PLANINSKI VESTNIK BOTANIK F. W. SIEBER LETA 1812 NA TRIGLAVU_______ VEČNI LED POD PREPADNIM SKALOVJEM TONE WRABER Planinskemu vestniku ob njegovi stoletnici UVOD Sieberjev vzpon na Triglav 22. julija 1812, ki ga uvrštamo še v klasično obdobje triglavske gomiške zgodovine, je znan vsem, ki so pisali o zgodnjih vzponih na Triglav. Omenja ga že Richter v svojem mnogo navajanem članku o Bohinju (1821: 79). Podlaga za to vednost pa niso samo Zoisovi zapiski, iz katerih je črpal Richter, temveč tudi Sieberjevo pisno poročilo, ki je izšlo leta 1812 v 9. (februarski) številki praškega časopisa Hesperus. Zdi pa se, da je bil Richter edini, kije Sieberjevo pisno poročilo tudi bral. saj ga poznejši triglavski kronisti — zaradi lažjega branja in krajšega seznama literature jih ne omenjam poimensko — ne navajajo več. Vzrok utegne biti v dejstvu, da Richter Sieberjevo pisno poročilo o triglavskem vzponu in kraj objave navaja le v svojem rokopisu »Der Triglav (Terglou) und die Wochein aus hinteriassenen Papieren des seeligen Siegmund Zois, Freiherrn von Edelstein«, na katerega je opozoril Ceklin (1977: 143) in ki je v slovenskem prevodu M. Smoletove izšel v Planinskem vestniku (Richter 1977: 426—+33, 503—510), ne pa tudi v njegovi skrajšani natisnjeni obliki (Richter 1821). Ko se ob Sieberju ustavlja naša najimenitnejša triglavska zgodovinarka Mira Marko Debelakova-□eržaj (1948: 105—106), se opira na korespondenco med Ž. Zoisom in njegovim bohinjskim oskrbnikom A. Kollerjem ter na nekatere druge vire, za Sieberjev članek in tudi Mullnerjevo poročilo o Sieberjevem bivanju v Bohinju (1695: 237—238) pa očitno ni vedela oz. ju vsaj ne omenja. Ker sodi Sieber tudi med zgodnje botanične popotnike v naših krajih, sem si že dolgo prizadeval, da bi prišel do omenjenega članka. Končno sem v češkem botaniku dr. V. Skalickem našel človeka, ki mi je ustrežljivo poiskal in ljubeznivo poslal fotografirane strani Sieber-jevega poročila. To je pod naslovom »Siebers naturhistorische Briefe« izšlo na straneh 65—68 devete (februarske) številke časopisa «Hesperus. Eln Nationalblatt fuer gebildete Leser« (1813). Navedeni citat je le nadaljevanje Sieberjevih pisem, ki so, kot je razvidno v podnaslovni opombi, izhajala že v prejšnjem letniku Hesperusa, a jih žal ne poznam, za vednost o Sieberju na Triglavu pa najbrž tudi niso pomembna. Namenjena so bila praškemu zdravniku in naravoslovcu J. Pohlu in verjetno je bil prav on tisti, ki jih je pošiljal v objavo Nesperusu. V navedenem poročilu sta objavljeni dve Sieberjevi pismi, od katerih je bilo prvo napisano 4. avgusta 1812 v Lienzu, drugo pa 27. avgusta istega leta v Heiligenblutu. Prvo pismo, objavljeno na straneh 65— 66, ima podnaslov Vzpon na Triglav. Ker je pomembno za slovensko gorniško zgodovino, sem ga — v dobri tradiciji Planinskega vestnika in slovenske gorniške literature nasploh — prevedel v slovenščino, dodal pa še prevod nekaterih odstavkov iz drugega pisma, objavljenega na straneh 66—-68. Prevodu sledijo kratek opis Sieberjevega življenja in dela ter opombe, potrebne za boljše razumevanje zdaj že zelo odmaknjenega Sieberjevega pisanja. Razprto tiskano besedilo je takšno tudi v Sieberjevem izvirniku. SLOVENSKI PREVOD SIEBERJEVEGA POROČILA O VZPONU NA TRIGLAV Hesperus, nacionalni list za izobražene bralce, 1613, št. 9, februar Sieberjeva naravoslovna pisma (nadaljevanje, glej št. 52,1612) Gospodu dokt. zdravilstva J. F. Pohlu v Pragi (Vzpon na Triglav) Uenz na Tirolskem, 4. avgusta 1812 2. julija sem čez Idrijo odpotoval v Ljubljano, od koder sem se odpeljal v gorenjske gore. Baron Zoys me je oskrbel z najboljšimi priporočili. 