Poitnlna plačana v gotovini. LETO XLIX. ŠTEV. 11.—12. Slovenski Pravnik Glasilo društva »Pravnika" v Ljubljani Slavnostna številka posvečena Gregorju Kreku, Radu Kušeju, Milanu Škerlju in Metodu Dolencu ob njih šestd eset I etn i c i V LJUBLJANI 1935 Urednik: Dr. Rudolf Salovlc Natisnila Narodna tiskarna — Predstavnik Franc 3ezerSek Rokopisi naj se poSUjajo: Uredništvo »Slovenskega Pravnika« v Ljubljani, Bleiweisova cesta 16/1 Izhaja mesečno. Naročnina 60 Din na leto. Članarina (naročnina) naj se nakazuje na čekovni račun Poštne hranilnice, podružnice v Ljubljani št. 11.870 (Društvo »Pravnik« v Ljubljani). Vsebina: Gregorju Kreku, Milanu škerlju, Radu Kušeju in Metodu Dolencu ob šestdesetletnici 277 280 2. Dr. Stojan Bajič: Novo nemško delovno pravo S. Dr. Joso Jurkovič: Materijalna pravnomočnost upravnih aktov po našem pravu 297 4. Dr. Viktor Korošec: Položaj žene po pravu asirske pravne knjige 311 5. Dr. Ciril Kržišnik: O pravni naravi Epanagoge 335 6. Dr. Gorazd Kušej: Ministrska odgovornost in njena pozitivno- pravna ureditev pri nas 350 7. Dr. Vladimir Murko: O novejši bančni zakonodaji 363 8. Dr. Leo Pretner: O klirinških nakaznicah 378 9. Dr. Ivan Tomšič: Nekaj pogledov na pravno organizacijo plebiscita na Koroškem dne 10. oktobra 1920 381 10. Dr. Josip Voršič: O valutnih klavzulah 410 11. Dr. Josip žontar: Problem lastniških cerkva in samostanov v pravni zgodovini Jugoslovanov 430 12. Književna poročila 445 13. Razne vesti 454 Slovenski Pravnik Leto XLIX. Ljubljana, decembra 1935. Št. 11. - 12. v Gregorju Kreku, Milanu Skerlju, Radu Kušeju in Metodu Dolencu ob šestdesetletnici. V teku letošnjega leta so po vrsti, kakor navedeno, dopolnili šestdeseto leto življenja profesorji ljubljanske juri-dične fakultete: dne 27. junija Gregor Krek, dne 22. julija Rado Kušej, dne 4. septembra Milan Škerlj in te dni, 19. decembra ga doživlja najmlajši med njimi Metod Dolenc. Kdo izmed naših pravnikov ne pozna dodatka znanemu Neumannovemu komentarju civilnopravdnih zakonov, ki sta ga napisala Krek in Škerlj? Ta knjiga je obdelala prva naše civilnopravdno pravoznanstvo; in prva uporabila izsledke domačega pravosodstva. Po vsebini in načinu obdelave prekaša daleč glavno delo. In še danes, ko uporabljamo že nekaj let domači civilni postopnik, ko so nam drugi napisali že sisteme in tolmače civilnega postopka, se neredko vračamo k tej knjigi, saj je pravcata zakladnica naše raznolike zakonodaje. Njen pomen presega daleč ozke meje civilnopravd-nega prava. Krek nam je dal poleg tega pregledno in dovršeno knjigo o našem bivšem ustavnem pravu in je obrazložil načrt zakona o ureditvi rednih sodišč s širokimi razgledi, ki obravnavajo vse probleme in teze modernega civilnega sodstva. Škerlj je pisec sistema meničnega prava, v njem razloženi osnovni pojmi veljajo tudi še za novo ureditev. Danes posegajo vsi naši praktični pravniki po njegovem komentarju 19 278 Kreku, Skerlju, Kušeju in Dolencu. meničnega in čekovnega zakona, nepreveliki knjigi, katere vsebina pa je v obratnem razmerju z njenim obsegom. K u š e j nam je predstavil najnovejše katoliško cerkveno pravo. Ta široko zasnovani učbenik je pri nas edini sistem veljavnega cerkvenega prava, prav tako tudi edini našega državnega cerkvenega prava, ki izpolnjuje ali nadomešča prvo. Jugoslovansko kazensko pravo, materijalno in formalno, nam je obrazložil Dolenc. Njegov tolmač in oba sistema, tako kazenskega postopka kakor tudi celokupnega kazenskega prava, ki ga je napisal v družbi s profesorjem Maklecovom, so šli po vsej državi in ne bo ga pravnika, ki bi jih ne poznal. Načela modernega kazenskega prava, ki jih je povzela naša zakonodaja, so'prikazana prvič vsostavni obliki. Razen tega se je Dolenc poglobil z veliko ljubeznijo v naše nekdanje slovensko običajno pravo, to nam je rešil in ga nam odkriva še danes. Ta najvažnejša dela vseh štirih profesorjev bi zadoščala, da se jih spominjamo ob tem življenskem dogodku. Zato smemo preiti neštevilna druga dela, čestokrat prav obsežna, velepomembna in morda za tvorce celo značilnejša, ki so jih objavili imenovani v tuzemstvu in zunaj mej naše države, po veliki meri v najrazličnejših pravniških časopisih. Zlasti so sodelavci »Slovenskega Pravnika«, njih prispevki so utemeljili njegov sloves tudi izven naših ozkih krogov. Navedena dela so stebri naše pravniške literature, okoli katerih se razvrstavajo druga. Kakor se je slovenska pravniška literatura razvijala pred veliko vojno razveseljivo, tako je raz-cvela sedaj in se postavila na lastne noge. Trdno podlago so ji dali imenovani s svojimi temeljnimi deli, ti so daleč vidni mejniki na tem polju. Njih slavlje je zato praznik tudi za društvo »Pravnik«, ki vodi vse naše pravniško življenje, a predsednik tega društva je že dolgo profesor Dolenc. A niso pomnožili pravoznanstva le s temi deli, oni so tudi sotvorci našega novega prava, najvidnejši predstavniki svojih strok v zakonodavnih komisijah. Pri delu za preoblikovanje domačega prava imajo za to največje zasluge. Kraku, škerlju, Kuišeju in Dolencu. 279 Slučaj, da pada doživetje šestdesetega rojstnega dne vseh v isto leto, ni osamljen. Vsi štirje delujejo tudi od istega časa dalje zaeno na ljubljanski pravniški fakulteti in to daje dogodku še posebno obiležje. Neštetim našim mladim pravnikom so vcepljali prve nauke o pravu, jim utirali pot v veličastno stavbo prava, ponazarjajoč jim ta mogočni činitelj človeške kulture. Učitelji so bili vse naše mlajše pravniške generacije, prve, ki je dorastla v svobodni domovini, obenem pa tudi domala vse. Po tej prodira pojmovanje prava učiteljev v naš svet, v našo sredino, postaja s tem vseobčna last. Zato je vzgajanje mlajše pravniške generacije še prav posebno znamenito, prav nič manj važno kakor literarno delovanje. Ni torej golo naključje, ako izražajo zahvalnost učiteljem v prvi vrsti njih učenci in to za delovanje, ki ni bilo namenjeno samo njim, marveč celokupnosti. »Slovenski Pravnik« ni mogel biti nimalo v zadregi, komu naj da besedo v tej številki, ki naj bo v počastitev njegovim najodličnejšim sodelavcem. Njih učencem, delom mlajšem generacije, ti so sad večno obnavljajočih se dreves, obenem kal novih rodnih debel. V prvem in glavnem delu te slavnostne številke »Slovenskega Pravnika« so dobili besedo zato izključno absolventi ljubljanske juridične fakultete. Naj govori mladina v imenu občnosti, ona nadaljuje delo svojih učiteljev, v njenih delih se zrcalijo tudi najverneje uspehi in zasluge slavljencev. »Slovenski Pravnik« 19* 280 Novo nemško delovno pravo. Novo nemško delovno pravo. Dr. Stojan Bajič. Nacijonalnosocijalistični preobrat v Nemčiji ni spremenil zgolj političnega ustroja, marveč je odjeknil globoko v vsem nemškem duhovnem življenju. Zatrjujoč, da se bori za pravo nemštvo zoper liberalizem, marksizem in materij a-lizem, je uspelo Hitlerju pokreniti mogočno gibanje, ki je zajelo vso Nemčijo in ki skuša ustvarjati novo na vseh poljih človeškega dejstvo vanj a. Tudi v pravu uveljavljajo novi reformatorji svoje nazore in stremljenja. Prav posebno pomembno je to za delovno pravo, ker je Nemčija reševala socijalno vprašanje doslej vedno s sredstvi zakonodaje in sicer v dveh smereh: predvojna Nemčija s svojim socijalnim zavarovanjem, povojna pa s kolektivnimi pogodbami in z razrednimi zastopstvi, z obratnimi sveti. Nacijonalni socijalizem je našel pred seboj pravno stavbo, ki je temeljila na liberali-stičnem B. G. B., obrtnem in trgovinskem zakonu, ki so urejali grajanskopravno stran službenega razmerja. Ta gmota je ostala nespremenjena tekom vse povojne dobe, ko so se liberalističnim vplivom pridružili močni marksistični, ne da bi jih mogli nadvladati. Ustvarialna nemoč marksizma, zgrajenega na kritičnih, ne na pragmatičnih osnovah, se je prilagodila na formalno mišljenje napotenemu liberalizmu: oba sta ustvarila presenetljivo malo. Zato ni bilo težko pokreniti borbo zoper ta preživeli svet in ga zrušiti. Težje je sedaj opraviti zgodovinsko poslanstvo z večjim uspehom. Hitler je pred nedavnim (21. marca 1935) sam povedal, kaj je doslej nacijonalni socijalizem storil: odstranil je razredno borbo, razpršil borbene organizacije delavcev in podjetnikov; na to mesto je stopila narodna skupnost; ustvarjena je nova socijalna ustava, ki jo imenuje socijalna samouprava; temelji na nemški delovni fronti (DAF),1 na zakonu o ureditvi nacijonalnega dela (Gesetz zur Ordnung 1 DAF ni sindikalna organizacija, ker združuje delavce in podjetnike vseh strok zgolj v namenu »ustvariti resnično narodno in proizvajallno zajednico vseh Nemcev« (.§ 2 uredbe o DAF z dne 24. oktobra 1934; prim. D. A. R. 1934, 348). Ima torej v prvi vrsti vzgojne, poleg tega pa tudi nekaj prczentacijskih nailog in je sestavni del stranke. V njo je m. dr. vključena nacijonialnosoeijiailistična delavska organizacija (izpred preobrata) Natianalsoziallistische Betriiebszellenoirganiisation (iNSBO), ki naj bo sedaj politični živec DAF. Prim. Z angel, Dtie Stellung der NSBO, D. A. R. 1933, 75 in Bertin, Dte NSBO und die DAF, D. A. R. 1935,197. Novo nemško delovno pravo. 281 der nationalen Arbeit z dne 20. januarja 1934, cit. A. O. G.), na organizaciji obrtnega gospodarstva'2 in na zvezi med njo in nemško delovno fronto. Svojega dela nacijonalni socija-lizem še ni dokončal; trdi, da ga je komaj dobro začel. Vendar se kažejo v dosedanjih ukrepih že obrisi smeri njegovega dela, v katerem se jasno zrcalijo odsevi sodobnih socijalnih reform v Evropi. I. Načela novega reda. 1. Obratna skupnost. A. O. G. ureja razmerje med delavci in nameščenci ter podjetniki s stališča, da njihovi medsebojni interesi sicer niso istovetni,3 marveč si celo nasprotujejo, a da so navzlic temu njihove naloge napram narodni skupnosti,4 katere interesi so prvenstveni, skladne; zato se morajo podrediti občnim narodnim interesom, ki so pretežnejši od posamičnih. V gospodarsko- 2 Stanovska organizacija nemške industrije in obrti po prvi uredbi za izvedbo zakona o pripravi organične izgraditve nemškega gospodarstva z dne 27. novembra 1934. K temu P o hI, Neue Formen der Gemein-schaftsarbeit, D. A. R. 1935,91. — Izmed ostalih dalovnopravinih zakonov naj samo omenim: o domačem delu z dne 8. junija 1933 (prim. Kalk-brenner, Das Gesetz . . ., O. A. R. 1934,131) o novinarjih z dne 4. oktobra 1933 (prim. Richter, Arbeitsrechtliche Ausvviirkungen des . . ., D. A. R. 1934, 64) in o zaposlovanju z dne 15. maja 1934 (prim. Zschuk-k e, Das Gesiefcz,..., D. A. R. 1934, 166). — O AOG je izšla doslej ogromna literatura; najbolj znane komentarje so napisali Mansfeld, Dersch in H u e c k - N i p p e r d e v. 3 »N.ur eine Betatigung muss er ihnen unmoglioh maohen, die Aus-tragiung der naitiiiiiehen Gegtehsatzlichkeiiten voin Verband zu Verband und dne dadurch bedingte Vertiefung dieser Verschiedenheitan. Nicht die Tatsache aLlein, dass verschiiedenartige Interessen taestehen, bedeufcet dem Klassienkampf und die Entfremdung der zusammengehdrigen Partner, son-dern die Organiisiierung dieser Verschiedenheiten in Verbanden, die das Besitehen der divergierenden Interessen zur Grundlage ihrer ganzen Beta-tigung machen.« iM. a n s f e .1 d, Organisierung des Vertraoiens, D. A. R. 1933,79. B a r win k el Gedanken zum Gesetz zur Ordmung ... J. W. 1934, 596, naglasa kot glavno nalogo tega zakona odpraviti predstavo, da sta podjetnik in dtelavec nasprotnika. Tako tudi Hedeimanm. D. J. Z. 1934,161. 4 »Gemeinsame Arbeit aJler ,ain der Erhailtuiiig und Siicberung unseres Volkes und seines Staates, entsprechend der dem einzelnen angeboremen und duirch Vtolksgetneinschafft zur Ausbildung gebrachten Fahiglkeiten und KraFte.* Hitler, Mein Kaimpf, 681. Prim. tudi S. B., Filozofske osnove nacionalnega socializma, Misel in delo1 1935, 124. 282 Novo nemiško delovno pravo. socijalnem življenju ne stoji posamezen delavec kot poedinec napram narodni skupnosti, marveč kot član posameznega obrata, na katerega ni vezan samo v tehničnem in gospodarskem, marveč tudi v socijalnem oziru. Nacijonalni socijalizem priznava samo solidarnost interesov v posameznem obratu združenega podjetnika in zaposlenih službo-jemnikov, ne priznava pa solidarnosti delavcev kot stanu, ker gradi svojo socijalno ustavo' na načelu solidarnosti podjetnika in delavcev v posameznem obratu ter konstruira pravice in dolžnosti tako osnovane edinice napram narodu na trditvi, da je treba ne samo kot dejstvo, marveč tudi kot gonilo za izboljšanje storilnosti obratov upoštevati to, da ni samo podjetnik, marveč tudi vsak delavec neposredno in izključno navezan na uspeh obrata, v katerem je zaposlen, če nima opore v kaki izvenobratni stanovski organizaciji, ki bi mogla izenačiti gospodarske uspehe po raznih obratih zaposlenih delavcev na neko občno mero, ki ne bi ustrezala toliko gospodarskim uspehom posameznih obratov, kakor bi bila plod socijalnih, če ne celo političnih borb izvenobrat-nih ali celo izvengospodarskih činiteljev, n. pr. sindikatov. Zato odreka nacijonalni socijalizem posebnim interesom delavcev upravičenost priti do samostojno organiziranega izraza v novi socijalni ustavi, ki proglaša načelo gospodarske in s o c i j a 1 n e enotnosti obrata. A. O. G. sam določa, da »delajo podjetnik kot vodja obrata ter delavci in nameščenci kot Gefolgschaft skupno za pospeševanje obratnega namena in v občo korist naroda in države«. (§ 1). Potemtakem ni obrat samo edinica v gospodarskem oziru kot proizvajalna (tehnična) enota, marveč tudi v soci-jalno-ustavnem pogledu. Samo v tej osnovni, zasebno gospodarsko odrejeni celici ie urejeno razmerje med podjetnikom in službojemniki in je le v njenem obsegu organizirano sodelovanje poleg zgolj obratnogospodarskega še v socijalno-ustavnem oziru; v tej edinici se rešujejo namreč tudi socijalna vprašanja, dasi v najožji zvezi in skoro determinirana po podjetnikovem interesu. Višjih stopenj odločujoče, zgolj socijalne organizacije nacijonalni socijalizem ni ustanovil, temveč celo odklonil. Nacijonalni socijalizem je na ta način atomiziral socijalno vprašanje: iz antagonizma dveh velikih plasti, ki sta se v zadnjih desetletjih organizirali za borbo, a kasneje našli navzlic vsemu oblike in možnost sodelovanja po svojih prostih predstavništvih, najprej mimo, potem pa pod rastočim vplivom državne oblasti, je napravil vprašanje sodelovanja v posameznem obratu; s tem naj bi izgubil problem svojo obsežnost ter usodnost kolek- Novo nemško delovno pravo. 283 tivnega reševanja, obenem pa dobil pretežno poedinski, zasebno gospodarski značaj. Poleg tega je omejil borbo na osnovno gospodarsko-organizacijsko stopnjo, ker je težišče medsebojnega trenja, ki se ga v načelu sploh ne loti, potisnil v posamezen obrat,5 s tem, da je vezal usodo posameznega delavca, to je uspeh njegove delavnosti potom podjetnikove premoči na obratni uspeh. Na ta način je borbo tudi odločil. Dal je v obratu nadoblast podjetniku; nanj se je nacijonalni socijalizem naslonil, ker je spoznal v njem konservativnega, tehtnejšega činitelja. Zaradi tega se v višjih (izven — ali nadobratnih) socijalnih tvorbah socijalno vprašanje (delo —kapital) v organizirani obliki sploh ne more pojaviti/' 5 » . . . man hat die bisherige uberbetriebliche Form der kollekti-ven iRegekmg der Arbeitsbedingungen aufgcgeben. Im Grundsatz sollen diese nach dem neuen Gesetz im Betrieb geiregelt vverden.« Bohnstedt, Grundziige der neuen Sloziallverfassung, So državnega i obsežmifcn delokrogom. 15 Tako posebno K ti ih n, Dar Fiihrergedanke in der neuen Aiilbešts-verfalssung, Festsdhrift fiir Richard Scbmidt, 1935; nasprotno Brauweiler Der Fiihrergedanke in der Betriebsgemeiraschaft, R. A. BI. 1935, II, 177, češ da vodja obrata nima staMšča vodije v političnem življienjiu, pa tudi ne v vojaškem kalkior »se mu jie v poljudnih orisih zakona včasih pripisovalo«: {,178). 18 Ml a n s f e 1 d 1. c. 8 vidi vendar »eine gewisse Problematik in der Obeftragung des Fubnarsprinzips aus der polibilsChien und miilllitarischen Ebene auf reim vvirtschaltiiehe und soziale Vorganige.« »Der Staat muss in seiimeir ¦Olrgaimisaitiicn, bei der Meiinsten Zelle der Gemeindle amgefangen bis zur obersten Leitung des gesaramten Reiches, das Personlichkeitlsprin-zip verankert haben. Es gi:bt keilne Majorirtatsentschaiduinigen, somdern nur varantvvortungsvolle Personen, un'd das Woi-t »Rat« wird wiedler zuiruck-gefiiihrt auf sečne urspirtingliche Bedeutumg. Jeddm Mianne stehen \rohl Berater vmt Sieite, alleiin die Ehtsdbeidiung trifft ein Mann. Der Grundsatz, der das pneussiche Heer seinerzeit zirm vvundervollsten Instrument des deutschen Volkes madhte, hat im ubertragenem Sinne dereinst der Grundsatz das Aufbatues unserer ganzen Staatauffassung zu stelin: Auto-ritiit jcdes Ftiihrers nach unten und Verantvvortlichkeit nach oben«. Hit-iler, Mein Kampf, 501, cit. pri Mlansfeld, 1. c. 23. »Ist dbch das Fiihrerprinzip kein Kreaturenprinzip, v/ie seinie Gegner behaupten moch-ten, und halt mit »Kadavergehoisam« ebenisowenig zu tun wie einst das Fiihrerprimzip der alten Armee, dem es 'dntstammit. Innerhallb des Ge-setzes, inmerhalb gegebener Richtltnien uind in widhtiigen Fragen auch Einzelweisungen handelt der Einzelne, nahe den zu behandeldan Verhalt-niasen, auf eigene Varan tvvortumg — und Gefahr«1. Gol z, Arbaitsrecht und Wirts>chaft, D. A. R. 1935, 8. Novo nemško delovno pravo. 