Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto VIII. Št. 20. Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 diH Ljubljana, 19. maja 1939. I™! Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Strašilo s carino Ko je po nastopu Cvetkovičeve vlade sporazumevanje med Zagrebom in Belgradom začelo dobivati nekaj bol j resno obliko, so se po Sloveniji kar na mali razširili glasovi, da je preobširna samouprava ali telo federacija za Slovenijo nevarna stvar, češ da bi spravila v nevarnost slovensko gospodarstvo, da bi prišlo ob službo veliko število naših ljudi in podobno. Kratko in malo nekdaj toliko zaželena avtonomija se je čez noč spremenila v pravo strašilo in grozečo nevarnost. Kolikor se gospodarstva tiče, se posebno poudarja, da preti Sloveniji nevarnost, tla se bodo druge pokrajine obdale s posebnim carinskim obzidjem in na ta način uničile slovensko industrijo in obrt. Ker bi strašilo s carinami pri slovenskih ljudeh, ki sicer poznajo vse mogoče ideologije, a so v praktičnih in tvarnih zadevah velikokrat popolni nevedneži, moglo biti uspešno agitacijsko sredstvo, imamo za potrebno, da si to stvar malo pobi iže ogledamo. Kaj razumemo pod pojmom carine? Pod carino razumemo tiste pristojbine, ki jih plačujemo državi od blaga, ki ga uvažamo in izvažamo čez državno mejo. Na ta način poznamo uvozne in izvozne carine, katere uvaja vsaka, država po svojih gospodarskih ali finančnih potrebah. Carine so tecfaj pristojbine, s katerimi imamo opraviti v mednarodnem blagovnem prometu. Že iz same te ugotovitve nujno sledi, da pri kakršni koli uveljavitvi samouprav ne more biti besede o carinah med posameznimi pokrajinami dotlej, dokler država nastopa na zunaj kot državna enota. Nasprotno lahko ugotovimo, tla popolnoma samostojne države med seboj sklepajo carinske zveze in nastopajo kot enotno carinsko ozemlje, ne da bi pri tem kaj izgubile na svoji samostojnosti. Posebno velja to za manjše države. Kneževina Liechtenstein je bila n. pr. pred vojno v carinski zvezi z avstro-ogrsko monarhijo, sedaj pa je v taki zvezi s Švico. Svoje vrste primer nam nudi Italija, ki je pred kratkim s prevzemom vodstva albanske zunanje politike takoj razglasila enotnost carinskega ozemlja Italije in Albanije. Tudi pri nas se je svoje dni mnogo ustanov zavzemalo za carinsko zvezo s sosednjo Bolgarijo, ne da bi bil pri tem kdo mislil na to, da ena ali druga obeh držav sicer od svoje samostojnosti kaj odstopi. Vse to nam jasno kaže, da je pripovedka o nevarnosti carine v primeru izvedbe večjih samouprav brez vsake podlage. Je pa nekaj drugega v naši jugoslovanski državi, kar je precej podobno carini in ovira našo industrijo in obrt. To je namreč sestav raznih samoupravnih užitnin in uvoznin, ki so se pri nas tako razpasle, kakor v nobeni drugi državi. Pri nas pobi m vsaka banovina in vsaka občina svoje posebne užitnine in uvoznine in tvori na ta način nekakšno posebno enoto, ki je prav za prav precej podobna samostojni državni carinski enoti. Kako daleč sega ta sestav užitnin in uvoznin v naše gospodarstvo, nam 'bo to takoj jasno, če si pogledamo le en primer. Tega primera nam; niti daleč naokoli ni treba iskati, ker ga imamo kar v sami prestolnici Slovenije. Če si ogledamo dohodke mestne občine