Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 161-152 Članki in razprave 145 UDK 396.1(497.4)" 1943/1953" Komunistična partija, Antifašistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti v Sloveniji (1943-1953) MATEJA JERAJ mag., višja svetovalka arhivistka, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1127 Ljubljana IZVLEČEK Odnos do tako imenovanega ženskega vprašanja so tako slovenski kot jugoslovanski komunisti izoblikovali na podlagi marksistične teorije in praktičnih izkušenj Sovjetske zveze. V socializmu naj ženska ne bi bila le mati in gospodinja, ampak tudi zaposlena, izobražena in politično dejavna. Zato naj bi socialistična država ženskam zagotovila enakopraven položaj v družini in družbi. Ustanavljanje samostojnih ženskih organizacij je komunistična partija sicer načeloma odklanjala, češ da je žensko vprašanje le del boja delavskega razreda. V izrednih razmerah druge svetovne vojne in revolucije pa se je partijsko vodstvo kljub temu odločilo ustanoviti posebno žensko organizacijo. Sprva je bila zadolžena za pritegnitev žensk k sodelovanju v narodnoosvobodilnem boju, po vojni pa je pomagala pri obnovi države in pri reševanju socialnih vprašanj, vzpodbujala je zaposlovanje in izobraževanje žensk ter njihovo vključevanje v oblastne in politične organe, ukvarjala se je z materinsko in otroško problematiko, njena glavna naloga pa je bila, da ženske, predvsem tiste s podeželja, vzgoji v duhu socializma in jih odtegne vplivu njegovih nasprotnikov. ABSTRACT COMMUNIST PARTY, ANTI FASCIST WOMEN'S LEAGUE AND THE REALISATION OF THE EQ UALITY OF WOMEN IN SLOVENIA (1943-1953) Both Slovene and Yugoslav communists formed their attitude to the issue of women on the basis of the Marxist theory and practical experience in the Soviet Union. In socialism a woman was not supposed to be merely a mother and a housewife, but also an employed, educated and politically active person. Therefore the socialist state should ensure that women get an equal status in the family and society. The communist party mostly rejected the establishment of independent women's organisations, saying that the issue of women is only a pari of the working class struggle. However, under exceptional circumstances during the Second World War and the revolution, the party leadership decided to establish a special women's organisation. At first its purpose was to draw women into the National Liberation War. After the war it helped in rebuilding the state and resolving social issues, it promoted employment and education of women and their participation in governing and political bodies and it dealt with maternal and children issues. However, its mean purpose was to educate women, especially those coming from the countryside, in socialist spirit and draw them away from the influence of its adversaries. Vse politične stranke, ki so temeljile na idejah Marxa in Engelsa ter na Beblovi interpretaciji teh idej, so predvidele tudi spremenjen položaj žensk v novem družbenem redu. Komunistična partija Jugoslavije (KPJ), ki se je zgledovala tudi po izkušnjah prve socialistične države Sovjetske zveze, je prizadevanja za enakopravnost žensk vključila v svoj program že leta 1920, na 2. državnem partijskem kongresu v Vukovarju.1 Kakor socialdemokratske stranke in sovjetski boljševiki pa tudi KPJ načeloma ni dopuščala samostojnih ženskih organizacij znotraj stranke, češ daje žensko vprašanje le del boja delavskega razreda in bo rešeno šele s proletarsko revolucijo. Ženskam, ki so si hotele izboljšati dotedanji Vida Tomšič-, Komunistična partija Jugoslavije v boju za emancipacijo žensk, Ljubljana 1978, str. 20-21. položaj v družbi, naj torej ne bi preostalo drugega kot priključiti se boju proletariata, ki se "dosledno bojuje za odpravo lastnine, za brezrazredno družbo ,..".2 Upoštevala pa je Leninove nasvete o oblikovanju posebnih organov znotraj partije, ki naj bi ženske prepričali v utemeljenost razrednega boja, jih ustrezno (marksistično) izobrazili, povezali in trajno ohranili pod svojim vplivom.3 Menila je, da bodo ženske, ki veči- Vida Tomšič, Iz razširjenega referata ob slovesni akadtmiji za 8. marec leta 1948 v Beogradu, v: Ženska, delo, družina, družba (Izbor govorov in člankov, druga dopolnjena izdaja), Komunist, Ljubljana 1978, str. 20 (Odslej: Vida Tomšič, Ženska, delo, družina, družba,..). Lenin, Žensko vprašanje, izdal Agitprop CK KPS, str. 17-18. Cit po: Vida Tomšič. O napakah pri delu med ženskami, Ljudska pravica, št. 5, 1. maja 1944, v: Slovenke v narodno- Članki in razprave 162 ARHIVI 26 (2003), št. 1 Mateja JERAJ: Komunistična partija, Antifašistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnostistr. 161-178 noma niso bile vajene javno nastopati, v okviru ženskih skupin lažje premagale negotovost in strah. Ker pa je imela ženske za izrazito konzervativne, še posebej dovzetne za reakcionarne vplive najbolj tradicionalnih političnih smeri, zlasti katoliške cerkve, se ji je zdelo, da še bolj kot moški potrebujejo temeljito politično vzgojo. Vendar pa so jugoslovanski komunisti, kljub ostrim kritikam Josipa Broza4 posvetili več pozornosti ženski problematiki šele ob koncu tridesetih let, ko sta jih k temu prisilila rastoča vojna nevarnost in vedno budnejši policijski nadzor. Na pragu druge svetovne vojne je partijsko vodstvo poudarjalo potrebo po večjem vključevanju še "nekompromitiranih", zlasti ženskih kadrov v partijo, tudi v vodstvene organe,5 hkrati pa se je odločilo tudi za jasnejšo obrazložitev svojega razumevanja vloge in položaja žensk tako med revolucijo kot tudi po njej. Zato je na dnevni red 5. državne partijske konference uvrstilo tudi referat o tako imenovanem ženskem vprašanju, ki ga je po posvetovanju z vodilnimi komunisti6 podala Vida Tomšič, članica CK KPS in CK KPJf7 Vprašanje položaja in vloge ženske osvoboditnem boju n-1. Zbornik dokumentov, Člankov in spominov, Ljubljana 1970, str. 526. (Odslej: Slovenke v NOB n-i.) Pod njegovim vplivom je 4. kongres KPJ 1928 v Dresdenu ostro kritiziral jugoslovanske komuniste, češ da podcenjujejo delo "med delavkami in kmeticami" ter s tem dopuščajo državi in cerkvi, da s pomočjo "klerikalnih, dobrodelno-vzgojnih, feminističnih in reformističnih organizacij" vplivata na ženske. (Vida Tomšič, Komunistična partija Jugoslavije v boju za emancipacijo žensk, Ljubljana 1978, str. 21-22.) O tem govori resolucija, ki jo je jugoslovansko partijsko vodstvo sprejelo na posvetovanju junija 1939 v Tacnu pod Šmarno goro (Slovenke v narodnoosvobodilnem boju I. Zbornik dokumentov člankov in spominov, Ljubljana 1970, str. 11), pa tudi govor Josipa Broza na 5. državni partijski konferenci oktobra 1940 v Dubravi pri Zagrebu (Vida Tomšič, Komunistična partija Jugoslavije v boju za emancipacijo žensk, Ljubljana 1978, str. 25. Ta del referata je objavljen tudi v Slovenke v NOB I, str. 11-12). "Referat je nastajal kot teamsko delo in zato izpričuje stališča, kakor so se izoblikovala v dokaj intenzivnih razpravah v komisijah KP za delo med ženskami." (Iz spremne besede Franca Šetinca k delu Vide Tomšič, Ženska, delo, družina družba, Ljubljana 1978, str. 7.) Vida Tomšič se je rodila kot Vida Bemot 26. 6. 