287 podjetniku rojenega vodjo obrata.17 Če je podjetnik skupnost, n. pr. pravna oseba, vršijo vodstvene posle njeni zakoniti zastopniki (§ 3 A. O. G.). Razmerje med vodjo obrata ter delavci in nameščenci skuša nacijonalni socijalizem z dosedanje imovinskopravne podlage preosnovati na novo nemško, osebnopravno, nravno podlago18 medsebojne zvestob e.18 A. O. G. določa (§ 2/2), da mora skrbeti vodja obrata za dobrobit svoje Gefolgschaft, ki mu je s svoje strani dolžna »v obratni skupnosti utemeljeno zvestobo«. To razmerje se izvaja iz srednjeveškega Treudienstvertrag kot pristno nemške pravne ustanove;z<> 17 (A. O. G.) ». . . geht von dem das ganze Staatsleben behemschen-den Fuhrergedanken aius und varschafft dem Unternehmer als dem ge-iborenem Fiilhirer des Betriebes die »hm als sollchem zukommende Steillung«. Miansfeild, Dais Gesetz zur Ordlnung... D. A. R. 1934, 35; Brau-weille>r 1. c. 177 opaža, da »desisen GdbuirtsTiecht ailfein im Venmdgans-reoht besteht«-. 18 »Voir aillem stdllt es (A. O. G.) die Betriabsgemeiinschaft unter silttliahe Nommen.« Richteir^ Arbeitsventrag und Arneitsordnungsge-sietz, Soiz. Plrax. 1934, 2155. »Damiiit ist auf 'dnem bedeutsamen Rechrsgabiat die naz. soz. Forderung nach grosiserer Durchdringung von Recht und Morali... venwiirklicht«i. An d res, R. Al. Bil. 1934, 37. 19 iMainsf eild, Dar Fiihrer des Betriebes, J. W. 1934, 1004. Vodji se pripisuje javnopraven položaj, primi. Jan s, Unternehimer und Fiihrer des Betriebes, D. J. Z. 1934, 1058; G'd rst n e r, Vom Unternehmer zum Betriebs fiilhirer, 1935; H a g em e i s t er, Neuie Probleme des Arbeiits-schutzes, Soz. Prax. 1934, 483. 20 »Der nationalsoizialistische Gesetzgeber kniipift damit an die ei-genairtige Au/ffassung des alten deoitschen Rechits von der ibeiderseitigen TTeuepflicht des Gefolgsmannen und des Gefolgsherrn an und giesst sie in eine deli' heutigen VVirtschaifts- und Staatsverfassung angepasste, fiir Generaticimen gedachte ehemne Forim.« K a u s en, Das Treueverhailtnis als Aiuisigangsipiunkt des neuen Arbeitsreobts, D. A. R. 1934, 71. »Ihr Vor-bild ist in den manigfachen sozialen Bindungen des dtouitschen Mittelail-ters zu siuchen: in dem vieifach gagliedarten Sitandewesan, in Lelhinirecht, und Hcifrecht, in Agrargemeinschaften, Ziinftem usw. — jenen Bindungen, »in dlenen unsere Vater die Breite und Tiefe unserer Kultur erarlbeitetan« (Gierke, Die soziale Aufgabe des Privatrechts, 8)«. Opperman.n, Deutsche Rechtsigedankan in dar neuen Ainbeitsverfassung, D. A R. 1934, 337.«i ... Wiederaufgireifen des deuitsiohrechtlioheri! .Personlichkeiitsgedan-kens, der im alten deutsohen Reoht im Trendienstvenhaltnis, im Werhalt-nis von Gefolgsherr und Gerfolgsmann ilebte ...« D e r s c h, Der Klein-betrieb in der neuen Arbeitsverfassung, D. A. R. 1934, 176. Prim. Herbst. •Der Treudienstvertrag, D. A. R, 1935. 181. 288 Novo nemško delovno pravo. na ta način se hoče odstraniti nemškemu pravu baje kvaren vpliv rimskega prava,21 poleg tega pa zasnovati razmerje, ki naj se ne imenuje več službeno, marveč zaposlitveno,22 ne več na imovinskopravni osnovi zamene plačila za delo, marveč na pretežno osebnop ravni23 osnovi medsebojne zvestobe, ki izvira iz usodne povezanosti24 v obratu v vsenarodnem interesu. Takemu pojmovanju se skuša dati poudarka tudi s tem, da se mu išče civilnopravne posledice,20 21 Kan s en 1. c. 72. Oelo program NSDAP zahteva v točki 19: «... Ersatz fiiT das der materialistisehen, \Veltoidnung dienende iroimisehe Redit durdh ein deutsdhes Gameinireobt.«: 22 K a u s e n, 1. c. 73. 23 »Nioht deir Austausch von Verm6ganswerteln ist die Hauptsache, sondern das ethisdhe Verbundensein aus gemeimsamer Arbeit zum Besten des Betriebes und zum gemeinsaimen Nutzen von Volk und Staat«. Oenecke, Venmogensireohtliches oder personenrečhtliches Arbeitsvor-haltnis. D. A. R. 1934, 222. Tako tudi Opp eirniann 1. c. 337, sklicujoč se na Gilerkeja op. cit. 41. Siebert, Das Arbeitsverhaltnis alls perso-nonrecbtliohas (soziailrecbtliohes) ReOhtsverfaaltnis, D. A. R. 1935, 95, prišteva službeno razmerje k osebnoipravnim razmerjem, ki obsegajo tri skupine: (rodbinsfcoipiravna, društvena in službena irazimerja. 24 »Die Grundlage der neuen Arbeitsverfassung ist... die Schicksalsveirbundenbeit alller in einer Arbeitsstatte ziusanimengesehlos-s^nen VVerkitatigen . .. diese Schicksalsgemeiiroscbaft...« Krause 1. c. 17. Obrat je Kilo t z.u (Grundforrnen verdenden Arbeitsredhts, D. A. R. 1935, 230) »micbt nur iLebensraum, sondam auch Lebensquelie! So mn-schliest der Betridb Sdhicksal in seinem stahlharten Gehause und wird gleichzeitig zum SchicksaL« 25 Tako glede vpraiaanja obratnega rizika (Dersclh, Der Aibeits-vertmag im meuen Staat, D. A. R. 1933, 9; Stoli, Die Lehre vom Be-tribsrisiko und die Neuordnung des Arbeitsrechtis, D. A. R. 1934, 253; Wieigelt, VVandlungen des Arbeitsvertrags, Soz. Prax. 1934, 1253), dolžnosti vršenja pirekopiagodbanega in prekočasnega dela, dopusta, i(iBru«t, Der Urlaubsamspruch der Betriabsgefolgsohaft, D. J. 1935, 846.), konkurenčne prepovedi in odrešenja prejemkov (W e s t e r m a n n, Zur Verwirkung im Arbeitsrecht, D. J. Z. 1935, 397. Westermann, Gibt es nadh dem neuen Arbeitsirecht noch Vem^irkung von Foirdecungen aus Dienstvertrag, Naz. Soz. Soz. Pol. 1935, 164. Hagemann, iDer Tarif-lohnverzicbt und das Geisetz zur Ordnung der natiionalen Aribiit, D. A. R. 1935, 42.) — iProti mnenju, da spričo § 35/3 A. O. G. (ustanova službene pogodbe sploh ni več potrebna, češ da ureja to določili o razmerje med vodjem obrata in delavcem docela, brani Richter 1. c. 252 službeno pogodbo trdeč, da je funkcija službene pogodbei slejkoprej utemeljena v tem, da določi osebo zaposlenca ter začetek in vsebino dela; poleg tega Novo nemško delovno pravo. 289 vendar s skromnimi uspehi, ker so nova določila nacijonalno socialističnega delovnega prava pretežno javnopravnega značaja. Ona le posredno odsevajo na zasebnopravno plat službenega razmerja, ki se mora zadovoljiti slejkoprej z določili starega B. G. B., trgovinskega in obrtnega zakona. Izraz tako zasnovane medsebojne povezanosti med podjetnikom in delavcem je socijalna čast, ki jo mora vsak član obratne skupnosti čuvati in se »s tem izkazati za vrednega zaupanja, ki se poda iz njegovega položaja v obratni skupnosti« (§ 35 A.O.G.). Ta čast torej ni obstoječe stanje, imarveč je z nravnostjo in pravom prepojen socijalen in gospodarski ideal,26 ki ga hoče nacijonalni socijalizem uresničiti. Socijalna čast je posebej zaščitena (spodaj 3). Ena izmed kazni za vodjo, ki jo krši, je tudi izguba sposobnosti biti vodja obrata (§ 38 A.O.G.); vendar podjetnik zaradi te kazni ne izgubi svojega civilnopravnega položaja kot lastnik obrata, marveč je samo dolžan imenovati drugo osebo, d;! namesto njega vrši posle vodje, ki so ustanovljeni v A O. G., predvsem skrbi za osebni stik z Gefolgschaft.26a Podjetnik ima kot vodja obrata vso oblast:27 on mu določa gospodarski namen in načrt, on ga tudi konkretno pa tudi v sprejemu v obratno skupnost, ki ga osnuj«, s čimer so združene posebne pravne posledice; tako ostane službena pogodba ustanovitveni oz. vsebino določujoč akt, ki je izpiremenil samo svojo notranjo vsebino, posebno glede odpovedna zaščite in podreditve pod nravna načela (255). D e r s c h, \Verdendes Arbeitsrecht, D. A. R. 1935, 190, priznava pravno konstrukcijo službene pogodbe za »potitebno jedro« in naglasa, da na|j da nova ureditev čim večje področje posameznemu dogovoru; glede vpliva na novo pravo opozarja na delovno dolžnost, problem rizika in na ureditev sllužbojeminikoviih izumov. W e i g e 11 (Die Umgestaltung des Ar-beitsvertragsrecbts dureh das Arbeitsardhungsgesdtz, Soz. Prax. 1935, 554) trdi, da vsebine posameznega službenega razmerja A. O. G. sploh ni prizadel in se je nanj ozirati samo pri razlagi. Zanimivo sodbo v tej miselnosti prinaiša So«u Prax. 1935, 559 k § 618 BGB. Glede judkkature piim. Me i s ing er, Grundsatze des Arbeitisrechts in der Rechtsspjre-chung des Reichgerichts, J. W. 1915, 1>898. 26 »Das Gesetz \vill... die sozial ehrenbaf te Gesinnung aller schaf-fenden Deutschen in den Mittelpunkt des vvirschaftlichen Handelns stel» len...« D o e r n e r, Die Verletzunigen der sozialen Ehre, D. A. Ri 1934, 242. 26a iReus, Das Verhailtnis ;zw:!schen dem nach § 3 III AOG ernamn-ten Fiihrer des Betriebes unid dem Uinterinehmer, D. A. R. 1935, 221. 27 »Der nationalisozialistische Fiihrer, desisen grosstes Vorbild Adolf Hitler darstellt, will nicht diktieren und nur befehlen, vviinscht keinen blinden Gehorsani, sondern will dureh Wort und Tat iiberzeugen. Nicht 290 Novo nemško delovno pravo. uresničuje.28 Spričo nevarnosti, da bi podjetnik to oblast napram Gefolgschaft izrabljal, se s posebnim poudarkom naglasa s podjetnikovim položajem združena o d g o v o r no s t, ki je pa zakon ne ureja tako, da bi se dalo iz njega do dobra posneti, komu podjetnik odgovarja, niti kako odgovarja, niti za kaj, ker obsega pravno, s sankcijami organizirana odgovornost (kršitve socijalne časti, spodaj 3) le drobec tega, kar bi morala biti ta odgovornost po nacijonalnosocijalistični zamisli, namreč garancija za to, da bo vsak član obratne skupnosti, torej podjetnik in delavec, »vso svojo moč posvetil službi obrata in se podredil skupnemu blagru« (§ 35 A.O.G.). Organizirane so naslednje varnosti:29 obratni zaupni sveti, državni poverjeniki za delo, sodišča socijalne časti, prigovorna tožba zoper neprimerno kruto odpoved; proglašeno je tudi načelo državne določitve mezde, a ni docela uresničeno. II. Varnosti novega reda. 1. Zaupni svet. Ker nacijonalni socijalizem delavstvu ne priznava pravice, da bi se samostojno organiziralo v obrambo svojih posebnih interesov, so bili že kmalu po naci-jonalno socij alističnem preobratu ukinjeni ne samo vsi služ-bojemniški sindikati, razven NSBO, marveč ustavljeno tudi delovanje obratnih svetov, izvoljenih po zakonu z dne 4. februarja 1920, ki je dal delavstvu v obratih znatno moč; obratni sveti so med drugim pogodili s podjetnikom poslovni red in soodločali pri odpovedih. Vendar nacijonalni socijalizem ni povsem ukinil te ustanove. Povzel jo je kot organ podjetnika, ki ga sklicuje in vodi. Skladno novi miselnosti ima zaupni svet (Vertrauensrat) namen »poglobiti medsebojno zaupanje znotraj obratne skupnosti« (§ 6 AOG). V tem svetu »stopijo vodji obrata ob stran zaupniki« (§ 5 jaiuf Buchstaben des Gesetaes oder der Anwendung der Gewalt, sondern auf der imneran Aiutoritat eines verainitwortilicihen, vorbildliiahen iMlenschen, auf der hoberen Leistung, Iberuht das iGeheimnis echten Fuhrertums'... Wenn! die Lage des Betriebes oder hdhere wilrtschaftliche Riicksichten es venlangen, muss dar Fiihrer aiuch eimimail hart sein, und die Gefolgschaft miuss sich einer gerechten Ablehnung ibrer Wiinsche fiigen.« Mlans-f e 1 d 'Kommentar... 13. 28 »iNVas der »gemeine Nutzen von Volk und Staat« erheischt, be-6timmt sich nicht allein durch selbstherrliche Entecheidung des Unterneh-mers, sondern ist aus der Gesammtordhumg der deutschen \Virtschatft ab-zuleiten«. Brauweilei' 1. c. 1179. 29 An dre s, Gesetz zur Otrdnung . . . R. A. BI. 1934, II. 37. Novo nemško delovno pravo. 291 A. O. G.). Ta svet ima samo nalogo posvetovati se o ukrepih, ki služijo izboljšanju storilnosti v obratu, oblikovanju in prevedbi delovnih pogojev in delavske zaščite, ojačanju povezanosti vseh pripadnikov obrata in dobrobiti vseh članov narodne skupnosti. Ima torej zgolj posvetovalno, ne pa od-ločevalno nalogo.30 Določbe o kvalifikaciji za zaupnika izražajo zakonodavčevo stremljenje po osebnostni izberi: za zaupnika je sposoben samo tisti, ki ima potrebno strokovno, človeško in politično kvalifikacijo, namreč, da je nad eno leto zaposlen v 'dotionem obratu in najmanj dve leti v do-tični stroki ter je član DAF; poleg tega mora imeti »vzgledne človeške lastnosti in jamčiti, da se zavzame vsak čas brez oklevanja za nacijonalno državo« (j§ 8 A. O. G.). Zaupniki se ne volijo, ker nacijonalni socijalizem to organizacijsko metodo odklanja, marveč sestavita obratni načelnik NSBO in vodja obrata listo kandidatov, o kateri se nato Gefolg-schaft zgolj izjavi v tajnem glasovanju. Če lista ne dobi priznanja, imenuje zaupnike poverjenik za delo (§ 9 AOG.). Zaupniki obljubijo na dan nacionalnega dela (1. maja) slovesno, da bodo v svoji funkciji služili koristim obrata in naroda pred svojimi (§ 10. A. O. G.). Zanimivo je, da pozna zakon navzlic vsemu na dveh mestih večinsko odločitev v zaupnem svetu namreč, da more večina zaupnikov zahtevati od podjetnika, naj skliče zaupni svet (§ 12 A. O. G.), in da se sme večina sveta pritožiti na poverjenika za delo, če misli, da ukrepi vodje obrata, tičoči se splošnih delovnih pogojev ali obratnega reda, niso v skladu z gospodarskimi ali socijalni-mi razmerami v obratu (§ 16 A. O. G.).31 30 Die t z, Die Stellunig des Pubrers ides iBetriebes und des Vartrau-emsrates, D. A. [R. 1934, 104, poudarja, da mnenja zaupnega sveta sploh mi, marveč samo posameznih zaupnikov, ker »kot tak« zaupni svet sploh ne dejstvuje. 31 Dočim so obratni sveti v Italiji zatrti, jih je avstrijski zakon o obratnih skupnostih (jprim. op.8) prikrojil 'za sedanje razmere iz obratnih svetov po zakonu o obratnih svetih z dne 15. maja 1919. Po zakonu o obratnih skupnostih sta v vsakem obratu, ki zaposluje povprečno več kot 20 oseb, dve telesi, namreč obratna skupnost i(jW'erksgemeinschaft), ki jo sestavljajo podjetnik in zaupniki '(Vertraiuensmanner), in telo, ki ga tvorijo sami zaupniki. V prvem se izraža vpliv nacijonalno socijalistične zamisli o obratni skupnosti; novi avstrijski državni red jo je vzidali v stanovsko ureditev kot njeno osnovno celico. Vendar ne ukine po nemškem vzgledu delavskih sindikatov, marveč se zadovolji s tem, da jih pretvori v režimske organizacije '(Gev^erkschaftsbund1), ter ohrani tudi dosedanji fcolektivnopogodbeni sistem brez bistvenih izprememb. Nalog 292 Novo nemško delovno pravo. 2. Poverjeniki za delo. Ko je prevzela nacijonalno socijalistična stranka državno oblast, ni imela razen politične NSBO nobenega delavskega ali nameščenskega sindikata. Če je torej hotela poseči v obstoječi kolektivno-pogodbeni sistem, bi morala ustanavljati svoje sindikate in iti po stopnjah sindikalizma ali pa dosedanje sindikate in na njih osnovani kolektivno pogodbeni red ukiniti in postaviti namesto tega nekaj novega. Ker bi prvi ukrep ne ustrezal nacijonalno socijalistični miselnosti, je šla stranka, ki je istovetna z državo, drugo pot: ukinila je vse službojemniške sindikate in praznino, ki je nastala zaradi tega v kolektivnih pogodbah (prestal je namreč pogodbenik na službojemniški strani), izpolnila s tem, da je poverila določanje mezd z učinkom dosedanjih kolektivnih32 pogodb državnemu mezdnemu diktatorju, nazvanemu poverjenik za del o''3 (Treuhander der Arbeit, zakon z dne 19. maja 1933). Po tej prehodni dobi je A. O. G. delokrog poverjenika za delo znatno skrčil.34 Po § 19 A. O. G. je poverjenikova naloga, da skrbi »za delovni mir v svojem področju«. Njegove naloge zakon (§19) izčrpno našteva; tičejo se zaupnikov, katerih poslovanje nadzirajo, jih po potrebi imenujejo ali odpuščajo in na njihov poziv (v sm. § 16 A. O. G.) odločajo (pri tem smejo ukiniti sami zadevne ukrepe vodij obratov ali pa izdati kar sami ukrepe). Poleg tega imajo vpliv na številnejše odpuste delavcev (§ 20 A. O. G.), nadzirajo izvr- obratne skupnosti, ki so napraim nalogam zaupnikov samostojne, zakon ne očrta jasno, ker samo določa ahat die aus der Verbundenheit der Aibeitnehmor mit dom Betrieb sieh ergabenden Interessen ¦vvamrzunilhanoin« (§ 4 ). Poleg tega so primeroma naštete te naloge: dopolnjevati kolektivne pogodbe, kolikor je to po teh pogodbah mogoče; določati akordhe in druge mezde; izdati delovni red, če tega ne branijo določbe kolektivne pogodba (§ 5 ). Obratna skupnost sklepa pod vodstvom podjetnika z njegovim glasom in večino glasov zaupnikov (§ 17). Zaupniki poslujejo pod vodstvom svojega načelnika, ki si ga izvolijo (§ 20) ter so dolžni (§ 6) ugotavljati in pospeševati delovnopravnie, gospodarske in socijalne interese službojemnikov v obratu, posebno posredovati med podjetnikom in delavci, dajati pobude za sklepenje kolektivnih pogodb, stremiti za izvajanjem zatčitne zakonodaje. Razmerja med obema ustanovama zakon podrobneje ne pojasnuje. Prim. Heindl, '/.<. BI. 1935, 241. 32 Mol it or, Tarif reeht und TrEiuhander der Arbeit, D. A. R. 1934, 10. 33 Amthes, Auifgaben und Befugnisse der Treuhander der Arbeit, D. A. R. 1933, 17; R i enter, Treuhander der Arbeit. N. Z, f. A. R. 1933, 286. Novo nemško delovno pravo. 