Učiteljska.* Pogum v srce, na čelo znak poštenja — pa smo na trnjevo stopili pot! Mož ne boji se borbe in trpljenja, kjer sveti luč spoznanja, tam ni zmot! Slovenska zemlja — naša očetnjava, vse delo naše služi samo njej: kar čuti duša in kar misli glava — v dejanja zlito vse, naš dom, imej! A vendar — čuj!... Ni mesta, da položil utrujeno bi nanje, brat, glavo! In kadar si — le kamenu si tožil, in svojcem — kdo li je otrl solzo? Brez src sodniki so za mizo zbrani, ti orješ beden skaloviti svet, človeštvu v službi ti junak ostani, na njivo tvojo hodi narod žet! • Ob 25-letnici Zaveze I. 1913. — Ponatiskujemo to pesem iz Spominskega spisa, ker se nam zdi spisana kakor za današnji dan. — U r e d n. Saj to stori človeka, kar mu v duši zbujene plemenite je moči; nobena sila tega ne razruši, kar \i kreposti samo se rodi! Sejalci, sužnji, plemiči, vojniki — vsi eno!... Jasno čelo, čista vest! Kadar z oltarjev padejo maliki, najkrutejšo svoboda zlomi pest! E. Gangl.