1913 v Ljubljani. V študentskih letih seje vključila v KPJ (1934). Leta 1935 je bila obsojena zaradi komunistične dejavnosti in bila 11 mesecev v zaporu. Že 1940. je postala članica CK KPS in CK KPJ. V letu 1941 je tudi diplomirala na pravni fakulteti v Ljubljani. Decembra 1941 so jo Italijani aretirali skupaj z možem Tonetom Tomšičem. Obsojena je bila na 25 let zapora. Po kapitulaciji Italije je sodelovala pri organiziranju preko-morskih brigad, urejala je Ljudsko pravico, bila je organizacijska sekretarka CK KPS in izvoljena v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS), od januarja 1945 je vodila poverjeništvo CK KPS za Slovensko primorje. Po vojni je bila na vodilnih mestih v oblastnih in političnih organih, osrednjo pozornost pa je namenila družbenemu položaju žensk, vlogi v družbi je bilo razglašeno za posebno vprašanje: "Čeprav govorimo o ženskem vprašanju kot o delu vprašanja proletarske revolucije, ga vendar štejemo za posebno vprašanje. Tudi nacionalno, kmečko, mladinsko in druga vprašanja bodo rešena s proletarsko revolucijo. Kljub temu jih danes zastavljamo kot posebna vprašanja: prvič, ker ta vprašanja v današnji družbi zares obstajajo in terjajo rešitev; drugič, ker s pravilnim zastavljanjem teh vprašanj in z ustreznim delom budimo in zbiramo okrog revolucionarnega pro-letariata in njegove avantgarde nove, doslej speče revolucionarne sile. Tako je za nas žensko vprašanje tisti vzvod, s katerim množico žensk vseh slojev na podlagi njihovih posebnih ženskih zahtev lahko zberemo okrog revolucionarnega proletariata in njihove sile uspešno uporabimo za pomoč proletarski revoluciji. Toda takoj moramo poudariti, da zahtev, ki jih imajo v današnji družbi kot podrejeni spol, ne obravnavamo kot posebne 'ženske' zahteve, za katere naj se bojujejo ženske same, ampak kot zahteve, kot program boja vsega delovnega ljudstva."8 Zato naj bi nova družba poleg splošnih potreb vseh delovnih ljudi (pravično plačilo, socialne pravice itd.) ženskam zagotovila tudi: srečno materinstvo ("popolna zaščita mater - posebno delavskih in kmečkih - pred porodom in po njem; domovi za matere in nosečnice, porodnišnice, bolnišnice, babiška in zdravniška pomoč, jasli, otroški domovi, zakonska zaščita otrok, odprava vseh razlik med zakonskimi in nezakonskimi otroki; dovolitev splava, dokler ne postanejo razmere takšne, da bodo matere lahko brez skrbi rodile."); odpravo dvojne morale v javnem in zasebnem življenju ("popolna enakopravnost žensk pred zakonom; učinkovit boj proti prostituciji, tako da je dekletom omogočena ustrezno plačana zaposlitev in da se kaznujejo zvodniki in kupci; konec dvojne morale v našem pravu in celotnem javnem življenju, ki kaznuje žensko za isto dejanje, zaradi katerega moški ne čuti nikakršnih posledic ali si celo pridobi ugled /prostitucija, nezakonski otroci, prepoved iskanja očeta in podobno/, civilni zakon in možnost ločitve zakona"); enakopravnost v gospodarskem življenju ("enako plačilo za enako delo, konec razlik pri plačevanju in zaposlovanju med poročenimi in neporočenimi ženskami, odprava nočnega dela za ženske, določen dnevni čas za hišne pomočnice, učinkovito varstvo tovarniških in drugih delavk pred kvar- družine v družbi ipd., o čemer je napisala ogromno število razprav in člankov pa tudi nekaj samostojnih del. Od 1948 pa do ukinitve v letu 1953 je bila predsednica jugoslovanske AFŽ, kot zastopnica Jugoslavije pa si je za žensko enakopravnost prizadevala tudi v raznih mednarodnih organizacijah, še posebej v socialnih in ženskih komisijah Organizacije združenih narodov (OZN). Umrla je 10. 12. 1998 v Ljubljani. Vida Tomšič, referat na 5. državni konferenci KPJ, v: Ženska, delo, družina in družba, str. 21. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 163 Mateja JERAJ: Komunistična partija, AntifaSistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti... str. 161-178 nimi posledicami dela; varstvo mladih deklet pred šikanami in spolnim izkoriščanjem od predstojnikov; plačan dopust za delavke pred porodom in po porodu z zakonskim jamstvom, da bodo po tem dopustu sprejete nazaj na delo; plačan čas za dojenje, otroške jasli pri tovarnah in uradih; dostop do vseh poklicev, ki ustrezajo ženskam, do vseh šol in možnost strokovnega izobraževanja"); politične pravice (aktivna in pasivna volilna pravica).9 Med vojno je partija svoja stališča prilagodila spremenjenim razmeram. Značilna črta vojne strategije jugoslovanskega in slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja (NOG) je bila med drugim tudi "vsestransko sodelovanje žensk pri vseh nalogah, ki so jih imeli moški, poleg tega pa še pri takšnih, ki jih lahko opravijo samo ženske".10 Dlje ko je trajala vojna, bolj se je komunistično vodstvo zavedalo resničnosti Leninovih besed, da je vključitev ženskega dela prebivalstva nujno potrebna za uspeh vseh narodnoosvobodilnih vojn in revolucij. Zato je bilo treba, kakor je napisala Vida Tomšič, "najti možnosti, da se dvigne iz nezainteresiranosti prav vse ženske", in jih vključiti v osvobodilno gibanje pod vodstvom partije.11 Tega pa KP ni zmogla opraviti sama. Zato se je odrekla načelu, da v svojem okviru ne bo dopustila ustanovitve nikakršne samostojne ženske organizacije. V začetku decembra 1942 je bila v Bosanskem Petrovcu ustanovljena Antifašistična fronta žensk (AFŽ) Jugoslavije, ki naj bi združila jugoslovanske ženske vseh narodnosti in ver v skupnem boju za nacionalno osvoboditev in zmago socialistične revolucije.12 O pomenu, ki ga je vodstvo KPJ pripisovalo ženski organizaciji, priča dejstvo, da je na ustanovni konferenci govoril tudi Tito. Najprej je poudaril, da se ženske v okviru NOG bojujejo proti fašizmu in nacizmu ter za neodvisnost svojih narodov, ki je hkrati tudi boj za žensko enakopravnost,13 za najpomembnejši ženski dolžnosti pa je razglasil zbiranje hrane, obleke in sanitetnega materiala za partizansko vojsko ter obveščevalno delo.14 Ženske naj bi opravljale še te naloge: vključevale naj bi se v organe nove ljudske oblasti, in to tako zaradi same vzpostavitve te oblasti kot tudi zaradi političnega prebujanja žensk; socialne (skrb Prav tam, str. 21-22. 10 Vida Tomšič, Komunistična partija Jugoslavije v boju za emancipacijo žensk, Ljubljana 1978, str. 38. 11 Prispevek Vide Tomšič o napakah pri delu med ženskami, Ljudska pravica, leto V, št. 5, 1. maj 1944, v: Slovenke v NOB H-1, str. 527. 12 Slovenke v NOB L str. 726. 13 Josip Broz Tito, Govor na prvi vsedržavni konferenci anii fašistiinih žena Jugoslavije v Bosanskem Petrovcu 6. 12. 1942, v: Borba za osvoboditev Jugoslavije, članki in govori iz narodnoosvobodilne borbe 1941-1945, str. 109. 14 Prav tam, str. 112. za otroke in vse v vojni prizadete) in zdravstvene naloge; delo na kulturnem in prosvetnem področju; izdajanje ženskega časopisja; razvijanje bratske ljubezni med jugoslovanskimi narodi; vključevanje v oborožene in diverzantske akcije proti okupatorju, kar naj bi omogočilo oblikovanje nove podobe ženske kot junakinje in pozitivno vplivalo na nadaljnjo aktivnost žensk tudi na drugih področjih.15 V Sloveniji so bile razmere sicer nekoliko drugačne kot v drugih delih Jugoslavije, saj so Slovenke že od začetka vojne delovale v OF, Slovenski narodni pomoči in Zvezi slovenske mladine. Po mnenju komunističnega vodstva pa "to delo ni bilo izvedeno sistematično, niti ni ustrezalo posebnim nalogam in zahtevam niti vlogi današnje slovenske žene",16 kar je najbrž pomenilo, da so ženske sodelovale v narodnoosvobodilnem gibanju bolj zaradi narodne zavednosti, zaradi ogorčenja nad okupatorjevim nasiljem in iz sočutja do žrtev kot iz želje po spremembi družbenega reda.17 Zato se je v začetku leta 1943 odločilo tudi v slovenskem prostoru ustanoviti samostojno žensko organizacijo z imenom Slovenska protifašistična ženska zveza (SPŽZ); vključena je bila tako v OF kot v AFŽ. Ta zveza naj bi imela enake naloge kot jugoslovanska ženska organizacija, za oblikovanje le-te pa so bili zadolženi krajevni, rajonski in okrožni odbori OF ter poverjeništva izvršnega odbora OF.18 16. in 17. ^oktobra 1943 je bil v Dobrniču 1. kongres SPŽZ, na katerem je bilo izvoljeno tudi vodstvo. Sestavljeno je bilo iz ožjega in širšega odbora,19 Članice ožjega odbora so bile: Angela Ocepek20 (predsednica), 15 Resolucija 1, državne konference AFŽ Jugoslavije, 8. december 1942, v: Slovenke v NOB I, str. 727-728. 