TEMA MESECA O delu markacistov Z NAMI NA POT Družinski izleti v okolici Tržiča VESTNIK REVIJA ZA LJUBITELJE GORA ŽE OD LETA 1895 2018 5 3,90 € INFORMACIJE∙ NAKUP ∙ NAROČILA PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, PLANINSKA TRGOVINA PZS NA SEDEŽU Ob železnici 30a, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico 10.30–11.00). PO POŠTI p. p. 214, SI-1001 Ljubljana PO TELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKSU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si IZ PLANINSKE ZALOŽBE – AKCIJA VODNIK PO KARNIJSKIH FERATAH Bine in Nada Mlač Karnijske Alpe, italijansko Alpi Carniche (tudi Carnice), nemško Kar- nische Alpen, so veriga skalnih vršacev med Avstrijo in Italijo. Vrstijo se v smeri vzhod–zahod, na jugu jih omejuje reka Bela (Fella), na severu Zilja, v pokrajini Veneto, torej na zahodu, reka Piava in na vzhodu Ziljica. Njihova celotna dolžina je nekaj več kot sto kilometrov, ležijo pa med kraji San Candido (Innichen), Cadore in Trbiž. 288 strani; 130 x 210 mm; šivano, broširano CENA: V času od 15. 5. 2018 do 15. 6. 2018 lahko vodnik kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 7,45 €* (redna cena: 14,90 €*). Akcija velja do razprodaje zalog. *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. -50 % PRENOVLJENI PLANINSKI ZEMLJEVIDI merila 1 : 25 000 Planinsko pravilo je, da se nikoli ne odpravi- mo v neznan gorski svet brez ustreznega zemljevida in osnovnih pripomočkov za orientacijo. Zemljevidi merila 1 : 25 000 so odličen pripomoček za vsakogar, ki se podaja v slovenski gorski svet. Ljubiteljem brezpotij bo všeč predvsem natančen, pregleden in lično prikazan teren, ostali pa bodo lahko brezskrbno uživali na planinskih poteh, saj njihov vris temelji na najnovejših, tudi na terenu preverjenih podatkih katastra planinskih poti PZS. Izdelani so v sodelovanju z Geodetsko družbo d.o.o. in Geodetskim inštitutom Slovenije. UVODNIK VESTNIK Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 118. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Ob železnici 30a, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si https://www.planinskivestnik.pzs.si www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl, Darja Horvatič (korektorica) OBLIKOVANJE: Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4500 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Ob železnici 30a, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali  po telefonu 080 1893 (24 ur na dan) in na naslovu: https://clanarina.pzs.si/vestnik.php. Transakcijski račun PZS: IBAN: SI56 6100 0001 6522 551 SWIFT: HDELSI22 DELAVSKA HRANILNICA D.D. LJUBLJANA Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), št. pog. 630-183/2017-1. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Ines Papert med prvenstvenim vzponom na Mount Waddington v Kanadi Foto: Paul McSorley Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Na tokratni turi sem bila še posebej pozorna na planinske poti, na njihovo urejenost, označenost, na postavitev usmerjevalnih tabel na mestih, kjer bi lahko odjadrala v napačno smer. Lahko samo rečem, kapo dol. Na vseh mestih, kjer sem ravno dvignila pogled, da pobrskam po spominu, ali sem še na pravi poti, in katero pot ubrati na razpotju, je bila tu markacija, ta rdeče-bela prijateljica, in me usmerila k tokratnemu vrhu. Pot je bila očiščena in prehodna kljub hudi zimi, zato je bilo pravo veselje stopati vrhu naproti. Vem, ni povsod tako. Nekaterih poti, na našo srečo so redke, skoraj ne moremo več imenovati tako, ker jih načenja zob časa in prerašča grmičevje. Pogosto je vzrok v premajhnem številu ljudi, ki bi lahko poskrbeli, da bi poti ponovno zaživele in razveseljevale pohodnike. A v splošnem so naše planinske poti med najlepše urejenimi in markiranimi planinskimi potmi v Evropi in verjetno tudi na svetu, kar nam priznavajo gorniki tujih držav. Naša planinska društva in markacisti zanje skrbijo na najboljši možni način. To pa seveda za nas še ne pomeni uspešne ture. Podajmo se le na poti, ki smo jim dorasli in nanje pripravljeni psihično, fizično, z opremo, ki jo potrebujemo in znamo uporabljati, že doma pa proučimo tudi potek poti z vsemi značilnostmi. Planinska zveza Slovenije, krovna organizacija vseh gornikov, je uredila kataster planinskih poti. Vse so zabeležene, popisane, premerjene s sistemom GPS in shranjene v geografskem informacijskem sistemu. Zadnji podatek pravi, da imamo v Sloveniji 10.064 kilometrov markiranih planinskih poti. To je 1,5-krat toliko kot vseh kilometrov avtocest, hitrih, glavnih in regionalnih cest skupaj. Pri čemer naši markacisti za vse planinske kilometre poti skrbijo prostovoljno in v svojem prostem času. Zanimiva se mi je zdela tudi primerjava števila markiranih poti, članov planinskih organizacij v Nemčiji in Avstriji ter velikosti držav. Planinska zveza Nemčije (DAV) ima po zadnjih podatkih 1.237.810 članov (21,7-krat toliko kot PZS, ki jih ima 57.148), država je po površini 17,6-krat tolikšna kot Slovenija, DAV pa ima le 30.000 kilometrov planinskih poti. Avstrija je nekaj več kot štirikrat tolikšna kot Slovenija, največja planinska zveza v Avstriji (ÖAV) s 545.000 člani (9,5-krat toliko kot PZS) pa premore le 26.000 kilometrov planinskih poti. Naša dežela je z markiranimi potmi dejansko prepredena po dolgem in počez. Zato sem še posebej vesela, da imamo v naši planinski organizaciji tako marljive markaciste, ki svoje delo opravljajo srčno in zagnano. In vse to za svoj lasten hobi, za svoje in naše veselje. Če kdaj potarnamo zaradi kakšne zaraščene in slabše markirane poti, vzemimo v zakup, da je markacistov PZS le dobrih sedemsto, da na enega markacista pride povprečno štirinajst kilometrov poti (pogosto pa mnogo več) ter da imajo le po dve roki in omejene možnosti markiranja − zaradi službenih obveznosti, številnih dni slabega vremena, dolgih zim itd. Vsega dela naenkrat naši markacisti ne zmorejo opraviti, zato pa lahko naredimo precej tudi sami. Prispevajmo svoj delež, pazimo na poti, ne ubirajmo bližnjic, povprašajmo markaciste lokalnega planinskega društva, ali potrebujejo prostovoljca za pomoč, obnašajmo se odgovorno, spoštujmo naravo, gore in delo markacistov. K temu nas spodbuja tudi Častni kodeks slovenskih panincev, v katerem je od leta 1973 zapisana strateška usmeritev naše planinske organizacije, zadnje spremembe in dopolnitve pa je Skupščina PZS potrdila spomladi leta 2015. Spomladi − sploh letošnjo pomlad, ki je razkrila številno podrto drevje in neprehodne poti po decembrskem vetrolomu in mnogih plazovih − če se le da, odmaknimo vejo ali dve. Če bi vsak gornik na vsaki svoji turi ravnal tako, bi skupaj naredili veliko. Kar prevečkrat pričakujemo, da bodo vse pospravili in uredili markacisti in skrbniki gozdov. Za nas. Da se bomo laže podajali v hribe in gore. A potem se ne sprašujmo, kje so tiste stezice, ki so včasih bile. Zdenka Mihelič Kje so tiste stezice INFORMACIJE∙ NAKUP ∙ NAROČILA PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, PLANINSKA TRGOVINA PZS NA SEDEŽU Ob železnici 30a, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico 10.30–11.00). PO POŠTI p. p. 214, SI-1001 Ljubljana PO TELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKSU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si IZ PLANINSKE ZALOŽBE – AKCIJA VODNIK PO KARNIJSKIH FERATAH Bine in Nada Mlač Karnijske Alpe, italijansko Alpi Carniche (tudi Carnice), nemško Kar- nische Alpen, so veriga skalnih vršacev med Avstrijo in Italijo. Vrstijo se v smeri vzhod–zahod, na jugu jih omejuje reka Bela (Fella), na severu Zilja, v pokrajini Veneto, torej na zahodu, reka Piava in na vzhodu Ziljica. Njihova celotna dolžina je nekaj več kot sto kilometrov, ležijo pa med kraji San Candido (Innichen), Cadore in Trbiž. 288 strani; 130 x 210 mm; šivano, broširano CENA: V času od 15. 5. 2018 do 15. 6. 2018 lahko vodnik kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 7,45 €* (redna cena: 14,90 €*). Akcija velja do razprodaje zalog. *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. -50 % PRENOVLJENI PLANINSKI ZEMLJEVIDI merila 1 : 25 000 Planinsko pravilo je, da se nikoli ne odpravi- mo v neznan gorski svet brez ustreznega zemljevida in osnovnih pripomočkov za orientacijo. Zemljevidi merila 1 : 25 000 so odličen pripomoček za vsakogar, ki se podaja v slovenski gorski svet. Ljubiteljem brezpotij bo všeč predvsem natančen, pregleden in lično prikazan teren, ostali pa bodo lahko brezskrbno uživali na planinskih poteh, saj njihov vris temelji na najnovejših, tudi na terenu preverjenih podatkih katastra planinskih poti PZS. Izdelani so v sodelovanju z Geodetsko družbo d.o.o. in Geodetskim inštitutom Slovenije. UVODNIK 1 Kje so tiste stezice Zdenka Mihelič TEMA MESECA 4 Kako so nastale planinske poti Jana Remic, Zdenka Mihelič TEMA MESECA 7 Izjemni radovljiški markacisti Jana Remic TEMA MESECA 10 Številni izzivi markacistov Zdenka Mihelič TEMA MESECA 13 Na hrbtih opreme za žakelj cementa Zdenka Mihelič RAZMIŠLJANJE 17 Trenutek Marko Mavhar INTERVJU 18 Ines Papert Mire Steinbuch TREKING 22 Razgibana in dolga pot Lidija Zajec 24 Okoli Mont Blanca Andrej Gazvoda ZGODBA 58 ''Ta aparat vam je padel v morje'' Miro Štebe PLANINČKOV KOTIČEK 61 Spomladanske težave medveda Dema Kristina Menih GORSKO REŠEVANJE 64 Analiza nesreč v letu 2017 Matjaž Šarkezi ZGODOVINA 66 240-letnica prvega pristopa na Triglav Martin Šolar GEO IZLET 68 Črmošnjiška dolina Rok Brajković VSEBINE VSEH PLANINSKIH VESTNIKOV OD LETA 1895 DALJE NA WWW.PVKAZALO.SI. PLANINSKA ORGANIZACIJA 30 Jože Rovan na čelu planinske organizacije Zdenka Mihelič DOŽIVETJE 32 Bivakiranje v negotovosti Damjan Slabe Z NAMI NA POT 36 Družinski izleti v okolici Tržiča Mojca Stritar Kučuk VZGOJA 43 Zakoplji, spakiraj, razmaži ali odvrzi? Mateja Pate ZDRAVJE 46 Bistra studenčnica: piti ali ne piti? Barbara Šoba Šparl 1 KOLUMNA 49 Strah ima bujno domišljijo Mateja Pate ZGODOVINA 50 90 let Planinskega društva Mežica Uroš Podovšovnik ČRNA GORA 54 Okus mehkobe pršiča Andrej Trošt in Jovan Šibalić 70 NOVICE IZ VERTIKALE 72 NOVICE IZ TUJINE 74 ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 74 LITERATURA 76 PLANINSKA ORGANIZACIJA 78 NOVICE 79 SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ 79 TRIGLAVSKI NARODNI PARK 80 V SPOMIN TEMA MESECA Jana Remic, Zdenka Mihelič Kako so nastale planinske poti Planinske poti nekoč in danes Zgodovinska pričevanja dokazujejo, da so visokogorje naših gora obiskovali že davni predniki − o tem pričajo razne najdbe prvih orodij in orožij v jamah, kamor so se zatekali lovci. Kasneje so v gorski svet zahajali iskalci rud, nabiralci zelišč, pastirji, drvarji, lovci in oglarji. Velik pomen so imeli prelazi, kjer so potekale trgovske poti. Verjetno so takrat pričele nastajati prve planinske poti. 4 Načrtno odkrivanje gorskega sveta s strani botanikov in geologov v spremstvu domačinov sega v sredino 18. stoletja. Prvopristopniki na vrh Trigla- va Matija Kos, Luka Korošec, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer so leta 1778 zaznamovali svojo smer s kamnitimi možici, da je drugič ne bi zgrešili. To je bil zametek zaznamovanih poti na Slovenskem in ga lahko štejemo za prvo znano markacijo v naših gorah. Z nadelavo in označitvijo planinskih poti pa so priče- li v 19. stoletju. Prvo nadelano pot pri nas je dal zgraditi zdravnik Ernst Hilarious Frölich leta 1853 na severnem pobo- čju Donačke gore. Leta 1808 je bohinjski kaplan Ja- kob Dežman v pismu duhovniku, pesniku in učitelju Valentinu Vodniku zapisal prvo zamisel o nadelani turistični poti v Julijskih Alpah. Leta 1869 je na po- budo bohinjskega kaplana Ivana Žana vodnik Jože Škantar - Šest iz Srednje vasi nadelal prvo pot v naših Alpah, in sicer z Ledin (od današnjega Doma Planika pod Triglavom) čez Stopce tako, da je na težjih mestih "popravil naravo". S sinom pa sta leta 1871 čez Stopce nadelala dobro turistično pot. Prvotno so poti ozna- čevali z ravnimi progami v različnih barvah. Leto 1879 štejemo za rojstno letnico prve markira- ne poti v naših Alpah. Na Frischaufovo pobudo je bil urejen dostop iz Bohinja čez Komarčo na Triglav, na- delala in markirala sta jo Lovrenc Škantar - Šest in Ri- chard Issler. Markacisti rišejo markacije, čistijo poti, skrbijo, da se poti ne zaraščajo, postavljajo in obnavljajo smerokaze ter še vrsto drugih stvari. Na vrhu Visoke Ponce. Foto: Franci Horvat PLANINSKI VESTNIK maj 2018 5 V Kamniško-Savinjskih Alpah je bila prva nadelana in markirana pot z Okrešlja na Kamniško sedlo leta 1876, na pobudo Johannesa Frischaufa jo je uredil Ja- nez Piskernik iz Logarske doline. Glavno markiranje planinskih poti se je začelo z usta- novitvijo Slovenskega planinskega društva (SPD) 27. februarja 1893, ko so poleg glavnega ustanovili tudi markacijski odbor , ki je štel sedem članov. Že v prvem letu delovanja so bili markacisti zelo uspešni, sloven- ska planinska organizacija je označila 97 poti. Pogla- vitni namen markacijskega odbora je bil preprečiti Nemcem, da bi po naših gorah še naprej postavljali nemške napise in kažipote. Pripravili so navodila, Določila o zaznamenovanju potov Slovenskega planinskega društva, ki jih je Pla- ninski vestnik objavil v 4. številki leta 1895. Po prvi svetovni vojni so razmišljali o enotnem ozna- čevanju planinskih poti. Četrtega marca 1922 so za načelnika markacijskega odbora izvolili Alojza Kna- felca, ki je na podlagi številnih poskusov in predlogov oblikoval markacijo, rdeč krog z belo piko v sredini – Knafelčevo markacijo. Predlagal je tudi rdečo smerno tablo z belim napisom. Oboje uporabljamo kot eno- tno označevanje planinskih poti še danes. Knafelc je svoja Navodila za markiranje potov objavil v 7. števil- ki Planinskega vestnika leta 1922. Njegovo Navodilo za jednotno markiranje potov je leta 1924 izšlo tudi v drobni knjižici. Po drugi svetovni vojni je PZS nadaljevala z enotnim označevanjem. Pravila in navodila za markiranje, ki jih je pripravil in uredil dr. Arnošt Brilej, so sprejeli na skupščini PZS januarja 1948 v Ljubljani in nato še na skupščini Planinske zveze Jugoslavije na Žabljaku pod Durmitorjem. S tem je bila Knafelčeva markaci- ja razširjena na območje celotne nekdanje Jugoslavije. Markacisti še danes rišejo markacije, čistijo poti, vča- sih bolj, včasih manj uspešno skrbijo, da se poti ne za- raščajo, postavljajo in obnavljajo smerokaze in zimske markacije, opravljajo druga dela, sodelujejo s številni- mi ostalimi prostovoljci in komisijami PZS in, ja, pla- ninske poti še vedno vzdržujejo in markirajo prosto- voljno. Več kot deset tisoč kilometrov poti. Koliko jih prehodi povprečen planinec na mesec, leto? Si lahko predstavljamo to dolžino poti? To je skoraj še enkrat več kot vseh kilometrov avtocest, hitrih, glavnih in re- gionalnih cest skupaj, kar znaša 6717 kilometrov. In naši markacisti za vse te kilometre poti skrbijo nese- bično, prostovoljno, v svojem prostem času.  m Markacija nas vodi v pravo smer. Foto: Luka Ovčar Knjižica Seznamek markiranih potov v področju "Slovenskega planinskega društva". Izdalo in založilo "Slovensko planinsko društvo v Ljubljani". Arhiv Emila Pevca 6 Leta 1985 ga je tedanji načelnik markacijskega odseka Tone Tomše poklical in mu predstavil svojo zamisel o okrepitvi markacijskega odseka. Zadolžil ga je, naj najde nekaj mož in fantov, ki bodo pripravljeni sodelovati. Srečko se je lotil te naloge z vso resnostjo in kmalu je pridobil nekaj fantov za delovne akcije na planinskih poteh. T one T omše je medtem zbolel in bil tri mesece v bolnici, tako da sta kar tam razvijala ide- je in načrt dela. "Skupina je bila leta 1986 že formirana. Seveda se je prva pojavila potreba po delu v domačih logih, in tako so fantje pričeli markirati po vrhovih okrog Kri- ških podov. T one je naredil smerne table, ves potreb- ni material smo naložili v nahrbtnike in dva cekarja ter se odpeljali z avtobusom v Mojstrano in nato peš v Vrata, kjer smo prespali. Naslednji dan smo nadalje- vali pot na Kriške pode," je navdušeno pripovedoval Srečko Polanc. Srečko in fantje so popisali vse smer- ne table, ki so bile tedaj v skrbništvu PD Radovljica. Istega leta so napeljali prvo jeklenico na poti iz Drage na Prevalo, skozi Luknjo. Kline so naredili v kovinar- skem oddelku šole Iskre, jeklenico so dobili v kmetij- ski zadrugi, luknje za kline pa so delali še s kladivom in dletom. Leta 1987 se je pet tečajnikov odseka udeležilo teča- ja za markaciste v Krmi. Odsek je zaživel, v najboljših časih je imel celo petnajst markacistov. Med prvimi akcijami so bila zahtevna dela pri markiranju poti na TEMA MESECA Jana Remic Izjemni radovljiški markacisti Naši markacisti Srečko, Tone in Vika Vse več je planincev, ki zahajajo v planinski in gorski svet, ki je v Sloveniji prepreden z več kot deset tisoč kilometri planinskih poti. Čudovito zgodbo o poteh in markacistih mi je povedal Srečko Polanc, danes predsednik Nadzornega odbora v Planinskem društvu Radovljica. Odhod po obnovi poti Mlinarica-Prisojnik, avgust 1987 Arhiv PD Radovljica tečajev za markaciste, gospodar koče na Kriških po- dih, pomagal je pri upravljanju doma Iskra pri izviru Završnice, ves čas je bil aktiven v Markacijskem od- seku PD Radovljica, tudi kot načelnik odseka − in vse to poleg redne zaposlitve. Skromno je priznal, da je zelo ponosen na recenzijo drugega izida Priročnika za markaciste. "Včasih sem mislil, da bom srečal sa- mega sebe, toliko vsega je bilo," je zatrdil Srečko. Po letu 2000 je izjemno sposoben in močan markacij- ski odsek počasi pričel razpadati. Fantje so si ustvar- jali družine in odhajali. Prav Tone Tomše je vztrajal, pridobil še kakšnega člana, v zadnjih letih svojega ži- vljenja pa pogosto delal le še s svojo življenjsko sopo- tnico Viko Meterc, in tako ohranjal odsek aktiven. Vestna društvena sodelavca Tone in Vika T one T omše je gore vzljubil že v otroških letih. V pla- ninskih vrstah je sodeloval od rane mladosti. Načel- nik markacijskega odseka PD Radovljice je bil v letih 1983–1988, 1991–1998 ter od leta 2000 do svoje pre- zgodnje smrti, skupaj kar 28 let. Planinske poti je do- bro poznal, organiziral je delo in skrbel za redno vzdr- ževanje, vodil je vrsto evidenc o planinskih poteh in zahtevnem delu markacistov. Leta 1990 je bil izvoljen Planjo, opremo so si sposodili pri Planinski zvezi Slo- venije (PZS). Srečko je prepričan, da so si opremo lah- ko sposodili zaradi aktivnega in vestnega T oneta T om- šeta, ki je ves čas sodeloval pri organizaciji ter bdel nad delom odseka. Delovna akcija je trajala nekaj dni, fan- tje so spali v Pogačnikovem domu. Seveda so bili fantje ponosni na opravljeno delo, in naenkrat so imeli večje ambicije. Sposodili so si agre- gat in temeljito uredili poti okrog Kriških podov, takoj zatem so začeli z deli na drugih zahtevnih poteh. Sle- dile so izjemne delovne akcije. Pot s Kotovega sedla na Jalovec – tokrat jim je potrebni material dostavil na Kotovo sedlo helikopter, spali pa so v šotorih. Med obnovo poti jih je zajelo slabo vreme s sneženjem, zato so se za nekaj dni umaknili v Tamar. Naslednja zahtevna akcija je bila popolna obnova poti z Luknje čez Plemenice do Morbegne, kjer so se razdelili v dve ekipi in delali iz obeh smeri, z Luknje in z Morbegne. Tudi takrat so spali v šotorih. Pri obnovi poti na Škr- latico Srečko ni sodeloval, ker je bil takrat na Kriških podih. Fantje so spali v Bivaku IV in jih je šel obiskat. Vendar bi jih z obiskom strašno razočaral, če s seboj ne bi prinesel obveznega priboljška. "Pivo sem skril v ruševje za bivakom, in ko so me zagledali brez nahrb- tnika, so jim vidno upadli obrazi," se je smejal. Le kdo bi jim po napornem dnevu to lahko zameril? Zahtev- ne akcije so se kar vrstile. Še o marsikateri delovni akciji bi lahko pripovedovali, toda najbolj pomembno pri vsem je bilo dejstvo, da so fantje delali z veseljem, delo jim je bilo izziv, imeli so se luštno, zaupali so si in sklenili prijateljstva, ki traja- jo še danes. Očitno je T one T omše hitro opazil, kako zanesljiv je Srečko, saj je bil že leta 1988 član komisije za planinske poti. Hkrati je bil član ekipe za izvedbo Tone Tomše je svoje izkušnje in znanje s področja markacijskega dela z veseljem delil tudi naprej. Arhiv PD Radovljica Delovna akcija na Škrlatici, julij 1988 Arhiv PD Radovljica 8 za načelnika Komisije za planinske poti PZS. Delo je opravljal skrbno, vestno in odgovorno, svoje izku- šnje in znanje je vedno delil s tistimi, ki so sodelovali z njim. Aktivno je delal za vzpostavitev katastra planin- skih poti in sodeloval pri razpravah o Zakonu o pla- ninskih poteh. Ob zaključku načelništva je prejel zlati častni znak PZS za neizmerno požrtvovalno in vestno delo, razvoj markacijske dejavnosti, vsakodnevni trud in številna odrekanja v vseh 21 letih vodenja komisije. Od leta 1985 je bil član Upravnega odbora PD Ra- dovljica, bil je markacist, propagandist in podpred- sednik. V letih 1995–2001 je bil predsednik PD Ra- dovljica, to je bilo obdobje, ko je bila zelo poudarjena aktivnosti odsekov. Spremljal je vse delo v društvu, tako je kasneje prevzel vodenje gospodarskega odse- ka in aktivno skrb za oskrbo in vzdrževanje treh dru- štvenih koč. Leta 2010 je sprejel še nalogo enega iz- med podpredsednikov PZS. T udi na tem področju je bil izjemno delaven, natančen in skrben. S T onetom T omšetom sem se prvič srečala leta 2010 na sestankih Upravnega odbora PD Radovljica. Bil je izjemen mož, do katerega sem takoj začutila globo- ko spoštovanje. Širok spekter znanja in védenja o pla- ninstvu, delu društva, spoštljiv odnos do narave in do vsakega posameznika, ki je skromno prispeval k delu društva, miren in spravljiv sogovornik, pa vendar od- ločen, ko je šlo za dobro društva, za varstvo narave, za skrb za planinstvo! S svojimi predlogi in zamislimi je spodbujal k napredku v vseh dejavnostih društva, od odsekov do poslovanja s kočami, močno je poudar- jal skrb za planinske poti. Dejansko je bil srce društva, svoje ure in dneve je namenil delu za planinstvo. Zato je neskončno zabolela vest, ko se je nekega poletnega dne leta 2012 poslovil od vseh nas. V naslednjem letu in pol je večkrat prišla k meni Vika Meterc, njegova življenjska sopotnica. V edela sem, da je bila njegova pomočnica, da je bila z njim na delov- nih akcijah, da ga je vozila na sestanke po vsej Slove- niji, v gore … Vstopila je in zahtevala: "Daj, odpri ra- čunalnik, odtipkaj komisija za planinske poti. Veš, jaz ne znam z računalnikom, ampak ti bom povedala, kje boš našla." Najprej sploh nisem vedela, kaj iščem. Po- časi sem spoznala, kako veliko sem se naučila od Vike. Bila je polna energije in optimizma, vendar sem v na- jinih pogovorih začutila tudi globoko žalost, ki jo je nosila v srcu, odkar je T one odšel. T ako sva jeseni leta 2013 skupaj namestili nekaj smernih tabel s Poljške planine do Robleka. V nahrbtnika sva dali vsaka pol vreče cementa in sopihali v breg. Šli sva še pogledat možakarje, markaciste, ki so popravljali pot čez Rožo. V es čas je pripovedovala, opozarjala na posebnosti na poti, na organizacijo dela, na dokumentacijo ob delu. Bila je izjemna učiteljica in neverjetno prijetna žen- ska. Zato sem po novem letu težko verjela njeni novi- ci, da se počuti tako slabo, da je ne bo na sestanek. Le nekaj mesecev kasneje je odšla za T onetom. Jaz jo pa še vedno, vsakokrat ko grem na Roblek, vidim, kako stoji na štoru in na drog pritrjuje smerno tablo.  m Vika pritrjuje smerne table. Foto: Jana Remic 9 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK Naloge KPP so določene s Statutom PZS, Po- slovnikom Upravnega odbora (UO) PZS, Predsed- stvom PZS in predvsem Pravilnikom KPP. KPP med drugim pospešuje dejavnost na področju planinskih poti, skrbi, da je vzdrževanje planinskih poti v skladu z Zakonom o planinskih poteh, splošnimi načeli var- stva narave in stališči Komisije za varstvo gorske narave PZS, skrbi za usposabljanje markacistov in za sodob- no, odgovorno in varno izvajanje aktivnosti na planin- skih poteh, vodi seznam obhodnic, vodi seznam mar- kacistov in inštruktorjev markacistov, seznam izdanih značk markacist PZS in diplom ter oznak inštruk- tor markacist; povezuje se in glede na interes sodelu- je z drugimi komisijami in odbori znotraj PZS ter so- rodnimi organizacijami doma in v tujini na področju številnih mednarodnih sodelovanj PZS; sklicuje in pri- pravlja Zbore markacistov; izvršuje sklepe Zbora mar- kacistov, Skupščine PZS in UO PZS; vodi in organizira tečaje, izpopolnjevanja, seminarje, predavanja in druge oblike usposabljanj markacistov v skladu s programom komisije; izdaja pa tudi značke in potrdila za prehoje- no Slovensko planinsko pot ter Razširjeno Slovensko planinsko pot. Odbori KPP in območni odbori KPP ima tri stalne odbore, strokovni odbor za tehnična vprašanja, odbor za usposabljanje ter strokovni odbor za dokumentacijo in kataster planinskih poti, v kate- rih vsaka izmed za to določenih ekip opravlja specifič- ne naloge s posameznega področja dela komisije. Pod odbor za dokumentacijo sodi med stalnimi nalogami sledenje in evidentiranje sprememb planinskih poti na terenu, vzdrževanje spletnega registra planinskih poti, urejanje lastniških razmerij in skrbništva poti, oživitev obhodnic ter popularizacija in urejanje spremljajočih podatkov planinskih poti, kot so usmerjevalne table in varovalna oprema. Odbor za usposabljanje, ki organizira in vodi teča- je, seminarje, usposabljanja, predavanja ter pripravlja strokovno literaturo in ostale pripomočke s področja planinskih poti, bo letos organiziral dva tečaja za mar- kaciste, ki bosta sprejela po petindvajset kandidatov na posamezen tečaj. Organizirali bodo tudi sedem obno- vitvenih usposabljanj (prejšnja izpopolnjevanja), za- ključek tečaja za markaciste pripravnike, usposabljanje za nove člane tehnične skupine, v zadnjih letih zelo za- želeno usposabljanje za delo z motorno žago ter uskla- jevalni seminar vseh inštruktorjev markacistov. Za bolj usklajeno delo na terenu delujejo v okviru vseh dvanajstih meddruštvenih odborov planinskih dru- štev odbori za planinske poti, v katerih se markacisti planinskih društev dogovarjajo o skupnih zadevah na področju planinskih poti ter organizirajo in izvajajo skupna urejanja planinskih poti na dogovorjenem ob- močju. Lep primer je odbor za planinske poti MDO PD Dolenjske in Bele krajine, kjer si markacisti med- sebojno pomagajo in zelo dobro sodelujejo. T ako so po žledu organizirali več delovnih akcij, na primer maja 2014 so se zbrali iz številnih planinskih društev in po- magali kočevskim markacistom čistiti in urejati poti na Kočevskem. Akcije na zelo zahtevnih poteh leta 2018 Tehnična skupina za letošnje leto načrtuje okoli dva- indvajset akcij na zahtevnih in zelo zahtevnih po- teh, dodatno pa predvideva še interventne akcije v TEMA MESECA Zdenka Mihelič Številni izzivi markacistov Za večji pomen obhodnic Komisija za planinske poti (KPP) PZS je na letošnjem zboru markacistov 6. aprila na Bledu dobila novo vodstvo z načelnikom Bogdanom Seligerjem na čelu. Zadali so si številne naloge, pred njimi pa so tudi novi izzivi. Markacist na delu Arhiv PD Kamnik 10 visokogorju in sredogorju. V večini primerov bo šlo za zamenjavo, vzdrževanje in posodobitev različnih va- roval (jeklenice, klini, skobe, ograje, stopnice, lestve). Med drugim so za leto 2018 predvidene akcije na Vr- banovih špicah, na poti čez Komarčo, na poti Dom Pe- tra Skalarja–Postaja D, na Kranjski Rinki in na poti na Storžič čez Psico. Pri prevozu materiala, orodja in ekipe jim bosta priskočila na pomoč vojaški in policijski heli- kopter . V odboru bodo nadaljevali tudi z različnimi do- sedanjimi projekti za vzdrževanje planinskih poti, kot so Panoramska pot Karavanke − Svinška planina, Kr- kine poti ipd. Najstarejši markacist pri 91 letih Trenutno je v tem letu v Sloveniji 738 registriranih markacistov. "Predvidevam, da bo številka v teku leta še zrasla. Lani jih je bilo namreč 760," je dejala strokov- na sodelavka KPP Katarina Kotnik in dodala: "Število markacistov ostaja približno enako. Upamo pa, da se bo število mlajših markacistov z novim programom zvišalo. Povprečna starost markacistov je namreč 55 let. Najstarejši registriran markacist bo letos star kar 91 let, najmlajša dva pa 21." Mreža slovenskih pla- ninskih poti šteje dva tisoč dve poti v skupni dolžini 10.064 kilometrov, kar pomeni, da pride v povprečju na aktivnega markacista štirinajst kilometrov planin- skih poti in je za delo prostovoljca, ki svoje delo opra- vlja v svojem prostem času, kar velik zalogaj, saj je za to treba povprečno okoli štirideset ur dela za pripra- vo, vzdrževanje, markiranje. Vzdrževanje planinskih poti je na podlagi Zakona o planinskih poteh v do- meni markacistov, ki pa jim pri lažjih opravilih pogo- sto priskočijo na pomoč drugi prostovoljci planinskih društev, ki delajo pod nadzorom za to usposobljenih markacistov. Katarina Kotnik je o številu markacistov na posamezno društvo razložila: "Povprečno število markacistov na planinsko društvo je 3,8. Število mar- kacistov se sicer od društva do društva zelo razlikuje, nekateri imajo celo samo enega ali nobenega, in si mo- rajo pomagati s prostovoljci iz drugih društev."  Financiranje planinskih poti Leta 2007 je bil sprejet Zakon o planinskih poteh, ki med drugim ureja gradnjo, vzdrževanje in označeva- nje planinskih poti. Zakon o planinskih poteh določa tri kategorije zahtevnosti poti, ki jih imamo v Sloveni- ji določene z zakonom – lahke, zahtevne in zelo zah- tevne planinske poti, čeprav boste v nekaterih vodni- kih našli razdelitev zelo zahtevnih v več podkategorij. V tujini pri financiranju sodelujejo lokalne skupnosti, Obnova poti na Kalški Greben Arhiv PD Kamnik 11 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK saj so planinske poti del skupne turistične infrastruk- ture. Pri nas pa je po pripovedovanju načelnika KPP precej drugačna zgodba. Načelnik KPP Bogdan Seli- ger razloži takole: "Pri pripravi Zakona o planinskih poteh v povezavi s členom, ki ureja skrbniške pogod- be, je predstavnica ministrstva za finance izjavila, da država ne bo prispevala ničesar za urejanje planinskih poti, saj imajo društva članarino in naj s tem denarjem krijejo stroške urejanja poti. Seveda je to nekajkrat po- udarila in zelo pazila, da ne bi razprava šla izven okvi- ra, ki si ga je zastavila." "V okviru prejšnje Slovenske turistične organizacije se je glede na vse večjo popularnost pohodništva po naro- čilu takratnega ministrstva za gospodarstvo usklajevala strategija pohodništva. V takratni prvi verziji so imele planinske poti zelo močno vlogo," pravi načelnik KPP in nadaljuje: "Seveda nismo iz tega iztržili ničesar . Mogoče le nagajanje, če je slučajno planinski izlet potekal po po- teh, ki niso planinske. Na teh usklajevanjih je bil tudi la- stnik firme, ki organizirano vodi tujce po naših planin- skih poteh. Na vprašanje, ali bi kaj prispeval za urejanje poti, je podal zelo jasen kratek odgovor "Ne." s podobno razlago, naj kar društva urejajo poti, on bo pa že vodil, kjer bo hotel. Seveda, da bi se izognili možnosti, da bi zaradi omembe planinskih poti dali možnost prispeva- nja za njihovo urejanje, so iz naslednjih verzij strategij črtali planinske poti. Menda je sedaj neka druga uredba na to temo, v njej so tudi planinske poti, zato bi bilo do- bro, da se to izkoristi v dobro vseh." Ob tem je novi predsednik PZS Jože Rovan na letošnji skupščini ob izvolitvi poudaril, da PZS za vnaprej za kritje stroškov vzdrževanja poti pričakuje podporo dr- žave in zunanjih virov: "Vse bolj množičen obisk gora pomeni tudi povečano obremenitev markiranih pla- ninskih poti – največjega športnega objekta v Sloveniji. Za vzdrževanje mreže več kot deset tisoč kilometrov poti skrbijo markacisti, prostovoljci, materialni stro- ški vzdrževanja pa so pretežno na plečih planinskih društev. V prihodnje bo zato nujno potrebno zagoto- viti stalne zunanje vire financiranja, pričakujemo sred- stva države, lokalnih skupnosti in turističnega gospo- darstva." Za večjo uporabo obhodnic V Sloveniji je dvainšestdeset planinskih veznih poti – obhodnic, med njimi je tudi najstarejša planinska ve- zna pot v Sloveniji, Evropi in tovrstna na svetu: Slo- venska planinska pot (SPP), ki je bila odprta leta 1953. Za lokalne obhodnice skrbijo planinska društva. No- silec SPP je Planinska zveza Slovenije, skrbniki od- sekov SPP pa so planinska društva. "Imamo mrežo planinskih poti, imamo Zakon o planinskih poteh, imamo obhodnice. Omenjeni zakon ne govori o vna- prej določenih relacijah, ampak pokriva celotno mre- žo planinskih poti. Vnaprej določene relacije, ki jih za- kon podpira, so t. i. obhodnice kot posebnost, ki se je s SPP začela dejansko pri nas. Obhodnice, ki smo jih sprva imenovali transverzale in iz tega izhajajoče ve- zne, krožne in točkovne poti. Izraz obhodnica pome- ni pot, po kateri naredimo obhod, se pravi, če je ne- kje ena pot (ali hodnik) npr . zaprta, jo je treba obhoditi (angl. bypass). Izraza transverzala pa ne uporabljamo več," je razložil novi načelnik KPP . Zaradi zmanjšanja obremenitve terena in zaradi težav, ki jih preobremenitve prinašajo, že kar nekaj časa KPP in PZS spodbujata planince in planinska društva, naj se pohodi in izleti čim bolj razpršijo in razporedijo po celotni mreži planinskih poti. "Poskrbeti moramo, ne le v okviru KPP , da bodo naše poti varne, pa ne zaradi morebitnega stanja na terenu. Doseči moramo boljšo odzivnost skrbnikov v primeru zaznanih problemov. In ker imamo obhodnice, jim moramo dati večji po- men in primerno prepoznavnost na terenu. Če bomo znali narediti dober router (traso in program, op. ur.) poti za uporabnike poleg kakovostnih zemljevidov, je to prava rešitev," je ob tem še poudaril pomembnost urejenosti planinskih poti Bogdan Seliger, ki bo od le- tošnjega aprila poln elana vodil KPP PZS do leta 2022. Dan slovenskih markacistov Od leta 2013 KPP skupaj z izbranim planinskim dru- štvom pripravlja Dan slovenskih markacistov, kate- rega idejni pobudnik je bil Tone Tomše, pokojni dol- goletni načelnik KPP. Dogodek se je tako v začetku imenoval Tončkov dan. Namen tega dne je vseslo- vensko srečanje markacistov in skupno urejanje pla- ninskih poti na območju, izbranem z razpisom. Dose- danji dnevi so potekali leta 2013 v okolici Vršiča, leta 2014 v Posočju, naslednje leto na območju Smrekov- škega pogorja, predlani na kočevskih planinskih po- teh, lani pa v Logu pod Mangartom z okolico. Če je bilo na prvem dnevu 42 markacistov iz 21 planinskih društev, je bilo v Logu že 88 markacistov iz večine na- ših planinskih krajev. Letošnji vseslovenski praznik markacistov bo 7. julija, ko prav tako