Računalniško Informacijsko Komunikacijsko Obveščanje Slepih in Slabovidnih
letnik 7, štev. 1 / 2008, ISSN 1854-4096
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
Odgovorni in tehnični urednik, Marino Kačič
Naročnikov v digitalni in zvočni obliki: 1102
=================================================
Opozorilo: Avtorji prispevkov so odgovorni za svoja stališča!
Domov Uredništvo Naročite brezplačen Rikoss
KAZALO
1. UVODNIK: Oprostite, nisem slep!
2. AVTOPORTRET: Barbara Krejči Piry
3. POPOTNIŠKI UTRINKI: Vroče poletje v zahodni Makedoniji
4. INTEGRACIJA: Zakaj so gluhoslepe osebe tako drugačne od samo gluhih ali
samo slepih oseb
5. NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Prepoved diskriminacije in spolnega
nadlegovanja
6. DOBRO JE VEDETI: Novi knjižni izdaji pravljic za slepe
7. TESTIRALI SMO: Ognjena lisica, tretjič
8. NAMIGI IN NASVETI: Odstranimo odvečne orodne vrstice, Hiter vnos datuma
in ure
9. OGLASNA DESKA: Tehnologije WAI-ARIA – paradigma dostopnosti v Web 2
10. NOVIČKE: PENSCOPE za slabovidne, kvaliteten LCD zaslon, Paket
SMART20 - klici in SMS-i po 0 evrov, Talks 3.5.1 tudi za Nokio N95
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 2
1. UVODNIK: Oprostite, nisem slep!
Avtor: Marino Kačič
********************************************************
Spoštovane bralke in bralci!
Kolumne, ki jih nameravam v letošnjem letu pisati na temo diskriminacij, ovir in drugih
neenakopravnosti, bodo plod mojih osebnih izkušenj na tej poti in ne plod osebnih ali
družbeno političnih oz. organizacijskih interesov. Moj namen ni prepričati koga, da
imam prav, ampak le podeliti izkušnje in spoznanja, ki so mi v praksi delovala kot
spodbujevalni ali pa kot zaviralni dejavniki. Bralce pa prosim, da premislite o
napisanem, preden si ustvarite mnenje in sodbe.
Letos mineva dvajset let od moje nesreče, katere največja posledica je tolikšna
okvara oči, da ne vidim. Od takrat naprej sistematično raziskujem možnosti, kako biti
v socialnem smislu enak drugim. Torej ne invalid. Če sem invalid, pač ne morem biti
neinvalid oz. enakovreden drugim. Ne gre za igro besed, ampak družbeno vlogo,
(torej kaj je dovoljeno in kaj je možno), ki jo prinese en ali drugi status. To
raziskovanje počnem skozi svoje neprestano spreminjanje sebe, skozi izkušnje
kolegov in kolegic, v zadnjem času pa tudi skozi študij tuje literature.
Tisto kar opazujemo, ni isto kot to, kar opazimo
Opisal bom zgodbo, ki se mi je pripetila prejšnji mesec in je podobna mnogim drugim
zgodbam. Naročil sem taksi, da bi se odpeljal k frizerju. Oba hkrati prideva na
dogovorjeno mesto. Taksist skozi okno vpraša, če sem naročil jaz taksi. Pritrdim. On
pravi, počakajte, vam bom pomagal. Ni potrebno, sem odvrnil, lahko sam. Ampak, on
je skočil iz avtomobila in še preden sem prišel prek poti do avtomobila, me je z
dvema prstoma prijel za rokav (kot za smrdečo vrečko) in me potiskal v smer
avtomobila. Četudi sem mu govoril, da ni treba, me je vseeno z malo manj gorečnosti
potiskal do avtomobila. Ko sva prišla do vrat, sem se ustavil in odločno rekel: "Zdaj
pa pojdite okrog avtomobila in se usedite za voznikov sedež. Jaz pa se bom sam
usedel na svojega."
Kasneje se mi je opravičil, da ni hotel nič slabega. Samo pomagati, da je hotel.
"Prepričan sem v to," sem dejal. "Ampak, kako pa ste vedel kako mi pomagati? Kako
ste vedel, kaj potrebujem?" "Ne vem," je rekel, "Tako po občutku." "Vidite, to po
občutku izhaja iz neke predstave," sem mu rekel in nadaljeval: "Če nimamo izkušenj,
potem je ta ideja iz kulturne zakladnice. Ta kulturna zakladnica pa temelji kot vemo
na neustreznih belo - črnih predstavah (bodisi idealiziranju, bodisi demoniziranju in
pod-vrednotenju), čemur rečemo stereotipne predpostavke. To pa se sproži kot
pritisk na gumb z besedico slep (bodisi, da je izrečena, bodisi kot notranje
spoznanje).
Čez čas me je taksist vprašal: "Ali vas prizadene, če uporabljam to besedo?" "Mislite
na besedo slep," sem vprašal? "Ja," je odvrnil. "Ne," sem rekel. "Za večino je ta
beseda boleča v prvih nekaj letih po izgubi vida, potem pa v glavnem ne več. Vendar
beseda slep, ne pove samo tega, da nekdo ne vidi, ampak tudi, da je tak in tak, da
tega in tega ne zmore. Kot na primer, ko ste me prijel in skoraj odnesel v avtomobil,
čeprav sem vam vmes vsaj 4 krat sporočil, da tega ne potrebujem. Mene in mojega
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 3
pojasnjevanja niste slišali. Če bi me opazovali, kaj delam, bi se morda zavedali, da
sem 250 metrov prihajal po poti sam in da bi še tistih pet metrov lahko sam. Vendar
to se ni moglo zgoditi , ker je bila družbeno konstruirana matrica o slepem
prevladujoča. Zaobjela je celega mene in ne samo moje probleme z očmi."
"Razumem," je rekel. "Mene včasih špika v očesu in tudi sam sem pomislil, kako
grozno bi bilo, če semeni kaj takega zgodi. Jaz ne bi preživel, ne bi mogel preživeti."
Nadaljevala sva pogovor o tem, kako si predstavlja slepe, kako, če bi se njemu to
zgodilo in podobno. V bistvu sva se pogovarjala o njegovem zemljevidu tega, kar stoji
za besedo slep. Na koncu (vožnja je trajala kakih petnajst minut) sva se v dobrem
vzdušju razšla. Ko sem odhajal, je vprašal: "Ali vam kaj pomagam?" "Hvala," sem
rekel, "tukaj se znajdem." "Vesel sem, da je tako," je dejal in odpeljal.
Beseda slep, ni samo beseda
Če kdo zboli za eno od bolezni na želodcu, ne rečemo želodčnik, ampak povemo ime
bolezni, na primer gastritis (vnetje želodčne sluznice). Ne rečemo mu pa želodčnik.
Če nekdo zboli na pljučih in ima karcinom na pljučih, mu pač rečemo, da ima raka.
Ne rečemo mu pa rakavec. Če pa nekdo zboli za eno od očesnih bolezni in
posledično zgubi vid, ne rečemo, da ima to in to bolezen na očeh, ampak, da je slep.
S tem ne poimenujemo samo okvare očesa, ampak poimenujemo celega človeka.
Točneje povedano: prilepimo mu nalepko, ki se je ne da zlahka znebiti. Da je to
stigmatizirajoča nalepka, ki označuje celega človeka in nosi različne stereotipne
predstave (le ti pogosto nimajo z nami veliko skupnega), vemo vsi, ki imamo okvaro
vida. Ljudje (sodelavci, uslužbenci, mimoidoči) se obnašajo drugače od trenutka, ko
jim poveš, da si slep. Zato tudi ta velika potreba, ki jo vsi poznamo, da to skrivamo
oziroma zamolčimo, kolikor se le dolgo da. V svojem žargonu rečemo, da blefiramo!
Zamolčati pa je v prvi vrsti poskus, kako ostati med "normalnimi" v vrednostnem
smislu. Kajti, ko se enkrat "pokažeš", si uvrščen med drugačne v slabšalnem smislu.
Tisti, ki imajo ostanek vida in se posledično v njihovem vedenju manj opazi
drugačnost, bodo morda rekli, da to ni problem. Morda bodo podobnega mišljenja
tudi tisti, ki se skozi določen čas dokažejo in uveljavijo. Pri njih, res ni več problem.
Pri teh dominira (izstopa) njihova osebnost, medtem, ko stigmatizirajoča nalepka (kot
je diagnoza), večinoma ne more prevladati. Izstopajo sposobnosti in zmožnosti.
Drugače je pa pri novincih ali pri tistih, ki izgubijo vid v celoti ali pa tudi pri tistih, ki so
malo manj nadarjeni ali spretni. Tu prevladuje stereotipna oznaka diagnoze in šibke
sposobnosti se morda prav zaradi tega ne bodo mogle nikoli razviti.
Končno, zakaj bi morali imeti tako veliko in težko oviro kot je diagnoza/kategorija
slep? Ali nimamo že dovolj dela s tem, da se postavimo na noge in zaživimo? Zakaj
bi okolica postavljala dodatne ovire? Ali pa, zakaj bi si mi sami sebi postavljali
dodatne ovire, ki bi jih morali leta in leta mehčati (beri, se dokazovati), da bi nas
sprejeli in priznali (beri, da bi zagledali nas in ne svoje stereotipne predpostavke, ki
jih v kulturni dediščini nosi taka oznaka) kot je slep.
Kategoriziranje ni samo birokratska kategorija, ampak tudi določanje družbenih
položajev
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 4
Nekoč so ljudem, ki so imeli duševne težave rekli norec. Ta ljudski izraz je prevzela
medicinska stroka in seveda z njim vse slabšalne in zavračajoče predpostavke.
Kasneje je psihiatrija te diagnoze spremenila v druge izraze (kot so idiot, debil …) Pa
vendar sprememba besede ni dosegla tega, da ne bi ostal izrazito slabšalen pomen.
Na koncu so na vzpodbudo bolj zavestnih strokovnjakov, predvsem pa pod pritiskom
bivših pacientov (takih, ki so zaradi zdravljenja imeli še večje telesne, socialne pa tudi
duševne težave), spremenili diagnoze iz takih, ki opisujejo celega človeka, v take, ki
opisujejo njihovo bolezen. V tem primeru iz norcev, debilov, idiotov in podobno, v
različne vrste duševnih motenj. Kljub temu, da tudi slednje ni povsem brez
stigmatizirajočih učinkov, Pa vendarle ni primerljivo z prejšnjimi kategoriziranji.
Pomislimo na to, Kaj pomeni, če nam kdo reče, da smo debil ali idiot ali kreten?
Pomeni psovko in razvrednotenje. In ni še tako daleč nazaj, ko so te oznake dobili
ljudje z duševnimi težavami. S temi oznakami pa tudi vso ljudsko gnojnico.
Tudi besedo slep, je medicina prevzela iz ljudske kulturne dediščine. Zdaj jo
uporablja za ljudi, ki imajo 5% ostanka vida ali manj. (opomba: Nedavno tega sem
razpravljal s svojim kolegom na to temo, je strokovnjak … in bil je proti temu, da bi se
bog ne daj, ukinila beseda slep, ker da se s tem nič ne spremeni. Beseda slep pa da
ja, opisuje le lastnost človeka, ki ne vidi. Zanimivo je bilo, da sva kasneje ugotovila,
da ne ve, da se v kategorijo slepih uvrščajo ljudje, ki imajo do 5% ostanka vida. "Aja,"
je rekel. "Sem mislil, da se reče slep samo tistim, ki ne vidijo."