16 Okrožnica Izvršnega odbora OF vsem poverjeništvom Izvršnega odbora OF, okrožnim, rajonskim in terenskim odborom OF z dne 21. januarja 1943, v: Slovenke v NOB I, str. 734. 17 Vida Deželak-Barič, Vloga in položaj žensk v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji 1941-1945, v: Naše žene volijo, Ljubljana 1999, str. 38. 18 Okrožnica izvršnega odbora OF vsem poverjeništvom izvršnega odbora OF, okrožnim, rajonskim in terenskim odborom OF z dne 21. januarja 1943, v: Slovenke v NOB I, str. 734. 19 Vet o vodstvu SPŽZ v: Slovenke v NOB II,-1, str. 38-39 ali Naša žena, št, 1, januar 1944. 90 Angela Ocepek, dolgoletna voditeljica slovenske ženske organizacije se je rodila 3. 9. 1912 v Vevčah pri Ljubljani. S trinajstimi leti se je zaposlila v ljubljanski tovarni Saturnus. Dejavna je bila v raznih delavskih organizacijah, od leta 1935 tudi v KPJ. Postala je članica okrajnega komiteja KPS Ljubljana, od leta 1940 pa tudi centralnega komiteja KPS. Prizadevala si je za delavske pravice in žensko enakopravnost. Zaradi komunistične dejavnosti je bila najprej v jugoslovanskih zaporih v Bileči, leta 1941 pa sojo zaprli Italijani. Po pobegu iz zapora je delala v Ljubljani kot ilegalka. potem pa se je pridružila partizanom. Postala je predsednica SPŽZ, članica vodstva AFŽ Jugoslavije, Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) in Izvršnega odbora (IO) OF. Po vojni je bila Članki in razprave /VRH! V i 26 (2003), št! J 164 Mateja JjiRA'J K^mmižug parliiii/Anlifašistična front» žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti .... sir 161-178 Mara Rupena-Osolnik (sekretarka), 1 Zima Vrščaj-Holly (urcdnica Naše žene).22 Helena Puhar,23 Mica Dpjgleapil Francka ^nbar 25 O nalogah in ciljih ženske /\e/ejc govorila Helena Puhar Iz njenih besed, ki so bile nedvomno oblikovane v skladu z navodili partijskega vod stva, je vidno, da ženska organizacija mkakoi bila zamišljena kot samostojna pol-'icna organizacija, saj naj bi le pomagala OsvohoJ.lm fronti "da čimprej, čim jflžje m um bolj uspešno doseže postavljene cilje"./cnskam naj t pokazala, "kako morejo tudi one dopn.iesli pomemben 21 22 23 24 25 26 predsednica Al-Ž. Slovenije po njuni ukinitvi pa /veze ženskih društev. Rila je tudi članica C,K M'S in lO OF o/jrama S/PI Sloveni je. I'mrla je 1,6. 1959. Mara Rupena-Osolnik se je rodila \ Mirni Peči 1 9 19 LS Po končanem učiteljišču jc poučevala v liosm m na Jesenicah Poleg lega jc pisala prispc\ke za ionska in druga glasila bila pa je tudi članica Sokola. V NOG jc sodelovala od leta 1941, od jeseni 1942 predvsem v S!'?7. fiilaje ludi članica CO A F/ Jugoslavije in Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO), delegatka za Avnoj urednica plašila Naiim ženam in sodelavka uredništva Naše žene. Po vojni jc bila dejavna predvsem na področju kmetijstva, izobraževanja, dru>.bene aktivnosti žensk in v humanitarnih organizacijah. Zima Vrščaj-Hylly se je rodila 15 l. 1912 v I rstu. Po študiju slnvistikc in germani,slike na Hlozofski fakulteti v Ljubljani je poučevala na srednjih Šolah v (Jrc/icah Sinju in ?,aleu. Med drugo svetovno vojno seje prid:užila NOG in bila med družini (udi "ilegalna urcdi-ica" revije Naša žena. Po vojni seje ukvarjala predvsem 7 uredništvom različnih revij (Na5a žena, Ciciban Mladi svet Otrok in družina. P.odna gruda itd.) in s pisateljevanjem za otroke in mladino. Umrla j.: 5. 8. 1998 v Ljubljani. Helena Puhar se je rodila 18, 10 1020 v Kranju. Po končanem učiteljišču v Mariboru (1941) jc službovala ket učiteljica v licli kiajini, potem pa seje pridružila partizanom Ukvarjala se jjTJ propagandnim delom bila jc članica vodstva SP2,7 in centralnega odbora Al-7 Jugoslavije l'o drugi sveUivni vojni je bila urednica Naic ienc. sodelovala jc pri ustanovitvi Svetovalnega centra za olmkc, mladostnike in starše v Ljubljani kjer je bila zaposlena do leta 196? več let kol direktorja Napisali je več strokovnih in poljudnih člankov ter nekaj samostojnih del o vzgojnih vprašanjih. Uda jc zagovornica neavtoritamc. otrokom prijazne vzgoje. Umrla jc 30.4. 1968 v Ljubljani Marija Drnksl.ir - Marjana seje rodila 23, 6, 1903 v Ljubljani. Pred 2, svetovno vojno jc delovala v ženskih m kulturno-pro-svctiuh dclavr>ki!i društvih v trdeči pomoči m Skoju (Alzi komunistične mladme Jugoslavije). l,cta 1925 jc postala članica KPJ kasneje pa članica pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo in meslncga komueja MM v Ljubljani ['o okupaciji jc ddala kot ilegalka v L|ubliani, lela 1942 pa r.ivliala na prevzem oblasti: "SPZZ stoji pred veliko i i sveto dolžnostjo, da slovensko ženo tud: politično vzgoji, da jo napiavi v polni meri za ustvarjalko narodnega življenja Slovencev in za oblikovalko njegovega pravičnega življenja v krogu človeške družbe.1^8 Zato je "slovenskemu ženstvu treba dopovedati, da ni še vse urejeno, če e urejen njen dom. Treba jc ureJii življem □ cele vasi, občine pokrajine, treba je ured i življenje vsega naroda."2<) Vsaka slovenska ženska bi mnrala spoznali, da je tudi to njena "življenjska naloga" in "sveta dolžnost". Naloga SPŽZ pa na; bi b' a, Prav lam str. 34, l>rav lam, str. 35. ° IVav tam, str. 35 da jO iztrga 'iz dosedanjega pasivnega, mrtvega življenja, ki je žalostna dediščine temne preteklost. vseli narodov in ne njena osebna krivda", dajo "/budi" , i "zrevolucionira tei da jo povede "v borho za resnico in pravico", da bo ?udj slovenska ženska postala enakopravna soustvarjalci ' političnega iij družbenega obrabi družbe" Vendar pa si ženske nikakor ne bi smele domišljati, da j« njihova organi racija v kakršnem koli smislu oblastna organizacija- "Da smo si na jasnem da SPŽZ tore: pi narodna oblast niti ne nikak odhor narodove oblasti, b mora vir, ki bo žene vzgajal m jii: usposabljal zato, da jilj bo 01' taiiko uporabljala kot sposobne ljudi za vzpostavitev te oblasti.";1 Slovenski politični voditelj so torej od SP/Z pričakovali, da bo ženske spodbudila k podpiranju NOG, hkrati pa naj bi Ijilj tako poli',čno vzgojila, da bodo sposobne tako med vojno kot tudi po njej delovati v organih nove oblasti. Očitno pa so članice SPZZ pokazale precej več samo riiciativnosti kot so pričakovali njihovi voditelji.32 Iz pisma centralnega komiteja (CK) KPJ i/januarja 1944 je namreč jasno vidi»x da jugoslovansko partijsko vodstvo z delom APZ ni bilo zadovoljno. Očitalo j je željo po vzpostavitvi močne, centralizirane in neodvisne ženske organizacije, ki naj hi se kazala v preveč samostoinem delu s pomočjo lastnega "aparata pisani, inštruktorjev it| funkcionark" Nižji odbori Al / naj bi se čutu bolj odgovorne svojim nadrejenim organom kot pa lokalnim narodnoosvobodilnim odborom ii: odborom OF, komu-nistke naj b"t začele oblikovan „nekakšne ženske partijske aktive, v okviru AFŽ pa ustanavljati partijske celice. Vse to naj bi povzročilo razvoj fer nističnih tendenc i izločitev ženskega gibanja iz ostalega političnega življenja Zato |e CK KPJ opozonl AFŽ, daje njena glavna naloga "zbrati n aktivb.irati ženske v občenarodno osvobodilno fronto, pomagat! jim v njihovem poiiiičnem dvigam i s piljenj! da zavzamejo svoje mesto v obči osvobodi ni borb skupaj z moškimi". Za taksnn delo pa na ne ' ■ bile potrebne niKakrsne. l lne in stalne organ .zacijske obliKe Odboi ATZ naj 1 služili le agita.iijskc-pro-pagandnemu delu med poHično pasivn a! diugače mislečimi, njene funkcionarke naj ne bi b le predstavnice žensk v NOG, ampak le aktivistke narudnoosvnbod lne fronte za vključevanje žensk v NOG, partija pa naj bi prevzeli1 strog nadzor nad delom ženske organizai ijrv33 Marca 1944 je tudi slovensko pariško vodstvo posialo okroži co s podobnimi navoc: j vsem 2P. Prav tam. str 35-30. Prav lam str 37. 