pričakujejo zelo dobro udeležbo, saj se s skupnimi močmi na poteh ve- liko naredi in se hkrati prijetno poveseli. m Dobro označene poti so ponos naših markacistov. Foto: Zdenka Mihelič 12 V endar je vseh teh izbrancev čedalje več, in da se ne bi izgubili, smo lahko samo srečni, da imamo pridne in požrtvovalne markaciste, ki planinske poti markirajo, vzdržujejo in oskrbujejo, da se lahko mi, planinci, gorniki vseh zvrsti, podajamo nanje in uži- vamo v gorah, razgledih in čudovitih doživetjih. Od nekdaj sem z občudovanjem razmišljala, težko pa si predstavljala, kako markacisti opremljajo in vzdržu- jejo naše najzahtevnejše poti. Klini, jeklenice na pre- delih, kjer se, ko jih srečno premagaš in se nanje ozreš nazaj, samo čudiš, kako je mogoče, da je nekdo vse to uredil, napeljal jeklenice, zavrtal kline ... Le kje je stal, kako vrtal in kako je vso tehniko privlekel na to po- ličko? Moja radovedna žilica in sodelovanje v Planinskem vestniku sta mi dala možnost, da mojstre vertikalnih poti in jeklenih vrvi opazujem v živo. S tehnično eki- po markacistov KPP PZS sem se lanskega oktobra dogovorila, da jih lahko spremljam na njihovi akciji na Poncah. Ponce so mi že sicer ljub del naših gora, nič kaj obljuden, predvsem pa so tam predeli, ki mi s svojimi pogledi zaustavijo dih od lepot in prepadnih TEMA MESECA Zdenka Mihelič Na hrbtih opreme za žakelj cementa Z markacisti na akciji Si predstavljate slovenske poti nemarkirane, take kot so jih v 19. stoletju dobili v roke prvi nadobudni gorniki v želji, da bi gore približali ljudem? Po eni strani si verjetno predstavljate – vladal bi večji mir, skorajda kot bi se sprehajali v raju, nikjer smeti, tišina bi nas spremljala, poti in gorski svet bi bili namenjeni le izbrancem. Zbrani markacisti obeh akcij tega dne Foto: Zdenka Mihelič strmin. Istočasno je potekala delovna akcija na Bav- škem Grintavcu, kjer so naši markacisti prav tako v enem dnevu opravili velikopotezno delo in popravi- li pot, ki je bila do tedaj zaradi podora tri mesece za- prta. Vodja akcije na Poncah je bil Boštjan Gortnar, takrat član izvršnega odbora Komisije za planinske poti PZS in nekdanji dolgoletni vodja tehnične skupine marka- cistov, ki skrbi za vzdrževanje zahtevnih in zelo zah- tevnih poti v naših gorah. Boštjan mi je med vožnjo do Vršiča, kjer nas je pobral helikopter , in prav tako na poti nazaj povedal marsikaj zanimivega. Na samem terenu pa seveda ni bilo prav veliko pri- ložnosti za izmenjavo besed in za odgovore na moja številna vprašanja. Na akcijah ni nepotrebnega deba- tiranja. Je trdo delo, nenehno koordiniranje, veliko skakanja z enega delovnega mesta na drugo, z loka- cije z materialom in opremo do delovišča; gre za ne- nehno sodelovanje, sporočilne poglede, kratke in že prej dogovorjene kretnje, kaj kdo potrebuje itd. Gre za usklajeno delovanje skupine, ki se je kalila na mno- gih dosedanjih akcijah na zahtevnih in najzahtevnej- ših terenih. In tokrat je šlo tudi za časovno tempirano delo, saj smo bili vezani na helikopter, v katerega smo poskakali ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu pod Srednjo Ponco − prepeljal nas je nazaj na Vršič do naših jeklenih konjičkov. Tako je v nadalje- vanju zapisan izbor najinega pogovora, na slikah pa si oglejte utrip odlične in uspešne akcije na Poncah, kjer je pot po grebenu med Srednjo in Visoko Pon- co popravljena, zamenjani so visoki klini ter napelja- ne nove žične vrvi oz. jeklenice. Boštjan, kaj pomeni, da je planinska pot urejena? Planinska pot je urejena, ko je normalno prehodna − da na njej ni nobenih takih ovir, ki bi preprečevale varno gibanje po teh poteh − in lepo označena, da se planinci ne zgubljajo na poti. To je tudi naše vo- dilo pri označevanju, vzdrževanju in popravilu pla- ninskih poti. Skalna ali druga pot ne sme biti nevar- na zaradi na primer podrtih dreves, poškodovanih varoval ali drugih poškodb. Naloga markacistov je, da poškodbe odpravijo in skrbijo, da so poti ureje- ne, označene, markacije pa lepo vidne in na pravih mestih. Pa vendar varno urejene in zavarovane planinske poti še niso zagotovilo, da se bodo planinci varno povzpeli na vrh in sestopili z njega. Za varnejši ko- rak morajo veliko narediti kar sami, torej se psi- hično in kondicijsko pripraviti. Drži? Seveda. Prva obveza planincev je, da kamorko- li se podajajo, najprej pridobijo primerne informa- cije, kakšna je pot, kakšne zahtevnosti je, ali sta pot in tura primerni njegovi psihofizični pripravljenosti, ali je sam zmožen prehoditi pot. Skratka, tu je še ve- dno planinec sam odgovoren. Urejenost poti mu ne daje zagotovila, da bo prišel varno na vrh ter sestopil v dolino in domov, če sam ni dovolj usposobljen, ni primerno kondicijsko in psihično pripravljen, nima ustrezne opreme itd. Na leto markacisti na planinskih poteh opravi- te veliko ur dela. Na zahtevnih in zelo zahtev- nih planinskih poteh je letno okoli dvajset ak- cij. Dve sta bili sredi oktobra 2017 – ena skupina Jeklenica je napeljana, začenja se dokončanje del. Foto: Zdenka Mihelič 14 je popravljala pot na Poncah in ena na Bavškem Grintavcu. Kako je bilo na Poncah, kjer ste bili vodja vi? Zadnja leta na akcijo ne grem več kot udeleženec, običajno sem vodja ali vsaj pomočnik vodje. Akci- ja je potekala v enkratnem okolju, gore so bile ču- dovite, razgledi izjemni, vreme prav tako, macesni obarvani v jesenske barve, toplo je bilo. Naredili smo skoraj vse, kar smo načrtovali. Predvsem pa je pri teh akcijah pomembno, da se vrnemo v do- lino varno, vsi zdravi, sicer utrujeni, a zadovoljni, da smo akcijo srečno in uspešno izvedli. Naredili pa smo glavno stvar, ki smo si jo zadali za to akcijo. S Srednje Ponce na Visoko Ponco nad dolino Ta- mar je greben, kjer je bila železna žična ograja oz. jeklenica ukrivljena, tam ni bilo več varno hoditi, in je bil že čas, da jo popravimo oz. zamenjamo. Namen smo imeli popraviti še dve drugi jeklenici, eno smo uspeli, druga pa je bila že preveč na poti proti dolini, in ker smo bili vezani na helikopter- ski prevoz, s katerim nam pomaga Slovenska voj- ska pri prevozu opreme in udeležencev na akcijah, sem se odločil, da spodnjo pustimo za naslednjič. Spodnja tudi ni toliko poškodovana, da bi bil pre- hod nevaren ali kritičen, a vseeno si želimo to ure- diti; ostala bo za leto 2018. helikopterjem do delovišča morali vse stvari − od težkega agregata, vrtalke, podaljškov, dolgih in krajših klinov, številnega orodja in jeklenic − zno- siti na ramenih. Koliko kilogramov je vsakič na ra- menih? Vsakdo nese po svojih zmožnostih. A okoli petnajst kilogramov si gotovo vsakdo vsakič oprta na svoja pleča. Če nese kaj manj, je že precej lahko, najtežji to- vori pa znašajo okoli trideset kilogramov. Vsak član je torej nosil najmanj vrečo cementa, petnajst do dvajset kilogramov je kar normalen tovor. Helikopter pripelje stvari in ljudi do neke točke, to- krat na Srednjo Ponco, od tam pa smo opremo znosi- li naprej. A že to, da nam je helikopter stvari pomagal pripeljati do Srednje Ponce, do katere je iz Tamarja markirano tri ure povprečne hoje z normalno tež- kim planinskim nahrbtnikom, kaj šele s kakšnim to- vorom, je več kot odlično, zato smo hvaležni Sloven- ski vojski za tako lepo pomoč. Pred to akcijo sem malo za šalo malo zares stehtal agregat in ostalo opremo. Na akciji smo znosili okoli sto petdeset kilogramov do mesta popravila, in to po tistem zahtevnem grebenu. Markacisti na zelo zahtevnih poteh ste ob popra- vilu ali zamenjavi jeklenic, klinov pripeti v steno in v rokah držite težka orodja. Praktično tvegate Predvsem pa je pri teh akcijah pomembno, da se vrnemo v dolino varno, vsi zdravi, sicer utrujeni, a zadovoljni, da smo akcijo srečno in uspešno izvedli. Na Poncah ste pred petindvajsetimi leti prav tako vodili akcijo – bila je vaša prva. Kakšne spomine imate nanjo, trajala je več dni, in ali jo lahko pri- merjate z zadnjo? Ja, to je bilo leta 1992. Meni je vsaka akcija prijetna. Ni- mam kakšnega posebnega spomina na neko akcijo – vsaka je posebna, ene imajo več pridiha dogodivščin, na eni več delamo, na drugi bolj uživamo pri delu, uživam pa na vsaki. Na obe akciji imam lepe spomi- ne. Pred petindvajsetimi leti je akcija trajala šest dni, dva dneva smo imeli slabo vreme, na akciji je bilo de- vet markacistov, vso opremo smo od Doma v T amarju do Srednje in Visoke Ponce morali prenesti na hrbtih, to je nekaj sto kilogramov opreme – od orodja, ki ga uporabljamo, materiala, jeklenic, klinov. Najbolj pa mi je ostalo v spominu, kar sem takrat napisal v poročilu: " Akcijo ocenjujem kot uspešno. Kako uspešna je bila, pa bomo videli čez leta." Po petindvajsetih letih ugota- vljam, da smo akcijo takrat izvedli zelo uspešno, saj je bilo zadnje tako obsežno popravilo poti prvo v vsem tem času. Pa kljub temu ni bilo veliko popraviti. Pred petindvajsetimi leti ste morali vse znosi- ti na ramenih iz Tamarja do Srednje Ponce, to- krat vam je na srečo priskočil na pomoč helikopter Slovenske vojske. Seveda pa ste od mesta spusta s življenje za hobi, prostovoljno veselje, da bi mi lahko varneje hodili v gore. Že sama planinska pot, ki je zelo zahtevna ali zahtev- na, je nevarna; potrebna je velika previdnost, sploh če imaš v rokah še orodje in iščeš tisti pravi položaj, v katerem imaš največjo moč, da najbolj udobno de- laš. Biti moraš seveda privezan, včasih visiš nad pre- padom, zaupaš vrvem, na katere si pripet – kakor jim zaupajo na primer reševalci, alpinisti in vsakdo, ki se ukvarja z višinskimi deli. In seveda, vsaka taka stvar je tvegana. Morebiti tudi zato, ker takrat okrog tebe ro- pota vrtalka, agregat ..., in ne slišiš, če ti kdo kaj reče ali ti preti nevarnost. Moraš biti zelo pozoren, sploh kje Boštjan Gortnar napenja jeklenico, da bodo planinci lahko varneje prešli ozek greben. Foto: Zdenka Mihelič PLANINSKI VESTNIK maj 2018 15 pod kakšnim bregom ali previsom, in če je nad teboj še planinska pot. Zato po navadi te poti zapremo, da nam ostali planinci ne povzročajo nevšečnosti, takrat ko delamo. Kljub zapori poti pa ljudje pogosto ne upoštevajo opozoril ... Ko smo pred leti popravljali pot na Malo Mojstrov- ko nad Vršičem, so planinci hodili mimo, oprijema- li so se kablov, za katere so mislili, da so vrvi, na- menjene oprijemanju. Večina se jih je ob srečanju z nami zelo čudila – kot da se gorske poti, po katerih jo tako radi mahnejo ob koncih tedna, urejajo same od sebe. Ko takole premišljujem, ste kot alpinisti, le da po stenah in grebenih ne plezate, ampak jih opre- mljate, in prav tako poznate vozle, alpinistične pr- vine in vse drugo. Katere veščine morate obvladati in kako jih pridobite? Prvine plezanja, vozlov, varovanja, samovarovanja, paziti pa moramo tudi na varovanje narave. Pot mo- ramo opremiti tako, da ostane nepoškodovana čez zimo. Zato opazujemo, kje in kako se gibajo snežne gmote, plazovi, kje skale letijo v dolino, saj nam vse to poškoduje jeklenice in kline. Take izkušnje pa prido- bimo z leti. Kdaj se odločite za popravilo oz. obnovo neke zahtevne ali zelo zahtevne planinske poti? Kje do- bite informacije o poškodbah? Informacije pridejo predvsem od planincev, zbira- jo jih na Planinski zvezi Slovenije in v tistih društvih, ki so skrbniki določenih planinskih poti. Informaci- ja torej pride s terena. Ko dobimo obvestilo, da je pot poškodovana, gremo pogledat pot, kakšna je poškod- ba – ker imajo vsake oči svojega malarja. Nekatere poškodbe so resne, nekatere pa niso še zrele za popra- vilo. Poškodbe ocenimo in se odločimo, ali bomo pot oz. odsek poti popravili še tisto leto ali bomo počaka- li na naslednje. Vsekakor pa so podori, ki se sproža- jo čez leto, tisti, ki naredijo veliko škode, uničijo pot, zato pot zapremo, nato čakamo, spremljamo dogaja- nje na poti in se odločimo, kdaj jo bomo popravili. Kateri so glavni vzroki za poškodbe zelo zahtev- nih poti in planinskih poti? Na prvem mestu so vsi fizikalni vplivi v gorah, največ- krat so to sneg, led, skalni podori, ki padajo na jekle- nice. Da pa bi kakšna jeklenica propadla zaradi zoba časa, tega ni. Problem je torej sneg, ki se obesi na je- klenice; skale, ki padejo na jeklenice in kline – jekleni- co dobesedno odsekajo, ob klinu pa skale razpadejo od zmrzali, klin pade ven, jeklenica pa nič več ne služi svojemu namenu. Svoje delo markacisti opravljate prostovoljno, tudi vsi vi v tehnični skupini, ko se podajate na zelo zahtevno in naporno delo v visokogorje. Na akciji ste bili na primer tokrat v ponedeljek, na dela neprost dan. Kako usklajujete delo in službe- ne obveznosti? Zase lahko rečem, da me v službi razumejo in vsa leta podpirajo ta moj hobi, za kar sem res hvaležen. Odo- brijo mi dopust, seveda za to dam svoje dopustniške dni. Ker smo vezani na lepo vreme in helikopterski prevoz, ko imajo prost termin – si moramo tudi mi ta- krat vzeti čas. V časih za to izvemo le nekaj dni vnaprej. Za konec najinega pogovora ter tistega lepega in uspe- šnega dne je Boštjan Gortnar, ki je kot prostovoljec dejaven tudi na drugih področjih in katerega najljub- ša gora je Jalovec, vsem skupaj zaželel čim več lepot in doživetij: "Naj nam nikoli ne zmanjka veselja hoditi v gore, znati uživati na poteh in ne iskati ne vem kakšnih ciljev, ampak iskati užitke na poti, čuditi se, kakšno prečudovito naravo in gore imamo v Sloveniji."  m Delo je uspešno opravljeno, skupina se s helikopterjem vrača na Vršič. Foto: Zdenka Mihelič Predvidevam tudi, da imate markacisti tehnične skupine veliko kondicije in ste brez vrtoglavice, glede na to, kje vse popravljate poti. Ja, prav res. Če gre nekdo plezat v skale, se mora naj- prej prepričati, da nima vrtoglavice, ki bi ga pri na- predovanju in v našem primeru tudi pri delu ovira- la. Kondicija pa je nujno potrebna. Če hočeš hoditi v hribe, če hočeš biti planinec, še posebej pa markacist, moraš imeti kondicijo, moraš biti dobro pripravljen. Na akcijah je veliko hoje, vzpenjanja, sestopanja, delo poteka ves dan. Planinci lahko svoja opažanja o kakršni koli poškodbi poti ali njihovi neustrezni urejenosti (slabe markacije, zaraščenost ipd.) sporočite na elektronski naslov poskodbe.poti@pzs.si. Navedite še, na kateri poti ste opazili poškodbe ali pomanjkljivosti, in jih na kratko opišete. Če je mogoče, opisu dodajte fotografijo poškodovane poti. 16 Stene imajo že same po sebi mističen prizvok. Ti zidovi, ki se dvigajo pred nami in segajo visoko v nebo, da njih senca lega na nas, se velikokrat zdijo tako nedostopni … Pa vendar nam, če se jim prepustimo in nam dovolijo objem, pokažejo svojo globino. Sleherno življenje navdajo z neizmerno toplino. S ponižnostjo in velikim spoštovanjem vedno znova in znova zrem v ostenja nad spokojno dolino. T oliko zgodb nosijo, da jih je nemogoče zliti v eno samo knjigo. V njih se uči- mo biti ponižni in preprosti. Pa ne v materialnem smi- slu, kot da so alpinisti nekakšni samarijani ali asketi. T o je način življenja, ki izvira iz notranjosti. Učijo nas, da smo ponižni v sebi, učijo nas krotiti ego, ki se nemalo- krat razbije ob trdnih in surovih skalah, da se lahko za- res začutimo, da spoznamo tisto, kar zares smo. Veliko je trenutkov, ko sem nemočen drgetal od mra- za in strahu in že skoraj s polnimi hlačami upal, da bo stena ob naslednjem gibu pokazala milost. Včasih se sprašujem, čemu vse to. Gore nam tukaj pokažejo pra- vo bit. Nagradijo nas z najlepšo vrednoto tega sveta, da živimo v trenutku, ko se zavedamo sebe in okolja. Še nikoli poprej nisem tako spoštoval življenja kot v trenutkih, polnih negotovosti in skrivnosti. Trenutki, ki jih dejansko živiš, se najgloblje vtisnejo v našo knji- go spominov, in ko brskam po tej knjigi, vrejo na po- vršje tako močni občutki, kot da bi jih doživljal tisti tre- nutek. Vzpon, ki sva ga opravila z Markom, je zagotovo eden od takšnih trenutkov. Markova družba mi veliko po- meni. Spoštujem njegov odnos do gora in velikokrat mi je kot nekakšen smerokaz, ki me usmerja, da zaradi strahu, ki nas velikokrat hromi in onemogoča našo ži- vljenjsko pustolovščino, ne zaidem na stranpoti. Snega je v teh koncih toliko, kot ga še ni bilo, odkar obiskujem ta prečudoviti svet. Gore so tako okraše- ne s snežnimi kristali, da jih komajda prepoznaš. Ode- te v belo snežno odejo so videti kot iz pravljice. Stene so okovane v led in sneg. V takšnih razmerah postane plezanje ena sama umetnost gibanja. Zasneženi pre- hodi se odpirajo nad tabo in samo slediš ledeni pre- progi. Trd sneg požira konice cepinov in jih stiska v močan objem, da jih komaj iztrgaš. T u in tam se na ka- kšnem skalnem otočku blešči star klin, ki se ga tako razveseliš, da je veselje že nepopisno, saj je ta stari klin pogosto edino varovanje. Razdalja med varovanji pa se ponekod približuje meji, ko se že sprašuješ, zakaj si sploh privezan na vrv. Medtem ko je stena višek fizikalnih zagat ponudi- la na sredini, kjer ga je začinila z edinim kopnim od- stavkom, ko je bilo treba s cepini popraskati čez rahlo previsen kamin, pa je na koncu smeri pokazala pravi obraz. RAZMIŠLJANJE Trenutek Z Markom sva se dogovorila za plezanje v mojem najljubšem kotičku gorskega sveta. 1 Stene nad Okrešljem ponujajo vrsto možnosti in nam omogočajo, da spoznavamo telo in duha v naravnem, včasih surovem okolju, polnem pustolovščin. Marko Mavhar 1 Marko Mavhar je z Markom Volkom marca letos preplezal lepo in pozimi precej zahtevno Igličevo smer v Mali Rinki. V Igličevi smeri pozimi Foto: Marko Mavhar Pred nama se dviga še zadnja težava. Nemo zrem nav- zgor v gladko ploščo, ki meri dober raztežaj vrvi. Tu- kaj ni mogoče narediti varovanja. Ponižno si še zadnjič ogledam položaj in potihoma molim, da je dovolj ledu. Marko me varuje na varovališču, na sidrišču za- radi varnosti zabijeva še en klin, nato pa počasi zari- nem navzgor. Opustil sem misel na varovanje, in ko sem se pre- pustil, je stena ponudila dovolj ledu za varen vzpon. Samo prepustiti sem se moral in začela sta se ples in igra ravnotežja, predvsem pa zaupanje samemu sebi. Za spremljavo je skrbel gorski orkester, ki so ga sesta- vljali orkanski veter in snežni plazovi, ki so zamolklo igrali svojo simfonijo v južni steni Mrzle gore, da se je tresel ves Okrešelj. V slabih šestih urah se nama je uspelo prebiti do roba stene. V eselje je še vedno neizmerno, kajti zavedava se velike mere izkušenj, ki sva jih pridobila. Pustolovšči- na je za nama, prav tako pa tudi trenutek, ki ga ne bo mogoče pozabiti. m 17 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK INTERVJU Mire Steinbuch Trpljenje me bogati Pogovor z Ines Papert Po padcu berlinskega zidu se je iz NDR zaradi boljše službe preselila pod bavarske Alpe, kjer je odkrila vertikalo in začela hoditi v hribe. Je ledna in skalna plezalka, ki obvlada tudi kombinirano plezanje. Zmagala je na več kot dvajsetih tekmah svetovnega pokala v lednem plezanju, štirikrat je bila skupna zmagovalka. Med plezanjem v Maroku si je poškodovala ramo. Takoj po napornem okrevanju je odšla v Nepal, kjer je novembra 2013 po novi smeri v solo vzponu kot prvi človek dosegla vrh Likhu Chulija, 6719 m. Bila je prva ženska, ki je preplezala kombinirano smer M11. Odlične vzpone ima tudi v zimskih smereh na Škotskem. Za ogrevanje začniva z začetnimi vrsticami vaše knjige Vertical – Life on the Steepest Faces. V eni iz- med njih pravite: Trpljenje me bogati. V kakšnem smislu? Pravzaprav gre bolj za hvaležnost. Uživam v špor- tnem plezanju in če so temperature zmerne, še bolj. Trpljenje ni zabavno, a je včasih del izkušnje. Ste sli- šali za trditev, da teže ko si nekam prišel, bolj se boš tega spominjal in srečnejši boš? T ako je s trpljenjem, a če se trpljenje konča na vrhu gore, toliko bolje. Ne gre za to, da bi bivakirala pred domačimi vrati, da bi tu in tam malo trpela. Zares cenim toplo posteljo, toda če bi vedno spala v topli postelji, bi verjela, da so to nor- malne razmere. Tu je še ena: "Male radosti so tiste, ki so moje re- snično razkošje." To je zelo podobno maksimi našega pokojnega satirika, pesnika in humorista Frana Milčinskega - Ježka, ki je rekel: "Sreča je v majhnih stvareh." Torej, katere so vaše najljubše majhne stvari? Moja blazina za pod glavo s prosenim polnilom, ki je prenerodna in pretežka, da bi jo nosila s seboj. Vča- sih jo med bivakiranjem pogrešam. Zbuditi se ob do- bri, sveže zmleti kavi, pripravljeni na italijanski način, je nekaj, kar neizmerno cenim, posebno po dolgi od- pravi, enako kot vroč tuš zvečer. Rada sama kuham; po navadi je na odpravi kuhar, ali pa samo vlijem vro- čo vodo v vrečko z dehidrirano hrano. Drugače pa ni- česar preveč ne pogrešam. Doslej ste napisali dve knjigi. Na splošno je v al- pinizmu mnogo več moških, ki pišejo knjige, kot žensk. Zakaj ženske tako redko izdajo knjigo o svojem plezalskem življenju? O tem lahko samo ugibam. Ker JE manj alpinistk kot alpinistov? V erjetno ne ustreza ženski miselnosti, da bi delile svoje uspehe in dosežke. T u je še dejstvo, da veči- na žensk po rojstvu otrok konča plezalsko kariero. Kar pomeni, da bi bila ženska zgodba krajša od moške. Ne zanima vas "višje, hitreje, dlje", ali preseganje rekordov, temveč je slog tisto, kar vas spodbuja. Kaj je za vas najpomembnejše pri slogu? Veseli me, da ste to prepoznali. Ne, nikoli ne gledam na uro, da bi izračunala, kateri rekord lahko podrem. Ve- dno pogledam, zato ker me zanima, če sem dovolj hitra, da bom po plezanju, teku, turnem smuku … lahko sku- hala kosilo za svojega sina, ko se bo vrnil iz šole. In da, to mi ne pomeni dosti. Vredno se mi zdi poskusiti na oko privlačno linijo (nepreplezana smer je vedno pustolo- vščina) ter tu in tam potisniti svoje meje v alpskem slogu, z malo opreme in v tako kratkem času, kot se da. T akrat ko lahko izkoristiš samo krajša okna lepega vremena, kot sva jih (Luka in jaz) na Kizil Askerju, 1 na primer. 1 Kizil Asker, 5842 metrov, na meji med Kirgizijo in Kitaj- sko. op. (M. S.) Ines Papert v Patagoniji Foto: Thomas Senf 18 Poznate svoje meje, skrbno se pripravite za vsak podvig in podrobno pretehtate tveganje. Koliko zaupanja vredno je to preračunano tveganje? Ko gledaš fotografijo gore, lahko izbereš objektivno najvarnejšo linijo, tako da se ogneš plezanju pod vise- čimi seraki, na primer. Vendar so še vedno tveganja, ki jih doma ne moreš predvideti samo iz opazovanja fotografije. Moraš priti do stene, poslušati (padajo- če kamenje), pazljivo opazovati, vendar med pleza- njem alpskih smeri še vedno potrebuješ kanček sre- če. Žal stoodstotne varnosti ni, toda bodimo pošteni, tudi vožnja v avtu se zdi včasih malo tvegana. Kakor- koli že, potrjeno je, da pogosteje ko nekaj počneš, ve- čja možnost je, da boš zašel v težave ali celo umrl. Iz- biram vzpone, ki jih lahko dobro opravim, kakovost je pred količino. Svojo lekcijo sem se naučila pri zelo ambicioznem poskusu v neki smeri v Dolomitih, ko vremenska napoved ni bila dovolj točna. Leta 2005 sem se hudo poškodovala, in imela srečo, da se nisem ubila. To so bili časi, ko nisem mogla brez gora. Zelo motivirana, premalo kritična in zelo neizkušena. Rodili ste se v Nemški demokratični republiki. V otroštvu in mladosti ste pogrešali svobodo. Zdaj vas zelo privlačijo divji oddaljeni kraji. Mislite, da zaradi tistega pomanjkanja svobode ali zaradi čiste lepote takih krajev? O tem veliko premišljujem. Da, omejitve, ki smo jih imeli, ko je šlo za potovanje, so bile res mučne in svo- boda, ki jo zdaj uživamo, je še vedno nekaj, s čimer se zjutraj prebudim in pomislim: Presneto, zelo smo sreč- ni, da lahko potujemo po svetu. Samo potovati je eno, plezati v tisti čisti lepoti gora pa je dodatna dimenzija. Zakaj ste nehali tekmovati v svetovnem pokalu le- dnega plezanja? Osvojila sem več, kot sem si v sanjah kdajkoli domišlja- la, in seveda sem (bila) zelo tekmovalna oseba. Toda zmagati na vseh tekmah leta 2006, samo nekaj mese- cev po hudem zlomu noge, je zadostovalo, da sem se dokončno odločila. Med tekmovanji sem po vsem sve- tu srečala mnogo zanimivih ljudi, a tudi zelo zateže- ne plezalce – in to ne samo na plastiki. V izolaciji pred tekmo sem poslušala njihove zgodbe in kmalu sanjala o še več – da bi spet plezala v gorah, z novimi izkušnja- mi, ki sem jih dobila med tekmovanji. Pri tekmah sem pogrešala skupinski duh; plezanje v gorah s prijatelji je intenzivneje, avantura na drugačni ravni. S pokalom v lednem plezanju se je začelo novo poglavje v mojem življenju. Dobila sem priložnost, da s plezanjem zaslu- žim dovolj za življenje (kar sicer ni bil moj prvotni na- men), denar od nagrad, in še nekaj od sponzorjev, je Ines Papert pleza v Veliki strehi, 7b+, v smeri Riders in the Storm v Centralnem stolpu skupine Paine, Patagonija, Čile. Foto: Thomas Senf 19 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK ravno zadoščal, da sem pustila službo fizioterapevtke in uresničila sanje o potovanju in plezanju. Vas led privlači bolj kot skala? Zelo me pritegne, morda zato, ker je tako občasen. Zime so kratke, v mesecih, ko čakaš na led, si vedno bolj vznemirjen. T oda če sem odkrita, res plezam pre- cej več v skali, kajti preostalega dela leta je skoraj devet mesecev in ponuja toliko možnosti. A plezanje dolgih smeri na visoko goro v Himalaji, kamor je treba priti z izkušnjami v skali in ledu, je tisto, kar je zame najpri- vlačnejši cilj. Alpsko … torej bolj ko je plezanje izpo- stavljeno in daljše, tem bolje. Če je kaj ledu, še bolje. V uvodu knjige Vertical – Life on the Steepest Faces pišete, da vam sin Emanuel pomeni mnogo več kot gore, vendar ste se odločili za kariero poklicne plezalke. Ko ste postali mama, je mnogo ljudi pričakovalo, da boste opustili plezanje, a to ni bilo v vašem načrtu. Kako ste uspeli biti dobra mati samohranilka in hkrati ena najboljših vsestranskih plezalk na svetu? Zdi se mi, da je bolj odločilo življenje, ki ga živim, kot obratno. Manu je bil eden glavnih razlogov, da sem tekmovala šest let zapored. S seboj sem ga jemala na večino tekem in nikoli ni bilo videti, da se je naveličal potovati. T orej sva s tem nadaljevala, dokler nisem ne- hala tekmovati. Skupaj sva bila na mnogih izletih, toda pri nekaterih posebnih projektih sem ga morala pusti- ti doma. Zaradi ogromne pomoči njegove babice sem se vedno lahko osredotočila na vzpone. Ko sem doma, se delam, da sem najboljša mama na svetu, kar drži za osemdeset odstotkov časa. Če bi morala vsak dan pre- živeti po osem ur v pisarni, ne bi bila toliko skupaj. Ni mi treba imeti slabega občutka, enostavno sem sreč- na, ker lahko vsak dan sama načrtujem in se mi ni treba ravnati po nikogaršnjih pričakovanjih in zami- slih – to je natančno tisto, kar si želim. Kako sta z Luko Lindičem postala soplezalca? Ka- kšno je vaše mnenje o njem? Luko sem srečala pred leti v Chamonixu na nekem dogodku najinega skupnega sponzorja z oblačili. Ve- liko vem o slovenski mentaliteti in veščinah, ko gre za alpsko plezanje. Vedno me je zanimalo, kakšne skriv- nosti imajo vaši alpinisti, da so v gorah tako močni. Luka je bil najboljši primer, mlad, motiviran in resnič- no inteligenten glede zamisli in odločitev. Pogovarjala sva se o nekaterih idejah, izmenjala telefonski številki, vendar se nisva uspela dogovoriti. Imela sva vsak svo- je zamisli in cilje, toda o idejah sva vedno razpravlja- la. V nekem trenutku sem se odločila, da je dovolj go- vorjenja o plezanju in ga vprašala, če bi se mi pridružil na Kizil Askerju. Na tej gori mi je dvakrat spodletelo (2010 in 2011). Po zadnji odpravi v pogorje Kakšaal To o 2 v Kirgiziji sem si obljubila, da se bom vrnila, če bom našla primernega soplezalca. Enako mislečega, z enakim pristopom do plezanja in z dobrimi skupni- mi vibracijami. Luka je bil takoj za in samo dva tedna pred odhodom na Kitajsko sva šla skupaj v Severno triglavsko steno, v Čopov steber. Z Lukom sta si bila enotna, da bosta prvenstveno smer na Kizil Asker imenovala Lost in China (ED, WI 5+, M6, 1200 m). Menda je ime v nekakšni po- vezavi z vajinim kitajskim fotografom Rockerjem? Ha, ime smeri je še veliko več kot to. Šele na tem izletu sva se zares spoznala, počutila sva se nekam izgublje- na v najinih čustvih drug do drugega, ker so bila veliko več od tistega, kar bi bilo pričakovati. Razmere, vreme, 2 T udi Kokshal Tau. (op. M. S.) Ines Papert v severni steni Velike Cine Foto: Frank Kretschmann 20 razpoloženje in vse ostalo je bilo tako popolno, da sko- raj nisva mogla verjeti, in sva upala, da se bova na Ki- tajskem za nekaj časa kar izgubila. Z Lukom sta opravila nekaj imenitnih vzponov. The Family Traverse v Watzmannu, ki je verjetno prvo zimsko prečenje, je samo priprava za vajin na- črt v Šiša Pangmi. Nam lahko nekaj poveste o tem? Če govorimo o partnerstvu, sem prepričana, da ni ni- kogar, s katerim bi lahko bolj delila strast do plezanja v gorah. Ko plezava skupaj, se vse zdi tako enostavno. Ja, malce se že počutim razvajeno … Lahko se popol- noma osredotočiva na plezanje, in ko greva plezat re- sno smer, se ne obnašava kot parček. Južna stena Šiša Pangme je bila točno to, o čemer sva se prvič pogo- varjala, ko sva se menila, da bi šla skupaj plezat v hri- be. Že kar nekaj časa je od takrat … vendar nanjo ni- sva pozabila. Vsak vzpon, ki sva ga opravila skupaj, je bil zato tudi neke vrste skupna priprava. Res imava v mislih novo smer, toda vreme, razmere in najina for- ma bodo odločali. Za vsak slučaj imava pripravljenih še nekaj drugih možnosti, prečudovito bo že samo prvič obiskati to deželo, ob vsem poznavanju doline, ki ga je Luka dobil na prejšnjem izletu. Z Mayan Smith-Gobat 3 ste opravili veličasten vzpon, peto ponovitev smeri Riders in the Storm 3 Profesionalna plezalka in smučarka iz Nove Zelandije. (op. M. S.) v Centralnem stolpu skupine Torres del Paine v Čilu, ki so jo prvi preplezali Wolfgang Güllich, Kurt Albert, Bernd Arnold, Peter Dittrich in Nor- bert Bätz (7c, A3). Tudi prvi plezalci so si poma- gali s tehničnimi pripomočki, a vidve z Mayan sta naredili korak bliže k prosti ponovitvi te 1300 me- trov dolge smeri. Svoj poskus sta ocenili s 7c+, A2. Vama je pri tem pomagala razlika med žensko in moško perspektivo, ali sta bili toliko boljši? Najin namen je bil prosto preplezati celo smer. Z Mayan sva si zelo prizadevali, da bi nama uspelo. Našli sva prosto preplezljivo petraztežajno varian- to pri nihajni prečki, kljub temu sva morali tehnično preplezati štiri raztežaje. Dosegli sva vrh, to je bil moj glavni cilj, ki je v Patagoniji še vedno darilo. T oda na- jin vzpon je drugačna zgodba kot tista v letu 1991 od nemških legend. Sploh se ne da primerjati. Drugačni časi, drugačna oprema, vremenska napoved v steni. Uporabili sva tudi njihovo znanje in sledili liniji, za ka- tero sva vedeli, da je možna … Če se ne motim, ste zasvojeni s kavo, kadarkoli in kjerkoli. Drži? Da … in še enkrat da. V najslabšem primeru vzamem s seboj vrečke z instant kavo. Ko se zbudim na biva- ku, je zjutraj prva stvar kava. Brez nje sem grozna … Moj zdravnik mi je rekel, naj jo popijem, kolikor ho- čem, sicer bom morala goltati tablete za dvig krvne- ga tlaka.  