Ko sem v teh dveh desetletjih iskal različne poti, da bi premostil ovire nastale zaradi
stigmatizacije, sem odkril mnogo načinov. Od izmikanja, blefiranja, napadanja,
politične aktivnosti, osebnega napredka, prilagajanja, taktiziranja in drugo. Naj
pomembnejše spoznanje pa se mi vendarle zdi to, da je o tem treba odkrito govoriti
in to na način, da se lahko ljudje zavedajo, da to ni samo beseda, ampak stoji za njo
cel stereotipni družbeni konstrukt. Zdi se enostavno, dejansko pa je najtežje, saj je
treba brskati po sebi, svojih predsodkih, pokazati svoje napake in podobno. Seveda
to velja tako za one neslepe kot za nas slepe. Ni ključno ali bomo ali ne kdaj
zamenjali besedo slep, za kakšno bolj primerno. Je pa ta ideja o menjavi lahko
vstopna točka za pogovor o stereotipnem družbenem konstruktu.
Napredek v postmoderni dobi omogoča premik razumevanja od predstave, da je to
kar zaznam preslikava zunanjega sveta v moj notranji svet, do razumevanja, da to
kako nekaj zaznavam, določa moja zaznavna matrica. Ljudje ne zaznavamo sveta
tam zunaj kot fotografski aparat ali kamera, ampak oblikujemo svoje predstave o
tistem svetu tam zunaj. Z drugimi besedami, v sebi ustvarjamo zemljevid tiste
pokrajine tam zunaj. Ta zemljevid pa se ustvarja na podlagi fizioloških in duševnih
predispozicij, dalje, na podlagi preteklih izkušenj in predvsem na podlagi privzgojenih
kulturnih vsebin, vrednot, norm.
Iz teh razlogov se ne strinjam, da me kdo kot kak birokrat razvrsti v kategorijo
slepega. Ne, oprostite, nisem slep. Jaz ne vidim. Če kdo želi biti slep naj bo, jaz
nočem! In to ne, ker bi me beseda motila ali ker bi hotel zanikati drugačnost, ampak,
ker ne pristajam na družbeno vlogo invalida. Več o tem pa v naslednji kolumni.
Na vrh
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 5
2. AVTOPORTRET: Barbara Krejči Piry
********************************************************
Rojena sem bila leta 1955 v Ljubljani kot prvi otrok svojih staršev, čez sedem let pa
sem dobila še sestro. Sem od rojstva slabovidna. Pri enem letu so po pregledu na
Očesni kliniki v Ljubljani očetu povedali, da bom verjetno slepa, da se glede na moj
albinizem in slabo razvito mrežnico verjetno vid ne bo kaj dosti razvil. Pa k sreči ni
bilo ravno tako.
Že od mladih nog sem bila radovedna, vse me je zanimalo, zaradi slabega vida pa
sem morala vse potipati, prijeti v roke, povohati, ali pa sem kar naprej spraševala in
pričakovala odgovore, da sem si lahko ustvarila pravo, seveda svojo sliko o vsaki
stvari. V šoli nikoli nisem videla, kaj piše na tabli, četudi sem vedno sedela v prvi
klopi. Vzela sem si pravico, da sem vstajala iz klopi in šla pogledat čisto blizu k tabli
in potem nazaj v klop napisat v zvezek. V gimnaziji sem se znašla tako, da sem
bodisi pisala zapiske ob poslušanju predavanj, ali pa sem sproti prepisovala iz
sošolčevega zvezka, ki je sedel poleg mene v klopi in je pisal zelo na veliko in čitljivo.
Še danes sem mu hvaležna, da mi je bil z razumevanjem pripravljen pomagati. V šoli
sem bila vedno med boljšimi učenci, v četrtem letniku gimnazije celo zaradi odličnega
uspeha oproščena mature. Zelo rada sem imela tudi šport in rekreacijo, četudi nisem
mogla biti enakopravna z videčimi sošolci. V prvem razredu osnovne šole sem celo
zmagala v tekmovanju s skiroji, košarko pa sem igrala tako, da sem klicala svoje
soigralke in jih prosila, naj se mi oglasijo, da jim vržem žogo. Seveda so bile jezne
name, ker sem zavirala dinamiko tekme, a smo se vedno nasmejale. Žogo sem
vedno lovila s strahom, saj sem se bala razbitih očal, tega pa žal velikokrat nisem
mogla preprečiti. Nosila sem namreč debela, težka očala, saj sem v času odraščanja
postajala vedno bolj kratkovidna, na koncu z dioptrijo -25. Zelo sem si želela voziti
kolo, starši pa mi ga niso hoteli kupiti, ker so se bali, da bi se poškodovala, glede na
moj slab vid. Šla sem delat med počitnicami in si kupila pony kolo ter se seveda z
njim vozila po Ljubljani. Enako je bilo tudi s smučmi. Enostavno sem si želela smučati
kljub bojazni staršev in sem spet varčevala za smučarsko opremo in šla v tečaj, kjer
sem se naučila osnov smučanja. Nekako sem imela prirojen občutek za gibanje, kljub
slabemu vidu. Seveda pa nisem mogla preprečiti marsikatere nesreče, tako na
smučišču, kot tudi pri kolesarjenju. Enkrat sem zapeljala čez progo vlečnice in
spregledala kovinsko vrv, na kateri so bila obešena sidra in vlekla smučarje navzgor.
Zaletela sem se v vrv in povzročila padec kar nekaj smučarjev, grozno je bilo. Drugič
spet sem se zaletela v zaporo iz verige na Čufarjevi ulici v Ljubljani in poletela s
kolesa po zraku na tla. K sreči sem jo obakrat odnesla le z udarninami in praskami.
Odločila sem se za študij prava, četudi so me mikali tudi tuji jeziki, francoščina in
angleščina, pa tudi matematika mi je bila všeč. V študiju sem uživala, znanje mi je
vedno pomenilo pomembno vrednoto. Študirala sem tako, da sem vso literaturo
najprej počasi in pazljivo prebrala, ob prebiranju sem si delala izpiske, potem pa še
enkrat ponovila vse, kar sem si zapisala. Res pa je, da sem praktično redno hodila na
predavanja in si beležila zapiske pa tudi čim bolj poslušala. Pomagalo mi je tudi
ponavljanje in debatiranje pred izpiti v krogu kolegov. Vse je šlo kar gladko in pri 23.
letih sem diplomirala.
Takoj po diplomi sem se kot štipendistka zaposlila na tedanjem Ministrstvu za
pravosodje, najprej kot pripravnica, nato pa kot samostojna svetovalka, po dveh letih
pa sem opravila še pravosodni izpit. Ko sem pred prvo zaposlitvijo morala na
zdravniški pregled, sem sicer povedala, da slabo vidim, a se s tem takrat nihče ni
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 6
ukvarjal. Če bi se poglobili v moj slab vid, nisem prepričana, da bi me zaposlili. A k
sreči so me, saj sem si močno želela delati in iti vedno vštric z videčimi, četudi za
ceno velikih naporov in dodatnega dela. Na ministrstvu sem delala deset let, bilo je
veliko branja, pisanja, narekovanja gradiv v strojepisnici, poročanja na raznih sejah
…#.V tem obdobju sem se veliko naučila, delala sem v kolektivu, ki me je kar dobro
sprejemal. Poročila sem se in z možem Ivom, ki je profesor geografije in zgodovine,
sva si ustvarila družino. Mož me podpira in mi ves čas stoji ob strani, za kar sem mu
iz srca hvaležna. Najini hčerki Alja in Neža sta stari 25 in 20 let, obe uspešni
študentki. Z veseljem se spominjam obdobja, ko sta bili hčerki še majhni. Kljub
zahtevnima službama sva se jima oba z možem veliko posvečala, kar nama je bilo v
veliko radost in veselje. Kot slabovidna sem imela popolnoma neprimeren hobi –
šivanje, ki me je zelo veselilo in napolnjevalo, bilo pa je tudi praktično, saj sem za
otroka in zase pa tudi za moža sešila marsikateri kos oblačila.
Po desetih letih službovanja sem si zaželela bolj samostojnega dela, kandidirala sem
za sodnico za prekrške in bila izbrana. To delo sem z veseljem opravljala več kot 12
let, sedem let na prvi stopnji, nato pa pri pritožbenem organu. Ob obilju dela sploh
nisem dobro zaznavala, kako se mi je vid počasi a vztrajno slabšal. Leta 1998
spomladi nisem več mogla brati na noben način. Hodila sem od zdravnika do
zdravnika in vsi so mi sprva govorili, da ni nobene pomoči. Končno so le ugotovili, da
mi je v zelo kratkem času na obeh očeh zrasla nuklearna siva mrena. Na obeh
očesih sem bila operirana, operaciji sta bili zelo tvegani, a sta uspeli. Mreni sta bili
odstranjeni, vid pa je bil glede na mojo visoko dioptrijo močno spremenjen, z veliko
motnjami in z motečim bleščanjem. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se
prilagodila na nove okoliščine. V tem obdobju so me tudi invalidsko upokojili, ker sem
bila po takrat veljavnih predpisih prestara za poklicno rehabilitacijo, sama pa sem bila
v tako slabi koži, da se nisem mogla boriti zanjo. Prav tako si tudi nisem
predstavljala, kako bom naprej ob tako poslabšanem in spremenjenem vidu delala v
poklicu, kjer sem vse informacije za delo dobivala z branjem. Računalniške
tehnologije za slabovidne takrat še nisem poznala, saj nikoli nisem delala z
računalnikom, ker mi ni bilo treba. Kot sodnica sem imela tajnico, ki je po mojem
nareku pisala odločbe in vse ostalo. Z računalnikom sem se srečala šele na društvu
slepih in slabovidnih v Ljubljani.
In kako sem prišla v društvo?
Glede na moj slab vid sem bila kandidatka za včlanitev v društvo pravzaprav vse
življenje, ne vem pa, zakaj me že kot majhne niso včlanili. Starši se kaj veliko niso
ukvarjali z mojo slabovidnostjo, saj so videli, da zmorem veliko in vse sama. Na ta
način so mi morda nevede naredili uslugo, saj do mene niso bili zaščitniški, četudi bi
bila njihova zaščita ali izdatnejša pomoč večkrat dobrodošla. Leta 1996 se mi je vid
že toliko poslabšal, da mi je zdravnica v ambulanti za slabovidne priporočila včlanitev
v društvo slepih in slabovidnih. Dala mi je telefonsko številko, naj pokličem, jaz pa se
nisem odločila, češ, saj še lahko delam in ne potrebujem društva.
Včlanila sem se šele jeseni 1999, vsa žalostna zaradi invalidske upokojitve in
negotova zaradi nestabilnega vida. Kljub negotovosti pa sem se na društvu že od
vsega začetka dobro počutila, začutila sem namreč varnost in sprejetost. V letu 2000
so bile na ljubljanskem društvu volitve in nagovorili so me, da sem kandidirala za
predsednico društva. Bila sem izvoljena in z vso odgovornostjo sem prevzela
funkcijo. Seveda v začetku z veliko treme in negotovosti, kasneje pa vedno bolj
gotovo. Končuje se mi že drugi mandat in predsedniško funkcijo želim predati komu
drugemu, ker se mi zdi, da se mora vodstvo društva vsaj na dva mandata zamenjati.
Hvaležna sem, da sem v okviru društva slepih in slabovidnih spoznala veliko
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 7
čudovitih ljudi, ki so mi pomagali na poti sprejemanja nove situacije. Stkali smo
mnoga dragocena prijateljstva. Veliko sem se naučila in upam tudi kaj doprinesla, za
slepe in slabovidne. Pred nekaj leti sem se v okviru društvenih programov naučila
uporabljati računalnik z zoom textom. Nikoli si nisem mislila, da bom osvojila tudi to
znanje. Sedaj sem popolnoma samostojna pri uporabi računalnika, seveda ne znam
vsega, obvladam pa vse, kar potrebujem pri vsakodnevnem komuniciranju.
Pred vključitvijo v društvo, ko sem se družila pretežno z videčimi, sem si pogosto
zaželela, da bi videla normalno ali vsaj bolje. Odkar sem v društvu, si želim le, da bi
ta vid, ki mi je še preostal, čim dlje ohranila in bila čim bolj samostojna.