ljubljanske, vidimo, da slo-•d .celo mestno gospodarstvo skoraj izključno na Jlzitnini, uvoznim in posebnih 'mestnih davščinah Pristojbinah. Ljubljanska občina pobira na leto okroglo 8 milijonov dinarjev doklad na neposredne davke ' v" 1 ' ' — ------• ‘ 20 mili’; oJ k,e> 25 milijonov na užitnim in uvoznim, n licu M,liionov na posebnih mestnih davščinah in pristojbinah. [z tega je čisto določno razvidno, da Čemu sc pobirajo carine in čemu užitnine in uvoznine? Carina se pobira lahko iz dveh vidikov: zaradi zaščite posameznih panog lastnega gospodarstva ali pa zaradi državnih dohodkov. Užitnimi pobira država zgolj zaradi svojih dohodkov. Banovine in občine pa pobirajo užitnino in uvoz-nino tudi prvenstveno zaradi svojih dohodkov, vendar neredkokrat tudi zaradi zavarovanja koristi posameznih slojev prebivalstva svojega območja. Za primer navajam, da so ob nastopu svetovne stiske pred devetimi leti posebno mesta v Srbiji začela uvajati tako visoke uvoznine na predmete, ki se niso izdelovali v mestu samem, da so vsak uvoz skoraj preprečile. V tem pogledu so se posebno odlikovala mesta Niš, Kragujevac in Skoplje. Napredne države večinoma ne pobirajo carin toliko zaradi svojih dohodkov, kakor zaradi uravnavanja ravnotežja svojega gospodarstva. One iščejo svoje glavne dohodke v neposrednih dav- kih. Pri nas so pa glavni dohodki države, banovin in občin posredni davki, kar je v veliki meri pripisati okolnosti, da je predvojna Srbija pobirala le malo neposrednih davkov in so bili njeni igla v-ni dohodki v carinah, užitninah in monopolih. Ta sestav se je vsaj deloma po vojni razširil na vse območje nove države. Za napredek gospodarstva to ni ugodno, ker se s takšnimi bremeni spodjedajo korenine zdravemu razvoju gospodarstva. Iz povedanega moremo zaključiti, da je vsak strah pred carinami, ki naj bi jih imela za nasledek izvedba širokih samouprav, popolnoma odveč. Kolikor se tiče zunanje trgovinske politike države, ne more biti dvoma o tem, da bi ostala, v vsakem primeru enotna in s tem tudi enotne carine za vso državo. Šteje le mogočost, da pod carino razumevamo tudi današnje užitnine in uvoznine. V tem primeru pa lahko rečemo, da se z uvedbo samouprav bistveno; ne more nič spremeniti, ker imamo kakor smo zgoraj videli, že danes v državi toliko takšnih carinskih ozemelj, kolikor je banovin in občin. B. Narodni zdravstveni sklad kraljevine Jugoslavije m, Sna8*51/0 mestne občine opira pred vsem na posredne davščine, ki zadevajo najširše kroge fiatnd® S* ve,ia ljubljansko občino, ve- I • 1 .Zd yeliko večino občin v državi sploh./a OT, a n je teh davščin mora seveda takšna obein-‘ d uprava vzdrževati poseben urad z velikim številom užitninskih paznikov, kar je vse precej podobno državni organizaciji za pobiranje carin. Zopet imamo nov osrednji sklad. Pod ne še štiriletno vlado JRZ je število teh skladov siIno naraslo, kar za enainštirideset. Ni čuda, da se je dr. Milan Stojadinovič tako bahal s svojo gospo-darsko-finančno politiko celo popotujoči razstavi. Bog ve, kje je obtičala? To novo uredbo je sprejel ministrski svet dne M. marca t. I. in jo razglasil 14. marca z veljav-nostjo od 1. aprila t. 1. naprej. (Službeni list dravske banovine 8. aprila 1939, 28. kol.) V naslednjem priobčujemo poglavitna določila uredbe o narodnem zdravstvenem skladu, ker so nenavadne važnosti za naše zdravstvo in gospodarstvo. Po § 4. preidejo v last zdravstvenega sklada vse državne zdravstvene naprave, in sicer bolnišnice in higienski zavodi. V Sloveniji so te-le državne zdravstvene naprave: 1. Obča državna bolnišnica v Ljubljani (954 postelj). 