Spomladansko čiščenje
Lepo je, da pometamo smeti pred svojim pragom, toda ne puščajmo jih pred tujimi vrati.
Pregovor: Najprej pometajmo pred svojim pragom! ima vsaj dva pomenar O prenesenem pomenu. v katerem ga največkrat tudi uporabljamo, danesne bi govorili, čeprav bi se dalo tudi veliko povedati. Znano pa je, da imamo vsi veliko dela s pometanjem pred tujimi vrati, čeprav se pred svojimi vrati plazimo prek kupov smeti. V tistem pravem pomenu ,,pometanja" pa ga — saj smo ponosni na čistočo — temeljito uporabljamo in pred svojimi vrati skrbno pometamo. Pri tem pa imamo žal slabo navado da smeti, če se le da, puščamo pred tujimi vrati.
Vsako spomlad, ko nas obsede ,,pospravljalska mrzli-ca", nagrabimo kupe smeti, ki se jih hočemo čimprej znebiti. Tudi vprašanje, kam s temi kupi, rešimo hitro in energično. Pred tuja vrata, naj se sosed ukvaija z njimi. zakaj pa vendar imamo sosede! Ta ,,sosed" pa je ponavadi javni prostor, park, potok, travnik ali preprosto rob ceste. Po tako dobro opravljenem delu si samozadovoljni, da smo uredili svoje stanovanje in vrt, umijemo roke in mirno kritiziramo javno nesnago ter neurejenost.
Kar poglejmo naše javne prostore. Vedno bolj se dušijo pod kupi smeti in odpadkov in jim vse službe, ki skrbijo za snago, niso več kos. Potoki zunaj mesta, ob katerih je bil nekoč mogoč prijeten sprehod, se spreminjajo v odprte kanale, bregovi pa so zasuti z odpadki vseh vrst. Številne družbe, ki jih toplo spomladansko sonce privabi na svetlo, za seboj puščajo svoje ,,vizitke", po katerih lahko ugotavljamo standard in osebno nagnjenje ,Jjubi-teljev narave".
Nekje sem bral, da v ZDA kaznujejo tiste, ki jih zalo-tijo pri onesnaženju avto ceste tako, da morajo očistiti del ceste. Škoda, da ni tudi pri nas tako! To bi bila naša najmasovnejša rekreacija in bi tako ubili dve muhi na mah: očistili bi okolico, v kateri živimo, in še pridobili bi na fizični sposobnosti.
Toda šalo vstran, stvar je resna!
Vsak dan lahko beremo razpave in opozarjanja o one-snaženju zraka, vode, o izumiianju favne in flore. Vsak dan lahko beremo, kako si žagamo vejo, na kateri sedimo, a ne ukrenemo ničesar. Z vsem se strinjamo, vsemu pri-trjujemo, ničesar pa pri sebi ne naredimo, da bi stanje izboljšali - vsak pri sebi in vsak po svoji moči. Ne samo osebna čistoča, ne samo stanovanjska higiena, temveč tudi urejenost širšega okolja je dokaz kulturne razvitosti neke družbe. Če je to res, si pišemo slabo spričevalo! Če kje, potem velja tu načelo skupne odgovornosti. Kriv ni samo tisti, ki strese zaboj steklenic in konzervnih škatel za drevo, za rob ceste, temveč tudi tisti, ki pogleda vstran, ko to vidi. Boj maloštevilnih komunalnih inšpektorjev in redarjev brez naše pomoči je brezupen.
Ali bo edini izhod iz tega, da bomo povečali to služno? Ali bomo morali sprejeti nove davščine, iz kate-rih bodo družbene skupnosti odstranjevale naSo ne-snago?  Ali bomo povečali kazni, ki so danes minimalne'?
Toda ali je povsod treba dižavne prisile in zakone? Najbrž bo treba, in to čimprej.
Res pa je, da naj odgovorni organi uredijo primerna, vsem dostopna in znana odlagališča, sicer bomo prisiljeni smeti odlagati na neprimernih krajih. Veliko bi za to lahko napravile KS. Potrebna je široka akcija, v kateri naj vsak napravi tisto, za kar je pristojen.
Skratka, po pregovoru: ,,Vsak naj pometa pred svojim pragom!"