In kaj počnem v prostem času?
Prostega časa imam ob delu na društvu in skrbi za štiričlansko družino bolj malo,
upam pa, da ga bo v prihodnje več. Zelo rada se družim z meni ljubimi in zanimivimi
ljudmi. V pogovoru vedno kaj novega izvem in se bogatim. Rada hodim z možem na
dolge sprehode in pohode po naravi, vesela sem, če nama uspe povzpeti se na
kakšno lepo izletniško točko. Rada spoznavam nove kraje po Sloveniji in tujini.
Uživam v vrtnarjenju in gojenju rož. Zelo rada tudi berem, a žal imam zaenkrat za to
premalo časa. V prihodnje bi rada tudi obnovila znanje nemščine in francoščine,
upam, da bo šlo.
Na vrh
3. POPOTNIŠKI UTRINKI: Vroče poletje v zahodni Makedoniji
Avtor: Rok Janežič
Urednica rubrike: Metka Pavšič
********************************************************
Konec julija lani smo se moja boljša polovica, njena najboljša prijateljica in moja
malenkost odpravili na 14-dnevno potovanje po zahodni Makedoniji. Vremenarji so
napovedovali 40 in več stopinj Celzija, a smo pravo vročino doživeli šele proti koncu
poti, ko je vlak, ki si je do srbsko-makedonske meje nabral že peturno zamudo,
počasi sopihal proti Skopju. Pokrajina je bila izžgana od suše. Vlak se je moral
nekajkrat ustaviti, saj je ob progi gorela suha trava. Ko sem se nagnil skozi okno,
sem zublje požara slišal in čutil zelo blizu svojega obraza, tako da sem se raje spet
umaknil v vagon.
Skopje je mesto, v katerem ne bi živel za nobeno ceno. Samostojna hoja z belo
palico bi bila tam zelo tvegana, saj npr. veliko kanalizacijskih jaškov nima pokrova,
tako da sredi marsikaterega pločnika zija globoka luknja. Avtomobilov, parkiranih na
pločnikih, sem sicer vajen že iz Ljubljane, vendar se je v Skopju ta razvada
razbohotila prek vseh razumnih meja. Opazili smo avto, ki je bil parkiran kar na
otočku sredi prehoda za pešce. Tudi semaforjev dostikrat ni, kjer bi bili nujno potrebni
– npr. na prehodu za pešce čez šestpasovnico.
Turista najbolj navduši stari del mesta, kjer na živahnih bazarjih (tržnicah) prodajajo
raznovrstne izdelke po za Slovence zelo privlačnih cenah. Kmetje, ki živijo v okoliških
vaseh, prodajajo sadje in zelenjavo kar na tovornjakih, parkiranih po mestnih trgih.
Ko sem pri enem od njih želel kupiti kilogram breskev, je izjavil, da mi lahko za 20
denarjev (približno 5 evrov) proda le celo gajbico, v kateri je bilo kakih 20 kg breskev.
Še danes mi ni jasno, zakaj je možakar svojo robo prodajal na debelo. Pri meni bi
gotovo tudi s prodajo enega samcatega kilograma zelo dobro zaslužil, saj nisem
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 8
vedel, da je v Makedoniji sadje tako poceni; tudi če bi zahteval nekajkrat višjo ceno,
bi mu brez ugovarjanja plačal.
Turistu s kulturno žilico Skopje ponuja nekaj ogleda vrednih znamenitosti. Po svoji
arhitekturi in starosti je slavnih nekaj cerkva in mošej (cerkev sv. Spasa, mošeja
Mustafa paše). »Obvezno« se je sprehoditi čez Kameni most in si ogledati uro na
železniški postaji, ki še danes kaže čas, ob katerem se je zgodil uničujoči potres leta
1963. Največja zamujena priložnost skopskega turizma pa je nedvomno rojstna hiša
matere Tereze, ki so jo v 90. letih porušili, na njenem mestu pa zgradili
veleblagovnico. Na znamenito misijonarko ljubezni spominja le še kip, postavljen
blizu vhoda v omenjeno veleblagovnico.
Na Ohrid smo jo mahnili 2. avgusta, ko je v Makedoniji državni praznik. Na ilinden
(dan sv. Ilije) leta 1903 so se Makedonci namreč neuspešno uprli proti Turkom. Na
avtobusu je bilo vzdušje več kot praznično. Šofer je nažigal makedonsko narodno
glasbo, pa tudi slovesni govor predsednika vlade je dal tako naglas, da so ga hočeš
nočeš morali poslušati vsi potniki. Na avtobusni postaji nas je pričakalo nekaj ljudi, ki
so nam (seveda na črno) ponujali poceni sobe. Mi smo se odpravili proti hostlu, ki
smo ga našli na internetu.
Šlo je za staro hišo, katere lastnik je bil ob našem prihodu zelo zmeden, saj svoje
internetne strani ne odpira ravno pogosto. Ni namreč opazil naše rezervacije. Kljub
temu je za nas v prostorni enonadstropni hiši brez hišne številke še našel prijetno
sobico z balkonom. Naslednjega dne nas je odpeljal na ogled mesta, polnega
antičnih in srednjeveških znamenitosti. Od cerkva je bojda najlepša sv. Jovan Kaneo,
ki so jo zgradili tik ob Ohridskem jezeru. V zadnjih letih se na Ohridu izvajajo
velikopotezna arheološka izkopavanja, kar lahko turisti na lastne oči v živo opazujejo.
Našega makedonskega vodiča sem previdno povprašal o odnosih med Albanci in
Makedonci v mestu. Ohrid se namreč nahaja blizu albanske meje, zato je albanska
manjšina v mestu in njegovi okolici zelo številna. Možakar nam je o Albancih govoril
vse prej kot lepe stvari, zato sem nadaljnja vprašanja raje zadržal zase. Tako smo si
albanski del mesta ogledali raje kar sami. V mestu oba naroda živita povsem ločeno;
ko stopiš v albansko četrt, stopiš v drug svet: mošeje namesto cerkva, tipične
albanske okrepčevalnice z bureki in baklavami itd.
Za ljubitelje narave je narodni park Galičica, do katerega je iz Ohrida slaba ura
vožnje z avtobusom, prava poslastica. Podnebje je precej drugačno od tistega v
Ohridu. Življenje namreč omogoča celi vrsti rastlinskih in živalskih vrst, ki jih na
Ohridu ne moremo srečati. Privoščili smo si vožnjo po reki Crni Drim, znani po svojih
podvodnih izvirih, ki se jih da s čolna tudi videti. Iz Galičice smo šli v prijetno vasico
Sveti Naum, ki leži tik ob albanski meji. Bolj kot znameniti srednjeveški samostan, v
katerem se je trlo turistov, so nas pritegnili pavi na njegovi strehi.
Zadnji dan v Ohridu smo dopoldne izkoristili za kratek izlet v bližnjo albansko vas
Struga. Vreme je bilo deževno in vetrovno, zaradi česar na Strugo nimamo
najprijetnejših spominov, a ker je v Makedoniji po pripovedih domačinov deževalo po
dveh mesecih, smo izsušeni pokrajini malo vode z neba iz srca privoščili. Obiskali
smo mošejo in se pogovarjali z imamom (muslimanskim duhovnikom), sam pa sem si
prvič v življenju privoščil britje pri brivcu.
Ob desetih zvečer smo med sprehodom po Ohridu slučajno opazili še začuda odprt
tiskarski muzej, ki je hkrati še delujoča ročna izdelovalnica papirja. Neprekinjeno
deluje že od 11. stoletja. Prijazni kustos nam je pokazal celotni postopek izdelave
papirja, pri čemer sem predmete, ki jih je uporabljal (npr. stiskalnica papirja, surovine,
iz katerih se izdeluje papir), lahko tudi potipal. Ob koncu obiska nam je podaril leseno
kocko, ki jo je (kdo ve zakaj) poimenoval kocka sreče.
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 9
Z odhodom v Bitolo se je naše potovanje prevesilo v drugo polovico. Vsa zadeva je
postala že skoraj preveč zanimiva, saj smo se v deževnem in za avgust nenavadno
hladnem dopoldnevu znašli brez strehe nad glavo. Na internetu namreč nismo našli
nobenega ponudnika privatnih sob, najcenejši hotel pa bi vsakega od nas stal 25
evrov na dan, na kar pa nismo hoteli pristati. Zato smo, računajoč na tradicionalno
balkansko improvizacijo in gostoljubje, prvega taksista, ki smo ga srečali, povprašali,
če ve za kakšno prosto sobo. Možakar nas je najprej hotel naseliti kar pri svoji teti,
potem pri svojem znancu, na koncu pa smo pristali v hotelu, kjer smo plačali 17 evrov
za nočitev na osebo. Takoj ko smo stopili v sobo, smo ugotovili, da smo v prostoru za
osebje. Ko smo čez nekaj dni odšli, nam receptor ni izstavil računa. Glede na vse to
smo sklepali, da je izkupiček od treh Slovencev na črno romal v žepe nekaterih
uslužbencev hotela.
Nekaj kilometrov od Bitole se nahajajo zelo dobro ohranjene ruševine rimskega
mesta Herakleje. Bitolčani se velike zgodovinske vrednosti teh ostankov še predobro
zavedajo – za fotografiranje ruševin računajo 8, za snemanje s kamero pa kar 16
evrov. Zato smo se odločili, da si ne bomo privoščili dokumentiranja zadev, ki se jih
da najti na internetu.
Največja pomanjkljivost mesta je nedvomno dejstvo, da starega dela mesta skorajda
ni. Mesto je bilo v obeh svetovnih vojnah dodobra uničeno, kar pa je ostalo, so
socialistične oblasti v svoji modernizacijski vnemi porušile in zgradile monotone
socialistične stavbe. Našo pozornost so pritegnili številni listi tobaka, ki so se sušili na
hišnih ograjah. Moram priznati, da so opojno dišali, tisočkrat bolj, kot smrdijo
prižgane cigarete.
Po osvežujočem kopanju v Prespanskem jezeru, ki leži na albansko-grško-
makedonski tromeji, smo šli v Prilep, kjer smo že imeli rezerviran za naše žepe kar
drag hotel, vendar smo tako kot v Bitoli poskusili srečo. Šli smo v turistično agencijo,
kjer so nam dali naslov nekega penziona, ki nas je stal le 10 evrov na nočitev. Poleg
velikega in dobro ohranjenega starega dela mesta nas je v Prilepu najbolj navdušil
muzej tobaka. V njem prikazujejo postopek izdelave cigaret, in sicer od začetka
(sajenje tobaka) do proizvodnih postopkov v tobačni tovarni. V muzeju hranijo tudi
veliko število pip, ki pa so bile v vitrinah, tako da sem se moral zadovoljiti z
zgodovinskimi anekdotami, povezanimi z njimi.
Tako, pa smo prišli do konca. Poln zanimivih vtisov in v upanju, da bom nekega
vročega poletja privandral še do vzhodnega dela Makedonije, se v hladnih
februarskih dneh spominjam pleskavic s kajmakom in kačkavaljem, makedonskega
piva, tavče gravče (neke vrste pasulj) in drugih balkanskih dobrot.
Na vrh
4. INTEGRACIJA: Zakaj so gluhoslepe osebe tako drugačne od samo gluhih ali samo slepih
oseb?
AVTORICa: Andreja volk
********************************************************
Ljudje z okvaro vida se pogosto zanašajo na svoj sluh. Preden prečkajo cesto,
prisluhnejo hrupu, ki ga ustvarja promet v okolici. Ljudje, ki so gluhi ali naglušni, se
zanašajo na svoj vid. Lahko berejo z ustnic ali pa uporabljajo znakovni jezik in tako
komunicirajo z ostalim svetom. In kaj od tega preostane gluhoslepim ljudem?