2. Bolnišnica za ženske bolezni v Ljubljani (142 postelj in 59 posteljic). 3. Bolnišnica za umske bolezni Ljubljana-Stu-denec (824 postelj). 4. Bolnišnica za umske bolezni v Novem Celju (317 in 12 omreženih postelj). 5. Zdravilišče za tuberkulozo v Topolšici (250 postelj). 6. Higienski zavod v Ljubljani s podrejenimi zavodi, kakor je Zavod za zaščito mater in dece v Ljubljani, šolskimi poliklinikami po raznih mestih, in mnogimi zdravstvenimi domovi po kmečkih in delavskih krajih. Izdatki za stalno osebje ostanejo državi, izdatki za stvarne potrebščine in začasno osebje preidejo na zdravstveni sklad. V imovino tega sklada preidejo še srbske posebnosti: sredstva narodnega sanitetnega fonda kraljevine Srbije in imovina fonda voda kraljevine Srbije, nadalje isklad za asanacijo vasi in vsi skladi, milodarne ustanove in volila, storjena državi v zdravstvene namene. # § 5. našteva dohodke zdravstvenega sklada. Ti se stekajo iz dohodkov ustanov zdravstvenega sklada, letne pripomoči države, prispevkov in daril »samoupravnih teles« in zasebnikov. Poleg tega ise bodo pobirale posebne takse na uvožena zdravila in zdravstvene pripomočke, na uvožena kozmetična sredstva in posebna doklada na kozmetične zavode, ki taka sredstva proizvajajo, prodajajo ali ž njimi poslujejo. Odstotek taks in doklad se suče od 15 do 30. Od rudninskih vod se bo pobirala doklada, in sicer 10% od prodajne cene naravnih, 20% od umetnih voda. Važnejša je zdravstvena doklada v znesku do 3% skupnega zneska neposrednih davkov, 'ki bo zajela vse davkoplačevalce. Tujskoprometni in letoviški kraji bodo močno prizadeti z »doplačilom na bivanje v hotelih, vilah, penzijah, letoviških domovih in podobnih napravah na morskih obrežjih, ob jezerih, v kopališčih in drugih zdravilnih in klimatskih krajih«, in sicer 2% za dnevni osebni zahtevek do 50 dinarjev, 5% od 100 dinarjev, do 10% za nad 100 dinarjev. Pomembna je določba v 8. odstavku tega para-graftu ki pravi: dohodkov od javnih in zasebnih bolnišnic in zdravilišč (sanatorijev), in sicer od vsakega bolnika, ki stroške sam plača, po 2 dinarja na dan, od ostalih pa po 1 dinar na dan. V Sloveniji imamo te-le nedržavne bolnišnice in zdravilišča: Banovinske: Splošna bolnišnica v Mariboru (563 p.). Javna bolnišnica v Celju 405 p.). javna bolnišnica v Brežicah (158 p.). Javna bolnišnica v Murski Soboti (150 p.). javna bolnišnica v Slovenjem; Gradcu (150 p). Javna bolnišnica v Ptuju (100 p.). javna ženska bolnišnica v Novem mestu (111 + 23 p.). Zdravilišče za tuberkulozo na Golniku (210 p.). Nadalje: Javna občinska bolnišnica v Krškem (59 p.). Javna bolnišnica Usmiljenih bratov v Novem mestu (Kandija) (125 + 10 p.). Bolnišnica križniškega reda v Ormožu (54 p.). Bolnišnica bratovske skladnice v Trbovljah (88 p.). i Bolnišnica bratovske skladnice na Jesenicah (50 p.). Bolnišnica bratovske skladnice v Velenju (14 p.) Bolnišnica bratovske skladnice