293 sevanje poslovnih redov in izdajajo smernice in tarifne rede (spodaj 4). Sodelujejo tudi pri socijalnem častnem sodstvu kot tožilci. Njihove odločbe razen tarifnih redov, ki imajo učinek prisilnega prava, niso izvršljive, kajti samo ponovno namerno protivljenje pismenim naredbam poverjenikov se kaznuje na njihov predlog z denarnimi kaznimi, v težjih primerih tudi z zaporom (§ 22 A. O. G.); to sodstvo izvršujejo redna sodišča, ne morda sodišča socijalne časti. Poverjeniki za delo si imenujejo strokovni sosvet, da se z njim posvetujejo o splošnih ali načelnih vprašanjih svojega območja (§ 23 A. O. G.). Tri četrtine članov vzamejo iz predlogov DAF, po »približno enakem številu« vodje obratov in zaupnike; ostalo tretjino imenujejo izmed primernih oseb svojega okrožja. S tem naj se pač zakrije paritetni sestav tega sveta, ki bi spominjal preveč na stare čase. Za posvetovanja o kakem posameznem vprašanju, na pr. o konkretnem tarifnem redu, skličejo poverjeniki za delo strokovni odbor, v katerega pozovejo člane po svojem preudarku, ker pri tem niso vezani na določila o sestavljanju strokovnih sosvetov. Vendar odločajo v svojem delokrogu poverjeniki po posvetovanju s sosvetom oziroma odborom, ki je pred izdajo tarifnega reda obvezno, sami. Zoper njihove ukrepe ni pravnih sredstev. Imajo položaj državnih upravnih uradnikov, so podrejeni ministru za delo in vezani na naloge državne vlade35 (§ 18 A. O. G.). 3. Socijalno častno sodstvo. Nova nemška delovna ustava je zgrajena na posebno poudarjenih nravnih načelih, po katerih naj se ravna posameznik v svojem razmerju napram tovarišu v obratu in napram narodni skupnosti. Te dolžnosti imenuje zakon socijalno čas t.38 Vendar je zakon njene kršitve zavestno omejil, ker jih v zakonu izčrpno našteva, hoteč se s tem izogniti pretiravanju nove ureditve.57 Tako pozna A. O. G. samo štiri primere 34 Kirau«, Der Auifgabenkreis des Treuhanders der Arbeit in der sozialen Eihrengerkhtsibarkeit, D. A. R. 1934, 210. Poudarjajo se tudi njegove vzgojne naloge, Daeschner, Treuhander der nationalen Arbeit, D. A. R. 1935, 5. 35 Uradniška neodvisnost bi bila škodljiva, trdi Herschel, Recht-Hcher und staatlicher Sion der 'Bekamntmachumg von RiohtHnien und1 Ta-rifordnungein im Reichsarbeitsblatt, D. A. R. 1935, 41. 36 Klausing, Die Elhre im Sozialrecht, D. R. 1934, 400, trdi, da je s tem čast prvič v zgodovini stopila kot pravna ustanova v središče pridobifenega gospodarstva. 37 iMansf eld 1. c. 11. 20 294 Novo nemško delovno pravo. kršitve socijalne časti3* in sicer eno s strani vodje obrata, tri pa s strani službojemnikov. Podjetnik krši soci-jalno čast, če izrabljajoč svojo oblast v obratu zlobno izkorišča delovno silo službojemnikov ali žali njihovo čast. Člani Gefolgschaft pa kršijo socijalno čast, če motijo delovni mir s hujskanjem, posebno če si kot zaupniki lastijo prevelike pravice, če pošiljajo poverjeniku za delo ponovno in lahkomiselno neosnovane pritožbe in če izdajo obratne tajnosti, ki so' za nje zvedeli kot zaupniki (§ 36 A. O. G.). Pregon predlaga poverjenik za delo; on zastopa tudi obtožbo. Za to sodstvo so ustanovljena posebna sodišča socijalne časti, ki jim predseduje na p>rvi stopnji državni sodnik, člana sta dva prisednika: en podjetnik in en službojemnik, ki ju imenuje predsednik sodišča iz predloga DAF. Na drugi in obenem zadnji stopnji sodi državno častno sodišče v Berlinu, ki se po sestavi razlikuje od prvostopnega po tem, da je v njem kot član tudi zaupnik vlade (§ 50 A. O. G.). Postopek39 je povzet po nemškem odvetniškem disciplinskem postopku. Kazni so: opomin, ukor, denarna kazen do 10.000 M, za podjetnike izguba sposobnosti biti vodja in za službojemnike odstranitev z dela (§ 38 A. O. G.)40 Kazni izvršuje poverjenik za delo (§ 53 A. O. G.). 4. Določanje mezde. Nacijonalni socijalizem je sicer proglasil načelo državnega določanja m e z d41 v nasprotju z zasebnim pogodbenim, a tega načela v A. O. G. ni izvedel: o mezdah odloča v glavnem posamezen 38 O razmerju napram kazenskemu zakonu Herschek Strafrecrit-licher Schutz der Arbeitskraft und soziaile Ehrengerichtsbarkeit. Soz. Prax. 1934, 1142. 39 Na kaznovalni predlog poverjenika za delo lahko odloči predsednik sam s tem, da predlog zavrne (§ 45 A. O. G.) ali pa obsodi na opomin, ukor a>li denarno kazen. Proti prvi odločbi more predlagati po-velrjernik za delo razpis glavne razprave .pred častnim sodiščem, proti drugi odločbi iimata on in obdolženec pravico zahtevati odločbo častnega sodišča samega (§ 45 A. O. G.). Proti sodbi častnega sodišča pdstoji poverjeniku neomejen prizAv, obdolžencu pa cimejen, ker nima poziva zoper sodbo, s katero je bila izrečena kazen opomitna, ukora ali v denarju izpod 100 iMj. — Zanimivo je, da sme predsednik izključiti javnost po svojem preudarku (§ 47 A. O. G.). Prim. Kraegloh, Der Gang des sozialen Ehirengerichtsverfabrens, R. A. BI. II, 1935, 29; tudi Doerner, J. W. 1934, 1214. 40 O praksi teh sodišč prim. Socialni Arhiv 1935, 76. 41 »iGrundsatz der sta.atlichem Liohnfindung.«: Mansf e 1 d, D. A. R. 1934, 37. Novo nemško delovno pravo. 295 podjetnik. Težišče urejevanja službenega razmerja je prešlo od kolektivnih ustanov na podjetnike v posameznih obratih. Tako naj bi prenehalo določanje mezd po »izven-obratnih vidikih,« ki so bili merodajni v dobi »pretirane ko-lektivizacije,« ko je prevladovala ureditev s kolektivnimi pogodbami, v škodo boljšemu delavcu in sposobnejšemu podjetniku, ker so kolektivne pogodbe nivelirale prejemke ter delavca in podjetnika okovale v spone, v katerih na škodo narodne skupnosti nista mogla razviti vseh svojih sil. Plača naj se nasprotno ravna po uspešnosti dela (Leistungsprinzip)41* posameznega delavca (§ 29 A. O. G.) in po razmerah, torej tudi po donosnosti posameznega obrata (§ 16 A. O. G.) V obratih, ki zaposlujejo nad dvajset delavcev, mora podjetnik po posvetovanju s svojim zaupnim svetom, izdati obratni red (Betriebsordnung, § 20 A. O. G.), ki ima moč prisilnega prava (§ 30 A. O. G.). Njegova vsebina se domala strinja s § 340 našega obrtnega zakona. Potemtakem ureja v manjših obratih službeno razmerje pogodba, v večjih pa obratni red kot avtonomna odredba podjetnika;42 on določa na ta način tudi prejemke, sicer po gospodarskih in socijalnih razmerah svojega obrata (§ 16 A. O. G.), ki jih pa sam ugotavlja. Samo če določbe splošnih delovnih pogojev, posebno obratnega reda, »niso v skladu z gospodarskimi ali socijalnimi razmerami obrata,« more na pritožbo večine zaupnega sveta poseči vmes poverjenik za delo. Drugih državnih posegov v mezdno politiko podjetnikov A. O. G. ne ustanavlja, ker označuje tarifne rede, ki jih izdajajo poverjeniki za delo, za izjemne ukrepe; smernice v smislu § 32'1 A. O. G. so pa itak samo nasveti. Zakon priznava namreč državi pravico, da izdajo poverjeniki za delo »smernice 41a Moli, Der Begriff der Leistunig und die W'irtscihaftswissen-schatft, Soz. Prax. 1935, 914 42 Dietz, StelLurag des iFiihrers des Betriebes und des Vertrauens-ir.aites, D. A. R. 1934, 103, imenuje obratni red »autonome Satzung« vodje obrata. —¦ »Jo Wirklichikei:t ist also die Betriebsordnung ©ine Betriebs-satzung, die den Ausdruck einer vam Staat selbst anerkannten und dureh das A. O. G. lin die Handel des Fuhrers des Betriebes gelegten Autonomie des Betriebes ist.« Dersch, Die Rechtsinatur der Tarifordnung und der Betriebsordnung und ihre praktischen Auswirkunigen, D. A. R. 1934, 71 pripominja, da je njegov izvor »in den Herrschaftsverbanden des alten deutschen Reehts, bei denen ebenfals eine enge personenrechtliche Ver-bundtmheit bestand, und bei denen eine Personlichlkeit Trager deT Perso-nengemeinsohaift al s Herrschender war« (ibid. 70). 20* 296 Novo nemško delovno pravo. (Richtlinien) za vsebino obratnih redov in za posamične službene pogodbe,« ki pa niso prisilno pravo, ampak so samo »predlogi države, ki naj socijalno politiko, posebno pa oblikovanje delovnih pogojev, dovede j o v pravo smer.«43 Kolektivnega urejevanja službenih razmerij v pogodbah med prostimi ali državno priznanimi stanovskimi zastopstvi nova Nemčija ne pozna; tudi DAF nima te naloge. Ne samo zato, ker so ukinjene vse organizacije, ki bi mogle tako nalogo vršiti, marveč tudi iz razloga, ker se tak način urejevanja iz načelnih razlogov odklanja. Nacijonalni socijalizem skuša v svojem mezdnem sistemu združiti dva nasprotujoča si načina: onega po uspevku posameznega delavca v zvezi z gospodarsko uspešnostjo posameznega obrata, ki veže podjetnika in delavca v »usodno skupnost,« in pa državnega določevanja mezde. Prvi način bolj ustreza naci-jonalnosocijalističnemu pojmovanju obrata in podjetnika ter njune vloge v družbi in gospodarstvu; nasprotno pa vodi državno določevanje mezd v kolektivizem, proti kateremu se nacijonalni socijalizem sam bori. Zato je po besedilu zakona samo v skrajnem primeru,44 namreč »če to nujno zahteva zaščita oseb, zaposlenih v skupini obratov,« poverjeniku za delo na prosto dano, da izda za svoje področje minimalne delovne pogoje v obliki pismenega tarifnega reda45 (Tarifordnung, § 32/2 A. O. G.), čigar določila so prisilna. V zakonu poudarjeni izjemni značaj urejevanja mezd s tarifnimi redi se umika tradiciji nekdanjih kolektivnih pogodb, na katerih mesto stopa tarifni red. To priča številnost ter stvarna in osebna obsežnost tarifnih redov, ki se objavljajo v R. A. BI. 5. Odpovedna zaščita. A. O. G. je povzel izmed razlogov za prigovor zoper odpoved t. 4. zakona o obratnih svetih in priznal službo j cmniku pravico ugovarjati samo v primeru, če je odpoved neprimerno trda (»unbillig hart«) in ni utemeljena v razmerah obrata (§ 56 A. O. G.). Iz postopanja je izločil obratni, pa tudi zaupni svet, ki samo obvezno posreduje; službojemnik mora sam tožiti na preklic take odpovedi pri delovnem sodišču. 43 Mans f e 1 d, D. A. R. 1934, 37. 44 Nasprotno vidi italijanski fašizem v kolektivnih pogodbah, ki jih sklepajo državno priznani (fašistični) sindikati, najvažnejše sredstvo nove ureditve; tudi ameriška NRA skuša z njimi zgraditi nov gospodarski red. 45 De rs c h, D. A. R. 1934, 67, smatra tarifni red za javnopraven državni akt, ki ima značaj pravne uredbe; tako tudi H u b e r, Der Treu-hander der Aroeit, D. J. Z. 1935, 202. Pravnomočnost upravnih aktov. 297 Materijalna pravnomočnost upravnih aktov po našem pravu. Dr. Joso Jurkovič. I. Pojem materijalne pravnomočnosti v teoriji sicer ni enoten, vendar se dajo strniti različne opredelitve v ta-le povprečni obrazec: materijalna pravnomočnost pomeni vsestransko nespremenljivost pravnega akta, dočim pomeni formalna pravnomočnost neizpodbojnost akta po privatnem interesentu.1 Materijalna pravnomočnost naj bi se nanašala na vsebino, formalna pa na obstoj akta.2 Dasi je formalna pravomočnost pogoj materijalne, nista formalna in materijalna pravnomočnost dela skupnega višjega pojma: pravnomočnost.3 Materijalna pravnomočnost sodnih aktov je vobče priznana povsod. Drugače je z materijalno pravnomočnostjo upravnih aktov. Vobče se smatra, da ni mogoče priznati materijalne pravnomočnosti upravnim aktom, ker utegnejo biti s tem oškodovani javni interesi. Drugačno stališče je zavzela predvojna in povojna avstrijska teorija in praksa ter povojno avstrijsko pozitivno pravo kakor tudi tista prava, ki so se naslonila na novo avstrijsko pravo. Razlog, da se je začela zavzemati avstrijska predvojna upravno-pravna teorija za materijalno pravnomočnost upravnih aktov, je bilo materijalno pojmovanje sodstva oziroma uprave. Po tem pojmovanju je sodstvo izrekanje prava (Rechtsprechung), to je podvedba konkretnega dejanskega stanu pod abstraktno normo, uprava pa ostvarjanje državnih nalog: akti izrekanja prava so deklarativni, akti uprave konstitutivni. Ker pa upravni organi ne vršijo samo upravne funkcije, ampak tudi sodno, t. j. izrekajo tudi pravo, mo- 1 iMerkl, Allgemein.es Vervaltungsrecht, str. 201. 2 Unger, Svsitem des eesterreichischen allgemeinen Privatrechtes, 2. /,v. 5. izd. str. 617, opomba: »Rechtsikraftig ist iiberhaupt dasjenige, was unanfechtbar zurecht ibesteht; bed der f ormellen Rechtkrait stcht das Urtcil als solches, der Rechtsispriuoh seiner Ex i sten z nach (sentcn-tia indubitata), bei der m a ter i el len Rechtskraft der Inhalt dieses Spruchs fest (res juidicata quae finem contraversiarum pronunciatione ju-dicis acoipit); dort die Entscheidung, hier das Emtschiedene uiniangreifbaT« 3 Ipsen, W'iderruf gultiger Verwaltungsakte, 1932, str. 28. 298 Pravnomočnost upravnih aktov. rajo biti ti sodni akti prav tako materijalno pravnomočni, kakor bi bili, če bi jih izrekala sodišča. Ta sklep pa ni pravilen. Po tem materijalnern pojmovanju je neka norma vedno ali absolutno sodna ali absolutno upravna. In če se da sodna norma izjemoma v pristojnost upravi oziroma upravna sodišču, ne spremeni norma s tem svojega bistva in ostane še dalje sodna oziroma upravna. In tudi akti, ki se izdajo na osnovi te norme, obdrže isto lastnost, kot jo ima norma. Če je torej dalo avstrijsko pravo v pristojnosti upravnim oblastvom sodne norme, so ostale te norme še nadalje po svoji vsebini sodne in akti, ki jih izdajajo upravna oblastva na podlagi teh norm, so po vsebini sodbe. Toda absolutnih sodnih oziroma upravnih norm ni. Norma je sodna ali upravna po tem, ali je dana v pristojnost sodiščem ali upravnim oblastvom. In če je dana danes v pristojnost sodiščem in jutri v pristojnost upravnim oblastvom, je danes upravna in jutri sodna. Kajti pri pojmu sodstva in uprave niso merodajne norme, temveč organi, ki te norme izvršujejo, in postopek, po katerem jih vrše. Iz tega torej, če so materijalno pravomočni akti, ki jih izdajajo sodišča na osnovi določenih norm, ne sledi še prav nič glede pravnomočnosti aktov, ki bi jih izdala na podlagi enakih ali istih norm upravna oblastva. Na tem materijalnem razlikovanju uprave in sodstva je zgradil svojo teorijo pravomočnosti upravnih aktov B e r-natzik, ki je prvi sprožil to vprašanje.4 Po njegovem mnenju je vezana materijalna pravnomočnost na deklarativno funkcijo izrekanja prava. Funkciia izrekanja prava je misij enska funkoija, ki se nahaja tako v sodstvu kot v upravi, v upravi se izraža ta funkcija v posvedočbah in odločbah. Ostali del upravnega delovanja pa je funkcija volje, ki se izraža v konstitutivnih odredbah. Ker ie možen proti posve-dočbam nasproten dokaz, morajo biti materiialno pravnomočne samo odločbe. In te so v upravi materiialno pravnomočne do te meje, da sme oblastvo v javnem interesu uradoma razveljaviti odločbo samo, če je odločbo izdal stvarno nepristojen organ, ali so se zagrešile pri izdaji bistvene napake pri postopaniu. Te z ne r5 je ločil materij alno pravnomočnost od vezanosti oblastva na akt. Materijalna pravnomočnost upravnega 4 Rechitsiprechung und materieMe Reohtsikraft, 1886. 5 Handbuch des osterreichiischen Administrativverfahrens, 1896, str. 339. ss Pravnomočnost upravnih aktov. akta mu pomeni, da je akt dokončno ugotovil ali osnoval nek materij alnopravni odnos. Materijalno pravnomočni pa niso samo deklarativni, ampak tudi konstitutivni akti, torej ne samo odločbe, ampak tudi odredbe. Nekaj drugega kot materijalna pravnomočnost je vezanost upravnega oblastva na akt. S tem namreč, da je postal akt materijalno pravnomočen, še ni rešeno vprašanje, ali in kdaj sme oblastvo akt uradoma razveljaviti. Tezner meni, da se mora akt razveljaviti v javnem interesu tedaj, če nasprotuje prisilnim normam. Praksa avstrijskega upravnega sodišča, ki je bila v tem vprašanju precej omahljiva,8 je ločila na eni strani upravne stvari, »v katerih se priznava ali odklanja stranki zahtevana pravica,« in splošne upravne stvari, »s katerimi se izvaja na splošno ureditev javnopravnih obveznosti in pravic.« Materijalno pravnomočnost je priznavala samo prvonavedenim stvarem. Pri tem je bilo upravno sodišče naziranja, da se mora pravnomočnost upravnega akta umakniti vedno prisilnim normam, da se ne perpetuira nezakonito stanje. Upravna praksa pa je priznavala materijalno pravnomočnost odločbam, torej deklarativnim aktom, tako da je sledila praksa upravnega sodišča bolj Tezperjevemu, praksa upravnih oblastev pa Bernatzikovemu stališču. To je bilo stanje teorije in prakse do prvih povojnih let. L. 1921. je H e r r n r i 11 ponovno zavzel stališče do materijalne pravnomočnosti upravnih aktov.7 Priključil se je nekdanjemu stališču Bernatzika, samo da ga je formuliral še ostreje namreč, da so zmožne materijalne pravnomočnosti samo odločbe, ne pa tudi odredbe. Leta 1923. je izdal M e r k 1 svojo knjigo o pravnomočnosti.8 Po njegovem naziranju je pravnomočnost imanentna vsaki pravni normi, konkretni ali abstraktni. Zato je vsaka pravna norma spremenljiva samo, če to odreja neka višja pravna norma. Pravilo je torej, da so pravne norme pravnomočne, nespremenljive, spremenljivost, nepravnomočnost je izjema. Proti Merklu je nastopil Pitamic v dveh razpravah.9 Pitamic poudarja, da ustvarjajo pravo organi. Iz tega, da je organ 0 H e rrnrdi tit, Giiundtohren des Venvaltungsrechtes, 1921, str. 317. 7 O. c. str. 306—326. 8 Dia 'Lefore von der Rechtsikraft, entviclkellt auis dem Rechtsfoegriff. 9 Zur neuen Rcchtskraftlehre, Zeitsch. fiir off. Reciht, IV. zv. 1925, str. 160—(164; Nova teorija o pravnoj moči, Arhiv za pravne d društvene nauke, let. XIII, kn|j. VIII. št. 2, str. 81—91. 300 Pravnomočnost upravnih aktov. pristojen, ustvarjati pravo in da ni določeno, kolikokrat sme uporabiti svojo kompetenco, sledi, da sme uporabiti svojo kompetenco poljubno. Tako pravi na strani 88. »Arhiva«: »Kompetenca za stvaranje prava, izdana bez odredjivanja koliko puta se može stvarati, opseže sama po sebi več kompetenciju za promenu stvorenog prava putem stvaranja novega prava, ko je tada bezuslovno važi, ako su propisi više norme, merodajne za stvaranje prava, ispu-njeni.