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 10
Gluhoslepi ljudje vsega tega pogosto ne morejo; že izzivi vsakdanjega življenja so
zanje ogromna prepreka, pogosto nepremostljiva.
Največje omejitve gluhoslepih oseb
Gluhoslepe osebe imajo posebne potrebe. Te so še posebno povezane s
komunikacijo, informiranjem in mobilnostjo. Brez podpore na teh področjih postane
gluhoslepa oseba popolnoma izolirana.
Gluhoslepota velja za eno izmed najbolj samotnih stanj na svetu. Razumevanje
okolice ne da bi jo videl in slišal – sliši se nepredstavljivo!!! Če se k temu doda še
splošno nerazumevanje takšne okvare - občutkom izolacije in nemoči se skoraj ni
mogoče izogniti.
Kaj dejansko je gluhoslepota?
Včasih gluhoslepoto imenujemo tudi dvojna senzorna okvara ali pa tudi
multisenzorna okvara in je več kot pa samo kombinacija okvare sluha in vida. Oseba
je gluhoslepa, kadar niti vid niti sluh ne moreta nadomestiti okvare drugega čutila oz.,
povedano drugače, ne morejo delovati niti kot gluha niti kot slepa oseba. (internet 1)
Najpogostejša definicija gluhoslepote, ki so jo sprejele vse glavne organizacije na tem
področju, je definicija Deafblind Services Liaison Group iz l.1988, ki se glasi:
»Osebe se smatrajo kot gluhoslepe, če imajo hudo obliko kombinirane okvare vida in sluha,
kar vodi do težav pri komunikaciji, dostopu do informacij in gibanju. V skupino bodo
vključene osebe, pri katerih je huda okvara vida in sluha prisotna od rojstva dalje ali od
zgodnjega otroštva, in tiste osebe, pri katerih se je dvojna senzorna okvara pojavila v
odraslosti.« (internet 2).
Gluhoslepota je specifična in enkratna dvojna senzorna okvara – gre za okvaro vida
in sluha v različnih možnih kombinacijah in intenzivnosti teh okvar:
- popolna gluhost in popolna slepota - praktična gluhoslepota (brez zaznave
svetlobe, izguba sluha več kot 80dB);
- gluhost in okvara vida (slabovidnost) (ostanki vida, popolna izguba sluha);
- slepota in okvara sluha (naglušnost) (ima ostanke sluha, ni uporabnega vida);
- okvara vida (slabovidnost) in okvara sluha (naglušnost), kjer je vid primarna
okvara;
- okvara vida (slabovidnost) in okvara sluha (naglušnost), kjer je sluh primarna
okvara (internet 1).
Posameznik se lahko rodi gluhoslep (prirojena gluhoslepota) ali pa gluhoslepota
nastopi kasneje v življenju (pridobljena gluhoslepota). Potrebe in problemi teh dveh
skupin se razlikujejo. Ljudje, ki so se rodili kot gluhoslepi, se ponavadi soočajo še z
drugimi težavami, npr. fizičnimi okvarami, učnimi težavami, vedenjskimi težavami,…
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 11
Za gluhoslepo osebo se smatra tudi tista oseba, pri kateri gre poleg obstoječe
gluhosti/naglušnosti tudi za diagnosticirano napredujočo okvaro vida ali pa oseba, pri
kateri se ob obstoječi slepoti/slabovidnosti diagnosticira tudi napredujoča okvara
sluha (internet 3).V pripadajoče klasifikacijske skupine spadajo tudi gluhoslepe osebe
z značilnimi sindromi za to stanje. Najbolj značilna sindroma sta CHARGE
sindrom/asociacija ter sindrom Usher (Sense, 2003a).
Težje motnje in omejitve, ki se pojavijo kot posledica gluhoslepote, se kažejo v
vsakdanjem življenju posameznika v skupnosti. Komunikacija in običajni dostop do
informacij, gibanje, učenje, šolanje, delovno usposabljanje, izraba prostega časa in
življenje v družbi - gluhoslepa oseba ima težave na vseh naštetih področjih. (internet
3).
Vzroki za gluhoslepoto
Obstaja veliko vzrokov za gluhoslepoto. Vzroki so razdeljeni glede na to, kdaj se je
gluhoslepota pojavila in kakšne kategorije je le-ta. Med najpogostejše pa sodijo
CHARGE asociacija, sindrom Usher, Downov sindrom, Lebarjeva amauroza in še
ostale genetske nepravilnosti, poškodbe, bolezni, porodne poškodbe (sodijo med
najpogostejše vzroke), citomegalovirus, fetalni alkoholni sindrom, vodenoglavost,
nedonošenost, AIDS, herpes, sifilis, toksoplazmoza, pomanjkanje kisika ob rojstvu,
vnetje možganovine, poškodbe glave, meningitis, kap, pa tudi droge, ki jih je
nosečnica uživala (internet 4).
Gluhoslepi in komunikacija
Komuniciranje je za gluhoslepe osebe najpomembnejše. Razvoj komunikacije s
katerokoli gluhoslepo osebo je kompleksen, pri čemer je najprej potrebno ugotoviti
vzrok gluhoslepote in starost ob pojavu le-te ter količino in tip preostalega vida in
sluha. Drugi dejavniki, ki bodo vplivali na izbrano metodo komuniciranja z gluhoslepo
osebo, so: vidni in slušni spomin, izkušnje z izobraževanjem, dodatne fizične in
mentalne okvare, okolje in potrebe posameznika (internet 1). Vključevanje ljudi v
njihovo okolje zahteva uporabo neke vrste jezika, bodisi z uporabo rok ali pa z
uporabo ust. Obstajajo številni komunikacijski sistemi, ki jih uporabljajo gluhoslepe
osebe. Ti sistemi vključujejo gesla z dotiki, gibe rok, znakovni jezik, črkovanje s prsti,
Braillovo pisavo, velik tisk, metodo Tadoma za branje govora, govor s pomočjo
branja z ustnic,… (internet 4). Najpomembneje je, da se izbere tisti način
komunikacije, se katerim bomo zagotovili, da gluhoslepa oseba dobi enako količino
informacij iz okolice, ki jo dobijo tudi ostale osebe s povsem zdravim vidom in
sluhom. Potrebno je poudariti, da lahko gluhoslepa oseba uporablja ali enega ali pa
več načinov komuniciranja. V zadnjem času vse več gluhoslepih ljudi pri
komuniciranju uporablja novejšo tehnologijo (računalnik, ojačevalec telefona,
tekstovni telefon, indukcijska zanka za uporabnike slušnih pripomočkov,…) (Sense,
2003b).
Gluhoslepi in gibanje
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 12
Gluhoslepe osebe imajo zaradi svoje kombinirane okvare vida in sluha velike težave
oz. precejšnje omejitve pri vsakodnevnem samostojnem, sigurnem in učinkovitem
gibanju. Gluhoslepota sama pri gibanju ne predstavlja fizične ovire; oviro predstavlja
pomanjkanje čutnih sposobnosti in pomanjkanje informacij. To pomeni, da imajo (v
fizičnem smislu) gluhoslepe osebe vso potrebno motoriko in sposobnosti za različne
oblike gibanja (npr. hoja, tek, poskakovanje, skakanje,…), oviro pa jim predstavlja to,
da sploh ne morejo dobiti ali pa ne morejo dobiti dovolj informacij o okolju, v katerem
se gibljejo, preko okvare vida in sluha. Gluhoslepa oseba potrebuje veliko več časa,
energije in koncentracije kot videča in slišeča oseba, da bi prišla do nameravanega
cilja. Le nekaj gluhoslepih oseb je sposobnih samostojnega gibanja, ki pa nikakor ni
niti sigurno niti učinkovito. Velika večina gluhoslepih oseb potrebuje podporo pri
gibanju, včasih celo v dobro poznanih prostorih, da bi se izognila dodatnim
frustracijam in potencialnim nevarnostim (Tarczay, 2003a).
Zakaj je pri gluhoslepih osebah tako zelo pomembna zgodnja intervencija?
S pomočjo senzornih izkušenj se ljudje zavedamo svojega okolja. Kadar oseba vidi
ali sliši, jo to spodbuja k interakciji z okoljem. Posamezniki s kombinirano okvaro vida
in sluha pa imajo omejen dostop do senzornih informacij, in zlahka jim uide tisto
»naključno« naučeno, do katerega imajo ostali avtomatično dostop preko vida, sluha
in komunikacije. Takšne osebe je potrebno naučiti veliko stvari, ki se jih videče in
slišeče osebe brez kakršnegakoli truda naučijo. Brez neposredne intervencije obstaja
velika verjetnost, da bo prišlo do težav pri razvoju sposobnosti gibanja, komunikacije,
pri razvoju konceptov in pri socializaciji. Formiranje teh sposobnosti zahteva čas in
ponavljanje. Bolj zgodaj ko se gluhoslepota pojavi, bolj kritična je zgodnja
intervencija. Intervencija pri gluhoslepih posameznikih je proces, ki ustvarja dostop
do vidnih in slušnih informacij. Le-ta jih poveže s svetom. Vloga intervenorja je
vzpostavitev tega procesa. Kadar govorimo o procesu intervencije, je potrebno
zaznati in razumeti vpliv kombinirane izgube vida in sluha na učenje in razvoj.
Proces intervencije, ki naj bi bil nepretrgan, naj bi potekal vse od rojstva pa do smrti
gluhoslepe osebe. V tem procesu so izrednega pomena zgodnja detekcija,
individualizirana zgodnja intervencija, individualizirano specialno izobraževanje,
individualno prilagojen proces socialne interakcije, uporaba principov specialnega
izobraževanja, da se pospeši vseživljenjsko učenje, nenehna sposobnost človeških
virov, ki so potrebni za realizacijo interakcij z okoljem, personalizirana splošna in
psihiatrična oskrba, ko in če je to potrebno, nenehna identifikacija posameznikovih
sposobnosti in potencialov ter priprava prilagojenih izzivov okolja, namenjenih
optimizaciji osebnega razvoja, nenehna razpoložljivost vseh vrst podpore, ki je
potrebna za polno življenje posameznika kot družbenega in kulturnega bitja, različna
tveganja za osebno izolacijo in načini za izogibanje temu ter nenehna razpoložljivost
visoko usposobljenega osebja, še posebno usposobljenih intervenorjev (internet 5).
Zaposlovanje gluhoslepih oseb
Zaposlitev igra pomembno vlogo v življenju katerekoli osebe v za delo sposobnem
obdobju življenja. Zakaj ne bi bilo tako tudi v življenju moderne gluhoslepe osebe?
Mnogi izmed njih imajo ustrezno izobrazbo oz. so na poti do le-te, zato morajo prav
gotovo biti upravičeni do te najbolj osnovne človekove pravice. A resnični svet ne
misli tako. Gluhoslepi ljudje so med najbolj diskriminiranimi na trgu dela. Pogosto
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 13
potrebujejo veliko podpore, da bi lahko prišli v stik z drugimi člani skupnosti; so
izjemno izolirani v njihovem životarjenju iz dneva v dan, kajti njihova invalidnost jim
onemogoča komunikacijo in dostop do skupnosti. Predstavljajo zelo majhno
skupnost, imajo velike in zelo specifične potrebe po podpori in so v svojem
vsakodnevnem življenju izjemno izolirani. Mnogim izmed njih zaposlitev predstavlja
priložnost, da izrazijo svoj potencial in uživajo polno in aktivno življenje.
