi harmonike, kitare in dveh bobnov.	Boris
DAROVI ZA TISKOVNI SKLAD:
Anton Gril, Plaznica	100.—
Neimenovani, Št. Vid v Podjuni 100.— Martin Potočnik	90.—
Fantič Josef, Žrelec	50.—
Marija Polzer, Vesele	50.—
Neimenovani, Nagelče	50.—
Marija Potočnik, Vesele	50.—
Neimenovana, Gluhi les	50.—
Marjan Wakounig, Mlinče	50.—
Neimenovana, Proboj	50.—
Marija Trampuš, Pliberk	50.—
Neimenovani, Podlog	50.—
Marta VVrantschurnik, Breg	50.—
Valentin Plantev	50.—
Marija Leitgeb, Pliberk	50.—
Jakob Skuk, Potoče	50.—
Jožefa Slugovec, Šmartin	50.—
Neimenovani, Potok	50.—
Johan Bauman, Št. Peter na
Vašinjah	40.—
Marija Spieler, Šmartin	30.—
Filip Lutnik, Doljna vas	30.—
Neimenovana, Vinograd	20.—
Blaž Smolnik, Pogrče	20.—
Valentin Rupic, Pogrče	20.—
Andrej Mičej, Št. Vid v Podjuni 20.— Rudi Vouk, Dobrla vas	20.—
Anton Miksche, Dvorc	20.—
Marija Schoffmann, Št. lij	20.—
Marija Errat, Dješčice	20.—
Justine Kernjak, Št. lij	20.—
Dr. Lukan, Borovlje	20.—
Vincenc Ogris, v Podnu	20.—
Pave! Lausegger, v Podnu	20.—
Marija Kanzian, Robež	20.—
Neimenovani, Apače	20.—
Katarina VVutte, Zg. Vesca	20.—
Neimenovana, Dobrla vas	20.—•
Johan Miklau, Podhom	20.—
Ana Thaler, Pliberk	20.—
Frančiška Schafer, Ponikve	20,—
Ignac Delovec, Ponikve	20.—
Matevž Krainz, Libuče	20.—
Janko Igerc, Podkraj	20.—
Janez Skuti, Podkraj	20.—
Neimenovana, Goselna vas	10.—
Metka Dvornik, Pliberk	10.—
Eduard Goltnik, Podkraj	10.—
Peter VVindisch, Šmarjeta	10.—
Johan VVieser, Slov. Plajberk 10.— Neimenovani, Breg	10.—
Uspela materinska proslava v Globasnici
-v
Cankarjeva proslava KSS na Dunaju
Ijtort	~ šport
Srečanje slovenskih društev zahodne Evrope