« Po tem naziranju je nepravnomočnost pravilo in pravnomočnost izjema. Stališči Pitamica in Merkla sta. kakor se vidi, mnogo širši od stališč Bernatzika, Teznerja in Herrnritta: dočim se zadnji omejuje samo na konkretne upravne in sodne akte, upoštevata prva dva vse pravne norme brez izjeme. Takšno je bilo stanje teorije in prakse, ko je pristopil avstrijski zakonodajec 1. 1925. k rešitvi vprašanja materijalne pravnomočnosti upravnih aktov. Vprašanje je uredil v § 68. zakona o občem upravnem postopku. Motivno poročilo vlade pravi pri tem § : »Ta paragraf skuša rešiti izredno težavno, doslej splošno ne rešeno vprašanje pravnomočnosti in nadzorne pravice na način, da bi se na eni strani kolikor moči vzdržala pravna varnost in se na drugi strani vendarle dala tudi pravna sredstva za popravo storjene krivice.«10 Na ta avstrijski postopnik so se več ali manj naslonile Češkoslovaška, Poljska in Jugoslavija. Češkoslovaška določb o materijami pravnomočnosti ni prevzela in sploh ni uredila tega vprašanja, kakor bomo videli pozneje. Mi se bomo bavili samo z določbami našega zakona o občem upravnem postopku (Zup). II. Akte, ki morejo postati materijalno pravnomočni, označuje Zup. kot »odločbe«. Samo odločbe so torej lahko materijalno pravnomočne. Vendar kaj pomeni odločba? Za označbo vseh aktov, ki jih izdajajo upravna oblastva, se uporablja izraz: akt upravnega oblastva. Ožji pojem je upravni akt. Pod upravnim aktom razumejo v smislu danes obče veljavne formulacije Otona Maver j a »oblastven izrek uprave, ki določa državljanu v posameznem primeru, kaj naj bo njegova pravica in dolžnost«. Ali je istovetna odločba po Zup. s tako pojmovanim upravnim aktom? 10 Mainnlicher, Goneth. Des Vervvaltungsverfaihren, druga, na novo predelana izdaja, 1927, str. 210. Pravnomočnost upravnih aktov. 301 Prvi odst. § 106. Zup. določa: »Odločba je vsaka rešitev ali odredba, ki jo izda oblastvo v postopku.« Kaj pomeni »rešitev ali odredba«? Očividno je tukaj vneseno v definicijo odločbe zopet staro razlikovanje med deklarativnimi in konstitutivnimi akti, ki se je izražalo v oznakah »odločba« in »odredba«, in ki ga je hotel Zup. namenoma zabrisati s skupno označbo »odločba«. Približno enako je formuliral stvar avstrijski zakonodajec v § 56. občega upravnega postopka: »Der Erlassung eines Bescheides (Entscheidung oder Verfiigung) hat.....voranzugehen«. K temu razlikovanju med deklarativnimi in konstitutivnimi upravnimi akti bi bilo pripomniti to-le: razlikovanje bi bilo važno, če bi bilo v praksi izvedljivo, kajti samo konstitutivni akti vsebujejo konkretne pravne norme, ker ustvarjajo pravno nekaj novega, ne pa tudi deklarativni. Vendar čistih konstitutivnih in čistih deklarativnih aktov ni, ampak sta to samo abstrakciji. Vsak konstitutivni akt vsebuje tudi deklarativne in vsak deklarativni konstitutivne sestavine. Če določa n. pr. § 17. zakona o občinah, da je potrebno za sprejem v članstvo druge občine, da uživa prosilec častne pravice, da ni v sodni preiskavi ali pod obtožbo za dejanja, ki imajo za posledico izgubo častnih pravic, da lahko vzdržuje sebe in svojo rodbino, in če se sedaj izda akt, s katerim je sprejet prosilec v članstvo druge občine, je to konstitutiven in deklarativen akt. Konstitutiven v toliko, ker daje prosilcu članostvo občine, ki ga do sedaj ni imel, deklarativen pa v toliko, ker vsebuje akt podelitve članstva implicite ugotovitev, da so izpolnjeni zakoniti pogoji, brez katerih izpolnitve prosilec ne bi mogel biti sprejet za člana občine. Na drugi strani pa vsebuje tudi deklarativni akt vedno konstitutivne sestavine, kakor rok izpolnitve, izvršnost, pravnomočnost. Iz določbe torej, da je »odločba vsaka rešitev ali od redba«, se ne da posneti, kaj ie odločba. Tudi nadaljnja določba, da je odločba vsaka rešitev ali odredba, ki jo izda oblastvo »v postopku,« ne pove mnogo. Kajti vsak državni akt: zakonodajni, sodni ali upravni se izda »v postopku,« povsod je potreben nek postopek, pa naj bo ta samo v tem, da preskusi organ, ali je za izdajo akta kompetenten. Za pojem postopanja ne more biti odločilno, ali je to bolj ali manj obsežno. Če izda višji upravni organ nižjemu služben nalog, če poziva upravno oblastvo osebe v smislu §§ 32, 33 Zup. imamo vsaj tako obsežen »postopek« kot takrat, ko izdaja oblastvo odločbe po 2. odst. 2. točke § 70. Zup. in vendar ne smatramo niti službenega naloga ni- 302 Pravnomočnost upravnih aktov. ti poziva za »odločbo,« pač pa je odločba akt, ki je izdan v smislu 2. odst. 2. točke § 70. Zup. Pojma odločbe torej Zup. ni opredelil in je samo s tem, da jo opredeljuje s pomočjo rešitve in odredbe, posredno povedal, da je razumeti pod odločbo dosedanje deklarativne in konstitutivne upravne akte. Tukaj bodo možni dvomi. Ker je pogoj materijalne pravnomočnosti formalna pravnomočnost akta, se je treba vprašati: kdaj postane odločba formalno pravnomočna? Zup. namreč pojma formalne pravnomočnosti ne definira. Strogo teoretično bi bila odločba formalno pravnomočna šele takrat, ko ne bi imela več stranka niti rednega niti izrednega pravnega leka, da bi jo izpodbijala. S tem bi zgubil pojem formalne pravnomočnosti vsako vsebino, kajti stranka more zahtevati obnovo postopka v roku petih let in postavitev v prejšnji stan v roku 15 dni potem, ko prejme pravnomočno razsodbo upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe — kar utegne trajati lepo dobo. Sicer pa sledi že iz pojma: »izredni pravni lek,« da postavitev v prejšnji stan in obnova postopanja ne moreta vplivati na formalno pravnomočnost akta. Kako je z upravnosodno tožbo oziroma tožbo' pri držav, nem svetu? Upravnosodna tožba oziroma tožba pri državnem svetu sploh ni upravni pravni lek, zato ne pride v poštev glede formalne pravnomočnosti upravnega akta. Odločba je torej formalno pravnomočna, če stranka ni uporabila rednih upravnih lekov, ali jih je sicer uporabila, pa ni z njima uspela. Redna pravna leka sta prigovor in pritožba. Ker pa je možen prigovor samo zoper odločbo, ki je izdana v smislu 2. točke2. odst. § 70. iz nujnih ozirov na javni interes brez predhodnega postopanja, in ima namen, da prisili oblastvo, da uvede naknadno redno postopanje, ker zgubi sicer izdana odločba pravno veljavnost, je jasno, da pride prigovor kot pravni lek izjemoma v poštev. Obči redni pravni lek je samo pritožba. Zato se da reči, če se ne oziroma na prigovor, da je odločba formalno pravnomočna, ko je potekel rok za pritožbo, ali ko stranka s pritožbo ni uspela. Kateri formalno pravnomočni akti postanejo materijalno pravnomočni? Materijalno pravnomočni postanejo tisti formalno pravnomočni akti, ki dajejo pravice in pri katerih ni razlogov za postavitev v prejšnji stan in obnovo postopanja ter ki se ne dajo spremeniti ali razveljaviti po §§ 133. 134 in 135 Zup. Ker nista postavitev v prejšnji stan in obno- Pravnomočnost upravnih aktov. va postopanja specifična instituta uprave, ampak jih pozna tudi sodstvo, nas zanima tukaj samo spreminjanje in razveljavljanje upravnih aktov po §§ 133, 134 in 135 Zup. III. Formalne pravnomočne akte, ki smejo biti razveljavljeni in spremenjeni po §:§ 133., 134. in 135., delimo v dve skupini: v veljavne in nične. Veljaven akt je tak, ki sploh nima nobene hibe ali pa ima sicer hibo, vendar ta hiba ne povzroča ničnosti in stranka proti aktu ali ni uporabila pravnega leka, ali ga je sicer uporabila, pa ni uspela in je postal akt formalno pravnomočen. Ničen pa je akt, ki ima hibe, naštete v § 135. Ali more postati ničen akt vsaj formalno pravnomočen, bomo videli pozneje. Razlogi, iz katerih se lahko spremenijo veljavni formalno pravnomočni akti, so našteti v §§ 133. in 134. Po § 133. more spremeniti ali razveljaviti pravnomočno odločbo tisto oblastvo, ki je odločbo izdalo, če pristanejo na spremembo osebe, ki so pridobile z odločbo pravice. Iz tega § sledi, da sme oblastvo vedno spremeniti ali razveljaviti formalno pravnomočno odločbo, s katero se nalagajo samo dolžnosti. Ker morajo v primeru, če se hočejo vzeti strankam pravice, stranke pristati na to, in ker stranke po navadi na to ne bodo pristale, je praktična vrednost te določbe v tem ozira precej dvomljiva. Po § 134. pa sme najvišje oblastvo, ki je v neki stvari stopnja, zaradi zaščite javnega interesa v potrebnem obsegu razveljaviti ali spremeniti pravnomočno odločbo, kolikor je to neizogibno potrebno, da se odvrne silna nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za državno varnost, za javni mir in red, za javno varnost in moralo ali za narodno gospodarstvo. Pri izdaji takih določb je treba čim bolj varovati pridobljene pravice. O povračilu škode zaradi uničenja pridobljene pravice -razsojajo po svobodnem preudarku upravna sodišča na prvi, državni svet na drugi stopnji. Pravica do odškodnine zastara čez leto dni po prejemu končne odločbe upravnega oblastva odnosno upravnega sodišča ali državnega sveta, če je stranka vložila tožbo. Razlogi, iz katerih se sme spremeniti ali razveljaviti akt, se krijejo vobče s policijskim območjem, kakor je začrtan v čl. 66. zakona o notranji upravi. Pri tem ne sme motiti, da se navaja med razlogi tudi nevarnost za narodno gospodarstvo, kajti kakor se čudno sliši, navaja tudi čl. 66. zakona o notranji upravi med nalogami policije pospeševanje narod- 304 Pravnomočnost -upravnih aktov. nega gospodarstva. Vendar ne opravičuje k razveljavljanju akta že vsako stanje, ki bi bilo sicer razlog za policijsko poseganje; razlog je samo »silna nevarnost.« Skladno s tem sme razveljaviti akt samo najvišja stopnja. S tem je kolikor toliko utesnjeno sicer silno raztegljivo policijsko območje. Dočim so določbe glede veljavnih aktov dosti jasne, je pa drugače glede ničnih aktov, ki so našteti v § 135. Ta § se glasi: Izvrševaje pravico nadzora proglasi nadzorno oblastvo za nično odločbo, zoper katero ni pravnega leka: 1) če jo je izdalo oblastvo, ki za dotični predmet ni stvarno pristojno, ali jo je izdal organ, ki v nobenem primeru ni mogel biti upravičen, izdajati tak akt; 2) če utegne povzročiti s svojo izvršbo zločin ali pre-grešek; 3) če vsebuje pogrešek, ki povzroča ničnost po kakšni izrecni zakonski določbi. Posamezna ministrstva smejo ob pričujočih pogojih proglasiti za nične tudi lastne pravnomočne odločbe. Odločba izdana po tem paragrafu, kakor tudi po §§ 133 in 134, velja glede pravnih tekov za nov predmet. Kaj je ničen upravni akt? (Tukaj se omejim samo na nične upravne akte.) Pod ničnim upravnim aktom razumejo tak akt, ki nima pravnih pogojev in zato ne sme obstojati ter se mora uradoma uničiti. Do uničbe pa so stranke vezane na akt. To sicer ni čisto logično, pa nič ne pomaga: strankam se praviloma ne more prepustiti dokončna odločitev o tem, ali je kak akt ničen in s tem neobvezen. Vendar naletimo izjemoma na upravne akte, katerim je, kakor pravijo teoretiki, na čelu vtisnjen pečat ničnosti, kjer je ničnost vsakomur vidna: taki akti niso obvezni za nikogar, tudi če niso razveljavljeni. Takih aktov sicer ni mnogo, a taki akti so. In ker določa § 135., da proglasi vse akte, naštete v tem §, nadzorno oblastvo za nične, da torej veljajo vsi, dokler niso proglašeni za nične, nastane vprašanje: ali ni med akti, naštetimi v tem §, tudi takih, ki niso obvezni za nikogar, čeprav niso razveljavljeni? Vzemimo najprej primer 1. točke, ko je izdal akt organ, »ki v nobenem primeru ni mogel biti upravičen izdati tak akt.« Koga je razumeti pod takim organom? Krbek11 navaja kot primer takega akta odločbo, ki je ni izdal koncept ni uradnik ampak služitelj ali zvaničnik. Vprašam: če poznam natančno organe n. pr. nekega sreskega načelstva in Zakon o opštem upravnom postopku, 1931, str. 180. Pravnomočnost upravnih aktov. 3(5 dobim odločbo, iz katere se čisto nedvoumno vidi, da jo je izdal služitelj, ali sem navzlic temu vezan na to odločbo, dokler se ne proglasi za nično? In če je v odločbi rečeno, da je takoj izvršna in nima pravni lek odložne moči, ali se ne smem upreti izvršbi? Ker je kompetenca najprej dolžnost in še-le nato pravica, ni mogel prenesti niti sreski načelnik niti kak drug konceptni uradnik svoje pristojnosti na služitelj a: zato je akt ničen in zame neobvezen in se smem upreti izvršbi s fizično silo, ne da bi mi bilo potrebno čakati, da se proglasi akt za ničen. Nekaj drugega je, če iz akta ni razvidno, da ga je izdal služitelj: v tem primeru sem seveda vezan na akt, dokler se ne proglasi za ničen. In sedaj vzemimo 2. točko: akt lahko povzroči s svojo izvršbo zločin ali pregrešek. Če smatramo, da je tudi tak očitno ničen akt obvezen, dokler se ne proglasi za ničen, ga moram seveda izvršiti: z izvršitvijo pa zagrešim delikt in me bo sodišče kaznovalo. Kaj naj naredim v tej dilemi? V tej dilemi bom rekel: nihče ni in logično ne more biti pravno obvezan, da izvrši nezakonito dejanje, in bom smatral akt za neobvezen. (Nekaj drugega je, če je sicer nezakonitemu dejanju za posamezen primer odvzet znak nezakonitosti: vojak ne samo sme, ampak mora v vojni streljati na sovražnika.) Da je to stališče pravilno, sledi posredno tudi iz sledečega razmisleka. V smislu § 70. Č. Z. mora uslužbenec izvrševati službene naloge, tudi če jih smatra za nezakonite. Uslužbencu je torej dopuščena ocena zakonitosti službenega naloga, ni mu pa dopuščeno odločanje o zakonitosti. Drugače pa je glede nalogov, ki bi vsebovali izvršitev kaznivega dejanja. Glede teh ni dopuščena uslužbencu samo ocena, ampak mu je naravnost zapovedano tudi odločanje, to se pravi: če vsebuje nalog po uslužbenčevem mnenju kaznivo dejanje, ne sme uslužbenec naloga izvršiti. Zato določa zakon: »Samo tega, kar je z zakoni kot kaznivo dejanje prepovedano iti kaznivo, ne sme nižji uslužbenec nikoli izvršiti na zapoved višjega uslužbenca ter mora svojemu višjemu oblastvu poročati o tako prejetem nalogu.« Če pa se ne sme pokoravati nalogu, ki bi zapovedoval kaznivo dejanje, sicer strogo podrejeni upravni organ, velja to tem bolj za državljana izven upravne hierarhije. Dalje: v 1. točki je tudi določeno, da je ničen akt, ki ga je izdalo stvarno nepristojno oblastvo. Če torej izda akt sreski načelnik, a je za izdajo stvarno pristojen ban, bo ban oz. minister proglasil akt sre-skega načelnika za ničen. To je razumljivo. Kako pa je, če izda sreski načelnik akt za katerega izdajo bi bila stvarno 306 Pravnomočnost upravnih aktov. pristojna davčna uprava? Kdo bo sedaj proglasil akt za ničen: ban ali finančni direktor? Ban je resda nadzorno oblastvo nad sreskim načelnikom, vendar menda samo za posle, ki tvorijo načelnikovo stvarno pristojnost; na drugi strani je finančni direktor nadzorno oblastvo nad posli, za katere je stvarno pristojna davčna uprava, ni pa nadzorno oblastvo nad sreskim načelnikom. Ker pa se v smislu § 1. Zup. ne nanaša na finančna oblastva je razumeti v tem primeru pod nadzornim oblastvom tisto oblastvo, ki nadzira organa in ne tisto, ki nadzira posle: za to bo proglasil akt za ničen ban. Tako pridemo do tega, da poslujeta v neki stvari namesto enega kar dve stvarno nepristojni oblastvi: kajti tudi ko proglasi ban akt sreskega načelnika za ničen, posluje v stvari, za katero sicer ni stvarno pristojen. Točka 3. določa, da je ničen akt, ki vsebuje pogrešek, kateri povzroča ničnost po kaki izrecni zakonski določbi. Ali mora biti v dotični določbi ničnost izrecno izražena ali pa zadostuje, da sledi samo posredno iz bistva določila? Smatra se, da mora biti ničnost izrecno izražena 12. K tej točki se še povrnemo. Pri delitvi aktov v veljavne in nične se v vprašanje formalne pravnomočnosti ničnih aktov nismo spuščali. Sedaj moramo rešiti to vprašanje: kajti če ti akti ne postanejo formalno pravnomočni in jih morejo stranke vedno izpodbijati s pritožbo, potem vprašanje njih materijalne pravnomočnosti sploh ne pride v poštev. Kajti vprašanje materijalne pravnomočnosti se lahko pojavlja samo pri formalno pravnomočnih aktih. (Mimogrede omenim, da avstrijski po-stopnik v 7. odst. § 68. izrecno priznava ničnim aktom možnost, da so formalno pravnomočni.) Prvi odst. § 135. se glasi, kakor že navedeno: »Izvrše-vaje pravico nadzora proglasi nadzorno oblastvo za nično odločbo, zoper katero ni pravnega leka.« Formalno pravnomočna pa je vprav odločba, zoper katero ni pravnega leka. S tem se torej izrecno ugotavlja, da je nična odločba pravnomočna. Na drugi strani pa je zopet rečeno: »proglasi (pro-glasiče) nadzorno oblastvo.« Ali pomeni to, da oblastvo lahko proglasi odločbo za nično, ali da jo mora proglasiti? Kakor bo razvidno iz določbe o proglasitvi ministrskih odločb za nične, mora oblastvo proglasiti odločbo za nično. Če pa oblastvo mora proglasiti odločbo za nično, ali ne sledi 12 Miairunlicher, Coreth, o. c. str. 107, Krbelk, o. c. str. 180., Štefanovi«:. Zakon o opštem upravnom postupku (sa komentarom) 1931, str. 199. Pravnomočnost upravnih aktov. 