12 Izjava Mice Slander, Ljubljana 27 september 1957, v: Slo venke v N0I11! 1, str. 539. Ev Pismo CK KPJ vsem nižjim pariiisKim komilcicni o riapakali v AFŽ januar 1944 v. Slovenke v NOB 111 str. 521-523. Članki in razprave 166 ARHIVI 26 (2003), št. 1 Mateja JERAJ: Komunistična partija, Antifašistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnostistr. 161-178 oblastnim in okrožnim komitejem KPS.34 Glavni odbor SPŽZ je samokritično priznal vse očitane napake, dovolil si je le izraziti mnenje, da sta "ilegalnim prilikam in množičnemu pridobivanju prav ta samostojnost organizacije in njena organizacijska trdnost veliko pripomogli k tolikšnemu razmahu".35 Izvedena je bila reorganizacija SPŽZ, po kateri so morale biti aktivistke ženske organizacije obvezno tudi članice partijskih celic ali komitejev, narodnoosvobodilnih odborov ali odborov OF, Vse naloge, povezane z ženskimi vprašanji, so lahko opravljale le v sklopu teh organov, ki so jim bile tudi odgovorne. Tak način dela naj bi omogočil enakopravno vključitev žensk v politično življenje in najuspešneje "porazil zastarele nazore poedinih mož", ki so še nasprotovali enakovrednemu ženskemu sodelovanju.36 Verjetneje pa je, da so bila takšna stališča več ali manj tudi posledica v partijskih vrstah splošno razširjenega strahu pred feminizmom, kot je vidno iz prispevka Zime Vrščaj-Holly, ki je izšel aprila 1944 v Naši ženi: "Ponekod je bil celo slučaj, da so odbori SPŽZ nezdravo tekmovali z odbori OF. To ni bilo zdravo tekmovanje, to je bilo neumestno, škodljivo, ljubosumno tekmovanje, ki ne rodi dobrega sadu. Namesto da bi naša organizacija krepila OF s tem, da bi ji predajala zgrajene kadre - kar je ena njenih nalog - je čuvala te kadre zase, češ videli boste, kaj premoremo žene. Nastala je resna nevarnost, da bi naša organizacija zašla v feministično organizacijo, to je organizacijo, ki zasleduje ženske cilje v meščanskem smislu, ločeno od ciljev vsega naroda ..,".37 Ni znano, ali se je vodstvo SPŽZ brez vsakega ugovora podredilo zahtevam partij skega vodstva, vsekakor pa podobnih pritožb do konca vojne ni bilo več. V zadnjih mesecih pred zlomom Hitlerjeve Nemčije so se začele intenzivne priprave na povojno življenje. Vodstvo SPŽZ je ženskam zagotavljalo, da bodo imele v novi državi možnost uveljaviti svoj vpliv v političnem življenju: "Osvobodilna fronta je poklicala in znova kliče slovensko mater v javno življenje. Kliče jo kot pomočnico pri graditvi naše narodne oblasti, kliče jo kot aktivistko v naše politične odbore. Ne kliče jo samo kot človeka, ki naj v časih, ko se nahajajo na frontah očetje in sinovi, nadomesti njihove sile pri domačem delu in pri delu v 34 Okrožnica CK KPS z dne 19. marca 1944 o napakih pri delu SPŽZ, v: Slovenke v NOB D-l, str. 523-524. 35 AS 1664, GO SPŽZ, Škatla 1, okrožnica GO SPŽZ o reorganizaciji SPŽZ z dne 22. 3. 1944. 36 Prav tam. 37 Članek Zime Vrščaj o odpravljanju odklonov v SPŽZ, Naša žena, St. 3, april 1944, v: Slovenke v NOB n-1, str. 524-525. Glej tudi: Barbara Jančar Webster, Women in Yugoslav N;_ tional Liberation Movement, v: Sabrina Ramet, Gender Politics in the Western Balcans, The Pennsylvania State University 1999, str. 78-82. narodno osvobodilnih in političnih odborih. Res je, da jo v tem času kliče predvsem zato, da prevzame v tej vojni breme zaledja na svoje rame. Toda, ko je Osvobodilna fronta poklicala ženo v javno življenje, je mislila pri tem več. Mislila je, da žena v javnem življenju ostane tudi takrat, ko bodo možje že doma in ko bodo lahko vse svoje sile posvetili obnovi naše domovine in urejanju našega bodočega življenja."38 Vendar pa so se nekatere njegove članice že od začetka dobro zavedale, kako se utegne prav kmalu zgoditi, da bodo tudi oblastni organi nove države pozabili na uresničevanje interesov žena in mater. Ta trditev vsekakor velja za Heleno Puhar, ki je že na ustanovnem kongresu slovenske ženske organizacije opozarjala: "... kakršno oblast si bomo zgradile, kolikor bomo tudi žene na oblast vplivale, toliko bo pač ona v resnici zgrajena prav za naše ženske koristi. Gotovo je, da če bomo pustile, da jo bodo zgradili brez našega sodelovanja, bo zgrajena brez ozira na posebne potrebe žena v narodu."39 Pa vendar je v izrednih razmerah svetovne vojne, ko nihče ni vedel, kaj mu bo prinesel jutrišnji dan, marsikdo pozabil na tradicionalne navade in ženskim pravicam naklonjeno razpoloženje je bilo dokaj razširjeno. Ženske so že pred koncem vojne dobile volilno pravico,40 lahko so postale sodnice civilnih in vojaških sodišč ipd.4' Tudi socialna usmerjenost nastajajoče države je bila ženskam v korist. Novi oblastni organi so že v vojnem času izvedli prve ukrepe za zaščito mater in otrok.42 Kaj pa 38 AS 1664, GO SPŽZ, Pismo GO SPŽZ za Slovenijo pokrajinskemu odboru SPŽZ za Primorsko z dne 17. januarja 1945. 39 Organizacijski referat Helene Puhar na I. kongresu SPŽZ, Slovenke v NOB H-l, str. 37. 40 Februarja 1942 so ženske s tako imenovanimi fočanskimi predpisi dobile volilno pravico, 17. maja 1942 pa je izvršni odbor (IO) OF Slovenije izdal odlok o razpisu volitev v ni. rodnoosvobodilne odbore na partizanskem svobodnem ozemlju, ki je določal, da imajo aktivno in pasivno volilno pravico vse osebe od dopolnjenega 18. leta starosti "brez razlike spola", ki prebivajo na območju terenskega odbora OF. (Tone Ferenc, Ženske in volilna pravica, v: Naše žene volijo, Ljubljana 1999, str. 64.) Na zasedanju odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 je bilo v 120-čtanski slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) izvoljenih tudi 12 žensk; tako so slovenske ženske prvič vstopile v parlamentarno življenje. (Vida Deželak-Barič, Vloga in položaj žensk v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji 1941-1945, v: Naše žene volijo, Ljubljana 1999, str. 39.) 41 Članek Jerneja Stanteta o enakopravnosti žena v sodstvu, Slovenski poročevalec, 19, februarja 1945, v: Slovenke v narodnoosvobodilnem boju II-2, Zbornik dokumentov, člankov in spominov, Ljubljana 1970, str. 1276-1277. (Odslej Slovenke v NOB n-2.) 42 Prvi zakonski predpisi, ki so zagotavljali socialno zaščito materam, otrokom in mladini, so izšli že ob koncu leta 1944: odlok o ustanovitvi začasnega socialnega sveta za varstvo mater, otrok in mladine z dne 1. decembra 1944 (Izdan pod št. 148 v Beogradu, Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 167 Mateja JERAJ: Komunistična partija, AntifaSistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti... str. 161-178 kasneje, ko seje življenje vrnilo na stare tire, ko je minilo prvo navdušenje ob zmagi nad nasprotniki in ko je spomin na tovariško sodelovanje moških in žensk v nevarnih vojnih časih postopoma bledel? Takoj po osvoboditvi najbrž ni bilo malo takšnih, ki so pričakovale, da jim bo nova država omogočila bistveno drugačen, dejavnejši in bolj ustvarjalen način življenja, kot pa so ga imele v prvi Jugoslaviji. Junija 1945, na prvem povojnem kongresu slovenske ženske organizacije, ki se je tedaj preimenovala v AFŽ Slovenije (AFZS), jih je Helena Puhar takole spodbujala: "Žena, mati ali dekle v letih naše borbe, ki se jo je žena prav tako kot mož udeležila, ni zaradi tega izgubila nič, kar je v njej vrednega. Žene zaradi svoje