372
Possinger — pobegnil.
Pred štirimi leti je bil z Dunaja pobegnil baron Ludovik Possinger, sin bivšega namestnika, ko je bil naredil mnogo dolgov. Iskali so ga tedaj, a ga niso mogli dobiti, kajti pobegnil je bil v inozemstvo. V aprilu lanskega leta se je pa baron bil povrnil na Dunaj in sodišče ga je bilo dalo zapreti.
Sedem mesecev je trpela preiskava proti bivšemu ministerskemu tajniku, a stvar se ni končala pred sodiščem, kajti zdravniki so se izrekli, da baron ni pri zdravi pameti in prišel je v blaznico. Domač^ zdravnik Possingerjeve rodbine dvorni svetnik Drascha se je bil namreč obrnil do sodišča, naj preiskuje Pos-singerjevo duševno stanje, kajti več njegovih sorodnikov je blaznih. Ludovik Possinger sam je vedno kazal, da ni pri zdravi pameti in je jako neumna denar zapravljal. Tako je napravil 16 novih oblek hkratu in dve dvajsetorici svilnatih nagovic, katerih pa ni večkrat obul, kot vsake jedenkrat.
Sodišče je zaslišalo tedaj še več druzih oseb, ki so izpovedale, da baron ni pri zdravi pameti. Neki, stotnik je pripovedoval, da je baron Possinger kot okrajni komisar v Zadru vedno kazal, da je mala slabega uma. Močno je zapravljal in hotel se je dati voliti v državni zbor, če tudi še ni bil 30 let star^ kakor zahteva zakon.
Na Dunaji je pozneje jako potratno živel. Koliko je bil napravil dolgov, se sedaj še ne ve. Vzel je na posodo, če mu je le kdo kaj hotel posoditi. Naposled je moral zaradi dolgov pustiti državno službo. Vstopil je kot pisar pri državni železnici. To služba je pa v kratkem zapustil in celo pustil plačo jednega meseca.
Kupoval in zbiral je razne stvari v velicih množinah. Kupil je na stotine nenravnih fotografij, dal jim napraviti okvirje, potem jih pa prodal za slepo ceno kakemu starinarju. Od krošnjarjev je kupil pa cele košare sadja in pomeranč, po tem pa pustil, da so segnile, da si sam ni imel kaj jesti.
Jedenkrat je bil kupil 30 parov rokavic, 30 za-vratnic in 10 palic. Večina od tega ni nikdar rabil^ temveč je proč pometal. Ko je bil v Dalmaciji, napravil si je bil posebno ladijo, na kateri se je vozil po morji več tednov. Njegovi ljudje klicati so ga morali za admirala.
Nekdaj je pisal iz Boklabrucka nekemu sorodniku, naj ga reši dolgov. Ta sorodnik se je res pripeljal v Boklabruck. Possinger je šel ponj na kolodvor s štirimi konji in priredil veliko pojedino, pri kateri je tekel šampanjec. Ko se je pogovor napeljal na dolgove, je smeje rekel, naj se vse na miru pusti, on se ne mara v take stvari mešati. Navadno je rekel: Baron Possinger ne računa z drobižem!
Leta 1880. se je bil oženil in je potem še po-tratneje živel, kakor poprej.   Vsak teden je priredil
373
dvakrat gostijo, h kateri je povabil po 15 Ijudij. Domišljal se je, da je to dolžen storiti zaradi velike veljave svoje rodbine. Njegov tast je jedenkrat bil zanj plačal 50.000 gld. dolgov, a je kmalu napravil druge. Po devetletnem z?ikonu se je soproga^očila od njega zaradi njegove zapravljivosti.
Ker mu upniki niso dali miru, je 1892. 1. bežal v Ameriko. Ondu se mu je jako slabo godilo, Moral je vsprejeti službo bolniškega strežaja. To mu ni ugajalo in pisal je očetu, naj mu pošlje denarja, da se povrne v domovino. Vrnivši se na Dunaj, so ga zaprli, kakor je že višje povedano. Zdravniki so ga proglasili za blaznega in prišel je v blaznico.
Minoli teden od torka do srede, je pa pobegnil iz blaznice. Splošno se sodi, da mu je moral k begu kdo pomagati. Stanoval je v drugem nadstropji blaznice in njegova soba je imela močno omrežje. Spal ni sam, temveč bil je vedno neki strežaj pri niem. Strežaj je po noči dobro spal, in zjutraj opazi, da barona ni v sobi. Sprva je mislil, da je šel na stranišče, a ko ga le ni bilo, šel ga je iskat. Vse iskanje je bilo zaman. Pri vrtnem zidu našli so postavljeno klop in sedaj je bilo jasno, da jo je baron pobegnil. Da je prišel čez ni čudno, vsaj je več blaznecev že po dnevi iz vrta pobegnilo. Zgubili so se v mnogih drevoredih na vrtu stražnikom in ušli. Vselej so jih pa hitro dobili. Bolj čudno je, kako je baron Pos-singer prišel na vrt. Moral je iti skozi več zaprtih vrat. Poizvedovanje je pokazalo, da se je ta beg dolgo pripravljal. Jedenkrat so bili ukradeni vsi ključi, ki vodijo iz Possingerjeve sobe na vrt. Dobiti jih niso mogli. Ravnateljstvo je tedaj bilo strežnikom naročilo, da naj pazijo, da Possinger ne pobegne. Že tedaj so resnico slutili, da misli baron pobegniti. Prejšnji večer je baron še igral karte z nekaterimi ljudmi v blaznici in se kazal jako veselega. Sodi se, da je baronu k begu pomagal le blazniški strežnik, da so pa tudi zunaj bili pridobljeni ljudje, ki so mu pomagaU k daljšemu begu.