307 iz tega pravica stranke, da zahteva proglasitev odločbe za nično? Mislim, da bi bilo moči stranki odreči to pravico samo takrat, kadar bi bila zahteva stranke istovetna z actio popularis. To pa v tem primeru gotovo ni. Da pa je oblastvo dolžno proglasiti odločbo za nično, se mi zdi, da sledi iz 2. odst. § 135, ki se nanaša na nične ministrske odločbe in se glasi: »Posamezna ministrstva smejo ob pričujočih pogojih proglasiti za nične tudi lastne pravnomočne odločbe. »Pri ministrstvih se torej ne pravi da »proglasijo«, ampak »da smejo proglasiti«. Nadaljnji razliki, da se imenujejo odločbe nižjih oblastev »odločbe zoper katere ni pravnih lekov«, ministrske odločbe pa »pravnomočne odločbe«, mislim, ni pripisovati večjega pomena, ker je pri nas terminologija še precej neustaljena. Če pa smatramo navzlic temu, da morejo postati formalno pravnomočni vsi nični akti v smislu § 135. ne glede na to, katero oblastvo jih je izdalo, imamo naslednjo končno sliko materijalne pravnomočnosti oziroma nepravnomočnosti upravnih aktov: Formalno pravnomočen akt sme oblastvo vedno spremeniti, če nalaga akt samo dolžnosti. Če pa daje akt pravice, more to samo«, če pristane na spremembo upravičena stranka, ali če je sprememba nujna iz važnih javnih interesov, ali če je akt ničen. K temu je prišteti še postavitev v prejšnji stan in obnovo ter primere, ko dajejo posebni zakoni oblastvom pravico, da lahko razveljavljajo razne formalno pravnomočne koncesije, dovolitve itd. IV. Sedaj poglejmo odločbo splošne seje državnega sveta z dne 30. septembra 1932, št. 30.253.13 Dejanski stan je bil ta-le: Minister za gradbe je pooblastil z odločbo št. 33.026 z dne 9. decembra 1924. B. J. iz O. kot gradbenega inženjerja, da sme izvrševati prakso gradbenega inženjerja. Na osnovi odločbe ministra za zgradbe je dovolil minister za finance z odločbo št. 347 z dne 22. januarja 1925, da sme vršiti B. J. tudi civilno geometersko prakso. Ko je pozneje minister za gradbe dognal, da tožilec nima kvalifikacije za gradbenega inženjerja, ampak za inženjerja kemije, je z odločbo št. 37.852 z dne 5. novembra 1931 na osnovi točke 3. § 135. Zup. razveljavil svojo odločbo. Nato je tudi minister za finance na podlagi iste določbe razveljavil svojo odločbo. 13 Odluke opšte sednice i načelne odluke državnog saveta 1923'—1933. Sredili i objasnili A. Davinič i B. Majstorovič, str. 459-464. 308 Pravnomočnost upravnih aktov. Na tožbo zoper drugo odločbo ministra za gradbe, s katero je bilo vzeto tožitelju pooblastilo za izvrševanje prakse gradbenega inženjerja, je III. oddelek državnega sveta razveljavil to odločbo iz razloga, ker se v konkretnem primeru ne da uporabiti točka 3. § 135 Zup., kajti »tudi če bi imelo pooblastilo za vršitev javne prakse hibo, ki bi delala pooblastilo nično, bi vzlic temu ne bilo nično, (!) ker ni z nobeno določbo niti začasnega pravilnika o pooblaščenih inženjer-jih in arhitektih niti s kako drugo zakonsko določbo izrecno predvidena ničnost zaradi te hibe, kakor se to zahteva po točki 3. § 135. Zup«. Pri pretresu tožbe proti odločbi ministra za finance, s katero je bilo vzeto tožitelju pooblastilo, da vrši geometer-sko prakso, pa se je postavil VI. oddelek na stališče, da je bila v tem primeru pravilno uporabljena točka 3. § 135. Zup. in bi morala biti tožba zavrnjena. Ker pa bi bilo to stališče protivno prej omenjenemu stališču III. oddelka, je VI. oddelek odložil izrek sodbe in predložil stvar predsedniku državnega sveta, da spravi stvar na splošno sejo. Državni svet je na splošni seji proučil vprašanje in odločil: »Po zakonu o občem upravnem postopku se ne more pravnomočna odločba niti razveljaviti niti spremeniti (§ 136.) To je pravilo. Toda zakonodajec je naredil izjemo v teh primerih: v primeru postavitve v prejšnji stan (poglavje I. odseka V.), obnove postopanja (poglavje II. odseka V.) in v posebnih primerih §§ 133., 134. in 135. (poglavje III. odseka V.) t. j. s pristankom stranke, ki je z odločbo dobila pravico (§ 133.), če to zahteva javni interes (§ 134.) in v primerih, predvidenih v § 135. istega zakona. To so torej, izjeme prej omenjenega pravila in se morajo razlagati utesnjevalno. Po § 135 toč. 3. omenjenega zakona proglasi nadzorno oblastvo pri izvrševanju nadzorne pravice za nično odločbo, proti kateri ni pravnega leka, če vsebuje odločba pogrešek, ki povzroča ničnost po kaki izrecni zakonski določbi. Pogrešek, ki je bil storjen pri izdaji odločbe, mora biti tak, da povzroča po samem zakonu ničnost odločbe. Ne zahteva se torej, da je v samem zakonu predpisano, da je odločba v takem primeru nična, ampak da povzroča to ničnost, t. j. dovolj je, da odločba nima bistvene sestavine, ki jo zahteva dotični zakon in na katerem mora biti osnovana, pa se sme proglasiti za nično. Z drugimi besedami, kadar dobi stranka na osnovi te odločbe kakšno pravico ali pooblastilo, za katero je po zakonu potrebno, da izpolni neke pogoje, brez katerih ta pravica ali pooblastitev sicer po tem zakonu ne more biti dana, Pravnomočnost upravnih aktov. 309 pa se pozneje ugotovi, da ti pogoji niso izpolnjeni, pa se je z odločbo ta pravica ali pooblastilo dalo, potem je to pogrešek, ki po tem zakonu povzroča, odnosno ustvarja pogoje za ničnost te odločbe. Tako n. pr. če se po čl. 2. začasne uredbe o pooblaščenih inženjerjih in arhitektih zahteva, da mora imeti stranka diplomo o dovršenih študijah iz stroke, za katero zahteva pooblastilo, in se ji izda pooblastilo pod predpostavko, da ima to diplomo, pozneje pa se ugotovi, da nima te diplome, potem ima ta odločba nedostatek po čl. 2. omenjene uredbe, ki se mora smatrati kot pogrešek po toč. 3. § 135. Zup., ki povzroča ničnost odločbe, in pooblašča ta predpis tudi nadzorno oblastvo odnosno ministrstvo, da proglasi tako odločbo za nično«. Ali je ta odločba splošne seje v skladu z naziranjem državnega sveta, da se morajo izjeme pravnomočnosti utes-njevalno razlagati? Mislim, da ne. To čutita tudi komentatorja odločbe, ko pišeta: »Če bi se razlagal predpis toč. 3. § 135. Zup. čisto gramatično, tako, kakor je to izrazil zakon, ne bi bila odločba splošne seje pravilna, ker je v zakonu rečeno, da se more proglasiti pravnomočna odločba za nično, če ima pogrešek, ki povzroča ničnost po kaki izrecni zakonski določbi. Predpis bi bilo lahko uporabiti samo na primer pogreška, za katerega je v zakonu izrecno rečeno, da povzroča ničnost odločbe«. Tudi K r b e k in Stefanovič menita, kakor smo videli, da je akt po toč. 3. § 135. ničen samo, če je to v zakonu izrecno rečeno. Da je to določilo tako pojmoval tudi avstrijski zakonodajec, razvidimo iz poročila avstrijskega ustavnega odbora, ki pravi:14 »Bodoča upravna zakonodaja se bo morala prilagoditi danemu pravnemu položaju na ta način, da bo izrecno zagrozila z ničnostjo pri prekršitvi posebno važnih formalnih ali materijalnih predpisov, da prepreči konvalidacijo takih pogrešnih aktov«. Dasi torej ne moremo reči, da bi odločba državnega sveta popolnoma ustrezala toč. 3. § 135, občutimo vendar vsi, da je odločba vsebinski pravilna, kajti nevzdržno je, da bi inženjer kemije izvrševal prakso gradbenega inženjerja in geometra. S tem je tudi že povedano, kje je napaka. Napaka je v tem, da je poskusil zakonodajec taksativno našteti primere ničnosti in je hotel strniti to ničnost v samo štiri primere. Primerov ničnosti pa je nerazmerno več: to nam kažejo prakse tujih upravnih sodišč in upravnih oblastev, pri čemer je treba poudariti, da so prakse v tem vprašanju zelo omahljive. Če ne bi bil državni svet odločil tako, kakor je, 14 MaTinlicher, Coreth, o. c. str. 107 2) 310 Pravnomočnost upravnih aktov. bi si uprava pomagala najbrže tako, da bi se izdal nov zakon, ki bi dal upravi večjo svobodo za razveljavljenje ničnih aktov. V tem oziru imamo simptomatičnih primerov v novejši avstrijski zakonodaji. Čl. XXV. obrtne novele z dne 10. julija 1928. določa: »Odločbe obrtnih oblastev, ki jim manjka tak zakonit predpogoj, čigar presoja ni prepuščena svobodnemu preudarku, so nične«. Če naj ubere upravna zakonodaja to pot, potem je bilo normiranje materijalne pravnomočnosti upravnih aktov naravnost škodljivo: kajti na ta način bi upravna oblastva lahko proglasila za ničen vsak akt, ki ima kakršnokoli najmanjšo hibo. Vse to je bilo najbrže merodajno za češkoslovaškega uredbodavca, da je določil v § 83. uredbe o upravnem postopku glede materijalne pravnomočnosti upravnih aktov: »Dosedanja pravica oblastva, da uradoma razveljavi ali spremeni pravnomočno odločbo, ostane nespremenjena«. K tej določbi pravi Wey er:15 »K temu je treba pripomniti, da v resnici ni nobenih s p 1 o š-nih dosedanjih norm, ki bi urejale institut pravnomočnosti (v materijalnem smislu) in ki bi lahko »ostale nespremenjene«. Avtorji upravnega postopnika gojijo tukaj — kakor v drugih analognih primerih — upanje, da bo tisto, česar se sami niso upali urediti, uredila praksa (judikatura) oziroma drugi predpisi.« Zato je razumljivo, da je imenovalo, kakor že omenjeno, motivno poročilo avstrijske vlade vprašanje materijalne pravnomočnosti »izredno težavno«. Vendar vrnimo se k domačemu pravu. Tudi pri nas, kakor se vidi, vprašanje materijalne pravnomočnosti upravnih aktov še ni dokončno rešeno, kajti primerov ničnosti bo več, kakor jih je naštetih v § 135. Zup.Vendar do danes ni opaziti, da bi normirali posamezni upravni zakoni nove primere ničnosti. Zato smemo upati, da se bo rešilo vprašanje na ta način, da se bodo dali podvesti novi primeri ničnosti z malo širšo interpretacijo pod 3. toč. § 135, to se pravi, da bo rešila vprašanje praksa. Če se obdrži materijalna pravnomočnost v tem obsegu, smo lahko zadovoljni. Pri vsem tem pa si ne smemo prikrivati, da je materijalna pravnomočnost v upravi tako različna po obsegu od materijalne pravnomočnosti v sodstvu, da je vendarle vprašanje, ali ima večji pomen, označevati ta dva pojma z isto! besedo, ne glede na to, da se poudarja vobče v sodstvu pri materijalni pravnomočnosti drug moment kot v upravi. 15 Die Verfaihrensordnung der politischen Verwaltung in der Čeeho-silovakei, 1930, str. 78. Položaj žene po pravu asirske pravne knjige. 311 Zakaj je lahko ostvarjena materijalna pravnomočnost v sodstvu v nerazmerno širšem obsegu kot v upravi? Prvi vzrok je ta, da je v sodstvu postopek pri izdajanju aktov mnogo temeljitejši kot v upravi: s tem je možnost pravnih pogreškov občutno zmanjšana. Nadaljnji vzrok pa je naslednji: upravni akti so vobče pravno manj določeni kot sodni, svobodni preudarek je pri njih večji, zato je večja tudi možnost, da so nesmotreni. Ker zadeva poleg tega nesmotrenost sodnih aktov vobče samo interes poedinca, nesmotrenost upravnih aktov pa vobče javne interese, se mora nesmotren upravni akt uradoma razveljaviti, sodni pa ne. Vse to je torej vsaj v glavnem posledica organizacije obeh oblasti. V podrobnejšo razpravo se na tem mestu ni mogoče spuščati. Kar pa se tiče vprašanja materijalne pravnomočnosti pravnih norm v splošnem, je nujno, da morajo biti pravne norme načeloma nepravnomočne: kajti skušnja nam kaže, da niso odvisne posamezne pozitivne norme samo od kraja in časa, ampak tudi od vsakokratnih razmer, kar ima za posle-dek prilagoditev norm vsakovrstnim razmeram, to se pravi: njih poljubno spremenljivost. Iz tega sledi, kar poudarja Pitamic, da sme organ vedno spreminjati norme, če mu ni to izrecno prepovedano. Položaj žene po pravu asirske pravne knjige. Dr. Viktor Korošec, univ. prof. I. Pravna orientalistika. Njeno področje. Razvozlanje hieroglifne1 in klinopisne2 pisave spada med največja- kulturnozgodovinska odkritja devetnajstega stoletja. V novi luči vstaja pred našimi očmi zgodovina Kratice: AO = Der Alte Orient, Gemeimverstandliohe Darstellungem, Leipzig. AS'G\V = Abhandiungen dar Sacnsischen Akademie der Wissensohaften, philologiseh-histoirische KJasse, Leipzig. KAV = Keilschrifttexte aus Assur veischiedenen Inhalts, Autographien von O. S c h r o e d e r, Leipzig 1920. L R'\v St — Leipziger recihtswisisenscbaiStlicihe Studiem, heiraiusgegebani von der Leipziger Juristen-Fakultat. 21* 312 Položaj žene po pravu asirske pravne knjige. Egipta in Prednje Azije tja do četrtega tisočletja pred Kristusovim rojstvom. Nova odkritja imajo velik pomen tudi za pravno zgodovino. Zlasti3 velja to za deset- in desettiso-če pravnih virov, ki so napisani v klinopisni pisavi. Z njimi se bavi pravna orientalistika. Klinopis so iznašli Sumerci,4 ki so bili gospodarji Mezopotamije v četrtem in tretjem tisočletju pr. Kr. Od njih so ga MVAeG = Mitteilunigen der Vorderasiatiseh-Aegyptischen Gesell- schaft, Leipzig. RHA = Rievue Hittita et Asianique, Pariš. RLA = 'Reallexikon der Assv.riologie, izdajata E. Ebelimg in B. Ml e i s s n e r, Berlin-Leipzig. Sitz-Ber. — Sitzungsberichte. S Z = Zeitschrift der Savignv-Stiftumg fiir Rechtsgesehichte, (kadar je citirana brez dostavka:) romanistische Abteilung, \Veimar. T M = University Museum, Babylonian Section, Philadelphia. VAB = Vorderasiatische Bibliotbek, Leipzig. ZA — Zeitsdhrift fiir Assyriologie, Berlin-Leipzig. ZID MG = Zeitschrift der Deutschen MorgEinlandischen Gesellschaftr Leipzig. 1 Ključ za razvozlanje egipčanskih hieroglifov sta našla: Anglež Thomas Young (1819) in Francoz Jeam Francois Champollio n (1822). — O zgodovini razvozlanja prim. Erman-Ranke, A,:gypten und aegyptisches Leben im A-ltertam, 2. izd, Tubingen 1923, str. 8 ss.; Erman, Die iHieroglyphen (Goschen 608), 2. izd. 1923, str. 1-13. — Od egipčanskih hieroglifov je treba razlikovati hetitsfce, katerih razvozlanje se vrši v naših dneh; prim. Hrozn y, Les Inscrlptions Hittites hi6rqglyphiques, Praga 1934. 2 Ključ za razvozlanje perzijskega (črkovnega) klinopisa je našel NTemec Jurij Friderik Grotefend (1802), neodvisno od njega Anglež Heniry Ravvlinson (1835). Sredi devetnajstega stoletja se je sodelovanju učenjakov različnih narodov posrečilo najti ključ tudi za babilonski in elamski klinopis. — Kratko, pa zelo pregledno poroča o zgodovini razvozlanja Meissner, Die Keilschrift (= Goschen 708), Leipzig - Berlin 1922, str. 5 ss. 3 Najstarejše egipčansko pravo do i'ncl. šeste dinastije (c. 2200 pr. Kr.) je obdelal J. iPirenne v svojem monumentalnem delu Histoire des institutions et du Droit prive di< 1' Ancienne Egvpte, I—III, Bruxelles 1932—3V5. 4 Za uvod v sumersko pisavo in jezik prim. Gad d, A Su-mcrian Reading - Book, Oxford 1924; Poebel, Grundziige der sumeri-schen Grammatik, Rostock 1923. —• Leksikalno najbolj popolno delo je sedaj De imel, Sumerisehes Lexikon (= Scripta Pontificii instituti Bi-blici), Rim 1925—1934 (doslej dovršen do prvega zvezka tretjega dela)- Položaj žene po pravu asirske pravne knjige. 313 prevzeli semitski Akadijci (Babilonci in Asirci), od njih pa Elamci, Subarejci in Peržani na vzhodu, Urartejci na severu, prebivalci Ugarita (= Ras Šamra) ter Hetiti na zapadu. Ko je Hammurabijeva dinastija5 izbrala za svojo prestolico Babilon, je s tem ustvarila za skoro dve tisočletji tudi največje kulturno žarišče Prednje Azije. Babilonščina je postala mednarodni diplomatski jezik, ki so ga celo faraoni uporabljali v svoji korespondenci ne le z babilonskimi in asirskimi, ampak tudi z mitanskimi in hetitskimi vladarji, da, celo z lastnimi palestinskimi in sirskimi vazali.6 V babilonščini je bila sestavljena tudi obširna zavezniška pogodba med faraonom Ramzesom II. in hetitskim kraljem Hattušilišem III. 1. 1292 pr. Kr.; kakor ugotavljajo egiptologi, je bil tudi izvod pogodbe, ki ga je na srebrni plošči poslal Ramzes II. Hattušilišu III., v originalu babilonski in ne morda egipčanski.7 V zadnjih stoletjih pred Kristusom se je klinopisna pisava polagoma umikala praktičnejši črkovni aramejski, glinaste ploščice pa papirom. Vendar pa segajo pravne listine še v pričetek zadnjega predkrščanskega stoletja,8 najmlajši dozdaj znani klinopisni tekst, ki je astronomske vsebine, pa je iz leta 7 ali 6 pr. Kr.9 — Prim. tudi A. J e r eim i a s, Die Weltainsohauung der Sumerer (= AO* 27, 4). Leipzig 1929. 5 2067-1758 pr. Kr. — Glede datiranja sledim W e i s s b a c h u, Babvlonien v R.L.A. I, str. 359 ss., o/. Assvrien, (R.L.A. I, 228 ss. —• IZa zgodovinski pregled prim..: Ebeiling, Geschichte des alten Mor-genlandes (= Goschen 43) 1929; H. Junker in Louis De lapor te, Die Volker des antiken Orients (Geschichte der fiihrendem Volker, 3) Frei-burg 1933. Za kulturno zgodovino prim. Meissner, Babvlonien und Assvrien, I—Tli, Heidelberg 19201—1925; v krajiši obliki pa Meissner Die Kultur Babvloniens und Assvriens (— Wissenschaft und Bildung, 207), Leipzig 1925; dalje Meissner, Konige B.tbyloniens- und Assvriens, Leipzig 1926. 6 Izdano obenem s prevodom: J. A. Knudtzon. Die El-Amarna- - Tafeln, I—tU <= VAB, 2) Leipzig 1915. 7 Prim. Korošec, Hethitische Staatsvertriige (— L R\v ST 60) Leipzig 1931, str. 17 in qp. 4. 