Kako je znal vojevati grof Rudolf Habsburški.
(Iz povesti »Rudolf Habsburški".   Spisal Vr. Huliad.)
 Rudolf Habsburški, oče slavne avstrijske cesarske rodovine, imcl jc na Švicarskem toliko zeml.je, kolikor nobeden drug njegovih vrstnikov. To dmgim gospodom ni bilo po volji; posebno za to ne, ker ni bil tako samopašen. kakor dnigi. Brauil je svoje podložnike tujih napadov, in popotniki, ki so lioteli preko Švioe na Italijansko, prosili so njega, da jih varuje.
Rudolfova pravieDOst je kmahi zaslovela na vse kraje. Njegovi nasprotniki se pa združijo zoper njega. Na eehi so jiin stali grofi Toggenburški in gospodi Regensberški.
Posebno sileu je bil Lnitpold ftegensberški. Irael je v okolici mesta Ztiricb-a nuiogo gradov in je bil nekoliko v sorodu z grofom Kvburškim (Kyburg), ki je bil postavil Rudolfa Habsburškega za svojega dediea. Ko so slišali meščani Ziiriški. da so se združili plemenitaši zoper Rudolfa, zbali so se za svoje mesto in svoje pravice. Vojska je huda, a takrat je bila še huja, ker so požigali sovražniki drug drugemu kar in kolikor so niogli, samo zaradi tega, da so mu napravili prav veliko kvare. Mesto Ziirich pa je ležalo ravno mej posestvi Regensberškimi, tako da bi bila zadela meščane izvestno velika uesreča, ako bi ne iineli kakega mogučnega zašeitnika. V tej svojej velikej stiski se obrnejo do gospoda Regensberskega in ga prosijo, naj jih vzarne v svoje varstvo. Oholi gospod pa odgovori njihoviin po-slancem ošabno: .,Kaj, samo varujem naj vas? Saj vas imam vže kakor ribe v lnreži. Povsod vas obdajajo moji gradovi. Saj vas vzamem lehko popolnoma v svojo last!"
Hudo je spekel meščane ta odgovor. Svoje svobode vender niso hoteli oddati. Posvetujejo se inestni očetje in premišljujejo. kaj in kako bi. Mej njimi jih je bilo mnogo, ki so poznali Rudolfa Habsburškega. Tsak je vedel pripovedovati le kaj dobrega o njom. Ta ,jc poročal, kako. je plemeniti grof čuval njega in njegovo blago na potu v ilaljuo pokrajine roparskih vitezov, svojih iia,sprotnikov. Drugi je pripovedoval, kako rad poinaga Rudolf sironiakom i. t. d. Končno obvelja predlog, naj se podajo raje v varstvo mogočnega Habsburzana, ker pod njim bi bili vsaj gotovi, da bode ravnal boljo ž njimi kakor oholi Regpnsberžan.
Brcz zamudt* požljejo tovaj natihouia poslauca k Rudolfu ter ga prosijo, uaj prevzame varstvo lijihovoga mesta tor lnu obljnbijo tudi podpore kolikor jini bode mogoče.
Peuil se je od jczo Regensbeiian. k<> poizv«; novico, da niu uhajajo ribe. katere je imel vže v svojej mreži. Brez odloga napove nieščanoui boj. Kmalu pridere s svojimi drugovi in začne požigati po mestnej okolici, da se je valil dini visoko proti nebu in so bežali reveži v mesto.
Ali Rudolf ni bil pozabil svojih varovancev. Hitro, ko so bili odšli mestni poslauci, zbral je bil natihoma svoje možake. Ko so ropali nasprotniki okolo mesta. prihmje s svojimi nad nje in je potolce tako, da so se raorali takoj uinakniti v svoje gradove. S tem pa, to se zna. lioja še ni bilo konee. Regensberžan in njpgovi dnigovi uabui'6 vojakov ]u »idaiijd zopvt nad liudoliu. Ali  uis« uin  niugli
—•¦< 51 >¦*—
do živega. Habsburžan je znal več kakor hiiiške peči. Kakor strela je udaril zdaj iia t« zdaj na drugo krdelo in naučil jih je kozje liiolitviee. A nekega dne je tddi njemn lmda pela. V boji rau vseka nasprotnik lmdo rano. Eudolf pade biez za-vesti s konja na tla. Njegovi se prestrašijo in se umaknejo. Sovražniki pritisnejo za njimi, najdejo nezavestnega Eudolfa ter nm vzamejo liojno opravo. Mislili so, da je Budolf mrtev in poročajo svojemu gospodarju Regensberžanu veselo no-vico. Ali Eudolf ni bil mrtev. Yžo ko so niu jennili sluge bojno opravo, zavedcl se je. Ali videč se rnej sovražniki, spomni se, da bi bilo za njega se huje, ko bi prišel živ nasprotnikom v roke. Zatorej se dela, kakor bi bil nirtpv. Sluge ga slečejo in puste ležati. Ko je bil zopet sain, vzdigne glavo ter gleda po bojišči. Zdajci opazi blizu sebe konja, s katerega so bili pobili gospodarja. Budolf napne vse svoje moči, spravi se na noge, ujauit1 konjsi, zavihti se mn na sedlo ter zdiija po stranskih potih mej svoje.