Pojav gluhoslepote kasneje v življenju
Kasneje v življenju ima veliko ljudi težave z vidom ali sluhom. Nekaj jih hkrati izgubi
vid in sluh. Ti dve senzorni okvari skupaj sta velikanski izziv. Ker se življenjska doba
podaljšuje, je vse več tudi starejših ljudi, ki imajo težave te vrste. Med starejšimi
ljudmi je zelo pogosta izguba sluha – več kot polovica ljudi, starejših od šestdeset let
ima okvaro sluha. Izguba vida je manj pogosta, prizadane pa enega od dvanajstih
ljudi v tej starostni skupini.
V nadaljevanju prikazane skupine starejših gluhoslepih ljudi potrebujejo zelo različne
oblike pomoči:
- ljudje, pri katerih se je dvojna senzorna okvara pojavila s staranjem
(največja skupina);
- ljudje, ki so se tekom življenja prilagodili na slepoto ali slabovidnost,
sedaj pa izgubljajo še sluh;
- starejši gluhi ali naglušni ljudje, ki pri komunikaciji uporabljajo govor ali
znakovni jezik, in ki sedaj izgubljajo vid;
- starejši ljudje z dvojno senzorno okvaro že celo ali skoraj celo življenje
(Sense, 2003c).
Gluhoslepi in možnost vključevanja v družbeno življenje
Mnogo gluhoslepih oseb živi življenje, ki je veliko bolj omejeno kot bi moralo biti.
Neštete priložnosti, da bi se naučili kaj novega o svetu, ki jih obdaja, bežijo mimo
njih. Zamujajo priložnost za osebnostno rast in za vključevanje v življenje skupnosti,
za vključevanje v družbo. Že narava gluhoslepote je sama po sebi izolacijska,
gluhoslepe osebe pa postajajo še dodatno izolirane iz življenja družbe zato, ker je
večina tega, kar je »zdravim« osebam na dosegu roke, zanje nedosegljivo.
Za vključevanje gluhoslepih v družbo so potrebni: zgodnja detekcija in stimulacija (od
rojstva do 6.leta), izobraževalni programi za gluhoslepe otroke šolskega obdobja s
potrebnimi prilagoditvami, službe rehabilitacije, pristop k tehnologiji in prilagojeni
tehnologiji kot sredstvih informiranja in komuniciranja, strokovno usposabljanje,
strokovno izpopolnjevanje in pristop k zaposlovanju, svetovanje in podpora družin,
dobre prevajalske službe (tolmači) ter izobraževanje specializiranih strokovnjakov
(Dodir 2001a).
Kakšno je trenutno stanje v Sloveniji?
V svetu velja formula 5 -18 gluhoslepih oseb na 100000 prebivalcev, tako da smo pri
nas nekako na številki 200 oseb pri 2 milijonih prebivalcev. Če uporabimo podatke
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 14
Zveze slepih in slabovidnih Slovenije, kjer je iz anketiranja v l.2005 razvidnih nekako
150 gluhoslepih oseb, in Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, kjer imajo
registriranih nekako 30 gluhoslepih oseb, potem pridemo do zgoraj omenjenega
števila 200, ker vsi prav gotovo niso včlanjeni v nobeno izmed navedenih Zvez.
Deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah pravi, da imajo vsa živa bitja,
torej tudi gluhoslepe osebe, enako pravico do življenja in svobode ter enako možnost
do sodelovanja v družbi. Na nas, slišečih in videčih pa je, da jim to omogočimo, da se
ne zgodi to, kar omenja Sanja Tarczay, predsednica hrvaškega združenja
gluhoslepih oseb Dodir, tudi sama gluhoslepa, ki pravi:
»…slepota ločuje človeka od stvari,
gluhota ločuje človeka od ljudi,
gluhoslepota pa človeka ločuje od sveta…«
Literatura
1. The changing deafblind population. Factsheet fifteen. Sense
information services, 2003a.
2. How do people who are deafblind communicate? Factsheet ten. Sense
information services, 2003b.
3. What is deafblindness? Factsheet one. Sense information services,
2003c.
4. Tarczy, S. Sigurnim koracima do slobode kretanja. Vodič u svijet novih
mogućnosti podrške za sigurno i učinkovito kretanje gluhoslijepih
osoba. Zagreb: Dodir, 2003a.
5. Mi gluhoslijepe osobe imamo pravo na komunikaciju. Info letak. Dodir,
2001a.
Na internetu:
1. What is deafblindness« www.azdb.net (obiskana 23.1.2008),
2. Deafblind Scotland 14th Annual Forum – Improving lives.
www.deafblindscotland.org.uk (Obiskana 23.1.2008)
3. www.lighthousefortheblind-duluth.com (obiskana 20.4.2006)
4. Information on deafblindness. www.aidb.org (obiskana 23.1.2008)
5. www.deafblindinternational.org (obiskana 20.4.2006)
Na vrh
5. NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Prepoved diskriminacije in spolnega
nadlegovanja
Avtor in sodelavec: Brane But
********************************************************
V Uradnem listu RS št. 103/2007 z dne 13. 11. 2007 je bil objavljen Zakon o
spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A), ki prinaša v
primerjavi s prejšnjo ureditvijo mnogo novosti, med drugim tudi bolj obširno in
natančno opredeljuje prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov pri
zaposlovanju ali med trajanjem delovnega razmerja zaradi različnih okoliščin,
med drugimi tudi zaradi invalidnosti.
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 15
Zakon določa, da mora delodajalec iskalcu zaposlitve pri zaposlovanju ali delavcu v
času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi
zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo,
nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost,
vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v
sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom,
predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih
možnostih žensk in moških.
Enako obravnavo glede na osebne okoliščine iz prejšnjega odstavka mora
delodajalec zagotavljati iskalcu zaposlitve oziroma delavcu zlasti pri zaposlovanju,
napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih
prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih razmerah, delovnem
času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Prepovedani sta neposredna in posredna diskriminacija zaradi katere koli prej
navedene osebne okoliščine. Neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi
določene osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah
obravnavana manj ugodno kot druga oseba. Posredna diskriminacija zaradi osebne
okoliščine obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko
bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih
situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis,
merilo ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje
tega cilja ustrezna in potrebna. Neposredna ali posredna diskriminacija so tudi
navodila za diskriminiranje oseb na podlagi katere koli osebne okoliščine.
Manj ugodno obravnavanje delavcev, ki je povezano z nosečnostjo ali starševskim
dopustom, se šteje za diskriminacijo.
Različno obravnavanje, temelječe na kateri od navedenih osebnih okoliščin ne
pomeni diskriminacije, če zaradi narave dela oziroma okoliščin, v katerih se delo
opravlja, določena osebna okoliščina predstavlja bistven in odločilen pogoj za delo in
je takšna zahteva sorazmerna ter upravičena z zakonitim ciljem.
Če iskalec zaposlitve oziroma delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo
domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v
obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi
diskriminacije. Breme dokazovanja je torej na strani delodajalca in ne iskalca
zaposlitve oz. delavca.
V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec iskalcu zaposlitve oziroma
delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.
Diskriminirane osebe in osebe, ki pomagajo žrtvi diskriminacije, ne smejo biti
izpostavljene neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, ki ima za cilj uveljavitev
prepovedi diskriminacije.
Zakon tudi določa prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na
delovnem mestu. Prepovedano je spolno in drugo nadlegovanje. Spolno
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 16
nadlegovanje je kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali
fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti
dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega,
ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Nadlegovanje je vsako neželeno
vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti
dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali
žaljivo okolje.
Tako opredeljeno spolno in drugo nadlegovanje se šteje za diskriminacijo po
določbah tega zakona. Odklonitev takšnih ravnanj s strani prizadetega iskalca
zaposlitve oziroma delavca ne sme biti razlog za diskriminacijo pri zaposlovanju in
delu.
Prepovedano je tudi trpinčenje na delovnem mestu. Trpinčenje na delovnem mestu je
vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo
ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali
v zvezi z delom.
Na vrh
6. DOBRO JE VEDETI: Novi knjižni izdaji pravljic za slepe
Avtor: Bojan Grum
********************************************************
Pravljici Kužek Bahalo in Poletne norčije sta med prvimi slovenskimi tiskanimi
knjigami, ki naznanjajo resnično inkluzijo slepih otrok v svet videčih. Pravljici se
odlikujeta po tem, da ju lahko skupaj prebirajo tako videči kot slepi otroci. Napisani
sta v običajni pisavi in v pisavi za slepe. Spodbujata razvoj socialnih odnosov ter
omogočata razvoj človekoljubnih vrednot in vzajemnega spoštovanja pri otrocih.
Knjigi sta v prvi vrsti namenjeni vsem otrokom, da lahko ob prebiranju in spoznavanju
dogodivščin pravljičnih junakov spoznajo, da lahko enakovredno berejo tudi slepi
otroci.
Pravljica Poletne norčije je nastala kar nekaj let nazaj, ko sem svoje otroške, morske
dogodivščine pripovedoval starejšemu sinu. Predvsem je rad večer za večerom
poslušal dogodivščine o čolnu. Pravljica tako opisuje zgodbico o dedu in njegovih
vnukih, ki se odpravijo lovit ribe. Pri tem doživijo dogodivščino…
Podobno je nastala tudi pravljica Kužek Bahalo. Mlajši sin si je zelo želel imeti kužka.
Dal mu je tudi ime - Kužek Bahalo. Da pa bi mu ta želja na nek način vseeno bila
uslišana, sem mu pač pripovedoval kratke zgodbice o kužku, Kužku Bahalu. Pravljica
pripoveduje o kužku, ki mu je dolgčas. Nekega dne pa veter prinese k njemu na obisk
nagajivi listek…
Pravljici je izdalo Društvo za enake možnosti slepih, DEMS, katerega član sem tudi
avtor pravljic. V društvu DEMS smo že kar nekaj časa raziskovali, kaj je v Sloveniji
narejenega na področju prve otroške literature. Mislim na prvo literaturo za slepe in
slabovidne otroke. Ugotovili smo, da pri nas praktično ni t.i. »prve literature«, ki bi bila
istočasno in enakovredno berljiva za videče in slepe otroke. Zdelo se nam je prav, da
tudi mi po naših močeh pripomoremo in poskušamo približati svet pravljic slepim in
slabovidnim in sicer ne tako, da jim pravljice samo prebiramo ali zvočno
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 17
prezentiramo, ampak da jim omogočimo, da pravljice berejo in doživljajo slepi otroci
sami.
Pravljici izpolnjujeta zadane cilje in sicer:
- Pravljici sta istočasno berljivi za videče in slepe otroke, tako, da lahko npr.
videči in slepi bratec ali sestrica skupaj prebirata besedilo, ali da lahko slepi
odrasel človek enakovredno prebira pravljici otrokom ali obratno itd…
- ilustracije so take, da omogočajo tistim, ki so močno slabovidni, da zaznajo
barvne odtenke ali konture, obrise…
in tretjič
- pravljici sta, na nek način, tudi didaktični pripomoček tako za slepe kot videče.
Pravljici sta izšli konec lanskega leta 2007. To je bilo delno povezano tudi z
zagonskimi materialnimi sredstvi, saj smo sledili namenu, da bi pravljici bili naše
novoletno poslovno darilo našim partnerjem, potencialnim donatorjem. Prvič sta bili
predstavljeni na novoletnem večeru Lions Kluba Emona Ljubljana konec meseca
novembra na Cekinovem Gradu v Ljubljani. Uradna predstavitev je bila letos januarja
na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu.
Zahtevna je bila tudi tehnična izvedba projekta. Velik problem je bil, kako natisniti
barvno ilustrirano pravljico s pisavo za videče in s pisavo za slepe. Po nekaj takih
poskusih, razgovorih, srečanjih, predvsem z institucijami, ki se pri nas profesionalno
ukvarjajo s problematiko slepih in slabovidnih, smo se obrnili na tiskarno Januš, s
katero smo uspešno sodelovali tudi že pri prvi publikaciji društva Zagotavljanje
enakih možnosti slepih in slabovidnih otrok v Sloveniji, ki je izšla pred dvema letoma.