m Ines Papert v drugem raztežaju kombinirane nenavrtane smeri Ritter der Kokosnuss, M12, Berner Oberland, Švica Foto: Thomas Senf PLANINSKI VESTNIK maj 2018 21 21 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK Tehnično pot ni zahtevna, treba pa je kar ne- kaj telesne zdržljivosti. Višinske razlike na poti je okoli deset tisoč metrov, povprečno torej okoli tisoč metrov vzpona na dan. Čeprav večji del poti, če vre- me dovoli, občudujemo okoliške štiritisočake, pa se osnovna različica poti ne povzpne više od dva tisoč šeststo metrov nadmorske višine. Ob pomanjkanju TREKING Lidija Zajec Razgibana in dolga pot Potovanje okoli pogorja Mont Blanc Krožna pohodna pot okoli Mont Blanca je poznana pod imenom TMB (Tour du Mont Blanc) in poteka skozi tri države: Italijo, Švico in Francijo. Dolga je približno sto sedemdeset kilometrov in večina pohodnikov jo prehodi v sedmih do desetih dneh. Je nezahtevna, odlično označena, infrastrukture je dovolj, da lahko prilagodimo dnevne ture svoji zmogljivosti in svojim željam. Oznake poti se razlikujejo od države do države, vedno pa so jasne in nedvoumne. V Franciji se uporabljajo zlasti splošne oznake (bela črta nad rdečo) za tako imenovane GR poti (daljše pohodne poti oz. grande randonnée), v Italiji in Švici je večina oznak rumene barve v obliki romba ali preprosto puščice. Smerne table so večkrat označene tudi z logotipom poti TMB. časa lahko nekatere nižinske dele poti skrajšamo tudi z javnim prevozom, pa tudi avtostop preizkušeno do- bro deluje. Treking je krasen, in če ne ponagaja vreme z meglo ali oblačnostjo, so razgledi na poti prečudoviti. Ponujajo zasnežene vrhove štiritisočakov, jezike ledenikov, od katerih veter prinaša znosne temperature ob vročih Skupina pohodnikov na samotnejšem delu poti, zadnji dan francoskega dela TMB Foto: Lidija Zajec 22 dneh, neverjetno bogato rastlinje, potoke, nekaj jezer, kakšnega kozoroga sem in tja ter obilo svizcev. Najine priprave v zgodnjem juniju so potekale tako- le: redno sva preverjala razmere. Se je sneg že stopil? Bo treba vzeti dereze? Potem sva zadovoljno ugoto- vila, da je sonce pozne pomladi naredilo svoje in da bodo dereze lahko mirno počakale na zimsko sezo- no. Nekaj časa sva pozabila na vse skupaj, potem se je preverjanje začelo znova nekaj dni pred odhodom, ki je bil načrtovan v zadnjem tednu junija. Zdaj naju je skrbela vremenska napoved. Takšne so videti psihične priprave na TMB. Ker gre za krasen treking, je temu primerno precej obiskan, in nastanitvene kapacitete, ki jih je sicer veliko, so hi- tro zasedene. Zato je treba pot vnaprej začrtati in tudi rezervirati koče, najbolje že kak mesec pred odho- dom. Ker si potem vezan na določene datume, je še kako pomembno, da ti je ne zagode vreme. Lahko rečemo, da je ta treking popularen. Ko sem ob pripravah na pot prebrala podatek, da je letno števi- lo pohodnikov blizu petindvajset tisoč, me je sprva ta številka odvrnila od nadaljnjega načrtovanja poti. Skoraj vsi seveda prehodijo pot od sredine junija do sredine septembra, saj je v času preostalih mesecev na višjih delih zasnežena in teže prehodna, pa tudi više ležeče koče so izven sezone zaprte. Kljub temu je bojazen odveč. Res je, da ne gre za sa- moten treking in da zlasti na razglednih točkah stalno srečuješ druge pohodnike. Res je tudi, da so koče na- vadno nabito polne. Med veliko večino poti pa se po- hodniki, vsak s svojim tempom, porazgubijo. Tour du Mont Blanc ima dolgo zgodovino; pot je za pohodne namene nastala v začetku petdesetih let prej- šnjega stoletja in do danes doživela nekaj sprememb. Treking je prijazen v smislu, da poleg osnovne različi- ce obstajajo tudi variante, ki so lahko zahtevnejše (kot na primer v Švici različica čez Fenetre d' Arpette, ki je hkrati najvišja točka poti s svojimi 2671 metri) ali pa lažje in nižje ‒ za primer slabega vremena ali da se je mogoče izogniti napornejšim delom (kot je na primer na francoski strani Aiguillette d' Argentiere, predel, ki se odsvetuje zaradi morebitne vrtoglavice). Organizacijsko je stvar malce zapletena. Precejšnje število pohodnikov in različna pravila glede šotorjenja v različnih državah zahtevajo, da se je treba organizi- rati precej pred odhodom in rezervirati koče, kjer na- meravaš spati. V ta namen obstaja spletna stran, kjer si določiš potek poti, rezerviraš koče, nekatere moraš delno tudi vnaprej plačati. Druga manj prijetna stran trekinga je, da ni prav prijazen za denarnico. Spanje v kočah (cenejša varianta v dormitorijih) z zajtrkom in večerjo stane povprečno več kot šestdeset evrov na osebo. Je pa zato hrana dobra, raznovrstna in obilna. Iz Slovenije se je najlaže do izhodišča odpraviti z av- tom. Pot je krožna, zato je možnih več izhodišč, za Slovence je najbolj logična izbira Courmayeur v dolini Aoste. Do tja se po avtocesti, ob ugodnih prometnih razmerah, pripelje v približno sedmih urah. Večina planincev se odloči za kroženje v obratni smeri urinega kazalca, tako sva se poti lotila tudi midva. Čeprav sva koče rezervirala dobra dva tedna vnaprej, so bile tri od prvotno zamišljenih desetih že Hribi so se končno izvili iz megle ‒ pogled na Mont Blanc in sosednje vrhove nad Chamonixem. Foto: Lidija Zajec 23 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK zasedene. T ako sva morala malce prilagoditi načrt in ustrezno skrajšati oziroma podaljšati dnevne etape. Izkazalo se je, morda je šlo le za naključje, da so naj- bolj zasedene italijanske koče, saj od obeh koč, kjer naj bi spala prvo in zadnjo noč, ni bila na voljo no- bena, prav tako ni bilo bližnje alternative. Kasneje sva sicer ugotovila, da imajo koče ali določeno šte- vilo postelj na voljo za "dnevne padalce" ali pa je tudi nekaj odpovedi rezervacij. Srečala sva namreč nekaj pohodnikov, ki so si rezervacije urejali sproti, za dan ali dva vnaprej. V endar je bilo to pred viškom sezone, zato se na tako srečo ni priporočljivo zanašati. Najini odločitvi glede začetka poti je botrovala poleg dejstva, da so bile vse koče, ki so bile na sprejemlji- vi razdalji za enodnevno hojo, zasedene, še izjemno slaba vremenska napoved. Glede na to, da je prvi po- hodni dan iz Courmayeurja v Švico dolg in naporen ter poteka čez 2537 metrov visok prelaz, kjer si naj- bolj očiten strelovod daleč naokoli, če te ujamejo ne- vihte, sva malce "pogoljufala". Vstala sva pred dnem in se odpeljala nekaj kilometrov po dolini Val Ferret. T am sva avto namesto na dogovorjenem varovanem parkirnem mestu v Courmayeurju za deset dni par- kirala ob cesti. In upala, da naju bo počakal. T ako sva bila na prelazu že ob zgodnji jutranji uri in v dolini pred nevihtami. Naslednje tri dni sva hodila po Švici, kjer se v denar- nico naselijo franki, kjer veljajo drugačne tarife za te- lefon in kjer sva pojedla neverjetne količine sira. Naj- prej sva poskusila raclette, potem paradižnikov fondi, vmes pa sva malicala variacije tartine fromage. Vreme se žal na prvem delu poti ni najlepše obnašalo. V časih sva hodila po rahlem dežju, vendar na srečo ni- koli ni bilo prave potrebe po pelerinah. Iz previdnosti sva raje izbrala osnovno različico poti in izpustila prej omenjeno varianto čez najvišjo točko. Ko sva zapuščala Švico, je z vremenom kazalo bo- lje, svet se je zdel prijaznejši, veselila sva se, da bova končno zagledala Mont Blanc, najvišjo goro v zaho- dni Evropi. Najin vodniček je namreč obljubljal pre- čudovite razglede s prelaza Col de Balme, kjer po- teka meja med Švico in Francijo. Kljub sončnemu vzponu pa nas je že pod prelazom zajela gosta me- gla. Ne le da Mont Blanca ni bilo niti slutiti, še pot se je včasih izgubljala pod nogami. Res lep razgled sva si tako ogledala samo na fotografijah. Na žalost je me- gla vztrajala tudi naslednji dan, ko sva se povzpela do belega jezera, Lac Blanc. Jezero sicer leži s poti, ven- dar sva tisti dan imela v mislih krajšo turo, zato sva optimistično podaljšala do jezera, ki leži na krasni točki. Na forumih in blogih pohodnikov sem pred odhodom prebrala, da je bil to za marsikoga najlep- ši del poti. Žal z razgledom ni bilo nič, saj sva jezero zagledala šele, ko sva bila praktično ob njem. Vseeno pa sva bila nagrajena za dodatno pot, saj se je povsem blizu naju prav počasi sprehodil kozorog. Prvi, ki sva ga videla na tej poti. Slabo vreme včasih poleg očitnih neprijetnosti pričara tudi lepe stvari. Na primer jutro po deževni noči sem si zapomnila po obilnem puhtenju meglic iz trav, kar je v jutranji svetlobi delovalo prav mistično. Očarana sem se oddaljila od ostalih pohodnikov in se v samo- ti ob meglicah počutila kot v začaranem gozdu. Če je prvi del trekinga potekal v ne najprijetnejših razme- rah, pa vendar pri prijazni temperaturi za hojo, je bil drugi del trekinga kratko malo krasen. Nekaterim pohodnikom tovorijo opremo tudi s konji. Foto: Lidija Zajec Prepričan sem, da je več Slovencev stalo na vrhu Mont Blanca, kot pa se sprehodilo okoli njega. Tudi mene so prej mikala druga, bolj oddaljena go- rovja. Po trekingih v Nepalu, indijski Himalaji, Paki- stanu, Patagoniji, Kilimandžaru in Mt. Kenyi je konč- no prišel na vrsto tudi Mont Blanc oziroma TMB (Tour de Mont Blanc). TMB sem nekoliko poznal iz pripovedovanj in branja o podvigih ultra tekaških kolegov, ki pot v celoti brez postanka pretečejo, pri čemer rekord znaša slabih dvajset ur, zgornja meja je oseminštirideset ur. Plačilo štartnine ni dovolj, na tekmo se je potrebno kvalificirati! Sam sem se odločil Okoli Mont Blanca za lagodnejšo varianto in pot z organizirano skupino prehodil v enajstih etapah. Masiv Mont Blanca je dolg petindvajset kilometrov in zajema okoli štiristo vrhov (med njimi Grandes Jorasses, Aiguille Noire, Les Drus, Aiguille du Tour, Aguilles des Glaciers, Mont Dolent ...) in več kot šti- rideset ledenikov. Razmejuje Francijo, Italijo in Švico, v njegova pobočja se zajeda sedem dolin: Arve-Cha- monix, Montjoie, des Glaciers, Veni, italijanski in švi- carski Val Ferret in Vallee du Trient. Pot običajno se- stavlja od deset do dvanajst etap, vodi pa čez deset (ali enajst) gorskih prelazov. V sako leto jo prehodi več kot 24 Največji del TMB poteka po Franciji. In francoski del poti nama je nad Chamonixem ponudil – prvič na poti – čudovit razgled. T a je bil potem stalnica vse do vrnitve v Courmayeur. Na Col du Brévent, kjer stoji najvišja postaja gondole, ki pripelje pozimi smučarje, poleti pa pohodnike iz Chamonixa, sva prvič uzrla vrh Bele gore, okoli katere sva hodila že pet dni. Do popol- dneva so se iz megle izvile tudi sosednje gore, masiv se je pokazal v vsej svoji lepoti. Res je bilo vredno prever- jati vse tiste vremenske napovedi, se ukvarjati z rezer- vacijskim sistemom in se namesto sedem ur voziti do Courmayeurja dva dni (zgodba za kam drugam, saj ne sodi v Planinski vestnik, pač pa bolj v kakšno od rubrik Saj ni res, pa je). Od tod naprej se zdi, da hodiva v pravljici. Zasneže- ni štiritisočaki so kot na dlani. Pot se v nadaljevanju pod modrim nebom spusti v bližnji Les Houches. Ta predstavlja najpopularnejše izhodišče poti TMB, je pa hkrati tudi izhodišče za več krajših, enodnevnih tur. Tako sva na tem delu poti srečevala največje število pohodnikov. Presenetilo me je precejšnje število ljudi iz Azije in Severne Amerike. Pa tudi to, da na poti ni- sva srečala niti enega Slovenca. Vsak sončni dan, ki je sledil, je bil prava razglednica, včasih kar malce kičasta. Krasno razgledišče na pre- lazu Col du Bonhomme, pod njim koča, kjer lahko kar med večerjo in zajtrkom opazuješ čredo kozoro- gov, pa potem spanje na drugi krasni lokaciji ‒ pod za- dnjim prelazom na poti, kjer poteka meja med Fran- cijo in Italijo ter imajo namesto psa čuvaja belega konja in kjer iz svojih domovanj nenehno švigajo svi- zci. Vsak dan znova sva bila osupla nad bogatim ra- stlinjem, tako živobarvnim in raznovrstnim. Zlasti so naju navdušile opojno dišeče murke. T udi zadnji, italijanski del poti je bil čudovit. Pot se tu še najbolj približa jezikom ledenikov. Zaradi vseh le- pih prizorov in malo tudi zaradi tega, ker se treking končuje, se je kar težko posloviti, zato sva se odločila v gorah ostati še en dan. Uspelo nama je najti prosti lež- išči v eni od koč nad Courmayeurjem. Planinci nismo edini navdušenci na tej poti, poleg ne- kaj kolesarjev, ki sva jih srečevala zlasti na italijanskem delu poti, ta predstavlja velik izziv tudi gorskim te- kačem. Že od leta 2003 na tej trasi poteka gorski tek, imenovan UltraTrailMontBlanc (UTMB). Vsako leto ga organizirajo zadnji konec tedna v avgustu oziroma prvi v septembru, s startom in ciljem v Chamonixu. Od začetnega leta, ko je uspelo celotno traso preteči le sedeminšestdesetim tekačem, je UTMB vsako leto postajal popularnejši in že dobro desetletje se ga ude- leži več kot dva tisoč gorskih tekačev. Poleg tega naj- bolj ekstremnega teka dogodek združuje še štiri krajše različice gorskega teka po delih iste trase. Progo, ki jo pohodniki prehodijo približno med sedmimi in enaj- stimi dnevi, je najhitreje pretekel nepalski tekač s ča- som 20:05:59. Po podatkih uradne spletne strani se je lanskega teka udeležilo tudi dvanajst Slovencev, šest na UTMB in preostalih šest na dveh drugih različicah teka. Čeprav naju je malce skrbelo, naju je avto počakal, kjer sva ga pustila. Tako se je vse dobro izteklo. Zadovolj- na s potjo, ki je bila za nama, sva se pred povratkom domov odpeljala še na nekajdnevni počitek ob ljubko jezero Lago di Mergozzo. TMB toplo priporočam po- hodnikom, ki svoj dopust radi preživijo v gorah in uži- vajo v večdnevnih turah.  m Slikoviti pejsaži popestrijo dolgo pot. Foto: Lidija Zajec deset tisoč gornikov, poleg domačinov smo srečali največ Američanov in Korejcev. Večina se jih odloči prehoditi pot v obratni smeri urinega kazalca, s tra- dicionalnim začetkom v Chamonixu oziroma v Les Houches, ki je oddaljen sedem kilometrov. Mi smo zaradi lažjega dostopa izbrali italijansko stran Cour- mayeur oziroma vasico Lavachey nad Courmayeur- jem. Po dobrih osmih urah vožnje smo prvi dan zgo- daj popoldne prispeli do izhodišča, vasice Lavachey, 1642 m, v dolini Val Ferret nad Courmayeurjem. Ker je bil dan še dolg, sem se sam odločil za hiter vzpon Počitek na Col de Ferret. Zadaj Mont Dolent in ledenik Dolent Foto: Andrej Gazvoda PLANINSKI VESTNIK maj 2018 25 Dostop: Ljubljana–Courmayer oziroma izhodišče Lavachey (710 km, približno 8 ur vožnje), vozimo po italijanskih av- tocestah in pred Torinom zavijemo na sever v dolino Aoste. Zahtevnost: Pot tehnično ni zahtevna (dve varovani lestvi in nekaj jeklenic), ledenikov ne prečimo. Oprema: Običajna planinska oprema. Imeli smo organiziran prevoz prtlja- ge, večinoma smo hodili z dnevnimi nahrbtniki. Koče: Polpenzioni v gorskih kočah/ hotelih (vse od dvoposteljnih sob do skupinskih ležišč), cena od 40–80 EUR (večerja 3–4 hodi, povsod topel tuš, pi- tna voda). Vodnika: Kev Reynolds: The Tour of Mont Blanc. Cicerone, 2015; Topogu- ide Tour du Mont-Blanc - GR® TMB. FFRandonnée, 2016. Spletna stran: www.autourdumont- blanc.com Zemljevidi: Tour du Mont Blanc, MAP, panoramska karta; Chamonix, Mont- -Blanc, IGN Top 25 3630OT, 1 : 25.000; St-Gervais-les-Bains, Massif du Mont- -Blanc, IGN Top 25 3531ET, 1 : 25.000 Pot: 1. etapa: Lavachey–La Fouly, gostišče Maya-Joie Lavachey–Koča Bonatti–Koča Elena– Col de Ferret, 2537 m, meja Italija/Švi- ca–La Fouly, 1700 m Višinska razlika: 1300 m vzpon, 1410 m spust Dolžina: 22 km Koče: Koča Walter Bonatti, 2025 m, mo- bilni telefon +39 335 684 85 78, telefon +39 (0)165 185 55 23, e-pošta rifugiobo- natti@gmail.com; Koča Elena, 2061 m, telefon +39 016 584 46 88, e-pošta rifugioelena@virgilio.it; Gostišče Maya- -Joie, 1700 m, telefon +41 277 80 11 66 , e-pošta contact@mayajoie.ch. 2. etapa: La Fouly–Champex, penzion en Plein Air, 1466 m Višinska razlika: 420 m vzpon, 565 m spust Dolžina: 15 km Koča: Penzion en Plein Air, 1470 m, tele- fon +41 (0)27 783 23 50, e-pošta pensio- nenpleinair@bluewin.ch. 3. etapa: Champex–Col de la Forclaz, 1527 m Višinska razlika: 742 m vzpon, 682 m spust Dolžina: 14 km Koča: Hotel Col de la Forclaz, 1527 m, Informacije do koče Bonatti, 2025 m, poimenovani po legendar- nem italijanskem alpinistu Walterju Bonattiju. Prvič sem lahko občudoval gorovje, a Mont Blanc se je še sramežljivo skrival v oblakih, nasproti pa se je dvigal Grandes Jorasses, in lepo sem videl del poti, ki nam je bila namenjena naslednji dan. Po dobri večerji s pred- jedema mineštro ali pašto, glavno jedjo polento, pu- ranom in zelenjavo ter s poobedkoma pecivom ali sladoledom smo se spraševali, ali bomo vsak dan tako dobro jedli. In res smo bili vsi pozitivno presenečeni, nikoli lačni, ravno obratno. Vsak večer smo že kar ne- strpno čakali 19. uro (ali 19.30, ker prej ne postreže- jo, če imaš polpenzion) in gorske kulinarične dobrote. Izbor jedi se niti enkrat ni ponovil, trije ali štirje hodi so bili običajni, in če je bil slučajno še kdo lačen, je do- bil repete. Za zajtrk ob 7. uri smo jedli marmelado, sir, kosmiče, jogurt, pili kavo, čaj ali sok in povsod lahko natočili pitno vodo za čez dan. V edini koči, kjer ni bilo pitne vode, smo pri večerji in zajtrku prejeli po li- ter in pol vode v plastenki. Ob tako obilnih obrokih so čez dan zadostovali kakšna visokoenergijska tablica, suho sadje in študentska hrana. Najbolj mi je v spo- minu ostala večerja iz Maye Joie v La Foulyju, kjer so nam postregli tradicionalni švicarski raclette. Na kro- žniku smo dobili po en kuhan (neolupljen) krompir in stopljeni sir. Bojazen, da bomo lačni, se je razblinila z obljubo, da lahko pojemo, kolikor želimo (all you can eat). Po osmih rundah je bilo sira več kot dovolj in za zaključek je nasmejana mlada natakarica prine- sla še šnopček za boljšo prebavo. Švicarski del TMB mi sicer ni pustil pretirano lepih vtisov zaradi deževnega vremena. Dva dni je neneh- no deževalo, tretji dan na poti proti Franciji so se obla- ki končno razkadili in s soncem so prišli ponovno lep- ši razgledi. Na prelazu Col de Balme smo prvič uzrli tudi monarha Alp, Mont Blanc, tisoč metrov niže v dolini pa Meko alpinizma, Chamonix. Francoski poz- drav bonjour je bil sedaj že obvezen in dejansko ti vsak mimoidoči odzdravi. Po postanku ob ledeniških jeze- rih Lac Blanc smo v popoldanskih urah prišli do La Flégère. Že nekaj dni prej sem se poigraval z mislijo, da bi se spustil do Chamonixa. TMB ga ne obišče, mene je pa vseeno vleklo v dolino. Smerokaz je oblju- bljal dve uri in pol hoje, natakar pa mi je zagotovil, da bom v eni uri dol, če se podvizam. Že zjutraj sem obul nizke treking čevlje, zato sem dobrih osemsto metrov spusta lahko brez nahrbtnika hitro odtekel, kmalu našel center in se sprehodil po glavni ulici, se malo okrepčal ter obrnil in prišel pravočasno nazaj na ve- čerjo. Kljub konkretnemu sprehodu sem to noč naj- slabše spal, ker je bilo presenetljivo hladno ter nekaj običajnega smrčanja in premetavanja. Ostale noči, Koča: Penzion Les Chambres du Soleil, 1554 m, telefon + 33 (0)479 31 30 22, e- -pošta lesoleildeschapieux@gmail.com. 9. etapa: Les Chapieux–Lac Combal, koča Combal Les Chapieux–Koča Mottets–Col de Se- igne, 2516 m, meja Francija/Italija–Koča Elisabetta–Lac Combal, 1968 m Višinska razlika: 1007 m vzpon, 508 m spust Dolžina: 18,5 km Koče: Koča Mottets, 1864 m, telefon +33 479 07 01 70, e-pošta refuge@lesmot- tets.com; Koča Elisabetta Soldini Mon- tanaro, 2258 m, telefon +39 (0)165 84 40 80, e-pošta info@rifugioelisabetta. com; Koča Combal, 1968 m, telefon +39 016 51 75 64 21, mobilni telefon +39 339 69 38 81, e-pošta cabaneducombal@ gmail.com. 10. etapa.: Lac Combal–Courmayeur, 1200 m–Koča Bertone, 1996 m Višinska razlika: 1300 m vzpon, 1560 m spust Dolžina: 17 km Koča: Koča Giorgio Bertone, 1996 m, te- lefon +39 347 032 57 85. 11. etapa: Koča Bertone–Lavachey Višinska razlika: 250 m vzpon, 800 m spust Dolžina: 12,5 km telefon +41 (0)277 22 26 88, e-pošta colforclazhotel@bluewin.ch. 4. etapa: Col de la Forclaz–Tré-le- -Champ, penzion Le Moulin Col de la Forclaz–Col de Balme, 2204 m, meja Švica/Francija–Col de Possettes, 1997 m–Aiguillette des Pos- settes, 2201 m–Tré-le-Champ (Mon- troc), 1350 m Višinska razlika: 869 m vzpon, 978 m spust Dolžina: 22 km Koča: Podeželski penzion Le Moulin, 1350 m, telefon +33 (0)450 54 05 37, mobilni telefon +33 (0)682 33 34 54, e- -pošta benoit.henry2@wanadoo.fr. 5. etapa: Tré-le-Champ–La Flégère, penzion La Flégère Tré-le-Champ–Tête Aux Vents, 2132 m, z možnostjo Lac Blanc, 2352 m, z lede- niškimi jezeri–La Flégère (postaja gon- dole), 1809 m Višinska razlika: 1900 m vzpon, 1530 m spust Dolžina: 31 km Koča: Podeželski penzion La Flégère, 1809 m, telefon +33(0)603 58 28 14, e- -pošta bellay.catherine@wanadoo.fr. 6. etapa: La Flégère–Les Houches, penzion Michel Fagot La Flégère–Plan Praz, 1999 m, gondola do Chamonixa–Le Brévent, 2525 m– koča Bellachat, 2152 m–Les Houches, 1000 m Višinska razlika: 772 m vzpon, 1546 m spust Dolžina: 17 km Koči: Koča Bellachat, 2152 m, telefon + 33 (0)450 53 46 99, e-pošta refu- ge.bellachat@gmail.com; Podeželski penzion Michel Fagot, 1000 m, telefon +33(0)450 54 42 28, e-pošta info@gite- -fagot.com. 7. etapa: Les Houches–Les Contami- nes, penzion Le Pontet Les Houches–Col de Voz, 1653 m–Col de Tricot, 2120 m–Planšarija Miage–Les Contamines, 1190 m Višinska razlika: 1478 m vzpon, 1318 m spust Dolžina: 20,5 km Koča: Podeželski penzion Le Pontet, 1190 m, telefon +33 (0)450 47 04 04; e- -pošta campinglepontet74@orange.fr. 8. etapa: Les Contamines–Les Chapieux Les Contamines–Col du Bonhomme, 2329 m–Croix de Bonhomme–Les Cha- pieux, 1554 m Višinska razlika: 1316 m vzpon, 929 m spust Dolžina: 16,3 km Chamonix Foto: Andrej Gazvoda 27 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK v dvoposteljnih sobah še posebej, pa sem spal skoraj tako dobro kot doma. Regeneracija je poleg dobre in izdatne hrane zelo pomembna, in čeprav sama pot ni bila zahtevna, je bila ključna vztrajnost. Vsako jutro ob osmih je bilo potrebno dati nahrbtnik na rame in prehoditi etapo v dolžini od štirinajst do dvaindvaj- set kilometrov s hojo od šest do deset ur. Posledic, ra- zen manjšega žulja na mezincu in malo razbolelega kolena zaradi prehitrega spusta v Chamonix, ni bilo, in tako smo dan za dnem uživali na lepo speljanih in brezhibno označenih poteh. V Franciji smo prenočili petkrat, v Italiji in Švici trikrat. T ežko bi izbral najljub- šo namestitev (navedene so na prejšnji strani), vsaka je imela svoj čar, vsekakor pa gre za višji standard kot v naših gorah (tudi cenovno seveda). Čez prelaz Se- igne/Col de la Seigne smo še prehitro prišli nazaj v Italijo, po poti občudovali markanten Aiguille Noire de Peuterey in si v Courmayeurju, saj TMB vodi čez stari del mesta, ki je čudovit, privoščili sladoled pred zadnjim vzponom do koče Bertone. Krog smo nasle- dnji, zadnji dan poti zaključili pri koči Bonatti, se še zadnjič nagledali pogorja Grandes Jorasses ter se pol- ni lepih vtisov spustili v dolino. TMB toplo priporočam vsem ljubiteljem trekingov, ki pot lahko opravijo v lastni režiji, saj je namestitev dovolj, le rezervirati jih je treba pravočasno. Andrej Gazvoda Ostri skalni greben Aiguille Noire de Peuterey Foto: Andrej Gazvoda Planšarija Miage in Col de Tricot, 2120 m Foto: Andrej Gazvoda www.factorystore.si Pohodniški nahrbtniki. Vsi letni časi, vse poti. Na voljo v: Trgovine Kibuba (Ljubljana BTC, Ljubljana Šiška, Ljubljana Supernova, Celje, Kranj, Nova Gorica), Trgovine Iglu Šport (Ljubljana Vič, Ljubljana BTC, Ljubljana PCL, Maribor, Lesce, Tolmin), Trgovina Annapurna (Ljubljana), Trgovina Outdoor Galaxy (Bovec), Trgovina Elan (Begunje), Trgovina Pod skalco, (Bohinj) Lofoten 1 ULW - osnovni podatki Število oseb 1 Redna teža 565 g (z bonus paketom) Potovalna teža 490 g Zložen šotor 11 x 22 cm Hidrostatični pod. 1600 mm (zgornja plast) Hidrostatični pod. 3500 mm (spodnja plast) Skupščina, ki je bila v znamenju volitev in so- glasnosti, je bila sklepčna s petdesetodstotno priso- tnostjo delegatov. Potrjena so bila vsa podana poro- čila, med njimi poročila organov PZS za leto 2017 in poročilo o selitvi prostorov PZS ter okvirni vse- binski in finančni program dela PZS za leto 2019. Delegati so podprli predlog, da se za namen posta- vitve novega Kocbekovega doma na Korošici člana- rina PZS leta 2019 za vse odrasle kategorije članstva poveča za namenski prispevek v višini enega evra. V uvodnem kulturnem programu, ki ga je povezo- val nekdanji predsednik Mladinske komisije PZS in stand-up komik Uroš Kuzman, sta zbrane navdu- šila Oktet TEŠ in planinska skupina Vrtca Šoštanj, nagovorili pa predsednik PD Šoštanj Jure Grudnik in župan Občine Šoštanj Darko Menih ter pred- sednik Planinske zveze Makedonije Živko Temel- kovski, predsednik Olimpijskega komiteja Slove- nije – Združenja športnih zvez Bogdan Gabrovec, predsednik Ribiške zveze Slovenije Miroslav Žaberl in predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Ja- nez Rozman. Osrednja točka dnevnega reda tokratne skup- ščine so bile volitve novega vodstva planinske PLANINSKA ORGANIZACIJA Zdenka Mihelič Jože Rovan na čelu planinske organizacije Skupščina Planinske zveze Slovenije 2018 V Šoštanju je 21. aprila potekala redna letna in volilna skupščina Planinske zveze Slovenije (PZS), kar ni bilo naključje, saj dosedanji predsednik PZS Bojan Rotovnik prihaja iz gostiteljskega PD Šoštanj, ki bo prihodnje leto praznovalo 115 let in je svoje delovanje predstavilo tudi s priložnostno razstavo. Novo predsedstvo PZS: podpredsedniki Roman Ponebšek, Martin Šolar, Irena Mrak, predsednik Jože Rovan, podpredsednik Miro Eržen in generalni sekretar Matej Planko Foto: Manca Čujež 30 organizacije. Delegati so skoraj soglasno podpr- li edinega kandidata za predsednika PZS v štirile- tnem mandatnem obdobju do leta 2022. Doseda- njega predsednika Bojana Rotovnika je po osmih letih uspešnega predsedovanja na čelu ene največjih prostovoljskih organizacij pri nas z več kot 57 tisoč člani nasledil Jože Rovan (PD Ljubljana - Matica), ki ga v zadnjem obdobju poznamo predvsem kot na- čelnika Komisije za turno kolesarstvo PZS od nje- ne ustanovitve do nedavnega in kot idejnega oče- ta Slovenske turnokolesarske poti. Rovan je sicer univerzitetni diplomirani ekonomist, doktor infor- macijsko-upravljavskih znanosti, zaposlen kot pro- fesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, in že desetletja vpet v planinsko organizacijo – naj- prej kot gorski stražar, nato kot vodnik PZS, marka- cist, inštruktor markacist in turnokolesarski vodnik. Zelo aktivno je deloval na društvenem nivoju, kjer je bil načelnik mladinskega in markacijskega odseka, nato pa tudi kot podpredsednik društva. Tri desetle- tja je vodil tudi tehnično skupino markacistov PZS, bil je urednik katastra planinskih poti in namestnik načelnika Komisije za planinske poti PZS. Novemu predsedniku bodo stali ob strani člani predsedstva, in sicer dosedanja podpredsednika Miro Eržen (PD Dovje - Mojstrana) in Roman Ponebšek (PD Liti- ja), nova v ekipi pa sta vrhunska alpinistka in do ne- davnega načelnica Komisije za varstvo gorske nara- ve PZS Irena Mrak (PD Križe) in nekdanji direktor Triglavskega narodnega parka Martin Šolar (PD Bo- hinjska Bistrica), v preteklosti zelo aktiven v več ko- misijah PZS. Generalni sekretar PZS ostaja Matej Planko (PD Slivnica pri Celju). Upravni odbor PZS bodo v tem mandatu sestavlja- li novoizvoljeni kandidati Bojan Rotovnik (PD Šo- štanj), Uroš Kuzman (PD Velenje), Brigita Čeh (PD Ljutomer), Jožef Bobovnik (PD Fram), Aldo Zubin (OPD Koper), Danilo Kete (PD Mislinja) in Anton Progar (PD Krka Novo mesto). Nadzorni odbor PZS pa tvorijo predsednik Franc Ekar (PD Predd- vor) in člani Milan Kirbiš (PD Miklavž), Nataša Ko- cjančič (PD Postojna), Ana Žehelj (PD Ljubno ob Savinji) in Valerija Vidmar (PD Krka Novo mesto). Novi predsednik PZS Rovan je predstavil program- ske smernice, v katerih je med drugim izpostavil le- tošnjo 125-letnico planinske organizacije in njene zgodovinske korenine, prostovoljstvo požrtvoval- nih markacistov in mrežo planinskih poti kot najve- čji športni objekt v Sloveniji, pa obisk gora in vse ve- čjo obremenitev naravnega okolja ter usposabljanje članstva, saj se le na ta način lahko zagotovi varneje izvajanje športnih aktivnostih v gorah. Predsednik PZS Jože Rovan je še poudaril: "Planin- ska zveza Slovenije je v zadnjem obdobju naredila pomembne korake v smeri sodobnega e-poslova- nja s poslovnimi partnerji in planinskimi društvi ter učinkovitega marketinga v Planinski založbi, z novi- mi poslovnimi prostori pa je delovna skupnost dobi- la bistveno boljše pogoje za delo. V novem vodstvu si bomo ob izkazani podpori predsednikov planin- skih društev prizadevali za nadaljnje usklajene kora- ke pri doseganju zastavljenih nalog. Čaka nas obilo dela, kar, glede na to da smo večinoma zaposleni in je delo v organih PZS naša prostovoljna dejavnost, nikakor ne bo lahko. Upam, da bomo upravičili iz- kazano zaupanje." Za Planinski vestnik, najstarejšo revijo v Sloveniji, ki še izhaja, a vedno mlado po vsebinah in zagonu, je predsednik Jože Rovan predstavil tudi svoj pogled na našo revijo krovne planinske organizacije, katere vajeti je prevzel: "Planinski vestnik je prihajal v našo hišo že, ko sem bil še otrok. Z leti se je spreminjal kot kronist časa in našega odnosa do gora. Njegova bo- gata vsebina in svež uredniški pristop, podprta s so- dobnim izgledom, uspešno kljubujeta izzivu novih medijev. Pravzaprav gre pogosto za dopolnjevanje – članki v Planinskem vestniku mi vzbudijo zanimanje za obisk neznanega, splet mi ponudi dodatne in- formacije. Vestnik nas pogosto povede tudi v prete- klost, predstavi zanimive ljudi, nas opozarja na od- nos do narave, nas uči in s tem bogati. Zna biti tudi zabaven, včasih nam zastavi celo kakšno uganko, pogrešam nekdanjo rubriko Kaj je na sliki. Vestnik je seveda tudi kronist vsega, kar se dogaja v planin- ski organizaciji. Naši spomini bledijo, na zapisnikih se nabira prah, morda bodo kdaj zanimivi le še za kakšnega zgodovinarja. T oda tisto najpomembnejše je ohranjeno v živi sliki in besedi v Planinskem ve- stniku." Pred skupščino je potekala delavnica o virih finan- ciranja društvene dejavnosti, ob koncu je podpred- sednik PZS Roman Ponebšek predstavil aktivno- sti PZS ob 125-letnici organiziranega planinstva in zbrane povabil na Dan slovenskih planinskih doži- vetij 2018, ki bo 16. junija na Rogli, podpredsednik PZS Martin Šolar pa je osvetlil 240-letnico prvega vzpona na Triglav. m Jože Rovan Foto: Manca Čujež 31 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK Z  Majdo 1 sva skupaj prvič smučala še v sre- dnješolskih letih, ko nas je po Komni vodil legendar- ni Ciril Praček. Z Lidijo 2 se poznava še iz alpinistič- nega odseka Ljubljana Matica, ki sem se mu pridružil nekaj let za njo. Obe sta odlični smučarki. Po zahtev- nem turnosmučarskem prečenju dobršnega dela slo- vaških T ater pred letom dni smo vsi trije trdno prepri- čani, da nas čaka tokrat na Kreti teden dni lagodnega smučanja. Komu mar, ali bo tam sploh kaj snega, o čemer so dvomili brez izjeme vsi, ki smo jim zaupa- li našo namero! Z osmimi francoskimi kolegi, samimi turnosmučarskimi navdušenci iz Grenobla, se sreča- mo v Atenah, od tam pa že v temi poletimo proti Ze- vsovemu otoku. Ker je francoski del moštva zaradi izgubljene prtlja- ge med potovanjem z letalom ostal brez smuči, smo primorani lep dan izkoristiti za potikanje po Hani- ji. Brez posebnega obžalovanja se z lahkoto pustimo zapeljati počasnemu utripu obmorskega mesta na 1 Majda Šmit. 2 Lidija Honzak. severozahodni strani Krete, z ozkimi uličicami, pri- staniščem, mnogimi bazarji, mediteranskimi vonja- vami v zraku in panoramo snežno belih gora v ozad- ju. Misel, da bomo že jutri v njihovih nedrjih, nas pomirja. Bernadette, 3 ki s svojo nemirnostjo spomi- nja na hiperaktivnega otroka, slika starejšega ribi- ča, ki v čolnu čisti lignje. Imeniten prizor! Ribič hri- pavo sikne nekaj nerazumljivega skozi zobe, pri tem pa zamahne z desnico, da se nož brneče zapiči v dno lesenega čolna. Kretnjo sva dobro razumela, in se v trenutku pobrala s pomola. Oba se strinjava, da tole srečanje ni bila prav nič prijetna izkušnja. Bernadet- te se kljub temu, da je izkušena socialna delavka, čudi njegovi reakciji. Nekaj mi ne da miru, zato se vrnem na pomol. »Why didn't she ask me?« (Zakaj me ni vprašala?), prizadeto iztisne iz sebe. Sivolas, od vetra in sonca izklesanega, vendar nekam bledega obraza, v svetlo modrem delovnem pajacu in debeli temno modri bundi mi potoži, da je bil tri mesece v bolni- šnici. Hudo je bolan. Poizkušam delovati spodbudno: 3 Bernadette Jalifier. DOŽIVETJE Damjan Slabe Bivakiranje v negotovosti S turnimi smučmi po Zevsovem otoku Po polžje se v gosti megli sredi februarske noči vozimo mimo Gradca proti dunajskemu letališču. Navkljub skrbi, da bomo s takim tempom komajda še ujeli letalo za Atene, smo polni pričakovanja. Na smučeh proti koči Kalergi Foto: Damjan Slabe 32 »You have to be strong!« (Morate biti močni!) »I was strong!« (Bil sem močan!) reče in mi s kretnjo, ki ne dopušča ugovarjanja, nakaže, naj pobrskam po pre- dalu njegovega prašnega avtomobila, parkiranega v bližini. Listam po albumu obledelih slik in občudu- jem Emanuela, čilega mladca, ki se kot za šalo drži na kovinski lestvi v brezhibni stoji na glavi. Pogovor je naenkrat prijetnejši. Spominja me na mojega pokoj- nega očeta in morda me je prav zato potegnilo nazaj k njemu. V slovo mu ponudim roko, a je ne sprejme. Skozi nasad zrelih pomaranč se bleščijo Bele gore (Lefka Ori). Na planoti Omolos, 1100 metrov nad morjem, je že več kot meter snega. V prijetnem po- mladnem vremenu se drugi dan bivanja na Kreti vzpnemo na Psilafi, ki mu le malo zmanjka, da bi se uvrstil med dvatisočake. Z njegovega vrha odsmu- čamo sicer že v megli, a pri tem prešerno uživamo v lepo smučljivem snegu. Na izhodišču pripravimo nahrbtnike za dvodnevno prečenje in še pred nočjo prispemo do udobne koče Kalergi, 1650 metrov viso- ko. Chris, ki je v zimskem času oskrbnik koče, poleti pa skiper na jadrnici, je kočo na začetku tedna odprl samo za nas. Že dopoldne je zakuril v peči in nam v pečici pripravil okusno večerjo. Z njim je tudi glasni Francis, ki živi blizu Chamonixa in se predstavi kot odličen poznavalec Mont Blanca. Za nami je bil dan za prste obliznit. Toda vremenska napoved za nasle- dnje dni ni spodbudna. V zameno, da se nam na turi lahko pridruži Francis, dobimo ključe bivaka. Kočo zapustimo v vetrovnem in meglenem jutru, začenja snežiti. Fotografiram Lidijo, ko se še zadnjič ozre nazaj proti koči. Na njenem obrazu razberem kanček dvoma ali pa je to le projekcija mojih občut- kov – dvoma v smiselnost odločitve, da se v takem vremenu podajamo na prečenje neznanega. Orien- tacija je zahtevna in vodenje prevzame izkušeni Thi- erry. 4 Ves je zasnežen, v prepoznavno zdelani rumeni bundi in debelih usnjenih rokavicah na dva prsta. Pri- tožim se mu čez vreme, a kot običajno pomirjajoče odgovori: »It is not so bad.« (Ni tako slabo.) Z Berna- dette sta bila v ekipi štirih, ki je pred leti v dveh mese- cih in pol na smučeh prečila celotne Alpe, začenši v Podbrdu in z zaključkom v Grenoblu. T akrat se je za- čelo tudi naše prijateljevanje. Vzpon na Mavri (1883 m) je strm. Brez uporabe sre- načev ga kljub novemu snegu na smučeh ne bi zmo- gel. Na ledenem grebenu Melidaua (2133 m), gore ki se kasneje izkaže kot najvišja točka našega prečenja, se Francisu odpne smučka in komaj jo še ujamem, da se mu ne odpelje proti Libijskemu morju. Pomagam 4 Thierry Duffar. Na platoju Omolos Foto: Damjan Slabe 33 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK mu jo ponovno zapeti. Z grebena odsmučamo po mehkem pršiču v konto na zahodni strani Pape Bal- mota (2121 m), za trenutek se pokažejo tudi druge sveže pobeljene okoliške gore. V  konti postanemo le toliko, da zaužijemo nekaj čaja in sendvič. Nato se spet podamo v breg. Pobočje bi utegnilo biti nevarno za kložasti plaz, zato ga prečimo posamič. Med čaka- njem mraz hitro leze pod obleko in čas neusmiljeno beži. Izkaže se, da nismo izbrali pravega sedla. Sledi vrnitev in ponovni vzpon proti sedlu na levi. Medtem ko veter postaja vse močnejši, nas ujame noč. Sledim snopu svetilke in smučini pred sabo. Strmina na levi se zdi brez dna. V mislih premlevam, kako z Majdo in Lidijo kopljemo luknjo v sneg, ko trčimo v bivak Katsiveli. Da lahko odpahnemo duri, moramo najprej odkidati zamet. Vstopimo v predprostor, ki ne doseže površi- ne kvadratnega metra, in iz njega v temačno notra- njost. Nekdo prižge svečo in sence oživijo. Prostor kljub kamnitim stenam deluje prijetno. Na oken- ski polici je stožec snega, pod njo klop. V prostoru je miza, nekaj polic, po katerih so ostanki živil naših predhodnikov, dve jeklenki plina z gorilnikom, v kotu pod pokrovom rezervoar za vodo in ležišča. Na lesen pograd brez blazin zložimo našo zasneženo smučar- sko opremo, na drugem z blazinami si pripravimo le- žišče. Spalnih vreč nimamo, morali se bomo zadovo- ljiti z vlažnimi odejami. Za večerjo imamo špagete z omako bolognese. Morala v moštvu je naenkrat spet visoka. Michel 5 odkrije v bivaku skrito zalogo rakije. 5 Michel Vivaudou. Občudujem njegovo neizčrpno pozitivno naravna- nost, še zlasti pa njegov smučarski talent. Pozna se mu, da je v mladosti treniral akrobatsko smučanje. Zdi se, da nam prav nič ne manjka. Jutri bomo že v Haniji. Zjutraj v gosti megli in močnem, a še znosnem vetru med sneženjem nadaljujemo s prečenjem Belih gora proti vzhodu. Drug za drugim oddrsamo na severno stran sedla, da dosežemo dno globeli. Vidljivost je iz- jemno slaba. Pod očala silijo ledeni kristali. Redkokdaj hodim na smučeh tako zavit. Majdi se na laseh, ki ji si- lijo izpod kapuce, nabira srež, Maurice je z zasneženo brado pravi sneženi mož. Na očalih z dioptrijo se mu je nabral led. Thierry neprestano pogleduje na kom- pas in zemljevid, ki ga ima v prozorni nepremočljivi foliji obešenega okrog vratu in daje napotke vodeče- mu Vincentu: 6 »À gauche! À droite!« (Na levo! Na de- sno!). Občasno si pomagamo z napravo GPS. »Aten- tion!« se sliši od spredaj in malo kasneje »Avalanche!« (Plaz!) Vincent je sprožil precejšnjo kložo. Vse je v redu, vendar nadaljujem z dobršno mero tesnobe v želodcu. Zopet lezemo v breg, ko Vincent v trenutku izgine. Na naše veliko olajšanje se kmalu pod nami sli- ši: »I am O. K.