Njiva I./ll. 17./VI. 1921. rr —. ■ - ■ . - METOD DOLENC: » Temeljna načela za naš edinstveni kazenski zakonik. Trnjeva je pot, ki vodi do cilja edinstvenih zakonov za vso našo kraljevino. Pa če stvari ne gredo tako lahko izpod rok, kakor bi bilo želeti, treba uvaževati, da je tremu kriva bivša podeljenost našega tro-inienskega naroda na petero držav, ki so imele ne samo različno pravo, ampak tudi različno pravno, orijentacijo! Ali — tlela se! Dokaz za to so elaborati raznih zakonodajnih'komisij, ki dozorevajo počasi, ali gotovo. Prepotrebni kazenski zakoniki so v svojih konturah že vidni. Kazenski odsek stalnega zakonodajnega sveta .ministrstva pravde je zboroval v januarju, februarju, aprilu v Beogradu, v maju v Zagrebu, v juliju pride zborovat v Ljubljano, da tako tudi z menjanjem zboro-vališča dokumentira edinstvenost. V Ljubljani bo končno ugotovljeno besedilo celega novega kazensko-pravnega reda, ki je že izdelan. V Zagrebu je kazenski odsek na podlagi osnutka kazenskega zakonika za kraljevino Srbijo iz leta 1909., oziroma 1912., zedinil na osnutek splošnega' dela novega edinstvenega kazenskega zakonika (glej moj članek v Njivi 1./2., str. 4 ss.). Nove kazenske zakonike je dobila v zadnjih de-setletjih Rusija, Norveška, osnutki so pripravljeni in kritično prerešetani £a Nemčijo, Avstrijo, Švico. Nemčija ima povrhu še (iegenentvvurf, katerega so izdelali kriminalisti profesorji Ooldschmidt, Kalil, Lilien-thal in v. Liszt. Vsa ta nova dela je komisija vpoštevala, a v prvi vrsti je ozirala na socialno strukturo našega naroda, na naše lastne državne in kulturne potrebe. V naslednjem naj pokažem — razume se, da samo v najglavnejših botezah —, kako si je kazenski odsek zamislil unešenje priznano dobrih /Modernih idej iz kriminalne znanosti širnega sveta v naš bodoči kazenski zakonik. Ker govorim tu predvsem nepravnikom, vzporediti hočem, kolikor treba, določila sedaj pri nas veljavnih zakonikov. Pravnikom bo jasno, da v sejah kazenskega odseka ni šlo brez kompromisov in odveč bi bilo poudarjati, da v nekaterih podrobnostih vsi člani odseka ‘smo soglašali docela z določili izdelanega načrta. Ali tu mi gre za 0hulariziranje od odseka sprejetih glavnih idej, zato menim, da se mi ” treba spuščati v razmotrivanje oddvojenih mišljenj. \ Jugoslaviji veljavni kazenski zakoniki — razen madjarskega — tc-c'je na trostroki razdelitvi kaznivih del, ki pozna: hudodelstva, pre->'|eške in prestopke. Italijanski, nizozemski, norveški kazenski zakonik in švicarski načrt pa so si usvojili dvostroko razdelitev, ki deli vsa kazniva dela le v hudodelstva in pregreške. Tudi naš kazenski odsek se je odločil za clvostroko razdelbo, to pa zato, ker hoče vsa kazniva dela, ki ne kršijo niti ne ogrožavajo konkretnih pravnih dobrin (obstoj državfc, življenje, zdravje, čast, svoboda, imovina poedinca itd.), ampak se značijo le za abstraktne prekršaje splošnih predpisov za red človeške družbe, izločiti iz kazenskega pravosodja in jih dodeliti policijskemu sodstvu. Kaj je hudodelstvo, kaj pregrešek, tega po načrtu kazenskega odseka ne bo predpisaval zakonik za vsaki delikt posebej, kakor to stoji v avstrijskem kazenskem zakoniku, ampak to se bo določevalo po vrsti za posamezna kazniva dela predpisanih kazni. Doslej so bile glavne kazni smrt, težka ječa, ječa, strogi zapor, zapor, hišni zapor, samotno zaprtje za nedorasle, in denarna kazen; srbski kaz. zakon pa pozna tudi lišenje zvanja (izgubo službe) kot posebno glavno kazen. Poslej naj se dele kazni strogo po značaju kazenskega dela v dvoje skupili: Za dela; ki izvirajo iz koristoljubja ali drugih prezirljivih nagibov bodi kazen smrti za najtežja, robije (Zuchthaus) za težka, za manj težka pa strogi zapor. (Do cela je izključena smrt za politične delikte, to bo stalo že v ustavi.) Za vsa druga dela, osobito za politična (t. j. taka, ki dirajo v državo, vladarja ali ustavo) in za dela, ki nastanejo v hipni razdraženosti (afektu), bo predvidena kazen zatočenja (Festungshaft) za težje primere, a zapor in denarna kazen za lažje primere. Bistvena razlika med obema skupinama je ta, da nastopijo pri prvih kaznih tudi še po iz-držanju posledice, osobito izguba državljanske časti za gotovo dobo, pri drugih pa te posledice po izdržanju kazni prenehajo. 1 težja i lažja kazniva dela pa so lahko storjena a) iz dobičkaželjnosti in prezirljivih nagibov ali b) iz drugih ne nečastnih nagibov. Zato določa načrt, da so hudodelstva kakor težja dela v prvem primeru kazniva s smrtjo (na vešalih) ali robijo, v drugem primeru pa z zatočenjem, pregreški pa v prvem primeru s strogim zaporom, v drugem pa z zaporom ali denarno kaznijo. Srbska kazen «lišenje zvanja* odpade; ona je teoretski nc-vzdržljivo kazensko glavno sredstvo, ker ni enakomerno na vsakega državljana uporabno, zato pa tudi nedemokratično. Sarnoposebi umljivo pa ostane izguba službe kot posledica kazni v določno predpisanih kazenskih primerih. Načrt pa uvaja za naše pravosodje čisto novo sredstvo v boju zopei' zločince; to so «mere bezbednostb, ukrenitve v interesu obče varnosti, ali na kratko:očuvalna sredstva (sichernde Massnahmen). Kdor je bil že 3krat obsojen na robijo, pa v teku 6 let po izdržanju zadnje kazni stori zopet premišljeno kaznivo delo, temu je zločinstvo prišlo v navado, ta je za družbo opasen človek, za tega sme sodišče zbog tega izreči, da ostane po izdržani novi kazni — sicer ne več v kazni, pa vendar na varnem, kjer bo moral delati, in to morebiti do 20 let. Če v tej dobi pokaže, da se je poboljšal, se pogojno za 3 leta izpusti na svobodo in če se obnese, postane popolnoma prost. Enako pojde po načrtu potepuhom, delomrznim prosjakom in vlačugam-Vtaknejo se po izvršeni kazni v prisilno delavnico, in to lahko, za čas d<) 5 let. Nadalje, tisti, ki so človeški družbi nevarni, ker nimajo sposobnosti za normalno presojanje stvari in se zaradi tega ne morejo kaznovati, pridejo v posebne zavode, da ne morejo več škodovati. Sled njič, kriminalni pijanci se oddajo za čas do dveh let v posebne zavode, kjer se naj odvadijo alkohola. Za izvrševanje kazni na svobodi se predpisuje, da počne redovito z zaporom v samotni celici, a nadaljuje se po preteku gotove dobe v skupnem zaporu. Kaznjenci pa morajo brez izjeme delati, a pri določitvi dela se jemlje v obzir individualnost kaznjenca. Denarna kazen ne more biti manjša od 10 dinarjev, a sodišče sme dovoliti odplačevanje v obrokih. Siromašni obsojenec pa sme denarno kazen odslužiti z delom. Povsem nova je določba, da sme sodišče pri vsakem iz dobičkaželj-oosti izvršenem delu, katero se kaznuje z robijo ali strogim zaporom, izreči poleg zaslužene kazni na svobodi tudi še denarno kazen do četrt rnilijona dinarjev. Upati je, da sc poslej fiktivni bankroterji, verižniki >n navijalci cen ne bodo več smejali v pest... Doslejšnji kazenski zakoniki so predpisavali tudi za nezakrivljene krivice kazen ter so bili pogdji kaznivosti za vsako kaznivo delo posebej ustanovljeni. Novi zakonik se postavi na stališče, da brez krivde hi kazni, a krivda je podana splošno samo za premišljeno storjena dela, Pri delih, ki so storjena iz nemarnosti, pa le, ako je to v zakoniku izrečno določeno. Primišljenje (umišljaj, dolus, hudobni naklep) se v novem kaz. zak. definira; podan je, ako je storilec izvršenje kaznivega dela naravnost hotel ali pa, ako je predvidel zabranjeno posledico, ki more 'z dela nastati, pristal v nastop posledice brez obzira na to, ali ga je z®'el ali ne. Nemarnost (nehat, culpa) pa obstoji, ako je storilec pred-videč posledico, lahkomiselno menil, da jo more odkloniti, ali pa, ako Posledice ni predvidel, pa bi bil dolžan jo predvideti ali pa bi jo bil niogel predvideti po predležečih okolnostih in osebnih svojstvih. Neznanje ali nepravilno shvačanje zakona ne oprašča kazni, vendar more sodišče izreči iz takega razloga blažjo kazen. . Ni kazniv, kdor ob času dela ni mogel shvatiti (zapopasti) naravo 'n značaj dela in po tem shvačanju ravnati zaradi duševne razbolelosti, Ozavesti ali umstvenega nerazvitka, Ako je bilo shvačanje narave in 2|iačaja dela ter mogočnost ravnanja le zmanjšana, sme sodišče kazen P° svojem svobodnem preudarku ublažiti. Doba življenja ima velik vpliv na kaznivost. Doslej sc je grešilo in se ge greši v tem pogledu v veliki, za poznavalce človeške psihe naravnost nečuveni meri. 2e pri 10. letu postane človek kazniv, sicer le najtežje kršitve pravnih dobrin, pa ipak tira zakon otroke pred kanskega sodnika, dasi spadajo še v šolo. Od 14. do 20. leta pa je sakdo kazniv po splošnih predpisih, le smrna kazen in dosmrtna ječa iim ne sme dati. Lahko rečemo, da se je samo razsodnosti naših 'Odnikov zahvaliti, da pogibeljnost teh zakonitih določil ni tako strašno . 'nkovala, kakor bi lahko, ako bi se zakon strogo po svojem duhu Zvrševal. Novi načrt raztegne otroško dobo do navršenega 14. leta *;ca)\ do te dobe imajo naj s takim okrivljenikom posla samo starši, C|*eljji vzgojitelji; le če je otrok zanemarjen ali moralno pokvarjen, odda ga naj skrbstveno sodišče v prisilno vzgojo posebnim zavodom najdalje do navršencga 18. leta. Od 14. do 18. leta (mlajši nedoletniki) se po načrtu takisto ne smejo kaznovati, če sodišče ugotovi, da niso sposobni za slivačanje narave .in značaja dela in za tej sprcvidnosti primerno ravnanje.-Tudi taki mlajši nedoletniki spadajo v prisilno vzgojo, a doba za prisilno vzgojo se jim lahko podaljša do 21. leta. Zreli mlajši nedoletniki se smejo kaznovati, ampak ne smejo nikdar priti v dotiko s polnoletnimi kaznjenci. Za nje obstoje posebne, za mladino prikrojene kazni, namreč ukor, začasni odpust za poskušnjo, ali se obneso brez. kaznovanja; slednjič oddaja v zavod za prisilno vzgojo. Le tisti zreli mlajši nedoletniki, ki store po navršenem 16. letu v zavodu za prisilno vzgojo hudodelstvo, kaznujejo se nalik starejšim nedoletnikom, t. j. onim, ki so izpolnili 18. leto, pa ne prekoračili 21. leta. Za te predvideva načrt manjše kazni, kakor za polnoletne osebe. Mlajši nedoletniki, ki so bili kaznovani, se smatrajo navzlic kazni za neoporečene, starejši nedoletniki postanejo sicer opo-rečeni, ali nikdar ne izgube državljanske časti ter prestajajo kazni v posebnih zavodih, kjer ne morejo priti v dotiko s polnoletnimi kazncnci. Glede odmere kazni se načrt z dosedanjim kazenskim pravom zlaga v tem, da se je ozirati na veličino učinjenega zla, trpljenja ali škode žrtve (objektivni moment), kakor tudi na storilčevo zločinsko nagnenje, osebne in gospodarske prilike, uvidnost kaznivosti po storjenem delti in popravo škode (subjektivni moment). Ali doslej smo imeli natančne predpise, kaj naj smatramo za olajšujočo, kaj za obtožujočo okolnost, in le, če so bile olajšujoče okolnosti tehtnejše od obtožujočih in so dajale upanje, da se bo storilec poboljšal tudi ob manjši kazni, imel je sodnik pravico izredne milosti, t. j. pravico izreči kazen izpod v kazenskem zakoniku določene najmanjše mere. Novi načrt ne navaja nikakih olajšujočih ali obtežujočih okolnosti, ampak ustanavlja, da sine sodišče že ob eni sami resnično obstoječi olajšujoči okolnosti kazen olajšati, ali to le v predpisanem okviru: namesto predpisane smrtne kazni sme izreči robijo, pa ne izpod 10 let, namesto dosmrtne robije — robijo u,c izpod 7 let, namesto druge časne robije — robijo ne izpod I leta itd. Ali zakon bo predvideval — kakor že prej omenjeno — tudi take slučaje, kjer je sodišče pooblaščono, da kazen ublaži po svoji prosti ocenil v teh primerih ni vezano niti na vrsto, niti na mero kazni. Tu vidimo, da sodnik imej po novem pravu veliko več pravice, pa tudi odgovornosti kakor po starem. Za inštitutom izredne milosti po avstr, kazenskem zakoniku niti največjim filantropom ni treba žalovati: Uvedba ublaženi^ kazni /jo načela circonstances attennantes po francoskem eode penal jii' oškoduje za mnogo. Na drugi strani pa imej sodnik možnost pravičnega * 4 razmaha v določevanju primernosti kazni — tudi navzgor. Nov kazenski zakonik bo predpisoval za primer, da se storilec povrne tekom 5 od zadnje vzdržane kazni k premišljeno storjerteinu kaznivemu delu, strožje kaznovanje, če pa je temeljilo poznejše kaznivo delo na istorodnem nagibu kakor prejšnje, sme sodišče izreči dvojno najvišjo predpisano kazen, vendar ne preko 20 let robije ali zatočenja, odnosno 5 let strogega zapora. Poostritve kazni, kakor so v rabi po današnjem kazenskem zakoniku s posti, trdimi ležišči itd., odpadejo docela. Vedno ponavljanje poostritev skozi vrsto let ne odgovarja edino pravičnemu progresivnemu sistemu, niti niso poostritve za vsakega obsojenca enako občutne. Ko kazen opravi svojo nalogo, da popravi značaj zločinca, more se zločinec izpustiti iz zavoda na določeno dobo na preskušnjo. Ako pa sc glasi razsodba na manjšo kazen, t. j. na strogi zapor do 6 mesecev, zapor do 1 leta ali denarno kazen sploh, in ako obstoje prav posebne olajšujoče okolnosti, sme sodišče dotlej neoporečenemu obsojencu izvršitev kazni začasno za dobo od 1 do 5 let odložiti. Ako se obsojenec v določeni dobi obnese, t. j. ne stori ničesar kaznivega, mu je kazen odpuščena; ako pa napravi zopet kaj kaznivega, in sicer premišljeno, dobi novo kazen, pa mora obe kazni zapored prestati. Ako pa je novo kaznivo delo blažje vrste kakor prvo, ima sodišče prosto roko ter sme obe kazni izvršiti ali pa izvršitev obeh kazni vnovič odložiti. Zastaranje pravice preganjanja kaznivih del bo v bodoče enako urejeno kakor doslej: pretek izvestne dobe (1 leto za najmanjše, 25 let za »ajtežje primere) je glavni pogoj, mimo tega pa ne sme storilec pobegniti pred kaznijo v inostranstvo, niti ne sme imeti v roki nikakšne koristi od kaznivega dela. Novost bi bila v primeri z doslejšnjim pralni, da morejo tudi kazniva dela zastarati, za koja je predpisana smrtna kazen. Istotako novo je zastaranje kazni, ki je bila z razsodbo ze izrečena. Tega naše doslejšnje pravo v Sloveniji, Hrvatski, Dalmaciji ne pozna; samo smrtne kazni po avstr, kazenskem zakoniku ni moč ■zvršiti po preteku 30 let, ampak se nadomesti s težko ječo. Pač pa srbsko kazensko pravo že pozna zastaranje pravnomočno izrečene kazni. Pogoji so pretek gotove dobe, ki je določena n. pr. pri najstrožjih kaznih na 30 let, pri zaporu na 5 let, pri denarnih kaznih na 2 leti; Vendar pri denarnih kaznih vsaki korak državne oblasti, ki je naprav-ijen v svrlio izvršenja denarne kazni, prekine zastaranje. . Avstr, kazenski zakonik ni poznal inštituta rehabilitacije. Bistvo tega '"štituta je v tem, da se izvršena kazen po preteku gotove dobe, v ka-;Cri se je bivši kaznenec popolnoma obnesel, t. j. postal pošten človek 1,1 ostal brez vsake nove kazni, iz kazenskih registrov izbriše in da postane bivši kaznenec upravičen, dejati, če treba, tudi pred sodiščem, da —• neoporečen. Vrlo mučen položaj nastane namreč lahko n. pr. v slučaju, da kandidira vseobče spoštovan meščan v kakšen javen zastop, s° objestni politični nasprotniki izvohali, da je dobil pred 30 ali več leti kakor mladenič neko kazen, ki sprečava kandidaturo, recimo zaradi J)restopka tatvine, ker je v svoji lovski strasti vjel v tujem revirju dve, ,r' Postrvi in jih pojedel. 7x avstrijsko zakonodajstvo je v zakonu z nc 21. marca 1918., št. 108 drž. zak., za take in enake slučaje uvedlo ^habilitacijo. Naš načrt , pa gre dalje. On dovoljuje, da se sme na °hsojenčcvo prošnjo vsaka razsodba z vsemi posledicami, za nedolet-n'he od samega početka, izbrisati, ako je kazen izdržana, pa je obsojenec storjeno škodo popravil, stroške kazenskega postopanja po-Vr,’il in je preteklo od kaznovanja najmanj pet let, pri povratnikih deset let, ter je obsojenec v tem času pošteno živel in zaslužil, da se mu izjemna odredba rehabilitacije prizna. To so glavni inštituti splošnega pomena, kakor jih predlaga kazenskopravni odsek stalnega zakonodajnega sveta za bodoči edinstveni kazenski zakonik. Brez dvoma se bo še tu ali tam kaj opililo, saj pride osnutek še v javno diskusijo potom tiska, mora biti odobren v celokupnem stalnem zakonodajnem svetu in slednjič sprejet v narodni skupščini. Ali v glavnih potezah bo pač pri predlogih kazenskopravnega odseka ostalo, ker odgovarjajo le-ti pridobitvam modernega kazenskega prava in naš novi kazenski zakonik ne sme za duhom časa zaostajati. Globoko orje načrt našega kazenskega zakonika v filantropič-nem prizadevanju za rešitev mladine, ali našim sodnikom, ki uživajo splošno spoštovanje, lahko zaupamo, da bodo dejanske potrebe prav razumevali in modro postopali. Tudi sredstva za očuvanjc obče varnosti gredo daleč, pomenjajo za našo državo nekaj povsem novega. Tu bo tudi največ ugovorov; češ, kaj uvajate take stvari, katerih ne morete izvršiti, ko zavodov za vzgojo mladine, za odvadenje alkoholikov, za pridržanje nevarnih umobolnih nimamo. Res, nimamo jih še, ali moramo jih dobiti. Kazni v denarju se bodo stekale po predlogih načrta v fond za osnovanje in vzdrževanje taldli novih inštitutov, ki bo ostal ministru pravde na razpolago. S tem sc bo dalo že precej storiti, oso-bito najprej v pogledu na vzgojevalnice za kriminalno mladino. Pa tudi finančni minister bo moral prispevati iz drugih državnih sredstev, ko se uzakoni nov kazenski zakonik z novimi inštituti za boj zoper kriminaliteto. Početi se mora, to stoji! Izvrševanje kazgiiskega pravosodstvii dotlej, da bodo vsi potrebni zavodi ustanovljeni, se bode moralo urediti polagoma s primerno uporabo dosedanjih zavodov. Pomniti pa je vsekakor: Za dobro urejeno kazensko pravosodstvo uporabljeni kapital ne bo slabo naložen; zmanjšanje kriminalitete sploh, osobito pa rešitev mladine pred pogubnim vplivom starejših hudodelcev, bodo obresti naloženega kapitala, ki si jih boljše kakovosti niti misliti ne moremo. Dr. ALOJZI.! ZALOKAR; Načrti sanitetnih zakonov. V posebni številki «Glasnika ministrstva narodnega zdravja» je objavil načelnik ministrstva narodnega zdravja prof. dr. Andrija StamPar nove načrte za sanitetne zakone. Ti načrti se bavijo s čuvanjem narod-nega zdravja, z uredbo sanitetne stroke, s sanitetnimi ustanovami, s profilakso nalezljivih bolezni in z zatiranjem nalezljivih bolezni, z zatiranjem kroničnih nalezljivih bolezni, z zatiranjem alkoholizma in s kopališči, mineralnimi in toplimi vodami ter klimatskimi mesti. Novi sanitetni zakoni so potrjeni iz dveh razlogov. Sestavni deli mlade države so imeli vsak zase svoje sanitetne zakone, med katerimi so bile velike diference. Ze kmalu po ujedinjenju se je pokazala potreb* po sanitetnih zakonih, ki bi bili za vso državo enotni in ki bi se ozir*'1 na sanitetne potrebe in zahteve vseh pokrajin. Takrat o tej potrebi ni nihče dvomil. Zdravnikom so bili predloženi načrti enotnih sanitetnih zakonov, katere je bilo že pred vojno izdelalo srbsko lekarsko društvo in ki so bili zaradi tega prikrojeni samo za potrebe tedanje kraljevine Srbije. Toda ti načrti niso nikoli prišli v resno diskusijo, in sicer ne samo zaradi tega, ker so bili preračunjeni samo za majhno državo, marveč tudi zaradi tega, ker niso popolnoma ustrezali napredku medicinske znanosti. Novi sanitetni zakoni pa morajo zadoščati državnim potrebam in se morajo skladati z modernimi težnjami medicine. Iz teh dveh razlogov so nam novi sanitetni zakoni nujno potrebni. Sanitetni zakoni, katere je načrtal Štampar in kateri so predloženi vsi interesirani javnosti v diskusijo, so popolnoma samostojno in originalno delo, katerega namen je, priboriti javnemu zdravstvu ono priznanje in ono vpoštevanje, katero mu gre kot velevažnemu narodno-ekonomskemu faktor ju. V uvodu trdi Štampar, da dosega skupna naša izguba na živi moči, na človeku, od upropaščenega narodnega zdravja, izražena v novcu, ogromno vsoto sedem milijard stoindvajset milijonov dinarjev na leto. Ta konstatacija je značilna za stremljenje Štampar-jevih načrtov, značilna pa je tudi za smer, v kateri sc giblje moderna medicina. Javno zdravstvo naj ne nosi več aureole humanitarnosti, marveč naj sc uveljavi in prizna kot'gospodarski faktor. Država naj sc briga za javno zdravstvo zaradi tega, ker mora računati s človekom kot narodnim kapitalom, in ne morda iz kakršnihkoli humanitarnih nagibov. Priznati moramo, da tiči v tem pojmovanju javnega zdravstva odsev sodobnih materialistično-socialističnih tendenc, toda iz razlogov racionelnega državnega gospodarstva moramo tako pojmovanje vendarle odobravati, ker je edino ono sposobno pripomoči javnemu zdravstvu do resnične veljave. Za humanitarno medicinsko delovanje naj se izrabijo one sile in moči, katere tičijo v privatni iniciativi in v samoupravnih enotah naše države. Upajmo, da teh sil ne bo nikoli zmanjkalo, pa naj se duh našega časa še bolj zmaterijalizira. V splošnem vsebujejo Štamparjevi načrti sanitetskih zakonov kolo-salen program javnozdravstvenega dela, katero se ne bo moglo izvršiti niti v dveh generacijah. Vprašanje je, ali je umestno in namenu zakona ustrezajoče, ako se načrti sanitetnih zakonov pečajo s. programi, katerih dalekosežnost je tako velika, da je njih izvršljivost v sedanjih in v bližnje bodočnosti razmerah dvomljiva. Zakon naj bo tak, da je v realnem -življenju izpeljiv; zakon, ki te lastnosti nima, ostane lahko samo programatična fraza, preko katere gre krutost realnega življenja brez ovir in težav svojo pot naprej. Tak zakon se diskreditira sam. V predloženih načrtih so nekatere določbe, o katerih je upravičen sum, da se ne bodo mogle izvršiti niti v daljši bodočnosti. Za primer naj omenim samo člen 26. «Načrta zakona o čuvanju narodnega zdravja*, ki govori o zdravniškem nadzorstvu nad zdravjem industrijskih delavcev. Zahtevano vsakotedensko pregledovanje delavcev po državnem ali za ta posel nalašč nastavljenem zdravniku je v sedanjih razmerah, ko primanjkuje zdravnikov celo za najnujnejše zdravniške posle, nemogoča. Ako se kljub pomanjkanju zdravnikov ta zakon sprejme, obstoji nevarnost, da sc bo pregledovanje delavcev vršilo tako površno in sumarično, da namen, ki ga hoče doseči načrt, ne bo dosežen. Da se izognemo tej nevarnosti, naj bi se v načrtu samo v splošnem in princi-pielno postavila zahteva po zdravniškem nadzorstvu nad delavci, toda natančnejše podrobnosti naj bi se prepustile poznejšim zakonskim predpisom. Tega principa se je avtor načrtov v splošnem držal, le v tem in nekaterih drugih slučajih se je preveč pobrigal za detajle, katerih danes ni še mogoče v zakonu fiksirati. Ako je torej predloženi načrt v nekaterih zadevah preveč programatičen, naj bi se ta programatičnost omejila res samo na splošne obrise, v podrobnostih pa naj bi se načrt oziral le na ono, kar je že v sedanjih razmerah mogoče in izvedljivo. Ce promatramo predložene zakonske načrte res kot program dela za bližnjo in daljšo bodočnost, nam bo tudi razumljiva njihova kratkoča in njihova preciznost. Po obliki in vsebini so načrti okvir, v katerega se bo dalo pozneje spraviti vse, kar bodo zahtevale momentane dejanske razmere ali morebitni znanstveni napredek. Osnutki so tako širokopotezni, da bodo lahko služili kot temelj poznejšim podrobnejšim in konkretnejšim zakonom. Za ta namen so osnutki tudi dovolj elastični. Vendar s tem nočem trditi, da so načrti površni. Nasprotno! Načrti so soliden in širok temelj, ki uravnava in predpisuje smer bodočega dela v vseh važnejših javnozdravstvenih zadevah, obenem pa pripušča možnost evolucije. Posebno je treba poudariti, da načrti omogočajo evolutivni razvoj javnega zdravstva. Zdravnikom iz prejšnjih medicinskih šol, pa tudi širšemu lajičnemu občinstvu se morajo Štamparjevi načrti zazdeti kot revolucionaren akt, s katerim naj se pretrga vsa zveza s polpreteklimi medicinskimi in družabnimi nazori. Gotovo je revolucionarno, ako se v načrtu zahteva, da sme državna sanitetna oblast prepovedati sklepanje zakona vsem osebam, katere so bolne na kaki duševni bolezni, na padavici, težki živčni bolezni, na moralni propadlosti, na umni zaostalosti, na odprti tuberkulozi itd. Gotovo je revolueijonarna prepoved dela za noseča dva mesca pred in dva mesca po porodu. Gotovo je revolucionarna zahteva, da sme minister narodnega zdravja ekspropriirati privatno svojino v svrho otroških igrišč. Nič manj niso revolucionarne zahteve, tičoče se šolske higiene, delavske higiene itd. Zdravstveno nadzorstvo nad spolno bolnimi in tuberkuloznimi je po teh načrtih tako ostro in posega tako globoko v pravice državljanov, da smemo po vsej pravici trditi, da to pomeni revolucionaren prelom z vsemi dosedanjimi nazori. Tudi načrt, da naj ima vsak bolnik brezplačno oskrbo v bolnicah na stroške države, nasprotuje vsemu dosedanjemu pojmovanju bolezni kot privatne zadeve. Organizacija zdravniške službe naj se preuredi tako, da se v čim večji meri podržavi zdravljenje občinstva in s tem zdravniški stan. Spričo tako dalekosežne in tako globoko segajoče reorganizacije zdravstvene službe in spričo tako ogromne ingerence državne sanitetne oblasti na vse panoge socialnega življenja, kakor jih zahteva novi načrt, je samo pozdravljati, da načrti sanitetnih zakonov ne predvidevajo hipnega preobrata, temveč dopuščajo počasen prehod iz starega v novo. V veliko večji meri nego druge panoge zakonodaje je zdravstvena zakonodaja odvisna od napredka znanosti. V zdravstvenih zadevah torej na zakonodajo ne more toliko vplivati javno mnenje, tudi ne morejo biti merodajni ljudski običaji, zdravstvena zakonodaja ne sme biti odvisna od političnih fluktuacij, vrhovni sodnik v javnozdravstvenih stvareh more in mora biti edino znanost. Najlepši vzgled, kako se ljudsko mnenje, narodni običaji in politične struje lahko stavijo v nasprotje z zahtevami, katere je proglasila znanost, imamo v znanem gibanju proti cepljenju‘proti kozam. V takih stvareh ne sme biti kompromisov. Kar je znanost dognala za pravilno in potrebno, se mora uzakoniti, četudi bi bilo proti ljudski volji. Ta zahteva je seveda samo teoretična, ker je v resnično demokratičnih državah nemogoče izdati zakon, kateri ne bi bil po volji ljudstva ali njegovih zastopnikov. Cim večje pa je razumevanje političnih zastopnikov ljudstva za zdravstvene stvari, tem sigurnejše se lahko izdajajo zakoni, kateri odgovarjajo medicinski znanosti. Tudi Štamparjevi načrti sanitetnih zakonov utegnejo naleteti na odpor in nerazumevanje pri onem forumu, ki je poklican, da zakone sprejema. Zato je treba, da se načrti pregledajo tudi v tem oziru, ali odgovarjajo pridobitvam znanosti ali ne. Ko je bilo potreba za boj proti nalezljivim boleznim ustvariti zakone na podlagi rezultatov, katere je bila dognala bakteriologija, je bilo stališče predlagateljev lahko, ker so bili praktični uspehi bakterioloških metod tako jasni in evidentni, da iih je bilo lahko razjasniti vsakemu, če tudi ni imel medicinske izobrazbe. Pa tudi v tem slučaju ni šlo vselej prav gladko. Težje je uzakoniti one rezultate medicinske znanosti, kateri niso toliko evidentni, ali pa one, kateri tudi v znanstvenem svetu'niso še popolnoma priznani. V današnjih časih in razmerah lahko štejemo med one znanstvene rezultate, ki nimajo še splošnega priznanja med znanstveniki in tudi ne še zadostne popularnosti med nezdravniškim občinstvom, rezultate evgenike, o kateri govorita člena 5. in 6. «Načrta o čuvanju narodnega zdravja* pod naslovom popravljanje rase. Ravno v tem spornem vprašanju pa se je Štampar omejil samo na dva člena, v katerih poudarja samo potrebo po zdravniškem pouku vseh, ki nameravajo stopiti v zakon, in zahtevo, da se zakon prepove samo onim, kateri imajo kako bolezen, ki je priznano škodljiva zakoncem samim in njihovemu podmladku. Zaenkrat bosta ta dva člena zadostovala, pozneje pa, ko se bo evgenika dovoljno razvila ter teoretično in praktično boljše uvelja-vha, lahko pristopimo k obširnejši evgenični zakonodaji po vzgledu Amerike. O formalni strani načrtov kot nejurist ne morem govoriti. Morda bo Potrebno, da sc ta ali ona določba iz načrtov sanitetnih zakonov sprejme v kak drug zakonik, 11. pr. v obči državljanski ali kazenski zakonik. Eno je gotovo, da bodo morali zdravniki sodelovati tudi pri izdelovanju drugih, ne strogo sanitetnih zakonov. Štamparjevi načrti bodo tudi pri tem delu dobri vodniki. V upravnem oziru se načrti naslanjajo na vladni ustavni predlog o razdelitvi države v posamezne oblasti. Dasiravno še nimamo točne formulacije dotičnih členov ustave, kateri govorijo o razdelitvi sanitete med centralno vlado in samoupravnimi enotami, vendar se zdi, da bo dotični člen ustave v skladu s predloženimi, načrti. Da bo po teh načrtih sanitetna uprava pod vrhovnim vodstvom ministrstva narodnega zdravja, je s strokovnega stališča pozdravljati. Kljub temu pa načrt ni «cen-tralističen», ker daje samoupravnim enotam velik delokrog, prepuščajoč jim krajevne sanitetne ustanove, ustanove za duševno bolne, hiralce, starce, malo deco, najdenčke, rekonvalescente, pobijanje cndemij, preskrbo brezplačne zdravniške pomoči za siromake in končno vse posle, predvidene s posebnimi sanitetnimi zakoni za samoupravne oblasti. * * * Tudi pri drugih narodih se je v dobi po vojni sanitetna zakonodaja prilagodila novim, modernim zdravstvenim zahtevam. Tudi drugod se je socialno in ekonomsko pojmovanje ljudskega zdravja uveljavilo in je dobilo izraza v primernih sanitetnih zakonih, toda pri nas je delo težje in počasneje, ker moramo na vse strani enačiti in mnogokje na novo ustvarjati. Zanimiva bi bila primera med sanitetnimi zakoni drugod in med načrti sanitetnih zakonov, ki se porajajo pri nas. Utegne se zgoditi, da bo Jugoslavija dobila sanitetne zakone, katere bo moralo tudi inozemstvo priznati za izborne. Štamparjevi načrti za sanitetne zakone so trdna in solidna podlaga, na kateri bo mogoče zgraditi lepo stavbo sanitetnega zakonika. Duh našega časa je v njih, stremljenja naše dobe so dobila v njih izraza. Kar je-v njih še netočnega in premalo obdelanega, bo še popravila debata v javnosti in strokovnih družbah, potem jim pa želimo samo dober sprejem v skupščini. MIROSLAV AMBROŽIČ: Narodna telesna vzgoja. Dr. Miroslav Tyrš' je zasnoval in ustanovil slovansko narodno telesno vzgojo s tem, da je dal svojemu narodu sokolsko idejo in sestav sokolske telesne vzgoje. 1 Miroslav Tyrš je bil rojen dne 17. septembra 1832. v Dečinu nad Labo. Njegov oče je bil zdravnik, mati žena vznešenega duha. Gimnazijo je študira' v Pragi; bil je vedno med najboljšimi ter se je že v nežni mladosti zavzemal za klasične jezike; zanimali so ga posebno Grki, pri tem pa je kazal do petega gimnazijskega razreda izvanredno veselje za igre in telesno vadbo. Pozneje K v prid učenju opustil telesno vadbo, toda to se je maščevalo; hudo je zbolel. Sledeč zdravnikovemu nasvetu je po prestani bolezni zopet začel marljivo telovaditi. — Na praškem vseučilišču je študiral modroslovje, bavil se je mnogo z naravoslovnimi vedami, liziko, kemijo, anatomijo i. dr. S posebnim veseljem je študiral filozofijo in estetiko. Leta 1860. je bil promoviran za doktorja modro-slovja, leta 1880. je postal docent za zgodovino upodabljajočih umetnosti na Sokolska ideja je genijalno zasnovana, znanstveno utemeljena iniciativa, ki nam predočuje, da si vsak narod savn ustvarja svojo usodo; da je narod poklican v to, da svoje sile razvija do najvišje mogoče mere, in kakšno naj bo njegovo življenje, da mu bo mogoče ta cilj dosegati. !’yrš razlaga to v svojem idejnem spisu, ki ima naslov «Naša naloga, smer in eilj»-' in ki je gotovo eden najlepših Tyrševih spisov, ter naslanja svoj nauk na prirodni zakon, da je «vsa zgodovina stvarstva vobče in človeštva posebej večni boj za bitje in obstanek, v katerem Podleže in izgine, kar ni za življenje sposobno in je celoti na potu*. K tej ugotovitvi pravi, «da so temu zakonu podlegli drobni kakor tudi mogočni stvori nekdanji, iz živeče prirode so izumrli tedaj, ko v polagoma premenjenem svetu niso več našli nadaljnih pogojev za svoj obstanek; njemu so podlegle najmogočnejše družbe in narodi nekdaj najslavnejši — zakaj tudi človek je samo del splošne prirode — podlegli so mu, brž ko so ostareli v, vedno novem svetu, brž ko odreveneli niso korakali dalje in tako zašli v odpor z duhom večnega gibanja in napredka in tako često tudi z duhom nove dobe, ki je med tem izšla nad človeštvom, njemu so podlegli, brž ko se je naposled neogibno pridružila se vseobča skaza notranjega življenja.» «To vse v dokaz, da nobena, 'jiti najsijajnejša preteklost, ampak samo zdrava in delavna sedanjost iarnči narodom bodočnost, da gredo narodi nazaj, kadar ne gredo naprej, da odznotraj umirajo, in da splošni tek dogodkov sam spravi s pota, kar je že tako trhlo, da nima več vrednosti v splošnem življenju.* Tako je «gotovo, da je tudi vsak narod izginil le po svoji lastni krivdi*, in «da nobena vnanja moč, nobena gmotna in surova sila sama "a sebi ne uniči narodov*. češki tehniki. Ko se je ustanovila v Pragi češka univerza, je tain predaval na filozofski fakulteti.\ — Ze v mladosti se je seznanil s poznejšim prijateljem JbulHchom 1’iignerjem (1822.—1865.), s katerim sta zasnovala prvo češko telovadno društvo. Ustanovila sta praški «Sokol», kateremu je bil prvi starosta bugner. «Praški Sokol« je bil prvo društvo, zasnovano po Tyrševih Vzgojnih načelih, toda njegova ideja je naglo prodirala v slovanskem svetu tako, da je število društev danes že ogromno in Sokole nahajamo v vseh slovanskih narodih. — Od takrat je posvetil Tyrš skoro vse svoje delovanje Sokolu. Sestavil '1,u je telovadno nazivoslovje, ustanovil vaditeljski zbor, ki mu je bil vodnik 111 učitelj. Izdal jc vadbeni sestav pod naslovom «Zakladove telocviku« in izdajal jist «Sokol». — Toda Tyrš tudi sedaj ni delal samo na sokolskem polju, temveč 10 kot znanstvenik neumorno deloval za češko znanost in umetnost. Spisal jc 'nnogo znanstvenih del in kritik. Vsled prevelikega napora pa se ga je lotevala živčna bolezen. Na zdravnikov nasvet se jc zategadelj mesca julija leta 1884. odpravil v Alpe, da se okrepi v zdravem planinskem zraku. Tu pa ga je zadela Nesreča. Požrli so ga valovi Aaclie; dne 21. avgusta 1884. so ga našli utopljenega. Njegovo truplo so pozneje prepeljali v Prago, kjer so ga dne 9. novembra '884. pokopali na olšanskem pokopališču. l’a Tyršev spis je izšel leta 1871. v češkem «Sokolu». Dr. Viktor Murnik Priobčil njegov dobesedni prevod v «Slovenskem Sokolu« leta 1904., št. 2, ’ 3 in 4. Kaj je torej naša naloga? «Prva in splošna je ta, da, pred drugimi poklicani, ohranimo svoj narod pri tisti vsestranski čilosti, ki ne dopušča, da bi narodi izumrli, pri tisti trajni in čvrsti moči, pri tistem zdravju telesnem, duševnem in nravnem, ki ne dovoljuje, da bi se pokazalo kakšno izprijen j e in tako kakšen z as tanek, kakšno nazadnjaštvo, ta najgrši, da, morilni zločin, storjen narodom.» V bistvu in v splošnem je tako označena naloga narodne telesne vzgoje po Tyrševi sokolski ideji, treba nam je torej še programatičnega načrta, kako moremo in moramo cilj, ki nam ga daje naloga, dosegati. Tyršev cilj je «trajna in čvrsta moč», ki je izražena v «telcsncm, duševnem in nravnem zdravju». Pojem zdravja pomenja tukaj najvišjo dosegljivo popolnost v posameznih navedenih ozirih, kolikor se sploh dajo ločiti, in v harmoniji vseh treh, ki naj da splošno individualno poplemenitev in popolnost. Podrobna vzgoja je tu način, telesna vadba po gotovi metodi pa sredstvo v dosego določenega cilja. Izvedba načrta z uporabo tega načina in sredstva pa se naslanja na pravilo: Če hočemo imeti zdrav narod, moramo vzgojiti zdravo posameznike; vzgoja mora biti v okvirju naroda in dostopna vsemu narodu; naša težnja mora stremeti za tem, da bo te vzgoje tudi ves narod deležen. V fizičnem zdravju vidimo pogoj za vse drugo. Zavedamo se, da je za posameznika, kakor za skupnost delo neobhodna potreba; čim delavnejši so posamezniki in narodi, in čim bolj so produktivni, tern večje je njihovo blagostanje. Bolnik je za vsako fizično delo nezmožen; morda producirajo nekateri fizični bolniki velika duševna dela, toda to ni pravilo. Normalno so zdravi ljudje narod ohranjujoči element, in v vsej abnormalni produkciji, ki se izvrši na duševnem polju, moremo videti le nekaj izjemnega in nenormalnega, ki se poraja redko in za nas ne more biti merodajno. Samo v fizično zdravem narodu lahko najdemo jamstvo za krepak razvoj in od zdravja lahko pričakujemo tudi napredek in obstanek. Vsakdo po svojih lastnih izkušnjah to lahko presoja. Delazmožnost sama na sebi je odvisna od krepkosti posameznika, pravo veselje do dela izhaja'le iz zdravega organizma, istotako je za tisto vztrajnost, ki je neobhodno potrebna za izvršitev in dovršitev večjih del, potrebno fizično zdravje. Telesna vadba v teh pogledih vpliva direktno in indirektno. Direktno pospešuje delovanje organizma, ki je tako ustvarjen, da mora delati, sicer postane mlahav; ves človeški ustroj krepi in utrjuje, ga ohranja zdravega in dela odpornejšega proti vsakovrstnim boleznim. Ob napornejšem delovanju nastaja v organizmu živahnejše presnavljanje, ki pospešuje tudi veselje do življenja in dela ter tako podpira vztrajnost. Procesi,ki se v organizmu vršijo in izvršujejo, so obširni in dalekoseŽni, moderna veda jih je nepobitno ugotovila in nam nudi nebroj dokazov, da je nepretirana, individualno primerna telesna vadba za zdravje potrebna in koristna. Indirekten vpliv pa najdemo v tem, da je telovadec, ker porablja gotovo dobo svojega prostega časa pri telesni vadbi in grC od te z nekim posebnim zadovoljstvom, s katerim sc izraža harmonično razpoloženje njegovih funkcijskih organov, odvrnjen že vnaprej vsaj kolikor toliko od vsega onega, kar bi drugače iskal za svojo naslado in bi to slabo vplivalo na njegovo telesno zdravje. Nravstveno višje stališče posameznika je drugo poglavje telesne vzgoje in izhaja tudi iz telesne vadbe, kakor fizično zdravje, direktno in indirektno. Telesna moč vzbuja samozavest in ponos ter podkrepljuje vztrajnost; telesna moč in samozavest utemeljujeta pogum; te lastnosti pa odločno nasprotujejo laži, neodkritosti in hinavščini, kajti laže predvsem strahopetnik in slabič, neodkrit je oni, ki mora skrivati svoje slabosti, hinavski je človek, ki nima ponosa. Pri telesni vadbi pa ima razen tega vsak telovadec toliko vzgledov vztrajnosti, samozatajevanja, samozavesti in poguma, da ga družba vzgaja, kakor vzgaja lahko tudi v teh pogledih dovršenejša in krepkejša posamezna natura družbo, katera ima ravno vsled telesnega vzgajanja nagnenje k dobremu in se že samaobsebi odvrača od slabega. Zelo važno je nadalje pri Tyrševem vzgojnem sestavu še to, da vzgaja tudi estetični čut telovadca, kajti vsa uredba sokolske telesne vadbe zasleduje v vseh podrobnostih dovršenost v estetičnem pogledu in v tem oziru sc Tyršev sistem odlikuje od vseh drugih. Z vidika nravstvene vzgoje pa je najvažnejša sokolska disciplina. Tyrš je dobro vedel, zakaj se je odločil ravno za društveno telesno vadbo. S tem sicer ni prejudiciral izključitve svojega sistema iz šol in drugih zavodov, toda glavno njeno važnost je videl v društvu, kjer je Predvsem najbolj važni, oziroma boljše rečeno merodajni del naroda, drugič pa je pri tem mogoč eksperiment prostovoljnega sodelovanja bolj, kakor povsod drugod. In to prostovoljno sodelovanje je za vzgojo discipline in vsega, kar iz te vzgoje izhaja, neobhodno potrebno. Sokolska disciplina je neke vrste vzgajanje samoobvladovanja in samozatajevanja. Če rabimo besedo «disciplina», ne smemo, njenega. Pomena zamenjavati n. pr. z vojaško disciplino, ki pomeni prisiljeno Pokorščino. Nasprotno: pri sokolski telesni vzgoji je pokorščina prosto-voljna, ali z drugimi besedami: izhajati mora iz lastnega telovadčevega n a giba brez vsakega nasilnega pritiska od zunaj. Cilj, ki ga zasleduje vzgoja v disciplini, je namreč ta, da se privadi človek polagoma takega samoobvladovanja, da lahko brez posebnih težav sledi intencijam svojega kritičnega razuma ter se more odrekati onemu, k čemur ga sili trenutno čuvstveno razpoloženje,če se zaveda, da bi izvedeni čin škodoval' njemu na zdravju ali drugače ali četudi bi njemu samemu ne bil v škodo, bi lahko ogrožal koristi njegovega naroda. Koliko, nešteto strasti j'Pa vsak človek, ki jih mora brzdati, če noče škodovati samemu sebi 111 svojemu narodu. Moralno prepričanje je tu pri slabiču — če nima vsled svoje slabosti močnejšega motiva, ki mu brani — nekaj, kar takorckoč sploh ne pride v poštev, kajti, kaj pomaga vse moralno prepričanje, če nimaš toliko moči, da bi to prepričanje mogel tudi udejstvovati? Človek pade v zmoto in najde tisoč opravičljivih vzrokov za sebe, ki pa v največ primerih niso veljavni tudi če se postavimo na Popolnoma egoistično stališče, niti zanj, še manj pa za splošnost. Samo- obvladovanje in samozatajevnje pa sta v tem oziru dva važna faktorja, in človek si oboje lahko privzgoji, kar ima potem zanj tekom vsega njegovega življenja naravnost neizmerno vrednost. Za obe navedeni lastnosti pa je treba krepke volje. Znano nam je, da imajo različni ljudje različno močno voljo, kakor tudi, da se da volja okrepiti pri pravilno gojeni telesni vadbi; da je volja mnogokrat krepka, ko je mišičevje že utrujeno in da v takih primerih pri velikih naporih ona prisili organizem na še silnejši čin — toda pozneje seveda opeša. Fizijologi so to dokazali na podlagi mehaničnih eksperimentov. S trajnim, nepretiranim naporom pa voljo utrjujemo do individualno najvišje mogoče mere. Krepkejša volja nam je potem podlaga za pogum, vztrajnost, samoobliulovanje in satnozatajevanje, torej tudi za sokolsko disciplino. Kakor je že iz povedanega razvidno, vplivi in učinki pri telesni vzgoji ne nastopajo posamič, temveč v gotovi medsebojni harmoniji pospešujejo drug drugega in drug drugega izpopolnjujejo nagibajoč k novim afektom, katerih rezultat, volja, povzroča nove čine, izpopolnjujoče v isti smeri naprej. Razume pa se samo ob sebi, da mora biti za dosego omenjenih dobrot vzgojna metoda pravilna. Kajti o tem ni nobenega dvoma, da. vsako pretiravanje, kakor je to navadno n. pg. pri športih in težki atletiki, doseže ravno nasprotni rezultat, kakor tudi, da medsebojno tekmovanje, če ni umerjeno po gotovih strogih vzgojnih načelih, pospešuje samo na sebi strast in goji zavist, medsebojno nestrpljivost, ki se razvije tudi v sovraštvo. Ko je Tyrš oznanjeval medsebojno tekmo, ki pa je izrecno določena v smislu medsebojnega nadkriljevanja samo v dobrem in plemenitem, je vedel, da bi v praksi to tekmovanje mnogo izgubilo na vrednosti, če bi se ne preneslo na tak primeren nivo, ki omogoča plemenito tekmo in stavi strastem dovolj močan jez. Iz tega razloga je tudi vpeljal v svoje sokolstvo bratstvo in demokratizem. Vsi, ki se posvečajo narodni telesni vzgoji, naj čutijo tesno medsebojno vez, ki obstoji v zavesti medsebojne enakosti in duševnega sorodstva, saj je cilj vsem isti, stremljenje enako. Vse razlike P° poklicu, stanu, premoženju in svetovnem naziranju naj odpadejo, obligatna je samo ljubezen do lastnega naroda in težnja za dobrobit naroda. Važnost tega temeljnega vzgojnega načela bratstva, enakosti in demokratizma se je dokazovala skozi vso dobo, odkar je češkoslo-vanska narodna telesna vzgoja v praksi, njegova vrednost je nepi‘0" cenljiva, ker to ni samo-taktičen pripomoček za vzdrževanje plemenitejših teženj v medsebojni tekmi, temveč je to tudi pot, ki vodi k ožjim stikom cele družbe, k njeni enotnosti in edinosti. Kje bi bilo to mogoče, če bi se vsakdo, ki pride v telovadnico, ne čutil takoj brata vseh drugih in obratno? Medsebojna zaupljivost bi imela tako težko ovire, kakor nam jih stavi ves današnji družabni red sploh. Mogoča postane šele ob ožjem zbližanju posameznikov, iz katerega sledi boljše medsebojno spoznanje, brez katerega je zaupljivost nemogoča. Na torišču sokolske telesne vzgoje pa odpadejo vse ovire. Telovadci so tam enaki po svojem stremljenju, po obleki, ki le toliko, kolikor je neobhodno potrebno, pokriva telesa; za enake se morajo smatrati po družabnem redu, ki je tam vpeljan in ki se mu morajo pokoriti vsi, kar pa ni težko, ker je vzgleda za to dovolj — in medsebojno zbli-žanje, prijateljstvo in res pravo bratstvo, tovarištvo, to vse je tako pri rokah, da pride hitro, naravno, brez vsakega vsiljevanja. Kazen tega je v telesnih vajah samih nekaj pristnega in junaškega, in če se gibljejo te vaje v mejah primernosti in po načelih estetike, napravi vsaka vadba na gledalca in soudeleženca ugoden vtisk, ki ima posebno važno vlogo pri teiovadcih-začetnikih. Vsa okolica s svojo telesno okretnostjo in izvežbanostjo, umerjenostjo in življensko pestrostjo obvlada začetnika takoj prvi hip in v tistem trenotku je že pripravljen, in prav rade volje pripravljen podvreči se, slediti vzgledom tovarišev, z njimi se sprijazniti ter biti zaupljiv. S tem padejo vse ovire medsebojnega zbližanja in tudi vse ovire medsebojnega podrobnega vzgajanja. Tretja panoga narodne telesne vzgoje zadeva našo intelektualnost. Napačno bi bilo iskati v tem pogledu v telesni vzgoji tako sredstvo, ki bi bilo zmožno ponmoževati že obstoječe duševne zmožnosti, kakor hi bilo zgrešeno pričakovati, da s telesno vadbo lahko napravimo iz slabiča po rojstvu atleta ali iz propalice svetnika. Vsak človek prinese 'ia svet gotove sposobnosti in zmožnosti, ki se lahko razvijejo do najvišje mogoče mere, če se res vzgajajo — v nasprotnem primeru pa se ne razvijejo. Da bi v tem oziru izpopolnjevanja dosegli kar največ mogoče, to ravno je naša naloga; že obstoječe izpreminjati pa ne more niti naše, niti kako drugo sredstvo. Tako je tudi pri naši duševni vzgoji. To, kar že obstoji, razviti do najvišje mogoče mere s tem, da damo temu razvijanju .potrebne pogoje in zdravo podlago, to je haša naloga in tej nalogi telesna vzgoja po naši metodi odgovarja v Polnem obsegu. Kakor smo že povedali, si ohranjujemo in pospešujemo s telesno Vadbo telesno zdravje, dalje utrjujemo in izpopolnjujemo svoje funkcijske organe, kakor: mišičevje, živčevje, prebavo, dihalne organe itd. Od telesnega zdravja in popolnosti organizma pa je odvisno naše duševno snovanje, ki je, dasiravno ne vemo na kakšen način, toda Vendar brez dvoma, v najtesnejši zvezi z organi. Zdravi organi so Potreba za prožno intelektualno delo, mnogo duševne gibčnosti pa si Pridobi gojenec pri vadbi direktno s tem, ker mora vaje, ki so večkrat Zelo težke, komplicirane* in sestavljene, naštudirati, kakor bi se 11. pr. Pčil na pamet spisanih ali tiskanih sestavkov.3 To je važno posebno Za one, ki drugače nimajo prilike in vzrokov za duševne napore, kakor h- pr. preproste delavce, poljedelce i. dr. Živčevje s centri in možganskim aparatom, ki igra največjo vlogo pri duševnem delu, pridobiva ■' To najdemo predvsem pri sestavljenih prostih in vajah s priročnim orodjem, *er sestavah na orodju, predvsem na konju. pri pravilni telesni vadbi večjo prožnost ter se vsled delovanja izpopolnjuje kakor vsak drug organ, koordinacija gibov postaja hitrejša in točnejša — hitrejše in točnejše pa se tak človek tudi zaveda in misli. Iz ugodnega počutenja, ki je posledica harmoničnega fizičnega in duševnega napora, nastane boljše razpoloženje ne samo za fizično, temveč tudi za duševno delo. < Najvažnejša z ozirom na to poglavje pa je vzgoja volje, o kateri smo govorili v prejšnjem odstavku. Volje si brez inteligence ne moremo predstavljati, ne moremo pa si predstavljati tudi inteligence brez volje. Neločljivi sta in se medsebojno pospešujeta. Če torej s telesno vzgojo krepimo voljo, pospešujemo obenem tudi inteligenco. Razen navedenega pa direktno izobražuje družba, v kateri sc vzgajamo. Tu nahajamo ljudi različnih poklicev, različne starosti in z različnimi življenskimi izkustvi; naše občevanje je neprisiljeno, resno in dobrohotno. Vsakdo ima torej priliko, da se nekaj nauči, neučeni od učenega, neizkušeni od izkušenega, pa naj se ta izkušenost nanaša na večje in težje dogodljaje v življenju ali pa na strokovna izkustva, ki jih ima vsakdo v svojem poklicu in je njih znanje koristno v vsakem primeru. Tu je iskati tudi torišče za izobraževalno delo v Sokolu. Tako lahko na kratko ponovimo teorijo, na katero se naslanja sokolska ideja, oziroma naša narodna telesna vzgoja: A. Vsakega posameznika vzgajamo a) telesno, b) nravno, c) duševno, ter dobivamo a) telesno zdrave, b) nravstveno krepke (značajne) in c) razumne posameznike. a) Če je človek fizično zdrav, dobi veselje do dela in ima tudi večje sposobnosti za izvršitev dela; b) značajni in nravstveno krepki ljudje sc zavedajo v prvi vrsti svojih dolžnosti napram sebi in narodu; lahko obvladujejo svoja slaba nagnenja in strasti; so napram drugim strpljivi; so pogumni in za vsako težje podjetje bolj primerni; imajo potrebno energijo, s katero lahko uspešno vztrajajo v boju za obstanek; z vzgojenim estetičnim čutom sc lažje nagibajo k lepemu h' dobremu; c) oboje prejšnje je podlaga za naše intelektualno snovanje, višja intelektualnost je ena najznamenitejših prednosti v kulturni tekmi. Vse te prednosti hočemo dobiti kot posamezniki, in sicer vsi člaM ^naroda, tako da; B. Tvorimo krepak, zdrav, značajen, inteligenten narod, ki se zaveda svojih dolžnosti napram sebi in državi; ki je samozavesten, svobodoljuben; ki je za svojo svobodo pripravljen na vse žrtve in sposoben te žrtve tudi doprinesti; ki je delaven in produktiven; ki ne trati svojih moči v brezdelju in strasteh; ki je skrajno odporen naprarn pritiskom drugih narodov; ki ima vsled tega zagotovljen svoj obstanek; z delavnostjo in produktivnostjo pa si zagotovi svoje blagostanje, in sicer: blagostanje države in blagostanje posameznika, ANDREJ DRUŠKOV1Č: Država in izseljevanje. Sajno majhen krog se je do najnovejšega časa v naši državi zavedal dejstva, da spadamo v enem oziru med prve države na svetu, namreč glede števila izseljenikov, ki jih je dala naša domovina Ameriki. Minister za socialno politiko dr. Kukovec sc je odločil pod vtisom Rorostasnih vesti o martiriju vračajočih se naših izseljenikov na njihovem križevem potu skozi pol sveta, da vzame te nesrečneže Pod zaščito državnega socialnega skrbstva. Osnoval je v svojem ministrstvu odsek za izseljevanje in priseljevanje. Nam Slovencem je fenomen emigracije dobro znan; «Amerikanec» ie pri nas jako česta pojava v najmanjši vasi. Odveč bi bilo opisovati Vzroke naše emigracije, pripovedovati o usodi naših emigrantov, o njihovih uspehih in neuspehih. Kako vlogo igra emigracija za vso našo državo, bi pojasnil samo s par številkami: v Severni Ameriki živi okoli 800.000 Jugoslovanov, v Južni kakih 100.000. Naš izseljeniški svet je "unes najmočnejši vložnik v naših bankah in hranilnicah,; čez 50 odstotkov vseh vložkov je prišlo iz Amerike. Premoženje naših «Aincri-hancev«, ki je naloženo v Ameriki' je jako težko ceniti; računa se pa, je v njihovih rokah najmanj 150 milijonov dinarjev, kar pomeni <-2.000,000.000 kron, jako znaten del našega narodnega premoženja, M bi vrednost naših kron, oziroma dinarjev, znatno spremenil, če bi Se nahajal v zemlji. Politično važnost naših ameriških izseljencev je Pokazala svetovna vojna: impozantna manifestacija zastopnikov 800.000 ^u8oslovanov Amerike za svobodno Jugoslavijo, edina velika naša Manifestacija narodne misli do zloma Avstrije, je naši ideji največ po-M()gla do ugleda v svetu antante. Uresničenje te ideje, stvorjenje svobodne Jugoslavije je pa dovedlo našo emigracijo v novo fazo. Nove razniere v domovini, nizek kurz domače valute nasproti dolarju, eko-n°niska kriza, ki je nastala v Ameriki po vojni, nekaj tudi alkoholna Prepoved v Združenih državah, vse to je sprožilo rcmigracijo naših ^seljenikov, ki zavzema vedno večji obseg. Okoli 40.000 se jih je vrnilo Pp Prevratu v domovino. Kakor je ta pojav razveseljiv, ker kaže kako ,s> naš «Amcrikancc» na domovini, tako smo pa mi bili zanj nepripravljeni; našo desorganizacijo je remigrant bridko občutil takoj, ko je prestopil našo mejo in si stvoril sodbo o svoji novi domovini, ki je pri večini uničujoča — četudi krivična. Jasno je, da državna organizacija, ki se šele razvija, ne more pokazati svojega vpliva v deželah onstran oceana, kakor je to pričakoval naš izscljcnik. Prepuščen je bil sam sebi, država mu ni ugladila pota v domovino, direktnih morskih zvez ž njo ni, potovati je moral preko oddaljenih inozemskih luk in skozi vso Evropo, dokler je prišel do domače meje. Naša še neizgrajena zunanja služba mu ni nudila zadosti zaslombe proti tcžkočam, ki so danes spojen,e s potovanjem skozi par držav; z izgubljenim časom in denarjem je izseljenik plačal našo državno mladost. A te muke potovanja, katerim je bil izpostavljen, so bile povod ustanovitve državne izseljeniške službe. Ministrstvo za socialno politiko je imelo glede organizacije izšeljenikov dva sistema na izbiro: sistem Nemčije, Švice, Francije, ki izseljenika brani pred izrastki izseljeniške industrije, kakor izseljeniškimi agenti, v ostalem pa prepušča njegovi inicijativi, če se hoče seliti ali ne, ali pa drugi sistem, najtočnejše izveden v Italiji, ki polaga v roke državne uprave vse izseljeniško gibanje in stavi državi cel sistem izseljeniškega prava na razpolago. Z ozirom na veliki obseg izseljeniškega gibanja v naši državi in z ozirom na njegovo gospodarsko važnost, se je ministrstvo odločilo, da uredi izseljeniško vprašanje po drugem sistemu. (Ilavni princip tega je: delavna moč izseljenika je del narodnega bogastva, država ima dolžnost dispozicije s to vrednoto in izseljenik ima kot državljan dolžnost podrediti se tej dispoziciji-Naše izseljeniško pravo ima torej dvojno nalogo: socialno skrbstvo za izseljcnike, ki se rekrutira iz gospodarsko šibkih, in izvedbo izseljeniške politike. Naloga je oblasti, ki upravljajo emigracijo, da postopajo tako, da ne izgube izseljenika nikdar iz rok, ga navežejo na domovino in ga dovedo zopet nazaj, gmotno čvrstega in prosvetljenega življenjem v Ameriki* Emigracijsko pravo predvideva dve sredstvi, ki sc jih mora državna uprava poslužiti kakor regulativov na eni strani, izpolnujoča socialno nalogo proti izseljeniku, na drugi vodeča emigracijsko politiko v interesu države. Ti sredstvi sta: policijski ukrepi, kristalizirani okoli izdaje potnega lista, in predpisi, na katere veže država delovanje izseljeniških agentur in transportnih podjetij, katere drži pod koncesijo. Odsek za izseljevanje in priseljevanje pri ministrstvu za socialno politiko je napravil načrt izseljeniškega zakona, oziroma uredbe, PrV1 poskus razširiti državno zakonodajo našega kraljestva na to panogo-Načrt se opira na opisani širši sistem emigracijskega prava in ima s*c' deča poglavja: Organizacija državne izseljeniške službe in njena naloga, policijski predpisi izseljevanja, transport izseljcnikov, izseljeniški fond, kazenske odredbe, prehodne in zaključne odredbe. Prvo poglaVJ0 predvideva razen odseka samega, kateremu pripada nadzor nad <7-' vršenjem uredbe, emigracijsko statistiko, informacijsko službo, narodu0 propagando nad izseljeniki, organizacijo gospodarske zveze nad izselJe' niki in domovino, tudi izseljeniške komisarje v domačih lukah in 113 parobrodih, ki vozijo izseljenike, kakor tudi izseljeniške atašeje pri diplomatskili in konzularnih zastopništvih v onih državah, kjer biva mnogo naših izseljenikov. Vsi ti odseku ministrstva podrejeni organi so eksekutiva odseka, v kolikor je ne more vršiti odsek sam. Drugo poglavje se peča s policijskimi predpisi, katere mora izpolniti izseljenik, predno dobi potni list. Ti predpisi se oslanjajo na vojaške odredbe, odredbe finančne oblasti in one odredbe ameriških držav, ki vsebujejo pogoje imigracije. Razen tega vsebujejo gotove predpise, ki imajo ščititi mladoletne, in sicer nesamostojne pred zapeljavanjem k emigraciji. Tretje poglavje obravnava prevoz izseljenikov, agenture, njih konce-sijoniranje in nadzor nad njihovim poslovanjem. V tem poglavju se je skušalo spojiti interese vseh na emigraciji interesiranih faktorjev: iz-seljenika, države in domačega prekooceanskega brodarstva, za čigar razvitek je prevoz izseljenikov vitalni moment. Izseljenik se oprosti od pogubonosnega vpliva izseljeniškega agenta, ki ga uredba pozna samo še v obliki uradnika parobrodskega društva, ki edino more dobiti koncesijo za prodajanje parobrodniških kart za izseljenike, zagotavlja izseljeniku brezplačno vrnitev, če ga ameriška država ne sprejme, določa obliko in vsebino prevozne pogodbe med emigranti in parobrodnim društvom, predpisuje natančno vse obveze parobrodnega društva proti izseljeniku, izključuje vsako provizijo, ki bi jo sicer imel plačati izseljenik, prepušča določitev tarife voznine državni oblasti in osigura za določeno število siromašnih emigrantov brezplačen povratek v domovino. Država pridržuje pravo detajlne kontrole nad poslovanjem agen: tur, nad kvaliteto parobrodov, odvzema ingerenco na izseljeniški promet, ki jo je imel do sedaj izseljeniški agent, temu popolnoma in omejuje njegovo »podjetnost* na minimum, domačemu prekooceanskemu brodarstvu nudi možnost uspešne konkurence z inozemskim, nudi mu Dri izdajanju koncesij znatne prednosti pred tujim, do one mere, ki mu jo nalaga obzir do izseljenika, kateremu medsebojna konkurenca Parobrodnih društev osigura maksimum udobnosti na potovanju. Ena določba uredbe bo gotovo naletela na hudo nasprotstvo, posebno inozemskih interesentov, namreč ta, da -se dovoli vkrcanje in izkrcanje emigrantov samo v domačih lukah. S tem se odpravi rak-ratia današnjega transporta emigrantov, izkrcanje in vkrcanje v tujih lukah in križev pot izseljenika, dokler ne dospe do njih; na drugi strani se pa s to določbo daje neobhodni predpogoj za stvarjanje domače jugoslovan-sko-ameriške parobrodne črte. Nadaljnja poglavja predpisujejo kazni za prestopke proti uredbi, urejujejo kazenski postopek, podajajo organizacijo izseljeniškega fonda, m naj emigracijski službi osigura gotovo neodvisnost od budžeta in Vsebujejo gotove zaključne in okvirne odredbe, ki dajejo možnost, da Se naredbenim potem uredba spopolnjuje in administrator ne veže pre-Več za bodočnost. te stopi uredba v veljavo, bo praksa pokazala, ali ima naša država dobro izseljeniško zakonodajo; da bo najmodernejša, rečemo lahko 'e danes. Listek. Alojz Gradnik: Prihod. Od gora karpatskih vro krdela . . . Kakor reka silna in deroča so poplavila že vsa cvetoča polja, sela, trge, mesta bela. Padla je Celeia v kup pepela. Ali vojska vseuničujoča se ustavi šele tam, kjer Soča v Salicanumu ovinek dela. V prah poklekne in odpaše meče in na žrtvenike zlatorunn jagnjeta položi v čast Peruna. „To bo meja!" vojskovodja reče. In na brda onostran pokaže: „Tam naj bodo naše zadnje straže!" Et metninisse... Vam ta sonet posvečam, denuncijanti, ki ste nekdaj ko z rilci blatne svinje nam vohati in rili v vse stopinje in nas zatožili cesarju Fratiti. Prišli potem njegovi so trabanti in gnali ene v ogrske pustinje in druge zopet so samo pod sinje nebo obesili na prvi ranti. So še v spominu vam ti vratni vozli hi križci, krone, znaki vaše slave, ki so jo dali prejšnji gospodarji ? Zdaj nosite že rede svefga Save. Ste verno prejšnjim služili, kot kozli postali ste sedaj pri nas vrtnarji. Pregled. Gospodarstvo. DONESEK K NAŠEMU POLJEDEL-. SKEMU VPRAŠANJU. Jugoslavija jc zemljedelska zemlja Par excellence; zato ne bo neumestno, ako se ozremo na druge države, da vidimo, kam naj bi se šli učit umnega poljedelstva. Poljedelstvo je po mnenju nekaterih ekonomistov edina prirodna in zdrava podlaga gospodarstva. Zastopniki tega mnenja, pa tudi tisti, ki se ne strinjajo ž njim, očitajo Slovanom precej opravičeno, da samo vise na grudi in je ne obdelujejo umno. Pri nas je danes že dejstvo, da bodo veleposestva razkosana. Zato ne bom razpravljal o Vprašanju, ali bi se dala zemlja obdelovati umneje na velikih ali na malih posestvih. Isti Proces se vrši povsod v Evropi: v Nemčiji 86 odstotkov zemlje obdelujejo zemljiški posestniki, na Danskem 83 odstotkov, na Anglnš'™.,, samo 12 odstotkov. Ali tudi na Angleškem že delijo velika ■"'"lljišča. Zdi se, da so velika posestva — vsaj ta nazor zastopa večina angleških ekonomistov -btipravnejša za umno kmetovanje. Ali J udi Angleži se strinjajo, da je s so-cmlnega stališča sistem malih posestev pravičnejši, čeprav ni boljši z gospodarskega. Kdor piše o poljedelstvu, se mora baviti v prvi vrsti z Dansko. Ker pa 10 poznam premalo, vzamem rajši za ^zgled Nemčijo in Anglijo. Te dve državi sta bili dve nevarni tekmovalki skoro v vseh gospodarskih panogah. ..vse do svetovne vojne so Angleži z*veli v prepričanju, da je njihovo Poljedelstvo najboljše. Fako pravi "sleden ekonomist dr. Marshall: “Mnoge dežele so bile Angliii učite-pice v agrikulturi, posebno pa Nizozemska; ali v splošnem so se drugi "nrodi učili več od nje. Danes pa sa-'"P Nizozemska lahko primerja ssnj Pjihod per aere plodovite zemlje ž 'lenim: v Evropi ni druge dežele, ki dobivala toliki prihod v razmerju p, trudom, potrošenim za pridobiva-pe istega.» (v. dr. A. Marshall: Eriti-(-|Ples and Economics, izd. 1916.) Podobnih trditev bi lahko naštel še mnogo, ali zdi se mi, da mnenje tako treznega učenjaka zadostuje. Angleži so se začeli posebno resno baviti s poljedelstvom med svetovno vojno; obdelali so obsežne travnike in pašnike, ki so poprej služili za lovišča in igrišča. K temu so jih prisilile nemške podmornice, ki so spre-čavale uvoz žita. Obenem so sc bavili s poljedelskim vprašanjem teoretično in razna ministrstva, posebno pa ministrstva za poljedelstvo in za obnovo sta izdelali številne brošure in publikacije o položaju angleškega poljedelstva. Dve knjigi: dr. Karla Helffericha «Ekonomski napredek Nemčije in narodno bogastvo® in pa članek grofa von Sclnverin - Lovvitza, predsednika nemškega poljedelskega sveta o nemškem poljedelstvu (izdan v knjigi «Nemčija pod cesarjem Viljemom 11., Berlin 1914) sta posebno izzivali na odgovor. Omenjene publikacije so mi deloma služile pri sestavi tega članka. Popolnoma se strinjam z gospodom M. Brezigarjem, ki pravi, da hodi naš narod najboljšo pot, ako ga bodo vo-diii pri obdelovanju zemjišča samo gospodarsko - financialni momenti in ne vojaški in politični (v. Milko Brezigar: Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, 1918). Zato tudi ne bom govoril o nernški agrarni politiki, ki je imela namen, da napravi Nemčijo, kar se tiče prehranitve, popolnoma neodvisno od zunanjega sveta, ampak o vprašanju produkcije in organizacije poljedelstva. Razmerje med angleškim in nemškim poljedelstvom najbolje razvidi-mo iz sledeče tabele. Na vsakih 100 akrov (hektar je 2.47Lakrov) obdelane zemlje: 1.) britanski poljedelec prehrani od 45 do 50 ljudi, nemški 70 do 75; 2.) britanski poljedelec pridela 15 ton žita, nemški 33 ton; 3.) britanski poljedelec pridela 11 ton krompirja, nemški 55 ton; 4.) britanski poljedelec dobi 4 tone mesa, nemški 4)4 tone; 5.) britanski poljedelec dobi 171 V tone mleka, nemški 28; 6.) britanski poljedelec pridela neznatno količino sladkorja, nemški pa 2% tone. Poglejmo še, kakšno stališče zavzema nemško poljedelstvo med ostalimi velikimi poljedelskimi državami. Grof Schwerin-Lowitz daje sledečo statistično tabelo nemškega poljedelstva: Pšenica Rž Ječmen Oves Krompir Nemčija 22-6 18-5 21-9 19-4 150-3 Avstrija 15-0 14-6 16-0 13-0 100-2 Ogrska 12-7 11-6 13-9 10-4 84-4 Rusija 0-9 9-0 8-7 8-5 81-7 Rumunija 11-8 8-5 9-1 8-0 85-0 Amerika 10-7 10-6 16-0 13-4 76-2 Kanada 13-7 12-0 16-7 15-0 115-8 Argentin. 9-3 — — — — Ko gledamo te podatke, — pravijo Angleži — moramo vedeti: 1.) da je Nemčija napravila toliki napredek v zadnjih 40 letih; 2.) da je nemška zemlja manj prikladna za poljedelstvo nego angleška in da velja isto tudi o podnebju; 3.) da prihaja razlika od tega, ker na/ Angleškem več kot dve tretjini obdelane zemlje zavzemajo pašniki, dočim v Nemčiji manje nego eno tretjino; 4.) v Nemčiji so poljedelci po večini zemljiški posestniki, dočim Anglija pozna najemnike; 5.) da so v Nemčiji mezde poljskih delavcev relativno nizke in da kmetske industrije dajejo zaslužka pozimi; 6.) da je Nemčija posebno razvila kreditni sistem, zadružništvo in skrbela za vzgojo poljedelca; 7.) da je nemška politika v zadnjih letih podpirala poljedelstvo. Dotakniti se hočem na kratko samo nekaterih točk, čeprav so vse enako važne. I. Nemški kreditni sislem je znan tudi pri nas, posebno sistema Raiffeisen in Schultze-Delitzseh. Vendar je pri nas, posebno doli na jugu, še nc-razorano polje kredita in zadružništva sploh. II. 1.) Nemci so stali na stališču: najprej dobrih visokih šol, da bo število učiteljev, ki bodo podučevali načela umnega gospodarstva, zadostno. Znane so njihove poljedelske fakultete v sledečih mestih; Halle, Gotlingen, Kiel, Kiinigsberg, Breslau, poljedelska akademija v Bonn-Roppelsdorfu; posebno pa je cvetela poljedelska visoka .šola v Berlinu, ki je leta 1910. sama dobila večjo podporo nego vse angleške poljedelske šole skupaj. 2.) Ko so imeli Nemci zadosti učiteljev z akademsko izobrazbo, so pričeli vzgajati poljedelce. Ustanavljali so zimske tečaje in sestanke, na katere so hodili predavat učitelji. Posebnost zimskih tečajev je ta, da učitelji obiskujejo svoje učence poleti in jim dajejo praktična navodila. 3.) Za povzdigo poljedelstva skrbe v Nemčiji tudi poljedelske zbornice, poljedelske razstave itd. Toliko o vzrokih, ki so dvignili nemško poljedelstvo na prvo stopnjo med velikimi poljedelskimi državami. Ako pogledamo vprašanje poljedelstva s socialnega stališča, se nam najprej nudijo problemi selitve v mesta, izseljevanja v Ameriko, alkoholizem in narodno zdravje na kmetih, kriminaliteta itd. Vsak problem je' preobširen, da bi se ga mogel samo dotakniti. Izpregovoriti hočem samo nekaj besed o selitvi v mesta. Ta problem je danes najbolj pereč na Angleškem, kjer je v zadnjih 40 letih poljedelsko prebivalstvo padlo za 50 odstotkov, dočim je n. pr. na Danskem intenzivnejše obdelovanje zemlje v istem času povišalo število poljedelskega prebivalstva za isti odstotek. Tudi pri nas se je.že pričel isti proces. Najvažnejši vzrok je pač dejstvo, da so povsod v D v ropi v zadnjih petdesetih letih mesta napredovala, dežela pa je zaostajala in še zaostaja. Kar velja za Anglijo, velja tudi za nas. V publikaciji angleškega ministrstva obnove «Rural Industries* čitarno sledeče; «Vasi skoro niso bile deležne splošnega socialnega napredka družbo. '' mrtvilu se nahaja veliki del naše dežele; res je, da veliko naših vtisi vsled svoje slikovitosti vzbuja pozornost umetnikov, motoristov in izletnikov, ali usodni nedostatek prilike za drd' žabno občevanje, umstveni razvoj >" gospodarski napredek je znan vsakemu proučevalcu kmetskih razmer.» ' Ako je na Angleškem slika nezado-voliiva, je pri nas še žalostnejša. DO' stvo ostane, da vse naše kulturne naprave po kmetih: izobraževalna, P?X' ska, telovadna društva, knjižnice dU; itd. nimajo dovolj privlačne sile, da P zaustavile emigracijo. Na tem P0,) čaka še veliko dela. KULTURA. — MED REVIJAMI. Vseh teh, v članku navedenih problemov, se bodo morali lotiti tisti, ki bodo hoteli rešiti poljedelsko vprašanje z gospodarskega in socialnega stališča. Po strokovno izobrazbo pa bodo hodili, po mojem mnenju, k Nemcem. y Misel]. Kultura. ZAKAJ MORAMO VZGAJATI SOCIALNI ČUT? 1.) Danes je zasiguran večji uspeli, ker smo ga vzgajali med vojno; 2.) vsled kompliciranih socialnih razmer postaja poedinec vse manj odgovoren, ako propade; 3.) ker se bo narodna dividenda povečala, ako bomo delali za skupnost, dočim danes propadajo človeške sile; 4.) ker bomo lažje dosegli, da s Prostovoljnimi prispevki olajšamo po- ložaj tistim, ki se brez svoje krivde ne morejo preživeti; 5.) ker se bo politična in gospodarska borba omilila in število žrtev zmanjšalo; 6.) ker se bomo hitreje približali visokemu idonlu prave zveze narodov, pričenši pri najmanjši skupini; 7.) ker se bomo inorda izognili krvavi revoluciji, najsi grozi od strani kapitala ali dela. Vzgajajmo in apelirajmo na ta čut ne samo takrat, ko pride nesreča v deželo: vojna, lakota, požar, štrajk itd. Samo en primer. Po vojni sem čul govor angleškega vojnega ministra Mr. Churchilla; človek je žival, smisel za skupnost je glupost, oslarija, človek dela samo za sebe! To je govoril mož, ki je izdal nešteto pozivov vojaku, naj sc bori za domovino, in delavcu, naj proizvodi več, da Anglija ne izgubi svetovnega položaja in da premaga Nemčijo. Iti pri nas? V M. Med revijami. The Fortnightly Review. Junijska 'številka te izvrstne angleške revije Prinaša zopet celo vrsto aktualnih tankov o političnih vprašanjih. Lan-•celot Lawton poroča o «Lenins Zig-^.ag», o negotovi in spremenljivi taktiki in menjajočih se političnih nazorih ruskega predsednika. Politicus razpravlja o angleškem delu in boljševi-ski opasnosti.ter prihaja do zaključka, ^a pomeni boljševiška agitacija v Angliji1 napad na delavske strokovne 'Organizacije, na parlament, na demokracijo in državo ter končuje: The jape for preventive action has arrived. frišel je čas za preventivno akcijo, — Paiti boljševiške publikacije so zelo Mpvilne in stotine najboljših njihovih imitatorjev' je po deželi na delu. — Maxwell H. Macartnev razpravlja o ‘jpiii Karla Habsburga, da zasede mali1/! r,shi prestol, o njegovi znani subo-:‘ški prigodi, o sokrivdi ogrske vlade P' <> odločnem obnašanju «Small En-ehtc» (Male entente), ki je preprečila, o.‘f ni Karel postal ogrski kralj sub jhentio Velike entente po vzgledu IjOnstantina. Vendar je avtorjevo sta-- kar je značilno za angleško «v«o mnenje — prijazno habsburški Sitavraciji. Charles Woods poroča o 'ranjeni položaju v Bolgariji, Adol- phe Smith pa podaja še enkrat pregledno sliko francoskega političnega življenja v zanimivi skici: «Millerand, 'Briand in francoska socialistična stranka«. The National Review (ki je italo-filna) prinaša navdušeno pristransko sliko o nacionalnem in moralnem preporodu Italije v znamenju fašizma. »Kako je Italija zmogla boljševizem?« je naslov propagandni razpravi, ki jo je napisM znani nacionalist Enrico Corradini. The Rastem Europc prinaša članek Jaroslava Cisara proti namišljeni donavski federaciji in referat —xy!los-a o zunanji politiki sovjetske Rusije. Francozi se mnogo pečajo z zunanjo politiko. La Revue bleuc prinaša Vaussardovo študijo o krizi italijanske ljudske stranke (P. P. I.) in referat Dumont-NVildena o italijanskih volitvah ter krizi socializma. Rcvuc £conomique internutionale prinaša več poučnih študij, ki kažejo naziranja zapada o gospodarski obnovi. (Medzavezniška gospodarska soliT darnost — problem reparacij — mednarodni «billet»). Oba avtorja soglašata v glavnem s Keynesom in Van-dcrlipom. Cammaerts podaja studijo o angleški gospodarski politiki, Ar- MED REVIJAMI. minjon pa o gospoda rskcni stanju Egiota. La Reforme sociale toži v pregledu o razdrapanem socialnem stanju sodobne Evrope. Journal iles Economistes poroča o angleškem rudarskem štrajku. Revne d'Economie politiaue prinaša za nas zelo zanimivo studijo Stephana Bauer-a o denarstvu Češkoslovaške («izkustvo k kvantitativni teoriji«) ter referat Petka Petkova o bolgarskem prisilnem delu. Obe reviji se spominjata umrlega dunajskega teoretika politične ekonomije in ustanovitelja tako-zvane avstrijske šole («Grenznutzen-theorie«) Karla Mengerja. Bulletin de Statistiaue et de Lčgis-lation comparee je zbirka statističnih podatkov o financali raznih držav. V Zeitschrift fiir Soziahvissenschaft najdemo z veliko akribijo sestavljeno razpravo H. Dietzel-a «0 naučili vrednosti vrednostnega nauka in o temeljni pogreški Marxovega nauka o ,raz-delitvi‘». Razprava je za razumevanje politične ekonomije sila zanimiva. Jedro razprave: Vsa dolgoletna borba okrog pojma »vrednosti« je nepotrebna, za znanstveno realnost celo škodljiva; mezda nima opravka z »imanentno vrednostjo« in na njej slonečo «razdelitvijo»; ekonomika je predvsem znanost za življenje, in teorija mora imeti neko vrednost za prakso. Med vsemi ekonomskimi teorijami je ona «o vrednosti«, ki je za študij in za prakso najmanj vredna. (O resničnosti tega naziranja so se prepričali ruski komunisti ... v praksi.) Juhrbiicher fiir Nationalokonomie and Statistik prinašajo dve razpravi. Dr. Frieda VVnnderlieh piše okorno razpravo — bila bi prav dobra za pričetek nove znanstvene «querelle alle-mande« — o pojmu produktivnosti. Zato je VVinklcrjeva razprava «Von den stastistischen Massen und ilirer Einteilung« instruktivna in vzbuja želje za »Jugoslovanskim statističnim uradom«, ki ga še ni in ki se že tako pogreša. — Tudi Bela Fbldes se vrača k Marxu in izvaja iž njega ter iz sodobnega ruskega in madjarskega komunizma potrdila za svoje revizionistično prepričanje: Glavno ni vrednost. ampak razdelitev, in le tu je mogoča socialna reforma, ne v smeri ruskega komunizma, marveč v smeri soudeležbe delavca, v solidarnosti. Der Kampi prinaša materijalije k marčnemu puču nemških komunistov, Bauerjeva «načela agrarne politike«, Straussov referat o razvoju Jugoslovanov. Bauer zahteva, da se vsi poljedelski produkti (živinorejski itd.) vnovčujejo zadružno ter neposredno organizacijam konzumentov. To je razumno, pa ne marksistično. Zeitschrift fiir VoIks\virtschuii and Sozialpolitik poroča o zadružništvu v sovjetski Rusiji ter o stanju socializacije v Nemčiji. V Arcltiv fiir Soziahvissenschaft und Sozialpolitik razpravljajo: Sehumpoter 0 današnjih možnostih socializma, 01-berg o kmečkem uporu proti boljševizmu, Michels o ponesrečenem poskusu italijanskega delavstva, da zasede tvornice, Lederer o socializaciji in ustavi družbe. Vogel o zakonodaji notranje kolonizacije (agrarne reforme) .takozvanih nasledstvenih držav. Ta referat je pomanjkljiv, ostale razprave pa prvovrstne. Misao, književno -politički časopis, prinaša poleg leposlovne vsebine 01* Tasiča članek o anarhizmu, Tugana-Baranovskega «Etiko Dostojevskega«, t Koste Stojanoviča esej o vzrokih in posledicah vojne in v pregledu »Cinov-ničko pitanje kao politički problem«. Društveni život, socialno - naučni časopis, prinaša celo vrsto razprav o socialnem vprašanju ter politične vsebine. (Dr. N. Radojčič: Kako je P°' stala Jugoslavija? Z. M. Rerič: Princip slečenih prava in socializacija doba ra. Dr. Gj. Tasič: O sindikalizmu 1 štrajku činovnika. Dr. M. Radojčič: Jurko Križanič — Srbljanin. Mirko M. Kosič: Socializacija. Svelski pregled (politički, ckonoin' ski, finansijski, književni, umetničin/ je nov tednik, ki ga izdajata M