22. julij je bil najnenavadnejši dan mojega življenja. Ker sem izrazit namen, povzpeti se na Triglav, vrh, na katerega seje prvi povzpel 1782 (slavni mineralog) Hacquet, v drugo pa 1793 neki gamsji lovec, Andreas Kleiner, sicer pa nihče drug, je baron Zoys zapovedal, da me podprejo z vsem mogočim. Po natančnem pregledu vsega gorovja vsenaokrog sem se 21. julija odpravil na pot, na nemajhno začudenje s 3 vodniki. Pozno zvečer smo dosegli vznožje slovitega, po splošnem mnenju nezavzetnega Triglava. Ho smo zavili okoli skalne stene, kjer nas je najstarejši med vodniki opozoril na nenadni in grozotni pogled, so me vsi zgroženo pogledali- Vendar sta moja silna želja, vzpeti se nanj, in njim obljubljeno plačilo premagata vsak strah. Zgodaj ob 3. uri (22.), ko se je komaj danilo, smo se z nekim bolj izkušenim pastirjem odpravili na pot tjakaj. Polne tri ure je šlo čez apnenčasto melišče, in grozljiv je bil večni led, ki smo ga zdaj dosegli, in še bolj strašno se je iz večnega ledu grozljivo dvigalo neznansko pre-padno skalovje. Stari je zaostal in le še mi štirje, pastir, kateremu sem sledil kot drugi, in oba vodnika zadaj, smo se vzpenjali. Odmrla je že vsaka sled rastlinstva, barometer je stal že pri 22" namesto pri 27" 2"', ko je pastir naenkrat zapovedal: vse, jedila, vino itd. pustiti tukaj, izprazniti žepe, odložiti palice, trdil je kratkomalo, da je treba odložiti tudi barometer. Kakor že je ta inštrument neznaten, majhen in lahek, smo ga vendarle na vsej poti vlekli na vrveh; polne 4 ure smo plezali med nenehno nevarnostjo za življenje po komaj 3 čevlje širokem hrbtu; na desni proti severu je bil grozoten prepad, globok skoraj 500 sežnjev, učinka te globine si nihče od dolincev ne zna predstavljali, na levi navpičnica 180 sežnjev navzdol proti ledeniku. 387 PLANINSKI VESTNIK Kruh in pečenka, ki sem jo pošteno razdelil s svojimi prebledelimi sopotniki v nesreči, je bila po kosih porazdeljena v vseh žepih. Noben glas, razen noga, roka, pazi, ni ušel našim ustnicam. Molče (z obrazno mimiko) mi je bil dan predlog za vrnitev; nerazložljivo nekaj pa me je nezadržno gnalo naprej. Trdna vera v angela varuha moje matere je opijanila moje čute in po nadvse napornem vzpenjanju sem bil ob 3/4 na deset prvi na vrhu. S Hacquetovim dletom na skalni steni vklesane črke {slava bodi njegovemu spominu, odločnemu, ki si je prvi drzni! vzpeti se nanj!) so zaradi surovega vremena tega območja postale nespoznavne. Tako dolgo (od 1782) se je ohranila pripoved o njegovem dejanju, da so nas spomnili, naj jih poiščemo. Jasen je bi! ta dan, najčistejši od vseh; noben oblaček ni zakriva! neba. namig božanstva, ki mi je namenilo ta dan! Videl sem celotno Jadransko morje od Benetk do Trsta, najvišje gore so bile pod mojimi nogami. Oddaljena Beljak in Celovec pod menoj; poledeneli Glockner mi je iz daljave kazal pot, ki sem jo moral ubrati, gorovja Zgornje Štajerske pa so proti severu zapirala obzorje, kjer so bili moj! prijatelji, komajda v skrbeh zame, saj niso vedeli za moje današnje nevarnosti. Barometer je z 20 colami, 2 črtama in 8 pikami pri temperaturi 20° R. zdrknil do globine, ki je postavila Triglav takoj za Giocknerjem (na katerega vznožju se zdaj nahajam), in pokazal na višino 1457 sežnjev, ki ga postavlja visoko nad Snežko v Krkonoših, visoko nekaj več kot polovico, 814 sežnjev. Po eni uri smo odšli navzdol, če je bil že vzpon nevaren, je bil spust desetkrat bolj; pastir je bil moj rešitelj. Ob 3. uri smo spet dosegli kraj, kjer smo pustili svoje vino; ob 5. uri smo prišli do staj in ob 9. uri smo bili v dolini pri neki fužini, katere oskrbnik nas je nadvse dobro sprejel. Tako kot vsi ljudje, kmetje, lovci itd., sploh ni hotel verjeti, da smo se povzpeli na Triglav. Baron je pred 18 leti gamsjega lovca za vzpon na Triglav nagradil z 12 dukati in 3 dni kar najbolje gostil v gradu. Danes ali nikoli, se je oglašalo v meni, bil sem pogumen in sem zmagal. Lep dan 22. julija so bile okoliščine, ki so me nezadržno gnale naprej in Hacque-tov duh me je navdihoval, da sem presta/ vse fežave. 