8 Kohler - Ungnad, Hundert ausigewiihlte Rechtsurkunden aus der Spatzeit des babvloniscihen Schrifttums, von Xerxes bis Miithridates II. (485 — 93 v. Ohr.), Leipzig 1911, navaja kot zadnjo (str. 100) listino iz leta 93 pr. Kr. 9 P. Schnabel, Der jiingste datierbare Keilschrifttext v Z A 36, str. 66 ss. 314 Položaj žene po pravu asirske pravne knjige. Pravni spomeniki,10 ki tvorijo znaten del doslej najdenih klinopisnih tekstov, so po vsebini zelo različni. Za javno pravo prihajajo v poštev obširni napisi in anali sumerskih, babilonskih, asirskih in hetitskih vladarjev, njihova pisma višjim upravnim uradnikom in poročila le-teh vladarju,11 i. dr. Zelo mnogo nudijo v tem pogledu hetitski klinopisni teksti.12 V njih je ohranjena najstarejša indoev-ropska in sploh najstarejša pisana ustava; izdal jo je kralj (tabarna) Telipinuš okoli 1650 pr. Kr.13 Dalje je omeniti mednarodno pogodbo, ki sta jo sklenila Hattušiliš III. in faraon Ramzes II. (1292 pr. Kr.). Doslej še neobdelano gradivo obsegajo obširni in številni predpisi in navodila, ki so jih hetitski vladarji izdajali za posamezne fevdalne stanove in za pokrajine in mesta v svoji državi. Končno naj navedemo obsežno diplomatsko korespondenco faraonov 10 Za splošni uvod in pregled prim. Mi. San N i c o 1 6, Beitrage zur Rechtsgeschichte im Bereiohe der kiedlscbriftlichen RecbtsqueMen, Oslo 1931; P. Ko s c baker, Cuneiform La\v, v Encvclopaedia of the Social Sciences, s. v. str. 211 ss.: K ose baker, Keilschriftreeht v ZIMDlG 89, 1935, str. 1—39; prim. tudli J. Klima, K pravnim prarnenum foabvlonsko-as«yrskym, Všehrd XV. Praga 1933. — Prevod ohranj-enih pravnih zbirk podaja G. Furlani, Leggi deli' Asia Anteriore antica, Rim 1929. Od že precejšne pravniške literature naj navedemo vsaj E. Cuq, Etudes sur le droit babylonien, Pariš 1929. 11 Prim. E. Kilanfoier, Assyrisehes Beamtentum nach Briefen aus dar Sargonidenzelt .(= Leipziger seniitistischie Studien V, 3), Leipzig 1910; A. Ungnad, Babylonische Briefe aus der Zeit der Hammurapi-Dvnastie (= V A B 6), Leipzig 1914; P. Kraus, Altbabvfonische Briefe aus der Vorderasiatischen Abteilung der Preussischen Staatismuseen zu Berlin (= IMIVAe iG 35, 2 in 36, 1), I—II, Leipzig 1931—1932; E. KUuber, Kcilschriftbriefe (= A O 12, 2) Leipzig 1911. 12 Najboljši splošni pregled nudi sedaj Kulturgeschichte des alten Oriemts. III. Absehnitt, 1. Lieferung, v kateri je A. Gotze obdelal Malo Azijo <(eit.: Gotze, Kleinasien), A. Gbristensen pa Irance (cit.: Christensen, Iranier), JVlunchen 1933. Že prej je očrtail Gotze v zbirki A O1 (27, 2) hetitsko zgodovino: Das Hethiter - Reich. Seine Stel-lung zwischen Ost und Wesit 1928; kulturnozgedovinski pregled nudi G. Contenau, La Civilisation des Hittites et des Mitanniens, Pariš 1934. —i Glede starejše literature prim. navedbe v članku V. Korošec, Siste-matika prve hetitske pravne zbirke, v Zborniku znanstvenih razprav VII, Ljubljana 1930, str. 65 ssu, zilasiti str. 70. 13 Tekst v Keilsobrifttex.te aus Bcghazkoi III, 1, II, 34; prevod pri Friedrich, Aus dem hcthitischen Schrifttum, 1. H. (-.= AO 24, 3) str. 21 s.; prim. Gotze, Kleinasien^ str. 81. Položaj žene po pravu asirske pravne knjige. 315 Amenofisa III. (1410—1375) in Amenofisa IV. (1375—1357), ki je bila najdena v EI-Amarni in ki nam odkriva marsikatero podrobnost glede tedanjih mednarodnih odnošajev.14 Še več pa je ohranjenih spoznavnih virov za zasebno pravo. Po svoji obliki so to zakoniki, pravna knjiga, zbirke (serije) pogodbenih formularjev, predvsem pa listine o pravnih poslih. Iz slednjih lahko opazujemo, v koliki meri so se zakonodajčevi predpisi uveljavljali v praksi. Nihče pač ne bo pričakoval, da bi pravni spomeniki, ki so časovno, krajevno in kulturno tako različni, vsebovali enotno zasebno pravo. Izraz »klinopisno pravo« je le skupno potrebno ime za precejšno število prav, katerih pravni spomeniki so napisani v klinopisni pisavi. — Vrh tega ne smemo prezreti dejstva, da so se vkljub orientalski konservativnosti prava posameznih narodov organično razvijala. Zato razlikujemo pri asirskem in pri babilonskem pravu, katerih zgodovina obsega več tisočletij, po tri razdobja: staro, srednje in novo. V naslednjem naj na kratko navedemo glavne skupine klinopisnih prav. Najstarejše15 zasebno pravo, ki je doslej znano, je sumersko. Sumerci so z nekaterimi presledki gospodovali v Mezopotamiji do konca tretjega tisočletja pr. Kr. Živeli so v malih mestnih državicah, med katerimi so različna mesta (n. pr. Kiš, Uruk, Mari, Lagaš, Ur), menjaje se, imela vodilno vlogo. Kakor pričajo ohranjeni napisi o vladarjih, Urukagini in Gudei iz Lagaša, Ur-Nammu iz Ura,16 so le-ti smatrali ure- 14 iK n u d t z on, o. c. (gl. cp. 6); kratek pregled nudi C. N i e b u h r, Die Amarna-Zieit, Aegvpten und Vorderasien um 1400 v. Chr. nach dem Tontafelfunde von El-Aniarea, Leipzig 1913. 15 Po Koschakerjevem mnenju (Keilschriftreeht, str. 13) Bo najstarejši pravni spomeniki iz prvih stoletij tretjega tisočletja pr. Kr.—G. A. Bar ton, Sumiarian Business and Administrative Documents front the Earliest Times to the Dynasty of Agade (— Publications of the Babv-loniian Section, IX, 1), Philadelphia 1915, str. 7, datira najstarejšo listino okoli 4000 pr. Kr. 16 Urukagina <(c. 2670) in Gudea (c. 2500) sta vladala v Lagašu; citati v Koschaker, 'Rechitsvergleiahende Studien zur Gesetzgebung Harnmurapis, Kcmigs von Babvlon, Leipzig 1917, istr. 4, op. 8. — Ur-Nammu (c. 2280) je vladal v Uru; prim. F. T h u r e a u-D a n g i n, Die sume-riseihen Konigsinschriften (V A B 1), str. 188, i., I, 15 ss. —. Tudi babilonski kralj Hammurabi se hvali, da je s svojim zakonikom zagotovil zaščito bednim in slabotnim. Bogovi so ga določili, wda uveljavi v deželi pravičnost, da hudobnega im zlobnega uniči, da mogočni ne škoduje sla- 316 Položaj žene po pravu asirske pravne knjige. ditev notranje pravne organizacije državic in zagotovitev socialne pravičnosti (zaščita vdov in sirot) za odlično vladarsko nalogo. Ohranjeni so nam odlomki mestnih prav iz Nip-purja in Uruka.1' Kot iznajditelji klinopisa so Sumerci pričenjali zapisovati sodnikove sodbe in druge odločbe; takih di-til-la listin je ohranjenih približno 250. Politični in kulturni dediči Sumercev so bili semitski Akadijci. Izmed Akadijcev so bili severni Asirci mnogo manj pod sumerskim kulturnim vplivom kakor Babilonci, ki so bivali bolj na jugu in prišli tako s Sumerci v ožje stike. Medtem ko je prvi poskus, ustanoviti v Mezopotamiji akadsko državo pod Sargonom I. in njegovimi nasledniki uspel za pičli dve stoletji (2630—2460), najdemo že nekako istodobno v Mali Aziji, ob gornjem Halisu cvetočo asirsko trgovsko kolonijo18 (karum) v mestu Kaniš (dandanes Kul-Tepe). Asirska kolonija je bila nastanjena zunaj mesta, kakor je pri svojih izkopavanjih dognal Hroznv." Najdene listine, tzv. kapadoške ploščice, pričajo o živahnih stikih z drugimi kolonijami in z domačim osrednjim mestom Aššurjem, marsikaj izvemo tudi o zelo razvitih trgovinskih poslih. Kolonija je imela široko samoupravo in lastno sodstvo. Listine so tem bolj pomembne, ker so proste sumerskih vplivov, v čemer se razlikujejo od babilonskih. Najvažnejše pravne listine sta izdala s prevodom E i s s e r botnemu«: (I, 32-39). Svoj zakonik je napisal -»da mogočni ne škoduje slabotnemu, v zaščito sirote in vdove« (XXIV d. 59-68). 17 A, T. Clav, iMisicellaneous Inscrlptions in the Yale Babylonian Collection. New \Haven 1915, No. 213; (H. F. Lutz, Selected Sumerian and Babvlonian Texts, UMU, 2, Philadelphia 1919, No. 100—102. Oba teksta je prevedel v S Z 41, 186 Ungnad, komentiral pa ravnotam str. 278 Koschaker. Nadaljnji fragment je objavil S c h r 6 de t, KAV, št. 8; prevedel ga je Koschaker v SZ 41, 286. — Že dolgo pa so znani tzv. sumerski rodbinski zakoni (R a \v 1 i n s o n, The Ouineiform Inscrip-tions of Western Asia, V, 25, 23 c, d); P. H a up t, Die sumerischen, Fa-miliengrsetze, Leipzig 1879. O njihovem zakonskem značaju Koschaker. S Z 41, 237. — Glede di-til-la listin prim. Koschaker. Rechts-vergilcichende Studien zur Gesetzgebung Haimmurapis, Leipzig 1917, str. 154, op. 14; Keilschriftrecht, str. 14; Slan Nicolo, Beitrage, srn. 155, op. 2. 18 Gotze, Kleinasčen, str. 64 ss.; da gre za trgovske naselbine asirske države, je prvi dognal Landsberger, Assvrische Handels-kolonien in Kleinasien aus dem dritten Jahrtausend (= AO 24, 4), Leipzig 1925, str. 5 s. 19 Gotze. Kleinasien, str. 67, op. 7. Položaj žene po pravu asirske pravne knjige. 317 in L ewy.20 Razen listin so ohranjeni, žal zelo poškodovani, odlomki pravdnega prava.21 Medtem ko spočetka prvačijo med akadskimi pravnimi viri asirski pravni spomeniki z navedenimi kapadoškimi ploščicami, zaostajajo v poznejših dobah asirski za babilonskimi po številu in po pomenu. Za spoznavanje srednjeasirske dobe nam je najvažnejši vir precej obsežna asirska pravna knjiga,22 zlasti za spoznavanje zakonskega prava: pomembne določbe vsebuje tudi o nepremičninskem pravu.23 Zbirka je nastala med leti 1450 in 1250 pr. Kr.24 Razen tega imamo iz te dobe še znatno število listin o pravnih poslih med zasebniki.25 Za proučavanje novoasirske dobe so nam na razpolago 20 Die alitassvrischien Reohtisurkunden vom Kiiltepe, (= M V Ae G 33 in 35, 3), Leipzig 1930, 1935. 21 E i s s e r-L e w y, o. c. I, str. 334-340; J. Lewy, Fragmente altassvrischer Prazessgesetze aus Kaniiš (v Al+orientailische Studien, II) Leipzig 1929, str. 122 ss.; G. Eisser, Altassvrische Prozessgesetze unter den kappadokischen Lrkuir.den, S Z 48, 579 ss. 22 V avtografski (ki in opis ni) ediciji jo je objavil 1. 1920 O. Schro-d e r v zbirki »lKeilschrifttexte aus Assur versohiedenen Inhalts« (=. 35. Wr',ss. Veroff. d. Deutschen Morgemland. Ges.), št. 1—6, 143, 144, 193. — Prevodi (ki so mi -bili dostopni): V. Scheil, Reoueil de lois assvrieanes. Pariš 1921; H. Ehelolf-P. Koschaker, Ein altassyrisches Rechts-buch (samo prva plošča), Berlin 1922; The Assyrian Larvvs, edited \vith translation and coimm naj bi ob sklenitvi zakona žena pridobila moževo imovino. 35 Izraz ni jasen. Isti § 36 predvideva kot poseben primer, da je mož odsoten na kraljevem odposlanstvu (da so taka odposlanstva včasih trajala tudi šest let, izvemo iz lEl-Aimamsfca korespondence; of. K n u d t-z o n, Diie El-Amarna-Tafeln, str. 70, v. 13 s.). Kolikor moram ugotoviti po tekstih, ki so mi na razpolago, se izraz »polje« (eqlu), ne uporablja za bojno poljie. — Morda bi mislili na odsotnost po trgovskih poslih. 36 Tekst žal ni dobro ohranjen. Izmed vsaj treh možnosti preskrbe je prva ta, da vstopi žena kot dekla v dvorno službo; zadnja pa ta, da ji sodniki, (sporazumno z mestnimi velikaši in z županom prepustijo kako hišo in zemljišče kot fevd. 37 Tasta § 36 ne omenja, kar je najbrž izostalo pomotoma. Določba § 36 je nastala pač tako, da je redaktar pravne knjige imel! pred očmi razsodbo v kakam konkretnem primeru, pri tem pa je prezrl, da tam tast ni bil omenjen, morda, ker ni več žlivel. Položaj žene po -pravu asirske pravne knjige. 333 let, pa tudi to le tedaj, če ji ni bila zagotovljena potrebna preskrba.38 V obeh primerih tako lahko nedvomno ugotovimo tesno zvezo med ženino preskrbo in njeno čakalno dolžnostjo. Podobno naziranje srečujemo tudi v Hammurabijevem zakoniku (§§ 133a, 134, 135). 3. Prenehanje zakona. Preskrba vdove po moževi smrti je največja ugodnost, ki jo zagotavlja asirska pravna knjiga ženi; prezreti pa ne smemo, da gre ta ženina pravica v breme dedičev, ne pa moža samega. —Mož je mogel za vdovo poskrbeti v naprej s tem, da ji j c naklonil (»zapisal«) določeno imovinsko naklonitev.39 Če tega ni storil, nalaga asirska pravna knjiga (§ 46) sinovom dolžnost, da ji dajejo stanovanje, hrano in pijačo, »kakor nevesti, ki jo ljubijo« (§ 46, v. 97). Kadar vdova ni imela lastnih sinov, so morali skrbeti zanjo njeni pastorki. Isti § 46 pa predvideva možnost, da jo eden izmed pastorkov (»sinov njenega soproga«, v. 109) vzame za ženo in ji tako zagotovi preskrbo (levirat).40 Brez izrecne moževe pismene odredbe žena ni prihajala v poštev pri delitvi moževe zapuščine, kar sklepamo iz dejstva, da pravna knjiga govori samo o sinovih, ki si delijo dediščino (»sin naj vzame dedni delež« § 28, § 41). Zelo skrbno pa je redaktor pravne knjige skušal varovati interese moževe rodbine ob smrti enega zakonca, zlasti če je šlo za zakon, kjer je »žena bivala v hiši svojega očeta« (§§ 25 ss.). Ako je zakon prenehal radi moževe smrti, je postal nakit (dumaqi), ki ga je bil nokojni podaril ženi, last sinov (§ 25, § 26). Kadar ni bilo sinov, so ga smeli zahtevati nazaj pokojnikovi bratje, ako so živeli z njim v nerazdeljeni (la zi-e-zu, § 25, v. 84) dediščinski skupnosti. Šele, če tudi teh ni bilo, je nakit ostal vdovi (§ 26). — Ako je zakon prenehal radi ženine smrti, je mož vzel nazaj jutrno (nudunnu), ako ne sploh 38 § 36, v. 86 ss.: (irnož) »ji ni zapustil ne olja, ne volne, ne obleke, ne hrane, ne česa drugega« in ji tudi ničesar ni »pošiljal s polja«. 39 Približno istodobne listine iz siubarejske naselbine Nuzi navajajo različne primere za tako preskrbo; prim. E. A. Speiser, New Kirkuk Documents relating to Familv Laws, 1N0. 19, No. 20, No. 22. 40 Prim. Koschaker, iLevirat (= RiHA 10, 1933) str. 80 ss. 334 Položaj žene po pravu asirske pravne knjige. vsega,41 kar ji je bil dal; vzeti pa seveda ni smel ničesar, kar je bilo last njegovega tasta (§ 27). Kadar je žena bivala v moževi hiši, je ostala njena imovina, obstoječa iz stvari, ki jih je prinesla »iz hiše svojega očeta«, in iz stvari, ki jih ji je njen tast podaril, rezervirana za njene sinove; moževi bratje niso imeli do teh stvari nobene pravice (§ 29). Enostransko, zgolj v moževem interesu je bilo urejeno tudi ločitveno pravo (§ 37). Asirec je smel svojo ženo odsloviti (ezebu = pustiti), kadar je hotel; ni bilo potrebno, da bi bila žena karkoli zagrešila; brez pomena je bilo tudi, če mu je že rodila otroke42 ali ne. Od moževe volje je bilo tudi odvisno, ali je dal ženi kako odpravnino43 (ezibtum) ali ne (§ 37). Ako je žena bivala še pri svojem očetu, ji je smel mož ob ločitvi odvzeti podarjeni nakit (du-maqi); le tirhatu, kupnine, ki jo je bil ob zaroki izročil njenemu očetu, ni smel vzeti nazaj. Ako je oče podaril kupnino ženi, je tudi po ločitvi njej ostala (§ 38). — Znatno drugače ureja Hammurabijev zakonik44 ločitev zakona. Tudi po babilonskem pravu je mož imel primarno, ne pa izključno45 pravico, enostransko ločiti zakon. Ženi pa načeloma daje zakonik pravico do odpravnine in subsidiarno celo normira zakonito odpravnino;46 brez odpravnine ostane žena le tedaj, če je bil zakon ločen po njeni krivdi.47 41 nudunnu = »jiutrna« v .Hammuraibijevem pravu; prim. Kose nakar, Reohtsvergileicbende Studien, str. 165. ss. — V našem §-u 27 (»katerikoli nudunnu ji je mož dal«) pa najbrže prameni vsa moževa darila ženi. 42 To 'okolnost naglasa Hammurabijev zakonik v §§ 137, 138. 43 Pač pa omenjajo odipravnino kapadcške plašče iz staroasirske dobe; prim. Bi s s er-L e w y, Die altassvrisoben Rechtsurkunden vom Kuiltepe, I .(= MfVAe G 33), ',No. 4: žena dobi mesto odpravnine vse premičnine in otroke (sužnje?); No. 276: žena dobi mino srebra kot odpravnino; ne omenja pa odpravnine listina št. 5. 44 §§ 137—142, § 148^149. 45 § 142 in fine. 48 § 139: mino srebra. 47 § 141. —i Tudi v drugih pravih se priznava ločitvena pravica prej možu, kakor pa ženi; ženina pravica se šele polagoma uveljavi. Za rimsko pravo (divortium) prim. J6rs-Kunkel-Wenger, Romisohes Recht, Berlin 1935, istr. 281, 2; za grška prava, ki razlikujejo brezoblično moževo odslovitcv (i-oraiu.-^) od težavnej^e in oblične ženine zapustitve moža (i-v.Evii:). prm. E. Weiss, Griechisches Privatrecht, I, Leipzig 1923, str. 309 ss.; B u s o 1 t-S w ob o d a, Griechische Staatskunde, str. 241 s., 1084; E r d m a n n, Die Ehe im alten Griechenland, istr. 388 ss. O pravni naravi Epanagoge. 335 Žena ni smela samovoljno zapustiti moža (§ 24), kakor smo že ugotovili. — Celo drugi zakon, ki ga je sklenila žena vojnega ujetnika, potem ko je po končani dveletni čakalni dobi že dobila vdovsko listino, je bil veljaven le, če se prvi mož ni vrnil. Če se je vrnil, je smel vzeti svojo ženo nazaj; drugemu možu so ostali otroci, ki mu jih je žena medtem rodila (§ 45). — Ni pa mogel zahtevati nazaj svoje žene mož, ki je bil odšel »na polje« in se je vrnil šele potem, ko se je po petletni čakalni dobi njegova žena veljavno vnovič omo-žila. Vendar je po poznejšem dodatku tudi on smel razdreti drugi zakon svoje žene, ako je dokazal, da se je brez svoje krivde tako dolgo zamudil v tujini (§ 36). Ob sklepu moramo ugotoviti, da se je avtorju asirske pravne knjige posrečilo, da je z vso asirsko brezobzirnostjo in krutostjo4*1 uredil pravni položaj žene izključno z vidika moževih interesov. Le redko se je zavzel tudi za ženine interese (preskrba žene vojnega ujetnika, preskrba vdove), pa tudi to se je zgodilo vedno tako, da pri tem ni kršil moževih. Že zgolj priložnostna primerjava z drugimi klinopis-nimi pravnimi viri pa nam je pokazala, da je tudi med orientalskimi pravi zavzemalo asirsko pravo v tem vprašanju ekstremno stališče. O pravni naravi Epanagoge, Dr. Ciril Kržišnik. I Justini j an je v svoji zakonodaji zbral iz številnih pravnih virov vse one določbe, ki naj še nadalje ostanejo veljavno pravo. V kodeks (Codex Justinianus 529, Codex repeti-tae praeleetionis 534) je zakonodajna komisija uvrstila cesarske konstitucije, digeste (533) vsebujejo pravniško pravo in v institucijah (533), ki so učbenik in zakonik obenem, je zbrana za študij prava najpotrebnejša snov. Te tri zbirke pa so po Justinijanovi volji le deli enotnega zakonika.1 S poznejšimi zakoni, z novelami (535—565), je Justinijan določbe prejšnjih zbirk v marsičem spremenil. K svojim zakoni- 48 Prim. J. J elit to, Die peinliehen Strafen im Kriegs- und Rechts-\vesen der Babvlonier und Assvrer, Breslau 1913. 1 Const. Tanta § 12, 13; const. Omnem § 7; const. Cordi § 5. 