« T o je bil dokončni alarm, da se odloči- mo za vrnitev v bivak. Med tem je novi sneg že zabri- sal naše sledi. Po šestih urah smo tam, kjer smo zjutraj začeli. V bivaku poiščemo prav vse zaloge testenin in si pripravimo večerjo. Pod odeje zlezemo z mislijo, da se bomo jutri v boljšem vremenu spustili v dolino. Zunaj se stopnjuje vihar, da dolgo v noč ne zaspim. 6 Vincent Artero. Ponovno pri bivaku Katsiveli Foto: Damjan Slabe 34 Tuljenje vetra, ki se s severa zaletava naravnost v bi- vak, postavljen povsem na sedlu, reže v ušesa. Zdi se, da nas bo skupaj z zavetiščem pometlo v dolino. Skrbi me, da ga tudi zjutraj ne bomo mogli zapustiti. V ta- kih razmerah prav tako ni pričakovati, da bi nam lah- ko kdorkoli prišel na pomoč. Pogledujem na uro, ki se prav po polžje premika. Ura je štiri zjutraj, ko mo- ram na stranišče. Napravim se, obujem smučarske čevlje in odprem vrata v predprostor. Ves je zasrežen in zasnežen. Kovinska vrata ječijo pod pritiskom ve- tra. S snopom luči osvetim curke ledenih kristalov, ki brizgajo skozi reže. Zunanjih dveri si ne upam odpre- ti. Opravim v plastenko. Thierrya, ki mi kmalu sledi, veter na prostem dobesedno spodreže. Na srečo naj- de očala. V bivak se priplazi po vseh štirih in prepove kakršen koli izhod na prosto. Plastična kanta v pred- prostoru bo naša začasna straniščna školjka. Cel dan poležavamo v prostoru, v katerem je tempe- ratura komaj malo nad ničlo. Še sreča, da sem pred odhodom v natrpan nahrbtnik zbasal še puhasto bundo. Nekaj časa jo imam oblečeno, nato vanjo za- vijem mrzle noge. Stiskamo se skupaj. Zavidam Lidi- ji, ki je zavzela mesto na sredini. S plastenkami vroče vode improviziramo termofor, da si ogrevamo noge. Razmišljam o udobni kočici v Bohinjskih hribih, v ka- tero bi se najraje teleportiral. V eni od prejšnjih zim, ko je v naših hribih zapadlo zares veliko snega, smo pozno zvečer na smučeh pridrsali do koče. Morali smo odmetati kar nekaj snega, da smo lahko odprli gornjo polovico dvodelnih zunanjih vrat. V koči so bila že pripravljana suha polena in nekaj trsk, a zaku- riti nismo mogli, saj je bil dimnik globoko zasut s sne- gom. Previdno sem splezal po robu strehe na sleme in bil ves čas pripravljen, da bi se vrgel na stran, če bi se sneg splazil. Po globokem snegu sem moral splezati še po slemenu, da sem lahko na sredini strehe odkidal dimnik. Kmalu zatem se je iz dimnika že kadilo, po koči pa se je počasi razlezla prijetna toplota. Zadišalo je po cimetu in kuhanem vinu, ki je ogrel naša telesa in razvnel duha. Zaman skušam domov poslati sporočilo, da smo do- bro. Pravzaprav bi bila to poštena laž. Naš položaj postaja zaskrbljujoč, saj ne moremo vzpostaviti ni- kakršne telefonske zveze z dolino. Začeli nas bodo pogrešati, zračni tlak pa ne napoveduje nikakršnega izboljšanja vremena. Če se ostali še nekako trudimo držati moralo nad gladino, je Francis povsem tiho. Z zadnjimi ostanki riža, ki ga z Lidijo nabereva po bi- vaku, pripraviva večerjo. Za okus mu Lidija doda ne- kaj oliv in tuno iz pločevinke. Ni lahko nasititi dva- najst odraslih ust. Sam komajda kaj spravim vase. Po večerji sledi posvet. Thierryju predlagam, da bi sesto- pili proti jugu, po dolini Patamos, v smeri soteske Ele- gija. Oba veva, da bi soteska lahko bila tudi mišnica. Zunaj pa brez predaha besnijo in rjovejo podivjane sile narave. Že ob svitu se pripravljamo na spust. Barometer na uri kaže prve znake izboljšanja vremena. Ko stopim na plan, imam občutek, da mi bo smuči strgalo iz rok. Zaman skušam najti nekaj zavetja za bivakom. V teh razmerah se še povsem rutinski postopek, kot je za- penjanje smuči, izkaže za zahtevno opravilo. Prvi me- tri spusta so zaradi vetra in ledenih zastrugov nero- dni, a že kmalu pod sedlom je povsem drugače. Na levi in desni se že vidijo obrisi bližnjih gora. Kar moti, je močna difuzna svetloba, ki narekuje dodatno pre- vidnost. Za Catherine 7 je bila pogubna, ko si je pri sunkovitem zavoju poškodovala koleno. Pomaga si z opornico, saj je že imela poškodbo križne vezi na dru- gem kolenu. Razdelimo si težo njenega nahrbtnika. Francis pri tem ne sodeluje. Catherine vzame močan analgetik in drseče nadaljuje po zložni dolini. Ne mo- rem se načuditi njeni trdoživosti. V dobrih razmerah bi bila tu odlična smuka. Počasi izgubljamo višino, s tem pa tudi veter zgublja moč. Dolina se začne oži- ti, prismučamo do prvega grmovja, dreves, skokov, zajčjih stopinj v snegu. V soteski se naše napredova- nje zelo upočasni, a v daljavi se skozi mogočne bo- rovce prvič zalesketa morje. Prizora se razveselimo kot otroci. Prav do njegove obale se moramo spustiti. Na višini okoli osemsto metrov snamemo smuči. Ko drug za drugim v smučarskih čevljih plezamo za pol raztežaja visoko skalno stopnjo, tik na levi zaropota in hkrati mimo mene zleti temna senca. Na srečo je samo Francisov nahrbtnik, ki ga je v obupu s smučmi vred vrgel čez steno. Nato ujamemo stezico, po kate- ri udobno sestopimo na južno obalo Krete. Če smo še zjutraj zmrzovali na mrazu dva tisoč metrov više, ne- kaj najbolj pogumnih (izključno deklet!) celo zaplava v morju. Posnamem Michela, ki naredi nekaj zavojev s smučmi po sipini. Po polurni hoji po povsem pra- zni plaži prispemo do vasice Agia Roumeli. Na prese- nečenje redkih domačinov smo edini gostje. Vendar je v sezoni tu povsem drugače, saj se prav v tej vasi zaključi priljubljeni treking po soteski Samaria. Spije- mo pivo, se naložimo na barčico in ob razposajenem petju z nočjo priplujemo v pristanišče Chora Sfakion. Francis je zopet najbolj glasen. Pogreša lavinsko žol- no in posumi Slovence. Najraje bi temu potuhnjen- cu zavil vrat! Predzadnji dan bivanja na Kreti se s prvim jutranjim avtobusom odpeljemo v Hanijo. Nekateri se odločijo za popoldanski ogled Knososa, drugi za zadnje pote- panje po mestu, pet pa se nas zgodaj popoldne po- novno odpelje proti Omalosu. Nekaj pod vrhom Ma- liaropa (1660 m) se zaradi bližajoče noči obrnemo. Čeprav smučamo po pobočju ravno prav opuščene- ga snega naklonine okoli štirideset stopinj, ne uživam. Lovi nas noč in negotovosti imam za nekaj časa do- volj. Večerjamo ob zvokih grških melodij, tudi sirta- kija. Naslednje jutro v dežju poletimo proti Atenam. Bele gore se izgubljajo v sivini oblakov. Zevs je očitno ponovno spustil nevihte z vajeti, te si dajejo duška in trosijo sneg po vrhovih. Kasneje doma po spletu br- skam za posnetki smučanja po Kreti in prilivam olje na ogenj hrepenenja. m 7 Catherine Courade. PLANINSKI VESTNIK maj 2018 35 Z NAMI NA POT Mojca Stritar Kučuk Vse moje Dobrče Družinski izleti v okolici Tržiča Dobrča mi nikoli ni bila pri srcu. Še več, na mojem seznamu najmanj lepih hribov je zasedala eno od najvišjih mest. Ampak kot se je z rojstvom podmladka spremenilo skoraj vse, se je dramatično pretresel tudi ta seznam. Hja, je že tako, da je z otrokom v družini priložnosti za hribe, posebej take, ki segajo malo višje, toliko manj, da je vse, kar je, boljše kot nič! In potem sem na lepem ugotovila, da ne samo da sem po novem na Dobrči vsako leto, ampak da je tam prav vražje lepo. Ko gre v sredogorju zelo zares V mojih gorniško bolj našpičenih letih je imela Dobr- ča smolo, da je bolj sredogorskega značaja, pa tako bli- zu doma in tako civilizirano obdelana z vseh strani, da sem si jo jemala le v kilavih pogojih, v katerih so presti- žnejše ture pač odpadle. V megli, dežju in oblakih se zdi vsak hrib turoben, še posebej če dobršen del poti vodi skozi ne ravno razburljive gozdove, po zablatenih Koča na Prevalu Foto: Mojca Stritar Kučuk 36 kolovozih in nepreglednih poraščenih dolinah. Pika na i se je slabim izletom zarisala nekega davnega marca. Vreme je bilo tako mizerno, da smo se složno spravili na Dobrčo – vsaj spotili se bomo, če drugega ne, smo si mislili. Po poti smo bolj padali kot hodili, tako ledena je bila, za nameček je pa še deževalo. Ko je višje dež prešel v sneg, sem se prav razveselila. Ne bo nas več pralo! A veselje je bilo kratkega veka, kajti težki sneg si ni vzel predaha, pridružil pa se mu je mo- čan veter, ki je neusmiljeno polomil dežnike, tako da smo bili še bolj premočeni kot prej. Tura naenkrat ni bila več kar tako malo za vzdrževanje kondicije, tem- več je postala zelo zaresna. Snežna odeja je bila z vsako minuto višja, in ko se nam je začenjalo dozdevati, da bi se kaj znalo splaziti, pa čeprav smo "le" v sredogorju, smo jo jadrno pocvirnali domov. To je bilo lažje reči kot storiti, saj je bila naša gaz že zdavnaj zasuta, vožnja z avtomobilom po drsečih, nespluženih cestah pa je bila sploh posebna adrenalinska zgodba. Predporodni preobrat Moje razmerje z Dobrčo je nepričakovano izplavalo iz rdečih številk nekaj dni pred rojstvom mojega pr- vega otročiča. Z nosečnostjo so se moji hribovski cilji seveda začeli nižati in dosegli dno s sprehodom v T a- mar nekje v devetem mesecu. Ampak hčerka je še po izračunanem datumu poroda zadovoljna ždela v tre- buhu in ni dala nobenega znaka, da namerava iz sve- ta večne teme. Zdravniki, babice, prijateljice, vrači in guruji so mi svetovali vse mogoče, od čaja iz malino- vih lističev in akupunkture do najintimnejše pomo- či, ki jo lahko nudi le moški partner, in hoje po sto- pnicah, jaz pa sem priporočila vzela po svoje. Če naj bi porod spodbudila hoja po stopnicah, ga lahko tudi hoja v hribe, kajne? Samo na tak vrh sva morala, da bo avto pri roki. In sva izbrala Dobrčo. Parkirala sva tako nizko, da je bilo do vrha še dovolj višinske razlike, ki bi koristila, in hodila po gozdni cesti, po kateri bi me lahko mož, V sredici Vestnika so opisani štirje izleti, vsi v okolici Tržiča in vsi primerni tudi za najmlajše. Ker je ključ do uspešne družinske ture motivacija, so izpostavljene zanimivosti, ki otroke spodbujajo pri hoji. Navedeni časi so seveda informativni, saj se z otroki lahko raztegnejo praktično brez omejitev. Na kratko pa je omenjeno tudi, kako lahko turo podaljšajo ambicioznejši hodci. Pod vrhom Dobrče se odprejo razgledi proti Košuti. Foto: Blaž Kučuk Po cesti do Podgorske planine lahko hodijo tudi najmlajši. Foto: Blaž Kučuk PLANINSKI VESTNIK maj 2018 37 če bi mi filmsko odtekla voda, takoj odpeljal v sterilni porodniški svet. Lepo počasi smo rinili kvišku, mož in njegov nahrbtnik ter jaz in moj trebuh, previdno, da se ne bi zadihala, in ker se ni dogajalo nič, smo se od koče opogumili še do vrha. Do tja sem se sicer na- sopihala, sem bila pa premo sorazmerno blažena od sreče, končno – in bogve kdaj spet – v višavah! Resni- ci na ljubo bi od tako odmaknjeno postavljenega vrha pričakovala nekoliko več razgledov, a tedaj mi je za- dostovalo že duhanje malo bolj visokogorskega zraka. Fotografije s tiste ture so danes prav strašljive. Pojma nimam več, kako sem lahko prenašala okrog tisti sod. Preden pa se me spravite grajat, kako sem ogrožala sebe in mladiča, naj vas potolažim – zaleglo je toliko kot nič. Mala se tudi po tem ni hotela roditi in šele čez slab teden so jo zdravniki pribezali na plano s kemič- nimi pomagali. Družinski napori Naslednjič smo šli na Dobrčo v troje. Hčerka se je pu- stila nositi kot kaka milostljiva princesa, med sesto- pom pa je po cesti, ki je ravno prav udobna za mlade hodce, že korakala sama. Precej dela smo imeli s "pre- učevanjem" klopc na vrhu, kljub pozni sezoni pa nam je uspelo izbrskati celo nekaj gozdnih jagod. Z mo- žem sva izmenično oddrvela tudi na pet minut odda- ljeni Šentanski vrh, ki nadomesti razglede, za katere je Dobrča prikrajšana. Še leto kasneje je bila naša jesenska Dobrča spet pol- na novosti: prvič smo bili v četvero – čeprav česa dru- gega od sina kot to, da je bil dodatno breme, pač še ni bilo –, hčerka pa je vso pot do vrha prehodila sama. Že res, da je za odraslega hodca vzpon udobno kra- tek, nožice triletnika pa so skromnejših dimenzij, in se na taki razdalji precej bolj nagarajo. Da ne bi za- čela sitnariti, sem jo vso pot dodatno zabavala. Zato je poleg naše družinske četverke in velike, nerodne plišaste muce, ki je zasedla hčerkino mesto v nahrb- tniku (ah, radosti starševstva!), šel z nami še kup fik- tivnih živalskih spremljevalcev iz ljubljanskega zooja. Da ne omenjam škrata Smiljana (ime je dobil po raz- vpitem istoimenskem motivatorju), ki hčerki na vrhu podtakne kako poslastico. T okrat se je izognil kinder- jajčku in pod eno od klopc skril konzervo hčerkine tedaj najljubše hrane. Malo je bila presenečena, a še vedno se spomni, da so ji enkrat v hribih škratje pri- nesli koruzo. Dandanašnji je pri meni Dobrča torej še vedno na se- znamu, le seznam je zamenjala – zdaj je med najljub- šimi … Samo v pravi družbi in pravih pogojih si jo je treba privoščiti! m Dom na Kofcah ima ograjeno igrišče za otroke. Foto: Mojca Stritar Kučuk Informacije Dostop: V Tržič se pripeljemo po gorenjski avto- cesti. Če prihajamo iz smeri Kranja, se na raz- cepu za izvozom Naklo usmerimo proti Tržiču in Ljubelju. Nadaljnja vožnja pa je odvisna od izbrane ture, kjer je tudi opisana. Zemljevida: Storžič – Košuta, PZS, 1 : 25.000. Stol, PZS, 1 : 25.000. Karavanke – osrednji del, PZS, 1 : 50.000. Dom na Kofcah Foto: Mojca Stritar Kučuk 38 PLANINSKI VESTNIK \ maj 2018 PLANINSKI VESTNIK\ maj 2018 39 Zanimivi prehodi na Bornovi poti. Foto: Mojca Stritar Kučuk Na vrhu Dobrče ne manjka klopc. Foto: Mojc Stritar Kučuk Preval, 1311 m Karavanke Karavanke Dobrča, 1634 m Zahtevnost: Lahka označena pot. Od konca ceste naprej moramo biti po- zorni na markacije. Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 350 m Izhodišče: Parkirišče na koncu gozdne ceste pod Kočo na Dobrči, 1290 m. Pred tržiško bencinsko črpalko zavi- jemo desno s hitre ceste in takoj levo pod cesto v Bistrico pri Tržiču, od tam pa peljemo po ozki asfaltni cesti proti Begunjam. Za vasjo Hudi Graben zavi- jemo desno na označeno, 6 km dolgo gozdno cesto čez strma jugozahodna pobočja Dobrče. Parkiramo pred zna- kom za prepoved prometa. Če se nam vozilo smili, lahko parkiramo tudi pri starem kamnolomu – Hibje – in zadnji del odpešačimo po cesti oz. izkori- stimo markirane bližnjice skozi strm gozd. WGS84: N 46.3767°, E 14.2387° Koča: Koča na Dobrči, 1478 m, mobilni telefon 051 213 980 Časi: Izhodišče–Koča na Dobrči 30 min Koča na Dobrči–Dobrča 30 min manj všečnem delu, kjer se zatikamo v mreži gozdnih vlak. Ambiciozni starši lah- ko s Prevala skočijo še na vrh Begunjščice, a pozor, le malo je poti, kjer strmina tako trdovratno vztraja. Zahtevnost: Lahka neoznačena pot z nekaj izpostavljenimi mesti Oprema: Običajna planinska oprema, čelna svetilka za prehod skozi predor (pazimo na luže). Mlajše otroke je pame- tno na izpostavljenih mestih navezati. Višinska razlika: 300 m Izhodišče: Parkirišče pod Zelenico, na slovenski strani mejnega prehoda Lju- belj, 1058 m. Pot se začne na najbolj oddaljenem delu parkirišča, na ovinku pred zaprtim hotelom. WGS84: N 46.4302°, E 14.2608° Koča: Koča na planini Preval, 1311 m Časi: Izhodišče–Preval 1.30 h Sestop 1.30 h Skupaj 3–4 h Sezona: Kopni letni časi Vodnika: Klemen Janša: Karavanke, 2010, PZS; Irena Mušič, Vladimir Habjan: Karavanke, Sidarta, 2007. Gozdnata kopa med Tržičem in Begunja- mi izstopa kot eden od zahodnejših vrhov Kamniških Alp, ki pa se tesno drži glav- ne karavanške verige. Nanjo vodijo poti z vseh strani, za družinski izlet pa je predla- gan najkrajši vzpon od konca gozdne ce- ste, čez blago Podgorsko planino in skozi vršne gozdove, ki s svojo mehko podla- go in zanimivo oblikovanimi drevesi bu- rijo otroško domišljijo. Dodaten razlog za obisk je gostoljubna, leta 2012 celo najbolj priljubljena planinska koča. Priporočamo pa, da se s prijaznega vrha Dobrče s tra- vami in številnimi klopcami za popolno obzorje razgledov potrudite še na bližnji Šentanski vrh, 1635 m. Na Prevalu pod Begunjščico se stikajo poti, grebeni in dolinice, na njem pa je pri- jazna planšarska koča z domačo jedačo in kupom zanimivosti za otroke: od "telo- vadbe" na klopcah do krav in gozdarskih strojev. Najslikoviteje do tja pridemo po Bornovi poti s slovenske strani mejnega prelaza Ljubelj, ki jo je ob koncu 19. stoletja za svoje lovske potrebe dal narediti baron Julij Born. Ni uradno markirana, a je širo- ka, dobro vzdrževana in zavarovana, čez ostenja pa se prelisiči tudi s pomočjo čisto pravega predora! Skromna višinska razli- ka zavaja, do Prevala in nazaj je kar daleč, a zaradi vseh zanimivosti bodo otroci ne- kaj vzpodbude potrebovali le v srednjem, PLANINSKI VESTNIK\ maj 2018 PLANINSKI VESTNIK\ maj 2018 40 planine; v tem primeru je koča za ro- bom desno). Slabše uhojena steza nas vodi čez travnike proti levi, potem pa se skozi gozd dvignemo na porašče- no sleme, po katerem se vzpnemo na najvišjo točko Dobrče. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Mojca Stritar Kučuk Sestop 30–45 min Skupaj 2–3 h Sezona: Kopni letni časi Vodnik: Vladimir Habjan idr.: Kamni- ško-Savinjske Alpe. PZS, 2004. Zemljevida: Stol, PZS, 1 : 25.000; Kara- vanke – osrednji del, PZS, 1 : 50.000 Vzpon: Vzpenjamo se po vedno slabši cesti. Kmalu pridemo do odcepa, kjer gre desno strma označena bližnjica h koči, od katere se spustimo do nekaj hišk Podgorske planine (lahko pa osta- nemo tudi na daljši, a položnejši in širši cesti, ki s severa pripelje do Podgorske Zemljevida: Stol, PZS, 1 : 25.000; Kara- vanke – osrednji del, PZS, 1 : 50.000 Vzpon: Na koncu parkirišča nas tabla usmeri levo v gozd. Najprej gremo skoraj vodoravno, pred ostenjem Begunjske Vrtače pa se začne najslikovitejše pre- čenje skalnatih pobočij. Čeprav je pot široka in zavarovana, moramo biti pre- vidni, pobočja so strma, v grapah pa je steza lahko tudi podrta. Najzanimivejši je tunel, ki je dovolj dolg, da se brez razsve- tljave ne podajmo skozenj. Sledi nekaj fotogeničnih prehodov okoli robov, nato pa se začne zložni vzpon prek melišč in skozi gozd. Za še enim zavarovanim me- stom pridemo na splet kolovozov in vlak v manj privlačnem gozdu, pod Prevalom pa nas spet čakajo nekoliko lepši travni- ki. Koča je na levi strani prelaza. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Mojca Stritar Kučuk Preval, 1311 m Karavanke Karavanke Dobrča, 1634 m PLANINSKI VESTNIK \ maj 2018 PLANINSKI VESTNIK\ maj 2018 41 Kriška gora (levo) in nadaljevanje grebena proti Tolstemu vrhu Foto: Mojca Stritar Kučuk Od koče gremo po širokem slemenu še do križa. Foto: Mojca Stritar Kučuk Kriška gora, 1471 m Križ nad Kofcami, 1556 m Zahtevnost: Lahka označena pot. Na dostopu po gozdnih cestah pazimo na table, da ne zaidemo. Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 300 m Izhodišče: Gozdna cesta nad Jelendo- lom, 1275 m. S hitre ceste proti Ljube- lju zavijemo desno dol proti centru Tr- žiča, peljemo skozi Dolžanovo sotesko v vas Dolina in še naprej v Jelendol, kjer zavijemo levo na gozdno cesto po dolini Dolžanke. Po nekaj strmih serpentinah na križišču zavijemo levo (table) in se manj strmo peljemo do odcepa označene poti na Kofce. Parki- ramo ob cesti. Iz Tržiča 12 km, od tega dobrih 5 km po makadamu. WGS84: N 46.4145°, E 14.3313° Koča: Dom na Kofcah, 1488 m, mobilni telefon 041 234 638, mobilni telefon 040 634 144, spletna stran www.ko- fce.si Časi: Izhodišče–Dom na Kofcah 30–45 min Dom na Kofcah–križ 15 min Sestop 30–45 min Skupaj 1.30–2 h Zahtevnost: Lahka označena pot. Na spletu kolovozov nad vasjo pazljivo sledimo tablam. Oprema: Običajna planinska oprema Višinska razlika: 600 m Izhodišče: Parkirišče pred vasjo Gozd, 891 m. S ceste med Golnikom in Trži- čem zavijemo gor, po strmem asfaltu skozi vas Zgornje Vetrno in vse do ve- likega parkirišča pri Zavetišču v Gozdu (naprej v vasi ni dovoljeno parkirati). Od glavne ceste 3 km. WGS84: N 46.3408°, E 14.3285° Koči: Zavetišče v Gozdu, 891 m, tele- fon 04 595 56 44; Koča na Kriški gori, 1471 m, mobilni telefon 051 615 623, mobilni telefon 068 146 417 Časi: Izhodišče–Kriška gora 1.30–2 h Sestop 45 min Skupaj 3 h Sezona: Vse leto. V snegu je pot lahko zelo drseča, a na kritičnih mestih po- maga ograja. Vodnika: Vladimir Habjan idr.: Kamni- ško-Savinjske Alpe. PZS, 2004; Andrej Karavanke Kamniško-Savinjske Alpe Le kdo ne pozna Kofc, prijaznega travna- tega slemena na južnem podnožju Ko- šute, s planino, gostoljubno kočo in – kar je za najmlajše še posebej pomembno – odličnim otroškim igriščem? Za družin- ske potrebe je tu opisan eden od naju- dobnejših dostopov po gozdnati vzhodni strani. Da tura ne bo prekratka, se nad kočo lahko povzpnemo še slabih sto vi- šinskih metrov do slikovitega križa. Po- skočnejši pa lahko nadaljujejo še na ka- terega od bližnjih (skoraj) dvatisočakov Košute: Veliki vrh, Kofce goro ali celo Kla- divo. Kriška gora ima vse, kar za družinski iz- let potrebujejo hodci, ki že zmorejo ne- koliko daljši vzpon: razgleden, travnat vrh, planinsko kočo in pogoste "predsta- ve" jadralnih padalcev. Najkrajša pot, ob kateri nas kratkočasijo klopce z označe- nimi imeni, vodi iz visoko posajene vasi- ce Gozd, tisti najbolj hoje željni pa lahko nadaljujejo po širokem poraščenem sle- menu vse do Tolstega vrha, od koder si stojijo iz oči v oči z zahodno platjo Stor- žiča. PLANINSKI VESTNIK\ maj 2018 PLANINSKI VESTNIK\ maj 2018 42 Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe, Si- darta, 2003. Zemljevida: Storžič – Košuta, PZS, 1 : 25.000; Karavanke – osrednji del, PZS, 1 : 50.000 Vzpon: S parkirišča gremo za markacijami po cesti mimo cerkve v Gozd, kjer se držimo levo. Po cesti in nato kolovozu pridemo do razcepa nad vasjo, kjer zavijemo levo (desno Tolsti vrh) in se mimo vodnega zajetja ter zadnje hiše dvignemo v listnat gozd. Skozenj gremo sprva po kolovozu, nato po poti. Višje se odpirajo razgle- di, nato pa se pot obrne levo in se ob ograji iz jeklenice vzpne do Koče na Kriški gori. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Mojca Stritar Kučuk poti ali tudi malo po svoje, od tam pa po razglednem travnatem slemenu z markirano potjo do križa ob vznožju Kofce gore. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Mojca Stritar Kučuk Sezona: Kopni letni časi Vodnika: Klemen Janša: Karavanke, PZS, 2010; Irena Mušič, Vladimir Ha- bjan: Karavanke, Sidarta, 2007. Zemljevida: Storžič – Košuta, PZS, 1 : 25.000; Karavanke – osrednji del, PZS, 1 : 50.000 Vzpon: Markirana pot se najprej strmo vzpne skozi gozd, višje pa se položi in vodi mimo kapelice s klopmi. Zatem pridemo na širok kolovoz, potem pa smo hitro pri ograji, za katero se od- prejo prostrani travniki Kofc. Do že od daleč vidne koče se vzpnemo po Križ nad Kofcami, 1556 m Karavanke Kriška gora, 1471 m Kamniško-Savinjske Alpe VZGOJA Mateja Pate Zakoplji, spakiraj, razmaži ali odvrzi? Kam gre cesar peš v naravi Po dolgem času burja končno prežene oblačni pokrov z naše planote. Stopam po vedno dobro obiskani poti z bližnjega hriba. Odjuga mu je zopet stopila belo preobleko − in razkrila "zaklade". Na vsakih nekaj korakov srečam kupček belega razmočenega papirja. Ponekod med razpadajočim listjem slutim ostanke rjavih kupčkov. Na tem mestu se pot po uvodnih strminah za trenutek položi in do sem se črevesje očitno že dodobra pretrese. Ta tihožitja me po tednih mozganja spodbodejo, da vendarle zastavim pisanje o temi, ki zagotovo sodi med večje tabuje. Recimo ji iztrebljevalna kultura v gorah. Če si s končnimi proizvodi prebavil niste ravno blizu, je morda modro, da pred branjem zapisanih vrstic vzamete v roko duhovito napisano knjigo Čarobno črevesje avtorice Giulie Enders. Morda boste potem na svet tam znotraj in tisto, kar pride iz njega, vsaj v nekaterih ozirih gledali bolj sproščeno. Pisalo se je leto 1996 in v med plezalci prilju- bljenem narodnem parku Joshua Tree na ameriškem zahodu sem nejeverno strmela v informacijsko tablo z navodili za obiskovalce, kako opravljati veliko potrebo v naravi, daleč od stranišč. Na primerno oddaljenem mestu skoplješ luknjo, globoko nekaj palcev, in zako- plješ "potičko" vanjo, je pisalo. To je bilo za balkansko dušo čisto preveč: "Ti Američani so pa res čez les!" Pri- bližno enako trčena se mi je zdela metoda zbiranja iz- trebkov v množično obleganih stenah, ki so zahtevale večdnevno plezanje. Da bi svoje "klobase" zbiral v ne- kakšno cev in jih tovoril čez steno, je bilo slišati podob- no nezemeljsko kot mačji način ravnanja z iztrebki. Od takrat so minila leta. Športno plezanje v naši po- dalpski deželici je doživelo nesluten razmah, plezališča so polna, stranišč v njihovi bližini z nekaj redkimi iz- jemami ni, straniščne navade obiskovalcev od blizu in daleč pa so, upam si trditi, v glavnem podobne mojim iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Vinogradi okoli Ospa in Mišje peči so menda še vedno prostor, kamor hodijo plezalski in drugi cesarji peš, vsak s svojim zvit- kom v roki. Drugače očitno ne more biti, saj glede na to, da stranišč ni, pravzaprav nimamo izbire – ali pač? (Pustimo ob strani zelo verjetno možnost, da bi gle- de na običajno slabo stanje premičnih stranišč kljub temu raje izbrali počepanje v grmovju. Morda toliko Naravna alternativa toaletnemu papirju je listje … Ilustracija: Lorella Fermo 43 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK verjetneje, če bi bili oboroženi s podatkom, da je čepe- nje dosti bolj pripravno za učinkovito iztrebljanje kot sedenje na prestolu.) Za začetek bi bila dobrodošla izbira – lopatka. Zdaj soli pamet ravno tista, ki so se ji Američani s svojimi napotki pred dvema desetletjema zdeli premaknjeni, boste rekli. Jah, vmes se je pač zgodilo nekaj (r)evolu- cije. Če ne drugega, mi danes že moja poklicna vest ne dopušča več take lahkotnosti izločanja črevesne vsebi- ne kakor koli in kjer koli. Pred leti sem tako z veseljem prebrala simpatičen članek v reviji Beta magazine na to temo – da plezališče ni stranišče in da bi uporaba lo- patke kot obveznega dela frikovske opreme rešila vsaj vidik estetike in vonjav. "Če že moraš, kakaj v plezali- ščih tako, kot si želiš, da bi kakali tudi drugi," se je glasil zaključek omenjenega članka. V gorah so neprijetnosti, povezane z akumulacijo izloč- kov, zaradi prostranosti terena manj izrazite, če izvza- memo "romarske" poti in vznožja najbolj priljubljenih sten. Poleg gibanja na črevesno peristaltiko plezalcev pomembno vpliva tudi psiha, zato so pred vstopom v steno po navadi na sporedu opravki za najbližjimi ska- lami. T oda zaradi naraščajoče turistične priljubljenosti naše dežele in njenega visokogorja je pričakovati, da se bodo razmere na vročih točkah naših gora zagotovo spremenile – kako, pa bo najbolj odvisno od ozavešče- nosti obiskovalcev. Predvidevamo lahko, da bodo Ško- ti, Američani ali Novozelandci bolje poskrbeli za to, da za seboj ne bodo pustili kadečih se sledi – če so napori v zvezi z dvigom kulture iztrebljanja v naravi v njihovih domovinah obrodili sadove, seveda. Literature za čim bolj okolju in sočloveku prijazno opravljanje velike po- trebe imajo namreč dovolj na voljo. Za razliko od nas, če seveda odmislimo, da smo v današnjem času od in- formacij oddaljeni le en klik. Ker se zdi, da se pri nas nihče načrtno ne ukvarja s kakci v gorah, ne bo odveč, če o tem spregovorimo v Planinskem vestniku. In če bomo s tem podrli kakšen tabu, toliko bolje. Čemu tak cirkus? Poleg že omenjenih neprijetno- sti, povezanih z iztrebljanjem vsevprek in "prosto po Prešernu", je pomemben tudi vidik varovanja zdrav- ja. Z iztrebki lahko izločamo organizme, ki povzročajo bolezni, in kadar si za olajšanje izberemo neposrečeno mesto, denimo v bližini vodotokov, lahko prispeva- mo k njihovemu kroženju in razširjanju v naravi. Ver- jamem, da si nihče ne želi, da bi z bistro studenčnico popil tudi zdravju škodljive bakterije ali parazite samo zato, ker jih je okužena oseba (ali pa pasoča se živina) v potički spustila na plan preblizu potoka. Poglejmo to- rej, kaj priporočajo tisti, ki se s tem področjem ukvarja- jo onkraj sončne strani Alp. Kako torej pristopiti k stvari? Glede na priporočila ameriške organizacije Leave No Trace, Center for Outdoor Ethics 1 imamo takrat, ko iz dosega izginejo vsa stranišča, dve možnosti: ali sko- pljemo t. i. mačjo luknjo in potičko zakopljemo ali pa jo spakiramo in odnesemo s seboj nazaj v dolino. Dru- gi dve metodi, razmazovanje in odmetavanje, prideta v poštev v redkih okoliščinah, predvsem če se gibljemo v zelo odročnih krajih. Glavni namen ustreznega ravna- nja z iztrebki je zmanjšati možnost onesnaženja vodnih virov in prenosa bolezni, pospešiti razpadanje iztrebkov ter poskrbeti, da narava tudi z estetskega vidika ostane neokrnjena. Zakopavanje je najbolj razširjena in zelo preprosta metoda. Glavni kriterij za izbiro "pokopališča" je pre- prečiti, da bi iztrebke spralo v vodne vire. Na primer- nem mestu, to je vsaj petdeset metrov proč od vodnega vira, poti ali tabornega prostora, izkopljemo petnajst do dvajset centimetrov globoko luknjo. Ko jo napolnimo, jo prekrijemo z izkopanim materialom in po možnosti zakamufliramo z materialom, ki prekriva prst. Mačjih lukenj ne kopljemo na področjih, kjer se iztrebki zaradi pomanjkanja bakterijske aktivnosti ne bodo mogli raz- graditi (puščavski in arktični predeli, svet nad gozdno mejo). Prisotnost organskega materiala je bistvena za razpad iztrebkov; na hitrost razpadanja vplivajo tip, te- kstura, temperatura, pH in vlažnost prsti, nagnjenost in izpostavljenost terena ter prisotnost insektov. Zelo za- vedni obiskovalci narave lahko polnjenje mačje luknje dopolnijo še z mešanjem; da bi pospešili razkroj iztreb- kov, jih zmešamo z zemljo, ki jo napraskamo z robov lu- knje. Mnenja o zakopavanju toaletnega papirja so deljena. Strogi okoljevarstveniki se držijo načela, da bi morali toaletni papir odnesti s seboj, saj ne sodi v naravo. V njej namreč lahko ostane precej dlje kot iztrebki. Če se upo- rabi toaletnega papirja ne moremo odpovedati in ga ne želimo odnesti v dolino, ga uporabimo čim manj in za- kopljemo dovolj globoko. Za nameček izberimo neodi- šavljenega in takega, ki prej razpade. 2 Če uporabljamo zadnjici prijazne otroške robčke, jih vedno odnesemo s seboj. T oaletnega papirja nikoli ne zakopavamo v pu- ščavskem svetu, saj je premalo vlage za njegov razkroj. Naravne alternative toaletnemu papirju so listje, sneg ali 1 Ne puščaj sledov, Center za okoljsko etiko. 2 Glej test toaletnega papirja, revija ZPS test 1/2018, str. 7-9. Nekaj namigov o tem, katere rastline se obnesejo kot naravni toaletni papir in katerih se je bolje izogibati, lahko preberete v mednarodni uspešnici How to Shit in the Woods avtorice Kathleen Meyer. Ilustracija: Lorella Fermo 44 gladki kamni – po uporabi jih zakopljemo skupaj z iz- trebki. Nekaj namigov o tem, katere rastline se obnesejo kot naravni toaletni papir in katerih se je bolje izogibati, lahko preberete v mednarodni uspešnici How to Shit in the Woods avtorice Kathleen Meyer, ki je že pred tride- setimi leti duhovito in podrobno obdelala to sporno in bolj ali manj zapostavljeno temo. Z okoljevarstvenega stališča je najbolj čista metoda pa- kiranje. Na nekaterih izjemno priljubljenih področjih v tujini je iztrebke obvezno spakirati in odnesti s seboj. Če povzamem opis iz literature, je idealna embalaža robustna, toda lahka, majhna za priročen transport, a hkrati dovolj prostorna za več kot le en opravek v čepe- čem položaju, ima zanesljiv pokrov, ki ne pušča, je pri- merna za neposredno uporabo in se pri tem ne zvrne, ima po možnosti prezračevanje, da je ne raznese, je po- ceni, za večkratno ali enkratno uporabo (v tem primeru je zaželeno, da je biorazgradljiva). V eliko zahtev v teori- ji, v praksi pa so se pionirji znašli s praznimi tetrapaki in lepilnim trakom. Danes embalažo lahko kupimo prek spleta; kompleti so običajno sestavljeni iz dveh vrečk – ena se uporabi za pobiranje in omotavanje iztrebka, druga za zaščito. Nekateri kompleti vsebujejo tudi prah, ki absorbira morebitno tekočino, toaletni papir in pri- pomoček za higieno rok. Seveda si lahko tak komplet z lahkoto pripravimo tudi sami: notranja vrečka za po- biranje vzorca, zunanja zaščitna vrečka in po potrebi še kakšna plastična ali pločevinasta škatla za zares va- ren transport, pa je zadeva rešena … Ena od možnosti je tudi t. i. poop tube, s katero so si domači predvsem plezalci. Gre za plastično cev z dvema pokrovoma, ki je shramba za neprebavljene ostanke hrane. Če ne želi- mo imeti preveč opravka s čiščenjem shrambe, potičke pred hrambo zavijemo v vrečke. Navodila za izdelavo take embalaže z lahkoto najdemo na spletu. Imejmo v mislih, da določene odpadke vedno odnese- mo s seboj v dolino, in sicer higienske vložke, tampo- ne, plenice, že omenjene otroške in druge vlažne robč- ke. Dober pregled nad ponudbo in opisom izdelkov za pakiranje lahko najdete v že omenjeni knjigi Kathleen Meyer. Čeprav je tehnika razmazovanja iztrebkov opisana v literaturi, je organizacija Leave No Trace ne priporo- ča, saj zahteva raziskovalnega duha, natančnost in ne- kaj prakse, da se izmojstrimo v izdelovanju primernih razmazov. Iztrebke je potrebno v zelo tankem sloju raz- mazati po skali, tako da ultravijolični žarki uničijo mi- krobe in posušijo iztrebke, da jih nazadnje lahko odpih- ne veter. Metoda bi bila pogojno primerna za uporabo le v zelo odročnih predelih, kjer lahko računamo, da za nami vsaj pol leta ne bo drugega obiskovalca, z veliko sonca, suho pokrajino in revno prstjo. Glede na rezul- tate raziskav o preživetju fekalnih mikrobov v takih raz- mazih, ki so odprle več vprašanj, kot so dale odgovorov, pa je, kot omenjeno, obveljala za nepriporočljivo. Tudi odmetavanje iztrebkov pride v poštev le v izjemnih primerih, predvsem tam, kjer zakopavanje ni mogoče – v visokogorju, na morenah ali ledenikih. Potičko naredi- mo na kamen, ki ga nato zaženemo proč ali v globino. Način ravnanja z iztrebki je še zlasti pomemben v obču- tljivejših okoljih. Iztrebki zelo počasi razpadajo v visoko- gorju, puščavskih in arktičnih predelih. Narava nad goz- dno mejo je bolj delikatna kot pod njo, zato organizacija Leave No T race priporoča, da v visokogorju iztrebke od- našamo s seboj. Zakopavanje naj bo izhod v sili. V tem primeru je bolje, da privzdignemo večjo skalo in sko- pljemo luknjo pod njo, kot da luknjamo v delikatno ra- stje. V puščavskem okolju so priporočljivejše plitvejše (pet do petnajst centimetrov) mačje luknje, po možno- sti v organski prsti pod drevesi. Najpriporočljivejši na- čin upravljanja z iztrebki pozimi je pakiranje; glede na to, da iztrebki zmrznejo, ni težav z neprijetnim vonjem. Druga možnost je, da poiščemo prostor brez snega in izkopljemo luknjo (za to, kako skopati luknjo v zmr- znjeno zemljo, ni nasveta). Zakopavanje v sneg naj bo zadnja možnost. Pred tem se je dobro prepričati, da tega ne počnemo v bližini vodnega vira. Upoštevamo obve- zno razdaljo od poti, saj si spomladi nihče ne želi pogle- da na razpadajoče iztrebke. Poiščemo osončeno mesto, izkopljemo luknjo v sneg, opravimo svoje, namesto to- aletnega papirja uporabimo kepico snega in pokrijemo "mesto zločina". Z malo potrebo je veliko manj težav. Urin zdravega človeka je neproblematičen z vidika varovanja okolja. Držimo se priporočil glede petdesetmetrske "varno- stne razdalje" med izbranim mestom olajšanja in pot- mi, tabornimi prostori in vodnimi viri. Nad gozdno mejo po možnosti zalijmo skale ali gola tla, ne pa ra- stlin. V snegu za seboj zakrijmo rumene luknje, ki jih izdolbe curek. Trajalo je kar nekaj časa, da smo ponotranjili politiko pobiranja iztrebkov svojih ljubljenčkov na javnih po- vršinah. T o kulturo smo očitno razvili že tako daleč, da je mogoče dobiti raznobarvne vrečke za iztrebke, poti- skane z različnimi motivi, pa torbice in nosilce zanje, ki spominjajo na modne dodatke. Koliko časa bo trajalo, da bo postala kultura pobiranja iztrebkov za seboj obi- čajna praksa? Iskanje vrečk za človeške iztrebke na slo- venskem spletu in prek telefona pri najbolj znanih tr- govcih z gorniško opremo ni obrodilo sadov. Preden zadeva postane uveljavljena in zanimiva za trgovce, si torej pomagajmo z lastno iznajdljivostjo, pasjimi vreč- kami ali naročilom iz tujine. Kakor koli se nam zdi mi- sel na nošnjo lastnih iztrebkov v ali na nahrbtniku na- zaj v dolino skrajna, sem prepričana, da nas bo povečan dotok obiskovalcev narave (če zanemarimo pomanj- kljivo kulturo ravnanja z iztrebki) slej ko prej pripeljal do tega. Starega osla je sicer težko naučiti novih trikov, spremembe miselnosti zahtevajo svoj čas, nemalokrat novo generacijo. A prej kot se odgovornega ravnanja navadimo sami, prej bodo ozaveščeni naši otroci, naj- pomembnejši ambasadorji sprememb. Danes nam je – upam – samoumevno, da raznovrstne odpadke odne- semo s seboj v dolino. Morda bo našim otrokom enako samoumevno, da bodo tako kot mi danes z odpadki oni ravnali tudi z iztrebki. In morda se bo kljub vsemu tukaj in zdaj našel tudi kakšen "star osel", ki bo začel z lopatko, če že ne z vrečko. m Primer ozaveščanja obiskovalcev gora. Kako blizu temu smo pri nas? Vir: https://www. mountaineering.scot/ safety-and-skills/health- and-hygiene Ultimativni priročnik za opravljanje potrebe v naravi Foto: Mateja Pate 45 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK Bi tako ravnanje lahko pomenilo tveganje za vaše zdravje? Možno je, da dobite drisko. Ko govorimo o driskah, običajno pomislimo na ti- ste, ki jih povzročajo virusi in bakterije, lahko pa jih, v Sloveniji sicer manj pogosto, povzročajo tudi paraziti. Vendar ne gliste in trakulje, na katere naj- prej pomislimo ob besedi parazit. Te drisk pravilo- ma ne povzročajo. Povzročitelji parazitskih drisk so ZDRAVJE Bistra studenčnica: piti ali ne piti? Tudi paraziti nam jo lahko zagodejo Sonce neusmiljeno pripeka, zadnjo kapljico vode iz čutare ste posrkali že pred dvema urama in neizmerno se razveselite potoka, ki prečka vašo pot. Z olajšanjem si potešite žejo in napolnite čutaro, iz katere še nekajkrat potegnete dolg požirek. Čez nekaj serpentin vas pot pripelje na idilično travnato uravnavo, na kateri se ob istem potoku pase živina. Če vas ob tem prizoru ne strese misel, s kakšno vodo ste nedolgo pred tem pogasili žejo, potem je branje spodnjih vrstic več kot priporočljivo. Barbara Šoba Šparl 1 mikroskopsko majhni, enocelični paraziti, imeno- vani tudi praživali. V Sloveniji pride do parazitskih drisk pri ljudeh zaradi praživali iz rodu Cryptospo- ridium in vrste Giardia duodenalis; imenovali jih bomo kriptosporidiji in giardija (izg. džardija), bole- zni, ki ju povzročajo, pa kriptosporidioza in giardio- za. Poglejmo, kakšno "zabavo" nam lahko pripravijo te živalce. 