25. sem šel čez Ja vornik in Koren in prvo poštno postajo Podklošter, kamor me je dal peljati baron Zoys. Iz Podkloštra sem se peljal v Šmohor, nabral koroško vulfenijo in 1. avgusta prišel v Lienz v Pustriški dolini, kjer sem že botaniziral, in na apnenčasti Kirschbauerski planini nabral Ranunculus parnassifolius, Se-guerii!!!, Paederota caerulea, Juncus triglumis, niveus!, Arnica glacialis, Phacae, Astragali itd., poleg redke Valeriana supina v najlepšem cvetenju z Arabis caerulea in nutans. Jutri bo odšlo moje pismo, jaz pa proti granitnemu Schleiniškemu gorovju, kjer bodo Anemone vernalis, Saxífraga biflora, oppositifolia, moschata, Achillea moschata, Geum reptans, Gentiana nana, Prímula tongi flora, Ranunculus glacialis, Astragalus uratensis, leontinus, Senecio incanus in Antheri-cum serotinum moj zanesljiv plen; zatem grem čez Maarenwald v Kalško gorovje in čez Grauer Kees v Heiligenblut, kjer me pričakuje D. Hoppe. Na Salms-hóhe ostanem tako dolgo, dokler ne vidim Glocknerja ob jasnem vremenu. Ali se popotništvo utaplja_ Nobenega dvoma ni, da je gozdne učne poti in evropski pešpoti E-6 in E-7 pri nas spodbudilo in vzdrževalo slovensko gozdarstvo oziroma prejšnja gozdna gospodarstva Vse aktivnosti, tudi propagiranje in strokovno vodenje, je bilo v rokah gozdarjev. To seveda nI naključje. To je bilo preprosto razvojno sledenje najnaprednejšim evropskim gozdarstvom, ki v zadnjem obdobju postajajo vse bolj sistemi posebnega razvojnega pomena za državo kot celoto oziroma za javnost kot personlficirano državo. Tranzicija gozdarstva v Sloveniji, kakor radi imenujemo procese sprememb v državi, traja že lep čas, skorajda od osamosvojitve naprej. Ko se države zatekajo v tako temeljite spremembe, kakršne so tudi pri nas, morajo seveda imeti pred očmi popolnoma določen pozitivni učinek. Sprememba samo zaradi spremembe je premalo. Akterji spreminjanja našega gozdarstva, žal, nimajo komparativnih ciljev in žal' tudi ne preučenih poti teh sprememb. Posledica ni samo ta, da slovensko gozdarstvo zadnji dve, tri leta stagnira. Neizdelane vizije in nepreučeni postopki nas vračajo v nekaterih segmentih celo za 50 do 60 let nazaj —- recimo v obdobje tridesetih let. Ta kratek ekskurz je bil potreben, da bi lahko razumeli, zakaj gozdne učne poti in popotništvo kot posebna oblika ozaveščanja javnosti v odnosih dc narave, zlasti še do gozda, v našem gozdarstvu nimajo več svojega doma. Če trdimo, da so gozdne učne poti —in, recimo, tudi evropske pešpoti — izraz nekih naprednih razvojnih sprememb slehernega gozdarstva in če se pokroviteljstvu nad temi aktivnostmi neko gozdarstvo odreka (v tem primer naše), pomeni, da to gozdarstvo ni več napredno. Da se razumemo: ne zaradi tega, ker noče nič slišati o popotništvu, temveč zato, ker so notranji sistemski vzgibi takšni, ki ne spodbujajo takšnih aktivnosti. Naše gozdarstvo se z dejanji (deklaracije nas ne zanimajo!) tem stvarem očitno odreka. Kaj torej preostane? Gozdne učne poti in evropski pešpoti lahko »zamrznemo« in čakamo, kdaj bodo nove sistemske zamisli v gozdarstvu dohitele stare ali evropske (o čemer ne bi kazalo dvomiti, le da ne vemo, če bomo to dočakali), ali pa poskušamo to aktivnost definirati kot izobraževalno in poti kot izobraževalni didaktični medij. Ali, če to prevedem v neposredno in razumljivo govorico: Te poti so lahko tipični izobraževalni objekti. Zamenjati je treba lastnika (ta bi naj bil Ministrstvo za šolo in šport), gozdarje pa »pripustiti« le kot goste, ki pomagajo (seveda če bodo doma dobili dovoljenje). Kaj menite o ideji, ki še zdaleč ni provokacija, ampak prava — čeprav za gozdarstvo razvojno degresivna — realnost? Marko Kmecl 388 PLANINSKI VESTNIK £ x f p t i u & íte Sefer. 18Sire. 9. ' • ^ffirtiar. Naslovna stran »nacionalnega lista za Izobražene bralce" Kesperus, kjer ja v februarski številki letnika 1813 Izšlo za Slovence tako zanimivo S v-bsrjevo poročilo o njegovem vzponu ra Triglav Eiebfrá nofurljificTifctnc Briefe. {"ffi-inf. ffi, 51, laia.) Vn.fumt arttt. Etrioc 3. % fogl ia IJlfjj. [ ' - 'j, tri I r.11 I ZEfnJ in Iprot, im 4. Xeijc p r fl j ?. ■ in s* -'Ir. re [flí * -fr: 3if,n . a * E a ^ íiiii bin ra» cct in tácCSrtfr'iiitf Sthr^i JBjrvn - f f i feziEr mir tffl tfEt™ ——r¡r^ rtijifímííl DrrirVn- ■*" 3