o HUMANISTIČNI ŠOLI IN IZOBRAZBI
Preozko označujejo humanistično šolanje tisti, ki vidijo v tem le ali pa predvsem študij latinščine ali grščine. Tudi tisti, ki ga razširjajo na študij grške in latinske književnosti, še niso zadeli bistva humanističnega izobraževanja, kajti v resnici je pojem humanizem zajemal zmeraj več kot le nek določen šolski sistem, saj je bil ta le pomagalo, sredstvo in način, kako si prišel do humanizma, do svojevrstnega duhovnega sveta in izobrazbe. Smoter in ideja humanističnega šolanja se nam takoj razodeneta, če si odkrijemo zgodovinske družbene vzroke njunega nastanka.
Humanistično gibanje je prvi in hkrati veličastni kulturni odraz porajajočega se mladega meščanstva, ki se je v okviru fevdalne družbe začelo upirati staremu družbenemu sistemu in začelo uveljavljati ne le nova gospodarska načela, marveč prav tako nove kulturne ideje, ki bi naj nadomestile miselnost fevdalizma, ker je postal kulturno jalov in za razvoj človeške družbe ne le zaviralen, marveč v nekem določenem smislu celo nehuman, nečloveški. Čeprav je ime humanizem nastalo kasneje, je vendar že od vsega početka glavna vsebina velikega kulturnega, umetniškega, znanstvenega in filozofskega gibanja, človek — za tisto dobo nov človek, človek širšega in globljega pomena, kakor ga je pojmovala vladajoča fevdalna družba, ki je dosegla v umetnosti z gotiko svoj višek, hkrati pa se je preživela s svojo absolutno mistično in slepo vero v onstranstvo kot edinem smislu človeškega življenja že tukaj, kajti življenje na zemlji je bilo po fevdalnem nazoru le senca, nekaj prehodnega in začasnega.
Čeprav tudi novi nazori niso mogli docela premagati takšnega gledanja na družbo in svet, so vendar ravno s pomočjo vrnitve h klasičnim idealom in pojmovanjem življe-
204
nja, obzorja razširjali, moč in pomen človeka pa poglabljali. Nima zaman tisto gibanje, ; ki zajema v svoj svet tudi humanizem in narobe, ime renesansa, saj je pomenilo takrat i zares prerojenje in tako rekoč novo rojstvo, človeka. Studij grške in latinske književ- ¦ nosti, likovne umetnosti in filozofije je odkrival drugačne poglede na svet, kakor jih je '. imel v samem sebi preživljajoči se in odmirajoči fevdalni mistični gotski svet, ki je i človeku jemal slednjo pravico do življenjskega veselja, ker so mu jerihonski trobentači ; vladajoče družbe dan in noč iz najvišjega piedestala posvetne in cerkvene oblasti tro- j bentali svoj memento mori, za čemer pa se je skrival spretno skrit namen: misli na smrt, ; da nam boš bolj poslušen! i
Gibanje mladega meščanstva, ki ga v zgodovini svetovne umetnosti v tisti začetni dobi zastopa prvi veliki pesnik humanistično-renesančne dobe Dante Alighieri, je pre- ' lomilo s tem več stoletnim izročilom in se v imenu novega razreda postavilo po robu 1 gmotno in duhovno. V mladem razredu, ki je hotel živeti in se uveljaviti, je bila velika : sila in veselje do življenja, do tostranskega sveta. Upiral se je misticizmu in mračnja- j štvu. Čeprav jih ni mogel docela premagati in zatreti, si je s pomočjo študija klasične i umetnosti in filozofije, ustvarjal nov družbeni in duhovni svet, ki je skušal vsaj za večji '\ del družbe biti bolj človeški, bolj human. J
V umetnosti in filozofiji Grkov in Latincev ni bilo tistega misticizma, ki je v fev-dalni dobi, ko je začela propadati, popolnoma skrotovičil pogled na človeka, pač pa je i našel v precejšnjem delu klasične kulture, ki si jo je zares grebel iz zemlje, čudovito ' gledanje na človeka in stvarstvo, ne da bi v svoji klasični, najbolj humanistični obliki ¦ prešel v površinsko plitvičevje. To nam potrjujejo veliki umetniki renesanse in huma- | nizma, kakor so bili Leonardo da Vinci, Rafael Santi in Michelangelo, ki so prav zaradi ] tega že zdavnaj prenehali biti ozka nacionalna last, marveč so last občečloveške kulture, i
Brez študija grškega in latinskega sveta si ni mogoče zamišljati velikega kultur; \ nega gibanja, ki nosi ime humanizem in renesansa. V nasprotju od fevdalne gotike so \ takrat spet našli s pomočjo klasičnega duha pot v svojo sodobnost, do samega sebe, j do človeka. Nasprotniki humanizma in renesanse so krstili to gibanje za pogansko, kajti i onstranski ideal gotskega človeka je zamenjal ideal tostranstva renesančnega in huma- \ nističnega človeka. Ozrimo se samo po Michelangelovih freskah na stropu sikstinske i kapele in na veliko stensko sliko Dies irae. Kristus, ki so ga pred tem v gotiki upodab- ] Ijali kot asketsko izmučeno, kakor so rekli, poduhovljeno figuro, je tu v svoji goloti i bolj podoben mlademu atletskemu Zevsu ali pa vojskovodji in državniku Aristidu, ki J kara in opominja svoje Atence. Krščansko Mater božjo je Michelangelo naslikal bolj ¦ kot golo mlado Hero ali morda celo Afrodito, ki se je zdela nekaterim kardinalom tako ; zapeljiva, da so del njene nagote prekrili z naknadno naslikano modro tančico, ki pa | zdaj mogočno fresko bolj kazi, kakor zmeraj, kadar se zelotski moralisti vtikajo v umet- i nost. i