borbenosti in zaradi svoje politične aktivnosti nismo izgubile nič, kar predstavlja žensko človečnost. Nasprotno! Žene, ki so bile v tem boju vseskozi aktivne, so na tej človečnosti samo še pridobile. Predvsem pa smo žene postale svobodni ljudje, s svojimi možmi vred soodločamo o vsem, kar zadeva naše javno in zasebno življenje. Soustvarjamo na vseh področjih, z možmi vred postavljamo nove zakone in izvršujemo velike načrte. Da. Predvsem pa tvorimo, pomagamo uresničiti tisto največje, tisti najgloblji smisel vse borbe. Pomagamo uresničiti delovno skupnost novega življenja poštenih in dobrih ljudi. Nič vrednega nismo izgubile. Otresle pa smo se vsega, kar je bilo navlake, kar je bilo nepotrebnega, slabega v nas; otresle smo se zavesti podrejenosti v družbi, občutka manjvrednosti pred moškimi, napačne sramežljivosti v javnem delovanju in strahu pred življenjem. Take, kot smo iz te borbe žene izšle, smemo samozavestno stopiti na pot novega dela za ohranitev in za dvig in dokončno uresničenje Združene Slovenije v federativni Jugoslaviji pod vodstvom njega, ki nam je vseskozi kazal pot, pod vodstvom našega Tita!"43 Pa ni bilo povsem tako. Ustava socialistične jugoslovanske države z dne 31. januarja 194644 je sicer po vzoru sovjetske ustave iz leta 193645 (DFJ) št. 3/45), odlok o organizaciji skupinskih otroških domov in zaokroženih otroških naselbin z dne 8. decembra 1944 (Izdan pod št. 273 v Beogradu, Uradni list DFJ št. 3/45), Odlok o ustanovitvi sveta za zaščito mater, otrok in mladine z dne 6. februarja 1945 pa je določal ustanovitev sveta za zaščito mater, otrok in mladine v novi državi, "da se doseže čim ožje sodelovanje in koordinacija pri izvajanju celotnega socialnega, zdravstvenega in moralnega varstva mater, otrok in mladine" (Uradni list DFJ št. 8/45). 43 Naša žena, št. 4-5, april - maj 1945, Iz referata tovarišice Helene Puhaijeve o politično organizacijskem delu Antifa-šistične fronte žena Slovenije v času od L do II. kongresa, str. 63-64. 44 Uradni list FLRJ št. 10/46. 45 Tudi tako imenovana Stalinova ustava je določala enakoprav- nost žensk na vseh področjih gospodarskega, državnega, kul- turnega in družbenopolitičnega življenja. Ženskam je zagotav- zagotovila ženskam enakopravnost "na vseh področjih državnega, gospodarskega v in družbenopolitičnega življenja" (24, člen). Ženske so dobile volilno pravico (23, člen), pravico do enakega plačila za enako delo, do posebne zaščite v delovnem odnosu (24. člen), dostop do vseh javnih služb (33. člen) in enakopraven položaj v izobraževalnem sistemu (38. člen). Toda kakor se je pokazalo že v Sovjetski zvezi, je črka zakona žensko enakopravnost le omogočala, uresničiti je ni mogla. V enopartijski državi, v kateri je KP vodila vse politično in ekonomsko dogajanje, je bilo povsem razumljivo, da je partijsko vodstvo skušalo vplivati tudi na način uresničevanja enakopravnosti žensk. Kako pa si je predstavljalo to enakopravnost in kaj je od nje pričakovalo? Boris Kidrič, eden vodilnih jugoslovanskih politikov in predsednik prve slovenske vlade, je ženskam takole govoril: "Nadaljnji razvoj vsake pravice, ki si jo pribori ljudstvo, je odvisen od tega, kako jo ljudstvo uporablja, kako ljudstvo po njej posega, kako se ljudstvo usposablja, da se od nje okoristi v celoti. Isto velja za žensko enakopravnost. Danes ni več vprašanje ali ženi priznavamo enakopravnost ali ne. Žena si je enakopravnost izbojevala. To je dejstvo, ki ga ne more nihče več izbrisati. Danes gre za nadaljnji razvoj naše žene kot - državljanke. V čim večji meri bo naša žena posegla po pravicah, ki si jih je izbojevala v trdi narodno osvobodilni borbi, čim večja bo njena udeležba v politični organizaciji in organih oblasti, čim več novih, doslej zanemarjenih kadrov bo zraslo, tem uspešnejši bo razvoj naše žene, žene državljanke,"46 Čeprav je bila ženska enakopravnost neločljiv sestavni del vseh na marksizmu in leninizmu temelječih gibanj in jo je tudi KPJ že kmalu po ustanovitvi zapisala v svoj program, pa je tako jugoslovansko kot slovensko politično vodstvo neutrudno izjavljalo, da so ženske dobile enakopravnost le zato, ker so si jo zaslužile s sodelovanjem v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji.47 Takšno stališče je sicer mogoče razumeti kot pohvalo in priznanje. V državi, v kateri ženske niso dobile enakopravnosti po parlamentarni poti, ampak z revolucijo, pa se je zlahka uveljavilo mnenje, da morajo ženske vedno znova dokazovati, da si določeno pravico zares zaslužijo. Po načelu, da iz pravic izhajajo tudi obveznosti, so politični voditelji ženske vedno znova opozarjali: "Izbojevana enakopravnost ljala enake pravice do dela, plačila, dopusta, socialnega zavarovanja in izobraževanja, interese mater in otrok pa je država ščitila s plačanim porodniškim dopustom in s široko organizirano mrežo porodnišnic, otroških jasli in vrtcev. (Povzeto po: Sovjetsko radno pravo, V redakciji N.G. Aleksandrova in D.M. Genkina, Vesnik rada, Beograd 1948, str. 245.) 46 Boris Kidrič, Pravica in njena uporaba, v: Naša žena, št. 6/7, leto 1945, str. 104. 47 Prav tam, str. 103-104. Članki in razprave 168 ARHIVI 26 (2003), št. 1 Mateja JERAJ: Komunistična partija, Antifašistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnostistr. 161-178 vam nalaga velike dolžnosti".48 Dolžnosti pa je seveda določalo partijsko vodstvo v skladu s trenutnimi potrebami notranje in zunanje politike. Čeprav so se naloge žensk z leti spreminjale, pa so vse vodile k istemu cilju - k oblikovanju "nove ženske", ki naj bi bila vse tisto, kar se je od nje običajno pričakovalo - skrbna mati, žena in gospodinja, zraven pa še veliko več - lojalna novi oblasti, socialno čuteča, zaposlena, izobražena in politično dejavna. V prostoru, v katerem so bile stare, patriarhalne vrednote močno zakoreninjene, pa ni bilo mogoče pričakovati, da se bodo moški brez odpora sprijaznili z drugačno vlogo svojih žena in hčerk, pa tudi velik del žensk se z novimi nalogami ni hotel ali pa ni znal spoprijeti. Zato jih je bilo treba najprej vzgojiti v duhu socializma. Skrb za vzgojo državljanov pa je partijsko vodstvo tako med vojno kot tudi kasneje zaupalo t. i. množičnim oziroma družbenopolitičnim organizacijam, ki naj bi pomagale partiji pri oblikovanju "novega človeka". Čeprav je že Lenin poudarjal, daje treba "prevzgojiti" tudi moške,50 pa so tako jugoslovanski kot slovenski komunisti menili, da je treba politično vzgajati predvsem ženske, še zlasti tiste, ki so bile nezaposlene, slabo izobražene in nerazgledane ter se za javne zadeve dotlej niso zanimale. Za "prevzgojo" žensk so bile sicer zadolžene tudi mladinske in sindikalne organizacije ter OF, ki pa se v tem času za ženska vprašanja niso preveč zanimale.51 Tako je bilo oboje, politična vzgoja žensk in skrb za njihov enakopraven položaj v družbi, večinoma prepuščeno le AFŽS, ki je bila po drugi svetovni vojni edina ženska organizacija v Sloveniji, saj se je nova oblast že leta 1945 odločila razpustiti AO Govor predsednika Narodne vlade Slovenije Borisa Kidriča na drugem kongresu AFŽ Slovenije v Ljubljani, v: Naša žena, št. 4-5, Ljubljana 1945, str.48. 49 Ko je Tito govoril o nujnosti sodelovanja žensk v AFŽ, je poudaril, da to nikakor ne pomeni, "da bi se odtujevale domu, družini, vsakodnevnemu delu, ki so ga kot žene dolžne opravljati. Ne, nasprotno. Izpolnjevati morajo tudi obveznosti, ki jih imajo do svojega doma in svoje družine." (Naša žena, št. 9, leto 1946, str. 207.) 