336 O pravni naravi Epanagoge. kom pa je Justinijan prepovedal pisati komentarje, ker se je bal, da ne bi dolgovezne in nasprotujoče si razlage zabrisale jasnega pomena njegovih določb.2 Dovolil je le dobesedne prevode, izvlečke iz posameznih določb (indices) ter navedbe paralelnih mest in dodatkov k posameznim naslovom.3 Toda kljub Justinijanovi prepovedi so bila k prej imenovanim zbirkam že v 6. stol. spisana številna dela in komentarji. Institucije je komentiral Theophilus (Paraphrasis Institutionum), izvlečke (indices) iz digest so sestavili Do-rotheus, Stephanus in Cvrillus. Komentarje h kodeksu so pisali Thalelaeus, Isidorus, Anatolius in Theodorus. Ti komentarji so imeli pred Justinijanovimi zbirkami to prednost, da so bili pisani v grščini; dasi je namreč latinščina v Justi-nijanovem času bila še uradni jezik pri sodiščih, je vendar ljudstvo samo ni več razumelo.4 Za praktično uporabo pri sodiščih niso bili primerni niti Justinijanovi zakonik niti poznejši komentarji, ker so bili preobširni. Zato sta Leon Izav-rijski (717—741) in njegov sin Konstantin Kopronimos izdala okrog 1. 740 priročnik, Eklogo ('fc*Xo-p$ t wy.o:).7 Najvažnejša pravna zbirka 9. stoletja, ki je bila izdana že za vlade Leona Modrega okrog 1. 890, pa so Bazilike (~* pastmi).8 V Bazilike so bile 2 iGomst. Deo audtoiro § 12; conist. Tanta § 21. 3 B. 'KuMer: Geschichte des romlischen iRieohts. Leipzig-Brlangem 1925. S. 434. 4 Prim. Nov. Vffll, 1. 5 Zaohariea a Linigenthal: Collectio librorum iuris Graeco—Romani inedlitorum. Ecloga Leorriis et Ganlsitantioi, Epanagoge Bia.sri'1™ Leoruis ct Ailexandii. Lipsiae 1852. 6 B. Kiibler: Geschichte deis rora. Rechts. S. 442. 7 iZachariae a Lingenthal: Imperatoirum Basilii Constantini et Leon is Prochiron. Heidelbergaie iM|DCQCXXXVII. 8 C. G. E. Heimbach: Baisiilioorum lilbri LX. Lipsiae 1833—1870. 6. vol. Zachairiae: Supplemenitum editionis Basilicorum Heimibachianae (Lib. XVUXIX). Lipsiae 1846. E. C. Ferrini, J. Mercati: Editionis Basilicorum Heimibachianae sup-plementum alterum. Lipsiae 1897. O pravni naravi Epanagoge. 337 sprejete one določbe Justinijanovih institucij, digest kodeksa in novel, ki so bile v 9. stol, še veljavne. V istem času kot Prohiron je bila sestavljena še ena zbirka, ki nam je ohranjena pod imenom Epanagoge (E*-ava-,wyfl twv voa(ov).9 Postanek in pravni značaj te zbirke je še sporen. Aldo Albertoni10 je sestavil lep načrt, kako naj bi bila pri bodoči izčrpni obdelavi bizantinskega prava Epanagoge razmotrivana. Ta sestavek pa bi bil predvsem poskus, pokazati, katero izmed dveh mišljenj je verjetnejše, ali je namreč bila Epanagoge od cesarja Bazilija I. izdana kot oli-cijalen zakonik, ali pa je ostala le oblikovno popolnoma dovršen zakonski osnutek. II. Naslov zakonika ~n s-avavto-f/i tolmači Zachariae takole: »Ex quibus (sel. mss) quum appareat enehiridium juris, de quo hoc loco sermo est, re vera nihil aliud esse, quam edi-tionem Prochiri emendatam atque auetam. Nam verbum eiravx)(Lw significat reducere i. e. sub ineudem revocare: ita-que LTCxv3cywy/i toO vo;j.o'j est repetita praelectio legis, illius ni-mirum quam paulo ante Basilius ediderat." Po tej Zacha-riae-vi razlagi je torej Epanagoge druga, pomnožena in popravljena izdaja Prohirona. Istega naziranja so bili pozneje skoro vsi pravni zgodovinarji, ki so se bavili z zgodovino bizantskega prava, tako Mortreuil,12 Heimbach,13 Siciliano-Villanueva,1'4 Ferrari15 in Freshfield.16 Zachariae pa pri svoji trditvi, da je Epanagoge druga izdaja Prohirona, ni vztrajal. V »Zgodovini grško-rimskega prava« je postavil hipotezo, da sta Bazilike sestavljali dve komisiji ali dva učenjaka.17 Prva komisija je sestavila Prohiron in Epanagoge je 9 IzcSanai v Zachaniiae(-vt Collectrio tibrcirum kuriš Gnaieco—Rc.mi'.ni inediitorum. 10 Aldo Albertoni: Per una esposizione dtil diritto bizantino con ri-guardo aLi' Italia. Imola 1927. S. 54—55. 11 Zachariae: Prochiron. S. LXXX1I. 12 J. Ak B. Mortreuil: Hiistoire du droit bvzautiiii. Pari« 1844. Tome II. S. 40. 13 Heimbach: Prolegomena Basilicorum. Lib. II. cap. III. § 6. Ersch und Gruber: Bnevddopadiiie. iBd. 86. S. 305. 14 Enciclopedia giuridica italiana. IV, v. S. 55—56. 15 Etnoiolopedia itailiaina VII, S. 145. 16 E. H. Freahfkdd: A provincial manual of later roman law. The Calabrian Procheiron. Cambridge 19S1. S. 46, op. 1. 17 Zachariae: Geschichte des griechisch-romisehen Rechts. 3. Aufl. Berlin 1892, S. 23. 338 O pravni naravi Epanagoge. delo druge komisije. Prohiron in Epanagoge sta bila torej sestavljena istočasno. Da Epanagoge ni druga izdaja Prohirona, je učil tudi Sokolskij: Epanagoge je povsem samostojen zakonik, ker vsebuje v primeri s Prohironom veliko novih določb, zlasti cerkveno-politični nauk o diarhiji cesarja in patrijarha.1* Sokolskijevemu mnenju se je pridružil tudi Vasiliev v svoji zgodovini bizantinske države.19 Avtor Epanagoge ni znan. Domneva Zachariaeva, da je Epanagoge delo ene komisije ali enega učenjaka, ki so sestavljali Bazilike, se zdi da ni povse brez podlage. Epanagoge vsebuje namreč veliko določb, ki so bile sprejete tudi v Bazilike, medtem ko istih v Prohironu ni moči najti. In razvrstitev snovi v Bazilikah odgovarja mnogo bolj Epanagogi kot Prohironu. Prav verjetno pa je, da je bil patrijarh Fotij avtor predgovora ter 2. in 3. naslova Epanagoge. Poglavja 2. in 3. naslova so povsem nove določbe Epanagoge in niso morda prevzete iz kake prejšnje zakonske zbirke. Na Foti-jeve spise proti Manihejcem spominja nauk predgovora, da je Bog v človeku združil dve različni počeli, tako da more človek spoznati, da je Bog stvarnik vseh stvari.20 Značilno je dalje, da primerja avtor predgovora odnos države do cerkve z odnosom materije do forme. Vsebina in jezik predgovora kažeta na učenega in zgovornega bogoslovca-pravnika, kar je Fotij tudi bil. V Epitome legum, zasebni pravni zbirki iz začetka 10. stol. (okrog 1. 920.), je v prvem naslovu kot 20. ter 21. sholion (c/6/uov — opomba) navedena definicija cesarja iz Epanagoge (II, 1, 3,) in zraven je zapisano •Po/rte«. Na podlagi teh indicijev Fotijevo sodelovanje pri sestavljanju Epanagoge skoraj ni več dvomljivo.21 18 V. Sokolskij: O haraikterč i značenii Epanagogi. Vizantijskij Vre-mennik, I (1894) 17 —54. (Zlasti s. 27. 19 A. Vasiiliev: Histoire de 1' Eimpiire bvzantin. Pariis 1932 Tome I. s. 450 450. 20 a) Eipanagoge, prooem: ... xb jj.Iv -jap & Itsoov^mv Iv aJvihaiv 8r) ]A!OUpY*i(Ia'- T0V SvftptOTOV, SlSitKc'. aUTOV T9'JT0V ,Tv5('. /.Otl T'OV oXoT(JT(OV lxL'!vb>7 7:0!7]Tljv, !!¦ UTa, •j)d;i»Ta zap'j-o5:i'5 t. j. ne kot zakonito potrjena, marveč zato, ker nasprotujejo poglavjem 8—9.27 Sholiast pripoveduje dalje, da so določbe Epanagoge bistveno različne od justini-janskega prava in da tudi pravo Prohirona ni dejansko ve- 22 F. A. Biener: Geschichte der Novellen Justinians. Berlin 1824. S. 133. 23 Zaiohariae: Brochiiron, s. LXXXII. iHistoriae iu.ris graeco-romani delineatio. Heidelbergae 1839. S. 40. 24 MiortreuiM: Histoire du droiiit bvzantim, II, s. 40. 23 Zachariae: Innere Geschichte des griechisch-romischen Rechts. I. Personenrecht. Leipzig 1856. S. 36 — 39. 26 EMoga in Epanagoge normirata nek način imovinske skupnosti med zakoncema. Prim. Zachariae, Geschichte, § 11. 27 Zachariae: Collectio. S. 130. 340 O pravni naravi Epanagoge. ljavno pravo. Iz teh sholiastovih pripomb sklepa Zachariae too-4e: Če sta bila oba, Prohiron prej in Epanagoge pozneje, pu-blicirana, kako je mogel Bazilij potem, ko je že v Prohironu in Bazilikah uzakonil justinijansko pravo, sprejeti v Epana-gogo povsem različno pravo Ekloge, kako je mogel sholiast reči, da pravo Prohirona ni uzakonjeno, kako je mogel Leon Modri v svojih novelah Epanagogo popolnoma prezreti, ko je vendar v njih tudi to upošteval.28 Iz teh razlogov sklepa Zachariae, da Epanagoge ni bila nikdar oficijalno publicira-na, temveč je ostala le zakonski osnutek in opombe sholia-stove so spreminjevalni revizorjevi predlogi zakonskega osnutka, namenjeni zakonodajcu. Temu Zachariaevemu mnenju se je pridružil tudi Heimbach29 in še dostavil, da je iz prav tega razloga razumljivo, zakaj je bil uporabljan kot vir Bazilik le Prohiron in zakaj tvori Prohiron osnovo Har-menopulovega Šestoknižja (Heksabiblos). Zachariaevo hipotezo o pravnem značaju Epanagoge je sprejela večina pravnih zgodovinarjev kot zelo verjetno, toda ne vsi. 2e Vorre30 in pozneje bolj obširno Sokolskij31 sta skušala dokazati, da je bila Epanagoge oficijalni zakonik. Sokolskijevi dokazi proti izvajanjem Zachariae so naslednji : Imovinsko pravo med zakoncema, prevzeto iz Ekloge, je bilo v Epanagogi zato zopet uzakonjeno, ker je bilo kot staro običajno pravo v ljudstvu tako zelo vkoreninjeno, da je bil Bazilij po brezuspešnem poskusu, da bi zopet uveljavil justinijansko pravo (Prohiron), prisiljen, da poskusi s kompromisno rešitvijo in je moral deloma priznati veljavnost prava Ekloge. Ta Sokolskijeva trditev pa ni prepričevalna. Ne le, da ni verjetno, da bi bilo v razmeroma kratkem razdobju tako različno pravo uzakonjeno, v Prohironu32 in Bazilikah33 Justinijanovo pravo, v Epanagogi34 pravo Ekloge 28 Pnim. G. S. Maridaikis: To «an»x8v Bfauitov bi -žl; wapoi!s -<:>-, ^uasvttvniv *fanporafpwv, Atene 1922. S. 3. 29 Erisch und) Gruber: Encyk.lopad6e, Bd. 86. S. 305. 30 D. Vorre : H=fl icpo aa.a.a; o«p S; zaira tov frap&MM v.A iž!«; xaTa tov |5uiavTia/.'ov vdjiov. Atene 1884. SI. 58. ss. (Citirano v J. et P. Zepos: Jus-GTaiacoromanum, II, s. XIII—XIV); prim. tudi Konstantinos E. Poligenes: lipa r.z^\ r.w.r.6; Atene 1930 (3. izdeijai). S. Cii. op. 1. 31 V. Sakalslkiji: O harakterč i značenii Epanagogi. (Glej zgoraj op. 18). 32 Prochiron, ti.t. V, VI. 33 Basilica, lib. XVIII, XXIX. 34 Epanagoge, XIX, 5—9. O pravni naravi Epanagoge. 341 in v novelah Leona Modrega3" mešan sistem imovinskega prava med zakoncema, nam pojasni tudi 20. novela Leona Modrega to navidez tako zamotano vprašanje. Leon pripoveduje v tej noveli, da sta njegov oče Bazilij in on sam 6 razveljavilo pravo Ekloge in potrdila zopet staro, t. j. justinijan-sko pravo. Toda običajno pravo je bilo močnejše in je ostalo dejansko še nadalje v veljavi, dasi je bilo formalno razveljavljeno. Dalje omenja tu Leon neko uredbo («&*«;««) svojega očeta, s katero je Bazilij zopet potrdil staro pravo o ženitnih pogodbah. Dasi nam ta uredba ni ohranjena, vendar ni razloga dvomiti, da bi je Bazilij ne bil izdal. Vse to pa izpričuje Bazilijev namen, dati zopet prednost Jutinijanovemu pravu pred običajnim pravom. V 20. noveli se izraža Leon tako, kakor da bi bil napravil on šele nekak kompromis med Justini janskim in običajnim pravom. Ta novela torej nič ne ve o uzakonitvi običajnega prava v Epanagogi. Kot drugi dokaz proti Zachariaei izvaja Sokolskij: Zmotno je Zachariaevo mnenje, da je sholiast kot revizor zakonskega osnutka uvrstil poglavja 5—9 (pravo Ekloge) in poglavja 12—17 (pravo Prohirona) v XIX. naslov Epanagoge in s tem prepustil zakonodajcu izbero, da se odloči ali za prvi ali drugi pravni sistem. Sholiast ni bil revizor zakonskega osnutka, ker mu je znana novela 106 Leona Modrega, kar priča o tem, da so bila sholija pozneje pripisana in ne, ko so sestavljali Epanagogo. V nadpisu k poglavijem 12—17: TaOTOC tx JJ-s^pi toO ts>.uo? toO tit/\ou /s-pa/Vaioc ouL co; ^/tpiftšvTa ETEtrvTTav, axv MTavči [/.ay6asvoc tčS s' jmcI g' xai c xal ti' x.al ft' TrapiTi&r.Tocv, pa hoče sholiast povedati, da naslednja poglavja ne spadajo k zakonskemu besedilu Epanagoge. Sokolskijevo mnenje, da sholiast omenja v Epanagogi XIX, 9. shol. 106. novelo Leona Modrega, pa ni pravilno. V XIX. naslovu so v poglavjih 9 in 17 določbe, koliko pripade ženi po moževi smrti moževa imovina. Justini j an je v noveli 117, V, določil, da pripade siromašni vdovi, ki v zakon ni prinesla dote, po moževi smrti ena četrtina moževe imovine, če iz tega ali morebitnega prejšnjega moževega zakona ni bilo rojenih več kot troje otrok. Če mora deliti vdova moževo zapuščino z več kot tremi otroki, ji pripade enak delež kot enemu izmed otrok. Na tej četrtini ima vdova le užitek, lastnina je pridržana njenim otrokom. Če vdova nima 35 Leonove novele 20, 22, 85. 36 Prim. C A, Spulber: Les novelles de Leon le Sage. Cernau^i 1934. S. 166. op. c), d). 28 342 O pravni naravi Epanagoge. otrok, je lastnica omenjene četrtine. Vrednost te četrtine pa ne sme presegati 100 funtov zlata. Prohiron ponavlja določbe Justinijanove novele z edino izjemo, da priznava vdovi, ki ima otroke, pa se v drugo ne poroči, na oni četrtini lastnino. Epanagoge pa ne pozna omejitve vdovske četrtine do vrednosti 100 funtov zlata, dalje ima vdova z otroki na že omenjeni četrtini le užitek in ne lastnino kot po pravu Prohirona. Epanagoge prisoja vdovi četrtino ne glede na njene imovinske razmere, Prohiron pa priznava to ugodnost le revni vdovi, ki ni imela dote. Epan. XIX, 9: Ospt t/i; a-pot*o'j ym%iyAi;, sits sii-opoc sit? a-opoc sni.. K tej formulaciji pripomni sholiast: 'H vsapa t?,v a?Tcpoc/.ov ou Tt,v st tujoi y.al suTcopov (pviit, ilk tviv a—opov. T?j yap S'j-opw stal y.~po!xo) oiiSšv StStoTtv. V tem sholiju vidi Sokolskij Leonovo novelo 106, ki res vsebuje slične določbe.37 V resnici pa je sholiast imel pred očmi Justinijanovo novelo 117, kar izrecno pove v sholiju k 17. poglavju, ko našteva zgoraj omenjene razlike med pravom Epanagoge in Prohirona. Ta sholion se glasi takole: Kal tojto to wpaXaiov Sta^pšpsTat toO -/.oL^i ts to ('optcuivov [ASTpOV TOU TSTapTOU T<0v p XtTpfi>v, SCal x.aTa TO TtatScOV 0vt(i)V šj^stv tt}v [jtriTSpa [j:r\ 8suTopoYa[AOU5av xat xaTa OSdvTOTsUv to TŠrapTOv xal TptTOv, OTt s>istvo jj.sv TTSpt a—pouiou cp7yrt yuval*o?i ifc* su-opoj scTTtv stTS arropo;, touto os t% pt'C vsapx; ov vtipt [j-ovr,; a-opou o"taXai;.3avsr tij yap Buw6p x.av arrpot/co; sartv, o"io'ti Trpotca ou* stcšoWsv, oOosv 6Xco; vi vsapa St&oatv. st ouv šxstvo s,;>cpivsTat, toOto, xav s/pa^vi, j;.aTatov. Zadnji stavek tega sholija — «i oiw sxslvo Ivojslvirat ... — pač izpričuje, da je moral pisati sholiast to, še preden je bil Prohiron publiciran, sicer ne bi mogel reči, da pravo Prohirona ne bo veljalo, če bodo uzakonjeni predpisi Epanagoge.38 Zato je mogel sholiast tudi v nadpisu k 12. poglavju zapisati: TaOTa Ta... xsoaXata o<5iLpa t& e' xai r/ xsoaXa!ti> $unp4pLTat, xa\ v. žxttva ?jy_upi, touto x8v I; pi?»), [AŠTaiov. O pravni naravi Epanagoge. 343 Epanagoge, kot je poudaril Sokolskij, je iz sholiastovega nadpisa k omenjenim poglavjem povse jasno. Najvažnejši dokaz, da Epanagoge ni bila oficijalen zakonik, pa je dejstvo, da je Leon Modri v svojih novelah Epanagogo1 popolnoma prezrl. V eni svojih takozvanih ekstravagantnih novel,39 ki je bila sprejeta tudi v "o bKapjpkfo {stpmot40 je Leon VI. notarskim kandidatom predpisal, da morajo za svoj izpit znati na pamet Prohiron in poznati vse-binke določbe Bazilik.41 Epanagoge tu ni omenjena. V vojaški zakonodaji Leona VI., v zakonu nazvanem Tactica,42 se da zaslediti neka sličnost z Epanagogo. V Taktikah podaja Leon Modri definicijo generala na isti način, kot jo je Fotij sestavil za cesarja in patrijarha v Epanagogi.43 G. Vernad- 39 V Zachariaevi izdaji natisnjena kot Iil7. Jos graecoromanum III. 5. 221—22. Ekstravagaintne iimenuijemo one Leonove novele, ki niso biile sprejete v njegovo zbirko 113. novel. 40 J. Niicole: aiovto; tou sooou to l-apyjxbv p\(3xiov. Le -livre dii Prefet ou 1' edit de F Empereur Leon le Sage sur les corporations de Cbnstanti* nople. Geneve 1893. 41 'E^ap. |3iLX!ov, 1, 2. 42 R. Vari: Leonis imperatoris Tactica. Budapestimi 1917. 43 Sličnost v definicijah cesarja, patrijarha in generala je v tem, da Epanagoge, in Taktika navajata najprej splošno definicijo vsakega zvanja, naštevata nato dolžnosti (mor.6i) teh dtostojansitvanikov, označita dali je kaj je namen teh zvanj in končno določata kakšne lastnosti morajo imeti cesar, patrijarh in general. Epanagoge Bx3'.xs'j; loriv evvouo; irartarir?« .. . (Epan. II, 1). natpiipyr,; ittvv e!x tkr/uiv aejtjjpfa... (epan. «1, 3)_ . . Ioia -atpiip^ou to slvai o:3axTr/.bv... (epan. III, 4). 'Emo-r;|ju5TaTo; Iv op8-o8o?''a xa\ ttaefUia oo=ixsl sTva; 6 (5oc!j'.Xs'j; ... (epan. II, 5). T a c t i c a ^tpattj-6; lattv b tou vtzo y€io tčo Eu8oxiutfj< voao&ST^&sVnov... Prim. C A. Spullber: I/ Eclogue des Isauriens. Cernauti 1929. S. 93—'102. 60 Zaohairiae: Geschichte, s. 23. B1 2iaiohariae: Collectio, s. 56: atque etiam in contextu Epanagoges, veluti tit. IX. c. 16, tir. XI c. 5. tit. XII c. 18, tit. XIV c. 11, tit. XXXVI!H c. 20, satis multa occdurunt, quae clericum sapiant. 