Prav anekdotičen je bil naš prvi pogovor na to temo, ko sem jim povedal, kaj želim,
kakšno pravljico hočem, kakšna naj bi bila končna podoba izdelka in ko sem ga
vprašal, kako bomo to naredili. Odgovorili so mi zelo jasno: »Pojma nimamo. Ampak
izziv je velik in bomo to naredili.«
Najbolj zanimivo je bilo, ko je oblikovalec tekst obdelal v brajevi pisavi. Torej, tekst je
iz normalne pisave pretvoril v pisavo za slepe, v pikice, tako kot npr. pretvoriš tekst v
cirilico ali kitajščino. Zelo hitro smo ugotovili, da ne znamo brati brajeve pisave in da
sami ne moremo opraviti korektur. Za pomoč smo prosili prijateljico Metko Pavšič, ki
nam je prostovoljno pretipkala besedilo z brajevim strojem v pisavo za slepe. Ko
sem se lotil prebirati besedilo v brajevi pisavi, pikico za pikico, sem v nekaj dneh
ugotovili, da je pisava za slepe v bistvu zelo preprosta. Praktično vsi, ki smo delali
korekture, smo po nekaj dneh že lahko brali posamezne besede, ne da bi gledali
Metkin »plonk ceglc«. Seveda vizualno, ne tipno. To je bilo res lepo spoznanje.
Prav zato smo v obeh knjižicah na koncu dodali slovensko brajevo abecedo. Tako se
lahko vsak videči s pomočjo te abecede tudi sam preizkusi v branju pisave za slepe.
S tem je bil dosežen tretji zastavljeni cilj, da postane knjigica tudi didaktični
pripomoček tako za slepe kot videče otroke. Bil sem zelo vesel, ko sem videl videče
otroke, ki so dobili to knjigico, kako so med seboj tekmovali, kdo bo prvi s pomočjo
priložene abecede črkoval besedo v brajevi pisave. To mi je dalo neko zagotovilo, da
smo ta cilj vsaj približno dosegli. Enako velja tudi za slepe odrasle, ki sedaj lahko
enakovredno prebirajo pravljici videčim otrokom.
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 18
Omenil bi še ilustracije. Ilustracije v knjigi Poletne norčije je narisala Luna Grum
Verdinek. Luna je stara osem let. Ima izreden smisel za risanje. Dal sem ji besedilo
in jo prosil za 10 ilustracij. Moj prvotni namen je bil, da na ta način dobim idejo za
ilustracije neposredno od otroka. Zanimalo me je, kako otrok vidi in si predstavlja to
pravljico. Moj namen je torej bil, da na podlagi teh idej potem oblikujem »prave
ilustracije«. Ko mi je Luna prinesla svoj izdelek, me je resnično zelo prijetno
presenetila. V pravljici so Lunine avtentične risbe in mislim, da jim ni kaj dodati. Vsi
vemo, kako pomembna so v umetnosti razmerja med posameznimi detajli, da je slika
dopadljiva. Nekateri umetniki se jih naučijo, nekaterim je to dano. Lunine slike so
dovršene, dopadljive, barvno izrazite in pripovedne. Dosežen je t.i. »power full«
barvni efekt, ki omogoča tudi ljudem s slabim vidom, da zaznajo barvno raznolikost,
polnost in poletno vzdušje risb.
Za razliko od Poletnih norčij so ilustracije v Kužku Bahalu poenostavljene, z malo
elementi, kontrastne, črn kuža - bela podlaga, figure so močno obrobljene, vse z
namenom, da tudi slabovidni otrok lahko zazna konturo kužka, obris, kontrast.
Pravljica Poletne norčije je namenjena predšolskim otrokom in otrokom v prvi triadi
osnovne šole. Zgodba je daljša, stavki bolj zahtevni, ilustracije pripovedne in z več
elementi, barve so močnejše. Pravljica Kužek Bahalo je namenjena najmlajšim.
Besedilo je preprosto, stavki kratki, ilustracije poenostavljene, ostre, razumljive.
Primerna je za učenje brajeve pisave.
Dodal pa bi še en element, ki je morda pri vsem tem najbolj pomemben. To je
osveščanje. Osveščanje je pomembno za vse nas, da spoznamo in sprejmemo
dejstvo, da so med nami tudi drugačni, otroci s posebnimi potrebami. Biti osveščen
enostavno pomeni, da te otroke enakovredno sprejmeš medse kot sebi enake.
Pravljici sta tako dobrodošli v družinah s slepim otrokom, v oddelkih predšolske
vzgoje, šolah in knjižnicah, saj že samo s svojo prisotnostjo na knjižnih policah
prispevata k večjemu osveščanju drugačnosti.
Kužek Bahalo (avtor in ilustrator: Bojan Grum), Ljubljana, DEMS, 2007
Poletne norčije (avtor: Bojan Grum, Ilustratorka: Luna Grum Verdinek), DEMS, 2007
Pravljici lahko naročite (cena posamezne knjižice je 35 EVR) na Društvu DEMS, Po
telefonu/faksu (01) 2411175 ali preko e-pošte dems@volja.net
Na vrh
7. TESTIRALI SMO: Ognjena lisica, tretjič
Avtor in sodelavec: Davor Krajec
********************************************************
Internet postaja v svoji preobleki Web 2.0 globalno socialno omrežje. Prodrl je
domala na vsa področja, ki zanimajo globalno javnost. Klasična raba, zgolj kot vir
informacij, se počasi in učinkovito transformira v »biotop« vseh nas. Del tega smo
vsekakor tudi slabovidni in slepi. Bistvena za nas je uporabniška izkušnja, ki nam
lahko odpre ali pa tudi zapre mnoga vrata »virtualnih« svetov.
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 19
Ključ do boljše uporabniške izkušnje nam bo v svoji tretji preobleki ponujala »ognjena
lisica«, bolj poznana po imenu Firefox. Kljub statističnim podatkom, ki kažejo, da ima
Internet Explorer s 66 % uporabnikov med internetnimi brskalniki še vedno primat na
svoji strani (globalno gledano), se na veselje vseh nas na sončni strani Alp stvari
odvijajo bistveno bolj pospešeno. Slovenski uporabniki interneta prispevamo k temu,
da se delež IE med uporabniki vztrajno zmanjšuje. Firefox v Sloveniji uporablja kar
44,6 % vseh uporabnikov. To nas uvršča na drugo mesto po rabi Firefoxa v Evropi.
Pred nami so trenutno zgolj Finci s 45,4 %. Prepričan sem, da se bo povprečen
odstotek rabe Firefoxa s sedanjih 28 % precej dvignil s splavitvijo Firefoxa 3, ki se
predvideva najkasneje v začetku maja. Trenutno se nahaja v preizkusni različici beta
3. Po napovedih razvijalcev je to bolj ali manj končna verzija. V fazi dodelave so
samo še grafični elementi ter nekatere stilske predloge uporabniškega vmesnika.
Morda se sprašujete, zakaj ravno prispevek o internetnem brskalniku, ki ga še ni?
Odgovor je povsem enostaven. Firefox 3 bo brskalnik, ki bo od vseh najbolj razumel
naše specifične potrebe pri uporabi spleta. Lahko se spomnite, da sem že večkrat
omenil internetne strani, ki za nas niso dostopne, ker se »veleumni« razvijalci
izogibajo dejstvu, da obstajamo tudi mi. Tokrat bomo dobili orodje, s katerim bomo
marsikateri rezultat te ignorance enostavno zaobšli z novimi možnostmi, ki nam jih bo
ponujal Firefox 3. Sliši se obetavno. Tudi v realnosti je tako.
Poglejmo si možnosti, ki bodo oplemenitile našo dosedanjo uporabniško izkušnjo.
Vsi, ki želite nemudoma preizkusiti smele napovedi, si lahko Firefox beta 3 prenesete
v svoje računalnike iz povezave: http://www.mozilla.com/en-US/firefox/all-beta.html.
Začel bom s klasičnimi kombinacijami tipkovničnih bližnjic. Izpis seznama pa boste v
tem prispevku zaman iskali. Do podrobnosti ga lahko preučite na
http://support.mozilla.com/kb/Shortcuts.
Želja vsakega slabovidnega/slepega uporabnika je imeti spletno vsebino pod
kontrolo. Posebej uporabniki zaslonskega bralnika Jaws so bili nemalokrat povsem
frustrirani z dostopom do vsebine na določenih spletnih straneh. Predstavljajte si, da
naenkrat vsaka spletna stran postane dostopna v obliki, ki vam je poznana iz
urejevalnikov besedil. Vsak element je dostopen s hitro in učinkovito uporabo
smernih tipk. Vklop opisane funkcije izvedemo prek menija Tools, v katerem
izberemo kategorijo Options. Odpre se nam pogovorno okno, v katerem izberemo
Advanced. Pod zavihkom General obkljukamo možnost Always use cursor keys to
navigate within page. Ostane vam le še potrditev z Ok. Daljšo pot sem podal zgolj
zato, da boste vedeli, kje se skrivajo »zlate drobtinice« nove ognjene lisice. Krajša
pot za vklop navigacije s smernimi tipkami je tipka F7. Pozdravilo vas bo zaslonsko
sporočilo z možnostjo vklopa ali izklopa navigacije s smernimi tipkami. Posebej dobro
se nova možnost izkaže pri označevanju vsebine na posamezni spletni strani. V
nekaj sekundah že lahko beremo ali obdelujemo označeno vsebino v enem od naših
priljubljenih urejevalnikov besedil. Naj za konec dodam, da ognjena lisica
»prijateljuje« zgolj z novejšimi različicami Jawsa (7.1 in 8) z nekaterimi težavami. Te
težave se kažejo predvsem ob nekonsistentnem informiranju o spremembi
tekstovnega formata. Pojavlja se tudi podvajanje teksta pri branju spletne vsebine.
Uporabniki ZoomTexta bodo, seveda le, če si lastijo različico 9.1, opremljeni z
ognjeno lisico 3, brez težav brskali po spletu. Starejše različice imajo težave z
delovanjem Doc in AppReaderja, predvsem pri stolpičasti postavitvi teksta.
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 20
Naslednja dobrota, ki jo skriva Firefox 3, je možnost iskanja v okviru spletne strani.
Že ob prvem pritisku na določeno črko Firefox začne z iskanjem. Lahko pa se
omejimo zgolj na iskanje povezav. Pred iskanjem povezav pritisnemo ' ter vnesemo
tekst. Posebej za slabovidne uporabnike bo dobrodošla označitev teksta, ki ustreza
iskalnemu nizu. Firefox ga označi z zeleno barvo, kar signalizira, da je bil iskalni niz
najden. Funkcijo direktnega iskanja vključimo na podoben način kot navigacijo prek
smernih tipk. Sledite opisu zgoraj. Na koncu obkljukajte možnost Search for a text
when I start typing. Za učinkovito rabo iskanja bodo v veliko pomoč bližnjice, ki
omogočajo nadzor nad vpisanim iskalnim nizom. S tipko F3 bo Firefox iskal
naslednjo pojavitev iskalnega niza, s kombinacijo Shift + F3 pa predhodni najdeni
iskalni niz. Izpolnjevanje obrazcev bo tako za uporabnike Jawsa postalo manj
kompleksno opravilo, saj bodo imeli dve močni orodji, s katerima bo mogoče
enostavno prehajati iz enega vnosnega polja v drugo brez bojazni o nepoznavanju
trenutne lokacije. V primeru, da se to zgodi, vpišemo ime predhodnega vnosnega
polja.
Spletni standardi vse bolj pridobivajo na veljavi. Ne glede na to pa se lahko zgodi, da
uporabniki z okvaro vida naletimo na plaz »instant« spletnih strani, ki se dnevno vse
bolj pospešeno zlivajo v globalno spletno morje. »Preživetje« v takih okoliščinah ni
prav enostavno. Firefox 3 je na naši strani. Slabovidni uporabniki lahko s pomočjo
dodelanih možnosti "prikaz vsebine" v veliki meri prikrojimo svojim potrebam.
