Zakaj čezdalje več kmetijstev  pride na kant!
To res je dandanes silno važno vprašanje, ako se pomisli, da kmetijstvo je tisti temeljni kamen, na kterega so vsi drugi stanovi postavljeni, *brez kterega ne bil bi mogoč ljudski obstanek na zemlji, zakaj, ko ne bi kmeta bilo , morali bi vsi drugi stanovi prestati, ker dobivajo živež od pridelkov kmečkih rok. To so vže od nekdaj vsi modri vladarji spoznali, in zato največo pozornost obračali na kmetijstvo. Tako, na priliko, Kitajski cesar še zdaj po nekdanji šegi vsako leto enkrat z veliko slovesnostjo orje; to je počeščenje kmetijstva in imeniten praznik vsega cesarstva, zato so pa Kitajci blizo najumniši in najpridnejši kmetovalci. Ravno tako je storil tudi naš ranjci cesar Jožef II. v izgled, koliko spoštovanja da je vredno kmetijstvo.
Al vrnimo se k našim besedam, ki smo jih postavili na čelo tega članka.
Mnogi pravijo, da je kmet neveden in da ne zna prav gospodariti; zato mu gre vse pod zlo. Spet drugi mu očitajo, da se nič novega in boljšega ne poprime, ampak se drži zmirom starega kopita, kar je od očeta ali prededa slišal ali delati videl, duh sedanjega časa pa tirja tudi od kmeta večega napredka. Vse to je res nekoliko resnice; al vendar kdor kmetijstvo prav pozna in njegove razmere, ta bo sodil vse drugaČi. Ce se bolj na tanko pogleda, kako veliko veliko kmetov marljivo in umno svoje polje obdeluje in skrbno svojo živino krmi, ne more se jim potem kaj tacega očitati.
Zato moremo  vzrokov iskati   drugod,   in sicer pri korenini,* to je, pri  tem, kar je poglavitna   reč,   in to so:  preveliki  davki in prevelike dote.    To, to so tisti črvi,   ki kmetijam   korenine   spodjedajo,   da jih toliko vsahne in na boben   pride,   kar   nam pričajo obilne skušnje.    Kdaj   poprej se je neki slišalo,   da je bilo toliko gruntov prodanih kakor ravno zdaj, od kar so se davki tako silno visoko   narasli,   in  se   dote tako   močno   povikšale,   da  pri   marsikterem   posestvu breme   davkov  in  druzih    dolgov   zemljiško   vrednost presega,  razun tega pa še druzih nesreč kmeta zadene pri živini in na polji, kterim se vbraniti ne more, podpore pa  nasproti  le   tako  malo  ali  cel6 nobene   nima. Kako potem  si  zamore   kmet   na   bolje   pomagati,   ko komaj vč,   kakošen je  denar,  pridela pa k večemu o dobrih letinah le toliko,   da  more  družino svojo preži-viti in   davke odrajtati.    Kaj pa Še le potem,   če je letina nekoliko slabeja, ko je treba še žita kupovati, kaša pa je prazna in tržiti ni s čem, gosposka ga pa tirja od vseh strani za  davke in mu pogostoma pošilja briča z žandarjem, ki v hišo pokonci prikobacd, mogočen kakor petelin, in se grozi nad kmetom, češ, če ne plača davka, ti bomo vse prodali. Ali mar mislite, da taki tiči, kakor so briči, zastonj hodijo okoli hiše?   Nikakor ne! vselej jim je treba kaj za pot plačati.
Torej glejte, tisti možje, ki vam je v vaše roke izročeno, da po novem katastru zemljiški davek merite, na našo revno in z davkom preobloženo deželo, da se prenapeti zemljiški davki znižajo, in na-lože taki, kakoršne ljudstvo zmore.
Treba bi pa tudi bilo, kedar se otrokom dote izgovarjajo pri ženitvah in izročevalnih pismih, da se ne bi tako tje v en dan brez premislika domačemu na hrbet nakladalo več, kakor je posestvo vredno.
Naj omenim tudi novo vojaško postavo, po kteri mora vsak biti vojak; ona je gotovo iz mnozih ozirov preostra in celo škodljiva kmetijstvu, ako se pomisli, koliko časa in denarja zgubi kmet, predno svojega sina začasno vojaščine oprosti in naposled vsega tega mu ga včasih še k vojakom vzemo, ko ga živo potrebuje doma pri delu   in   drugem  gospodarstvu.    Ali ne bi bilo bolj
26
pravično, da bi se postava tako prenaredila, da bi vsak oče, čegar zemljišče meri 4 orale obdelovalne zemlje, smel za dom obdržati enega sina, kteremu misli vpri-hodnje gospodarstvo izročiti, kajti vojaščine oproščeni sin bi se gotovo z večo marljivostjo kmetijstva poprijel, in to ne bi bilo samo dotičnemu kmetijstvu, temuč po-srednje tudi celi državi na korist.                    M. I—r.