1 Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Inštitut za mikrobiolo- gijo in imunologijo. Lepo ni nujno tudi čisto. Foto: Franci Horvat 46 Piti ali ne piti? Foto: Oton Naglost Kriptosporidioza Kot rečeno, je kriptosporidioza parazitoza, ki jo pov- zročajo praživali iz rodu Cryptosporidium. Razširje- na je povsod po svetu in se pri večini bolnikov z nor- malno imunostjo kaže v obilni vodeni ali sluzasti driski tudi pet do desetkrat na dan. Driska se običajno pojavi 7 do 10 dni po okužbi. Navadno jo spremljajo bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, pomanjkanje teka in ne- koliko zvišana telesna temperatura. Driska traja pribli- žno 9 do 15 dni, redkeje več tednov. V elja si zapomniti, da so parazitske driske običajno dolgotrajnejše od ti- stih, ki jih povzročajo virusi in bakterije. Kriptosporidi- oza navadno preneha sama od sebe, brez specifičnega zdravljenja. Drugače je pri bolnikih z oslabelo imuno- stjo. Pri njih je driska pogosto kronična, traja lahko več mesecev. Bolniki močno shujšajo, saj izgubljajo veliko tekočine, zaradi česar so lahko življenjsko ogroženi. Pri nekaterih posameznikih z normalno imunostjo lahko kriptosporidioza poteka brezsimptomno. Vendar po- zor! T udi ti "srečneži" so, tako kot bolniki, kužni za svo- jo okolico, česar se največkrat ne zavedajo. Kako se sploh okužimo s kriptosporidiji? Človek ni edi- ni gostitelj teh parazitov. Kriptosporidiji okužijo še celo vrsto drugih vretenčarjev. Za okužbe človeka je od teh najpomembnejše govedo, kar se je izkazalo tudi v Slo- veniji. Pravimo, da je kriptosporidioza zoonoza, kar po- meni, da se lahko prenaša z živali na človeka. Gostitelji kriptosporidije iz svojega telesa izločajo z iztrebki. Z nji- mi se okužimo po t. i. fekalno-oralni poti, največkrat z zaužitjem s fekalijami onesnažene vode in hrane, ali pa neposredno od okužene živali ali človeka. Slednje se npr. lahko zgodi, če ljubkujemo okuženo žival ali negu- jemo okuženega otroka, nato pa si pred jedjo ne umije- mo rok. Kriptosporidiji tudi sicer niso kar tako. Njihove oociste, to so oblike parazita, ki jih najdemo v iztrebkih, so izredno majhne (pribl. 5 µm) in odporne, tudi na klor in druga dezinfekcijska sredstva, zaradi česar predsta- vljajo velik problem pri zagotavljanju neoporečne pitne vode. V iztrebkih gostitelja se izločajo v izredno velikem številu, za okužbo pa je potrebno zaužiti le majhno šte- vilo oocist, včasih jih je dovolj že deset. V okolju lahko pri primerni temperaturi in vlagi, ob čakanju na ustre- znega gostitelja, preživijo več mesecev. Ker je v Sloveniji pomemben vir okužbe za človeka go- vedo, bo morda zanimiv tale podatek. Priznani ameri- ški parazitolog Steve J. Upton 1 je pred leti malo za šalo in malo za res izračunal, koliko oocist kriptosporidijev na leto v ZDA "pridela" govedo. Številke so zares im- presivne. Z upoštevanjem povprečnega števila oocist na gram iztrebka, števila glav goveda v ZDA v katerem- koli trenutku in povprečne mase iztrebkov, ki jih gove- do iztrebi na dan, je število oocist kriptosporidijev, ki jih govedo iztrebi na leto, 65 × 10 15 . T o je 6735 oocist na kvadratni meter površine ZDA in, če upoštevamo še volumen in gostoto oocist, 4,57 tone oocist na leto. Le kakšne številke bi dobili, če bi se podobnega matema- tičnega podviga lotili pri nas? Zato le previdno, ko se po prijetnem izletu zleknete na idiličen travnik, obraz nastavite sončnim žarkom, roke pa zakopljete v diše- čo spomladansko travo. Nedaleč stran slišite oglaša- nje mladih telet, vse je več kot popolno, sploh po tem, ko se okrepčate s sočnim prigrizkom, ki ste ga prav v 47 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK ta namen prinesli od doma, in zajamete bistro vodo iz bližnjega potoka. Ste si pred tem očistili roke? In, ali je voda res pitna? Giardioza Giardioza je parazitoza, ki jo pri človeku povzroča pra- žival Giardia duodenalis in je v marsičem podobna kriptosporidiozi. Tudi giardioza je razširjena povsod po svetu in se kaže kot akutna ali kronična driska. In- kubacijska doba je primerljiva s tisto pri kriptospori- diozi, torej okrog 1–2 tedna. Okužba s parazitom pri nekaterih ljudeh poteka brezsimptomno, pri tistih, pri katerih se bolezen izrazi, pa so lahko driski pridruženi še slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu, vetrovi in na- penjanje. Pogosto se obdobja driske izmenjujejo z za- prtjem ali normalnim odvajanjem blata. Giardioza obi- čajno traja 1–3 tedne, nato pa večinoma mine sama od sebe. Pri kronični okužbi se simptomi ponavljajo, kar lahko privede do malabsorpcije (nepopolne absorpcije hranil v črevesju); kot posledica okužbe se lahko razvi- je tudi laktozna intoleranca ali sindrom razdražljivega črevesa. Kot pri kriptosporidiozi so tudi simptomi gi- ardioze hujši pri bolnikih z oslabelo imunostjo. Človek se z giardiami okuži tako, da jih zaužije s fekali- jami onesnaženo vodo ali hrano, lahko pa se okuži tudi neposredno od okuženega človeka. Ciste, preživetve- ne oblike giardij, ki jih gostitelj izloča z iztrebki, so ne- koliko večje (pribl. 10 µm) od oocist kriptosporidijev in na klor nekoliko manj odporne, sicer pa tudi zanje ve- lja, da se v iztrebkih izločajo v velikem številu, infektiv- na doza pa je majhna, že nekaj deset cist. Če ste zapis o giardiozi brali malo bolj pozorno, ste ver- jetno opazili, da okužbe človeka nismo povezovali z živalmi. Glede na dosedanje raziskave, ki jih ni malo, ostaja namreč vloga živali pri okužbi človeka nejasna. T udi živali so sicer lahko okužene z giardijami, vendar ne vemo natančno, če so njihove "različice" teh parazi- tov pomembne pri okužbi ljudi. Nekaj številk V Sloveniji se je v letih od 2012 do 2016 po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje 2 število prija- vljenih primerov kriptosporidioze pri ljudeh gibalo med 8 in 15, giardioze pa med 30 in 54. Številke niso pretirano visoke, moramo pa vedeti, da število prija- vljenih primerov nikoli ne odraža dejanskega stanja. V ečina primerov okužb namreč ostaja neprijavljenih – če driska ni prehuda in dolgotrajna, bolniki ne poišče- jo zdravniške pomoči, pa tudi če jo, se povzročitelja ne identificira prav pogosto. V Sloveniji število primerov parazitskih drisk še zdaleč ne dosega virusnih in bak- terijskih. Slovenija je v primerjavi z ostalimi evropski- mi državami, kaj šele z državami sveta v razvoju, glede kriptosporidioze in giardioze pravzaprav v zavidljivem položaju. V Sloveniji je na 100.000 prebivalcev v enem letu prijavljenih 0,5 primera kriptosporidioze in 1,6 pri- mera giardioze, v Evropski uniji 3,4 pa 2,7 primera krip- tosporidioze in 5,6 primera giardioze. In čemu se ima- mo zahvaliti razmeroma nizki incidenčni stopnji teh dveh parazitoz? Svoje brez dvoma prispeva tudi viso- ka kakovost vode, ki jo v Sloveniji pijemo, česar pa se še premalo zavedamo. V ečinoma je to podtalnica, ki se pri svojem pronicanju skozi zemeljske plasti dodobra očisti ne samo umazanije, ampak tudi mikroorganiz- mov – možnih povzročiteljev bolezni. Najbrž ni po- trebno posebej izpostavljati, da imajo evropske države, ki pitno vodo pripravljajo iz površinskih voda, njihovi higienski standardi pa so sicer primerljivi našim, s krip- tosporidiozo in giardiozo mnogo več težav. Kaj lahko naredimo sami? Najpomembnejša je osebna higiena, predvsem higie- na rok. Okužbe lahko preprečimo s pravilno pripravo hrane (pranje, toplotna obdelava), na kateri bi se lah- ko nahajale (oo)ciste parazitov, in s pitjem neoporečne vode. Če o njeni neoporečnosti dvomimo, si lahko po- magamo s prekuhavanjem in/ali filtriranjem. Za kriptosporidiozo zaenkrat še ni učinkovitega zdra- vila, predvsem je potrebno nadomeščati izgubljeno te- kočino in elektrolite, kar velja tudi ob drugih driskah. Giardiozo običajno zdravimo z metronidazolom, opa- žamo pa, da je vedno več bolnikov okuženih z odpor- nimi oblikami parazita, ki zahtevajo povečane doze zdravila in podaljšano zdravljenje. Pomembno je, da preprečujemo širjenje obeh parazi- tov v naravi. Če je le mogoče, poskrbimo, da živali ne bodo prišle v stik z našimi iztrebki in da naši iztrebki ne bodo prišli v stik z vodo gorskega potoka, s katero bi si utrujeni pohodniki lahko potešili žejo.  m S fluorescentnimi protitelesi označene oociste kriptosporidijev (okrogle) in ciste giardij (ovalne) pod mikroskopom Arhiv Laboratorija za parazitologijo, IMI MF Viri: 1 Upton SJ. Basic biology of Cryptosporidium. [Internet]. Manhattan: Kansas State University; 2008 [citirano 24. 3. 2018]. Dostopno na: http://www.k-state.edu/parasito- logy/basicbio. 2 Nacionalni inštitut za javno zdravje. Epidemiološko spremljanje nalezljivih bolezni v Sloveniji. Leta 2012–2016. [Internet]. Ljubljana: NIJZ; [citirano 24. 3. 2018]. Dostopno na: http://www.nijz.si/sl/epidemiolosko-spremljanje-na- lezljivih-bolezni-letna-incetrtletna-porocila. 3 European Centre for Disease Prevention and Control. Cryptosporidiosis. V: ECDC. Annual epidemiological report for 2015. Stockholm: ECDC; 2018. 4 European Centre for Disease Prevention and Control. An- nual Epidemiological Report 2016 – Giardiasis. [Internet]. Stockholm: ECDC; 2016 [citirano 24. 3. 2018]. Dostopno na: http://ecdc.europa.eu/en/healthtopics/Giardiasis/Pages/ Annual-epidemiological-report-2016.aspx. 48 blažene sproščenosti ni bilo od nikoder! Namesto da bi plezanje odpihnilo skrbi, jih je privabljalo, vrtele so se mi po glavi v nekakšnem crescendu nemogočih scena- rijev in dosegle vrh, ko sem si, strmeč v skalni blok nad seboj, predstavljala, kako bo sledil klicu gravitacije rav- no v trenutku, ko bom v njegovem dosegu, in me bo speštal v palačinko pred očmi lastnih otrok. KOLUMNA Strah ima bujno domišljijo Nekoč sem v nekem uvodniku razbobnala, da se mi včasih toži po plezanju. Natančneje – po odklopu od vsakdanjih skrbi, ki mi ga je plezanje omogočalo. Odziv je bil zanimiv: takoj se je javilo nekaj potencialnih soplezalcev, ki so moj zapis dojeli kot med vrsticami povedano prošnjo "upokojene" alpinistke za vodeni izlet v vertikalo. Čeprav to ni bil moj namen, sem si ponudbe zapomnila – čez sedem let vse prav pride. Mateja Pate Po več letih spet v steni. Kam je izginila sproščenost? Arhiv Mateje Pate In ko me je eden od ponudnikov čez nekaj mesecev pobaral, če greva plezat, si res nisem dala več kot dvakrat reči. Pa da vidimo, kaj je še ostalo od starih časov! Na parkirišču pod steno sem se počutila zelo veteran- sko. V dvajset let starih oblačilih za aktivnosti v gorah, s še starejšimi plezalkami (znamke Reebook – še pomni- te, tovariši?), ki so edine ostale kolikor toliko udobne za razvajena stopala, in starodavno čelado preprostih kla- sičnih linij sem pošteno štrlela iz povprečja tistih, ki so se s podobnimi cilji znašli na istem mestu. Simon me je nekaj časa dražil s hribovskimi smermi z daljšim pri- stopnim maršem, potem pa je le popustil pod težo mo- jih argumentov, namreč, da bo ena bližnja z lagodnim dostopom in svedrovci po dolgoletnem premoru kot nalašč za brušenje prstnih blazinic. Njegova žena je, medtem ko sva se v steni upirala gravitaciji, požrtvo- valno pasla otročad na bližnji jasi – hvala, Jožica!. Med sprehodom pod steno se me je polotilo tisto zna- no vznemirljivo pričakovanje, pomešano s stiskanjem v želodcu. Kanček strahu pred vstopom v smer je bil prisoten tudi v najboljših časih, a se je z začetkom ple- zanja razblinil. Tudi kakšna manj prijetna okoliščina v steni je bila povod za hitrejši srčni utrip: bližajoča se ne- vihta ali noč, megla, krušljiv svet, zabloda … A ta strah ni bil nikoli hromeč, kvečjemu je spodbujal k akciji. Ker sem si vedno domišljala, da je modro imeti vsaj v teori- ji stvari pod nadzorom, sem v steni vedno razmišljala o možnih rešitvah v primeru, če bi šlo kaj narobe. Nikoli pa v kakšni kočljivi situaciji nisem zares pomislila, da bi me v gorah lovila Matilda. Še najmanj, ko sem se po- menkovala sama s seboj na samotni turi v Steni. Tokrat pa sem se srečala z demoni. Med pripravami pod steno se me je polotil dvom – v vse. Sumničavo sem ogledovala svedrovce, če jih ni nemara že preveč načel zob časa. So najlonski trakovi, ki visijo Simonu za pasom, še zaupanja vredni? In vrv se zdi nekam zma- hana, kaj vse je že dala skozi? Morda jo je kdo malo- marno naluknjal z derezami? Kdaj sem nazadnje vadi- la reševanje padlega? Bi sploh še znala narediti kakšen manever? Odganjala sem nadležne misli kot hlevske muhe, pa so se po kratkem izletu drugam vztrajno vra- čale nazaj, tako kot muhe na govno. Bil je čudovit, to- pel decembrski dan, razgled božanski, otroci v varstvu, po neverjetno dolgem času sem bila spet v skali, pleza- nje je gladko teklo … Pa vendar nekaj ni bilo prav. Tiste P . S.: Simon, hvala za povabilo in vodniške usluge! V resnici ni bilo tako grozno, kot se bere, za potrebe zgodbe sem navrgla nekaj drame. Se priporočam še za kdaj! Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije. Kaj se je zgodilo z mano?!? Če odmislim pomanjkanje plezalne samozavesti zaradi napol pozabljene teorije in nič prakse v času, ki se meri v letih, sta za ključni pre- mik v glavi očitno kriva potomca. Ki sta moje življenje tako postavila na glavo, da je plezanje postalo le še lep spomin. (Če bi mi kakšna šlogarica kaj takega napove- dala pred petnajstimi leti, bi to vzela za neizpodbiten dokaz, da nima pojma o prerokovanju.) In tako sem po tem izletu v navpičnico modro sklenila, da imam za zdaj skrbi in strahov v vsakodnevnem življenju več kot dovolj in zato ni prav nobene potrebe, da bi ponje ho- dila še v stene. Ko pa se bosta ptička naučila leteti in bo- sta odfrčala iz gnezda, me morda zopet pokliče skala. T ega se veselim, čeprav mi je kristalno jasno, da je tisto brezskrbno obdobje, ki prikliče nostalgijo, nepreklicno mimo in da je zaman vzdihovati po njem. Lahko sem samo srečna, da je bilo del mojega življenja. m 49 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK ZGODOVINA V kraljestvu kralja Matjaža 90 let Planinskega društva Mežica Planinsko društvo Mežica je društvo z dolgoletno tradicijo. V letu 2016 je praznovalo visok jubilej, 90. obletnico svojega delovanja. Uroš Podovšovnik Društvo je nastalo iz odbora za gradnjo prve koče na Peci, ki je bil leta 1924 ustanovljen pri podru- žnici Slovenskega planinskega društva (SPD) Preva- lje. Zaradi oddaljenosti matične podružnice in poča- snega napredovanja pripravljalnih del so odborniki 7. novembra 1926 v Mežici na ustanovnem občnem zboru ustanovili novo podružnico za Zgornjo Meži- ško dolino in jo poimenovali SPD Peca za Mežico in Črno. Podružnica je združevala ljubitelje gora celotne- ga mežiškega in črnjanskega okoliša. Ustanovni člani podružnice so se takoj lotili zadane naloge. Koča na Peci je bila zgrajena leta 1928, ime pa je dobila po za- gnanem predsedniku podružnice, Mežičanu Martinu Uletu (Uletova koča). Da bi zagotovili čim boljše pogo- je za upravljanje planinske postojanke, so pri podružni- ci ustanovili gospodarski odsek. Na osnovi legende o junaškem kralju so leta 1932 v loži, izkopani v pobočje nekaj metrov stran od koče, "ustoli- čili" doprsno skulpturo kralja Matjaža, ki ga je iz lipove- ga lesa izdelal akademski kipar Nikolaj Pirnat. S kipom so odborniki želeli Peco vsebinsko obogatiti ter s tem h koči privabiti večje število gostov. Podružnica SPD Peca v letih pred drugo svetovno voj- no ni ostala omejena samo na planinsko dejavnost, temveč je zaradi zaostalosti doline na svoja pleča pre- vzela tudi razvoj zimskih športov, kulture, zabave in turizma. V ta namen so pri podružnici ustanovili ra- zne odseke in pododbore. Zimsko-športni odsek je go- jil smučanje, drsanje in sankanje. Za kulturne vsebine so skrbeli tamburaši in dramski odsek. V dolini so od- borniki prirejali tudi priložnostne veselice. Leta 1934 je podružnica v Mežici zgradila letno kopališče in s tem Mežico vpisala na turistični zemljevid tistega časa. Leta 1936 so mežiški planinci na Peci postavili še kapelico sv. Cirila in Metoda, v kateri so se v naslednjih letih iz- vajale maše in poroke. Z začetkom druge svetovne vojne je društvo za nekaj let prenehalo javno delovati. Lesen kip kralja Matjaža so po nekaterih pričevanjih uničili domači sodelavci oku- patorja, Uletovo kočo pa leta 1943 po nalogu NOV in PO požgali partizani, da bi preprečili nastanitev nem- ške policije na strateškem območju Male Pece, kjer so se križale pomembne partizanske in kurirske poti. Društvo po drugi svetovni vojni Planinska druščina, ki je preživela vojno morijo, se je oblikovala kmalu po letu 1945. Sprva so delovali v Počitek planincev pred Uletovo kočo na Peci Arhiv PD Mežica Skupina planincev pred Jurharjevim bivakom na Grohatu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja Arhiv PD Mežica 50 okviru skupnega Fizkulturnega društva Peca Mežica, januarja 1946 pa so ustanovili samostojno društvo – Planinsko društvo Mežica. V duhu želje po obnovi do- movine so se člani društva zavzeto lotili svojega dela. Njihovo prednostno željo po postavitvi nove koče na Peci je v prvem povojnem desetletju zaviral jugoslo- vanski obmejni režim, ki ni dovoljeval gibanja v obmej- nem pasu. Zaradi tega so mežiški planinci svoje moči usmerili na Grohat pod Raduho, kjer so leta 1948 po- stavili lično brunarico (Jurharjev bivak). Ključe bivaka so lahko pohodniki in alpinisti, ki so želeli bivak upora- biti za zavetišče ali prenočevanje, dobili na Postojanki Puc v Koprivni. Kasneje je bil bivak oskrbovan tudi v poletni sezoni. Leta 1950 je društvo ustanovilo planinsko skupino v rudarskem naselju Helena. Številčni planinci s tega ob- močja so izrazili željo po lastni postojanki na Pikovem, s katero bi dobili kotiček, kjer bi se lahko shajali ter raz- pravljali o planinskih vprašanjih. Postojanka Pikovo, ki je bila leta 1951 urejena v najetih rudniških prostorih, je postala priljubljena izletniška točka za prebivalce Me- žice, Črne in Žerjava. Novi Dom na Peci Prošnjo po prostem dostopu na Peco je Ministrstvo za notranje zadeve končno odobrilo leta 1952. Društvo se je takoj lotilo priprav za postavitev novega Doma na Peci. Največjo težavo je predstavljal transport grad- benega materiala do gradbišča. Zaradi pomanjkanja sredstev je izgradnja tovorne žičnice na Peco kasnila, zato so bili planinci primorani poiskati druge načine. Za prevoz cementa in desk iz doline je društvo naje- malo voznike, nemalokrat pa so planinci material do koče prenašali s pomočjo oslov ali kar na svojih plečih. Za spravilo materiala čim višje proti Peci so večkrat uporabili tudi prevoz z rudniškim vlakom skozi rove do rudarskega naselja Helena. Peca je skrajšano razli- čico tovorne žičnice dobila šele v zaključni fazi gradnje. Dom na Peci je bil po napornih petih letih dograjen in odprt 7. septembra 1958. V času gradnje Doma na Peci je društvo razširilo pri- dobitno gostinsko dejavnost tudi v dolini. Ustanovlje- ne so bile nižinske planinske postojanke pri Škrubeju v Šmelcu, pri Pucu v Koprivni, pri Mihevu v Podpeci, v Heleni ter pri Graufu nad Mežico. V Narodnem domu v Mežici je planinsko društvo upravljalo s planinskim kotičkom. V es dobiček z naslova nižinskih postojank je društvo v prihodnjih letih namenilo za izgradnjo višje ležečih planinskih objektov. K uresničevanju zadanih ciljev so svoje prispevala tudi koroška podjetja in oko- liški kmetje. Po odprtju novega Doma na Peci je gora klicala še po nečem. Kralja Matjaža je bilo treba vrniti nazaj na Peco. Jeseni leta 1961 je društvo na sestanku v Domu na Peci ustanovilo štiričlanski odbor za postavitev nove skulp- ture. Skupine se je prijelo ime Matjaževci. Za lokacijo postavitve so izbrali zapuščen rudarski rov, oddaljen približno petsto metrov od planinskega doma. Rov so začeli obnavljati ob prvomajskih praznikih leta 1962. Dom na Peci v fazi gradnje leta 1957 Arhiv PD Mežica Gradnja druge Koče v Grohotu pod Raduho leta 1971 Arhiv PD Mežica Transport 300-kilogramskega bronastega kipa z garami po pobočjih Male Pece Arhiv PD Mežica Tristokilogramski kip kralja Matjaža je izdelal akadem- ski kipar in alpinist Marjan Keršič Belač, v bronu pa ga je odlil akademski kipar Franc Rotar. Slavnostno odpr- tje ob spremljavi rudniške godbe je bilo v nedeljo, 15. julija 1962. Koča v Grohotu pod Raduho Zavedanje o dotrajanosti Jurharjevega zavetišča, ki je bilo na planini Grohat postavljeno leta 1948, je sredi šestdesetih let napeljalo v razmišljanje o gradnji nove koče pod Raduho. Dela so se pričela na začetku planin- ske sezone 1971. Na gradbišče so poslali stalno delov- no ekipo, nadzor nad gradnjo pa je prevzelo podjetje Stavbenik. Kočo so s spremljevalnim kulturnim pro- gramom odprli avgusta leta 1973. Žal se je lokacija, na kateri je bila koča postavljena, izkazala za neprimerno, saj so zgradbo vse od njene izgradnje ogrožali plazovi ter jo večkrat tudi poškodovali. T ako se je usoden plaz z odprtih pobočij pod steno Male Raduhe sprožil febru- arja 1986 in leseni del koče odrezal pri temeljih. Škoda je bila prevelika, da bi kočo obnovili. Zaradi preobre- menjenosti z ostalimi postojankami in številnimi dru- gimi aktivnostmi je društvo z odločitvijo o gradnji že tretje koče pod Raduho dolgo oklevalo, a je nazadnje, opogumljeno z obljubljeno podporo Planinske zveze Slovenije (PZS), Meddruštvenega odbora planinskih društev Koroške in skupščine Ravne na Koroškem iz- ziv le sprejelo. Gradnja današnje koče je v znoju in od- rekanju lastnemu prostemu času številnih zagnanih planinskih delavcev potekala med leti 1986 in 1991. Posodobitev planinskih koč Desetletje po otvoritvi nove Koče v Grohotu se je dru- štvo v skrbi za okolje odločilo še za en obsežen grad- beni projekt – izgradnjo bioloških čistilnih naprav na vseh treh svojih kočah. Tako je avgusta leta 2001 pri- čela obratovati biološka čistilna naprava za odpadne vode na Domu na Peci, junija 2005 na Koči na Piko- vem in avgusta 2005 na Koči v Grohotu pod Raduho. Predvsem po zaslugi tega je Dom na Peci leta 2013 s strani PZS prejel naziv Okolju prijazna planinska koča. Z enakim nazivom se od leta 2015 ponaša tudi Koča v Grohotu pod Raduho. Planinsko društvo danes upravlja s tremi postojanka- mi: z Domom na Peci (1665 m), s Kočo v Grohotu pod Raduho (1460 m) in Kočo na Pikovem (992 m). Gra- dnja koč in redna skrb zanje sta bili vsa leta po drugi svetovni vojni eni izmed društvenih primarnih dejav- nosti, ki sta terjali veliko vloženega dela in časa. Kljub temu je v tem obdobju društvo zgledno skrbelo tudi za razvoj drugih vidikov planinstva v Zgornji Mežiški dolini. Markacisti so na Peci, Raduhi in Olševi vztraj- no gradili nove poti, stare pa redno vzdrževali. Mladin- ski odsek je v svojih vrstah združeval za planine nav- dušeno mladino ter dolga leta samostojno upravljal z Doprsna skulptura kralja Matjaža, ki jo je iz lipovega lesa izdelal akademski kipar Nikolaj Pirnat. Arhiv PD Mežica Skupinska fotografija udeležencev "ustoličenja" kralja Matjaža na Peci 21. avgusta 1932 Arhiv PD Mežica Lesena skulptura kralja Matjaža, ki jo je sep- tembra 2016 za prenovljeno prvo votlino izdelal mežiški kipar Rudolf Novak. Arhiv PD Mežica Markacist Marijan Vončina pri označevanju poti s Knafelčevo markacijo na Raduhi okoli leta 1966 Arhiv PD Mežica 52 Mladinskim domom, nekdanjo vojaško karavlo, ki stoji nekaj metrov pod Domom na Peci. Med letoma 1962 in 1972 so pod okriljem mežiškega društva delovali ko- roški alpinisti, združeni v skupen Koroški alpinistič- ni odsek, med letoma 1974 in 1982 pa je bil v okviru društva aktiven samostojni Alpinistični odsek Mežica. Društvo je vsako leto izvajalo številne izlete v domače in tuje gore. Na svojih postojankah je prirejalo družab- ne prireditve, ki se jih je udeleževalo veliko število po- hodnikov. Leto za letom je organiziralo tudi tradicio- nalno pustno veselico v Narodnem domu. Društvo v zadnjih letih Zadnjih nekaj let je bilo društvo poleg številnih našte- tih dejavnosti usmerjeno v uvajanje nekaterih spre- memb in posodobitev na področju poslovanja dru- štva. Veliko dela je bilo vloženega tudi v promocijo ter zagotavljanje prepoznavnosti društva in njegovih pla- ninskih postojank. Pisarna je dobila priključek na internet. Pričela je delo- vati spletna stran društva, društvo je postalo aktivno na družabnih omrežjih, obveščanje o dogodkih in akcijah pa se je začelo izvajati prek elektronske pošte. Evidenco članstva je društvo začelo voditi prek centralne spletne aplikacije Naveza. Internet je omogočil tudi uvedbo elektronskega poslovanja, kar je kljub razmeroma viso- kim začetnim stroškom poenostavilo in pocenilo ban- čno poslovanje. Satelitski internet je dobil tudi Dom na Peci. Pridobitev je omogočila uvedbo elektronske bla- gajne, elektronske knjige gostov in spletne kamere. V sodelovanju s Koroško osrednjo knjižnico dr. Fran- ca Sušnika je društvo v knjižnici Mežica postavilo knji- žno polico Planinskega društva Mežica. Do danes se je vsebina police razširila na 170 naslovov. V letu 2016 so se v okviru društva izvajale intenzivne priprave na praznovanje 90. obletnice. Ta je bila najprej obeležena v okviru Srečanja koroških planincev na Peci, kasneje pa še s proslavo, odprtjem fotografske razstave v Naro- dnem domu ter izdajo knjige Planinsko društvo Meži- ca 1926–2016, ki na 170 straneh podrobneje predsta- vlja zgodovino društva. V letu 2017 se je društvo soočalo s skrbjo za priho- dnost svojih planinskih postojank. Sistem na društva, ki upravljajo s planinskimi postojankami, vse bolj pri- tiska s strogimi zahtevami, ki ob morebitnih napakah terjajo kazensko odgovornost posameznikov. Pri tem pozablja, da so planinska društva neprofesionalne or- ganizacije prostovoljcev, ki jim brezplačno delo na tem področju prinaša zgolj osebno zadovoljstvo. Posledica je pomanjkanje ljudi, peščica doslej vedno pripravlje- nih za delo pa postaja vse bolj neobčutljiva in utrujena. Zaradi pomanjkanja kadra trpi tudi delo na drugih, ne- gospodarskih področjih (npr. delo z mladimi, skrb za poti …). Velik problem predstavlja tudi financiranje planinske dejavnosti. Koče se starajo, Dom na Peci šteje že skoraj šestdeset let. Ostale postojanke mu hitro sledijo. Priha- ja zadnji čas za njihovo generalno obnovo. Nespremen- ljivi delež v društveni blagajni predstavljajo le sredstva z naslova planinskih postojank, ki jih društvo oddaja v najem. V si ostali prihodki, kot so dotacije matične obči- ne in občin, kjer planinske postojanke stojijo, sredstva z javnih razpisov ali z naslova članarin, so spremenljivi in predstavljajo manjši delež v letni beri. Nekaj zelo dobro- došlih variabilnih sredstev društvo pridobi tudi s spon- zorskimi donacijami koroških podjetij, ki se vsako leto razumevajoče odzovejo na prošnje društva. Z željo po zagotavljanju večjih prihodkov, ki bi jih rado vložilo na- zaj v objekte, je društvo v sezoni 2014 spremenilo način upravljanja z Domom na Peci. Namesto z najemnikom je ponovno pričelo sklepati sezonsko pogodbeno raz- merje z oskrbnikom, izven sezone pa je s kočo upravlja- lo po sistemu dežuranja ob vikendih. Z vidika dohodka se je ta način pokazal za zelo uspešnega, a so s tem za- radi potrebe po celoletnem oskrbovanju koče s hrano, pijačo in drugim materialom ter povečanim obsegom dela na področju finančnega poslovanja planinski pro- stovoljci postali še bolj obremenjeni. Ponovna ureditev prve votline kralja Matjaža V jubilejnem letu je društvo pričelo uresničevati tudi idejo o ponovni ureditvi prve votline kralja Matjaža, Odprtje Uletove koče na Peci 29. junija 1928 Arhiv PD Mežica ki je dolgo časa ostajala pozabljena ter je zaradi bližine koče postala priročno odlagališče raznih odpadkov in stare šare. Kip iz hrastovega lesa je na osnovi starih foto- grafij izdelal mežiški kipar Rudolf Novak. V prenovlje- no in deloma na novo pozidano votlino je bil postavljen na zadnji delovni akciji 8. avgusta lani. Po tehtnem pre- misleku so se pri društvu odločili, da uradnega odprtja kipa ne bo. Njegov pomen je v ohranjanju spomina ter seznanjanju obiskovalcev Pece z delčkom pestre pred- vojne društvene aktivnosti in ni primerljiv s pomenom aktualnega bronastega Matjaža. Slednji je še zmeraj tisti edini, ki spi stoletno spanje v naši legendarni gori. Kljub nekaterim črnogledim pogledom je znotraj dru- štva še vedno prisotno optimistično upanje, da se ven- darle uspe ohraniti zapuščina naših predhodnikov tudi za naslednje rodove.  