3
Novičar iz austrijanskih krajev.
Od savinske doline. Padlo je poslednje dni minulega leta veliko snega, in huje ko prej gospodini nemila zima — zdaj kraljica v snežnobelem ogrinjalu in ledeni kroni. Bistra Savina je tu in tam popolnoma zamerznila, in težki vozovi so se premenili v lahke smuke, da teko la-gleje naprej. Zavolj vedno večje dragine letošnji pust, ako-ravno kratek, ne obeta mnogo navadnih veselic tukaj, kar pa ravno ni velika nesreča; naj hranijo ljudje dragi dnar, pa naj ga obračajo na bolj potrebne stvari. — V Mozirji, navadno mirnem tergu, se je pripetil nedavno strašen uboj. V sredo namreč, 26. grudna minulega leta so neki fantje bližnjih okolic popoldne pijančevali v Mozirji. Izmed teh sta se dva hudo sperla zavolj neke dekline; grede iz kerčme domii je začel eden, poznan malopridnež, drugemu, poma-gaču čevljarskemu, sila zabavljati ter ga suvati. Prihitel je na to V, G., čevljar, da bi pomagal napadenemu, kar zagrabi pervi nemirnež blizo nekega hleva ležečo težko hrastovo dogo, pa mahne ž njo po glavi čevljarja; zadeti se je zgrudil, nesli so ga v bližno hišo, kjer je po malo urah umeri. Sodniško-zdravniško pregledovanje ubitega je dokazalo , da nesrečnemu V. G. je bila kri čez možgane se razlila, da možgani so mu bili sila pretreseni, in da hubanja je bila tako razpočena, da je na osem koscov razpadla. Nesrečno pijančevanje in kobna ljubomornost!           J. Š.
Iz Sorice 20. dec. 1855. 11. dan tega mesca sem moral iti po opravkih v T o min. Skerbelo me je v tako hudem mrazu po tem kraji hoditi. Vendar sem si mislil: se bo že šlo, ker sem slišal, da so lansko leto po tomin-ski grapi od Podberda do Tomina novo cesto naredili. Pod-berdo pridši, vprašam nekega moža: kod bi bilo ložej hoditi, ali po novi cesti, ali pa po stari stezi po grapi? Odgovori mi, da je ložej po cesti. Mahnem jo torej po na-svetovani cesti, pa Bog pomagaj, kakošna cesta je to! Dereze sem imel na čevljih, vendar sem bil zmiraj v nevarnosti za življenje. To pač ni cesta za ljudi, komaj slaba pot je pse po njej poditi. Naprej praskaje pridem do neke bervi. Še čevelj ni bila široka, brez deržajev, in pamemo tega še vsa z ledom polišpana. Kaj sem hotel druzega, kakor v tako hudem mrazu,   da  se je vse   kadilo — vodo>
4
prebresti. Slišal sena mcmo mnogih družili, nevarnost tudi od nekega moža, ki je ravno tiste dni, grede po tej cesti, moral se izuti in je rajše bos hodil, s čevlji v rokah, po mrazu in ledu, kakor pa da bi se bil v nevarnost podajal s ceste stermoglaviti ter ob zdrave ude ali še celo ob življenje priti. Pač malo časti je to županu tega okraja, ki tako slabo skerbi dobre poti imeti in ohraniti v svoji občini! Opominjam torej vse, ki bi imeli hoditi po tej cesti, naj se je rajši ognejo, kakor pa, da bi v nevarnost življenje postavljali. Čuditi se je pa tudi, da v vsem kraji ni ne enega človeka, ki bi take nevarnosti v prid celega kraja in pa popotnih ljudi okrajni gosposki v Tomin oznanil, ker vendar vemo, da je ondašnji poglavar za blagor svojih okrajanov sploh, posebno pa še za poti in ceste sker-ben gospod, ki bi gotovo takim nevarnostim v okom prišel, ako bi vedil za nje. In pa, ali bi spodobna cesta po tej dolini, ki bi jo vezala na enem koncu s Kranjskim, na enem pa z Goriškim , ne bila ravno njenim številnim, po več farah razdeljenim prebivavcom v naj večjo korist? Da molčim od potrebnega in zavoljo slabih potov silno težavnega pa nevarnega občenja s Tominom in Gorico, samo omenim tisuč in tisuč centov žita, vina in druzih reči, ki so jih te leta iz naše kranjske strani z velikim trudom in terplje-njem tje stovorili, ali pa na herbtu znosili. Kako lahko pa bi bila dovožnja, odvožnja in prevožnja po lepi cesti, in pa kako hitro bi ljudje potem pozabili trud, ki hi ga jim nare-janje pripravne ceste prizadevalo! Naj bi pač skorej tudi naše v tej zadevi še silno zanemarjene tominske brate in sosede doletela sreča ugodnih cesta! Slišati je, da se več veljavnih mož za to, kar zlo poganja, ali kaj, ker ni pšenice brez ljulike. Jez pa druzega ne pravim, kakor sosedje, dodelajte, kar ste začeli, ne bojte se truda, ne znoja, posebno pa pustite, naj žabe v miru svojo pesem ragljajo!
M. DroL Od Verhilike 27. dec. 1855. —c— Tukaj je pred kratkim časom neka žena dvojčici imela, ktere ste bile nekako čudno po sprednji strani života od glave do trebuha na šev skupaj zrašene. Obe glavi ste kazale le en obraz precej širok na eni strani, sicer usta, nos, dvoje oči in ušes po redu; na drugi strani sta se zadnja dela glav nekoliko razločila, in dvoje ušes na pol zrašeno se je pri sredi vidilo ; štiri roke so bile po dve in dve na vsaki strani, in spodnja konca života s štirimi nogami sta bila bolj razločena. Ta dvojni otrok je bil pri porodu še tolik« živ, da so ga zamogli za silo obliti.