DR. JOSIP 20NTAR
O NAŠEM STAREM ŽEBLJARSTVU
V trgovinski in plačilni bilanci slovenskih dežel je igralo železarstvo že
zdavnaj veliko vlogro. Zato so se zanimali za probleme te panoge gospodarstva
tudi deželni stanovi. Najbrž je zabeležil na pobudo kranjskih stanov
ali za njihove potrebe v svojo pomembno knjigo ->Historien Buch-' stanovski
tajnik Burkard Hifzinger okoli leta 1630 seznani železnih izdelkov,
zlasti žebljev za fužine v Železnikih, Kropi. Kamni gorici in Zagradcu ob
Krki na Dolenjskem ter kalkulacijo produkcijskih stroškov pod naslovom:
Seznam, koliko funtov kovnega železa (Zaineisen) je potrebno za izdelavo
1000 kosov posameznih vrst žebljev, koliko tehtajo, koliko se plača za izdelavo
in za lesno oglje. Doslej, kakor kaže, ia zapis ni bil znan. Predstavlja
najbrž tudi najstarejšo preglednico produkcijskih stroškov in kaže močne
razlike v organizaciji produkcije med posameznimi fužinami, na eni strani
med Železniki in Kropo ter Kamno gorico ter fužino ob Krki na drugi strani.
Naše fužine so bile navezane na italijanska in levantinska tržišča. Zato
imajo sorte žebljev italijanska imena, vendar prinaša ponekod Hitzinger
dvojne nazive. Fužine v Železnikih so izdelovale naslednje sorte žebljev:
orsta trata (daljši tanki): orsta grossi (krajši, debeli):
canali communi (Wartnegel) gimdulini
mali cessini ali terni tratti mali grossetti ali terni grossi
veliki cessini ali guaderni tratti veliki grossetti ali guademi grossi
da tre tratti (dolgi po tri) da tve grossi (kratki po tri)
mantuani tratti (dolgi po štiri) mantuani grossi (grobi po štiri)
da settanta tratti (dolgi po 70) da settanta grossi (kratki po 70)
Dalje so proizvajali še »narbe« male in srednje velikosti za vrata, kjer
so obešali ključavnico.
V Kropi in Kamni gorici so izdelovali iz vrste
tratti: grossi:
[•anali communi (Wartnegel) gundulini
veliki cessini dolgi grossetti
mantuani tratti mantuani grossi
Fužina ob Krki je proizvajala poleg sort canali communi, veliki cessini,
dolgi grossetti, dolgi po štiri še tako imenovane Scharmegel. Medtem ko so
odpremljali v Železnikih svoje izdelke v večjih sodčkih (Lagel grossen Pants),
so storile to ostale fužine v tovorih (Saum grossen Pants).
Rdkopis B. Hitzinigerja v Drž. arhivu r Ljubljani, fol. 157—159,
85
Preglednica izdelave žebljev v Železnikih (za 1000 kosov)
strošek . .,
. . . . • poraba teza j„i„ ;„ število
^ ' ^ ' ^ ^^»-'J"- železa izdelkov - / „ % ' ° žebljev
funtov funtov krajcarjev ^ ^°^''^"
canali communi in gunclulini . . . 15 11 15 kr 2.500
terni tratti 24 18 25 kr 1 <1 lO.OOO
temi grossa 25 18 24 kr 5.000
guadeini traiti in ciuaderni gros.si 29 22 26 kr 2 d 7.500
da tre tratti in da tre grossi . . . 43 33 32 kr 5.000
mantuani tratti in mantuani grossi 54 44 34 kr 5.?30
da settanta tratti in da sett. srossi 85 "O 64 kr li.OOO
male narbe 25 17 65 kr 9.000
.srednje narbe 50 34 83 kr 9.000
V Kropi. Kamni porici in v fužini ob Krki je odgovarjala teža 1000 kosov
žebljev posameznih vrst oni v Železnikih. Za 1 tovor izdelkov je bila predvidena
količina 4 in pol centa železa. V enem tovora pa naj bi bilo od vrste:
canali commnni 30.000 kosov izdelkov, vendar le 22.000 canali. ostali pa
gundnlini. Drugače je bilo. ako so bili naročeni sami gnndulini. Teh je bilo
30.000. Od cessini ali grosseiti 15.000 kosov, od da tre tratti in grossi 10.000 ko-
.sov. od mantuani tratti in grossi pa ?500 kosov. Torej sta tvorila 2 sodčka
1 trgovski tovor.
Glede obračunavanja izdatkov za delo in lesno oglje so obstajale večje
razlike. V Železnikih je veljal običaj, da so bili v znesku stroškov vključeni
izdatki za delo in za lesno oglje. Vendar so morali dati fužinarski družabniki
in založniki žebljarjem vnaprej denar ali živila na razpolago. Tudi so zatrjevali
žebljarski mojstri in delavci, da prejemajo po starem običaju vsako
leto neko nagrado. Nekoliko drugače je bilo v Kropi in Kamni gorici. Žebljarski
mojster je dobil za izdelek 1 tovora žebljev 11 gold. (v Kamni gorici
10 gold.). moral pa je sam plačati kovanje fzainen) delavcem in lesno oglje.
Le pri sorti dolgib grossetti je dobil še 1 dvikat v novcu povrh. Y Zagradcu
je obstajala ta posebnost, da je dal fužinarski družabnik lesno oglje na
razpolago in plačal kovanje (zainen) železa, medtem ko je dobil plačo za
izdelane žeblje mojster-žebljar (n. pr. za canali communi 14 kraje), ki je
od tega plačal delavce.
Iz gradiva, ki ga je priobčil A. Miillner,- pa Je razvidno, da se kranjske
fužine že leta 1674 niso držale predpisane teže žebljarskih izdelkov: 1000 kosov
canali notirajo s težo 10 funtov (namesto 11). da tre tratti in grossi 30
(namesto 33 funtov), mantuani 40 (namesto 44 funtov), da settanta 65 (namesto
70 funtov). Potrebne bodo še podrobfiejše študije o razvoju našega
žebljarstva. Nazadovanje kakovosti vrst trgovskega blaga je bil tedaj splošen
pojav, ki ga moremo ugotoviti tudi v našem platnarstvu. T-ep razvoj naših
tehničnih muzejev in zadnja razstava »Žebelj in vijak« v Kropi dajejo pogoje
in vzbujajo upanje, da bomo mogli kmalu pristopiti k izgotovitvi kritične
zgodovine našega žebljarstva, kjer bo upoštevana tehnična, gospodarska
in socialna plat njegove problematike. V tem orisu pa bo moral imeti loški
okoliš pomemben delež.
' A. Miillner. Geschichte des Eisens in Krain. Gorz und Isfrien. Wien 1909. T^il.
Za tehnična pojasnila o žebljih vse iskreno zahvajujeim tov. Jožetu Gašperšiču, vodju
Kovaškega muzeja v Kropi.
86