Prilagodimo si lahko privzeto pisavo za vse spletne strani ter določimo velikost
pisave, ki jo tudi stilska predloga s strani oblikovalcev ne bo mogla povoziti. Svet
moči se nahaja, kot že lahko sklepate, pod Tools, kategorija Options ter izbor
Content – vsebina, bistvo spleta. Eno od vodil v spletnih standardih je tudi ustrezno
razmerje med kontrastom ozadja in pisavo. Če naletite na stran, na kateri praktično
ne vidite teksta, se poslužite spremembe barve ozadja in pisave v kategoriji Content.
Obvezno tudi odkljukajte možnost, ki spletni strani omogoča, da uporabi svoje lastne
definicije za prikaz barv. Pri preizkusu sem naletel na manjšo težavo, saj Firefox v
kombinaciji z ZoomTextom 8.13 ter vključenim FontSmoothing za vse barve pisav
preprosto ni pokazal tipa pisave, ki sem ga definiral kot privzetega. V kombinaciji z
ZoomTextom 9.1 teh težav ni bilo. Predvidevam, da so to zgolj težave različice beta,
ki bodo v končni različici odpravljene.
JavaScript je bil z vidika zagotavljanja univerzalne spletne dostopnosti lep čas
predstavljen kot nedostopen ter nesmiseln za uporabo. Firefox 3 omogoča tudi
prevzem kontrole nad obnašanjem tega skriptnega jezika. Mogoče ga je povsem
izključiti ali selektivno izbrati dogodke, ki jih JavaScript lahko izvaja.
Firefox 3 bo zagotovo svetla zvezda med spletnimi brskalniki. Kar me najbolj veseli,
je dejstvo, da problem univerzalne dostopnosti počasi spada pod nadzor samih
uporabnikov, če že določen odstotek spletnih razvijalcev ignorira prednosti, ki jih
univerzalno dostopna spletna vsebina omogoča. Firefox ponuja tudi izjemno veliko
izbiro dodatkov. S temi dodatki si lahko svojo "ognjeno lisico" preoblečete v pravi
večopravilni program. Vsi željni raziskovanja se lahko podate v svet razširitev na
https://addons.mozilla.org/en-US/firefox/browse/type:1
Viri:
1. http://www.xitimonitor.com
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 21
2. http://www.mozilla.com
Na vrh
8. NAMIGI IN NASVETI: Odstranimo odvečne orodne vrstice v Internet Explorerju,
Hiter vnos datuma in ure
Avtor in sodelavec: Brane But
********************************************************
33. Odstranimo odvečne orodne vrstice v Internet Explorerju
Internet Explorer (mimogrede: napoveduje se že izdaja verzije IE 8) je eden najpogosteje
uporabljenih brskalnikov po svetovnem spletu za večino uporabnikov. Za marsikoga pa je
nerodno in odveč, da se v ta program naseljujejo številne orodne vrstice, npr. Yahoo Toolbar,
Google Toolbar, Adobe Toolbar ipd. in to bolj ali manj avtomatsko, mimo naše volje. Takšne
odvečne orodne vrstice nas pogosto zelo motijo in bi se jih radi znebili.
Postopek, kako se znebimo odvečnih orodnih vrstic v Internet Explorerju, je zelo enostaven in
hiter:
 v menijski vrstici Internet Explorerja kliknemo v meni Pogled (View)¸in v padajočem
meniju, ki se odpre, nastavimo kazalec miške na Orodne vrstice (Toolbars) in že se izpiše
seznam vseh orodnih vrstic, ki so se tako ali drugače naložile v naš Internet Explorer;
 enostavno odstranimo kljukice pri vseh tistih orodnih vrsticah, ki jih ne maramo oz. jih ne
želimo imeti prikazane.
Tako smo v Internet Explorerju odstranili odvečne orodne vrstice, ki so se same naložile ali
pa so se naložile zaradi naše premajhne pazljivosti pri brskanju po svetovnem spletu.. S tem si
tudi povečamo prostor na zaslonu za pregledovanje spletnih strani, kar je še posebej za
slabovidne zelo pomembno.
34. Hiter vnos datuma in ure
Večkrat se zgodi, da moramo pri našem delu v urejevalniku besedila ali pa v preglednici na
hitro vpisati trenutni datum ali pa tudi uro oz. čas. Najprej se moramo spomniti ali pa nekam
pogledati, katerega datuma smo danes oz. koliko je ura v tem trenutku, nato pa ročno
vpisovati.
Vpisovanje trenutnega datuma in ure si lahko poenostavimo s klikanjem po meniju:
v wordu:
 kliknemo na mesto, kamor želimo vstaviti trenutni datum in/ali čas;
 v meniju Vstavljanje (Insert) kliknemo Datum in čas (Date and Time);
 če želimo vstaviti datum in/ali čas v drugi jezikovni obliki, kliknemo jezik v polju Jezik,
ki vključuje seznam jezikov, ki so na voljo; glede na izbrani jezik so lahko na voljo še
dodatne možnosti oz. oblike zapisa datuma in/ali časa;
 izberemo oz. določimo tudi lahko, ali naj se datum/čas samodejno posodobita ob
prihodnjem odpiranju dokumenta ali pa naj ostaneta takšna, kot sta bila pri prvem
vstavljanju (če želimo vstaviti datum in/ali čas kot polje, ki se samodejno posodablja ob
odpiranju ali tiskanju dokumenta, potrdimo polje Samodejno posodobi, če pa želimo
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 22
ohraniti izvirni datum in/ali čas kot statično besedilo, počistimo polje Samodejno
posodobi);
 v polju Oblike na voljo izberemo izmed ponujenih možnosti oblike zapisa datuma in/ali
časa in kliknemo izbor.
v excelu:
 Izberemo celico, kamor želimo vstaviti trenutni datum in/ali čas;
 v meniju Vstavljanje (Insert) kliknemo Funkcija (Function);
 v polju Izberite zvrst izberemo Datum in čas;
 v polju Izberite funkcijo izbiramo med mnogimi ponujenimi možnostmi in kliknemo
izbor.
Vnos trenutnega datuma in časa pa lahko zelo poenostavimo s pomočjo kombinacije tipk in
sicer:
v wordu:
 za vnos datuma: Alt+Shift+D
 za vnos časa. Alt+Shift+T
v excelu:
 za vnos datuma: Ctrl+Shift+;
 za vnos časa. Ctrl+Shift+:
Oba podatka lahko vstavimo tudi v isto celico preglednice (najprej vstavimo datum, nato
pritisnemo preslednico in vstavimo čas).
Na vrh
9. OGLASNA DESKA: Tehnologije - WAI-ARIA – paradigma dostopnosti v Web
2.0
Avtor: Davor krajec
********************************************************
Od objave prispevka na temo nova doba interneta mineva dobro leto. Prav
fascinantna je ugotovitev, ki svetovni splet spreminja v naš drugi življenjski prostor.
Še več, drugi svet – SecondLife – trenutno združuje že več kot 5 milijonov aktivnih
uporabnikov. Ne gre zgolj za običajne uporabnike, del »drugega življenja« je vse več
podjetji, organizacij in različnih interesnih združenj. Slovenija premore specializirano
podjetje, ki vam omogoča »mehak pristanek« v SecondLife. Imenuje se Artesia,
d.o.o. Eden zadnjih dogodkov na slovenskem otoku Corporate Island v Second Life
je bilo predvajanje filma Petelinji zajtrk, okronano s podelitvijo nagrade zlata rola
avtorjem filma. SecondLife pa seveda ni edini primerek drugega življenja.
Raziskovanje lahko začnete v svetovih, kot so:
- There, na naslovu http://www.there.com/
- Moove, na naslovu http://www.moove.com/
- Active Worlds, na naslovu http://www.activeworlds.com/
- Kaneva, na naslovu http://www.kaneva.com/
- Second Life, na naslovu http://secondlife.com/
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 23
Z gornjim seznamom vam želim predvsem pokazati, da svetovni splet postaja
interaktiven, dinamičen in daleč od običajnega statičnega modela vsebine.
Predstavljeni svetovi so vrh ledene gore, ki jo predstavlja transformacija v Web 2.0.
Svet, kamor sem pred letom umestil »čistilca« AJAX, tudi ni miroval. Dobil je nove
konkurente ali bolje rečeno »vojščake« na fronti dinamičnih spletnih vsebin. Microsoft
je predstavil SilverLight za .NET razvojno okolje. Na drugi strani Adobe AIR, ob
katerem domala zastane dih marsikateremu spletnemu navdušencu. Brez dvoma
AJAX prodira v vse pore bogatih dinamičnih spletnih vsebin.
Sliši se izjemno, celo trendovsko. Kaj pa se dogaja z upoštevanjem nas uporabnikov
z okvaro vida? Naj vas takoj razveselim, da razvijalci ne sedijo križem rok. Zavedanje
je prisotno. Za vsem virtualnim stoji tudi nota dobičkonosnosti. Ni si mogoče zamisliti
izpustitve petine trga zgolj zaradi ignorance. WAI-ARIA nam bo omogočila skoraj
povsem enakovredno uporabniško izkušnjo, kot so ji priča videči uporabniki.
Ponudnikom podporne tehnologije bo treba predočiti, da svet spletnih brskalnikov ne
stoji zgolj na Microsoftovem Internet Explorerju. Že več let je znano dejstvo, ki priča o
nedoslednosti implementacije verificiranih spletnih standardov v IE. Napovedi za IE 8
so bolj obetavne. Uspešno je prestal testiranje Acid2, ki je de facto standard za
verifikacijo pravilne implementacije spletnih standardov. Osebno le upam, da bo
enkrat za vselej konec z razvojem trikov za pravilen prikaz spletnih strani znotraj IE.
WAI-ARIA (Web Accessibility Initiative – Accessible Rich Internet Applications)
so dinamične spletne vsebine, ki prinašajo povsem novo uporabniško izkušnjo.
Osebam z okvaro vida lahko ostanejo nedostopne brez zagotovitve ustreznih
prilagoditev. Področja dostopnosti dinamičnih spletnih vsebin se WAI-ARIA loteva s
svojimi inovativnimi tehnikami. Lahko omenim, da so v celoti vključene v spletnem
brskalniku Firefox 3, katerega beta različica je predstavljena v tokratni izdaji Rikossa.
Problem dostopnosti dinamičnih spletnih vsebin leži v ozkosti označevalnega jezika
(X)HTML. Po zaslugi učinkovitega posredovanja osebja iz IBM-a je združenje W3C
po precej hitrem postopku pripravilo osnutek dokumenta ARIA. Le leto zatem je bil v
XHTML 1.1 vključen »role« attribut, ki predstavlja pomemben semantični element.