v Črni (34 p.). Bolnišnica bratovske skladnice v Krmelju (Št. Janz) (7 p.). Modno- Waya ■ * l Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in : moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, : krojaške in šiviljske potrebščine kupite ■ najugodneje pri HeieliM, £iu&^aM : ob vodi. blizu Prešernovega spomenika Bolnišnica Rdečega križa v Konjicah (24 p.). Sanatorij Ruskega Rdečega križa, Vurberk (70 p.). Sanatorij Leouišče v Ljubljani (36 p.). Sanatorij »Šlajmarjev dom« v Ljubljani (26 p.). Sanatorij Emona v Ljubljani (6 ip.). Sanatorij dr. Černiča v Mariboru (9 p.). Sanatorij dr. Ipavca v Mariboru (16 p.). Vsi ti zavodi imajo razen zadnjih štirih ■popolnoma dobrodelno, nepridobitno nalogo, a bodo morali plačevati na dan nad 3000 din, na leto nad 1 milijon prispevkov v zdravstveni sklad. Zelo zanimiva je posebnost, da dolguje država, ki zahteva to novo obremenitev dobrodelnih domačih ustanov, tem ustanovam samo nad 5 milijonov ! # Slovenija ima med vsemi deli Jugoslavije najbolj razvito mladinsko in hiralsko skrbstvo, ki je prevažna panoga družabnega zdravstva. Samo banovinska mladinska domova v Ljubljani in Mariboru oskrbujeta nad 400 otrok in mladostnikov. Gluhonemnica v Ljubljani s 100 gojenci je stalno pretesna, Zavod za slepe v Kočevju ima 35 oskrbovancev, Vzgajališče v Mostah nad 100. Banovina sama ima 3 hiralnice. Večja mesta in mnoge podeželske občine vzdržujejo zavetišča za svoje onemogle in neozdravno bolne občane, premnogo takih oskrbovalnic je v rokah vcrsko-redovnih družb in dobrodelnih društev. Število oskrbovanih hiralcev po teh zavodih presega 1200 na dan. Slo>-venija troši za svoje mladinsko in hiralsko skrbstvo najmanj 10 milijonov na leto lastnih sredstev, v Srbiji pa gre to skrbstvo na državne stroške. • V § 35. je povedano, da poslujejo in se vzdržujejo zdravstvene naprave v preračmiskem letu 1939-40 po dosedanjem načinu. § 36. je zlasti važen. Državna uredim dovoljuje namreč da smejo bani ustanavljati, seveda z odobritvijo gospoda ministra za socialno politiko in ljudsko zdravje, po tem vzorcu banovinske zdravstvene sklade. DRAB. Še enkrat Monakovo? Mnenja o razpletu zunanjepolitičnili dogodkov v svetu so si danes močno nasprotna. Kot v vseh odločilnih časih se javna mnenja po vseh državah zbirajo med dve skrajnosti: napovedovalci slabega in nepoboljšljivi optimisti tvorijo vsak svojo stranko. Prvi se sklicujejo na doslednost dosedanjega razvoja dvajsetih let povojne politične zgodovine, drugi govore iz želje in prepričanja, da je strah pred vojno tako velik, da jo bo preprečil ali vsaj za 'bližnjo bodočnost odvrnil. Lanska jesenska kriza se je zaključila z >mo-nakovskim sporazumom«. Monakovo je odložilo neposredno vojno nevarnost, preprečilo ali odstranilo je ni. Razvoj dogodkov je pokazal, da danes ni verjeti besedam. Ne verjamejo jim več tisti, ki jih govore zaradi lastnega pomirjen ja, ne tisti, ki jih govore zaradi uspavanja svojega nasprotnika. Še manj jim morejo verjeti tisti, ki stoje kot poslušalci ob strani in nimajo moči odločati o stvareh, ki so življenjskega pomena tudi zanje. # Dobrega pol leta po Monakovem je zajel isti nemir Evropo in ves svet. Ni zadostovalo, da je bilo pogašenih s silo nekaj ognjenih žarišč, pokazala so