Eegeusberžan je bil zvedel v tem veselo novico, <Ja jc Kudolf nirtov. Ne-koliko časa še drvi Eudolfovc vojake pred seboj, a po tem se vrue, da bi videl iiH svoje oei inrtvega neprijatelja. Tndi njegovi vojaki se vrnejo na bojišče. Išeejo in iščejo, ali Eudolfa ne najdejo. Bazkrope se ga iskat.
V  tem je bil Eudolf dohitel svoje. Ko vidi, da sc sovražuik vrača na bojišče    ' ndari jo hitro s svojimi za njim.   Ni maral za rano; tiho jezdi za Eegensberžanoin. Ko vidi,  da ga neprijatelji iščejo po bojišfi, zakadi se nad njo in pobije jih biko,
da si niso upali več nad njega.
V  možatem  boji mu niso mogli do živega, zatorej poskušajo z zvijačo. Do-govore se,  da bodo skrili v gozdu ob potu krdelo svojih  vojakov,  ki  bi  naj na-padli Eudolfa,   ko bode prišel mimo. Na to se vrnojo na svoje gi-adove, kakor bi ne mislili več na vojsko.
Eudolfu se je čudno zdelo, ko ni našel nikjer več sovražuika, ki bi se mu ustavljal. Mislil je vžc, da si ne npajo voč v boj.
Begensberžan je iinel mej svojimi ljudmi grajskega norca, kakeršne so inieli tedaj malo ne vsi veliki gospodje, da so se kratkouasili z njihovimi bnrkami. Xe-kega dne povabi Eegensberžan svoje tovarišo na svoj grad na pojedino. Bili so dobre volje, ali od svoje namere niso črhnili niti besodico, češ, da bi ne zvedel o tem kak slnga. Ko se pa Bcgcnsberžan upijani, vstano, vzdigne kupo vina in napije svojim tovarišem: ,,Zdaj nain pa grof ne uide več! Eazsekali mu bodemo njegov nos na drobno kos«1!" .,Zivijo! živijo!" razlogalo so je po dvorani na te besede. Norcu, ki je bil večkrat pametnejši. kakor njegov gospodar, pride na mn. da bi šel gledat Eudolfov nos. Njerau kot norcu se ni nili(v-c nstavljal. Prido toraj na grad Kvbnrg, kder je bival Endolf HaJjsburški. Prosi. da hi ga peljali k go-spodarju. Grof to dovoli, in pripeljejo ga prod njega. Norec začno Eudolfa ogledovati prav po norčevsko od nog do glave terrefe: ,,Velik je vaš nos, velik; ali za toliko ljudi ga bode vender premalo! Takega nosii se lotim karsam!" Eudolf in njegovi so se smijali tem norccviin besedam. Pogostili so ga in Eudolf ga je izpraševal . to in ouo, da je izvedel iz noreevili hoscil. kaj snnjojo ujp,govi sovražniki.
Hitro zbero vojako. kolikor jili je hilo ravno ]iri mci in sc napoti ž njiini na pot, kdor so f-akali sovražuiki na njega. On sain jašc z nekaterimi p<> cesti, a dnigo posljc, (ili strani po gozdu tilm uapn-j. Tako s>' |i.miika dalje.  Kogaopazijo
—•¦< 52 >¦• —
sovražniki, zakade se nad njega, da lii ga ujeli. V teni jiin pa pridcru Budolfuvi vojaki za hrbet in jih potolcejo, da jih je pribežalo le malo k Eegensberžanu nazaj. Ker jim je bilo tudi to izpodletelo, poskrili so se po svojik gradovih ter prežali na priložnost, da bi mu rnogli škodovati. Kadar ga ni bilo blizu, napadali so njegove podložnike, požigali so vasi, odganjali Crede in napravljali toliko kvare, kolikor so le mogli. A kadar je prišel Rudolf s svojimi vojaki, poskrili so se zopet v svoje trdne gradove.                                                                  (Konee prihodnjie.)