Današnja običajna struktura spletne strani je razdeljena na posamezne odseke, kot
so navigacijski mehanizem, glavna vsebina in stranska vsebina. V dinamičnih
spletnih vsebinah je vsak element lahko gumb ali katerikoli drug element spletnega
vmesnika. To pa predstavlja oviro za zaslonski bralnik, saj ne prepozna funkcije
posameznega elementa. S tem uporabnik nima predstave o funkcionalnosti
elementov, kar ga zmede do te mere, da dinamičnega spletnega mesta ne obiskuje
več. Svetlo semantično luč prinese že omenjeni role atribut, ki služi ravno definiranju
funkcije posameznih elementov dinamične spletne vsebine. Role atribut je v okviru
WAI-ARIA nadalje razširjen z »widget« role atributom in strukturnimi role atributi, ki
uporabniku zaslonskega bralnika pomagajo razumeti povezavo med elementi
dinamične spletne strani. Identificirajo, v kakšnem stanju se element nahaja, ali je
aktiven ter kakšne lastnosti ima. Konkretno imamo npr. za »widget« role na voljo
naslednje atribute: progressbar, button, tree, slider, textfield, checkbox, alert in
dialog. Spraševali se boste, kaj widget sploh je. To je skupek kode, katerega
izvajanje v okviru HTML osnovane spletne strani kreira različne interaktivne
elemente. V to kategorijo spadajo različne razširitve za Firefox. Na drugi strani
imamo strukturne role atribute: main, secondary, group, section, liveregion (v kateri je
vsebina osnovana z AJAX-om), tab, navigation, menubar, toolbar, breadcrumbs,
search or banner. Stanja, v katerih se posamezen element lahko nahaja, so:
checked, disabled, expanded, haspopup, invalid, randomly, describedby in
labeledby. Specificirati je mogoče tudi nivo (level) v drevesni strukturi. Pri tako
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 24
imenovanih drsnikih vsebine imamo na razpolago atribute valuenow, valuemin ter
valuemax. Podporna tehnologija je do sedaj določala aktivno stanje zgolj za
povezave in elemente obrazcev. WAI-ARIA ta nabor razširja z atributom tabindex,
kar omogoči, da element dobi fokus bodisi prek skripta ali sistema navigacije.
Kako konkretno uporabiti predstavljene atribute, bom zgolj za boljšo predstavo
prikazal s praktičnim primerom. Opisane atribute podpirajo do sedaj trije zaslonski
bralniki: Windows Eyes 5.5 in novejši, Jaws 7.1 in novejši ter ZoomText 9.1. XHTML
2, ki še ni uradno potrjen, že privzeto vsebuje role atribute. Za XHTML 1.1 uporabimo
naslednjo kodo:
<?xml version="1.0" encoding="utf-8"?>
<!DOCTYPE html PUBLIC "-//ALA//DTD XHTML 1.1 for »
Accessible Adaptable Applications with Role Attribute 1.0//EN" »
"http://learningtheworld.eu/dtd/xhtml-role-state.dtd">
<html xmlns="http://www.w3.org/1999/xhtml" xml:lang="en">
Za vse, ki vam raziskovalna žilica ne da miru, prilagam še primer gonilnika DTD, ki
ga boste potrebovali. Primer si prenesite iz http://learningtheworld.eu/dtd/xhtml-role-
state.dtd. Dodamo le še povezavo do WAI-ARIA:
<link rel="meta" href="http://www.w3.org/2005/01/wai-rdf/ »
GUIRoleTaxonomy#" type="application/rdf+xml" »
title="WAI-ARIA Role Taxonomy" />
Predstavljen pristop je videti skrajno kompleksen, večina se vas sploh ne bo
poglabljala v podrobnosti, vendar z vidika inovativnosti ter zavedanja, kaj nas čaka v
prihodnosti, sem se odločil, da kljub vsemu podam pogled v svet dostopnosti
dinamičnih spletnih vsebin. Navsezadnje je to prihodnost, ki se ji ne bo mogoče
izogniti. Treba bo vložiti tudi nekaj časa in volje v seznanitev s povsem novimi
pristopi, ki jih do sedaj nismo bili vajeni srečevati. Skozi praktično uporabo dinamičnih
spletnih vsebin bodo opisani atributi pridobili na pomenu in uporabnosti. Odprtokodni
spletni brskalnik Firefox 3 vse opisano že vključuje, kar ga uvršča na sam vrh
dostopnosti dinamične spletne vsebine. Očitno ni vse v denarju. Potrebnega je precej
entuziazma ter trdne volje. Idealen dokaz tega je tudi razširitev Fire Vox. Fire Vox je
odprtokodni zaslonski bralnik, ki s pridom izkorišča WAI-ARIA pristope. Po preizkusu
sem bil neverjetno presenečen nad dejstvom, da nadzor nad spletno vsebino sploh ni
več daleč od idealnega. Fire Vox domuje na naslovu http://firevox.clcworld.net/. Naj
zveni malo pristransko, ampak po letih zaprisežene rabe Internet Explorerja se
osebno selim v prijaznejši objem »ognjene lisice«. Lahko mi sledite, dostopnost vas
vsekakor ne bo pustila hladne.
Na vrh
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 25
10. NOVIČKE: PENSCOPE tudi za slabovidne, Izberite kvaliteten LCD zaslon,
Paket SMART20 - klici in SMS-i po 0 evrov, Talks 3.5.1 tudi za Nokio N95
Avtor: Robert Hrovat Merič
********************************************************
PENSCOPE - Pripomoček primeren tudi za slabovidne
PENSCOPE je elektronski CMOS mikroskop, ki omogoča 50x in 200x povečavo.
Uporablja se v različne namene v raznih vejah industrije. Kar pa je zanimivo pa je, da
je s tem mikroskopom možno brati besedila (časopise, knjige, zelo majhne črke in
podobno). PENSCOPE je opremljen z led osvetlitvijo,
tako da imate bralno površino vedno osvetljeno in pri
tem ne prihaja do temnih površin, kot se to dogaja pri
navadnih lečah. PENSCOPE ime USB priključek, kar
pomeni, da ga lahko uporabljate na vsakem osebnem
računalniku, ki ima USB priklop in poganja operacijski
sistem Windows 98/200/XP ali Visto. Ne potrebujete
nobenega napajalnega kabla, saj se napaja kar preko
računalnika.
PENSCOPE je zelo majhen in prenosljiv. Če imate
prenosni računalnik ga lahko uporabljate praktično
kjerkoli. Poleg mikroskopa dobite še stojalo, na
katerega ga lahko nataknete in po tem z njim drsite po knjigi in berete. Mikroskop
lahko uporabljate tudi za kaj drugega in ne samo za branje, saj vam omogoča barven
pogled na kateri koli majhen predmet.
Edina slabost naprave PENSCOPE je, da morate sami nastaviti ostrino za predmet,
ki ga gledate. PENSCOPE ima samo določeno povečavo, torej pri branju ne morete
nastavljati povečave, ampak je povečava vedno enaka, seveda pa je odvisna
predvsem od velikosti besedila, ki ga berete.
Na koncu pa še najpomembnejše. Cena PENSCOPE znaša v redni prodaji 117 EUR,
vendar je prodajalec pripravljen dati popust za slepe in slabovidne uporabnike, tako
da znaša cena s popustom 60 EUR. Za vse dodatne informacije me pokličite na 051
303 336 da vam posredujem potrebne podatke, lahko pa se dogovorimo za
predstavitev PENSCOPE na ljubljanskem društvu.
Vir: Robert Merič
Kvaliteten LCD zaslon
Samsung SyncMaster 2032BW je 20-palčni LCD zaslon širokega formata za domače
in poslovne uporabnike. Odlikujejo ga nizek odzivni čas (2 milisekundi) ter visoka
svetilnost in kontrast. Ločljivost 1680 x 1050 zagotavlja dovolj veliko delovno
površino za večino vsakdanjih opravil, vidni kot 170 stopinj pa pomeni, da boste na
njem lahko udobno gledali tudi filme ali televizijo. Za povezavo z računalnikom lahko
izbirate med analognim (VGA) ali digitalnim (DVI) priklopom.
Za dobrih 200 evrov torej lahko dobite kakovosten LCD zaslon priznanega
proizvajalca, ki se bo s svojo elegantno obliko vklopil v vsako okolje.
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 26
Vam 20-palčna diagonala ne zadostuje oziroma si želite večjih črk na zaslonu? Le 50
evrov več boste odšteli za 22-palčni LCD monitor Samsung SyncMaster 2232BW, ki
je po ostalih tehničnih lastnostih enak svojemu 20-palčnemu bratu. Ker imata oba
enako ločljivost (1680 x 1050), sta delovni površini obeh monitorjev enako veliki.
Razlikujeta se torej v velikosti pike, kar pomeni, da bodo črke in slike na omenjenem
22-palčnem zaslonu večje. Ključni vprašanji pri odločitvi, ali izbrati model 2032BW
(20'') ali 2232BW (22'') sta torej razdalja, s katere boste gledali v zaslon ter vaše
osebne preference glede razmerja med velikostjo zaslona in ločljivostjo.
Vir: http://dne.enaa.com/
Paket SMART20 - klici in SMS-i po 0 evrov
Si.mobil - Vodafone je s 15. februarjem uporabnikom ponudil nov naročniški paket
Smart20, ki za 20 evrov mesečno omogoča telefoniranje znotraj domačega omrežja
in v vsa stacionarna omrežja v Sloveniji po ceni 0 €/min, prav tako pošiljajo sporočila
SMS po ceni 0 €, v vsa druga mobilna omrežja pa kličejo samo za 0,10 €/min.
Uporabniki, ki veliko kličejo znotraj domačega omrežja in v vsa stacionarna omrežja
ter pogosto pošiljajo sporočila SMS, bodo s paketom Smart20 odslej lahko klicali še
več in pošiljali še več SMS-sporočil. Smart20 ima v mesečno naročnino 20 evrov
vključenih 1000 minut klicev, video klicev in klicev na telefonski odzivnik znotraj
domačega omrežja v Sloveniji ter 1000 minut klicev v vsa stacionarna omrežja v
Sloveniji po ceni 0 €/min, prav tako zajema 1000 sporočil SMS po ceni 0 € v
Sloveniji. Obenem Smart20 odlikuje tudi zelo nizka cena za klice v druga mobilna
omrežja v Sloveniji po 0,10 evra, znižana cena za pošiljanje sporočil MMS po 0,10
evra in nakup vrhunskih telefonov po ugodnih cenah.
Paket Smart20 je promocijsko na voljo vsem novim in obstoječim naročnikom
Si.mobil - Vodafone. Novi uporabniki lahko sklenejo naročniško razmerje Smart20
brez vezave, ob nakupu telefona z vezavo ali ob vezavi z bonusom na pogovore in
storitve. Vsi obstoječi naročniki imajo prav tako možnost prehoda na paket Smart20.
Vir: http://www.racunalniske-novice.com/, http//www.simobil.si
Talks 3.5.1 tudi za Nokio N95
Podjetje Nuance je izdavo novo različico programa Talks, ki odslej podpira tudi
telefon Nokia N95. Tisti, ki imate kupljeno licenco za verzijo 3.1 po možnosti
Premium ga lahko brez težav posodobite.
Revolucionarnih novosti po enodnevnem testiranju še nisem odkril, je pa edina
novost ta, da se lahko naročite na sms news
Naj vas spomnim, da novejše verzije programa Talks delajo na operacijskem sistemu
Symbian tretja izdaja, ki ga imajo telefoni Nokia n73, E60, E70, N95... Več informacij
o programu na uradni strani proizvajalca, kjer je Talks možno tudi prenesti na telefon:
http://www.nuance.com/talks Za nakup pa se bo potrebno obrniti na podjetje FMC
D.O.O, na gospoda Janija Kordiša in on vam bo povedal, kako priti do licence.
Vir: Robert Merič (povzeto po Boštjan Štefanič)
Na vrh
Rikoss; letnik 7, številka 1 / 2008 27
========================================================
Oblika, ime in vsebina e-revije RIKOSS so avtorsko zaščiteni. Protizakonito je
kopiranje, posredovanje ali kakršna koli drugačna uporaba brez pisnega dovoljenja
uredništva.
Revijo ste v skladu s 45a. členom Zakona o varstvu potrošnikov prejeli na osnovi
vaše prijave na spletnih straneh revije Rikoss ali na osnovi vaše ali prijateljeve
elektronske prijave. V primeru, da ste pomotoma dobili e-revijo vas prosimo, da nam
sporočite in IZBRISALI vas bomo iz seznama naročnikov.
Predloge/pripombe, naročila/odjavo, pišite na uredništvo.
© 2002-2007, Uredništvo Rikoss, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije