Snopič 24. V Gorici, 25. avgusta 1894. .. Cena 12*kr.. M -L T ! Slovanska knihovna. CjiaBUHCKiiH BHUJiioreKii. %V 0VA NS/q KNJIŽNICA. Urejuje in izdaja Andr. Gabršček. Čarovnica. Novela. Tri smrti. Pripovedka. Jf&šži. 1? Tiska in zalaga »Goriška tiskarna' A. Gabršček: v Gorici, Gosposka ulica štev. 9 -v nam še bolj obtežuje nadaljevanje s tem mladim, a preko- ristnim književnim podjetjem. Naročnikov vseli ni toliko, ds bi mogli zmagovati navadne stroške, a neredno plačevanji naročnine nam primankljej le še veča. Danes kaže naš r.ačur| okoli 250 gld. denarnega primankljeja, vrhu; tega je žrtvovan povsem brezplačno ves trud za uredništvo, upravništvo ir. 'odpravništvo. Ako bi vsi naročniki storili sfojo dolžnost, bi vsaj denarnega primankljeja ne bilo. Kdorkoli nam zadržuje, kar je dolžan, dela našemu podjetju ovne in težave, katerih ne moremo lahko oprostiti. Mi se uprav’ žrtvujemo na vse strani, da bi mogli zagotoviti narodu velevažno književno podjetje, kakoršnega ne bo tako kmalu, ako to propade, a mnogi gg. naročniki, ki brez truda le uživajo sad našega truda, ne store niti one dolžnosti, da bi-doposlali malen¬ kostno in za slovenske razmere res nenavadno nizko na¬ ročnino. Tako malomarnost moramo strogi grajati! Mnogim nemarnim plačnikom smo knjižico ustavili, a tu smo si ve¬ činoma nakopali grozno zamero. Ne moremo pomagati! Naj bo. prenesemo tudi to ! Ali naj bo kakorkoli, mi bomo vstrajali vsaj do 50. snopiča. Ako bo do tedaj kazala še vedno denarna izguba, prenehano z izdajanjem, če tudi se s težkim srcem ločimo od podjetja, katero smo pričeli z nekim oduševljenjem. — Upa¬ mo, da do tega ue pride, ker. nam nedoslaje le še kakih 300 naročnikov, da bo obstane! povsem zagoh oljen. Ako se naši prijatelji le količkaj potrudi/ pridobe prav gotovo to število novih naročnikov. Doslej smo imeli prib 1 , uveriti se, da naša „Slov. knjižnica" bi prav lahko imela, tudi 2000 naročnikov, ako bi rodoljubi vsaj v večjih krajih povicd delovali tako, kakor so storili nekateri na pr. v Sežani, v D-vači, v Bolcu, v Kranju, v Celju, v Trstu, v Ljubljani itd. ..Matiča Slo¬ vanska" v Olomucu ima povsem enak namen :;v celo ena¬ ko obliko z našo ,Slov. knjižnico', a podaja le po 3 tiskane pole, dasi ima 5000 naročnikov. Mi bi pri 2000 naročnikih radi dajali snopiče po 6 pol obsežne, kar bi bil v slovenski književnosti res krasen napredek — ki je torej -povsem v rokah našili dosedanjih prijateljev 'n pmlpiialeljev. Toliko se nam je zdelo potrebno omeniti, da bodo naši prijatelji povsem na jasnem o danju tega književnega podjetja. Upamo, da le besede vspocii ede mar ikoga, da bo širil .Slov. knjižn 1 ^ 0 “ svojim -usedi in znanci. M' »SLOVANSKA KNJIŽNICA". Snopič 24. V Gorici, 25. avgusta 1894. Gena 12 kr. Čarovnica. Novela. — Srbski spisal Velja M. Miljkovič; poslovenil Ivan Sivec. Cri smrti Pripovedka grofa L. N. Tolstega; iz ruščine po¬ slovenil Podravski, Tisk. in zal. »Goriška tiskarna" A. Gabršček. I. „ Verujem v Boga! Čudim se njegovi veli- čanstvenosti in občaruje me njegova moč. . . . Verujem v pravico! Bojim se tvojega groma, o Bog! Ljubim te, ker si pustil sveto maščevanje!" In še je klečal in sklenjeni roki držal proti nebu, a krvavi očesi upiral v motne oblake, kakor bi jih hotel razgnati, da v svetlobi zagleda tistega, na katerega veruje, da zagleda — Boga! Razkuštrane prsi mu je krila raztrgana in umazana srajca; ledja je imel prepasana z velikim svilenim pasom, a za-nj sta utaknjena dva, s sreb¬ rom okovana samokresa in jatagan, katerega roč je ves s srebrom okovan; oblekel je sive, že močno ponošene hlače, tu in tam je bila prilepljena groba krpa. Na nogah je imel obute nestrojene, še dla¬ kave in kosmate opanke. — Glavo mu obkrožuje gosta, črna brada, a lasje pod raztrganim „fesom“ so bili silno razmršeni. Ali vendar je bilo to lice lepo, lepo v po¬ menu prošlosti ; ali ta lepota plula je po morju njegove bede in prestane nesreče. . . . Velika tema spopadla mu je dušo. Burja mu razsaja v prsih; burja jezniša, strašnejša in groz- nejša od burje groznega orkana! 1* — 4 V srcu nosi tresek! ma Klečal je zraven stene, a črna stena vzdiguje n ° ! se nad njim visoko. . . . visoko. . . . kakor bi ho- im tela zagrabiti in k sebi potegniti nebo s svojim kljunom! pr Uprl je očesi v steno, kakor da bi od nje iskal pomoči, ker iz neba še ničesar nima, ker s svojim strahovitim pogledom še ni mogel razgnati p t gostih oblakov. Stiskal je pesti, zobje mu klepečejo, ter po¬ zabi na vse. . . pozabi steno. . . nebo. . . svet. . . Zgane se. . . V daljavi strahovite, črne stene, zdi se mu, . kakor da se mu je pokazala brleča luč. . . . Ne — mežurek je! Zlodej ga je zapeljal! Ali zopet! ... ( Je, je. . . . Napel je bunčici črnih očij, pa gleda. . . . gleda. . . . Luč je! . . . Luč. . . «Ha! tam, tam. . .“ Hitel je k onemu kraju, ali zastonj, tam je pot neprehoden! — Razgrinjal je veje, skakal s kamena na kamen, padal in ustajal, a luč mu je vodnica v tej črni in strašni noči. „Zastonj! Nemogoče je... ranjen sem! To je kak duh, kaka čarovnica, ki me mami, me kliče!"... Nehote, truden pogleda zopet luč. „In glej! ona je večja! Ha! ne, ni to duh, ni to čarovnica... to je prenočišče! Bog! Bog!“. Šel je dalje, on ni bil več truden; on ni maral, ker mu je iz prsij curljala kri, ker so mu noge opraskane, ker je še to malo obleke, ki jo je imel na sebi, raztrgal. Hitel je, z naporom ie hitel naprej,' vse za¬ preke je odstranjal s pota z nepojmljivo močjo. Strela je švignila po nebu. . . . In glej, on vidi malo, zvito stezico, po kateri pride gotovo k oni luči tamkaj! Skočil je na stezo. „Ah!“ vzdihnil je od truda, povzdignil očesi k nebu, kakor da bi hotel reči: „Ti si vendar milostljiv! Še si ti moj Bog!“... Šel je, šel, a luč se mu je zmeraj bolj bli¬ žala. . . bližala. . . Ali kaj hoče on tam? kaj hoče dobiti od luči ? „Ali vendar. . . vendar — grem, grem!“ Hiteč je precej bil tam. Ko je bil že pri steni in stopil na sam prag, strese se, kakor da bi ga vjedla kača. Oglušel je od straha. Zagledal je smrt!... Ali, ako res biva smrt, kaka okostnica, katero bi mogli imenovati smrt, — onda je to njena slika! . . . . Pečina je. Stene so naslonjene druga na drugo ter napravile vhod v to pečino, katera je bila temna, samo, da jo je le nekoliko razsvitljeval — 6 mali ogenj, ki je plapolal na sredi, kakor duša umi¬ rajočega človeka. Zraven ognja je čepela neka ženska podoba, bolj mrtva kot živa. Njeno lice je bilo od silnih bolečin kakor dobova skorja; kakor sneg beli lasje padali so jej na suha, koščena ramena, — obleka jej je bila iz samih cunj Zraven nje je ležal grd volk, ki jezno vzdigne glavo in zalaja, kakor pes,, na prišleca. Starka se zdrami. „Čarovnica !“ zavpije naš prišlec. „Lezi, lezi, zver!“ reče starka volku in on zo¬ pet zniža svojo glavo. „Ne imej Boga ne v duši, ne v srcu, ako misliš prestopiti moj prag!“ „Čarovnica!“ mrmra zopet v strahu naš' prišlec. „Ha, ha. ha!“.... zakrohoče se zopet babišče. ,,Čarovnica! Čarovnica, da; tako me imenu¬ jejo že 40 let... čarovnica, da; tako imenujejo ves ta kraj, ki je okoli mene, — čarovnica ha, ha, ha, in gorje tistemu, ki se približa mojemu kraju 0 . „Tedaj te ubijem, stara pošast 0 , in segne po' samokres. Volk vzdigne glavo. „Lezi, lezi, zver! 0 in starka udari volka po veliki glavi; «Da me ubiješ? 0 »Dah- »E, pa ubij me! Ali prej nego to napraviš, česar bi niti poskušati ne smel, hodi sem in sedi... sedi tu zraven mene in poslušaj me!“ „Tebe?“ „Mene, da! Zdim se ti strašna. . . hej mla¬ dost, mladost! Polna si čara, polna! Čolnič tvoje lepote je poln ljubezni in čara, pa se suče po reki veselja in zadovoljnosti. Hej, hej, vem jaz to, vem!“ In starka potakne ogenj, a iz malega kot¬ lička, ki je visel nad njim, udari sopar in voda začne vreti. „Ne razumem ničesa!“ „Mlad si... mlad, cunjasti in raztrgani junak, močno si mlad! Verujem ti, da, ne razumeš!... Ni te tolkel jeklen čas 90 let, kakor mene. Niso ti lasje osiveli v dvajsetem letu, kakor meni! Ni te preganjalo sto nesreč in bed v življenju kakor mene!“ »Ali bodi, bodi.... čas je, čas! Pride in preide he, he, he. . . kaj hočemo?" »Čarovnica, jaz te čedalje manj razumem, strah me je poleg tebe. . . groza me je! . . . Grem... utečem!“. . . »Niti praga mi torej ne prestopiš?!" »Ne, nečem — ne smem!". . . »Ni prav, da me tako zapuščaš, a sedaj — idi!“ Potakne ogenj, stisne se zraven njega, a volk jo pogleda s krvavima očesirna, kakor bi jo hotel uprašati: „Ali hočem ?“ „Lezi, lezi, zver!“ Šel je nazaj, — ali noge ga nečejo nositi, kakor da ga nekaj vleče, kakor da mu veli, naj gre k njej, njej, k grozni starki. „Idem, poslušati jo hočem”. In vrne se k pečini. »Čarovnica!“ Starka molči. »Hoj, čarovnica!” Starka se strese. »A, vrnil si se? E, prav, pridi in sedi tu 1 .”... II. Balkan!. . . Ti večna črka v knjigi prirode; ti vratolomen most ruske slave, a propast otomanske! (turške). Ti večni spomin zmage častnega križa! Strašne si krvnike preživljal ti, polotok! Kdo še ne pozna Sofijskega Alaj-bega? Kdo? Ah, tiran je to! Mnogo robov je odvlekel iz Prokoplja: mnogo robov, vse same potomce časti¬ tega vojvode Juga! . . . Starca Juga! Pa kak ima »konak” (stanovanje) v Sofiji, kak! Sramoval ne bi se palače . sultanove na zlatem Bosporu. Bogat je, silen, močan! Kdo se sme, kdo, ž njim bosti? Ali kak črv?. — Vezir? . . . Samo sul- — 9 — tana pozna! Alah na nebu, sultan na zemlji sta višja od njega — potem pride on. Pa vendar tudi tega silnega leva, tega, kateri se nikogar ne boji, nekaj boli, . . . peče! Vest? . . . Ah, kaj še? „Kaj mi je vest? Čenčarija! . . . Dokler je dosti blaga, dosti moči, do tedaj se tudi živi, do tedaj ne more me nič trpinčiti, nič mi duše obte- ževati! . . . Alaha mi, *) pa vendar. . . vendar!“ Gosti oblaki dima vijejo se pc krasnem pro¬ storu, a Alaj-beg obrne očesi na divne perzijske preproge, pa se. . . naježi, kakor da mu nekaj ni prav. Vendar, . . . vendar, nekaj ga peče, neka ga boli. »Gjavri! . . . gjavri!“. . . **) In dalje je kadil iz dolgega čibuka in zopet gledal zamišljeno v bogate perzijske preproge. „Hm! hm! . . . Razbojniki! . . . Hajduci! . . . Pa potem“. . . — in on se globoko zamisli. Neslišno stopil je v sobo Alaj-begov .najver- niši rob Mustafa. Trikrat se je priklonil, a gospodar njegov ga še ni zapazil. Globoko se je moral zamisliti! „ Gospodari'. . . *) Tako.se Turki rotijo. **) Gjavri rekajo Turki kristijanom. — 10 — „Ha!“ strese se. — »A ti si to, Mustafa? Kaj je ?“ »Vse dobro v slavo Alaha in tvojo !“ »Robovi ?“ »Za pregrinjali". »Kaki so ?“ »Robovi so robovi, a ti si gospodar". Hm. . . hm. . . Ženske? »Zorica" — »Kje je?" »Na dobrem mestu pri starem Ibrahimu". »Kakošno je?" »Robije je roblje, — a ti si gospodar". »Hm. . . hm! Ali so gjavri mirni?" »Mirni". »Jutri naj se usmrte!" »Vsi ?“ »Polovica". ,,Gospodar si, a jaz sem tvoj rob". »Mustafa!“ ^Gospodar" — »So li mladi gjavri med robovi?" „So!“ »Poturči jih!" »Teško, gospodar!" »Teško?" »Pretežko gospodar^. »Noriš, Mustafa!" »Ne“. — 11 „Noriš“, zavpije na Mustafa, potem pa na¬ daljuje tiše: „ti napravi tako, kakor že veš". . . j,Vse napravim, gospodar moj“. »Daj jim nade; reci jim, kaj to pomeni, ako kedo postane cesarski sin“. »Hočem, gospodar". Alaj-beg se zamisli. Kadil je naglo, pa je hitro pokadil polno lulo. „ Mustafa!“ »Gospodar?" »Napolni mi lulo!" Mustafi je bilo to milo, s tem mu je gospodar napravil posebno čast. Napolnil je lulo in prinesel ogel. Alaj-beg kadi.. . »Prav lepa je". . . »Gospodar, jaz“. . . »Ne poznaš je? — Pa Zorica! Lepa je, prav lepa !“ »Tvoja je, gospodar". »Moja? Hm, hm. . . Ta še ni moja, a skrbeti hočem, da bode. . . Ti mi boš pomagal, j e - li ? “ »O, gospodar, Mustafa da vsak hip glavo za te!“ „Vern, Mustafa, vem! . . . Razgovori se ž njo, reci jej — ali kaj ti jaz pravim, ti to bolje umeš nego jaz, je-li? No, no. . . vedno si pri meni v milosti. — Ali ti je ostalo kaj zlata?" »Gospodar" — — 12 „Reci blagajničarju, da ti izda, kolikor po¬ trebuješ". „Alah naj je vselej pri tebi!“ „Pa, Mustafa, ali ti je koja padla na to tvoje lokavo oko?" „Gospodar" — „Govori! Jaz nečem in ne ljubim laži. —■ Povej in jaz ti jo darujem". „Da, padlo mi je v oko, gospodar!" E' P“ „Alaha mi! Ona sajasta lepotica, mislim, da je Grkinja ali ka li ? — ,-Lepa?" ,,Vrlo — da — gospodar", jeclja Mustafa. „Dobro; vzemi jo, jaz ti jo darujem". „0, gospodar!" in poljubuje mu robove ogrinjala, a srce mu živeje bije. „Ali ti je nagrada dobra?" „0, je, je, gospodar". „A veš li ti, Mustafa, da je že leto dnij mi¬ nilo, odkar smo one robove prignali iz Prokoplja?" „Leto, gospodar". „Hm, hm... kako čas beži". „Pa na potovanju ■ in mirjenju hajdukov, gospodar". „Da, da!... In sedaj hodi k svoji Grkinji in mojemu blagajničarju. Milost moja je vselej s teboj". Mustafa to komaj dočaka, prikloni se trikrat in brzo se zgubi za teškimi pregrinjali. — 13 — Alaj-beg je še kadil, dokler ni spremenil tudi druge lule v prah, potem se lepo nasloni na žametne blazine in zaspi... * * * Mustafa je hitel k staremu Ibrahimu ter mu je ukazal, da mu v drugo sobo privede mlado Grkinjo — Jelido. Mustafa je sedel na nizki naslonjač ter željno pričakoval dohod »svojega zlata", katero je hitro skril z Zorico pri Ibrahimu; škiljasti očesi gledali ste mu povsod po sobi. „0, Jelida, samo, da bi te mogel prikriti; pri nas je mnogo urokljivih, pa tudi jastrebovih očij ; in lahko bi se dogodilo, da ti urečejo, ali te — ukradejo". V tem se sliši lahek udar korakov. — Ibra¬ him privede Jelido. Lepa je bila ta Grkinja. Črnikaste bai’ve, z velikima črnima očesoma, z »grškim nosom", z usti »prerezanimi na dvoje", a rdečimi, kakor rozin popek, s prsimi, na katerih se zarja odpočiva, s telesom, kakoršnega nima niti vila. Mustafa je malopridnež; on ve, kaj je lepo, in skrival je to blago, skrival ga je prav skrbno pred poželjivimi očmi svojega gospodarja. »Alaha mi, prava hurija!" In Mustafi se nasmešijo brki. »Ah, ali bom užival!" šepetala mu je poželjiva duša. — 14 — »Klical si me!“ pregovori lepa Grkinja po¬ polnoma svobodno. „Ba, krasotica! — Idi, Ibrahim, in pazi tam na Alajbegov biser!" Ibrahim odide. »Pa — zakaj si me klical ?“ In brez pomišljanja sede k Mustafi in položi mu roko na ramo. »Alaha mi, pa... ti me ljubiš, gjaverka ?“ »Kaj ne vidiš? Saj sem pri tebi!" »Ah,... ah... ah... tako je prav, e, da ti po pravici povem, kaj takega se mi še ni zgodilo". »Eh, pa to se lahko veruje!" »Kako to ?“ »Pa — ker si grd kakor pravi vrag!" »Ne jezi se! Je na svetu ljudij, stvarij, kate¬ rim tudi ti ugajaš. Na primer: Jaz sem jedna taka stvar; meni se zdiš ti lep". »E, aferim! aferim!... (dobro) »Daj, pogledaj me!" Mustafa jo, čudeč se, pogleda. »Uf! Uf! pravi sokol". »Kako?" »V škiljenju si strahota — lice imaš suho; teh nekoliko dlačic na bradi in pod nosom stoje kakor ščetine na divjem merjascu" — »Molči! in že jo je hotel pahniti od sebe, ali ta čas jo pogleda in njena lepota bila jej je strašen ščit. — 15 — »No, no !... Veš kaj ? — kaj misliš z menoj ?“ ,,S teboj? He, tebi se je sreča nasmejala!" »Harem?" ga hitro upraša. »Da, ali moj harem. Paša te je dal meni v „peškeš“ (dar). »Tebi?" »Meni!“ »Ah, idi, za Boga, ne zanašaj se. Kako bi mogla tebe objeti.,,., pojdi.... pojdi...." Mustafa se je nemilo grbančil in čudil sme¬ losti te lepe, mlade deklice. »Aj, iz tega ne bo nič. Sama grem k paši in ga povprašam". »K paši?" »Da! Jaz tebi ne verujem!" »Ali ti ne smeš k paši: jaz ti to zabranjujem!“ Ti?" »Da, jaz tvoj neomejeni gospodar". »Ha, ha, ha, smešna grdoba!" Mustafa se strese. On bi jo zmrvil, ali se nekako zadrži; — ta Jelida je lepa ko hurija, mlada kakor dete; pa jo nazadnje še pogleda ka¬ kor strela bliskajočima očesoma.... »Ha, ti se treseš! Rekla sem ti, da moram k paši in jaz tudi pojdem...." »Ne pojdeš!"... »Pojdem. In ti me moraš hitro peljati k njemu. Ako nečeš, — tedaj vedi, da moram na vsak način govoriti ž njim, a potem gorje tebi, rob !“ — 16 — Mustafa se je močno čudil. Še nikoli v življenju ni slišal takih besedij jedne ženske in zraven še robkinje. Ali, kakor da je Jelida imela neko zapovedujočo moč v svojih besedah, pripog¬ ne glavo in premišljuje, ali bi jej izpolnil željo. Ako jo paša vidi, —• potem je za-nj zgubljena za vedno, ker ona je lepa, a pašin harem je velik. Ako je ne pelje k paši, more kedaj, Bog zna, kaj pri paši lagati, in on je. potem zgubljen! Kaj hoče storiti? Misli so mu bile spletene, kakor mreža, kakor pajčevina... muči se, ne more se rešiti iž nje na nikak način — prav tako, kakor muha. Nazadnje se odloči. »Poslušaj me, Jelida!" »Kaj je ?“ »Peljati te hočem k paši". »Res ?“ „Pod jednim pogojem". „Pogoj? A kakošen?" »Da boš vendar moja gospodarica, a jaz tvoj rob!" »Resnica?" In Jelida se zamisli, potem da hitro roko Mustafi. »Tukaj je roka, hočem!" »Jelida!"... »Ali mi boš rob v obliki gospodarja?" »Bom!“ 17 — In roki se jima močno stisneti, Jelida izgine iz sobe, a Mustafa je težko, dušljivo zdihoval.... * * H« Jelida je Odšla k Zorici in jej povedala, kaj se je zgodilo pri Mustafi. Zorica jo je objemala, ter je na prsih lepe Jelide iztočila milijon hva¬ ležnih, bisernih solza. III. Srbija ! . . . Petstoletna vihra vsemogočega prekletstva, Vuk te je napravil, a Gospod te je preklel za pet sto let. Toliko let, stoletji uklanjala si se Turkom! Nikake dobrote nisi videla, li sirota, toliko časa! Nikake srečo nisi videla; ali si zato vendar videla junaštvo, neocenjeno, neslišno. Pa, ali se hoče vendar enkrat zvaliti z glave tvojih ubogih sinov ta „anatema“ Gospodova. Ti molčiš; —- nema si, ali s tvojih nepre¬ hodnih planot sliši se kakor najstrašnejši vihar: „Hoče! . . . hoče !“. . . Nesrečni Turki! Strašne stvari; grozni gospo¬ darji! Hudo tisti zemlji, hudo in prehudo, kamor zagazijo kopita podivjanih turških konj; hudo je tistemu narodu, kateremu je gospodar Turek. Pa vkljub vsemu temu je še ljudij v Srbiji, kateri kljubujejo tem hudim zverem! Strašnejši so od samega zverinskega cesarja, strašnejši nego raz- 2 — 18 — dražen lev! ker, kadar zagrme oni, se ne stresejo samo živali, ampak tudi — Turki. Hajduk je to! . . . Da, razžaljeni, razježeni sinovi ponosne Sr¬ bije niso hoteli trpeti teh trinogov; skočili so na noge in obesili dolge puške na rame; udarili so v neprehodne strmine, gozde in od tukaj ni še nobena kroglja zgrešila gospodarja — Turka. Moralo je tako biti! Mogoče je Gospod tako rekel, pa zato se tudi dela tako. Turki so v strahu, oni se tresejo, oni se boje, oni beže, da slišijo samo besedo „haj- duk“, ker — hajduk in smrt bilo je za nje vsejedno. * * * V mestu Belgradu je živel Jurij. Ni bil bogat, a imel je zadosti, da je živel on in njegova Jelida. Jurij je bil Grk, a Jelida Grkinja. Nekedaj — že davno, živeli so roditelji lepe Jelide v Prokoplji, no, po nekej izdaji posekajo Turki vso rodovino razven Jelide, kojo Jurij, tedaj trgovec v Prokoplji, že star človek, kakor hčerko pripelje v Belgrad, no, kmalu po tem postane nje¬ gova ljuba na najpodlejši način. Jurij je prijateljeval s Turki; on jim je vsako srbsko gibanje redno prijavil, a oni so mu za na¬ grado dajali zlata. Grk je ljubil zlato, imel je rajši zlato kot vsako krepost. 19 — Uboga Jelida! Koliko nočij, koliko dnij preživela je po so¬ bah paš in turške gospode!... Ona je morala, on je tako zapovedal; a za vse to, za to gnjusno tr¬ govino dobival je zlata. . . mnogo zlata. . . Jelida je propadla! Jurij, nesposoben za drugo ljubezen nego za zlato, vodil je gnjusen trg s tem detetom, Jelido, katera je bila še-le v šestnajstem letu. Ljubovanje je slednjič priraslo Jelidi k srcu. Po triletnem takem življenju se ona zgubi. .'. . Prišla je na misel, da je bolje, ako od svoje lepote živi ona sama, a ne njen Jurij. In neki dan zapusti ona Grka in gre po svetu. . . . gre, da se sama preživi. Prišla je v Niš. V Nišu jo popade želja, da bi šla do Prokoplja, kjer bi videla katerega svo¬ jega znanca. In šla je tje. V tem je miril Alaj-beg vstajnike v Prokoplju in jo z drugimi robi vred odpelje v Sofijo. Jurij je bil žalosten za Jelido, za tem kras¬ nim, dragocenim espapom (blagom); pozabljal jo je in tudi — pozabil. * * * Turki so planili tudi v Srbijo, da bi pregnali te proklete hajduke. Gonja je nastala; blišče se jatagani, svetle se sablje; puške pokajo, kroglje žvižgajo! . . . . 2* - 30 — Mnogo turbanov (ruta, kojo rabijo Turki za pokrivalo) ostalo je v Srbiji, a malo hajdukov je poginilo. Bežale so rodovine hajdukov, bežale v svet, da se rešijo, da rešijo otroke, ker Turki so bili nemilostljivi proti njim. Radovan je poginil! Siv častit starec, cenjen domačin padel je kot žrtva turškega besnila. Zorka je bežala, .. . bežala v gozde. Pa kam se hoče podati, h komu? Radovan, njen oče, je poginil, a Radivoj, njen zaročnik, je še v boju, sveti Bog ve, kaj bo ž njim. Da išče ljubčka? kje ga hoče dobiti? Skozi divje vojske morala bi iti, da bi ga mogla poiskati, a znala je Zorka, kaki so Turki. Napotile so se neke rodovine po gorah v —• svet. Morda je sodba hotela, da so prišle v Pro- koplje. S temi rodovinami šla je, ne vedoča kako, tudi naša Zorka. Naselili so se, kakor je kateri mogel, in svo¬ jim naznanili, da so še živi ter da so v Prokoplju. Zorka je povpraševala za Radivoja, a o njem ni bilo ne glasu ni sledu! Skoraj gotovo je poginil! Preteklo je leto, odkar so se udomili v Pro¬ koplju, lepi vasi starca Bogdana in njegovih devet belih „perjanikov“ (straža), krasnih devet Jugovičev. Leto je preteklo, a Zorka ni slišala o svojem zaročencu nikake besede, nikakega glasu! — 21 Milostljiv starec Job vzame jo med svojce; ona mu je delala, a on je na-njo pazil, kakor na dete. Ali kaj je dobil s tem? Z dežja pod kap! Turek tu, Turek tam; a Turek je on povsod! Hudo raji*)! IV. „Ah, ah“.... pokašljevala je starka, a ogenj je neprestano potikala;, »Poslušaj me dalje", nadaljuje. „Glej, kako sem osivela, pomnim davne, davne čase! Nisem vedno »čarovnica" ne! Bila sem tudi jaz lepa, mlada, pa polna nade, polna sreče in zadovolj¬ nosti, — ali to traja toliko, kolikor migljaj očesa. Moj mož se je imenoval Živadin. Bil je cenjen mož, pa tudi malo pismen. On me je — morda tudi ljubil, jaz tega ne vem; samo toliko znam, da je nekega dne zginil. Iskala sem ga povsod, povpraševala vse ljudi, njega ni. . . . ni ga veko¬ maj. Morda je . poginil, pomislila sem, tako so pre¬ tekli tedni, pretekli meseci, leta_čas, a od njega ni glasu, ne sledu!" In starka je vzdihnila, a volk se je /ganil. »Imela sem", je nadaljevala, »hčerko, malo in lepo, prav kakor kako sveto podobo; e, ona! mi je bila v tolažbo, ona mi je sama ostala, a jaz sem jej dala vse, vso skrb, ljubezen, •— življenje! *) Raja so bili kristijani na Turškem. — 22 — Dete je rastlo počasi in pravilno, kakor^ Steb¬ li ce cvetlice bazilike. Gledali so jo‘.vsi, cela vas, kakor nekaj, česar nihče nima, gledali so jo, bo¬ žali, a meni zavidali 1 . „Le dalje, žena, dalje!“ „Ej, ej!“. . . . vzdihne žena. „Tako so tekla leta. Turki so že osledili lepoto moje Jele, a ča¬ kali so trenutka, dajo ukradejo, odpeljejo za vedno! Ali jaz sem to opazila in po noči proti sveti ne¬ delji grem skrivši, tajno, vzemši mojo Jelo seboj, na daljno pot. Kam, o tem nisem mislila, samo dalje, dalje, da obvarujem moje življenje, moje oči, mojo jedinico. — Jela je imela devetnajst let. — Jaz sem srečno utekla ter živela v neki vasi pri poti, živela skrivno, tiho, skromno polni dve leti. Ali tedaj". . . . Starka utihne, a pesti so se jej krčevito stisnile. »Prehajali so Turki, prehajali junaki in ca¬ pini! Ali nekega dne — ah, strašen je bil ta dan. Meni se je stemnilo, a solnce — pravijo — da je najlepše sijalo; — menije bilo mraz, strašno mraz, a solnce — pravijo — žgalo je travo in listje. Na podivjanem konju je počasi jezdil junak s še nekoliko Turki v gosposki, turški obleki z brado in s — turbanom ! Ej, ej“. . . . Starka zaječi in trepalnice upadlih očij se jej stisnejo, a dve veliki solzi se jej komaj potočite v. krilo, ker so ji zadržavale silne gube. — 23 — „Turek! Ali ne, ni on Turek, ali je, prav ne vem ! Ali ko sem mu bolje pogledala v črne oči, v ono čelo, katero sem tako spoštovala, vidim njega, njega, — mojega m o ž a !“ „Kaj je rekel, žena ?“ »Da!. . . Proklet naj je! Poturčil se je!“. . . »Strašno!“. . . »Ne, to ni strašno ! Samo dalje poslušaj! Zve¬ dela sem, da so mu dali neko Turkinjo za ženo, a zraven nje imel je še harem ! To mu je bila nagrada, ker je nekega srbskega vojvodo — vo¬ ditelja — ubil!" »Proklet naj je!' 1 »Da, amen! rečem 0 , nadaljuje starka. »Amen, rečem še drugič. S to Turkinjo imel je sina, dvaj¬ setletnega paglavca, izbirčnega, zlobnega, malo¬ pridnega. In čuj, čuj, kar je najgrše... Ta paglavec mi neki dan s svojimi konjiki vgrabi mojo Jelo... ukrade jo.. . ukrade . . oskruni!“.... V pečini je silno odmevalo, ker starka je izgovarjala to z obupnim glasom. On se strese! »Da; nje ni več! Poskušala sem vse, vse, da bi jo našla, da bi jo videla, in posrečilo se mi je; po treh letih sem jo našla, a nisem je videla, umrla je! Bog se jo je usmilil! 0 »Revica !“. . . »Imela je sina, sinčka, da, tako mi je rekla Imbra, stara robinja, ali ga je, je rekla, po treh __ 24 — mesecih tajno dala iz hiše ter poslala nekemu Srbu, proseč m zaklinjajoč ga, naj ga varuje in odgoji kakor Srba! Tudi denarje mu je dala in to je bil uzrok njene smrti!" „0, o . „Da, da, preteklo je mnogo časa od te dobe! Vse to mi je prešlo čez to sivo, kuštrano glavo! — Drugi sin njegov, Turek od Turkinje; poglej ga, kje gospoduje v Sofiji! . . . Sreča jim je služila in v gospodstvu so napredovali!... Veš, Alaj-beg!“... »On ?“ Da, je!... Ali glej! glej!... kje ga dobim ? kje?... Od tistega časa, odkar mi je vplenil mojo Jelo sin mojega poturčenega moža, živim tu v tej pečini, — jedini drug. mi je ta volk, oba, on in jaz sva divja, ali jaz sem starejša, zato me uboga!" Nastalo je molčanje. „Oni Srb, kateri je bil vzel malega v odgojo, je umrl — imenoval se je Miladin — rekla je Imbra". „ Miladin ?“... „Da!“ „Kaj ? kako ?!“..„ Njegove misli so se vile v daljno, temno prošlost, kakor da se je nečesar spomnil; zdi se mu, da se spominja svoje mladosti pri treh ali štirih letih, da je bila v hiši neka žalost... kakor da se še spominja ječanja stare ženice za svojim možem Miladinom, — pa za tem, kakor da bi 25 tudi ona — starka •—• umrla.... Da, da, pamet ga ne goljufa... A on, on sam se je imenoval Radivoj Miladinov.... „Kaj! kaka grozna slutnja!... ha, saj to bi bila strašna božja kazen, a jaz nisem nič kriv! 8 ... »Kaj ti je?“ upraša ga starka. »Strašno! strašno!.. Ab, kaj si mi vse to pripovedovala, da me v drugič ti ubiješ... ubiješ! 8 ... »Jaz sedaj tebe ne razumem !“ »Me boš že razumela, ako ti povem, da sem jaz ta nesrečni sin, katerega je tvoja nesrečna hči s Turkom rodila!“ in on se zgrozi. To je bil Radivoj, prav tisti, ki je pred steno klečal in klical nebo in pekel v pomoč. Slišal je že dolgo časa po boju, da mu je Zorko odpeljal iz Prokoplja Alaj — beg Sofijski, pa je le šel iskat... že leto je preteklo, odkar blodi po svetu, dokler ni zadel na to starko. Ni tedaj poginil! No, zato se je pa vendar bojeval v Srbiji kakor lev in napadal kakor tiger. »Kaj si rekel ?! 8 zavpije starka. »Da, jaz sem ta! Ali ti ni imenovala Imbra vasi, v katero sem bil odpeljan ? 8 »Ali, da, da... vedeževala sem in se trudila, da sem vse te novce dala njej, da mi pove to skrivnost... Ali — eh, eh... moja pamet... neumna, na — vidiš, ne vem, kako se je imenovala vas; vem, da je tam nekje v Srbiji . 8 — ».Jovovec !? 8 — 26 — ,,Da... da... ali hodi sem bliže, hitro ! in starka potakne ogenj in plamen je zaplapolal. „Razgrni rokav!“... „Da ! Ti si, ti si!... Otrok moj!-Unuk!... Ubij me sedaj Gospod — dosti sem živela!"... »Kaj je?" „Vidiš ta mali križec ? Mati ti je to vbodla v roko, predno te je poslala proč... Ah! Ah!... Vendar me je Bog nagradil! Vendar je Bog... je pravica!" In starka se orosi ter pade pred Radi- vojem na koleni, a roki vzdignila j'e k njemu in ga presrčno objela. Svetila je že zarja ! Elementi so se umirili, a hladen zrak je vel skozi špranje strašne pečine. In zares, Radivoj še-le sedaj sezna svojo preteklost. Nikdo ni še tega vedel. Oni, kateri so za to vedeli, že davno leže v grobih. „Mati moja!" In ta človek, kateri je povzdignjenima rokama v začetku te novele prosil Boga, zemljo, nebo, ka¬ teremu je bil v srcu tresek, a v duši nesreča in jeza, in kateremu je bila jedina misel, sveta želja, maščevanje, kleči sedaj pred čarovnico, katero je hotel ubiti, prijel jo je za žilavi, grdi roki, pa je poljuboval,... poljuboval,.. a iz ognjenih očij teče mu cel potok solza. Jokal je, kakor majhno dete in jecljal: „Mati, mati moja!" Volk je stavil glavo. popolnoma med nogi, pa ni niti dihal. — 27 — V. ,,Zorka! Zorka, ubogo dete! Ne boj se! Jaz sem jako izkusna! Glej, komaj imam 22 let, pa že toliko znam, da prevarim vse naše gospodarje, da te rešim, naj bo za katero koli ceno!" „Ab, Jelida!“ jeclja Zorka. „Nimam česa več izgubiti. Vse, kar mi je bilo najsvetejše, ukradli so mi, ali jaz nisem zgubila še svoje volje! Svet, svet je tak! Grabi! — On je tak, kakor kača... žre, vedno žre in požira! Svet nima usmiljenja... ne zna za mladost, za pri¬ hodnost, za življenje ! On se hoče nasititi, pa kaj mu ostalo mar? Vidiš, tak je svet!... Ne jokaj, Zorka!... Vidiš, njemu je treba smelo stati nasproti, pa mu junaško zavpiti: stoj ! A on se tedaj strese, predrami in — pusti te. Tedaj vidiš, ti bodi hra¬ bra, a taka bodi do tedaj, dokler ti jaz ne pore¬ čem : dosti, sedaj si svobodna!” Tako je Jelida učila svojo mlado prijateljico Zorko. Mi že vemo, kako je Zorka prišla do paši- nega harema, ali prav za prav na vhod pašinega harema. Jokala se je, sirota! klicala je Boga in Ra- divoja na pomoč, klicala je in povzdigovala roki k nebu, da se jej rešenje od kod oglasi, ali do sedaj bilo je vse to zastonj! No, Bog je Bog! kdo zna več nego on ? — 28 — Poglej, kje se pokvarjena, propadla, uničena mlada duša loti velikega dela: da Zorko ohrani, reši! Ona ve prav dobro, kaj je mlada deklica, ko pade v hudobne roke — skušnje se drži! Ve, da Zorka preide prav tako žalostno, kakor ona, ako se uda, da verjame, da jo vpletejo v zanjke. Potihnila je Zorka. Obedve ste mirni. Jelida misli na načrte, načrte grozne in rešilne, a Zorka o svoji preteklosti, ljubezni... Radivoju... „Jelida !“ „Ej?“ „Hodi sem, Ibi’ahim te čaka“. „On?“ „Da !“ odgovori neki stari služabnik. „Hrabro in previdno!“ zamrmra Jelida Zorki in — se oddalji. Zorica se je naslonila; glavo je podprla z malo ročico, pa jej misli lete daleč... daleč... * * * „Čuj, Jelida, vidiš, na tvojo prošnjo peljem te k paši" — „Ah!“ začudi se Jelida. „ Ali bodi pametna! Paša je dober, dober prav tako, kakor hud! Uljudna bodi! Pa, ako tudi do česa pride, — veš : paša je! Molči, a vse to, kar tam zgubiš, veruj, nadomestiti ti hočem jaz s svojo toplo ljubeznijo, — ker, deklica, ti še ne veš, kako te jaz ljubim 11 ... — 29 — „Prisrnoda!“ „Ah!“ zavpije Mustafa, očesi se mu zaiskrite, in zmrvil bi jo bil, ne toliko od jeze, temveč radi tega, ker ona njega ne ljubi, — da se ni slišal hod težkih korakov, koji so se jima bližali. „Oproščam! . . . besedo si mi dala, a gorje tebi, ako me prevariš!“. . . „Jeklo za kresilo!“ „ Iva ko to?“ n Pogoj za pogoj!“ „Pa, da!" „Daj mi ti besedo, pošteno besedo „beso“, da mi ti povrneš z iskrenostjo, vernostjo in delom vse tiste dobrote, katere jaz tebi doprinesem kot žrtva“. „Kako to? Jaz ne razumem!" „Me li ljubiš?" „Ah, Jelida! Neizmerno. . . neumno". . . ,,A tvoje življenje" — „Ne, nego tvoje! Moje življenje je—tvoje!" „Res ?“ „Alaha mi! Delaj kar hočeš ž njim! Ali bodi moja, — ne hodi k paši, ... ali hodi, pa pa¬ metno". . . w Ali si pripraven za me narediti vse?" „Vse? Kaj je to vse? Še več, mnogo več"... „Daj mi roko!" „Tukaj je \“ „Dobro! Pelji me k paši in molči". — 30 — * * * „A, si li ti to?“ »Jaz, gospodar". „E, Mustafa te ni tako lepo opisal. More (oj), lepša si, kakor sem jaz mislil!" „E, pa kaj hočem, gospodar". „Aferim. .. (dobro) prav lepa deklica! — No, veš li, da sem te daroval mojemu Mustafi?" »Vem". »Pa? Si li zadovoljna?" »Eli — kaj da ti rečem". . . »Glej, glej; rekel bi, da: nisi! »Pa tudi — nisem!" »Aferim, deklica ! A, kedo bi tudi onega vraga rad imel! Prav grd je!“. . . »Grd, gospodar, ali ima dobro srce". »A, pozna mu že srce! Lažnjivo je ono, veruj!“ »Ne; verujem v srce njegovo". »E, lepo, lepo". . . »Tako je, gospodar". »Pa zakaj si prišla k meni?" jo ponosno upraša paša. »Zakaj sem prišla? Guj! Tu je mnogo robov, a vem, da belgrajski vezir povprašuje po njih! Mnogo Srbov je med njimi!" ,.Pa?“ zagrmi paša. »Pa — jaz tako pravim: To so Srbi, a za nje se briga vezir in sultan!" — 31 — »Vezir !? 0 zagrmi razžaljeni paša. „Da!“ »Pa kaj vezir?! ■=- Deklica, ti si preveč lepa, a vedi, da so muke, koje te napravijo strašilom za celo življenje. Grda boš kakor najgrša starka, ako ti dam te muke! Neumnica! — Vezir? Kaj on? To so moji robovi, pa niti cesarju jih ne dam! Vedi to!“. . . Soba je ječala, a Jelida se je vsa tresla od velikega upitja silnega paše! »Starec Foča — rekli so mi, da je prosil osvajače in ostale, naj pazijo, da pridejo na koji koli način do srbskih robov. . . vidiš, to vem in to sem ti povedala".. . Daši je govorila srčno in smelo, vendar se je tresla na vsem telesu. . . „Foča?! — On mnogo drži za te cunjarje, pa za to tudi enkrat plača! No, Foča je v Belem- gradu, v Sofiji sem jaz! To si zapomni ti lepa in drzna deklica! — A sedaj hodi, dokler te ne po¬ kličem ! . . . Morda se še premislim!“ No, Jelida ne odide. „Kaj še čakaš ?“ „Imam te nekaj prositi". . „Za kaj?" „Za Zorico. . . Srbinjo". „E? Pa kaj?" „Pusti jo na svobodo". „Sikter!“ *) *) S i k t e r je turška beseda in znači: spravi se (za¬ ničljivo.) — 32 — „Pusti jo, paša!“ „Hodi hitro od tukaj, rekel sem ti že, kaj te čaka ! 11 „Morda jo pustiš, ali bo prepozno — drago te bo stalo! Bolje je, da sedaj napraviš to pleme¬ nito delo, nego pozneje, ko te bo stalo strašnih žrtev!“ Paša skoči, ter leti k Jelidi, no ona je stala mirno; a on se vrne nazaj. Udari dva - trikrat z dlanom ob dlan. Mustafa se prikaže. „Mustafa! Pelji to modrico, ali pelji jo daleč.. . daleč. . . skrij jo, da je nikdar več ne vidim, ker, ako jo še enkrat zagledam, ona je propadla za te vekomaj 11 . Mustafa je mislil, da se je ona paši jako pri¬ kupila, a neče besede vzeti nazaj, temveč mu jo v drugič podaruje, pa jo zadovoljen prime za roko in pelje seboj. Paša s'e je tresel od jeze in malo je manjkalo, da je ni, mesto Mustafl, dal krvniku. Jelida je bila vznemirjena, a vendar jako zadovoljna. VI. Vedeževalka! Vedeževalka z volkom! S takimi klici je svet po Sofiji naznanjal to novico. K njej ! K njej! . . . — 33 — Vsakdo je hotel, da za male novce izve svojo srečo in bodočnost; a čarovnica je vsakomur umno prerokovala in gotovo vsakdo se je vračal veselega srca k svoji hiši. Tudi Mustafa je hotel, da izve svojo sodbo. Odšel je k stari čarovnici. „Vedežuj!“ „Za koliko ?“ „ Zlata mecedija! “ (Turški denar; vreden nekaj več kot napoleondor) in da jo starki. Vedeževalka gleda, gleda nekaj časa v roko in dlan, včasih zopet v grdo Mustafovo lice. „Kaj je?“ „Ti si blizu velikega svojega gospodarja ?“ „Sem!“ „Vidiš, tudi to tako kaže“, in pokaže na neko gubo. „Pa?“ „Počakaj, to ne gre tako hitro. Vidiš, ta druga — vejnata in. . . glej. . . glej“. . . „Kaj pomeni ona?“ „Smrt!“ „Neumnica!“ in Mustafa potegne roko nazaj. „Tako je pisano v knjigi resnice, naj se ti jeziš, ali ne, lepi junak, tako mora biti 11 , odgo¬ vori starka. Mustafo je vendar nekaj vleklo, da izve po- jedinosti vedeževanja. „Pa, jaz sam, je-li?“ 3 — 34 „ Ne, več njih !“ »A, kateri so ti ?“ »Tvoj gospodar in še mnogi. . . mnogi. . . tukaj ni jasno ; dlan imaš čudno“. . . . „Neumnost!“ »Molči... glej, glej, spregledala sem, glej, ta vejica na dlani kaže zopet nekaj drugega... ej, ej!“... »A kaj? a kaj?“ jo hitro povpraša Mustafa. »Bogme rešenje. . . ali ta tukaj išče nekake pogoje “. — „ Pogoje?” »Da!” „Pa kake?“ »Ako ti sam postaneš ubijalec in slepo ve¬ ruješ v ono, katero ljubiš!” „Ljubim? — Od kod veš ti to? -— Ne, jaz ne ljubim prav nobene!” odgovori Mustafa z na¬ mero, da do dna izkusi starko, dasi jej je veroval neumno, fanatiški vsako njeno besedo. „Eh, tedaj to laže. . . ali ne, ne. . . glej, t o je resnica, a ti kažeš!” Mustafa se prestraši; da, zares, starka prav zadeva. „Pa, kojo misliš, da ljubim?” „Eh, kojo ? Deklico. Pa lepo, pa mlado, ali tuje vere”. — »Čarovnica!“ »Eh, eh. . . glej, pa Boga mi”. — n Kaj ?“ — 35 — „In ona kakor da — “ „Ljubi mene?" Starka molči in gleda v dlan. »Govori!“ „Ne. Nečem 11 . „Moraš!“ „Pusti me, junak!“ ,,Nečem!“ ,,Pusti me“ — „Ne, dokler ne slišim vsega! 1 * „Tukaj ti nekaj pravi v večnih resnicah, — ako hočeš najprej to slišati in pristaneš na ukaz teh večnih besedij, potem ti hočem to povedati! Gledaš me sumljivo! He, he, he, neumni junak! To ne more lagati! 11 „Pa, kaj je? 11 „Zakolni se, da boš molčal in da iz¬ polniš! 11 „Eli, jaz vem, kaj je to!“ „Potem idi“. . . . „Tedaj dobro: zaklinjam se!“ „Hodi bliže. Vidiš to progo, koja k palcu vleče, ta pomeni: boš velik gospod. Ta, katera se spušča k mezincu, pravi: zamenjaš gospodarja 11 . „Starka!“ in Mustafa se je ves stresel. „A ta, ki se križa, pravi: ljubiš strastno, srčno. Ta pa, ki gre h kazalcu, pravi: tudi ona tebe ljubi. Ta krog pa, podoben Salamonovi pre- modri črti, pravi: Jelida!“ 3* — 3 G — „Jelida! . . . Strašna vedeževalka ! v resnici, ti govoriš božanstvene besede!“. . . „Cuj dalje. Ali ta, ki se zvija okrog vseh teh progic, pomeni: reši Zorko Srbinjo..pazi, da jeden tujec, kateri se ti^hoče javiti, pride tisti čas k tvojemu gospodarju, ko tam ne bo nikogar, ko bo tišina 11 . . . . „A! Zanjka! Goljufija!". . . „Nečeš? — A ti idi!" Mustafa je molčal. Globoko se je zamislil, pa diha težko. . . obupno. . . „Zakaj ne greš?" „Govori dalje!" „Po tem sestanku moraš ti ubiti svo¬ jega gospodarja!". . . Mustafa se je stresel, a starka je uprla vanj svoji očesi pa opazovala upliv svojega vedeževanja. Mustafa se je skrčil; dihal je hitreje in hitreje; zrak mu je bil težak, a očesi ste se mu razširili. Tresel se je po vsem telesu. „No, kaj ti je ?“ „Ubijem te! Nesrečnica!" „He, he, he. . . . a gospodstvo, a slava! A ljubezen, a Jelida !" „Ah, strahota, strahota!". . . „Idimo k vedeževalki, vedeževalki!“ upilo je ljudstvo zunaj, a Mustafa se zdrami. „Hodi sedaj! Čuj! Ves ta svet hoče slišati tvojo sodbo". — 37 — „Vedeževalka. . . kak plamen si mi vrgla v to srce, v to dušo!“ ,,Hodi in — izvrši! Sodba je sodba in jaz ne morem proti njej prav nič!“ „Ako mi lažeš? Ako jaz propadem ?“ Starka je molčala. „Govori!“ „Sodba je sodba! Idi!“ „Veruješ zares in je tukaj zapisano, da prav jaz zamenjam gospodarja ?“ „Je!“ „In da bo Jelida m oj a P “ „Da!“ Dolgo sta molčala. Starka je dosegla popolno zmago in uspeh, a Mustafa se je bojeval s svojo vestjo! Nazadnje skoči, stegne se, poravna život in zavpije starki obupno, strahovito: „Dobro! Vse hočem napraviti!“ Starka se je smehljala, a na ta smeh stopila sta v sobo Radivoj in Jelida. „Si li vse slišal ?“ „Vse“. „Si li zadovoljen ?“ „Da!“ „Samo na delo. On mi že naznani, kedar ti bo treba iti k svojemu bratu po očetu, kedar bo treba, da vidiš Alaj-bega“. „Dobro, mati!“ „Skrij se sedaj. Vidiš, da hoče ves ta svet s silo vstopiti. Hiti in čakaj!“ — 38 — Radivoj se umakne, a tudi Jelida, katera je skrivno zapustila hišo in vse te skrivnosti povedala starki. Prihajali in odhajali so zapored od starke, srebro je žvenketalo, starka je vedeževala, a čudno je, kako je sedaj vsak zadovoljen s svojo sodbo odhajal iz sobe. . . Tudi Jelida se je sedaj po stezi hitro napo¬ tila k hiši. . . Burna in strašna noč. Nikjer zvezde, nikjer meseca, a veter je strašno pihal ter metal opeko s streh na tla. Alaj-beg je sedel na blazini ter željno upiral pogled na sobina vrata. Pričakoval je nekaj, kar se ga je posebno tikalo, pričakoval je in drhtal... pričakoval je — Zorko. Ni dolgo trajalo. Težke zavese so se razgr¬ nile, a stari Ibrahim vstopil je z Zorko. Kako lepa je bila Zorka v tem strahu, kako blaga, kako bleda, kako sranložljiva, pa vendar hrabra. „Idi Ibrahim 11 . . . „Ne, ne, gospodar, naj ostane tukaj 11 , reče Zorka. ,,Saj pojdem zopet nazaj 11 — „Idi! Idi! 11 ... Ibrahim ne čaka dalje, odide. Zorka se vsa strese. „Ne plaši se, lepi otrok; ti, tako lepa, kakor zarja, ti, tako mila, kakor duh prave vrtnice, ne - 39 smeš ostati tudi zanaprej neznatna, slaba... po¬ sebne sobe mojega harema boš ti krasila: gospo¬ darica moja in vsega mojega bodeš ti, hurija*) sedmega neba!“ Zorka pogleda obupno navzgor, iskajoč nebo in — Boga! ,,Hodi sem... glej, sedi k meni... tu imaš prostor. —• Ne ganeš se? A, tedaj grem, vidiš,, jaz k tebi“. Alaj-beg vstane in gre k Zorki. Onajevstra- šena planila do vrat, no, te so bile zaklenjene; Zorka zavpije, poklekne ter vzdigne sklenjeni roki k paši in tresoče, kakor v mrzlici, izgovarjala je te besede: ,,Boj se Boga! Usmili se me, te prosim kle¬ čeča ! - ‘ »Neumnica, neumničica rnoja“, reče jej paša in jo prime za tresoči roki. Zorka se strese. Z očmi je iskala okoli, da bi ugledala kako stvar, s kojo bi ubila sebe, ali pašo in s tem se ubranila zverskih, strašnih na¬ skokov pašinih; no, bilo ni ničesa, a Aluj - beg imel je čvrsti roki. Stegnil jej je z jedno roko obe njeni sklenjeni roki, a z drugo objel jej je stas, ta lepi, vitki stas, pa jej je milostljivo žvrgolel... pa jo je poljubljal... miloval... Zorka se je branila z vso silo dekliške, mla¬ dostne moči, upila je, klicala na pomoč, a ni bilo *) Nepojmljive lepe deklice v turškem raju, koje bodo zveličanim stregle, jih kratkočasile ter razveseljevale. — 40 nikogar, na vse to odgovarjal jej je paša s poljubci in milovanjem... Burja narašča... Zorka se je obupno branila, ona je gledala, da na koji koli način zada sebi ali Turku smrt. Ona se ni samo branila, temveč je skočila k oknu, da skoči doli; pa, ko jo paša ujame, plane ona va-nj, kakor ranjena levinja! Paša se je obupno, silno branil. Ali onih dveh 'čvrstih, okoli vrata zvitih rok ni mogel od¬ trgati. Ti roki ste ga stiskali čedalje trdneje in paša na jedenkrat očuti, da nima zraka, da se duši,., davi... Kakor ranjen lev skoči z vso silo, pa zgrabi svojo žrtev kakor neumen z obema rokama za vrat. Pioki ga ne puščati. A tudi on stiska zmeraj bolj in bolj in za malo časa občuti, kako oni roki okoli njegovega vrata popuščati, slabiti... Izdahnila je Zorka... On jo je zadušil L. Kadar je bilo vse zvršeno je paša pritekel ter razbil okno, da se nadiha čistega zraka... obrne se še-le in vidi, kaj je napravil. „Mrtva je“, zašepeta tiho. „Mrtva, in še tako lepa!“... * * * Skozi gosti mrak približevala se je jedna senca k pašinemu dvoru. Po stopinjah hitro za njo korakala je druga. — 41 — „Pst! Mustafa!“ „Kdo je?“ „Jaz. Jelida!“ „Jelida! Ti! Pa kam greš in kaj hočeš ? 11 „Kar ti, ljubček moj!“ „Idi nazaj, idi“. „Ne. Pred nekoliko urami odpeljal je Ibrahim Zorko k paši, pa je še sedaj ni nazaj. Šla sem, da te poiščem. Reši jo. Bog ve, kaj je ž njo. Videla sem te, da si se napotil sem in šla sem za teboj 11 . „Kaj, ali je ona pri paši ? 11 »,Da!“ „Hodiva. Rešiti jo hočem ! 11 In prav tedaj, ko je paša razbil okno, prišli ste k dvoru ti dve senci. Ali, ko zagledati ta prizor, reče Mustafa nehote. „Ni dobro!“ Brzo sta šla gori. Od zadej, skozi poznane sobe Mustafove prikradla sta se do same sobe pa- šine, kjer se je dogodilo ono grozno zločinstvo. Malo, da Jelida ni zavpila, a jMustafa, morda prvič v življenju, strese se od strahu. Jelida se je zgrudila. Nakrat odleti, kakor blisek! Mustafa je gledal Zorko mrtvo, kako še z razpuščenimi lasmi, debelima očesoma in razširjenima rokama leži na podu, a paša stal je tik nje, .pa se mu obraz krčevito raztezal, a očesi bliskali. „Sedaj je prilika ! 11 pomisli Mustafa. — 42 — Burja je zmeraj silneja. . . Ves pašin krasen, lesen dvorec se je zibal! . . . * * * »Nesreča! Nesreča! Nesreča! - ‘. . . zaječi Je- lida in pade na vedeževalkin prag. tiKaj je?“ . Jelida je v omotici. Ničesa ne ve. Noge so jo zapustile. Nima več moči. Letela je, kakor naj¬ hujši arabski jahač. Dihanje jej jenja. Padla je v omotico. Drgnili in polivali so jo z vodo, ali ona ni prišla k sebi. »Mora biti veliko hudo“, pravi starka Ra- clivoju. »Vidiš, že prihaja k sebi!“ Doda Radivoj. »Le. . . ti. . . tam. . . mrt . . va. . . ah. . . moje srce“. . . »Kaj, kje?“ zavpije Radivoj. »Dvor. . . pa. . . šin. . . ubil je. . . i. . . di.. . ma. . . ščuj. . . jo“. . . In ničesa več se ni slišalo. Jelida se je strašno krčila in zvijala, učasih jej je srce bilo brzo in slišno, a Včasih ni niti dihala. . . Krči v srcu. »Ah!“ zavpije Radivoj! In leti naravnost k pašinemu dvorcu. »Jelida. . . dete moje“ — tiho, ali Jelida ne govori. govorila je starka — 43 - Ona se še parkrat stegne, odpre silno oči in usta in — ; zamolči za vedno; umrla je. Bila je močne in burne krvi, to hitro, pre¬ hitro dirjanje od dvora do vedeževalke in Radivoja, da jima naznani dogodek, uzročil jej je krče in kap v srce, in ona, sirota, umre; osvobodi se vsih želj, vsih muk, vse svetne pokvarjenosti! Vendar je bila poštena duša ta .Jelida, a njena pokvarjenost vpiše naj se za greh društva... Čarovnica je pokleknila zraven nje, pa jo je poljubovala, pa je jokala, pa molila Boga. . . * * „Kdo je ?“ ,,ProC, na stran!“ „Stoj! kdo gre ?“ • Tako so vpile straže tistemu, kateri leti ka¬ kor ta burja, ki ravno sedaj najbolj divja. Radivoj ni poznal tajnih izhodov iz pašinega dvorca in drevoreda, pa se je napotil naravnost. Straža ga je zadržavala, no drugemu, kateri ga je povpraševal, odleti glava in jatagan (velik nož) je napravil, da mu še glas ni prišel iz grla. Še enkrat: „Kdo gre!“ In še enkrat se zablišči jatagan in ta zadnji glas pomolči za vedno. V dvorcu je tekanje. Gel dvor je obkrožen z vzbudivšimi se domobranci in vojsko. — 44 „Kaj hočem delati? Da poginem in da se mu ne maščujem? Ako udarim med nje, neumno po¬ ginem brez maščevanja! Glej, koliko jih je!“. . . . tako je šepetal Radivoj. Pa se potem domisli: „Ne. Tako hočem !“. . . Gori se svetle okna. Pa od silne burje, kakor da vžgane sveče trepetajo, kakor da tudi celo tje prihaja strašni veter. Mustafa je gori. On neče še izvršiti svojega dela. — Množtvo jih je. Molči in pomaga pri pre¬ oblačenju mrtvega telesa Zorkinega. Prinesli so jo celo do vrat k Ibrahimu, da jo jutri pokoplje. Vrnil se je paša, age in ostali. Paša se boji. . . „Ostanite tukaj vsi. Lezite in spite po mojih sobah 11 . V trdnem smp pčutili so, da jih nekaj duši. In glej, ogenj! Besna' nevihta širila je ogenj vedno bolj. . . in bolj — a stari les v poslopju prasketal je, kakor smodnik, in predno je kakemu prišlo na pamet, da se reši, zgrmi s strašnim ropotom vsa streha in pokrije čez petdeset mrličev, med njimi Alaj-bega in Mustafo. . . . * * * Po vijočem se potu hitel je jeden človek z bremenom na ramenu in s konjem zraven sebe, katerega je vodil, a na konju je nekdo sedel. Burja je besnela, no, čista, brez dežja, brez megle; ta je prisilila zarjo. Ti potniki so bili: Radivoj z mrtvo Zorko na plečih, a na konju je sedela starka —• čarovnica. Po stranskih stezah potovala sta po dnevu, a po noči rabila sta pot. Ni dolgo trajalo. Prišla sta do zaželjenega mesta. Poljuboval je Zorko in jokal se, kakor otrok, pa jo je potem zakopal tik očeta. V njegovi sta vasi, ali v vasi njegove mladosti. Vsi so se veselili. Že zdavno je odšel, a junak je Radivoj, pa ga prav sedaj potrebujejo. Ustaja je! Vse ustaja, veliko in malo na prisvajače bel- grajske. Srbi niso hoteli trpeti te nesreče. Vsi so udarili v krvavi boj! Radivoj bil je prvi. On je malo osivel; grdega pogleda vzbiljen, junak, — oči so se mu zaiskrile, kakor najhujši ogenj, ko mu je kdo imenoval Turka. Boril se je, kakor lev; a ljubil je in smilila se mu je vsaka sirota. „Jaz bi mogel biti srečen, pa, glej, kako sem strašno nesrečen! Tako nesrečen, kakor nihče na svetu; duša mi je zakopana, moja Zorka; — a, to, kar mi je še ostalo, to je srce, koje je trši nego kamen, pa se neče razpočiti, ali tudi njemu gotovo napravi krogla konec!“. . . — 46 — Zmagali so osvajači, zmagan narod vrne se nazaj. „Hatimerif , ‘ carski je izdan in milost sultanova razprostira se neizmerno na srbsko rajo. Vračajo se mnogi, — ali Radivojn ni. — Čakali so mnogi.. . šteli dni, tedne, mesece, ni ga, pa ga ni! Nekega dne pride njegov drug in prinese njegove toke (srebrne plošče na prsih) in da jih edinemu nesrečnemu ostanku njegove rodovine, starki — čarovnici. „Tu imaš toke unuka, junaka Radivoja! Umrl je. Boril se je slavno. Pozdravlja tebe in — grobe svojega življenja!“ Starka je zijala. Prvič ni razumela ničesar, Gledala je v mladega junaka, pa ničesar ni razu¬ mela. Prijela je toke, pa jih je poljubila... „To obesi moj unuk, moj Radivoj, kadar pride domov”. . . „Umrl je tvoj Radovoj!“. . . „Ne. . . ne. . . ti se motiš! Pride že on neki dan; on je dober! . . . Pa me popelje seboj. . . . Ti tega ne veš“. . . „Sirota!“. . . Starka se je zagledala pred se, a vsi so jo gledali kakor z usmiljenostjo, ker je obnorela od starosti, nekaj od strašne žalosti in pretrpljene nesreče. . . Vendar so bili trenutki, ko je znala za-se, te trenutke rabila je ona za sokolenje srbskih vi- - 47 — tezov, budila je narod, pripovedovala trpljenje in muke, katere trpe Srbi od Turkov; prerokovala je večno odrešenje in svobodo v kratkem. In glej: po dolgih letih oglasi se v logu in dobravi, oglasi se od neba do zemlje, oglasi se v sredini junaškega srbskega rodu glas, glas, kateri je bil strašen, kakor trobenta strašne sodbe, a lep kakor slavcev glas, mil kakor kos kruha in vrč vode lačnemu in žejnemu, glas: »Svoboda ali smrt!“ In razvije junak zastavo svobode in — Srbija bila je svobodna. * * * „ Hočeš li z menoj ?“ „Hočem, kako bi ne šel, saj to je spremstvo starke našega junaškega Radivoja!“ In spustili so prost, lesen, nebarvan zaboj v izkopano jamo in pop (pravoslaven duhovnik) odpoje: „Večnaja pamjat“. . . . In stotina rok meče zemljo v grob s šepeta¬ njem : „Bog se usmili duše!“ - . . Zasule so se vse reve, vse nevolje, vsa zla; a duh, vzdržljiv ta duh gre v vesoljnost, v brez- krajnost, v neumrlost, da tam pove svojim: „Doživela sem svobodo lepe Srbije!" . . .