50 "Naše komunistično delo med ženskimi množicami, naše politično delo med njimi vključuje dobršen del vzgojnega dela med moškimi. Staro gospodovalno načelo moramo izruvati do zadnje natančnejše korenine v stranki in med množicami. To spada med naše politične naloge, prav tako kot spada sem nujna izgraditev štaba tovarišic in tovarišev, ki bodo, v teoriji in praksi temeljito izšolani, opravljali svoje strankino delo med delovnimi ženskami." (Klara Zetkin, Pogovori z Leninom, Ljubljana 1959, str. 64. S tem v zvezi je Lenin zapisal: "Da, žal velja za mnoge tovariše: 'olupi komunista in dobil boš filistra'." /Prav tam, str. 63./) 51 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 7, mapa 1, referat Mirne Zupančič na 3. kongresu AFŽ Slovenije z naslovom Poročilo o delu in organizacijska vprašanja Antifašistične fronte Slovenije, 13. december 1948. vsa predvojna ženska društva.52 AFŽ je imela sicer svoje vodstvo in podobno organizacijsko strukturo kot ostale družbenopolitične organizacije,53 v bistvu pa jo je vodila ženska komisija pri CK KPS.54 Ta je bila večinoma sestavljena iz tistih oseb, ki so bile tudi v vodstvu slovenske ženske organizacije. Idejni vodja komisije Vida Tomšič je bila članica takovGO AFŽS kot tudi centralnega odbora (CO) AFŽ Jugoslavije, po letu 1948 pa tudi predsednica jugoslovanske ženske organizacije. Sekretarka komisije Angela Ocepek je bila predsednica SPŽZ in AFŽS, po ukinitvi leta 1953 pa tudi predsednica Zveze ženskih društev Slovenije. Angela Mahnič je bila tajnica Glavnega odbora AFZ Slovenije ter članica CO AFŽ Jugoslavije, Zima Vrščaj, Erna Mu ser in Poldka Kos so bile članice GO AFŽS, Marica Čepe pa je delovala v vodstvu ženske organizacije v vojnem času. Poleg članic ženske komisije pri CK KPS pa so bile članice GO AFŽS tudi številne druge vidne predvojne revolucionarke, partizanke in politične voditeljice, kot na primer Lidija Sentjurc, Mira Tomšič (kasneje Svetina), Mara Rupena-Osolnik, Ada Krivic, Mica Slander-Ma-rinko itd. Čeprav so bila predsedniška mesta v ženski organizaciji rezervirana za preizkušene komunistke iz predvojnega obdobja, pa so bile v vodstvu slovenske ženske organizacije tudi nekatere predvojne krščanske socialistke kot sta bili na primer Helena Puhar in Jožica Toman, ki sta bili članici ožjega odbora, katoliško usmerjena Dora Vodnik pa je bila članica širšega odbora.55 Takšen način vodenja sicer ni bil nikakršna posebnost AFŽ, saj je partija bolj ali manj neposredno vodila vse množične organizacije.5" 5? AS 1589, Centralni komite Zveze komunistov Slovenije (CK ZKS), škatla 25, zapisnik 1. seje ženske komisiji pri CK KPS, 1945 (brez datuma). 53 AFŽ Jugoslavije je bila od leta 1945 pa vse do ukinitve v letu 1953 organizirana po upravnoteritorialnih enotah: od osnovnih organizacij (uličnih, blokovnih, terenskih, vaških odborov) do krajevnih rajonskih (v večjih mestih), mestnih okrajnih, okrožnih in oblastnih odborov. Delo AFŽ v republikah in pokrajinah so vodili glavni odbori, najvišji organ v državi pa je bil centralni odbor AFŽ Jugoslavije. Več o tem: Marjeta Adamič, Gradivo Antifašistične fronte žena Slovenije po letu 1945 v arhivu Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, Arhivi, št. 1-2, VI, Ljubljana 1983, str. 93. 54 Ženska komisija pri republiškem partijskem vodstvu naj bi delovala v letih 1945-1952, vendar je žal ohranjenega le malo gradiva. 55 Članice ženske komisije pri CK KPS in GO AFŽS so navedene v teh dokumentih in publikacijah: AS 1589, CK ZKS, škatla 25, zapisnik 1. seje ženske komisije iz leta 1945 (brez datuma) in zapisnik seje ženske komisije z dne 25. 3. 1947; Nasa žena, št. 4-5, 1945, Na drugem kongresu AFŽ so bile na demokra- tičen način izvoljene v Glavni odbor sledeče tovarišice, str. 83; Dobrnič, Ob 50-letnici 1 kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze, n. zvezek, Novo mesto 1994, str. 6. Tudi v vodstvu slovenskih sindikatov je bilo precej članov sindikalne komisije pri CK KPS. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 169 Mateja JERAJ: Komunistična partija, AntifaSistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti... str. 161-178 Pa vendar je KP z žensko organizacijo ravnala nekoliko drugače kot z ostalimi. AFZ namreč ni bila podrejena le partiji, ampak tudi OF. In čeprav so tudi druge množične organizacije sprejemale program OF oziroma Ljudske fronte (LF) Jugoslavije in so bile kot celota včlanjene v slovensko in prek nje v jugoslovansko frontno organizacijo, pa se je to dejstvo močno poudarjalo le v povezavi z AFZ. Medtem ko so politični voditelji druge organizacije spodbujali k čim večji aktivnosti, 7 pa so članice AFZ nenehno svarili "Najvažnejša stvar je, da se bodo organizacije AFZ v popolnosti zavedale, da so sestavni del Osvobodilne fronte, ker je vse-narodna politična organizacija, ne oa da so nekaj posebnega, same sebi namen ...,l5® Obstajala je celo želja, da se AFZ pri opravljanju svojih nalog ne bi povezovala neposredno s pristojnimi ministrstvi kot so to delali na primer sindikati, ampak le posredno, prek organizacij OF.59 Razloga sta bila vsaj dva. Strah, da bo feminizem prevladal v ženski organizaciji, še zlasti v mestih, kjer so imela pred vojno velik vpliv nekdanja meščanska ženska društva, je bil v Sloveniji navzoč ves čas njenega obstoja, verjetno pa tudi veliko pozneje. Drugi vzrok, ki je vsaj deloma izhajal iz prvega, pa je bil v tem, da je partija že ob ustanovitvi namenila AFZ kratko življenjsko dobo: "Posebne ženske organizacije so smotrne samo toliko časa in tedaj, če je njihova naloga prebuditi zaostale ženske množice in jih na poseben, zanje dostopnejši način pripeljati v politično življenje, v skupno borbo vsega naroda. Pomagajo naj jim torej, storiti prvi korak v javno življenje, preboleti predsodke, ki jih je družba vzgojila v njih samih in v njihovi okolici in ki jih ovirajo, da bi lahko vstopile v politično življenje C H "... Ni torej samo v interesu delavstva kot takega in v interesu sindikatov, je v interesu vse Osvobodilne fronte, v interesu vsega ljudstva, da se sindikati v vsem delu osvobodilne fronte najtemeljiteje, najuspešneje uveljavijo." (AS 540, RS ZSS, knjiga 1, zapisnik 1. kongresa Enotnih strokovnih zvez delavcev in nameščencev Jugoslavije (ESZDNS), Ljubljana, 23.-25. september 1945, govor Borisa Kidriča. 58 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 18, mapa 2, Nekai misli Mihe Marinka o vlogi in nalogah organizacije AFZ v zvezi z drugim kongresom Ah/J januarja 1948 v Beogradu, ki jih je izrekel na ožjem sestanku aktivistk in funkcionark AFŽS. Vida Tomšič je že takoj po končani vojni opozaijala na napačen odnos odborov AFŽ do odborov OF in poudaijala, da sc morajo ženske zavedati, da so "del te velike fronte". (Naša žena, št. 4-5, Ljubljana 1945, Iz referata tovarišice Vide Tomšičeve o nalogah bodočnosti, str. 59.) 59 Ženska komisija pri CK KPS je 25. 3. 1947 sklenila: "Za delo GO AFŽ niso merodajne direktive ministrstev, temveč direktive IO OF. Kadar pa je potrebno razgovarjati se z ministrstvi, naj se sekretarka obrača na pomočnike ministrov, z ministri samimi pa naj se dogovarja tov. Ocepkova." (AS 1589, CK ZKS, škatla 25, zapisnik seje ženske komisije pri CK KPS, 25. 3. 