Babica                                                             I
 fveseljem se  spominjam  sedaj na  svojo mladost,  ki je že  tako           I
daleč za mano.  Na tiste sladke, lepe čase, ko je bilo srce mirno           I
in duša čista kakor biser; na tiste ure, ki so potekle tako hitro           I
in ki so mi ostale za vedno v srcu.                                                    1
V središču teh lepih spominov pa je moja dobra babica.   Še sedaj          i
vidim iz daljave njena zgubančena lica in dobre, usmiljene oči.   In slišim          I
njen gjas, njen veseli, otroški smch: tiho sedi na zapečku in pripoveduje,          ¦
Bolnega otroka božičnica.
186
mi otroci pa sedimo okoli nje in jo radovedni poslušamo. Babica se smeh-Ija, njena vela lica se nabirajo v gube in njene oči zro usmiljeno in prijazno na nas otročičke.
Naša babica je imela žc preko sedemdeset let, Živela je v vasi tik Medvcdove krčme, ne daleč — par korakov — od naše hiše. V majhni izbi z mračnimi okni; tik postelje — nizka mizica je stala kraj nje — se je šopirila velika zelenkasta peč. In na zapečku je sedela navadno babica, očala na nosu, mašne bukve v rokah.
Jaz sem bil skoro vsak dan pri nji. Kadar sem odprl vrata in sc ozrl plabo naokoli, se je zgenilo na zapečku — babica je stegnila velo, koščeno roko, zasmcjala se je in odložila najprvo knjigo, pa še snela z nosa vclika očala in jih položila na peč,
¦»A ti si? . . . Glej ga no, le bliže stopi, nikar se ne boj! Ti malček ubogi!«
Pa sc je dvignila, zlezla z zapečka in je odpirala skrinjo; tam je imela veliko dobrih reči za nas otroke: pomaranče, potice, jabolka, rozine, pi-škote in še dosti drugih sladkih dobrot, ki jim še imena nisem vedel. Nato sc je navadno okrenila počasi in mc prijela za roko.
»Na! ...  Kar jej, saj si lačen!«
Obložen z jabolki ia piškoti, ki mi jih je stlačila babica v žepe, sem moral sesti in ji povedati, kakoinkaj. Babica je poslušala, nato pa je zlezla zopct na zapeček in vzdihnila:
7 »Ah, da, kako je bilo časih! Časih — kar poslušaj me, fantič — ko sem bila jaz tako majhna kakor ti, sem se igrala s sosedovo Lcnko. Lenka je šla potem služit daleč, daleč, menda čisto gori na Dunaj ali kam. Jaz sem pa ostala doma.  Ah, lepo je bilo ...«
Pomolčala je in je zopct začela:
»Enkrat sem videla volka. Dosti volkov je bilo takrat okoli nas. Pasla sem na rebri ovce, ko zaslišim naenkrat nad sabo vrišč in tuljenje. In bližalo se je iz daljave — slišala scm, kako je hreščalo: bumf! bumf! In sem se zbala. Tedaj je pa prišlo do skale, ozrla sem se v zrak, in tolpo volkov sem zapazila nad glavo. Skočili so ravno nad menoj s skale in dir-jali naprej v dolino...   O, takrat so bili še drugačni časi. -.«
Tako mi je nekoč pravila babica in še dosti drugega.
Velikokrat je pa prišla tudi sama k nam. Opirala se je na palico, kašljala malo in časih postala, se ozrla naokrog, nato se pa zopct sklonila in lezla naprej. V desnici je držala pisano torbo, ki je bila pokrita z veliko pikasto ruto.   Torba je bila nabasana, polna je bila samih dobrih reči...
Prestopila je prag naše hiše in se oddahnila. Takoj smo bili mi otroci pri njej. Jaz sem drezal Slavkota, češ, naj pogleda, kaj je dobrega v torbi. Toda Slavko ni hotel. Zato sem se jaz ojunačil in se skril babici za hrbet. Odtam sem lahko vtaknil prst v torbo, odgrnil malo ruto in pokukal noter. O!  Lepe pomaranče so mi zažarele v oči, nasmehnile so se mi iz torbe ...
Babica se je okrenila.
187
»O, ti porednež, kako si radoveden!«
Odložila je torbo na klop in sc vsela tudi sama. Nato je postavila nabasano torbo sebi na kolena in se nasmehnila.
»Nekaj sem vam prinesla, nekaj dobrega .. .«
Še bolj se je zasmejala in je odgrinjala počasi ruto; segla je v torbo in je izvlekla iz nje nekaj pomaranč.
»Kateri je najbolj priden?«
»Vsi! Vsi!«
Stegovali smo roke, babica je pa dvignila lepo, okroglo pomarančo visoko v zrak in se nam jc muzala poredno.
»Če ste kaj pridni?-------— Ti, Zvonko, ti ne dobiš ničesar, veš.  Si
preveč poreden. . . Kje je pa Matijček? In Slavko? In Ferko? . .. Pa tudi Lenica je bolj pridna.«
»Jaz sem tudi priden!«
»Ti? . .   O!«
Poskočil sem in sem dobil pomarančo. Babica pa je segala v torbo in je dala še vsakemu drugemu po eno pomarančo. In tudi piškote je delila, zraven tega pa je mežikala z očmi.
»Glejte, da boste pridni!«
»Bomo! Bomo!«
»Pa rcs!«
»Res! Res!«
Babica je vstala in rekla:
»Torba je prazna!«
Njene dobre oči so se smehljale; tudi vela, v gube nabrana lica so se •smehljala sočutno .. .
Potem je šla . ..
O dobra babice! Neizbrisen je tvoj spomin! Bog ti povračaj stoterno!
Cvetinomirski   .