m PLANINSKI VESTNIK maj 2018 53 ČRNA GORA Okus mehkobe pršiča Turnosmučarski Durmitor Durmitor je drugi najvišji masiv Dinarskega gorovja in največji gorski masiv v Črni Gori. Razprostira se na površini okrog 39.000 hektarov in spominja na gorovje naših Julijskih Alp z značilnimi visokogorskimi kraškimi pojavi. Južna pobočja so položnejša, severne stene pa se strmo spuščajo do skalnih podov in kraških depresij. Na nepropustnih sedimentnih uravnavah leži osemnajst ledeniških jezer, pravih gorskih biserov. Pokrajinska pestrost, živalska in rastlinska raznovrstnost in endemičnost planinskega sveta so botrovali, da je bil Durmitor leta 1952 razglašen za narodni park. V zaščiteno območje je vključenih pet občin Žabljak, Šavnik, Plužine, Mojkovac in Plevlja. Veliko bogastvo parka so tudi globoko vrezani kanjoni rek Sušice, Drage, Pive, Komarnice in Tare. Kanjon reke Tare, imenovan tudi evropski Kolorado, je z dolžino štiriindevetdeset kilometrov in globino tudi do tisoč tristo metrov edinstvena turistična atrakcija. Prvobitna narava in svojevrstna kulturna dediščina sta Durmitor leta 1980 uvrstili na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine. Andrej Trošt in Jovan Šibalić 54 Na najvišji vrh Durmitorja in Črne Gore, Bo- botov Kuk (takratna Ćirova Pećina), 2522 m, se je prvi povzpel avstrijski geograf Oscar Baumann leta 1883. Veliko geoloških in geografskih proučevanj na Durmitorju je opravil srbski geograf Jovan Cvijić. Po prvi svetovni vojni so se začela alpinistična osvaja- nja. Leta 1926 so plezali v vzhodni steni Bobotovega Kuka, štiri leta zatem v steni Grude in Prutaša. Prven- stvene vzpone v Bezimenem Vrhu, Mininem Bogazu in Zupcih sta opravila Avstrijca Bauer in Obersteiner. Tudi Slovenci Avčin, Pipak, Krofta, Lipovšek in Ble- iweis so leta 1933 opravili nekaj prvenstvenih vzpo- nov v stenah Bobotovega Kuka, Bezimenega vrha, Prutaša in Grude. Prve zimske vzpone pripisujemo prav tako Slovencem: Paderšič, Malovrh, Kopač, Fi- lipič, Dolar, Dovjak so marca 1940 osvojili Bobotov Kuk, Savin Kuk, Međed in Minin Bogaz. Turno smučanje na Durmitorju Po enajstih urah vožnje po zasneženih cestah Hrva- ške, Bosne in Črne Gore se nas je deveterica članov Posavskega alpinističnega kluba in pridružena troji- ca iz Ljubljane znašla v zimski pravljici. Dobesedno – vstopili smo v zavetje domače brunarice družine Ši- balić, katere posestvo nosi ime Neviđeno. Razkošje v pravem pomenu besede. Masivne stopnice iz rogo- vile, leseni podi, unikatno pohištvo, žareč kamin in vonj po domači kulinariki. V štirih dneh turne smuke smo okusili meglo, sne- ženje, veter, mraz in seveda sonce ter mehkobo pr- šiča. Preizkusili smo smučarske terene Male grede, 1972 m, se borili z okrepljenim jugozahodnikom na Vrhu Šljemena, 2455 m, odganjali meglo na Savinem Kuku, 2313 m, oblegali Bobotov Kuk, 2523 m, pre- smučali Čvorov Bogaz, 2152 m, vedrili v bivaku pri Debelem nametu ter v gosti megli osvojili Planinico, 2330 m, in sedlo Previja, 2145 m. Zgodba zase je bil tretji dan, dan presežkov. Silvo in jaz, dva navdušenca v svetu nedotaknjene beline − da se ti zmeša. Vstala sva ob pol petih z namenom, da bova ujela sončni vzhod z razgledom na nedo- taknjene vršace. Nad Međedom je sijala luna, mid- va pa sva zavzeto teptala celec pred seboj. Na planini Lokvice ni bilo nobenih sledi, prva in edina sva se iz mrzle kraške luknje vzpela na sončni Trojni prevoj, 2245 m. Neverjeten ambient. V poželenju, da bi čim bolj izkoristila dan in doživela Durmitor, sva podalj- šala turo in odsmučala proti Mlječnemu dolu, pod južno stran Bobotovega Kuka. Ledena smučarija v beli osami. Ker sva imela skriti cilj, Bobotov Kuk, sva se čez Danilove plošče z derezami in cepinom zaka- dila k sedlu na višino približno 2400 m. T am sva pu- stila smuči in poskusila najvišji vrh doseči po grapi, ki se je žal končala prepokončno, okovana v ledeno ivje. Vrnila sva se k smučem in odsmučala na sedlo V elika Previja, 2351 m, od tam pa na severno stran v dvesto metrov niže ležeči Valoviti do. Navdušena nad viju- ganjem sva se ozrla nazaj na smučine in dominantni, nedoseženi cilj. Pogledala sva na uro, bila je poldan, časa še dovolj, zato sva se brez oklevanja spopadla z Bobotom še s severne strani. Energijo sva črpala iz okolja, polnila z razgledi in v petdesetih minutah sva bila na sedlu med Bobotovim Kukom in Bezimenim vrhom, na višini približno 2400 metrov. Opremila sva se in že pikala proti grapi, ki se je z vsakim me- trom postavljala bolj pokonci. Ledeno-snežni oklep naju je držal do pod grebena, ob izstopu pa so se pod nogami lomile plošče in mokast sneg je bistveno po- slabšal razmere. Naklon je bil ravno tam največji. Splazila sva se na ozek napihan greben in ob pogledu na grebenski skok nama je bilo hitro jasno, da brez vrvi ne bo šlo naprej. Obstala sva na predvrhu in ne- močno opazovala megle, ki so se valile čez vrh. Raz- gledi so bili neverjetni. Z dobrim opazovanjem sva našla drugo možnost za sestop, saj sva obšla kočljivi Južni vrh Međeda, sedlo Previja, Terzin Bogaz, zadaj greben Savinega Kuka in Šljemena Foto: Andrej Trošt PLANINSKI VESTNIK maj 2018 55 zgornji del grape in kasneje prečila vanjo, kjer je bil sneg bistveno stabilnejši. Adrenalin je popustil šele, ko sem si na sedlu zapel smuči in videl, da je bilo naj- hujše mimo. Sledila je uživaška smučarija po širnih, na debelo zasneženih strminah. V poznopopoldan- skem soncu sva občudovala durmitorske mogotce z vrha Paljevine, 2160 m, potem pa izginila z grebenov in zaključila dvanajsturno poezijo. Žabljak Žabljak je središče nacionalnega parka in najviše ležeči urbani kraj v Črni Gori, leži na 1456 metrih in šteje štiri tisoč prebivalcev z okoliškimi zasel- ki. Prvotno ime slovanskega izvora je bilo Varezi- na voda, kar je bilo povezano z izviri pitne vode, okrog katerih je nastala prva poselitev. Kasneje se je naselje imenovalo Hanovi oziroma Anovi za- radi postojank in prenočišč za trgovske karava- ne. Današnje ime Žabljak izvira iz leta 1870, časa kneževine, saj naj bi žabe vsako leto bučno ozna- njale prihod pomladi. Kakor koli, gre za center le- tnega planinstva in smučarsko središče Črne Gore. V povojnih časih so bile politične in finančne moči usmerjene v razvoj in gradnjo smučarskih centrov, in tudi Durmitor je bil eden izmed jugoslovanskih biserov. V sedemdesetih letih so bili zgrajeni smu- čarska žičnica Savin Kuk, Štuoc, Ražana Glava, povezovalna žičnica iz Žabljaka do Momčilovega Gradu, otroško smučišče Javorovača, dve smučar- ski skakalnici v bližini Črnega jezera, pet hotelov v Žabljaku v lasti nacionalnega parka in nov pla- ninski dom pri Škrčkem jezeru. Žabljak je imel tudi svoje letališče, turisti so množično prihajali iz nek- danje Jugoslavije in Velike Britanije. Razvoj Žablja- ka je bil dirigiran in je meril na lestvico najmonde- nejših turističnih ciljev Evrope. A današnja slika je povsem drugačna. V Žabljaku ne obratuje nobeden hotel več, aktivni sta samo dve žičnici, domačini se preživljajo z drobnico in gove- dorejo, le redki s storitvami in zasebnim turizmom. Edina prednost te zgodbe sta ohranjena narava ter dokaj čisto in neokrnjeno okolje, kar predstavlja ve- lik potencial za nadaljnji razvoj Durmitorja. Še ve- dno prednjačita poletni turizem in pohodništvo, zimskih obiskovalcev pa zaradi velikih količin sne- ga in slabših komunikacij ni veliko. V zadnjih letih se razvija turno smučanje v spremstvu lokalnih vo- dnikov. Tovrstnega ekološkega turizma se loteva tudi družina Šibalić, katere gosti smo bili tudi mi. Družina Šibalić Na Durmitorju se s turizmom in gorskim vodni- štvom ukvarja peščica Črnogorcev. Prednjačijo poletno planinarjenje in gorništvo, kanjoning, raf- ting, pozimi pa vrhove obiščejo le redke skupine alpinistov ali turnih smučarjev. Družina Šibalić z Smučarski tereni Durmitorja Foto: Andrej Trošt 56 Smuka s Trojnega prevoja v Mlječni dol Foto: Andrej Trošt Informacije Dostop: Na Durmitor vodi več poti. Običajno se poleti, v kopnih razmerah odpravimo v smeri mejni pre- hod Obrežje–Zagreb–Slavonski Brod–Zenica–Sara- jevo–Plužine–Sedlo–Žabljak, kar znaša 600 km in 10 ur vožnje (stroški vožnje okrog 90 EUR za cestnine in gorivo). V zimskih razmerah, ko je zaradi snega cesta čez Sedlo zaprta, izberemo avtocestno možnost, in sicer: mejni prehod Obrežje–Zagreb–Karlovac–Stari Grad−Pakleni- ca–Split–Ljubuški (konec avtoceste)–Čapljina–Stolac– Trebinje–Nikšić–Šavnik–Žabljak, kar znaša 770 km in 10 ur vožnje (stroški vožnje okrog 115 EUR za cestnine in gorivo). Vstopnina v narodni park: Za vstop v narodni park Durmitor odštejemo 3 EUR na osebo na dan, oziroma 6 EUR za tri dni, 12 EUR za 7 dni ali 20 EUR za 15 dni. Koča: Planinski dom Neviđeno, 1550 m, telefon +382 (0)69 65 01 09 (Jovan), +382 (0)69 25 15 87 (Goran), e- -pošta jsibalic@gmail.com ali gsibalic@gmail.com, sple- tna stran www.durmitormount.com. Vodniki: Branislav Cerović: Durmitor i kanjon Tare. Be- ograd 2003 (z zemljevidom), Planine Crne Gore, Beo- grad 2005. Pavle Bandović, Danilo Grbović: Durmitor, planinarski vodič. Žabljak 2005. Daniel Vincek, Ratko R. Popović, Mijo Kovačević: Plani- ne Crne Gore, Vodič za planinare. Podgorica, 2004. Rudolf Abraham: The Mountains of Montenegro. Cice- rone, Cumbria 2007. Zemljevid: Turističko-planinarska karta Durmitor, In- tersistem Kartografija, 1 : 22.000. Gorska reševalna služba: Gorska reševalna služba s sedežem v Nikšiću ima izpostavo tudi na Durmitorju (kontakt +382 040 256 084). gostoljubjem in kulinariko privablja planinske nav- dušence z vseh koncev. Oče Goran, alpinist s hi- majalskimi izkušnjami, je otroštvo preživljal na Durmitorju in pasel govedo na planini Lokvice, v sedemdesetih letih markiral in urejal poti po Dur- mitorju in drugod po Črni Gori. Bogat vir informa- cij, ki obiskovalcem z veseljem postreže z zgodbami ali zgolj napotki za turo. Mati Suzana kot vodja ku- hinje s črnogorskimi specialitetami razvaja goste in pričara pravo toplino doma. Sin Jovan, poročen s Slovenko, nadaljuje zgodbo vodenja zimskih in letnih programov v gorskem svetu za najrazličnej- še vrste gostov. Posestvo pa varuje prijazen in mo- gočen pirenejski planinski pes Azun.  m 57 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK Začelo se je prav nedolžno. Bili smo na pote- panju po Kitajski. Res, da mi je drugi dan potovanja, ko smo bili ravno na kitajskem zidu, "crknil" fotoapa- rat, a k sreči sem imel še rezervnega. Vzel sem ga v za- dnjem hipu, saj s seboj nisem imel prav dosti prtljage, pa se mi je zdelo, da je bolje imeti rezervo. Tako ali tako je bil za slikanje proti svetlobi ta aparat z več sen- zorji boljši. Nisem mu pa prav dosti zaupal, saj mi je na Tajskem nekaj nagajal. Zdaj pa je kar lepo šklocal in sem mu bil hvaležen, da je vztrajno zapisoval moje spomine na to nenavadno deželo. Ko smo obšli že večino klasičnih ciljev izletnikov po Kitajski, smo se podali še na eno od petih kitajskih najpomembnejših svetih gora, na goro Huashan. Na- haja se v pokrajini Shanxi, 120 km vzhodno od me- sta Xian. Ime gore bi lahko prevedli v Goro cvetja ali Goro velikega cveta in če imamo domišljijo, res spo- minja na lotosov cvet. Eden od petih vrhov celo nosi ime Lotosov vrh. Gora je nekako škatlaste oblike, nad zgornjo planoto, če to lahko tako poimenujem, pa se dviga pet vrhov, ki so videti kot nekakšni oka- mneli lotosovi lističi. Včasih so uradno priznavali tri ZGODBA ''Ta aparat vam je padel v morje'' Gora Huashan na Kitajskem Znoj je curkoma lil z mene. Približno 30 stopinj v senci, jaz pa na soncu! Pa to ni najhujše! Najhuje je skoraj 90-odstotna vlažnost zraka! Spet nisem bil previden in sem v te kraje prišel ravno v času vlažne sezone, v avgustu. Za mano pa je že nešteto stopnic. Nisem štel, bilo jih je pa odločno preveč! Tile Kitajci so res od sile! Usekani so na klesanje! Najprej ti naredijo kitajski zid, zdaj pa še stopnice na svoje vrhove! Miro Štebe Večerni pogled na Zmajev greben. Stopničaste poti so razsvetljene vso noč, greben pa krasijo templji in turistični objekti. Na desni strani je videti zgornja postaja žičnice, ki pripelje na goro. Foto: Marjan Vavpotič 58 vrhove, zdaj pa je priznanih pet glavnih vrhov in vsi nosijo zame poetična kitajska imena: Vrh petih obla- kov, Vrh, ki se spogleduje s soncem, Vrh kamnitega stolpa, Vrh žadaste neveste, zraven pa še Greben te- mnega zmaja itn. Najvišji vrh je južni vrh (2155 m), ki mu pravijo Vrh pristajajoče gosi, gora pa je že od nekdaj pritegovala pozornost Kitajcev. Krasijo jo nav- pične, gladke granitne stene, ki kar kličejo po špor- tnih plezalcih, nad njimi in tudi med stenami pa so lise temnega rastlinja nenavadnih oblik. V časih sem si ogledoval stare kitajske slike gora in si mislil, da gre za domišljijo, tu pa sem spoznal, da so slikarji navdih za svoje umetnine mogoče dobili prav na tej gori. Zaradi nedostopnih sten je na goro včasih vodila le pot sko- zi sotesko Huashan, zdaj pa so nanjo speljane tri poti, večina turistov pa se na goro pripelje z žičnico. Ker se imam za hribovca, sem želel na goro peš. Za to norost sem bil sam v skupini, ampak tega sem vajen. Težava je bila, ko sem moral sam najti začetek poti. V zadnji vasi pod goro so mi Kitajci, ki seveda ne go- vorijo angleščine, želeli prodati od hlač do čevljev, pijačo, hrano, za to, da bi pa kdo razumel, da iščem pot na hrib, pa ni bilo upanja. Nazadnje sem posku- šal sam z logiko in nad vasico sem zagledal nekakšen spomenik skupine kitajskih komunističnih borcev herojev, ki so kazali nekam gor. Spomnil sem se pri- povedi, da se je med revolucijo sedem junaških Ma- ovih borcev po neki soteski prebilo na goro Huashan in tam presenetilo več kot sto borcev konkurenčnega Quo Min T anga (Ljudske narodne stranke) in jih pre- magalo. Kitajski Ramboti pač! Ampak ti junaki so ka- zali v neko grapo in res sem ob njenem vznožju nale- tel na tablo, ki je prikazovala, da tam gor vodi pot na vrh. Veselo sem zakoračil po stopnicah. Še fino se mi je zdelo, saj sem mislil, da je na začetku za prijetnej- ši uvod nekaj deset metrov lepo izklesanih stopničk, potem pa bo naslednjih tisoč višincev lepo premago- vala normalna hribovska potka. Nato pa sem hodil in hodil pa še malo hodil po stopnicah, ki jih ni ho- telo zmanjkati. Sprva sem se počutil, kot bi bil v ka- kšni "štacuni", kjer so se premične stopnice pokvarile, potem pa sem se spomnil, da sem v deželi, kjer imajo preveč delovnih rok in jih morajo nekako zaposliti, če ne drugače, tako da klešejo stopnice na hribe. Moram priznati, da so vse stopnice tam res lično izklesane, površina je tudi malo hrapava, da ne drsi, ob stezici pa so ves čas lične ograjice z verigami ali z nekakšni- mi na lesene plotove spominjajočimi pregradami. Na svoje presenečenje sem ugotovil, da ne gre za lesene late, ampak za betonske "palice", ki odlično posnema- jo lubje na vejah. Hudournike prečijo simpatični mo- stički iz klesanih kamnitih kvadrov in ograjicami, ob stezi pa so lepo urejena počivališča in tudi bivaki, kjer je mogoče prespati. Pot je ves čas vodila po soteski, ki so jo prav tako lepo videli tisti, ki so se nad mano na goro vozili v kabinah žičnice, jaz pa sem korakal s stopnice na stopnico. V nedogled! Zraven pa sem se tuširal v znoju. Pot je bila kar znosna, proti vrhu pa so bili nekateri odseki že zelo strmi. K sreči so ob robu povsod verige. Ker sem vse bolj dihal na škrge, sem si jemal tudi premi- šljene "odmore za slikanje". Potem je bilo pa tudi foto- aparatu očitno vsega dovolj in je kar sam slikal in se ni hotel ustaviti. Moral sem iz njega jemati baterije, da ne bi imel preveč enakih posnetkov. Če sem baterije vrnil na svoje mesto, je aparat začel snemati filmčke. Noro priden aparat, ampak takega nisem potreboval! K sreči sem bil tik pred vrhom in sem že videl steze, kjer so se pomikale kolone "planincev". Ko sem prišel na pot, je tudi ta fotoaparat vzel slovo. Na eni najbolj nenavadnih gora, ki sem jih obiskal, sem ostal brez fo- toaparata! Slikal sem lahko le še s srcem! Pa je bila gora Huashan vredna tudi tega. Pod goro je bil v davni preteklosti, še pred našim štetjem, samo- stan, posvečen bogu podzemlja, za katerega so ver- jeli, da prebiva na gori. Najrazličnejši iskalci večnega življenja in modrosti, asketi, filozofi, umetniki, taki K sreči smo se izognili gneči na stezi. Čez čas je bila gneča še hujša. Po isti poti pa je treba tudi nazaj. Foto: Marjan Vavpotič in drugačni verniki ter drugi puščavniki so v dolgih stoletjih plezali na goro in njene vrhove. T am je kakih 30 votlin in v njih so puščavniki meditirali, razmišlja- li, pesnili in slikali. Med njimi naj bi bil tudi Lao Zi, utemeljitelj taoizma, ene od kitajskih religij oziroma filozofij. Prav zato imajo goro za sveto goro taoizma in goro, ki naj bi bila zibelka kitajske miselnosti in kul- ture. Verjamem, da je to malo pretirano, vsekakor pa je gora v kitajski zgodovinski miselnosti igrala po- membno vlogo. Na njej je zraslo kar nekaj samosta- nov in nanjo naj bi prihajali tudi kitajski vladarji. T ega sicer ne verjamem povsem, prepričan pa sem, da so tisti, ki so živeli na gori in meditirali nad prepadi v ti- sti veličastni naravi, ki se spreminja ob vsaki svetlobi, ob vsakem letnem času, res čutili, da so blizu večnosti. Na gori sem se sešel s sopotniki, ki so se že namestili v enem od hotelčkov nad Zmajevim grebenom, nato pa sem šel na glavni vrh. Bil sem bolj pozen, zato sem lahko opazoval parkovne delavce, ki so z verig, ki šči- tijo poti na vrh, odstranjevali ključavnice obešanke z rdečimi trakovi. Na verigah ograj ob poteh na gori je bilo namreč vse polno obešank, kakršne pri nas po- nekod obešajo zaljubljenci, le da naj bi imele te klju- čavnice na Kitajskem daljšo tradicijo. Nanje pritrdijo rdeče trakove z zlatimi ali rumenimi napisi, ki izra- žajo želje za dobro njihovih družin: za srečo, zdravje, denar itn. Ker se teh ključavnic vsak dan nabere zelo veliko, jih redno, kot kaže, tudi odstranjujejo. Na poti v hotel sem videl množice Kitajcev, ki so na razgle- dnih točkah občudovali sončni zahod. Ni bil nič po- sebnega. Pri nas sem videl nešteto lepših in pretre- sljivejših ugašanj dneva, tu pa zahod sonca v čadasto meglico nad ravnico Rumene reke dobro propagirajo in tudi prodajajo. Tudi zjutraj so se še v temi kolone Kitajcev pomikale k razglednim točkam, od koder je lahko lepo opazovati sončni vzhod. Stopničaste poti na gori so vso noč razsvetljene z lučmi, v jutranjem mraku pa smo lahko čutili, kaj je gneča na poteh po kitajsko. Gneča v kači, ki se včasih vije proti Trigla- vu, se pred kitajsko lahko mirno šteje za samotno pot. Tudi sončni vzhod ni bil posebej razburljiv, še zlasti, ker nisem imel fotoaparata. Malo razočarani smo se odpravili k zloglasni "najne- varnejši" planinski poti na svetu. Bili smo med prvimi. Ob začetku poti po brunih so nam dali samovaroval- ne komplete, ki smo jih seveda morali plačati. Pot po tramovih čez gladke granitne stene sem večkrat ob- čudoval med pošto različnih zanimivosti, ki jih preje- mam po spletu. Zdaj pa sem bil kar malo razočaran, saj je pot, če nimaš strahu pred višino, zelo varna. Ste- ne, ki jih preči, so res gladke in navpične. Občudoval sem puščavnike in mislece, ki so v davnih časih brez primerne opreme in varovanja premagovali tiste plo- šče. Takrat je bilo verjetno tisto plezanje res nevarno in težavno. Spraševal sem se, zakaj so to počeli. Mo- goče so se tako koncentrirali, premagovali strah, ... mogoče jih je adrenalin spravil v nirvano? Kdo bi ve- del? Zdaj je pot dobro opremljena s sicer ne preširo- kimi, a varnimi tramovi, zraven je debela veriga za oprijemanje, ob tem pa še dve jekleni pletenici, kjer se lahko varuješ s samovarovalnimi kompleti. Dokaj hi- tro smo se spustili po nekakšnih lestvah – v kamin za- bitih jeklenih prečkah in čez izpostavljene prečke po tramovih prišli do votline sredi stene, kjer je kip ne- kega modreca ali svetega moža – kitajske razlage ni- sem razumel. Ko smo se vračali, se je prava nevarnost vseeno le začela. Vse več Kitajcev je prihajalo za nami in ker smo se morali vrniti po isti poti, smo jih mo- rali drugega za drugim obiti po zunanji strani. Videl sem, kako so se precej bali in tiščali k steni. Nekateri so drgetali od strahu in lahko bi naredili kaj nepriča- kovanega. Spraševal sem se, zakaj sploh rinejo po tej poti. K sreči smo se še pravočasno vrnili, saj smo po- tem na ekranih opazovali posnetke nadzornih kamer , kako so se ti "junaki" natrpali na tiste tramove. Bili so natlačeni kot sardine in ko je eden naredil korak, mu je drugi šele lahko sledil za en korak. Noro! Zdaj razu- mem, zakaj je to najbolj nevarna pot na svetu. Kitajci so res nekaj posebnega! Na gori smo kljub vsemu preživeli nekaj zelo prijetnih trenutkov in se naužili nepozabnih prizorov. Fanta- stična gora je! Lahko bi tam meditiral, a v dolino sem se vseeno raje odpeljal z žičnico. Če bi se gor tudi pri- peljal tako, bi fotoaparat verjetno še deloval. Tako pa so mi po daljšem čakanju s servisa za fotoaparate spo- ročili, da je bil moj fotoaparat verjetno v morski vodi in da se ga ne da popraviti. Na vezju je bilo povsod to- liko soli, da naj bi bilo ceneje, če kupim drugega. Ko sem jim odgovoril, da se je pokvaril v gorah, mi niso verjeli in šele ko sem pojasnil, da sem se takrat močno znojil, jim je bilo vse jasno. Le mene bega, zakaj v re- klamah za fotoaparat povsod objavljajo slike fotogra- fov v tropskih pragozdovih in drugih adrenalinskih pokrajinah, pa pri jezdenju na valovih in drugih nor- čijah na vodi, v resnici pa ni odporen na navaden znoj. Drugič bom za tropske hribe očitno moral kupiti apa- rat za podvodno slikanje. Pa še to: drugi fotoaparat je takoj, ko smo prišli domov, začel normalno slikati. Očitno imajo tudi fotoaparati močno domotožje.  m Začetek domnevno najnevarnejše steze na Kitajskem. Kovinske prečke so bile videti popolnoma varne. Foto: Marjan Vavpotič 60 V zadnjo dolino pod Triglavom se je po dolgi zimi slednjič le naselila pomlad. Na južni strani vi- soke planine je pod leskovim grmom v nižavi prvi pretegnil svoje zimzelene liste črni teloh. Svoje ro- žnato rjavo stebelce je junaško in zelo pokončno iz- prožil proti soncu. Ni trajalo dolgo, ko se je popek na njegovem vrhu sredi najtoplejšega dela dneva raz- prl v snežno bel cvet s pridihom rožnate ob robovih. Ker je pod telohom še vztrajala tanka zaplata sne- ga, se cveta skoraj ni videlo, kar pa njegovega lastni- ka ni prav nič motilo. Nasprotno: čisto zadovoljen je bil, da ga nihče ne opazi, saj si je želel še malo miru, preden bodo okoli njega zabrenčale glasne čebele in druge pogosto prav nadležne žuželke. Vse toplej- ši sončni žarki so počasi na plan zvabili še trobenti- ce, vijolice, žafrane in najpogumnejše avriklje, ki jim mnogi pravijo lepi jegliči. Planinski travniki so oze- leneli in vzcveteli. Vse je brstelo v gozdovih, po liva- dah in planjavah. Ko se je prvič oglasila kukavica, je nastopilo tisto ju- tro, ki ga je medved Dem že dolgo načrtoval za prvi spomladanski pohod iz domače votline. Čez zimo je pošteno shujšal in lačen, kot je postal, ga je nezadr- žno gnalo na prosto, da si čim prej poišče kaj upo- rabnega za pod zob. Pred zimskim spanjem si je si- cer privoščil hrane v izobilju. T oliko je pojedel, da se je njegova teža več kot podvojila. Postal je natanko tako okrogel, kot se za povprečnega rjavega med- veda spodobi. Med zimskim spanjem pa je pokuril skoraj vse svoje maščobne obloge. Postal je vitek kot kuna zlatica na shujševalni dieti, zato je tistega dne kožuh visel z njega kot podbradek kakšne postara- ne gospe. Dem je v svojem dolgem medvedjem življenju pre- živel kar nekaj zim, a le zadnje štiri je prebil v dolini, imenovani Zadnjica. No, seveda pozimi ni spal kar na prostem! O, ne! V primerno prostorni jami, ki jo je ob enem od svojih pohajanj odkril v gori Pihavec, sta si z njegovo (zdaj že bivšo) ženo uredila prav pri- jeten dom. Kamnita tla sta družno prekrila s prhlim vejevjem in suhim listjem, kar je postalo udobna, mehka in topla podlaga za ležanje. Ampak vsemu udobju navkljub je Dem že celo leto preživel sam v svoji družbi. Nič narobe, saj so medvedi po naravi samotarji, ampak njega je lansko pomlad zapustila žena. Zakaj? »Zaradi tvojega glasnega smrčanja in prepogostega nerganja,« je obelodanila medvedka. Potem ga je s svojimi čudovitimi temnorjavimi očmi še zadnjič strogo pogledala izpod nagubanega kosmatega čela, se zadnjič ozrla po njunem domovanju, še zadnjič jeznorito zaloputnila z vrati in posvarila Dema: »Grrrr … Le glej, da ne boš stikal za menoj in da me slučajno ne bi iskal. Ker tudi če me najdeš, se ne bom Spomladanske težave medveda Dema Celo tako znanemu medvedu, kot je bil Dem, ki je v deželi pod Triglavom preživel že štiri zime, se je nekoč primerila strašansko nerodna reč. In to ravno v času, ko se je komaj prebujala pomlad in so bili vsi planinski prebivalci izredno radovedni. PLANINČKOV KOTIČEK Kristina Menih nikoli več vrnila nazaj, si razumel?« Tako mu je za- brundala namesto zadnjega pozdrava, in ne da bi se ozrla, strumno odhlačala naprej, v neznano. Dem je razumel in upošteval njen nasvet, a je vsee- no dolgo žaloval za ženo in se jezil sam nase, na svoje smrčanje in na nerganje. T oda ker mu lastna jeza in kes nista nič pomagala, se je slednjič vdal v usodo in se spet začel veseliti življenja. Samski stan mu je po- stal celo všeč, saj je zdaj končno lahko počel, karko- li in kadarkoli je hotel. Ni mu bilo treba pospravljati brloga, tudi umiti se mu ni bilo treba, če se mu ni lju- bilo, in smrčal je lahko po mili volji prav vsako noč in še čez dan, če se mu je tako zahotelo … Ja, Dem je Ja, medved Dem je resnično užival v svoji samoti. Užival je, dokler ni tistega spomladanskega dne tako močno zahrepenel po družbi, da se je začudil sam nad seboj, ko mu je po njegovih medvedjih možganih zavrtala misel: »Meni ni prav nič prijetno, da sem kar naprej sam. Skrajni čas je že, da si poiščem družbo.« 61 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK Ilustracija: Jernej Kovač Myint ponovno odkril življenjske čare in užival v njih. Ta medved sicer ni bil ravno dolge pameti, zato je kar hitro pozabil na družinsko življenje. Kajti nikogar ni bilo, ki bi mu vestno pridigal, da mora pospraviti za seboj, da si mora umiti zobe, da si mora preobleči smrdljive spodnjice … Še več: če se je v njem pre- budila potreba po čiščenju, si je nadel predpasnik in vzorno očedil svoj brlog, kadar pa ga je popadla živa lenoba, se je predal neredu in umazaniji. Takrat ga ni bilo, ki bi se nad tem zmrdoval, in Dem je užival! Ja, medved Dem je resnično užival v svoji samo- ti. Užival je, dokler ni tistega spomladanskega dne tako močno zahrepenel po družbi, da se je začudil sam nad seboj, ko mu je po njegovih medvedjih mo- žganih zavrtala misel: »Meni ni prav nič prijetno, da sem kar naprej sam. Skrajni čas je že, da si poi- ščem družbo.« Pritrdil je notranjemu glasu, ki ga je usmerjal ven, na plan, medtem ko je vse štiri šape, kosmato glavo in tudi repek še molel od sebe, udob- no zleknjen na mehki listnati preprogi sredi votline. »Samo lakote se moram čim prej otresti, potem si bom poiskal družbo,« je zabrundal, ko se je slednjič le postavil na vse štiri, se lenobno pretegnil in lago- dno odšvedral na prosto. Prav takrat je na bližnjo smreko priletel glasen planinski vrabec. »Čiv čiv čiv, sem še živ, sem še živ! Brž našpičite ušesa vsi, ki jih imate, in prisluhnite! Prinašam vam polno svežih vesti! Čiv čiv čiiiiiv … Sveže novice, sveže novice! Čiv čiv čiv čiiiiiv,« je čivkala ptičica. Radovedni Dem je pozabil na lakoto in se željan družbe in novic ozrl h klepetavki na drevesu. Te- daj je v smrečju opazil vse polno radovednežev – predvsem ptiče, med njimi pa tudi poskočno veve- rico, ki je polna radovednosti dobesedno priletela s sosednjega drevesa. Živali niso sedele le na smreki! O, ne, posedle so tudi pod njo. Kot najboljši prijate- lji so volk, lisica, zajec, svizec, gams, kozorog in pit- bulka Dixie z nagobčnikom čisto onemeli od gole zvedavosti, posedli v krog okoli smreke in čakali svežih vesti. Pod zeleno smreko so v krogu sedele divje živali skupaj z udomačeno pitbulko, ki je ži- vela v eni od hišic v dolini in bila resnici na ljubo čisto dostojna, prijazna in crkljiva psička. Prav nič podobna tistim strašnim popadljivim pitbulom, o katerih tako radi govorijo in strašijo mnogi, ki pit- bula še videli niso, ampak so le slišali praviti o njem. No, kljub vsemu je bila Dixie le pes, zato jo je njena skrbnica pustila v naravo le z nagobčnikom. Živali so torej družno pričakovale svežih vesti in imele so kaj slišati! »Najlepša srna, čiiiv, tista, ki je lani postala miss, čiii- iiv, je včeraj povrgla mladička. Dva mladička, čivčiv- čiv! In kozorog Pohajavec, tisti izpod Prehodavcev, ki nenehno postopa po Lepoču, bo kmalu postal 62 dedek, čiv čiv čiv,« je vrabec hitel stresati novice, da so se kot debeli lešniki trkljale med navzoče. Dema vse to ni kaj prida zanimalo, zato se je nameril naprej, svojemu kosilu naproti. Takrat pa je vrabec začel še bolj predirljivo vreščati: »Čivčivčivčiv, čakaj Dem, čakaj, čiv čiv čiv čiv! Imam vest tudi zate, tudi zate, čiv čiv čiiiiiv. Tako je vpil neugnanec na veji. Dem je postal in napel ušesa. Prvič iz gole radove- dnosti, drugič pa zato, ker so se vse živali zastrme- le vanj v pričakovanju, da se bo ustavil in prisluhnil. »Dem, tvoja bivša žena si je našla novega moža, nove- ga moža, novega moža! Čiv čiv čiv! Zdaj živi na drugi strani Alp, poročena z medvedom iz Bosne, čiv čiv. Oba sta migranta in menda že pričakujeta potom- stvo, čiv čiv … Sami tujci na drugi strani Alp, sami tujci! A so jih domačini baje kar lepo sprejeli. Čipira- ni medvedi menda smejo prosto hlačati, kjer jim je drago, le ostale živali morajo pustiti na miru,« je po- znavalsko oznanjala ptica tako glasno, da so slišali vsi. Demu je ob tem postalo strašansko vroče v kožuhu, nerodno pa tako, da bi se najraje nekam skril. A se ni imel kam, zato je kar stal tam kot lipov bog, živali pa so buljile vanj, kot da je tujec, in ne znani, dobri medved Dem. Prav takrat je skozi podrast stopal lovec Lojz. Pre- šerno razpoložen si je brundal znani napev in opa- zoval okolico, ko je tam daleč na obzorju pod smre- ko ugledal svizca, lisico, zajca, volka, gamsa, pitbulko Dixie (ki jo je dobro poznal!), medveda in kozoroga, na smreki pa celo ptičjo jato in veverico v zapik. »Naj me šment, saj to ne more biti res,« je zamrmral v svoj brk in se podvizal proti smreki. Hitel je, da bi jo čim prej dosegel. V žepu je že stikal za telefonom, da bo posnel nenavadno fotografijo. Lojz je tako brez- glavo divjal svojemu cilju naproti, da se je slednjič spotaknil in pogrnil na tla, kolikor je bil dolg in širok. Njegov padec je pospremil glasen ropot in prestra- šil vse živali. Brž so se plašno spogledale, potem pa urno odvršale vsaka na svojo stran. Celo neustrašna Dixie je spodvila rep in presenečeno dvignila desno tačko, preden se je podvizala domu naproti. Kaj pa Dem? Njemu se ni mudilo prav nikamor. Kar stal je tam kot kip in mlel, kar je bil slišal od vrabčka. Negibno je stal in razmišljal. Slednjič ga je prešinilo modro spoznanje: »Saj je tako, kot se je zasukalo, res še najboljše za vse! Ona je končno srečna, meni pa tudi ni hudega.« Medtem se je lovec Lojz prav zlagoma dvignil in se postavil na noge. Poravnal si je svoj lovski klobuk, otresel prhko zemljo z oblačil in se zazrl proti smre- ki. Buljil je in buljil, a tam ni bilo nikogar. Le drevo je stalo, ravno, čisto samo, samotno in tiho, kot se za drevo spodobi. Nikjer nobenega sledu za kakšno živaljo. Razočaran se je obrnil proti dolini in zaše- petal: »Če bi včeraj izpustil gostilno, se mi zdaj ne bi bledlo pri belem dnevu in ne bi opazil sedeti pit- bulke ob volku in tudi ne zajca ob lisici …« Tako je mislil lovec Lojz, mi pa poznamo drugačno zgodbo, mar ne. m Primetech Stove set ODKRIJTE NEPREKOSLJIVO UČINKOVITOST Inovativni PrimeTech Stove Set je ultimativni kuharski pomočnik za proste dni, ki nudi izjemno učinkovitost kuhanja in ekonomičnost porabe goriva. Komplet vključuje napreden kuhalnik, dve posodi, držalo in pokrovko iz Tritana, ki služi kot cedilo. Set PrimeTech Stove Set se čudovito spaja skupaj v priloženi vrečki za shranjevanje. 1.3 in 2.3 L. www.primus.eu Primetech_173x122_180608.indd 1 2018-05-08 11:48 Podobno je kot otroška igra Tihi telefon. Prvi si izmi- sli stavek, ga pove naslednjemu na uho in ta naprej. Skoraj nikoli nisem doživel, da bi zadnji prejemnik novice le-to povedal z enako sporočilnostjo, kot jo je imel njen original. Že drži, nekaj je otroška hudomu- šnost, drugo pa je dejansko stanje poročanja. Novica lahko dobi popolnoma drug pomen, če ji spremeni- mo samo eno besedo. Še posebej, če je ta dvoumna, poleg tega pa je slovenski jezik pester in poln enako- pisnic – kdo ne pozna tiste o markacistih, ki so mar- kirali pot in prišli do stare ženice. In ker so bili vljudni, so jo povprašali: "Mam'ca, a mi vohka na vašo češplo eno markacijo narišemo?" "Ooo, fantje, vohka, vohka; sam j'st ne bom skos tlele sedeva". Žal se za vsemi temi številkami in obarvanimi grafi- koni, interpretacijami, besedami skrivajo ljudje. Zgod- ba postane še bolj žalostna, ko pogledamo število vseh nesreč. V letu 2017 smo ponovno prešli mejo z več kot 500 nesrečami. In medtem ko se posamezniki po 1 Predsednik Komisije za informiranje in analize pri GRZS v mandatnem obdobju 2014–2018. GOR SKO REŠEVANJE Analiza nesreč v letu 2017 Pisati o statistiki gorskih nesreč je preprosto. Obdelaš podatke in jih predstaviš. Včasih lahko kakšno stvar prikažeš glede na trenutno stanje ali pa, "kot ti trenutno ustreza in glede na to, kakšna je klima v prostoru". Vse prevečkrat smo reševalci skorajda prisiljeni podati izjavo in predstaviti številke takoj po intervenciji. Takrat, ko smo sami ranljivi zaradi vseh vtisov intervencije, še posebej, če imamo opravka z mrtvimi osebami. In potem je "potovanje" novice ponovno odvisno od trenutne družbene klime, novinarske suše in vtisa splošne javnosti. Matjaž Šerkezi 1 forumih in družabnih omrežjih sprašujejo, ali bi mora- li za reševanje plačati, in moralizirajo o odgovornosti, se nihče ne vpraša, kaj narediti in zakaj do tega prihaja. Pri tem moramo izpostaviti nekaj trendov ali pa feno- menov današnje družbe. Prvi so zagotovo družabna omrežja. O tem govorimo že nekaj let in situacija ni bistveno boljša – enako kot za praznike vsi objavljajo pirhe in potice ali pa v mrazu digitalni termometer v svojem vozilu, čredni nagon deluje tudi pri obiskova- nju gora. Čudovita fotografija sredi grebena z omem- bo odličnih razmer je "recept" za situacijo, da bo v na- šem alpskem svetu povsod drugje prazno, z grebena pa bomo pripeljali nekaj poškodovanih, dehidriranih ali pa od strahu prestrašenih posameznikov. Levji delež pri vsem skupaj odigra vzgoja. Otroci so zmeraj bolj zaviti v vato, odrgnjenih kolen praktično ne vidimo več, dodatna koleščka na kolesu so obve- zna do višine, ko lahko otrok z obema nogama var- no stopi na tla, plezanje po drevju je smrtno nevarno, biti lačen in žejen ne pride v poštev, glagol "zanohtati se" pa je že v kategoriji izumrlega ptiča pevca Po´o- ulija (Melamprosops phaeosoma). In ko se takšen po- sameznik v odrasli podobi znajde v kruti gorski nara- vi, kjer so posebne razmere stalnica, preprosto ne vidi izhoda iz težkega položaja, nima izkušenj in ga ne zna razrešiti. Takšne in podobne zagate so vse pogostej- ši razlogi za klic na številko 112. Gorski reševalci vse pogosteje naletimo tudi na očitke kot so: "Ja, a toliko časa potrebujete, da pridete do nas?" ali pa "Peš pri- dete? A ni helikopterja?". Imamo tudi primere, ko so od nas zahtevali celo dereze, in to kljub predhodne- mu informiranju po vseh kanalih javnega obveščanja, da je v gorah sneg in pomrznjeno; konec koncev pa zdrava kmečka pamet pove, da bi sredi koledarske zime utegnil biti v gorah sneg in če je zasneženo, po- tem je tudi poledenelo in mrzlo, dnevi so krajši, pla- ninske koče zaprte … Vse to imenujemo izguba stika z naravo. Ljudje vse bolj hrepenijo po pustolovščini, pozabljajo pa, da hoja v gore ne sodi v kategorijo t. i. urbanih gladiatorjev, katerim se največ lahko zgodi to, da so umazani od blata. Neprimerna obutev za hojo v zahtevnem svetu Foto: Matjaž Šerkezi 64 Tretji fenomen pa je poplava različnih aktivnosti v gorskem svetu. Če smo še nekaj let nazaj srečevali alpiniste, kasneje zmajarje in jadralne padalce, so se tem danes pridružili MTB kolesarji v vseh različicah in letnih časih, pa motorni sankači, ljubitelji kros mo- torjev, vedno več je tudi iskalcev pršiča, alpinističnih smučarjev in freeriderjev. Skupno vsem naštetim je, da to počnejo za adrenalinski užitek in so posledično pripravljeni tvegati bistveno več kot običajni poho- dniki. Zanimiva je statistika rabe nahrbtnika z lavin- skim balonom. Njegov namen je, da v primeru pla- zu uporabnika obdrži na površju. Še pred nekaj leti je bila statistika rabe balona negativna, predvsem zaradi cene in dragih kartuš, saj si, preden si pomislil na pro- ženje, počakal do konca oz. si se zagotovo peljal s pla- zovino, ker si sicer lahko svoj proračun mimogrede obremenil za dodatnega stotaka. Danes pa je situacija nekoliko drugačna. Vse več je uporabnikov lavinske- ga nahrbtnika, ki so pripravljeni tvegati bistveno več, kot če bi bili brez njega. Pri tem pa je treba omeniti prispevek Planinske zveze Slovenije in njenih društev k preventivnemu delova- nju, ki je s strani države slabo podprt in vse prevečkrat prezrt. Med strokovnimi kadri (markacisti, vodniki, inštruktorji …) je malo nesreč, govorimo o 0,4 odstot- ku. Veliko vlogo pa vsekakor odigra kvaliteten servis gorskega reševanja v Sloveniji, ki je v samem svetov- nem vrhu. Veliko bolj kot plačljivo ali neplačljivo reše- vanje je za gorsko reševanje potrebno povečanje nor- mativnega števila reševalcev v postajah. Gre za število, ki je za vsako postajo določeno s strani države. Na pri- mer DGRS Kamnik, ki vključuje okrog 50 članov vseh generacij, ima s strani države določeno normativno število 29. To pomeni, da za 29 posameznikov prej- memo opremo in sredstva. Potrebe glede na število in 411 413 393 412 434 483 514 0 100 200 300 400 500 600 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 Število nesreč Leto Nesreče v letih od 2011 do 2017 2 1 3 3 1 9 9 4 11 2 8 19 30 26 95 8 3 1 1 12 1 1 2 2 1 3 3 1 6 10 6 63 1 1 5 2 6 3 7 3 1 12 4 7 76 1 1 6 1 14 3 2 1 4 0 20 40 60 80 100 120 140 160 180 kačji pik okvara opreme padec sotovariša aklohol poškodovana pot težave pri pristanku neprimerna tehnična oprema pomanjkljivo markiranje težave pri vzletu neprimerna osebna oprema odlom neprimerna obutev duševna nepripravljenost težave med letom telesna nepripravljenost nepoznavanje terena zdrs Okoliščine nesreč nepoškodovan mrtev pogrešan lažje poškodovan težje poškodovan lažje obolel huje obolel Nočno iskanje pogrešanega na Veliki planini Foto: Vladimir Habjan 5 28 77 93 84 75 66 47 0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 100 do 9 let 10 do 19 let 20 do 29 let 30 do 39 let 40 do 49 let 50 do 59 let 60 do 69 let nad 70 let Starost ponesrečenih 38,21% 24,56% 21,25% 9,16% 5,85% 0,58% 0,19% 0,19% 0% 5% 10% 15% 20% 25% 30% 35% 40% 45% Status reševane osebe predvsem zahtevnost intervencij pa so bistveno večje. V letu 2017 je bilo kar nekaj intervencij, ko smo mora- li na pomoč poklicati sosednje postaje, saj nas je bilo 40 premalo. Tako ali še bolj obremenjene postaje ozi- roma društva so T olmin, Bohinj, Bovec, Mojstrana … Ker je iz leta v leto več intervencij, ker smo gorski reše- valci prostovoljci, ki imamo (zaradi kapitalistično na- ravnanega gospodarstva) pogoste težave z odobritvijo odhoda iz službe v času intervencije, zaradi vsega tega in še česa je povečanje normativnega števila nujno po- trebno, če že ne urgentno.  