To ni bilo epigonstvo stare grške in latinske umetnosti, marveč je bil elementaren ] izbruh takratne dobe, da je človek najsilnejše bitje stvarstva. Bil je res evripidski upor ! zoper bogove, toda iz prs takratnega človeka, ki se je le navdihnil in opogumil ob kla- I sični umetnosti m filozofiji, predvsem tisti, ki je poudarjala človeka in gledala na bo--; gove in onstranstvo z evripidskimi očmi, z življenjsko radostjo in z vero v človeka, kakor j so jo izpovedovali prvi dialektik, Heraklit, prvi atomist Demokrit, Evklid, najgenealnejši \ matematik starega veka in pozneje tako krivo pojmovanj filozof življenjske radosti . Epikur skupaj s tako velikimi geniji dramatike kakor so Ajshil, Sofoklej in Evripid ter . z očakom svetovne poezije Homerom. i
Toda niti Latincev ne smemo prezreti, najsi gledamo še tako kritično nanje, so " vendarle bili tudi oni odkritje za takratnega človeka in niso brez vrednosti niti danes: ; Marc Avrelij, Seneca, Ovid, Horac, Vergil, Plaut in Terencij, med katerimi so nekateri,,^ ki so celo bolj ko Grki vplivali in vnemali humanističnega človeka tiste dobe, saj sega vpliv dramatskih del Seneke, Planta in Terencija tja do Shakespeara in Moliera. \
Toda ali je humanistična vzgoja kot študij stare klasične kulture res razvijala J zgolj tako imenovane duhovne vaje, ali je res stara filozofija gledala na svet in človeka ' zgolj z idealističnimi očmi ter ga odvračala od pogledov tostranosti, kakor mislijo neka- : teri, ki ne poznajo velike kulture klasičnega sveta do vseh potankosti in globin? Ali ni ; Demokrit po Heraklitu najzgodnejši predhodnik sodobnega materializma, filozofije in ! nazora, ki skuša človeka in njegove poglede na svet in sebe osvoboditi vseh spon in j mrakobnosti? Študij klasične grške materialistične filozofije je nujen tudi za razume-|j vanje historičnega in dialektičnega materializma kot najmodernejšega filozofskega si-1 stema in svetovnega nazora. • ;
1
205]
Ali nista astronom Kopernik in fizik Galilei našla pobudo in pogum za svoja laz-iskovanja prav v študiju klasičnih ved in v humanistični vzgoji, ki ju je poleg lastne ustvarjalne sile hrabrila, da sta pogledala ostro resnici v obraz in spoznala, da zemlja ni središče svetovja in da se suče okoli sonca ter tako zrahljala samovšečnost raznih posvetnih in cerkvenih mogotcev, ki so svojo oblast in inkvizicijsko nasilje odevali v »božjo voljo«, da se pri tem krčevito držali zemlje, ker so hoteli biti edino središče oblasti in svetovja?
V humanizmu živi marsikakšna klica revolucionarnosti, ki si jo mora m more prava vzgoja in šola tudi odkriti. Lukrecijeva mogočna filozofska naravoslovna pesnitev »De . rerum naturae« je po nekaterih odstavkih še danes presenetljiv in celo spodbuden primer sicer preprostega, ali vendar značilnega materialističnega gledanja na naravo, ponekod pa vsaj izraz skepticizma o bogovih in onstranstvu. Aristotel, čigar dela so prave enciklopedije antične filozofije, državoznanstva, etike itd., se je v svoji spoznavni teoriji, kakor tudi v vrsti naturno filozofskih vprašanj močno približal materialističnemu naziranju, da ga je imenoval Marx največjega misleca starega veka. »Utopija« Thomasa Mora, prijatelja znamenitega humanista Erazma Rotterdamskega, je nastala v svetu humanističnih kulturnih prizadevanj svojega časa. Morovo socialistično-utopistično delo je manifestacija najskrajnejšega humanizma kot filozofije, sociologije, državoznanstva in humanistične izobrazbe, izpoved humanističnega komunizma, ki je pri iskanju sorazmerja med družbo in posameznikom hodil že po tisti poti, ki jo je lapidarno izpovedal leta 1848 Marx-Engelsov Komunistični manifest, saj je More skušal prikazati in dati primer takšne . človeške družbe, v »kateri je svobodni razvoj slehernega posameznika pogoj svobodnega razvoja vseh«, kakor je to zapisano v Komunističnem manifestu.
Privrženci velike francoske revolucije so se radi primerjali s starimi rimskimi republikanci, ker so videli v klasičnem Rimljanu predvsem republikanca in demokratičnega človeka. Eden izmed velikih uporniških duhov ob prelomu srednjega in novega veka Giordano Bruno se je izobrazil ob grških in latinskih pesnikih in mislecih.
Gre le za eno: ne videti pa tudi ne delati iz himianistične šole in izobraževanja , zgolj nekaj šolsko formalističnega, marveč si odkrivati in črpati iz velikih del antične klasike svobodnega duha, ideal špartanskega človeka »mens sana in corpore sano«, kar je tudi ideal socialističnega človeka in humanizma, spodbujati ga v evripidskem nenehnem prometejstvu, ki ni nič drugega, kakor zmeraj znova in z lastno ustvarjalno silo -dajati luč človeku in človeštvu, kakor je to storil prvi mučenik antičnega humanističnega razsvetljenstva, simbol resničnega napredka in revolucionarnega humanizma Pro-metej, eden izmed najveličastnejših simbolov človekovega boja za svobodo in napredek, Prometejev upor je simbol boja tudi za svobodo človekove notranjosti, njegovega čustvovanja in mišljenja. Ogenj, ki ga je ukradel bogovom in ga dal človeku, je simbol človekovega osveščenja, kajti po tem drznem Prometejevem dejanju je postal človek enak bogovom. Iz njih duhovnega tlačana postaja človek svobodnega mišljenja, ki naj ne klečeplazi več pred bogovi, marveč se naj uporno bije za svoj veliki človeški jaz.
Tako more tudi naš sodobni človek najti za svoj boj in nazor marsikakšno .pobudo, vzor in simbol v klasičnem kulturnem svetu, s pomočjo humanistične, klasične šole, ki mu mora s študijem latinščine in grščine odkrivati žlahtnosti klasične kulture in umetnosti, klasičnega humanističnega duha, estetike in etike, ki jo je med drugimi izpovedoval, učil in tudi s svojo doslednostjo izpričal Sokrat, pred njim pa materialist Demokrit. Oboroženi s kritičnostjo svojega sodobnega nazora si moremo tako odkrivati zaklade antičnega duha, kar nas ne bo odmikalo življenju, marveč nam bo celo pomagalo, da se mu bomo globlje približevali ter se tudi s tem študijem etično prevzgajali, kajti prava humanistična vzgoja in nazor nas k življenju in stvarnosti le približujeta, saj nas vodita k človeku, k sebi.
Stari bogovi so mrtvi, velika dela Ajshila, Sofokleja in Evripida pa so živa še danes, kakor vse prave umetnine vseh časov, ker je živo v njih ne tisto, kar so imeli nekoč za božje, marveč tisto, kar je v njih človeškega. Tudi del našega, socialističnega humanističnega bistva živi tam in nas spaja s preteklostjo, kakor nas v sedanjosti obvezuje z veliko odgovornostjo v prihodnost.
Klasika znanstvenega socializma Marx in Engels sta se globoko zavedala pomembnosti grške in rimske kulture, saj sta sama šla skozi klasično humanistično vzgojo. Engels je napisal v »Anti-Diihringu«, da brez temeljev grške kulture in rimske države ni moderne Evrope, v svoji knjigi »Izvor družine, zasebne lastnine in države« pa je sociološko analiziral Ajshilovo »Oresteio« kot umetniško prikazan boj med matriarhatom in patriarhatom. V »Dialektiki narave« pravi o pomenu stare grške kulture za renesanso:
206
»Iz rokopisov, ki so jih rešili po padcu Bizanca, iz antičnih kipov, ki so jih izgrebli iz rimskih razvalin je vstal pred začudenim zahodom nov svet, grški stari vek; pred njegovimi svetlimi liki so zginile pošasti srednjega veka . . .«
»Življenjsko vesela svobodna misel renesanse, iki so jo Romani prevzeli od Arabcev in ki jo je na novo odkrita grška filozofija oplojevala, je poganjala zmeraj več ko-renik in pripravljala materializem 18. stoletja,« pravi Engels v svo;ji »Dialektiki narave«. Mladi Kari Marx si je pridobil doktorski naslov z disertacijo »Razločka demokratske in epikurejske naturne filozofije«, pripravljal pa je tudi »Zgodovino epikurejske, stoiške in skeptične filozofije«. Revolucionarni duh mladega Marxa se je oplajal pri grški in latinski filozofiji, znanosti in umetnosti. V disertaciji je zapisal: »Filozofija, dokler še polje v njenem svet premagujočem, povsem svobodnem srcu kaplja krvi, bo nasprotnikom zmeraj zaklicala z Epikurom:
zseßric 8e aix & Tofjc "Sv 7;o5./.Sv b-EOu?, iX)' b zb-Q tSv ivO^.iSv 86|a? S-eoSc "oatewv.
Brezbožen pa ni tisti, ki pospravi bogove preprostega ljudstva, marveč tisti, ki pripesnikuje bogovom predstave preprostega ljudstva. Izpoved Prometeja
(z eno besedo: sovražim vse bogove) je izpoved filozofije, njen lastni rek zoper vse nebeške in zemeljske bogove, ki ne pripoznajo človeške samozavesti kot najvišjega božanstva. Ko še nato enkrat citira iz Ajshilove tragedije »Prometej« in sicer stihe, v katerih pravi Prometej, da je rajši prikovan na skalo, kakor da bi hl^pčeval Zevsu, zapiše, da je Prometej »najplemenitejši svetnik in mučenik v filozofskem koledarju«.
V zapiskih o zgodovini epikurejske, stoiške in skeptične filozofije pa citira Marx med drugim tudi iz Lukrecijevega dela »De rerum naturae« značilne razsvetljensko-svobodoumne stihe:
luvat integros accedere fontis atque haurire, iuvatque novos decerpere flores insignemque meo capiti petere inde coronam, unde prius nulli velarint tempora Musae; primum quod magnis doceo de rebus et artis religionum animum nodis exsolvere pergo, deinde quod obscura de re tam lucida pango carmina musae contingens cuncta lepore.
V slovenščino je te razsvetljenske stihe takole prepesnil naš vedec grške in rimske literature Anton Sovre:
Radost je z duhom stremljivim pristopati k čistim studencem,
radost je piti iz njih in trgati nove cvetlice,
venec prelep si iskati za glavo na kraju, odkoder
niso doslej pieride nikomur ga ovile krog čela:
to je za trud, ker učim velike reči in spešim
duše človeške rešiti tesnečih vezi praznoverja,
dalje ker zlagam o stvari temni svetlo pesnitev,
kjer ozarjam vse z modric prikupno milino.
Marxova najljubša pesnika — dramatika sta bila Ajshil in Shakespeare, ki je prav tako zrastel iz humanističnega sveta antike, kakor se je dve sto let kasneje vračal k njemu Goethe zlasti v »Rimskih elegijah« in drugem delu »Fausta«. Antika pozna tudi tri vzgledne revolucionarne like: brata Grakha in Spartaka.
Ali naj se pri zagovoru humanistične šole in izobraževanja sklicujem še na Matijo Čopa in Prešerna, ki sta se oba oplajala tudi v duhu antike in njene poezije? Eno izmed svojih najlepših in najglobljih pesnitev elegijo »V spomin Matija Čopa« je napisal Prešeren v klasičnem šestomeru in petomeru, toda tudi vsebina in jedro pesnitve razodevata prav tako kakor v nemščini spesnjena elegija v Čopov spomin duh antičnega, klasično-humanističnega pesništva, humanizma in sveta, izvirno in osebno povezanega s Prešernovim intimnim človeškim in pesniškim bistvom, njegovim svetom, svetom njegovega časa in slovenskega ljudstva, katerega usodo je opeval prav tako kakor svojo in ju med seboj prepletal v svojih glavnih pesnitvah. Tako je tudi naš največji pesnik tesno povezan s humanistično kulturo in njenim duhom, kar nam ponovno priča, da prave duhovne vrednote živijo svoje trajno življenje in da moreta biti izučevanje klasične kulture in humanistično izobraževanje tudi v našem času koristni, in zato potrebno, saj se mi prav tako trudimo za kulturni dvig človeka, za socia-
207
listični humanizem. Na poti k temu veličastnemu smotru nam more biti v času atomske grozljivosti, ki se lahko vsak hip sprevrže v pobesnelost brezdušnega in morilskega tehnokratskega barbarstva in razdejanja, kakršnega še svet ni videl, tudi humanistično izobraževanje, duh klasičnega humanizma, kakor so ga pojmovali vsi veliki duhovi — smo dobrodošla oljenica, da bomo našli iz labirintov izhod tja, kjer bo vse, kar je in kar je izumil človek, služilo človekovi sreči, svobodi in pravi kulturi.
Dr.  Bralko  Kreft