se nova. Plaz, ki je pričel drčati nizdol, se je ustavil, toda ker ni še končal svoje poti, se je začel pomikati znova. Iz Srednje Evrope se je nizki tlak evropskega slabega vremena pomaknil proti vzhodu na Poljsko in v Sredozemlje. Kakor v lanski jeseni, se tudi sedaj javljajo napovedovalci pomirjenja, ki napovedujejo »novo Monakovo«. Za obnovitev pomirjenja je sedaj zastavila svoj trud tudi vatikanska diplomacija. Po evropskih prestolnicah niso še pospravili ž miz Rooseveltove poslanice, ko je predložen v razpravljanje nov načrt: mirovna konferenca petih velesil. Pet velesil: Anglija, Francija, Nemčija, Italija in Poljska, naj skuša v odkritem razgovoru doseči medsebojno pomirjenje. Rusija naj pri teli posvetih stoji ob strani. Kolikšno je upanje, da bodo mogle te velesile sesti skupaj za zeleno mizo in se pomiriti !* Zdi se, da je že upanje, da ibi omenjene velesile mogle pristati na tako konferenco, zelo majhno. Nemčija in Italija sta že večkrat povedali, da ne dajeta vere nobeni taki konferenci več. Pokazali sta na brezplodna prizadevanja konferenc Zveze narodov. 1 ovedali sta, da je glavna moč rešitve mednarodnih razmerij v oboroženi sili, ne v papirnatih pogodbah. Kdo ho nosil žrtve, ako pride do druge »mo-nakovske konference«? Prvo »Monakovo« je terjalo težke žrtve, ki so nas vse pretresle. Žrtve je prinesla le ena sama stran. Druga ni za pomirjenje Evrope žrtvovala ničesar. Danes bi bili na vrsti, da žrtvujeta za pomirjenje — treba je reči. da ne še za mir — Poljska in Francija. Obe dr- Pesem slovenskega preporoda (11 koncertu Akademskega pevskega zbora v Ljubljani 3. IV. 1939) (Nadaljevanje.) Pariška in dunajska revolucija (1848) sta razmajali podstave absolutizma. S pravično ustavo, ki so jo narodi terjali, bi bilo moralo prenehati avstrijsko varuštvo. Nevzdržna napetost je zahtevala preusmeritve v demokratičnem zmislu. Toda novi cesar Franc Jožef I. ni hotel biti vladar po volji naroda, ostal je cesar po milosti božji. V naglici skovana centralistična ustava (1849) je razglasila presenečenim ljudskim zastopnikom njegovo voljo, da hoče preprečiti zlorabe in k on-čati revolucijo. Oktroirane ustave ni nihče resno jemal, kar je pokazal razvoj notranjega političnega življenja. Slovanom za ustavo ni moglo biti zal, ožjih stikov z dinastijo niso iskali, potisnjeni v stran so čakali na delno uresničitev vsaj nekaterih svojih zahtev. Na dvor so se vrinili s pomočjo starih zvez Nemci in Madžari, kar se^ je olb vseskozi nemškem in protislovanskem čustvovanju monarha usodno poznalo v naslednjih desetletjih. Centralistični absolutizem je v avstrijski politiki gospodoval do »zmage« pri Solferinu in Magenti (1.1859.), ki je energično pretresla režim, narode monarhije pa zopet pustila do besede. Navzlic silni burji 1. 1848. se »pomlad narodov« le ni hotela razcveteti. Bachov kruti absolutizem ji ni dal dihati. Zbudila pa je v Slovencih novo, miselno zvezano generacijo, ki se je okoli 1. 1850. pričela zbirati okrog Bleiweisovih »Novic«. Ta generacija, popolnoma vdana konservativno patriarhalni in umetnostno utilitarni smeri. žavi imata od lanske jeseni težke izkušnje o težavah pomirjevalne politike. Zato z veliko upravičenostjo trdimo, da bi bile težave pri novi pomirjevalni konferenci neprimerno težje kot so bile lanske jeseni. Kar se tiče Poljske in Nemčije je bilo zadnje tedne izrečenih toliko jasnih izjav, da ni nobenega dvoma o tem, kaj eden zahteva in kaj je drugi pripravljen dati. Še odločilnejše pa je to, da so skušnje polpretekle dobe pokazale, da more ugoditev eni zahtevi roditi nove zahteve. Na tej skušnji temelji v glavnem, tudi odločnost Poljske, ki ve dobro, da pomeni pokazati prst: spraviti v nevarnost celo roko. Iz izjav poljskih državnikov in iz pisanja vplivnega časopisja se bere prepričanje, da bi Poljska na takih konferencah lahko zgubila vse, da pa ne more pridobiti prav ničesar! Tudi v Franciji je danes neprimerno manj volje za »pomirjevalno« politiko, kakor je je bilo pred pol leta. Razbitost francoske politike v lan-le letos doživela velike spremembe. Od,desne do leve se je politično javno mnenje močno spremenilo. Huda razočaranja nad »uspehi« skrajno desničarskih zunanjepolitičnih gesel v Srednji Evropi in Španiji so potisnila može skrajne desnice popolnoma ob stran. Kratka, zelo kratka doba je pokazala v Franciji, da pomeni »pomirjevalna« ipolitika, ki sta jo oglaševala in označevala Flandin in Reynard, v resnici politiko umikanja in porazov brez boja. Zato je danes v francoski politični javnosti enotnost odpora proti vsem enostranskim pomirjevalnim zahtevam prav vsesplošna. Ne sinemo seveda pozabiti na dejstvo, da danes ne gre za žive koristi drugih, temveč da se danes obravnava življenjska korist Francije same. To je glavno in zelo odločilno dejstvo, ako primerjamo ozadje lanskega Monakovega in tistega. ki se pripravlja. Danes je nad 70 milijonov Poljakov in Francozov postavljeno pred odločitev o lastnih življenjskih vprašanjih. Lani so bili pred neposredno odločitvijo koristi drugih. Ostale velike države so mislile, da so le gledalci, da zanje še ni neposredne nevarnosti in da lahko z žrtvami drugih odvrnejo od sebe vse nevarnosti. Prav preprosta je resnica, da je vsakemu kmetu težko, kadar bije toča; toda vendar mu je neprimerno manj težko, če pobije pri sosedu in ne pri njem samem. Tako se zelo počasi in z bridkimi izkušnjami uveljavlja resnica, da je mir nedeljiv. Prepričanje, da . je mir nedeljiv, vendar napreduje. Obenem pa se je uveljavilo tudi prepričanje, da je mir mogoče zavarovati samo z načelom vzajemne pomoči miroljubnih držav pred napadalci. Po lanskem septembru se je /. veliko hitrico pričel snovati obrambni blok demokratičnih držav. Države so se odzvale pozivu, da bo mednarodna razmerja odločila sila. Zato je tudi med vsemi evropskimi državami v teku zadnjega •pol leta nastalo hitro uvrščanje med dva tabora, ki sta daleč izrazitejša kot sta bila ob koncu lanskega leta. Vrsta pogodb med državami se z vsakim dnem na obeh straneh množi. ZaključiteV uvrstitve evropskih in izvenevropskilh držav v dva nasprotna ibloka se naglo približuje. Zadnja odločitev se pripravlja v pogajanjih, ki teko med Anglijo in Rusijo. Medtem ko postavlja Anglija načelo povezanosti držav po dvostranskih pogod- je skozi desetletja ravnala slovensko kulturo. Organizirala je prvi javni narodnopolitični in dru-žabno-socialni nastop Slovencev v dolbi obnovljene ustave šestdesetih let. Prava terišča te narodne prebude so bile Čitalnice, ki so jih vodili Bleivveisovi konservativni coklarji. Na čitalniških Besedah, prirejanih po češkem zgledu, so »kose-skovali«, prepevali rodoljubne pesmice in prirejali nemške ljudske igre v slabih slovenskih prevodih na najbolj diletantski način, vse pod pa-tronaneo bobneče novičarske kritike. To proslulo gibanje malomeščanskih političnih komproimisar-jev je vtisnilo takratnemu in sledečemu zlagano narejenemu kulturnemu razvoju pečat čitalm-čarstva. Preporoditel ji, ki so nam dotlej pod tezo razmer ustvarjali trajno lepe pridobitve na leposlovnem polju, naši glasbi pa skromne prvence, so se morali nehote ukloniti temu gibanju, utihniti, ali pa se umakniti, (Jenko, I*. S. Vilhar). Izvedena napredna glasbenika, Nedved in I’oerster, ki sta na poziv rodoljubov imela urediti in usmeriti v pravi tok nemogoče življenje ljubljanske čitalnice, stanovskega gledišča in stolnega kora, sta naletela na trdovraten odpor Bleiweisove starokopitne klike in nvrke šenklavške gospode. Ta neomejena in neomajna »trnjeva ograja« je stala na potu zahtevam časa, načelom prave omike in naprednosti. Kratkovidnemu navdušenju takratnih zlaganih rodoljubov se imamo zahvaliti, da so nam ljubl janski Nemci izvili iz rok Filharmonično družbo z Nedvedom, kar je do nastopa Glasbene Matice (na prelomu stl.) docela zavrlo uspešen napredek slovenske posvetne glasbe. Plodno delovanje Nedvedovih učencev za našo glasbeno prehudo se je pričelo javljati šele v devetdesetih letih. Riharjeve prve uspehe so zaglušili »piskači«, v ljubljanskem Šenklavžu je zavladala prejšnja komedija. Mojster Foerster, ki je po nekajletnem neznosnem »besedovanju« obrnil čitalnici in teatru hrbet, je moral počistiti Avgijev hlev, pre- magati zabito reakcijo in se vbadati brez primere, da nam je v štiridesetih letih spravil našo cerkveno glasbo na pravo pot. Kritične misli o koncertu in delu »Akademskega pevskega zbora« V uvodu tega sestavka objavljeni koncertni spored Akademskega pevskega zbora predstavlja preudarno sestavljeno, po sodobnem slogu ter umetnostni vrednosti zaključeno sliko slovenskega preporoda od prvih začetkov do šestdesetih let. Običajnega kulturno političnega koncertnega uvodnika, ki ga koncertno občinstvo iz navade radovedno pričakuje, letos ni bilo. Zanimal sein se za osnutek toga uvodnika in sem posnel iz n jega marsikatero misel za svoje poročilo. Presenetila me je v tem sestavku podana živa slika našega tačasnega preporoda, ki se dopolnjuje v današnjih razmerah, in ostra, pa pravična kritika naše tačasne-današnje kulturne politike. In ker resnica vedno oči kolje, sem prepričan, da bi bil ta sestavek izšel v invalidni obliki; zato ga avtor ni priobčil. Zbor je spored odpel prepričevalno m v dosedanji tehnični dispoziciji, čeprav je letos vstopilo v zbor nad tretjino novincev. Vprašal sem g. Marolta, kako gleda na neprestani dotok novincev, s kakšno glasbeno dispozicijo prihajajo, kako vzdržuje tehnično pripravnost zbora olb neprestanem odhajanju izurjenih, kakovostnih pevcev. »Vi časopisni komarji venomer le vprašujete,« me je ironično zavrnil, »nisem pa še doživel, da bi vas eden le enkrat v trinajstih letih pogledal v zborsko delavnico — k preizkušnjam, v zborsko šolo, na vaje. Preizkušnje novincev mi odkrivajo od leta do leta slabše sadove naše splošne in. posebej glasbene vzgoJe-Slovenski abiturient skoraj ne bo znal več P°ve' dati enega pristnega stavka iz domačega knji In če mu ukažeš deklamirati kar koli, zaslišiš .1 1 jan je gluhonemega v šolsko sterilizirani slove bali. postavlja Rusija načelo popolne in nedeljive vzajemnosti vseh nenapadalnih držav. Rusija se namreč hoče zavarovati, da ne bi morebitni sunek proti vzhodu pustil držav na zahodu v lahkem samo obrambnem stališču, medtem ko bi vso težo naskoka morale nositi samo vzhodne države. Spričo neodločnosti konservativne Anglije, ki samo v hudih nevarnostih popušča od svojih ozkih zamisli, ni še mogoče pričakovati takojšnjega zaključka teh pogajanj. Pogajanja med Anglijo in Rusijo, kakor tudi med Rusijo in Poljsko ter Romunijo bo najbolj pospeševal strah pred nenadnim napadom. Kajti merjenje sil med obema blokoma se sedaj vrši tako, da eden blok odgovarja drugemu z objavljanjem novih zavezništev. Zato bodo zunanji dogodki sami nujno silili vse države, da čimbolj pozabljajo na vse razredne in druge pomisleke in ne odlašajo v svojo lastno korist z odločitvami. Po vsem tem bi bila torej pot do drugega Mo-nakovega drugačna, težja kot je bila do prvega, ako bo do nje sploh prišlo.; Kakor bi bilo razpravljanje težje, tako je že pot sama do druge pomirjevalne konference mnogo zapletenejša in zagrajena s težjimi ovirami. Tiste pripravljenosti za enostransko popuščanje, ki je bila značilna za prvo »Monakovo«, pri drugem »Monakovem« ne bo več. Enostransko popuščanje je namreč samo lepša beseda za kapitulacijo. Te ne pričakujemo več, čeravno moramo biti pripravljeni, da bi Chamberlainova Anglija močno nasvetovala popuščanje drugim, ako bi prišlo do tega. Kadar' bo seveda šlo za izrazito njene koristi, šele takrat bo njene miroljubnosti popolnoma konec. R. T. oze: Hrvaški Slovenci Ta dopis rojaka, živečega izven naše domovine, utegne naše bralce prav tako zanimati, kakor je zanimal — nas. Ured. k®?. SI?}° v letošnji 17. številki »Slovenije« omenili Slovence onstran Sotle, Gorjancev in Kolpe, bo dobro, da ugotovimo, predno jih seštejemo. kakšno poslanstvo igramo mi hrvaški Slovenci koi koristni členi slovenskega narodnega stebra. Šta jerski Slovenec St. Vraz (1810—1851) je svoje- dni res ugotovil, da Slovenci nimajo bodočnosti na knjižnem in kulturnem polju, pa je postal sam rajši hrvaški kulturonosec. Vsi hrvaški Slovenci izza njega delajo isto celo po zedinjenju... Na stotine Slovencev deluje med Hrvati kulturno, prosvetno in politično. Danes nas vse mrgoli med Hrvati, — in nihče ne čuti potrebe, da se politično, gospodarsko in narodnostno organizira. recimo kot lir vaški Slovenci, ali hrvaški kajkavci ... Imamo na Hrvaškem društva kakor: Dalmatincev, Ličanov, Zagorcev, Goraninov, Slavoncev in starih Zagrebčanov, torej po pokrajinah. ali nimamo društva Slovencev, Kranjcev ali Štajercev... Ali je nas premalo? Ne! Pred Lj. Gajem (1809—1872) smo Slovenci in hrvaški kajkavci govorili in pisali isti jezik. Gaj je uvel v knjižno hrvaščino — štokavščino, ka-If10 S(’ ^pki prej govorili in pisali v cirilici, i ravi in stari Hrvati so samo čakavci. Slovenci ■n hrvaški kajkavci so še danes isti po veri, po i'ri-i^ajih ‘n navadah in govorici, samo šola