m V strmem in izpostavljenem pobočju si brez izkušenj in primerne opreme težko pomagamo sami. Foto: Matjaž Šerkezi 240-letnica V letošnjem letu mineva 240 let od prvega pristopa na Triglav. Slovenci smo na to ponosni, saj smo s tem dogodkom konec 18. stoletja stopili na čelo alpskih narodov, ki so v naslednjih 20 do 30 letih osvojili svoje najvišje vrhove, kot so Mont Blanc, Watzmann, Grossglockner itd. Ne glede na relativno nižjo goro je bil vzpon štirih srčnih mož na Triglav leta 1778 izjemno dejanje. Ti srčni možje so bili doma iz Bohinja in seveda so domačini Bohinjci nanje še danes po- nosni. Ni vredno razprave, koliko okrogla je le- tošnja 240-letnica prvega pristopa, veliko bolj pomembno je, da se tega posebnega dogodka nenehno spominjamo. Javni zavod Turizem Bo- hinj, Triglavski narodni park in partnerji z obmo- čja celotnih Julijskih Alp ob obletnici pripravljajo bogat nabor dogodkov, katerih rdeča nit je mitski 66 Triglav kot vrednota in hkrati "oblegani" Triglav kot osrednji izziv današnjega časa. V mreži sodelujočih je tudi Planinska zveza Slovenije. Koordinacijo raznih dogodkov, ki se bodo v okviru praznovanja obletnice zvrstili (v glavnem) na območju Julijskih Alp, je pre- vzel T urizem Bohinj. Praznovanju so se pridružili številni posamezniki, društva, razne ustanove in druge organizacije, na pri- mer Osnovna šola dr. Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica z enoto vrtec Bohinj, GRS Bohinj, bohinjska planinska društva, Turistično društvo Bohinj, PZS, TNP , Gornjesavski muzej Jesenice – Planinski muzej v Mojstrani, Filozofska fakulteta, TD Mojstrana, RTV Slovenija in številni drugi, ki se ob dopolnjevanju pro- grama preko leta še pridružujejo. V Bohinju bodo s tematiko Triglava in obletnice obarvane tradicionalne prireditve, kot sta Medna- rodni festival alpskega cvetja in Dnevi pohodništva. TNP posveča tej obletnici serijo pogovornih večerov, ki jih pripravljajo v svojih informacijskih mestih. Z vi- dika upravljanja zavarovanega območja želijo odgo- voriti na vprašanje, kakšne so razlike med motivi za obisk Triglava nekoč in danes. Osrednji strokovni dogodek bo 8. in 9. junija v Moj- strani v Slovenskem planinskem muzeju. V  času Znanstvenega simpozija o pomenu Triglava ob 240-letnici prvega pristopa se bo na govorniškem odru zvrstilo več strokovnjakov z različnih področij, ki bodo predstavili svoja razmišljanja o Triglavu, po- menu za Slovenke in Slovence, govorili pa bodo tudi o problematiki vse številčnejšega obiska Triglava. Pot po sledeh prvopristopnikov Čeprav je Triglav oblegan kot morda še nikoli, smo si letos zamislili pot "Po sledeh prvopristopnikov". Gre za obletno vezno pot, kateri bomo namenili pozor- nost v letošnjem letu in morda tudi v prihodnje ob ka- kšni podobni obletnici. Gre za malo transverzalo po sledeh prvopristopnikov iz Bohinja na vrh Triglava in nazaj. Dokumentiranega zapisa, od kod so prvopristopni- ki skrenili iz doline proti Triglavu, ni. Glede na dej- stvo, da je bilo Velo polje v preteklosti in je še vedno podjeljska planina, na katero so gnali živino preko T o- sca, lahko sklepamo, da so preko Velega polja šli tudi ti štirje srčni možje. Pustimo pot domišljiji – Štefan Rožič je bil doma s Savice, Matevž Kos z Jereke in Luka Korošec z Gorjuš. Pobudnik odprave je bil ba- ron Žiga Zois, ki je imel graščino v Stari Fužini, kjer je bival tudi četrti srčni mož, ranocelnik Lovrenc Wil- lomitzer. Zbrali so se pri Stari Fužini in odšli proti V e- lemu polju. Pot od Velega polja dalje proti Triglavu je zapisana in tem virom velja verjeti. Pot "Po sledeh prvopristopnikov" bo vodila iz vasi Sa- vica, domovanja enega od prvopristopnikov Štefa- na Rožiča, preko Senožeti v Zgornjo Bohinjsko doli- no vse do Zoisovega gradu v Stari Fužini. Od tam na Uskovnico in dalje v Konjščice in preko T osca na V elo polje. Od tam pa naprej na Konjsko sedlo, Kredari- co ter po grebenu na vrh Triglava. Sestopili bomo na Planiko, od tam na Velo polje in skozi Voje do Stare Fužine. Letošnji obiskovalci obletne poti bodo na poti lahko zbrali žige rojstnih hiš prvopristopnikov, planinskih postojank ob poti in seveda poseben jubilejni žig na vrhu Triglava. Kdor bo v letu 2018 zbral vse žige, bo ob koncu leta na priložnostnem zaključku praznova- nja 240-letnice ob dnevu gora, 11. decembra, dobil posebno priznanje. Da pa bo ta naloga lažja in na neki način tudi edin- stvena, bo dvakrat, na začetku in koncu poletne pla- ninske sezone, organiziran vodeni pohod "Po sledeh prvopristopnikov". Dvodnevni pohod bo organiziran 6. in 7 julija ter 29. in 30 septembra 2018. m ZGODOVINA Martin Šolar Štirje srčni možje Foto Mojca Odar 67 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK Črmošnjiška dolina je nastala ob prelomni coni močnega, še vedno aktivnega dinarsko usmerje- nega preloma, na kar kažejo tudi potresna žarišča ob njem. Kamnine so v široki prelomni coni zdrobljene, kar poveča erozijo, to dejstvo pa je prispevalo k na- stanku doline (Slika 1). Opazovane kamnine, ko se iz vasi Črmošnjice spu- ščamo proti Divjemu potoku, so najstarejše na tem območju. Geologi jih imenujemo glavni dolomit. V njem lahko opazite menjavanje svetlih ter temnih pasov, zgrajenih iz fosilov stromatolitov (Slika 2). To so ostanki prevlek modrozelenih cepljivk, bakterij ter gliv in alg. Stromatolitni pasovi so lahko ravni ali nagubani. Govorijo nam o okolju nastanka: če se v GEO IZLET Stari in mladi v divji naravi Črmošnjiška dolina Ko razmišljamo o izletu v Belo krajino, le redki pomislimo na njene izjemne geološke vrednote. Ta pokrajina nam v svojih kamninah skriva zapis 230 milijonov let geološke zgodovine. Kamnine, ki jo gradijo, so večinoma svetle karbonatne kamnine – apnenci in dolomiti. Včasih v šali rečemo, da je pokrajina po njih dobila svoje ime. Da se lepota ne skriva le na plažah ob reki Kolpi, pač pa tudi v njenem visokem obrobju divjega Kočevskega Roga, vas bom prepričal v nadaljevanju. Rok Brajković mislih prestavimo 230 milijonov let v geološko zgo- dovino, se bomo nahajali v medplimskem pasu trop- skega morja, kjer so kamnine nastale. Po kratkem sprehodu pridemo do najslikovitejše- ga dela Divjega potoka, kjer še danes nastaja lehnjak (Slika 3). Lehnjak je sedimentna, luknjičava kamni- na, nastala z izločanjem minerala kalcita (kalcijevega karbonata – CaCO 3 ) iz tekoče vode pri temperaturi nižji od 30 stopinj Celzija. Po mineralni sestavi je enak apnencu. Nastanek lehnjaka omogočajo vodne rastli- ne, ki za proizvodnjo hranil porabljajo v vodi razto- pljeni ogljikov dioksid. To povzroči izločanje karbo- nata, raztopljenega v vodi, ki počasi prekrije rastline. Ta proces se imenuje inkrustacija in je eden izmed Pogled na Črmošnjiško dolino s Toplega vrha Foto: Rok Brajković 68 Lehnjakovi jezovi Divjega potoka Foto: Rok Brajković Izhodišče za učno pot Divji potok: Črmošnjice, 410 m, parkirišče pri Centru šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD) Lipa. Na tem območju so zaradi vrednostnih lastnosti, kot so izjemnost, tipičnost, redkost, ohranjenost in ekosistemska pomembnost, prepoznane številne naravne vrednote, med njimi tudi Divji potok (evid. št. 650) in Črmošnjičica (evid. št. 4518). načinov fosilizacije. Ob Divjem potoku se lehnjak iz- loča v obliki jezov. Od lehnjakovih slapov ga razliku- jemo po vertikalnem odlaganju. Opazujemo lahko tvorbo lehnjaka, ki oblikuje na mestu zrasle pregrade, pod katerimi nastanejo manjši tolmuni. Čeznje voda teče v turbulentnem toku, kar poviša zračnost vode in s tem povečuje tvorbo lehnjaka. Pregrade so loče- ne z vmesnimi bazeni (Slika 4). Razdalja med njimi je različna, in sicer od nekaj deset centimetrov do nekaj metrov. Lehnjak se izloča vzdolž večjega dela toka, v več nizih, a tukaj tvori najlepše oblike. Črmošnjiško dolino so v preteklosti naseljevali Ko- čevarji – nemški priseljenci, ki so lehnjak uporabljali za gradnjo okrasnih elementov hiš, saj je zaradi svoje krhkosti primeren za oblikovanje. m Vir: prirejeno po Allan Pentecost. Travertine. Berlin, Heidel- berg, Springer, 2005. Skica nastanka lehnjakovih jezov Glavni dolomit s fosili stromatolitov Foto: Rok Brajković NOVICE IZ VERTIKALE Vertikala je bila letošnjo zimo gosto- ljubnejša za alpinistične smučarje kot za plezalce. Tedensko svež sneg je zakrpal kopnine v redko zalitih sme- reh, iz klasik pa napravil prave "smuk proge". Nekatere klasične smeri so v danih razmerah pri oceni težavnosti zagotovo izgubile kak plus, kar pa je le kazalo na to, da se v stenah skri- va še kaj zanimivega in neodkritega. Težava je bila le nevarnost plazov, ki jo je povzročal slabo predelan sneg in tako okrnil izbiro sten. To je velja- lo tudi za plezalce, saj jih je plaz ne- kajkrat obšel tudi v pritličju gora, med plezanjem v slapovih. Čeprav so se razmere poredko stabilizirale, je do- bra zalitost zagotovo koristila tudi plezanju, le pravi čas in steno je bilo treba izbrati in že so nastale prven- stvene smeri oz. redke ponovitve. Strme smučine Begunjščica je vedno obljudena, ni pa vedno toliko novosti v njenih ste- nah, kot se jih je našlo tokrat. Najprej nekaj ponovitev. 14. marca je Jan Pa- lovšnik presmučal smer Nahod (IV+, S5+/S4, 250 m), Matej Kosem s pri- jateljem pa Vzhodno (T, 300 m). Sle- dile so padavine in nato, 17. marca, spust Mateja Mejovška v območju Direkne smeri (V, S6, 350 m). Med smučanjem se je splazilo ogromno suhega snega, vendar se nad kako- vostjo smučanja ni pritoževal. Sta- bilen suh sneg je nekaj dni pozneje skupino štirih zvabil v ogledano smer, ki so jo drugi pred tem že po- skušali presmučati. Izziv je bil pove- zati smer Trolko z grapo, ki pripelje na Šentanski plaz, uganka pa je bil vmesni skok. 20. marca je smučanje uspelo Mateju Mejovšku, Simonu Er- javcu, Žigi Šteru in Andražu Šparov- cu, ki so skok prevozili vsak po svo- je – s spustom, po zraku in s strmim obhodom. Smer so poimenovali Tro- lissimo. Po spustu sta Simon in An- draž obiskala še Lenuhovo smer, ki so jo potem začeli oblegati tudi dru- gi. V Begunjščici sta naslednji zani- mivi ponovitvi nastali v začetku apri- la. Jaka Ortar je presmučal kratko, a strmo smer Križ sv. Ane. Med vzpo- nom je izmeril naklon smeri in podal natančno oceno Z+, 55/50°, 110 m. Najverjetneje je bila to šele prva po- novitev smeri. Zanimive smučarske linije so nasta- le tudi na sosednjih grebenih. Mar- ko Kern in Jaka Ortar sta 16. marca v Košuti presmučala smer Pomladni veter (Z, 50–55°/40–45°, 320 m). Pomlad se je zagotovo poznala pri dostopu, ko sta gazila gnil sneg, više v smeri pa ju je poleg solidnih raz- mer pričakal celo pršič. 22. marca je Marko skupaj z Boštjanom Beštrom spet obiskal Košuto. Presmučala sta novo smer desno od omenjene. Za ta strm slalom med zelenjem sta se morala pri vzponu še posebej potru- diti, prehodi namreč niso bili očitni. Smer sta poimenovala Pomladna sapica (45–50°, dva prehoda strmej- ša, 200 m), saj je zahtevala bolj deli- katno smučanje kot sosednji "veter". V soseščini je Matej Mejovšek iste- ga dne smučal levo od Tihotapske smeri. Najprej je kazalo, da gre za novo smer, a je zadrego razrešil Iz- tok Tomazin, ki je smer presmučal pred nekaj leti. Matej je bil še naprej produktiven in je našel novo varianto med smerjo Viharček in Y. Z grebe- na se je spustil po smeri Viharček, se od nje odcepil in dosegel smer Y po novih prehodih. V celoti nepresmu- čana pa je bila prva grapa v Velikem vrhu, ki jo je Matej presmučal 1. apri- la in jo poimenoval Luna. Naslednji dan je obiskal še Osrednjo grapo in ji dodal novo direktno varianto v zgornjem delu. Košutica oz. Ljubelj- ska Baba je dobila novo smučarsko linijo po SV-grebenu. Prvi so jo 2. aprila presmučali Jaka Ortar, Marko Kern in Marijana Cuderman. Oceni- li so jo z Z, 55/40–50°, 250 m. Smer je v manj ugodnih razmerah 6. aprila prvi ponovil Primož Vrhovnik. Smu- čal je v bolj mehkem snegu kot pred- hodniki in poslal precej snega s stene v dolino. Drugih ponavljavcev, ki bi se nad tem pritoževali, ni bilo. V Kamni- ško-Savinjskih Alpah sta 6. aprila lep spust opravila Matej Kosem in Kle- men Šafar, ki sta presmučala Južni žleb (IV). Smer kljub lepi in izraziti li- niji ni med najbolj obiskanimi. Raziskovalo se je tudi na Jezerskem. Pred domačim pragom je smučal Davo Karničar v družbi z Jasom Kor- sicem. 26. marca sta presmučala novo varianto Ogledniške smeri, ki poveže vrh gore z originalno smerjo. Varianto sta ocenila s S4–5, 40–50°, 200 m, in jo poimenovala IBEX ibex. Smer je 11. aprila prvi ponovil Primož Vrhovnik. V Raduhi so bile ponovlje- ne redko presmučane Vetrne police. Veliko se je smučalo tudi v Julijcih. Storžič je bil redno obiskan. Veliko se je nanj plezalo, pogosto pa z nje- ga tudi smučalo. Večkrat sta bila pre- smučana Kramarjeva smer in Peto žrelo, presmučana pa je bila tudi ste- na desno od bivaka. Podstavek tega dela stene ni smučljiv, više pa je stena precej strma in razdrapana, zato se le redkokdo zagleda vanjo. Na začetku aprila je dobro zalite prehode v njej izkoristil Matej Mejovšek. Podstavku se je izognil tako, da je od bivaka pre- čil desno v steno in tam začel vzpon proti vršnemu grebenu. Z grebena je odsmučal po smeri vzpona do začet- ka prečke, po kateri je zopet priplezal do bivaka. Dolžina smeri je 300 m, ocena pa še ni znana. Daljšo turo sta si prvi konec tedna v aprilu začrtala dva Andreja, Erceg (Črnuški AO) in Grmovšek (AO Koz- jak). Prvi dan sta smučala z Dolkove špice (III+) in s Križa na Kriške pode (III+). Naslednji dan sta se odpravila še na Razor, smučala v okviru letne poti (smer Kamba: S5 zgoraj, spodaj III, 250 m, skupaj 600 m) in se čez Sovatno vrnila v Vrata. Spust z Raz- orja po smeri Kamba je bil verjetno prvič ponovljen. Nad Sočo je bila ponovno obiskana zahodna stena Krnčice. S plitkega Spust v Storžiču Foto: Matej Mejovšek 70 sedla med vrhom Krnčice in Sre- dnjim vrhom je smučal Blaž Vol- čanjk (AO Bovec) in verjetno pre- smučal novo smer. V desnem delu stene je znan le še en spust, ki pa naj bi potekal še bolj desno od omenje- nega. V JZ-steni grebena Stadorja nad kaninskim smučiščem je 7. apri- la Mitja Filipič (AO Nova Gorica) pre- smučal novo smer levo od glavnega vrha. Smer je dobila ime Utrinek (Z+, 40–50°, 200 m). Sledil je še spust po Grapi v severnem grebenu (Z, 45°, 250 m) Hudega Vršiča. Še zahodne- je v Julijcih so obisk dobila južna po- bočja Žrdi (40°, 300 m). Jaka Ortar in Marko Kern sta do lepih pobočij pristopila po strmi gozdni grapi (45°). 24. marca so se jima pridružili še Ma- rijana Cuderman, Meta Meglič in Bo- štjan Bešter. Skupaj so presmučali Južno grapo (Z, 50/44–45°, 450 m) v Koštrunovih špicah. Nad planino Pecol je bil večkrat presmučan Špik nad Plazom, katerega podstavek le- tos nudi več variant in omogoča iz- peljavo dolge smučarske smeri po njegovem hrbtu. Redko se smuča s Špika Hude police, s katerega sta 7. aprila smučala Marijana Cuderman in Marko Kern, in sicer v po različnih smereh v spodnjem delu. Novi v primorskih stenah Plezalno je bilo najbolj zanimivo v lažjih grapah, kjer so se srečeva- li plezalci s smučmi in brez njih. Sla- bo predelan sneg je povsod pov- zročal preglavice, hkrati pa je dobra zalitost omogočila tudi prvenstvene smeri. Z velikim zamikom je na dan prišla vest o prvenstveni v skrajnem desnem delu Loške stene. 24. janu- arja sta jo v SZ-steni vrha V Gradu preplezala Tadej Golob (AK Črna) in Peter Bajec (AO Železničar). Plezati sta začela v vpadnici vrha in pribli- žno tako tudi nadaljevala. Z vrha je nato sledil dolg in naporen sestop – od tod tudi ime Dolga pot domov (IV/3, M4, 450 m). Druga prvenstve- na smer velikega formata je novej- šega datuma, leži pa blizu Dolge poti domov. Preplezala sta jo Miha Zupan (AO Tržič) in Miha Zupin (AO Kranj) v Vrhu Ribežnov nad dolino Možnice. Linijo je imel Miha Zupan že dolgo ogledano, letošnje pošiljke snega pa so jo napravile užitno za vzpon. Smer poteka v vpadnici vrha in nudi izpo- stavljeno plezanje s slabim varova- njem. Njena direktnost in izvor nave- ze sta pripeljali do imena Gorenska diretisima (IV+, 4, 85–90/45–70°, 750 m). Predpomladne in pomladne smeri V drugi polovici februarja so čla- ni Slovenske mladinske alpinistične reprezentance gostili Britance. Iz- biranje ciljev v danem vremenu ni bilo preprosto, toda nekaj je bilo tre- ba storiti. Poleg dolinskih dejavnosti jim je uspelo preplezati nekaj smeri v gorah. Matija Volontar (AO Jese- nice) in Tom Livingstone sta 18. fe- bruarja plezala v Trmastih kaminih (VI–/IV–V, 280 m) Nad Šitom Glave. Čez nekaj dni sta ponovila še Seve- rovzhodni raz. Najdaljšo turo na iz- menjavi sta 20. februarja opravi- la Richard Kendrick in Žiga Oražem (AO Kamnik), ki sta preplezala smer Herlec-Kočevar (V–, 500 m) in nato bivakirala vrh stene. Naslednji dan sta zaradi slabe vidljivosti sestopi- la v Trento, kjer ju je prevzel men- tor Marko Prezelj (AO Kamnik). Tim Oliver in Anže Klarič (AO Ljubljana – Matica) sta 21. februarja preplezala Kranjsko poč (IV/III–IV, 250 m), po poskusu v sosednji Tandari-Man- dari (V+/IV, 250 m) pa sta jima sle- dila še Tim Miler in Jernej Ortar (AO Ljubljana Matica). Na zadnji plezalni dan so Matija Volontar, Marko Pre- zelj in Tom Livingstone nad Logom pod Mangartom preplezali Desni Leštanovec (WI6, 150 m), nekaj na- vez pa slap Fortino in Rabeljski slap. Led v slapovih je nato vztrajal še do konca marca. Takrat se je še plezalo pod Prisojnikom in v Krnici. Na prehodu v pomlad se je prepleza- lo nekaj lepih dolgih smeri. Člani AO Železničar so 21. marca v vzhodni steni Ojstrice preplezali smer Sne- guljčica (III+/3, 600 m). Denis Arn- šek in Aleš Paradiž (oba AK Črna) sta v T urski gori rezala meglo in iska- la prehode v Peščenem razu (III+/2, 600 m). Proti vrhu sta plezala nena- vezana in sproti pobrala še kakšen ne najlažji prehod. Dobre razmere so bile tudi v Kalški gori. 24. marca sta jih preizkusila Jurij Rous in Peter No- vak (Črnuški AO) v Jetijevem žlebu (III, 60°, UIAA3, 550 m). Žleb sta do- segla po Mihovi grapi in tako sku- pno preplezala 850 metrov stene. V Kalškem grebenu je bila prepleza- na Diagonalka (III+/3, M, 70/40-60°, 750 m). V njej sta Luka Kramarič in Ahac Istenič (oba Črnuški AO) našla zelo dobre razmere. Sestopila sta po Neskarjevi prečnici (III/2, 750 m). V Košuti so bile preplezane Y, Pron- tarska in Mošeniška smer. Tadej Bolta je v Planjavi s soplezalcem plezal varianto Pripravniške sme- ri (III+/3, 600 m). Varianta je nasta- la nehote zaradi množice prehodov. Na Jezerskem je bila zopet bogato obiskana Teranova smer, po dol- gem času pa je bila ponovno pono- vljena Zimska varianta Jubilejne smeri (V/5–6, M, 500 m), ki sta jo preplezala Luka Stražar in Petra Kli- nar (oba Akademski AO) ter pohva- lila razmere. Mijo Kovačevič in Sabina Movh (Ša- leški AO) sta lepote iskala v steni Črnega vrha na Dleskovški plano- ti. Dolgo gaženje je bilo poplačano z V steni Storžiča Foto: Matej Mejovšek Gorenska diretisima v Vrhu Ribežnov Foto: Miha Zupan vzponom po Desni (50/30°, 110 m) in Levi grapi (60/30–40°, 110 m). V prvi polovici aprila se je nadaljeva- la letošnja tradicija padavin. Niže je sneg začel hitro kopneti, sami vrhovi in skrite severne stene pa so še ve- dno ostale na debelo okrašene. Tudi tople južne stene, ki dišijo po morju, so bile še vedno dobro zalite. Člani PK Idrija so v Srednjem vrhu nad vasjo Krn preplezali kombinacijo Leve in Desne grape (40–50°, 400 m). Le malo zatem je deževje vznožje smeri popolnoma spremenilo. Podobno je bilo tudi v steni med Srednjim vrhom in Krnom nad Drežnico. Tam sta 7. aprila Marko Leban in Rado Lapa- nja (oba AO Cerkno) preplezala smer Grapa (45–50°, 650 m). Smer ni po- gosto obiskana, saj navadno plezal- ce bolj pritegne sosednje Korito, ki je bilo letos večkrat ponovljeno. Nad Martuljkom sta člana AO Kranj Ro- bert Karu in Jaka Domitrovič v nede- ljo, 8. aprila, preplezala Špikov gra- ben (III,WI3+,30–50°, 600 m), nekaj dni pred tem pa Mladinsko smer (IV/II–III, 620 m) v Storžiču. Medtem ko sta v grabnu še nekaj gazila, je bila Mladinska dober primer idealnih raz- mer. Pred glavnim ciljem še Patagonija Luka Lindič in Ines Papert sta se 6. aprila odpravila proti Šiši Pangmi, kjer bosta poskušala preplezati novo smer v JZ-steni. Vračata se predvidoma 28. maja. V času njunega odhoda je na dan prišlo poročilo o Lukovi nenačr- tovani odpravi v Patagonijo. Odpra- vo sta poleg Luke Lindiča sestavljala še Alexander Huber in Fabian Buhl. Glavni cilj je bila vzhodna stena Cerro Torreja, kar pa se je hitro pokazalo za neizvedljivo. Vreme in razmere so jih usmerile v manj zahtevne cilje. Luka je s Fabianom najprej preplezal Ita- lijansko smer v vzhodni steni Agu- ja St. Exuperyja. Sledil je neuspešen poskus z Alexom in Danielom Arnol- dom v zahodni steni Aguja Poince- nota, še en v El Mochu in nazadnje uspešen vzpon s Fabianom in Dani- jem v povezavi smeri Lüthi-Domin- guez in Anglo-Americana v steni Aguja Rafael Juarez. Dober trening pred zahtevno odpravo. Novice je pripravil Mitja Filipič. NOVICE IZ TUJINE Nova v Aguja Val Biois Sredi januarja so nemški plezalci Tom Ehrig, Felix Getzlaff in Lutz Zy- bell preplezali novo smer v severnem sosedu Fitz Roya. Smer Torcida (7a, M, 450 m) v Aguja Val Biois je prav- zaprav posledica slabih razmer v Fitz Royu, kjer so imeli namen prepleza- ti Royal Flush v vzhodnem stebru, vendar jim vreme letos ni služilo. Po krajših in lažjih vzponih v Poincenotu (Whillans-Cochrane) in Guillaumetu (Amy-Vidailhet) so nato spremenili svoj načrt. Po odločitvi, da preplezajo vsaj klasiko Franco-Argentino, so se povzpeli do Paso de la Silla (do tja je z ledenika že 400 m plezanja v ledu in skali), kjer se začne smer, vendar so navzgor vodile povsem zasnežene in poledenele poči. Ker so bile razme- re pretežke za vzpon, so se vrnili na Paso Superior, kjer so imeli izkopa- no snežno luknjo. Ker se je njihov čas iztekal, sta Ehrig in Zybell odšla čez ledenik pogledat, kakšne so razme- re pod steno Aguja Val Biois. Ehrig je namreč že doma na fotografijah vi- del možnosti za vzpone, tokrat pa je bila to pravzaprav njihova zadnja in edina možnost. Kljub večinoma sla- bim razmeram v tamkajšnjih ste- nah ju je čakalo presenečenje, saj je bila stena na videz suha in preple- zljiva. Takoj sta se lotila plezanja, po 80 metrih fiksirala vrv, se spustila nazaj in se vrnila na Paso Superior. Naslednji dan so zgodaj zjutraj vsi tri- je začeli plezati. Čeprav vreme ni bilo idealno, so hitro napredovali. Pro- ti velikemu zasneženemu kotu sre- di stene je vodil mešan teren, ven- dar so se raje držali skale. Čez luske, poči in zajede so speljali štiri razteža- je, nakar sta jih čakala dva enkratna raztežaja z oceno 6b. Više je bilo tre- ba plezati tudi po nekoliko zasneže- nih oprimkih, saj je začel naletavati sneg. Dosegli so vrh izrazitega ste- bra sredi stene ter našli nekaj starih klinov. Više ni bilo nobenih znakov prejšnjih poskusov, težave pa so se povečale. Nad stebrom je bila ste- na bolj strma. Po kočljivem delu čez luske so dosegli zajedo, ki jih je vodi- la navzgor naslednje tri raztežaje, ki so postregli s težavami, ocenjenimi do 7a. Po tankih počeh in kratkem previsnem delu so na koncu desete- ga raztežaja dosegli lažji del, po dveh nadaljnjih raztežajih pa Filo Sur, nor- malno smer, ki vodi na vrh. Ker je bilo vreme vse slabše, so se odločili za vr- nitev, saj bi bilo v vse močnejšem ve- tru skoraj nemogoče preplezati za- dnjih sto metrov do vrha, čakali pa so jih še spusti do vznožja stene. T udi opreme za bivakiranje niso imeli zra- ven, zato so se zadovoljni s svojim re- zultatom spustili pod steno in za se- boj pustili zelo markantno linijo, ki jo je možno videti tudi od daleč. Ob tem je Ehrig preplezal vse raztežaje prosto na pogled. Fitz Roy in desno Aguja Val Biois Foto: Boris Strmšek 72 Nova v čilski Patagoniji Belgijca Siebe Vanhee in Sean Vil- lanueva O’Driscoll sta se v letošnji sezoni potepala na območju Tor- resa del Paina v Čilu. Njun namen je bil preplezati smer v Torresu del Painu, toda letošnje južnoameri- ško poletje je postreglo predvsem z muhastim vremenom in neugodni- mi razmerami, saj je bilo veliko pa- davin in skoraj povsod so se plezalci spopadali z zasneženimi in zalede- nelimi počmi ter zajedami. Tako sta se tudi Siebe in Sean ob stiski s ča- som ozrla na manj markantne cilje, kjer je bilo v kratkih obdobjih lepega vremena vendarle mogoče uspeti. Tako sta se 25. januarja odpravila v vzhodno steno Aguja Desconocida, granitno konico med La Mascaro in La Hojo nad Bader Valley blizu stol- pov Paine. V dvanajstih urah sta pro- sto preplezala petstometrsko smer s težavami, ocenjenimi do 6c+; smer ima trinajst raztežajev. Skala v sme- ri je zelo dobra, najtežji pa je enaj- sti raztežaj. Vselej nista sledila naj- bolj logičnim prehodom, saj ponekod razmere niso bile primerne, kljub vsemu pa sta našla odlične preho- de. V spodnjem delu sta sledila razu, nato pa sta se umaknila v vzhodno steno, kjer sta v zgornjem delu na- šla nekaj starih klinov, kar pome- ni, da je tam nekdo že plezal. Stena je precej zaščitena pred vetrom, kar jima je šlo precej na roko, saj je bilo v času njunega vzpona v tem koncu Patagonije precej vetrovno. Smer sta poimenovala El Matédor. Mt. Jezebel na Aljaski Britanska alpinista Tom Liningstone in Uisdean Hawthorn sta preplezala novo smer v vzhodni steni Mt. Jeze- bel, 2880 m, granitne gore v Reve- lations Range na Aljaski. Na vrh sta leta 1981 prva priplezala Peter Senn- hauser in Janet Smalley, do zdaj pa seveda ni doživela prav veliko obi- skov. Britanca sta se sicer podala na Aljasko s ciljem, da preplezata smer v 1200-metrski severni steni, toda njun poskus se je končal po osmih razte- žajih kočljivega plezanja po snežnih gobah. Vrnila sta se v bazo na ledeni- ku Fish in začela iskati nove možno- sti. V vzhodni steni sta opazila ozek ozebnik levo od smeri Hoar to Ba- bylon, ki sta jo pred tremi leti preple- zala Pete Graham in Ben Silvestre. 6. aprila sta vstopila v smer. Najprej ju je čakalo deset precej tehničnih raz- težajev, kjer sta med težjimi mesti plezala tudi oba skupaj, nato pa sta dosegla vzhodni greben, ki sta mu sledila dvesto metrov do udobne- ga mesta za bivak pod zadnjim stol- pom na grebenu pred sedlom. Na- slednji dan sta nadaljevala vzpon in dosegla vrh malo po poldnevu v po- polnoma jasnem vremenu brez ve- tra. Po sprostitvi na vrhu sta se spu- stila po vzhodnem grebenu in nato po jugovzhodnem ozebniku, potem pa sta se morala povzpeti štiri razte- žaje navzgor, da sta dosegla ledenik Fish, kjer sta imela bazni tabor. "Uži- vantska smer in stresen sestop," sta povedala. Smer sta poimenovala Fun of Fear, težave pa sta ocenila z M6+, 90 stopinj v snegu, AI6 R, 1200 m. Spust v Druju Koledarska pomlad je tudi v osrednje Alpe prinesla precej zimske razme- re. Nad Chamonixem so v petek, 13. aprila, Vivian Bruchez, Jean Baptiste Charlet in Jonathan Charlet opravili smučarski in deskarski spust po novi smeri v zahodni steni Druja. Smer je zelo markantna, vidna celo iz Chamo- nixa. Smer Le ceinture des Drus (ali Drujev pas v prevodu) preči zahodno steno blizu Ameriške diretisime nad "veliko praznino", gre namreč za zelo izpostavljeno smučanje nad vstopno steno. Petsto metrov smučanja je po- streglo z dobrimi razmerami. Smu- čarji so smer opazovali že od začetka zime, priložnost pa izkoristili kljub pre- govorno nepriljubljenemu petku 13. Dani Arnold v Helmcken Falls Na seznamu redkih najboljših lednih plezalcev na svetu, ki imajo svojo smer v znamenitem in impresivnem slapu Helmcken v Kanadi, je od leto- šnje zime tudi Dani Arnold. Ob tre- tjem obisku mu je uspelo opremiti in preplezati novo linijo, ki poteka dia- gonalno od desne proti levi čez strop velike votline, kjer se nabira led zara- di pršenja velikega slapu, ki pada čez previsno steno. Prvi dvojni raztežaj je dolg petinštirideset metrov in previ- sen kar za trideset metrov, drugi pa postreže še z dvajsetimi metri težke- ga plezanja. Dani ni hotel oceniti svo- jega vzpona, pravi, da je zelo težak, da je to eden od njegovih vrhuncev plezanja v ledu in zaradi spremenlji- vih razmer vsekakor težko primer- ljiv z naslednjimi vzponi. Vsak vzpon v tukajšnjih lednih smereh je nekaj popolnoma novega in zatorej tudi ni nujno, da bodo težave vselej ena- ke. Že svedrovce, ki bodo skriti pod ledom, bo težko najti. Ob Arnoldo- vem obisku je bil tam tudi lokalni po- znavalec Will Gadd, ki je nato opravil drugi vzpon v smeri Power Shrimps in rekel, da gre za eno najlepših le- dnih smeri, ki jih je kadar koli pre- plezal. Skratka, naslednjo bo zimo Helmcken Falls s svojimi enkratnimi smermi spet čakal ledne akrobate. Novice je pripravil Boris Strmšek. Področje Torres del Paine Foto: Boris Strmšek 73 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE Domače stene in podmladek Če novice začnemo v domačih pleza- liščih, je treba najprej omeniti odlične vzpone dekliškega podmladka. V za- četku marca je tako 13-letna Ema Seliškar (AK Slovenska Bistrica) pre- plezala svojo prvo 8b, Karies v Ospu, in smer dodala svoji že kar impresiv- ni zbirki osmic (od katerih ima tudi eno 8a na fleš). Ema je s tem posta- la tudi najmlajša Slovenka s preple- zano smerjo težavnosti 8b, s čimer je presegla dosedanji dosežek Janje Garnbret. Le nekaj tednov kasneje je Karies kot svojo prvo 8b prepleza- la tudi 14-letna Lucija Tarkuš, ki prav tako trenira v AK Slovenska Bistrica. Smer, ki sicer velja za vstopno 8b, za- znamuje kar zahteven prehod preko strehe približno na polovici. Sicer pa gre za eno od kandidatk za prvo 8b v Sloveniji, ki jo je že leta 1989 preplezal legendarni Tadej Slabe in zanjo pre- dlagal najprej le 8a, vendar se je po primerjavah s smermi v okolici ocena kasneje ustalila na 8b. Mladinke tako nadaljujejo našo odlično tradicijo ple- zalk, ki se je začela z Martino Čufar, ko je leta 1996 preplezala prvo slovensko žensko 8b (Moškega v Bohinjski Beli). Martina je še vedno aktivna in je pred kratkim v Mont Carogneju preplezala Nightmare 8a ter Pura vida 7c na po- gled. Ostali naši so lovili lepe dneve v Mišji peči, ki se je končno posušila za kak dober vzpon. Tako sta 8b+ pre- plezala Rajko Zajc (Karizma) in Luka Šorli (Kaj ti je deklica?). Omeniti velja še odličen bolder vzpon Zana Sudar- ja, ki se je v Malti sprehodil čez Power of goodbye Fb 8B. Priprave na tekmovalno sezono Ostali reprezentanti imajo časa za skalo precej manj, so pa opravi- li odlično generalko pred svetovnim pokalom na ekshibicijski tekmi Stu- dio Bloc Master. Janja Garnbret, ki bo nekaj tekem zaradi mature izpustila, je bila odlična druga, Jernej Kruder pa tretji. Prav na tej tekmi so preizkusili nov sistem točkovanja v bolderjih in ena od žrtev v kvalifikacijah je bil žal naš Domen Škofic, ki je bil deseti, če- prav bi po starem točkovanju zase- del četrto mesto. Upamo, da je bila to dobra šola pred pomembnejšimi tekmami. Lepi vzponi v tujini Tudi tujci nizajo lepe, čeprav ne pre- več prelomne vzpone. Nekoliko sta- rejša sta vzpona Daniela Woodsa v La Capelli 9b v Siurani ter Patxi- ja Usobiage v Pachamami 9a+/b. Na Japonskem je eden najboljših skalnih plezalcev zadnjih let, Sachi Amma, realiziral dva svoja projekta, Maturity 9a+ ter Soul Mate, za ka- tero je predlagal prvo 9b na Japon- skem. V Francoskem plezališču Rus- san je Seb Bouin podaljšal dvajset let star projekt v smer Les yeux plus gros que l'antre. Ime v prevodu po- meni »oči večje kot jama«, saj smer preči celoten 70-metrski obok jame z najtežjim delom prav na koncu. Seb pravi, da so težave primerljive podobni smeri Chilam Balam, 9a+/b. Od deklet lahko omenimo drugi 9a za Francozinjo Julie Chanourdie, ki je preplezala Molasses' son 9a v plezali- šču Mollans sur Ouveze. V odlični for- mi pa je tudi verjetno najboljša bolde- rašica, Američanka Alex Puccio, ki je uspela v bolderju Penrose step Fb 8B+. Bolder je pred njo ponovila tudi Anna Stoehr in obe plezalki sta del elitne druščine manj kot desetih de- klet, ki so premagale takšne težave. Edina, ki je do sedaj uspela prepleza- ti Fb 8C, je mlada Ashima Shiraishi. Novice je pripravil Jurij Ravnik. LITERATURA Ob 90-letnici organiziranega pla- ninstva na Dovjem in v Mojstrani. Zbirka prispevkov o delu PD Dovje- -Mojstrana in zgodb. Uredil Dušan Polajnar. Avtorji: Gregor Berce et al. PD Dovje-Mojstrana. December 2017. Osmega januarja 1928 je bila ustano- vljena Triglavska podružnica Sloven- skega planinskega društva Dovje- -Mojstrana, predhodnica današnjega PD Dovje-Mojstrana, kar pomeni, da je društvo letošnjega januarja prazno- valo 90-letnico svojega obstoja. Ob tej priložnosti so izdali lično broširano knjižico srednjega formata z zavihki. Zbornik ni usmerjen v zgodovino, pač pa v delovanje društva zadnjega de- setletja, saj ne gre za prvo spominsko publikacijo. Temeljit vpogled v dejav- nost društva v obdobju 2008-2013 je podal Miro Eržen, ki je bil predsednik društva kar štirinajst let. Nedvomno v tem obdobju izstopa izgradnja Slo- venskega planinskega muzeja (2010). Gregor Berce, predsednik v letih 2014-2018, je za svoje obdobje izpo- stavil organizacijske priprave na pla- ninsko sezono v planinskih kočah, iz- gradnjo plezalne stene, vzpostavitev svoje spletne strani, gostitev Dneva Alpske konvencije, slikarsko koloni- jo v Vratih, obeležitev 120-letnice po- stavitve Aljaževega stolpa, spominski pohod Avgusta Delavca, srečanje za- mejskih planinskih društev in gorski maraton treh dolin. Razveseljuje zgledno in uspešno delo odsekov. Mladinski odsek deluje pol- nih petdeset let. Mladi sodelujejo kot vodniki PZS, mladinski voditelji MK PZS in mladi nadzorniki TNP. Nani- zali so vrsto aktivnosti, tudi izlete po vsej Evropi, med drugim se ukvarja- jo tudi z jamarstvom. Tako kot velja v nadaljevanju za druge odseke, na- štetim aktivnostim sledijo posamezni zapisi vtisov s poti in spominov. Zavi- dljiva je dejavnost Alpinističnega od- seka, kjer naštevanju aktivnosti (npr. plezalnih taborov in drugega) kar ni in ni konca. Odsek ima plezališče v Ur- basovi skali, ki ga skrbno urejajo na mnogih delovnih akcijah (v zborni- ku je tudi seznam smeri s podatki). Od leta 2014, ko so pripravili plezalno steno, je aktivna tudi športnoplezalna sekcija (v zborniku je o tem prispevek 74 napisala domačinka Martina Čufar- -Potard). Markacisti izpostavljajo ob- sežnost obnove poti po žledu leta 2017 in izboljšave na zavarovani poti na Škrlatico. Poseben sklop prispev- kov je posvečenih PD Matica Murska Sobota, s katerim sodelujejo že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, od 24. aprila 2010 pa so tudi uradno pobrateni. Sodelovanje ni nekaj kar tako, pač pa je zelo konkretno: Prek- murci, ki niso ravno vajeni planinarje- nja po visokih gorah, so našli odlično spremstvo v mojstranških gornikih in vodnikih, s katerimi so v tem obdobju opravili celo vrsto zahtevnih vzponov po Alpah. Zelo pohvalno! Zadnje po- glavje z naslovom Pobirki iz nahrbtni- ka predstavlja prijetno planinsko bra- nje (več prispevkov sta napisala Rada in Dušan Polajnar). Meni je še pose- bej segel v srce Kalejdoskop, zapis mentorice Sonje Peternel, ki opisuje svojo pot od šolanja do izvedbe izle- tov z otroki. Takole med drugim pra- vi: »Želim si, da žarki osvetlijo te moje besede, ki jih pišem, da bi lahko začu- tili in razumeli to lepoto doživljanja, ki je izven naučenega. Delo z mladi- mi planinci je mnogo, mnogo več od povedanega, od površnega opisa. To, da sem videla lučke v srčkih, to lepoto otroka, človeka, je obogatilo in osmi- slilo moje življenjsko delo.