JANKO LEBAN:
Usmiljeni deček*
^j/^S§sšL     tari oče Petranov je imel navado, da je o ugodnem
l|\v   ^     lV     vremenu rad sedel pod hišno lipo ter kadil svojo
X^jgy  ^fr      pipico tobaka. Nekega pomladnega dne je zopet tu
(S^fe^.       sedel   ter   gledal  v  jasno   nebo.   Zdajci  priskaklja
%*"^f?SS>    k   njemu  njegov  vnuček   Jožek.   Kodravo   glavico
(VT 'Kft   skrije staremu očetu v naročje in se veselo smehlja,
(l^  JM   kakor da se mu je bogve kaj tako prijetnega pri«
^^nVJjf^           »Jožek, pa se ti je Ie kaj dobrega prigodilo, ker
si tako vesel? Čitam ti to iz oči!« pravi ded.
»Da, da!« odgovori deček. »Le pomisli, dobri dedek! Danes smo sedeli pod drevesom v gozdu jaz, Lukčev Janezek in Mlinarjev Dolfek. Igrali smo se štacunarje. Kar nekaj zašumi v drevesnem Iistju in — misli si naše začudenje! — majhen ptiček pade iz gnezda na tla! Videl sem takoj, bil je čižek. »Uboga živalca!«. sem rekel, Lukčev Janezek pa primetne: »Ah, kaj! Pusti ga, saj vidiš, da je mrtev; igrajmo se naprej!« —
»Ne!« zakliče Mlinarjev Dolfek. »Ta ni še mrtev, saj se še giblje. Pohoditi ga hočem do mrtvega, da se ne bo dalje mučil!«
255
»Stoj!« ugovarjam jaz in primem Mlinarjevega Dolfka za jopič. »Nihče se ne predrzni storiti ptičku kaj žalega!« —
Oba prasneta v smeh in hitita od mene. Jaz pa vzdignem ptička. Ah, kako je uboga živalca milo čivkala ter odpirala kljunček, kakor da bi hotela jesti.«
»Pa bi bil ptička postavil zopet na drevo ali položil v gnezdece k njegovi mamici!« seže dečku ded v besedo. »Gotovo bi se bila živalca kmalu opomogla.« —
»Res,« odgovori deček, »slišal sem, kako sta kričala oba stara, kakor bi klicala malega uskoka. Toda gnezdo je bilo previsoko, a jaz tudi nisem mogel dobro plezati s ptičkom v roki.«
»No, kaj si potem storil s ptičkom?« povpraša stari oče.
»Nesel sem ga v hišo,« pojasnjuje deček. »Naredil sem mu sam gnezdo. Prav mehko sem mu postlal ter mu iskal črvov in mušic. O, jedel jih je tako rad! Pa pojdi z mano, dedek, da vidiš, kje ptiček leži!«
Tako govoreč, je deček potegnil starega moža za sabo v hišo. In res: v kotu v izbi je ležal ptiček, okrog njega slama in seno. Ko je zagledal svojega rešitelja, je začivkal in poizkusil zleteti iz gnezda. Jožek pa je rekel: »Le ostani, le ostani! Zdaj še ne smeš vun! Ko pa ozdraviš in se poživiš, te vzamem s sabo v zeleni gozd. Tam lahko poletiš na drevesa ter se poveseliš s svojimi tovariši!«
Stari oče je bil do solz ginjen sprico tega prizora in veselilo ga je zlato srce brdkega vnučka! Burno je dečka prižel na svoje prsi ter vzkliknil: »Bog te blagoslovi, vrli otrok! Dobro srce ima on, ki se mu tudi žival smili!«
256