1947.) direktno."60 AFŽ je bila torej zamišljena kot začasna organizacija, njeno delovno področje pa naj bi sprva le delno, kasneje pa v celoti, prevzela OF kot najširša politična organizacija, pristojna za obravnavo vseh pomembnih družbenih vprašanj. Partija je torej žensko organizacijo ustanovila zgolj "po sili razmer" ali kakor je zapisala Lydija Sklevicky, AFZ sploh ne bi bila vzpostavljena, če bi bilo vključitev žensk v narodnoosvobodilno gibanje mogoče izvesti brez njene pomoči.61 Tudi po vojni ni bilo drugače - če bi KP lahko pritegnila ženske k oblikovanju nove države brez pomoči ženske organizacije, bi jo najverjetneje ukinila že v letu 1945. V prvem povojnem letu je bila pomoč žensk potrebna skorajda povsod. Obnoviti ali na novo zgraditi je bilo treba v vojni porušene domove, ceste in tovarne, obdelati polja, poskrbeti za osirotele otroke in invalide. Kljub slabim ekonomskim in socialnim razmeram (primanjkovalo je tako socialnih in zdravstvenih ustanov kot tudi strokovno usposobljenega osebja) pa so bile že takrat v ospredju politične naloge. Osrednjo pozornost sta jim posvetila tako Vida Tomšič na prvem povojnem kongresu slovenske ženske organizacije junija 194562 kot tudi Tito, ki je na 1. kongresu AFZ Jugoslavije od 17. do 19. junija v Beogradu najprej navedel te ženske dolžnosti: "okrepitev naše narodne oblasti; vzgoja otrok, mladega naraščaja, naših bodočih rodov; okrepitev bratstva in enotnosti ter zgraditev naše države".63 Obstoj nove države v sedanjosti je bil po Titovem mnenju neločljivo povezan s sodelovanjem vseh jugoslovanskih narodov v boju proti političnim nasprotnikom, ohranitev nove oblasti v prihodnosti pa naj bi zagotavljala le ustrezna vzgoja mladih rodov. Sledile so ekonomske naloge — obnova v vojni porušene države in zgraditev socialističnega gospodarstva z lastnimi silami, ki naj bi državljanom Jugoslavije omogočila materialni obstoj, tudi če ne bi bilo nobene pomoči "od zunaj".64 Šele potem so prišle na vrsto dolžnosti "na socialnem polju, za 60 Članek Vide Tomšič o napakah pri delu med ženskami, Ljudska pravica, št. 5, 1. maj 1944, v: Slovenke v NOB H-1, str. 526. 61 Lydija Sklevicky, AFŽ kao potencialni čimbenik procesa kulturne mijene tijekom razdoblja NOB-e, v: Problemi, 1, 1985, str. 72. 62 Iz referata tovarišice Vide Tomšičeve o nalogah bodočnosti, Naša žena, št. 4-5, Ljubljana 1945, str. 58-59. 63 Maršal Tito ženam Jugoslavije, v: Naša žena, št. 4-5, Ljubljana 1945, str. 43-44. Referat je bil v originalu objavljen med drugim tudi v: Naši zadaci, Referati na 1. kongresu antifa-šistkinja Jugoslavije, Centralni odbor AFŽ Jugoslavije, Beograd 1945 str. 3-9 (brošura se nahaja tudi v fondu AS 1800, GO AFŽS, fasc. 9); Tito ženama Jugoslavije, Centralni odbor AFŽ Jugoslavije, Beograd 1945, str. 35-47; Govori druga Tita ženama Jugoslavije, Pravno-politički položaj žena Jugoslavije Savez ženskih društava NR Srbije, Beosrad 1957, str, 11-16. 64 Prav tam, str. 43-46. Članki in razprave I7U ARHIVI <26 (2003). St. 1 M deja JI.RAJ Komun '.ticna partija AntifaiistiCna fronta žensk in uresničevanje fcenske enakopravnosti .., sft\ I6I-17K V pni h mesecih leta 1945 na osvobojenem ozemlji pmi z leve stoji Angelca Occpek, v prvi vrsti spredaj je Helena Puhnr (foto last Alenke Puhar) oskrbo naših otrok, za pomoč našim invalidom, tovarišem in tovarišitam, ki so izgubil- zdravje v borbi ud."65 Partijsko vodstvo je bilo z opravljanjem gos pndarskih in socialnih nalog zadovoljno, pač pa je ženski orgamzacin očitalo, da zanemarja politično dtlo. A F/S naj bi delovala ti'd: preveč samostojno m premalo v sodelovanju z OK Zato je Vida Tomšič poleti 1946 funkdonarke opozorila, da je bila AFZ kot množična orgamzacira OF ustanovljena v prvi vrs i zato, da hi naipa-sivnejše ■ i najbolj nevedne ženske, predvsem tiste s podežeh'1, odtegnila vplivu nasprotnikov socializma, jih politično izobrazila in usposobila za delovanje v političnem življenju i v oblastnih orga li 00 Krinka je očitno obrodila sadove, sa je vodstvo AFŽS v delovnem poročilu za leto 1946 zapisalo, da so ženske v drugi polovic leta pokazale nekoliko več zanimanja za politična vprašanja, s kakovostjo političnega dela svoie 65 Prav tam, jtr. 44. 0fl AS 1800, 6 Širile so se govorice o ukinitvi AF^ff^Jara trenja" med aktivisti OF m aktivistkami AFŽ niso prenehala, nekateri odbori AFŽ so povsem pienchah delovati, ponekod, predvsem na T ■ morskem in v celjskcm okraju so se pojavile parole, da jo ženska organizacija nepotrebna, saj spada "žena itak samo v kuhinjo" ipd ' Vodstvo slovenske ženske organizacije je sicer skušalo še naprej opravljati svoje dolžnosti, čeprav so se delovni pogoji bistveno spremen ii. Organiziralo je šte-viina posvetuvanja o spremenjen vlogi njihove organizacije, izvedlo volitve v nove odbore AFŽ, praktična dejavnost pa je bila v skladu z navodili 96 AS 1800 GO AFŽS, rase. 3, mapa 3, poročilo delu Al-Ž po reorganizaciji v Iclu 1950. 97 AS 18H0, OO Af-ŽS fasc. 15 mapa 2 Informativni bilten 10 OF Slovenije št. 12, Ljubljsna 1. 10. 1950 in fasc 1 irapa 3 porotilo o delu po rcorpamzaciji v letu 1950. večinoma posvečena materinski m otroški problematik' ) (2003), at. i Matej;) JI RAJ: komunistična pirli|a Aiilifaiislična fronta iensk in uresničevanje ženske enakopravnosti . str. 1M-178 treba ptepričali da bodo sam odstranili neustrezne lji'Jt, ne da bi bilo v el kot da jLn to ukazuje partja, na pn ner: "Če se pojav reakcionarno delovanje, ]e treba nanj hitro reagirat na licu mesta učiti I idi, da bodn znal takoj izčistiti take ljudi J1.1"2 Videz demokratičnosti je hotela partija ustvaril1, že s spremembo imena, ko se je na b. kongresu KPJ pieimcnovala v Zvezo komunistov Jugoslavije, še bolj pa s poudaijeno vlogo ljudske oziroma Osvobodilne fronte] ki naj bi jo nekateri komunisti do tedaj podcenjeva! m napačno pojmovali le kot organizator1 i razn "> delovnih akcij v gospodarstvu.10 Večji pomen LF kot najširše polit čne organizacije naj bi tako doma kot v tijini ustvaril vtis, da je jugoslovanska država kljub enopartijskemu sistemu demokratična, da omogoča svobodno izrazanie različr.ih iteresov.104 LPJ, ki se ]e na svojem 4. kongresu februarja 1953 preimenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva Jugoslavije (SZDL), je bila razglašena za "temeljno silo socialistične poli . do 27 I 1952. Glej lud AS 1589. CK7KS, Škatla 1 10:1 6 kongres KPJ (?KJ). tjuhljana 1952, govor Josipa Broza Tila 7. naslovom Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demekratijo, str 79. 104 EBSBn.ft. m ' ^ Tdvnrd Kardelj Vloga in naloge Socialistične zve/.e delovnega ljudstva Jugoslavije, referat na 4 kongresu LPJ, 23. tebruurja 1953, v: Komurist, Ucognid februar marce 19.53 it 2-3, sir. 114. sko vprašanje, ne pa vprašanje družbene skupnosti, vprašanje vseh borcev /a socializem, sprejema IV. kongres sklep, da sc namesto AFZ ustanovi Zveza ženskih društev."100 Kongres je pozval vse Jugoslovanke, naj "razvijejo čim večjo aktivnost pri reševanju vseh problemov, ki zadevajo žene, matere nt otroke, in to pač v skladu s pogoj kraja in s potrebami žene " Dejavnost žensk niij bi odslej potekala v različni! organizacijah n društvih, kt naj bi pripomogla k več kulturni razgledanosti žensk, skrbela naj bi za njihovo zdiavstveno vzgojo, seznanjala naj bi jifi 7 njihovim: pravicami spodbijala strokovno izobraževanic, prizadevala naj bi si za izboljšanje življenjski!: razmci tako žensk kot tudi njihovih družin, hkrati pa pr.pomogla k spremembi dotedanjih pogledov n? vlogo ženske v družbi.107 Obstajal so celo pomisleki o smiselnosti obstoja vseh povsem ženskih društev. Vida Tomšič jih je takole obiazložila "Takrat smo razpravljali o tem, da mogoče zarad tega, ker imamo že Društva prijateljev mladine, Rdeči križ in nekatera druga aruštva, sploh ne bi bilo treba ustanavljam kake posebne Zveze ženskih društev. Venca, smo se v dogovoru ? našimi vodečimi tovariši na poli čnem področju dogovorile, da bi vendarle bilo boljše ostati pri Zvezi ženskih društev, ker je pravzaprav tu nastalo v zvezi s Helena Paliar (foto last Alenke Puhar) l(J& NaSa žena, 51. 1 1 1953 Resolucija o ustanovitvi Zveze icnskili društev Jugoslavije str, 302 303107 ('i a v tam. str. 303. Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 177 Mateja JERAJ: Komunistična partija, AntifaSistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnosti... str. 161-178 tem mednarodno vprašanje. Koncem koncev so naše žene dobile in imajo določeno mesto v mednarodnem ženskem gibanju."108 Slovenke in hkrati z njimi vse Jugoslovanke so torej izgubile svojo politično organizacijo prav v tistem obdobju, ko bi jo morda najbolj potrebovale. Ko si je moralo jugoslovansko državno vodstvo zaradi razkola s Sovjetsko zvezo poiskati nov prostor v mednarodnem življenju nekje med Zahodom in Vzhodom, doma pa so ga zaposlovali najrazličnejši nasprotniki, je bila namreč ženska enakopravnost znatno manj pomembna kot v prvih povojnih letih, odkrito in brezkompromisno nasprotovanje ostankom patriarhalne miselnosti pa celo nezaželeno. Vse to je mogoče razbrati iz Titovih pogovorov z ženskami v jeseni 1953. Josip Broz sicer na zadnjem kongresu AFZJ ni nastopil, je pa sprejel delegacijo 20 žena iz vse Jugoslavije. Poudaril je izjemen pomen političnega boja, v Sloveniji in na Hrvaškem predvsem proti "protiljudskim duhovnikom", in opozarjal, da je treba pri tem uporabiti tudi zvrhano mero spretnosti, iznajdljivosti in previdnosti. Menil je, da politične razmere ne dovoljujejo odkritega nasprotovanja: "Nisem proti temu, da se razbijajo predsodki. Toda to je dolgotrajen proces. Zdaj nam je važen zlasti boj za mladino. V posameznih krajih so jo osvojili duhovniki. Najdejo jim razne načine zabave, igrajo z mladino celo nogomet, kar vse delajo s posebno nalogo, da nam mladino zastrupljajo ...". Zahteval je tudi upoštevanje dotedanjih navad: "V zadnjem času se je pri nas tu in tam pojavil negativen odnos med moško in žensko mladino. Nimamo nič proti temu, da se fant in dekle imata rada, vendar pa mora biti določena meja v moralnem pogledu. Temu vprašanju morajo ženske in mladinske organizacije posvetiti posebno pozornost,..". Priznal je, da se "povrača nekakšen star način gledanja na ženo celo pri komunistih ..,". Toda vsakršno prehitevanje časa bi bilo škodljivo: "Vsi ti problemi in negativni pojavi imajo svoje korenine v davni preteklosti in jih ni mogoče rešiti čez noč in kampanjsko. Tu nas čaka dolgotrajen boj in politično delo, da bi dosegli pri ljudeh pravilno razumevanje. Z administrativnimi ukrepi se tu ne da ničesar storiti ...". Samo eno naj bi bilo mogoče: "Čim bolj zavedna bo žena, tem manj bo možnosti, da bi moški, ki so glede žena manj zavedni, ravnali z ženami po starih običajih. Potrebno je, da se tako možje kakor žene obojestransko borijo za odpravljanje negativnih pojmovanj v odnosih do žena."109 Partijski voditelji so odslej bolj pou- 108 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 20, mapa 2, zapisnik seje iniciativnega odbora Zveze ženskih društev z dne 20. 1. 1955, govor Vide Tomšič. 109 Naša žena, št. 11, 1953, str. 304-305, Na sprejemu pri maršalu Titu, besede predsednika republike tovariša Tita delegaciji žena. darjali, da bo treba na uresničitev ženske enakopravnosti še dolgo čakati. Na zadnjem kongresu jugoslovanske AFZ je na primer Vida Tomšič med drugim povedala tudi tole: "Večina naših zakonov na vseh področjih družbenega življenja je rezultat pridobitev, doseženih v ognju dnevnega boja za zgraditev socialističnih družbenih odnosov. Vendar pa so imeli pravni predpisi pri nas često tudi značaj programa naprednih sil, za katerega se morajo te sile bojevati. V splošnem vzeto rečemo to lahko tudi za uzakonitev enakopravnosti žensk, kajti bolj kakor za predpise s katerega koli drugega področja velja za zakonske predpise o položaju žensk, da so le-ti programske smernice za delo naprednih družbenih sil in da je zanje potreben še dolg, zavesten in vztrajen boj."110 Po letu 1953 so ženske v Jugoslaviji lahko uresničevale svoje politične interese le v okviru mešanih organizacij, v njih pa pogosto niso imele enakopravnega položaja, saj za tekmovanje z moškim spolom večinoma niso bile pripravljene - v povprečju so bile slabše izobražene, primanjkovalo jim je praktičnih izkušenj, ovirali so jih predsodki. Zato so se pomisleki, ki so jih ob ukinitvi AFZ nekatere ženske tudi glasno izrazile,111 večinoma izkazali za upravičene. AFZ morda ni bila vsesplošno všečna, a je le omogočila nemajhnemu številu žensk, da so morda prvič v svojem življenju pokukale izven zidov domače hiše, "se naučile politično živeti" in "sodelovati v javnem življenju."112 Po ukinitvi ženske organizacije je v Sloveniji deloval republiški iniciativni odbor za ustanovitev Zveze ženskih društev, ki pa ni podpiral ustanavljanja novih društev, ampak je menil, da je bolje, da ženske sprva delujejo le v obstoječih organizacijah in društvih (Društvo prijateljev mladine, Rdeči križ Slovenije, Zveza zadružnic itd.). 110 AS 1413, osebni fond Vide Tomšič, škatla 73, Položaj žena v Jugoslaviji, njihova družbena aktivnost (poročilo Vide Tomšič na IV. kongresu AFŽ Jugoslavije septembra 1953). Poročilo je bilo pod naslovom Mesto in vloga ženskih organizacij na današnji razvojni stopnji socialističnih družbenih odnosov objavljeno tudi v: Naša žena, št. 11, leto 1953, str. 292-295 in v: Vida Tomšič, Ženska, delo, družina, družba, str. 80-87. ^'Naslednja izjava običajne ženske - delegatke na zadnjem kongresu AFŽ Jugoslavije verjetno ni bila osamljen primer: "Ja ne dam da se kaže daje AFŽ umro". Cit. po: Lydija Sklevicky, Modeli integracije emancipatorskog procesa: Antifašistička fronta žena Jugoslavije 1945-1953, v: Problemi 9, 1986, str. 23. 112 AS 1413, osebni fond Vide Tomšič, Položaj žena v Jugoslaviji, njihova družbena aktivnost (poročilo Vide Tomšič na IV. kongresu AFŽ Jugoslavije suptembra 1953). Ukinitev AFŽ je prizadela tudi marsikatero Slovenko, njen konec pa naj bi nedvomno negativno vplival na nadaljnjo uveljavitev ženske enakopravnosti. (Izjav? nekdanjih funkcionark AFŽ avtorici: Vide Gantar z dne 15. 3. 1999, Mare Rupena z dne 5. 10. 1999, Mire Svetina z dne 2. 8. 1999.) Članki in razprave ARHIVI 26 (2003), št. 1 178 Mateja JERAJ: Komunistična partija, Antifašistična fronta žensk in uresničevanje ženske enakopravnostistr. 161-178 Nekdanji odbori AFŽ so se sicer preimenovali v iniciativne odbore Zveze ženskih društev, niso pa imeli niti članic (bivše odbornice AFŽ so odšle na druga delovna mesta in niso imele več časa za delo v Zvezi ženskih društev) niti delovnega programa, tako da je bila Zveza ženskih društev Slovenije pravzaprav ustanovljena šele leta 1955.1 Vendar pa so se prizadevanja za žensko enakopravnost z ukinitvijo AFŽ le začasno končala. Dejavnost Zveze ženskih društev in njenih naslednic, izboljšanje gospodarskega in zunanjepolitičnega položaja, predvsem pa nadaljnje oblikovanje ženskam prijazne zakonodaje, so sčasoma ženskam v Sloveniji in Jugoslaviji omogočili, da so svojo materinsko vlogo lažje usklajevale s poklicnim in političnim delom, če so seveda za slednje našle čas in voljo.114 Brigadna pekarna ob delovni akciji druge ljubljanske delovne brigade v Bohinju leta 1945. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Fototeka, delovne akcije 113 AS 1800, GO AFŽS, fasc. 20, Zveza ženskih društev Slovenije. 11 " Več desetletij kasneje je samosvoja slovenska odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner takole ugotavljala: "Čeprav ni vse rožnato, so vendar določila naše zakonodaje tako odlična, da so vzor za vsako moderno državo zlasti kar se tiče žensk." (AS 1413, osebni fond Vide Tomšič, Škatla 132, pismo Ljube Prenner Lidiji Šentjurc z dne 20. 4. 1977, ki gaje Šentjurčeva 26.4.1977 posredovala Vidi Tomšič.)