« Vse če- stitke uredniškemu odboru, uredniku in planinskemu društvu za dostojno obeležitev visoke obletnice delovanja društva tudi na tak način. Vladimir Habjan Jani Bele: Nevarno proti vrho- vom. Priročnik o nevarnostih v go- rah. Radovljica, Didakta, 2017. 261 str., 29,00 EUR. V knjigi, ki je izšla v zbirki Med gor- skimi reševalci, Jani Bele, dolgole- tni gorski reševalec in alpinistični inštruktor, opisuje, kaj vse se lahko pripeti obiskovalcem gora, in sicer ne glede na to, ali so izkušeni ali začetni- ki, ali so alpinisti, planinci, ki premore- jo že za cel nahrbtnik znanja in izku- šenj, ali pa je teh le za eno skromno torbico. Da se zgodi nesreča, je včasih potrebno tako neznansko malo. Ra- zlogov je nešteto, npr. razrahljan ka- men, napačen, nepremišljen korak, nenadna, silovito in boleče prebujena stara poškodba v nogi ali križu, ki te vrže iz ravnotežja, precenjevanje la- stnih sposobnosti ali kondicije, utru- jenost, pa tudi nenadno resno po- slabšanje zdravstvenega stanja itd. Pričujoča knjiga je še en prispevek k temu, da bi se čim več izletov v gore srečno zaključilo v dolini, z oceno ture ob skodelici kave ali vrčku piva. Delo bo dobrodošel priročnik za vse, ki se zavedajo, da ne obvladajo vsega in da se še vedno lahko naučijo kaj novega ali obnovijo kaj napol pozabljenega. Knjiga je mali leksikon nasvetov o varnosti, priporočil o pripravah na turo, razlag o vremenu in vremen- skih pojavih, opremi, gibanju po raz- ličnih terenih poleti, pozimi in po ledenikih, o turnem smučanju, omr- zlinah, o fotografiji, o potrebnih ukre- pih ob nesreči in še o čem. Končno se je našel nekdo, ki je spregovoril tudi o opravljanju potrebe v naravi in sveto- val, kako ravnati v takih primerih. Na- mreč na svojih poteh opažam, da ve- čina pohodnikov tega še ne ve ali pa so enostavno packi. Pozoren bralec bo opazil, da teme naštevam neure- jeno, ne v takem vrstnem redu, kot so v knjigi, veliko jih niti ne omenjam. Razlog tiči v tem, da knjigi manjka kazalo, kar je dandanes skoraj ne- razumljivo, meni pa se je ni ljubilo še enkrat prelistavati, da bi ugotavljal zaporedje poglavij. Zato bo iskanje določene teme ali (pod)poglavja brez kazala malce nerodno, zamudno. Po- mislil sem tudi na abecedno stvarno kazalo, ki ga prav tako ni, vendar le- -to ni tako nujno in ga lažje pogreša- mo kot vsebinsko kazalo. Posebno draž in napetost prispeva- jo zgodbe gorskih reševalcev, v kate- rih opisujejo reševalne akcije, ki so se jih udeležili. Pripovedovalci so pred- stavljeni z imenom, priimkom in fo- tografijo. Pogosto si take opise celo bolj zapomnimo kot same nasvete ali priporočila. Knjiga, ki je bogato za- ložena s fotografskim gradivom, je zelo priporočljivo poučno branje za vse obiskovalce gora, kajti avtor nam ponuja možnost, da se učimo iz nje- govih napak, ki jih pogumno razkriva, in tudi napak ponesrečencev, name- sto iz svojih. Če bomo upoštevali na- svete in si zapomnili napake drugih, reševalcem morda ne bo treba po- sredovati skoraj vsak dan v letu. Mire Steinbuch Robyn Davidson: Poti. Ljubljana, UMco, 2017. 339 str., 24,90 EUR. Letošnjega januarja smo v Vestniku objavili recenzijo potopisa Divja avto- rice Cheryl Strayed, ki je svojo pripo- ved 1700 kilometrov dolgega potova- nja po Pacifiški gorski poti leta 1995 opisala v knjigi, izšli leta 2012. Ena pr- vih knjig tega žanra pa je delo Poti (Tracks) avtorice Robyn Davidson, ki velja za eno najboljših pripovedi o po- potništvu in raziskovanju; kmalu po izidu leta 1977 je postala mednarodna uspešnica in prerasla v sodobno po- topisno klasiko. Pri nas je knjigo lani izdala založba UMco. Na podoben način tako kot dobrih petindvajset let pred njo mlada Američanka Che- ryl Strayed na Pacifiški gorski pešpoti, se mlada Avstralka Robyn Davidson s šestimi dolarji v žepu in majhnim kovčkom iz Sydneyja znajde v Alice Springsu, puščavskem mestu v cen- tralni Avstraliji z idejo, da bi udoma- čila divje kamele ter z njimi prečkala avstralsko puščavo. Precej nor načrt, ki ga Davidsonova po dveh letih pri- prav v spremstvu psičke Diggity iz- pelje v devetih mesecih. Prepotuje 2700 kilometrov večinoma pušča- vskega terena od turističnega kam- pa Glen Helen vse do zahodne obale Indijskega oceana do kraja Hame- lin Pool. Potovanje ji je omogočila 75 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK finančna podpora revije National Ge- ographic, saj svojih sredstev za ta- kšno pot sploh ni imela, seveda pa jo zato na nekaj vmesnih postajah pri- čaka fotograf NG Rick Smolan, čigar izjemne fotografije krasijo tudi UM- covo publikacijo. Kaj vse se ji je dogajalo na tem dol- gem potovanju, izvemo v obsežni, a nikoli dolgočasni knjigi. To ni le po- pis njene poti od tabora do tabora, pač pa globoko razmišljanje o smi- slu vsega, življenja, ciljev, boja, preži- vetja … Podobno kot Cheryl Strayed, tudi Davidsonova ni imela posebnih izkušenj s takšnimi potovanji – prav- zaprav svoje poti sploh ne bi zmogla brez spremstva kamel, o katerih ne ve prav ničesar. Obe se na svoje po- tovanje dobro pripravita, saj sta jima skupni tudi močna volja in odloče- nost doseči zadani cilj. Tako Davidso- nova, potem ko naznani svojo name- ro, ob kateri vsi zmigujejo z glavami, kar dve leti preživi v odmaknjenem, surovem, mačističnem mestecu in se uči rokovanja s kamelami. V tem času bi lahko dobila pomoč družine, a jo zavrne. Kar jo še posebej vleče in o čemer veliko razglablja, je odnos belcev do avtohtonega prebivalstva – aborigi- nov. Na dolgem potovanju se pogo- sto srečuje z njimi, del poti potuje tudi z Eddijem, enim od njih, in jih tako spoznava. Med potjo ugotovi, da so se aborigini zlili s svojim okoljem, ta občutek pa Eddie prenese tudi nanjo. Pripravil jo je do tega, da je opazila stvari, ki jih prej ni, zvoke, sledi. Ta de- žela ni divja, kot jo je sprva doživljala, pač pa krotka in radodarna, dobroho- tna in darežljiva, če si jo le znal vide- ti, če si le hotel biti del nje. To prepo- znanje pomena aboriginske zemlje jo presune. Davidsonova odkrije, kako blizu popolnosti je. V sebi odkrije spo- sobnosti in moč, kakršnih si v dnevih pred potovanjem ni znala predsta- vljati. Odkrije ljudi iz svoje preteklosti in se pomiri s svojimi občutki do njih. Nauči se, kaj je ljubezen, da ljubezen zahteva najboljše za tiste, ki so ti dra- gi, četudi to izključuje tebe samega. Da si je v preteklosti želela lastiti lju- di, ne da bi jih imela rada, zdaj pa jih ima rada in jim želi dobro, ne da bi jih potrebovala. Razume, kaj pomeni- ta svoboda in varnost; biti svoboden zahteva nenehno nepopustljivo ču- ječnost glede lastnih slabosti. Biti svoboden pomeni, da se učiš, da se nenehno preizkušaš, da tvegaš. Nau- či se, kako uporabljati svoje strahove kot odskočne deske, namesto da bi v njih videla ovire. In nauči se smejati. Ob zaključku knjige zapiše spozna- nje, da si tako močan in zmogljiv, kot si sam dovoliš biti, najtežji del podvi- ga je sprejeti prvo odločitev in nare- diti prvi korak. Že med svojim potovanjem je bila Davidsonova tarča medijskega oble- ganja, tako da se je, posebej v za- dnjem delu potovanja, s težavo ote- pala medijskih pritiskov, pri čemer so ji pomagali mnogi, predvsem doma- čini. Šok ob uspešno izpolnjenem ci- lju je bilo spoznanje, da je postala jav- na lastnina in da so vsi, posebej tisti seksisti, ki so ji prej metali polena pod noge, zdaj postali vsevedni. Sporočilo Davidsonove je podobno kot tisto od Strayedove: kdorkoli lah- ko naredi karkoli, posebno to velja za ženske. Po obeh uspešnicah so po- sneli filma: Poti (Tracks, 2013) in Divja (Wild, 2014). Vladimir Habjan PLANINSKA ORGANIZACIJA Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Glavni dogodek v Planinski zvezi Slo- venije (PZS) po izidu prejšnje številke Planinskega vestnika je potekal na skupščini PZS, v okviru katerega smo slovenski planinci dobili nove vodstvo za obdobje 2018–2022. Več o tem pi- šemo v posebnem članku. Poleg vo- litev novega vodstva PZS je letos tudi leto volitev novih vodstev (večine) komisij. Vodenje Gospodarske komi- sije je prevzel Valentin Rezar, Komi- sije za alpinizem Peter Bajec, Komi- sije za varstvo gorske narave Marijan Denša, Komisije za turno kolesarstvo Atila Armentano, Komisije za planin- ske poti pa Bogdan Seliger. Na novo vodstvo tako do novembra čakata zgolj še Mladinska in Vodniška ko- misija. Pred skupščino PZS je izšel Letopis PZS 2017 s predstavljenim delovanjem planinske organizacije v minulem letu. Dan slovenskih planinskih doživetij bo letos 16. junija na Rogli, na kate- rega vas PZS in soorganizatorji vabijo na celodnevno planinsko dogajanje z doživetji za mlade planince, družine in odrasle, z vodenimi planinskimi in turnokolesarskimi izleti, s plezanjem na plezalnem stolpu in predstavitvi- jo gorskega reševanja, čemur seveda sledi še osrednja prireditev s sprevo- dom praporščakov. Na sedežu PZS je sredi aprila pote- kalo redno letno srečanje podpisnic Dogovora o sodelovanju na področju trajnostnega razvoja in pri skupnih prizadevanjih varovanja in ohranja- nja biotske raznovrstnosti, ki je bil no- vembra 2011 sklenjen med Planinsko, Ribiško, Lovsko, Turistično, Čebelar- sko in Kinološko zvezo Slovenije. Čla- nice skupine nevladnih organizacij za trajnostni razvoj, ki se jim je lani pri- družila tudi Zveza tabornikov Slove- nije, so bile enotne glede vseh obrav- navanih tem; med drugim so potrdile skupni interes za pripravo vprašanj poslanskim skupinam Državnega zbora RS glede problematik, ki zade- vajo več organizacij:: lastninjenje ze- mljišč v lasti društev, varuh narave, problematika gradnje novih hidroe- lektrarn ter kazni za voznike motor- nih vozil za vožnje v naravnem okolju. Predstavljen je bil projekt, s kate- rim je bila Planinska zveza uspešna na razpisu Eko sklada, sodelovanje v njem pa bo ponudila tudi Ribiški in Lovski zvezi. V okviru letošnje akcije Očistimo naše gore, ki jo organizira Zavaroval- nica Triglav, partnerji pa so PZS, Gor- ska reševalna zveza Slovenije, PD Ljubljana - Matica, Intersport in Mer- cator, bodo izbirali najlepšo planinsko pot. Tisto, ki je po mnenju glasoval- cev morda najlepše urejena, ima naj- lepši razgled, ima najprijaznejše koče na poti ... Za svojo naj planinsko pot lahko glasujete na spletnem naslovu http://eos2.triglav.si/najplaninska- pot. Do 15. maja je na spletnem naslovu akcije Očistimo naše gore odprt raz- pis Planinske poti za prihodnje gene- racije, na katerega se lahko prijavijo planinska društva in meddruštveni odbori planinskih društev. 76 Usposabljanja Invalidi v gorah se je med 13. in 15. aprilom na Uštah nad Moravčami udeležilo osemnajst slu- šateljev in enajst predavateljev z voljo do širjenja in predajanja znanja. Le- tos bosta organizirani še dve podobni usposabljanji, prvo med 22. in 24. ju- nijem ter drugo med 7. in 9. septem- brom. Mladinska komisija (MK) je na ve- likonočni ponedeljek študente po- peljala v zasneženo kraljestvo kralja Matjaža, na Peco. Še vedno so proste kapacitete za najem tabornega pro- stora Mlačca pri Mojstrani, zato MK vabi zainteresirana društva k najemu prostora. Trideseto državno tekmovanje iz znanja planinstva Mladina in gore bo potekalo 19. januarja 2019 v Pod- nanosu. Osnovnošolska regijska tekmovanja, s katerih se tretjina najboljših ekip uvrsti na državno tek- movanje, bodo 10. novembra 2018 v treh regijah. Rok prijav za osnovno- šolsko in srednješolsko tekmovanje je 5. oktober 2018. Najmlajše planince so aprila povabi- li na dogodek ob 240-letnici prvega pristopa na Triglav v Infocentru Tri- glavska roža Bled. Vodniška komisija je nadaljevala s kopnimi izpopolnjevanji za vodnike PZS in objavila seznam registrira- nih vodnikov PZS v letu 2018. Letos je registriranih skupno 1320 vodnikov PZS, poleg tega pa je v tem letu še dvajset pripravnikov za kategorijo A. Gospodarska komisija je posredo- vala več razpisov za prosta delovna mesta v planinskih kočah. PD Jese- nice je ponudilo delo v Tičarjevem domu na Vršiču in v Zavetišču pod Špičkom, PD Škofja Loka v Koči na Blegošu, PD Javornik - Koroška Bela v Prešernovi koči pod Stolom, PD Slovenj Gradec v Koči pod Kremžar- jevim vrhom, PD Mežica pa je iskalo najemnika za Kočo na Pikovem. Planinski dom pri Krnskih jezerih bo to pomlad do začetka poletne pla- ninske sezone zaprt zaradi obilice snega, oteženih in na nekaterih delih nevarnih dostopov. Na Bledu je 24. in 25. aprila potekal seminar za oskrbnike planinskih koč. Med obravnavanimi temami so bile specifike kuharstva v planinskih ko- čah in priprava izbranih jedi, vodenje in obvladovanje konfliktov, gostoljub- nost, prva pomoč in požarna varnost v planinskih kočah. Na spletni strani PZS lahko rešite an- keto o sanitarijah v planinskih kočah glede odvajanja in čiščenja odpadnih onesnaženih voda na varovanih ob- močjih. Komisija za planinske poti (KPP) je 6. aprila na Bledu pripravila letni zbor, na katerem so delegati izvoli- li novo vodstvo KPP. Načelništvo je prevzel Bogdan Seliger (PD Horjul), člani novega izvršnega odbora pa so Stanislav Vidovič (PD Kočevje), Lilija- na Uršič (OPD Koper), Jurij Videc (PD Laško), Bojan Završnik (PD Žirovnica) in Uroš Vidovič (PD Ptuj). Zaprti sta planinski poti z Belce na Kepo in od Betela proti spodnji po- staji tovorne žičnice za Golico. Komisija za varstvo gorske narave je poročala o dobri udeležbi na licenč- nem usposabljanju varuhov gorske narave, ki ga je komisija izvedla 10. marca na Dolenjskem, o pohodu va- ruhov gorske narave na Trško goro in o strokovni ekskurziji v Polhograjske Dolomite. Komisija za alpinizem (KA). Luka Lindič je poročal s februarske odpra- ve v Patagonijo, v začetku aprila pa je z Ines Papert krenil na odpravo v Hi- malajo, kjer sta si za glavni cilj zada- la vzpon po prvenstveni smeri v ju- gozahodni steni osemtisočaka Šiša Pangme. KA je razpisala seminar in izpite za alpinistične inštruktorje ter izpite za alpiniste v tem letu. Komisija za športno plezanje (KŠP) je poročala z letošnje skupščine Med- narodne zveze za športno plezanje. Razpisali so prvo tekmo državnega prvenstva v težavnostnem plezanju v Škofji Loki, V ojnik pa je gostil osnov- nošolsko prvenstvo v športnem ple- zanju s 138 učenci in učenkami. Jernej Kruder si je na uvodni tekmi svetovnega pokala (SP) v balvan- skem plezanju aprila v Švici priplezal prvo zmago na tekmah SP v karieri, njegov uspeh je dopolnila Janja Gar- nbret z drugim mestom. Že na drugi tekmi SP v balvanih v Moskvi je Slo- venija ponovno požela veliko slavje, Garnbretova je zmagala, Kruder je bil drugi, Gregor Vezonik pa tretji. Komisija za gorske športe. Zadnja tekma za slovenski pokal v turnem smučanju, ki je štela tudi za držav- no prvenstvo v parih, se je odvila na Okrešlju. Državni prvaki so postali Tine Habjan in Luka Strupi med mla- dinci, Špela Zupan in Katarina Pritr- žnik med članicami, Luka Mihelič in Matjaž Mikloša med člani ter Franc Zadnikar in Milan Šenk med veterani. Zmagovalci slovenskega pokala 2018 po kategorijah so Tine Habjan (mla- dinci), Špela Zupan (članice), Nejc Ku- har (člani) in Milan Šenk (veterani). Komisija za turno kolesarstvo (KTK). Turni kolesarji so se v začetku aprila že drugo leto zapored pridru- žili mednarodni akciji urejanja gor- skokolesarskih poti. Na zboru tur- nih kolesarjev 29. marca je bilo na sedežu PZS izvoljeno novo vodstvo KTK. Novi načelnik je Atila Armen- tano (PD Kranj), ki je nasledil prve- ga predsednika od ustanovitve KTK leta 2007 Jožeta Rovana, pri vodenju pa mu bodo pomagali Tomaž Lam- pelj (PD Pošte in T elekoma Ljubljana), T omaž Penko (PD Postojna), Karmen Razlag (PD Jakoba Aljaža), Marjan Pučnik (PD Ruše), Boštjan Golež (PD Dramlje), Matija Klanjšček (PD Loga- tec), Uroš Ribič (PD Tržič) in Franci Razpet (PD Zagorje). Na tradicionalni pomladanski turi KTK so pedala vr- teli po kranjskih hribčkih. Planinska založba PZS je izda- la nov planinski zemljevid Notranj- ska s Snežnikom v merilu 1 : 50.000, ki je nastal v sodelovanju z Geodet- sko družbo in Geodetskim inštitutom Slovenije. Planinska založba je sode- lovala na 23. slovenskih dnevih knjige med 18. in 22. aprilom. Zdenka Mihelič Vsak planinec – aktiven varuh gorske narave Prva akcija novega izvršnega odbo- ra Komisije za varstvo gorske nara- ve Planinske zveze Slovenije (PZS) je bila izvedba dolgo načrtovane stro- kovne ekskurzije. Nanjo smo povabi- li vse člane novega izvršnega odbora Komisije, vodje odborov varstva gor- ske narave pri meddruštvenih odbo- rih planinskih društev (MDO PD) in njihove sodelavce. Ekskurzije v Polhograjske Dolomite, ki smo jo organizirali 14. aprila, se je udeležilo 25 članov odborov ali odse- kov varstva gorske narave iz desetih 77 maj 2018 PLANINSKI VESTNIK MDO PD-jev. Izvedla jo je Marta Ba- šelj, dosedanja članica izvršnega od- bora in dobra poznavalka tega ob- močja. Osnovni cilj je bil spoznati rastišče Blagajevega volčina, skupaj s pla- niko, prve pri nas zaščitene rastline. Zaradi svoje redkosti in drugih po- sebnosti je blagajka ali igalka, kot ra- stlino tudi imenujemo, pri nas izre- dno ogrožena. Obravnavali pa smo tudi drugo naravovarstveno pro- blematiko, povezano z vse množič- nejšim neprimernim obiskovanjem gorskega sveta. Ekskurzijo smo nad- gradili s posvetom o stanju in sme- reh razvoja varstva gorske narave v planinski organizaciji, ki je vodil v šir- šo razpravo o pomenu in namenu varstva gorske narave v PZS. Pod košatim orehom smo v zanimi- vi in raznoliki razpravi strli marsika- teri oreh. Izluščili smo ugotovitev, da varstvo gorske narave v planinski or- ganizaciji nima tiste vloge, kakršna bi bila za naravovarstveni razvoj or- ganizacije nujno potrebna. Čeprav ima PZS status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohra- njanja narave, je za uspešno delo- vanje varstva gorske narave v pla- ninski organizaciji nujno najtesnejše stalno sodelovanje in povezovanje znotraj Komisije ter na vseh nivojih naše organizacije. Naša vizija, da bi najprej vsak strokovni delavec v pla- ninski organizaciji, sčasoma pa prav vsak organizirani planinec, postal aktiven varuh gorske narave, mora postati vizija planinske organizacije na vseh nivojih organiziranja in de- lovanja. Le tako bomo našo lepo in hkrati močno občutljivo gorsko na- ravo ohranili takšno, kakršna na sre- čo še vedno je. Marijan Denša NOVICE Gluhi in naglušni spoznali zasluge Valentina Staniča Znanstveno društvo za zgodovi- no zdravstvene kulture Sloveni- je, Inštitut za zgodovino medicine MFU v Ljubljani, Zveza društev glu- hih in naglušnih Slovenije in Sloven- ska matica so 28. 2. 2018 pripravi- li strokovno predavanje o goriškem duhovniku in kanoniku Valentinu Staniču (12. 2. 1774–29. 4. 1847). Pre- davateljica dr. Tatjana Peterlin Neu- maier je kot dobra poznavalka Sta- ničevih zaslug za slovenski narod ob 200-letnici prvega vzpona na nem- ški Watzmann (leta 1800) poskrbe- la, da je tudi DA V v Münchnu spoznal Valentina Staniča ter njegove alpini- stične in humanistične vrline. Tako je od leta 1999 na domu na Watzman- nu slovensko-nemška plošča, v sa- mem domu pa obstaja Staničev ko- tiček. Predavateljica je Staničeve zasluge naštela v naslednjih točkah: kot štu- dent v Salzburgu se je izkazal za vr- hunskega alpinista, po letu 1802 pa je kot duhovnik doma začel s huma- nističnim delovanjem in vzgojo mla- dih, skrbel za uporabo slovenščine in spodbujal k cepljenju proti črnim ko- zam. Kot kanonik v Gorici je se je za- vzel za gluhe in naglušne, katerim je namenil dom za oskrbo. V avstrijski monarhiji je prvi ustanovil društvo proti mučenju živali (1846), glavnico svojega premoženja pa je po smrti zapustil v dobrodelne namene. Poseben čar predavanja je bil prevod v znakovni jezik, tako da so mu lahko sledili tudi gluhi in naglušni. Zanimivost srečanja je bilo pričevanje vnukinje dolgoletnega ravnatelja ljubljanskega doma za gluhe in naglušne, gospe Ire- ne Debeljak, ki je predstavila nekdanje- ga ravnatelja Mirka Dermelja. Mislim, da bi se spodobilo, da se v parku ob nekdanjem domu za GN postavi spo- menik začetniku oskrbe kanoniku Va- lentinu Staniču in tudi Mirku Derme- lju. Med udeleženci je bila tudi urednica Marjeta Keršič Svetel, ki je v razpravi predstavila svoj dokumentarec o Sta- niču. Valentin Stanič je bil tudi sodela- vec takratnih duhovnikov prosvetite- ljev Matija Vertovca in Antona Martina Slomška. Na pobudo Vertovca je napi- sal lepo hvalnico vinske trte in se tako pridružil ustvarjalcema zdravljic, A. M. Strokovne ekskurzije KVGN v Polhograjske Dolomite se je udeležilo 25 udeležencev pod vodstvom Marte Bašelj. Foto: Marijan Denša Prevajanje predavanja dr. Tanje Peterlin v slovenski znakovni jezik Foto: Zvonka Zupanič Slavec 78 Slomšku in dr. Francetu Prešernu: "Slišal sem trtica, ondan hvaliti, tvojo dobrotljivo žlahtno lastnost, pesem tud' jest ti želim pokloniti, močno pa vstavlja me siva starost, dvajset krat tri inu zraven deset šte- jem življenja preteklega let, mirno počivaj dobrotljiva mati v zimi, ki stvarniku pokoj je dal, da boš zamogla tud' k letu nam dati dobriga vinca obilni bokal, ako jest starček v tem času zaspim, tebe še v smerti hvaležen častim." V razpravi je bilo omenjeno tudi po- vabilo na tradicionalni spominski po- hod Po stopinjah Valentina Staniča konec marca ali v začetku aprila, in sicer od Solkana do Kanala čez Sa- botin in Korado, kjer je pri cerkvi sve- te Gendere zahvalna maša. Prav bi bilo, da se Staniču v Gorici po- novno odkrije spominska plošča na grobu v parku, kjer je nekoč že bila, tj. na nekdanjem pokopališču. Franc Zabukošek SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Pomlad v SPM Prehod med zimo in pomladjo smo v Slovenskem planinskem muzeju po- pestrili s tremi občasnimi razstava- mi: Po trinajstih planinah od Stola do Porezna smo se sprehodili skozi foto- grafsko oko Pavla Četrtiča. Na razsta- vi Gorenjskega muzeja Čut do člove- ka in ljubezen do gora smo prikazali sedemdeset let delovanja bohinjskih gorskih reševalcev, obenem pa kot info točko Alpske konvencije razsta- vili gradivo prejemnikov mednarodne arhitekturne nagrade za trajnostno gradnjo in prenovo na območju Alp. Letošnji maj bo bogat z dogodki: v pe- tek, 11. maja, bomo ob 18. uri odprli raz- stavo s Solčavskega, na kateri bodo gostje prikazali povezanost človeka in narave v gorskem svetu in to obo- gatili s spremljajočimi delavnicami. Razstava bo prva iz prihodnjega niza etnološko-zgodovinskih razstav z na- slovom Gore in človek, katerih namen je prikazati sožitje človeka s pokrajino, ki je pomembno za trajnostni razvoj in varstvo visokogorskih območij. Ob dnevu Alpske konvencije bo v našem muzeju potekal simpozij o nesnov- ni kulturni dediščini 15. vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo. V soboto, 26. maja, bo sklop dogod- kov z naslovom Utrip pod Triglavom, ki jih sofinancira Ministrstvo za oko- lje in prostor, obogatil dan, povezan z alpskim čebelarjenjem. Vse bralce Planinskega vestnika vabimo, da za podrobnejši opis navedenih in osta- lih dogodkov obiščete našo spletno stran www.planinskimuzej.si in sle- dite našim objavam na družabnih omrežjih. Še posebej veseli pa bomo, če se na katerem od planinskomuzej- skih dogodkov srečamo v živo. Saša Mesec Hodite po označenih poteh Pritisk obiskovalcev na območje Tri- glavskega narodnega parka je velik in vztrajno narašča. Pohodnikom na ob- močju parka je na voljo več kot osem- sto kilometrov označenih poti, ki zagotavljajo odlično izkušnjo − vrhun- sko v razgledih in varno v koraku za- radi neutrudnega dela markacistov. Označene poti ohranjajo naravno okolje – to, kar nas vse vabi in navdu- šuje. Območje TNP je izjemno prilju- bljen cilj številnih obiskovalcev gor- skega sveta. Med njimi prevladujejo pohodniki, vse več je tudi drugih nači- nov obiskovanja. V planinskih posto- jankah letno prespi približno petdeset Gorski reševalci iz Bohinja so praznovali 70-letnico. Foto: Saša Mesec tisoč ljudi. Več kot štiristo tisoč jih obi- šče naravne in kulturne vrednote celotnega območja parka. V javno- mnenjskih raziskavah o obiskovanju visokogorja dobra tretjina vprašanih v postojankah na območju TNP prespi večkrat na leto, skoraj polovica vpra- šanih v gore zahaja vsaj enkrat na te- den. Ostre podnebne razmere, mlada in plitva prst ter v večini krušljiva apnen- časta skala vsako poletje pogojujejo rast alpske flore. Vegetacija ob pla- ninskih in drugih poteh je prilagojena negostoljubnim razmeram gorskega sveta. Hoja zunaj poti ni priporočlji- va, ker je za naravo škodljiva, za poho- dnike in obiskovalce pa nevarna. Na- ravovarstveni, upravljavski in estetski vidik obiskovanja občutljivega gor- skega območja zahteva spoštljivega obiskovalca, ki upošteva krhkost ži- vljenja v gorah. Uporaba označenih poti pripomore k varovanju življenj- skega prostora prostoživečih živali in k ohranjanju planinske vegetacije. V gorah so tla izredno podvržena ero- zijskih procesom. Hoja izven označe- nih poti te procese pospešuje – sem PLANINSKI VESTNIK maj 2018 79 spada tudi raba bližnjic, saj zmanjšuje estetsko vrednost območja in doda- tno prispeva k problematiki. Na videz neškodljiv korak izven označene poti, ko želimo pobrati ravno tisti zanimi- vi kamen, si ogledati čudovito cvetli- co, fotografirati žival ali pa zgolj hitreje doseči cilj, ob množičnem obisku po- stane kritičen. TNP je z obiskom zelo obremenjen, zato je zagotavljanje minimalnega vpliva posameznega obiskovalca na naravno okolje nujno. Rešitev je enostavna: ostanite in do- življajte naravo na označenih poteh. Za označevanje planinskih poti po Sloveniji prostovoljno skrbi sedemsto usposobljenih markacistov, ki so pri Planinski zvezi Slovenije organizira- ni znotraj Komisije za planinske poti. Javni zavod TNP in PZS zgledno so- delujeta pri izvajanju nalog in aktiv- nosti. V tem smislu je bil v Infocentru T riglavska roža Bled dne 6. aprila 2018 izveden letni zbor markacistov PZS. Javni zavod TNP je za udeležence organiziral vodenje po razstavi in pri- pravil predavanje o vlogi javnega za- voda pri vzdrževanju planinskih poti v zavarovanem območju. Podporni- ki akcije Hodite po označenih poteh so: PZS − Komisija za planinske poti, PZS − Komisija za varstvo gorske na- rave, Skupnost Julijske Alpe in Javni zavod Triglavski narodni park. Majda Odar V SPOMIN Lubo Urbajs (1923–2018) Težko je pisati besede v slovo drage- mu, očetovskem prijatelju. Po hudi izgubi ostanejo spomini. Prelepi spo- mini na Lubota, na njegova nesebič- na dejanja, na svetlo pomoč druži- ni, prijateljem, sosedom, planincem, koroškim Slovencem in prijateljem preko meja, spomini na vero v svetlo in pravično bodočnost v miru in slo- gi. Po pripovedovanju si je Lubo naj- bolj na svetu želel postati kmet, a mu ni uspelo. Prefriganemu in sluteče- mu, kaj se bo zgodilo, mu je uspelo leta 1942 pobegniti z vlaka, ki je vozil slovensko govoreče fante na prisilno delo v Hitlerjev rajh. Po nasvetu stri- ca iz Poreč so ga v Rožeku registrirali za povratnika iz vojne, zato je v Belja- ku lahko končal gimnazijo in maturi- ral. Ko je leta 1944 dobil Einberufun- gsbefehl, se je uprl vpoklicu v nemški Wehrmacht ter odšel v gozd in plani- ne. "Vojno sem pretolkel brez puške," je pripovedoval. Pravil je, da je bilo v le- tih od 1943 do 1945 zanj "zlato obdobje planinstva". Pobeg z deportacije in ne- upoštevanje vpoklica v nemški Wehr- macht sta bila del njegovega uporni- škega dejanja proti tretjemu rajhu. Lubo Urbajs je bil, poleg Danila Ku- ppra, pobudnik tradicionalnih zim- skih pohodov v spomin na tragedijo pod Arihovo pečjo, ko je bilo 10. fe- bruarja 1945 umorjenih osem parti- zanov aktivistov. Lubo je imel za vsak pohod nove vizije, ideje, ki smo jih re- alizirali skupaj z njim. Poslušali smo ga in Zimski pohod Arihova peč je postal znan tudi izven meja Slovenije. Letos marca je bil že 40. po vrsti. T udi ko so mu moči že pojemale, je bil še vedno stalen obiskovalec pohoda; pri Polancu je še vedno povedal marsi- katero pošteno besedo, tako pozitiv- no kot kritično. Ob praznovanju svoje 90-letnice na planinski postojanki na Bleščeči mu je tedanji državni sekre- tar na Uradu za Slovence v zamej- stvu in po svetu Republike Slovenije Boris Jesih izročil posebno priznanje za dolgoletno predsedovanje Sloven- skemu planinskemu društvu Celo- vec. Leta 1986 je prejel Bloudkovo plaketo, najvišje državno priznanje Republike Slovenije za dosežke na področju športa in za 30-letno pred- sedovanje Slovenskemu planinske- mu društvu Celovec. Lubo Urbajs, leta 1949 soustanovi- telj Slovenske fizkulturne zveze, je bil dolgoletni odbornik in častni član na- slednice – Slovenske športne zve- ze. Dolga leta je bil član in tajnik Zve- ze slovenskih organizacij. Leta 2013 je prejel odlikovanje Slovenske športne zveze za zasluge za razvoj slovenske- ga športa in planinstva na avstrijskem Koroškem. V utemeljitvi piše, da je ta- koj po 2. svetovni vojni oživil in leta 1953 s somišljeniki ustanovil Slovensko pla- ninsko društvo Celovec. Lubo je bil prvi predsednik društva in ga vodil – hote ali nehote – nad 30 let, vse do leta 1984. Po njegovi iniciativi in s pomočjo Dani- la Kuppra, Franca Rehsmanna, Stanka Schellandra ter prijateljev s Koroške in iz Slovenije se je realizirala ena najpo- membnejših nalog Slovenskega pla- ninskega društva, postavitev slovenske planinske postojanke na Koroškem. Leta 1968 je bila odprta Koča nad Ari- hovo pečjo. Lubo je do zadnjega kritič- no spremljal politično, kulturno, špor- tno in še posebej planinsko dogajanje med koroškimi Slovenci. Dvojezični to- pografski napisi in poimenovanja gora so bili njegova velika želja. Pri devetdesetih letih se je seznanil z računalnikom, s pomočjo katerega je zbiral in obdeloval fotografije vse do svojega slovesa. Seznanjal se je tudi z avstrijsko, evropsko in svetovno politi- ko. Najraje pa je imel planine, tudi kot fotografski objekt; s svojimi digitalni- mi fotografijami je očaral marsikate- rega profesionalca te stroke. Leta 1993 je za sliko Sence, ki jo je posnel leta 1985 v poolimpijskem Sarajevu, na Bjelašnici, prejel prvo nagrado Sloven- skega planinskega društva. Naj ome- nim še to, da je bil Lubo izvrsten smu- čar v globokem snegu, kar je dokazal tudi na smučarskem tečaju Slovenske športne zveze v Sarajevu. S svojim delom v planinstvu, z ure- sničitvijo izgradnje planinske posto- janke na Bleščeči, s pisanjem planin- skih in športnih prispevkov, člankov o topografiji in ponemčevanju gorskih imen, še posebej v Karavankah in v dolini reke Möll, za Slovenski vestnik, v katerega je pisal do upokojitve, je postal nesmrten in legendaren. Slovenska športna zveza, Sloven- sko planinsko društvo Celovec, Zve- za slovenskih organizacij, tvoji pla- ninci, prijatelji, športniki slovenske narodne skupnosti smo cenili tvoje dragocene lastnosti in te bomo kot našega mentorja, pobudnika, naro- dnopolitičnega aktivista, pokončne- ga in značajnega prijatelja ohranili v trajnem spominu. Danilo Prušnik 80 Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. V prihodnjih številkah Planinskega vestnika boste lahko prebrali … TEMA MESECA nacionalni parki, koče na rapalskem ozemlju INTERVJU Mojca Koligar, Aleš Bjelčevič Z NAMI NA POT Nizke Ture POČITNIŠKA PLEZALNA ŠOLA AKTIVNE IN ZABAVNE POČITNICE | ZA ZAČETNIKE IN IZKUŠENE MLADE PLEZALCE 10 TERMINOV PREKO CELEGA POLETJA | WWW.PLEZALNICENTER.SI Prireditev bo v vsakem vremenu, zagotovljen bo velik šotor na prireditvenem prostoru.