348 O pravni naravi Epanagoge. izmed teh komisij je sestavila učbenik v 40 naslovih, kateri naj vsebuje za študij najpotrebnejše pravne določbe. Delo svetne komisije, Prohiron, je cesar odobril in pubiiciral ter je ostalo skozi vso bizantinsko dobo najvažnejši pravni priročnik. Delo druge komisije, Epanagoge, dasi popolnoma dovršeno in opremljeno tudi z uvodno novelo, ni bilo uzakonjeno. Kot zbirka pravnega gradiva, se nam je ohranilo, bilo je večkrat prepisano in deloma uporabljeno pri sestavljanju poznejših pravnih zbirk. Epanagoge omenja v uvodni noveli kot zakonodaj ce Bazilij a, Leona in Aleksandra. Ni pa to edinstveni primer, da nam je pravna zbirka ohranjena z imeni vladarjev, ki niso bili nje zakonodajci. Tako ima sirsko rimska pravna knjiga (iz 4. stol.?) naslov: Leges Constantini Theodosii Leonis, dasi je bilo sprejetih v to zbirko le 5 zakonov imenovanih cesarjev.62 Ali v6[j.o; yswp ix.6;, ki je bil sestavljen v prvi polovici 8. stol. pa ima v naslovu Justini j a-novo ime: KsyxXata voaoii "/ecop;'tx.oCi -/.xt' i-zSko/r^ ht. tou lourriviavou IV. Različna mnenja o pravni naravi Epanagoge pa v zadnjem času niso nastala toliko zaradi njenih določb zasebnega prava, temveč radi njenega nauka o razmerju med cesarjem in patrijarhom, t. j. med cerkvijo in državo, ki se v Epanagogi prvič pojavi v pravni zbirki, dočim so že prej ista načela propovedovali borci za osvoboditev cerkve izpod oblasti cesarjev. Epanagoge, ki v 2. in 3. naslovu podaja opredelitev cesarja in patrijarha ter našteva njih dolžnosti, določa razmerje med cerkvijo in državo s temHe besedami: »Država je sestavljena kot posamezni človek iz delov in udov. Najvažnejša in najvzvišenejša dela sta cesar in patrijarh. Zato sta duševni in telesni mir in sreča podložnikov odvisna od složnosti in edinosti nositeljev cesarskega in najvišjega du-hovskega dostojanstva«.64 Teorijo o harmonični diarhiji med cesarjem in patrijarhom je Sokolskij6" apliciral na Rusijo in 62 Prim. G. Bruns- E. Sachau: Das svrisch-romiscbe Rechtsbuch. Leipzig 1880. S. 319—20. 63 J. et P. Zapos. Jus Graecoromajnium, II, S. 65 Prim. tudi G. Ver-nadskij: Sur les origines de la Loi agraire byzantine (X6|xo; rčo>pyix6{). Byzantion, II, (1936) 169—180, Vernadskij misli, da je bil vduo? yswpycxo'; publiciran za vlade- Justinijana II. Rlnotmeta (685—695). 64 Epan. III, 8: Tij; r-okiztios, h. fispcuv xoi p.op'!wv avaX6ycu; tu> avfrpajr:« auvjtTa-pivT)?v Tx piviara xa\ iva-/xacdTaTa pi^pr) (3aaiX'j; faf.v zai zatptipjfr,;. Aib xai tj xaxi "lu/V, y.A a'.i|j.a tcov rrr7]x6v EtpTjvrj xa\ (SSatiiavta (3aT'.Xs!a; iiii y.A apyusp(i>TJv7){; iv Tciaiv 0'jioop03'jv7] xat ajatpovta. 65 Sokolskij, op. c. S. 43. ss. O pravni naravi Epanagoge. 349 nakazal, kako je živela ideja o vzajemnem sodelovanju cesarja in patrijarha po padcu Carigrada v moskovskih vladarjih in patrijarhih. Razmerje med cerkvijo in državo v Bizancu in Rusiji pa je bilo v zadnjem času predmet znanstvenih raziskovanj G. Vernadskega in G. Ostrogorskega.86 Oba zgodovinarja se v svojih razpravah sklicujeta na Epanagogo kot oficijalni zakonik — nje oficijalno naravo naj bi bil nasproti Zachariae-u dokazal Sokolskij — in učita, da je bilo idealno razmerje, kakršnega ureja Epanagoge, značilno za odnos države do cerkve za vso poznejšo bizantinsko dobo. Dasi je Epanagoge ostala le zakonski osnutek, se vendar njen vpliv na nauk o razmerju med cerkvijo in državo ne da tajiti. Kajti vprav določbe, ki jih podaja Epanagoge o cesarju in patrijarhu, so bile sprejete v skoro vse poznejše pravne zbirke; toda pomniti je treba, da so vse te zbirke le zasebna dela in ne oficijalni zakoniki. V znamenitem citatu Epanagoge III, 8 je pa izražen Fotijev ideal: ekumenski in ortodoksni cesar kot zaščitnik cerkve ter ekumenski, od Rima in od cesarjeve samovolje neodvisni patrijarh. 66 G. Vernadskij: Vizantijskija učenija o vlasti carja i patriarha. Sbornik statej, Posvjašeannih panijati iN. P. Kondakova. Praga 1926. S. 143—1154. Drugo naziranje o tem predmetu je izrazil v kritiki te razprave H. F. Schmiid v Zeitschirtift fiir Saviignv-Stiftuinig und Rdhitsgesehichte. Bd. XLVII., kan. Albt. XVI. S. 530—535. G. Vemuandskij: Die kirehfcfo-politi-sche Lehre der Epanagoge und ihr Einfluss auf das rusische Leben in XVII. Jahrhundert. Byzantinisch-neugriechische Jahrbiicher, VI (1927) 119—142. G. Ostrogoirsklij: Otnošenje cerkvi i gosudarstva v Vizantii. Semina-rium Kondakovianum, IV (1931) 121—'134. Prim. odklonilno kritiko F. Dolgerja v Bvzantinische Zeitschrift, XXXI (1931) 449—50. Pr'm. tudi: F. Dolger: Die mittelalterliche Kultur aiuf dem Balkan (die Periode von der Griindung der unabhang.igen Staaten biis zur Turkenlherrschaft). Revue Internationale des etudes balkaniques, I. (1934/35) 449—50, G. Ostrogor-skij: Zuni Stratondienst des Herrschers in der byzantinisch - slavischen Welt. Seminarium Kondakovianum, VII (1935) 187—204. M. Mitard: Le pouvoir imperial a temps de Leon VI le Sage. Mčlanges Diehl, Pari« 1930. Vol. I. s. 217—223. 350 Ministrska odgovornost. Ministrska odgovornost in njena pozitivno pravna ureditev pri nas. Dr. Gorazd Kušej. I. Ljudje živimo po nujnosti svoje prirode v državni prisilni organizaciji. Ta prisilna organizacija, država je po svojem bistvu nujno oblast, sila. V tem je obenem vsa njena problematika. Kajti v goli stvarnosti je oblast samo diferencijacija ljudi po njihovih naj razno vrstne j ših sposobnostih, potom katerih eni drugim učinkovito zapovedujejo, vladajo. To spoznanje daje sodobnemu človeku, ki se zaveda svoje individualne vrednote, nevšečen, grenak občutek. Z njim začenja razkroj dejanske, socijalne vrednote države in njene idejne moči, če državna ureditev ni taka, da po svoji kakovosti odvrača sum, da ravnajo vladajoči kot izvrševalci državne oblasti in sile samovoljno. Zato mora iti razvoj moderne države za tem, da smotre-no reši vprašanje primerne organizacije javne oblasti. Oblast in njeno izvrševanje dobita svoj razlog obstoja izključno kot sredstvo za dosego priznanih državnih smotrov. S tem je odpravljen vsak moment osebne pravice do javne oblasti, ona postane pridevek nadosebne državne skupnosti, njeno izvrševanje je samo kompetenca ljudi, organov te skupnosti. Seveda bi bila zgolj teoretična preosnova temeljev javne oblasti iz osebnih v nadosebne, institucijo-nalne, nezadovoljiva. Praktični poudarek je na izvrševanj u oblasti, vendar ima že njeno teoretično preoblikovanje toliko praktičnega pomena, kolikor odraža njen nov namen in preko njega novo smer njenega izvrševanja. Ko dobiva izvrševanje javne oblasti in z njim oblast sama svoje opravičilo le po svoji sposobnosti za zadovoljevanje priznanih državnih smotrov, nastane nujno potreba po čim večji in tesnejši odrejenosti teh smotrov in sredstev, dopustnih za njihovo dosego. Kot izvajanje ideje moderne države se mora zato smatrati poskus, v čedalje večji meri na prisilen oziroma učinkovit normativen način (pravno) vezati državno delovanje. Ta normativna vezanost čim večjega obsega državnega izživljanja je znak pravne države, čije ideal bi bila absolutna, brezizjem-no strnjena normativna enotnost vsega državnega delovanja in bistva.1 Praktično pa nastaja samo vprašanje, kako naj- 1 Ta ideal je pač dosegljiv v enostranski teoretični trditvi, da sta država in pravo istovetna, katero zastopa sedaj tudi že nekoliko obteženo Ministrska odgovornost. 351 bolj učinkovito navezati oblast in silo, ki ju oklepa državna zveza, na red, ki veljaj za njuno izvrševanje. Vendar se državna sila izživlja le preko ljudi, obdarjenih z realno psihološko voljo, njenih takozvanih organov; gre torej za to, da se uredi in ustvari učinkovito jamstvo, da bodo ti ljudje temu utrjenemu normativnemu redu ustrezno ravnali, kolikor pač more biti njihovo ravnanje po takem redu vezano. Gotovo je sicer, da ima posebno moderna država mnogo racij onalnih ter teleoloških prvin, vendar poleg tega ne smemo prezreti, da je v prav taki, če ne še večji meri skupnost, nastala po naravnem nenamernem razvoju ustanov človeške družbe. Zato je podvržena nedoumljivi iracijonalni, usodni prigodnosti vsega zgodovinskega dogajanja. To je vzrok, da ni moči utesniti njeno izživljanje po vsem obsegu v naprej določen, vedno več ali manj statičen normativen okvir in da ji je še celo v tem okviru samem potrebna neka mera sproščenosti in prožnosti v obliki normativno nevezanega, svobodnega odločanja njenih organov. Vendar se iščejo tudi za to sfero nujno svobodnega delovanja in odločanja države, konkretno njenih vrhovnih organov primerna kontrolna sredstva, kajti prav tu gre navadno za najusodnejše odločitve, ki utegnejo poseči neposredno ali posredno zelo občutno v položaj državne zveze kot celote ali vsaj v položaj posameznih njenih članov. Bistvena naloga sodobne države je zato učinkovita organizacija odgovornosti vseh tistih vrhovnih državnih organov, ljudi, ki so edini pristojni in v stanju, dejansko sprožiti dejstvovanje državne sile; pri teh osebah je namreč vedno dana možnost namerne ali vsaj malomarne zlorabe njim poverjene oblasti in sile.2 Ta organizacija odgovornosti pa je odvisna od kakovosti izvrševanja javne oblasti. Čim gre za tako izvrševanje, ki ni samo po obliki ampak predvsem K e lise m; v bistvu se pri tem država premesti iz materij a In eg a sveta vzroka in učinka v svet čistega duha, kjer ji gre idealna realnost kot sklenjenemu sistemu dolžnoistniih norm človeškega ravnanja. V dejanskem življenju, kjer se država kaže kot kompleksen pojav socijalnega življenja i duhovne i gmotne prirode, je pa ta ideal še manj dosegljiv kakor katerikoli drugi. 2 Ena posledica tega spoznanja je, da vrhovni državni organ (monarh, predsednik republike) ne more osebno izvrševati javne oblasti, 6e je v tem pogiledu proglašen za neodgovornega, druga posledica je bolje ali slabše urejena odgovornost resničnih, osebnih detentorjev javne Oblasti za njeno pravilno, njim poverjeno izvflševanje. 352 Ministrska odgovornost. tudi vsebinsko vezano po pravnih normah, je presoja njegove pravilnosti mogoča raz objektivno motrišče danih pravnih pravil. Zato se odgovornost vrhovnih državnih organov za to stran njihovega delovanja lahko uredi na način, ki ima vse znake justičnega postopka. Drugačna je stvar z odgovornostjo teh organov za tisti del njihovega delovanja, ki se giblje v nujno nevezani, svobodni sferi. Tu gre le za presojo smotrenosti ne pa pravne ustreznosti njihovega delovanja. Za tako presojo pa ni stalnih objektivnih meril. S tem se ta stran delovanja vrhovnih državnih organov po samem svojem bistvu nujno odmika odgovornosti, ki bi mogla biti neposredno pravno urejena. Edino ustvari j iva odgovornost za ta del delovanja vrhovnih državnih organov je takozvana politična odgovornost, čije težišče in uspešnost leži edinole v odnosu politične sile, ki je podan med organi, ki na eni strani odgovarjajo, in med organi, pred katerimi na drugi strani odgovarjajo. Bistven značaj sodobnim pravnim, meščanskim državam daje organizatorno načelo delitve, ali morda točneje razločevanja posameznih glavnih gran delovanja državne oblasti. Smisel in praktični namen tega načela je, da vrše različni organi (fizične osebe) posamezne glavne državne funkcije, da se tako ustvari možnost kontrole državnega delovanja s tem, da ti različni organi nadzirajo drug drugega delovanje. Če se ozremo na državno dejavnost v njeni običajni trodelbi na zakonodajo, sodstvo in upravo, moramo reči, da je uprava, ki vsebuje tudi funkcijo čistega vladanja, t. j. usmerjanja državnega življenja v sferi, ki pravno po svoji vsebini vsaj ni odrejena, praktično najvažnejše izživljanje državne sile. Medtem ko daje zakonodaja načeloma samo splošne pravne odredbe in ko predstavlja sodstvo le pravno urejeno korekturo kršitve teh odredb in represijo, predstavlja uprava najrazsežnejši del udejstvova-nja državne vitalnosti v poedinostnih primerih, kjer neposredno vpliva s svojo oblastjo in silo v obliki upravnih aktov. Tako oklepa uprava največ možnosti za kršitev poedin-čevega pravnega položaja, a ne samo njega, temveč objektivnega pravnega reda sploh. Jasno je tedaj, da mora država, če hoče veljati za pravno državo, stre-rmeti za tem, da čimbolj utesni upravo v točno odrejen pravni okvir in da za učinkovitost te pravne vezanosti (zakonitosti) Ministrska odgovornost. 353 uprave skrbi s tem, da primerno organizira odgovornost tistih fizičnih oseb, ki ravnajo kot organi upravne funkcije. Vrhovni organi upravne funkcije in sledstveno dejanski pokretači javne oblasti in sile so ministri, ki stoje v modernih monarhijah neposredno pod ustavnopravno neodgovornim monarhom. Zato je posebno v monarhijah zakonitost državne uprave v svoji skrajnosti odvisna od organizacije pravne odgovornosti ministrov, smotrenost upravljanja in vladanja pa od načina organizacije njihove politične odgovornosti. Naj sledi sedaj v kratkih potezah prikaz najpomembnejših značilnosti ministrske odgovornosti po našem pozitivnem pravu. II. Moderni pravni red določa dvoje vrst odgovornosti za kršitev dobrin in interesov, katere ščiti. Če gre za kršitve, ki bodisi po svoji vsebini bodisi po načinu izvršitve presegajo okvir zgolj zasebne prizadetosti, s čimer stopijo v javno sfero celokupnosti, organizira pravni red javnopravno, kazensko odgovornost, sicer samo zasebnopravno, imovinsko. Čl. 18. ustave določa splošno neposredno kazensko odgovornost državnih in samoupravnih organov za kazniva, torej z zakoni kot taka predvidena dejanja, ki bi jih v službenem opravilu napravili zoper kateregakoli državljana. Glede imovinske odgovornosti pravkar naštetih organov pa določa, da za škode, ki jih store ti organi državljanom z nezakonitim ali napravilnim izvrševanjem službe, odgovarjata pred rednim sodiščem uslužbenec kot storilec in država oziroma samoupravno telo. Vendar izvzema ta člen poleg sodnikov in vojakov pod zastavo, za katere je zavoljo njihovega posebnega položaja in njihovih nalog v državi upravičen poseben režim, ministre. Za njihovo odgovornost veljajo posebne odredbe čl. 78 do 80 ustave, s čimer je dalekosežnost čl. 18 ustave bistveno utesnjena. V popolnem nasprotju s čl. 18 ustave odteguje čl. 78 ministre v okviru njihovega izvrševanja službe neposredni odgovornosti, pa naj bo potem samo imovinska ali celo kazenska, napram tistim osebam, katerih pravno priznane in sicer zaščitene situacije in interese so kršili. Po čl. 78 ustave namreč odgovarja za škode, ki jih store ministri državljanom z nezakonitim izvrševanjem službe, država, ministri pa odgovarjajo državi. Brez dvoma so oškodovanci tedaj glede na svoj imovinskopravni položaj dovoljno zaščiteni, saj 354 Ministrska odgovornost. velja država za vsak čas plačila zmožno dolžnico. V primeru take, po ministru z nezakonitim izvrševanjem službe storjene škode izvedejo svoj odškodninski zahtevek celo lažje, enostavneje in hitreje nego v primeru, da bi jim bili škodo povzročili drugi državni in samoupravni organi z nezakonitim ali nepravilnim izvrševanjem službe. Po veljavnih pozitivno-pravnih predpisih v poštev prihajajočih zakonov odgovarja namreč za škode take vrste država oziroma samoupravno telo le subsidijarno.3 Če pa je državljan oškodovan z ministrovim nezakonitim izvrševanjem službe, je v toliko ugodnejšem položaju, da je njemu neposredno in izključno odgovorna država in to po občih načelih zasebnega prava.4 Dasi je torej po ministrovem nezakonitem izvrševanju službe oškodovani državljan v stoj i imovinski sferi dovolj-no zaščiten po normi čl. 78 ustave, ni s stališča zahtev pravne 3 iGl. § 78 zakona o uradnikih, § 32 zakona o bamski upravi, § 109 zakona o mestnih občinah. O' podrobnostih, S a j o v i c, Vermogensreeht-iliche HafJtung aus obrigkeitlioben Handlungen nach jugoslavischem Recht, Zeitschrift fiir Ostrecht, 1934, zv. 3, str. 163 ss. in 173 s. Glede Občin, ki spadajo pod zakon o občinah z dne 14. marca 1933, bi bilo sicer mogoče z oz. na § 78 tega zakona, ki ne ureja nikakih podrobnosti, smatrati ob pritegnitvi čl. 18 ustave, da gre tu za solidarno odgovornost organa in Občine. Vendar govori proti pravilnosti in dopustnosti takega zaključka anallogija po § 109 kesnejšega zakona o mestnih občinah z dne 22. julija 1934, ki izrecno normira povsem po vzorcu § 78 zakona o uradnikih izključno subsidijarno odgovornost mesta. Zato mora oškodovanec v smislu teh predpisov naperiti odškodninsko tožbo, ki jo vloži pri pristojnem rednem sodišču (po kraju, kjer je bila škoda storjena) takoj zoper povzročitelja škode in državo oz. samoupravno telo, sicer prestane odgovornost slednjih dveh. Vrbutega pa ?e taka tožba vezana na zelo kratek zastaralen rok (devetih mesecev, štet od dne, ko je bila škoda storjena, ali od dne, ko je oškodovanec zanjo zvedel. A tudi v tem drugem primeru ne sme biti rok za vložitev tožbe daljši nego leto dni od nastale škode. V vsakem primeru prisojene odškodnine mora oškodovanec nato najprej izterjati odškodnino od uslužbenca, le če in kolikor se od njega ne da izterjati, jo je dolžna plačati država oz. samoupravno telo. 4 Gl. Krbek, Upravno pravo, II, str. 334, Kost i č, Komentar ustava, str. 205. Tožitelj je torej predvsem na boljišem v pogledu zastaranja svojega odškodninskega zahtevka. V poštev bi prišel § 939 arb. gradj. zak., — saj bo v večini primerov škoda storjena od ministra na sedežu centralnega oblastva v Bbogradu — ki določa običajni triletni zastaralni rok, štet od dneva, ko je škoda postala znana. Če pa je škoda nastala iz zločinstva, znaša zastaralni rok 24 let. Ministrska odgovornost. 355 države izjema od splošnega pravila neposredne imovinske odgovornosti državnih oziroma samoupravnih organov za te primere upravičena. Kajti tu ne gre samo za zaščito državljanove imovine, v enaki meri gre za zaščito splošne vrednote, namreč zakonitosti vrhovne državne uprave. Ta pa bi bila gotovo učinkoviteje zajamčena, če bi smel oziroma moral oškodovani državljan ministra n e p o-s r e d n o, osebno pozvati na imovinsko odgovornost za njegovo nezakonito vršenje službe, s katerim mu je storil škodo. Ne smemo pa prezreti dejstva, da minister za take storjene škode v bistvu le odgovarja s svojo imovino, namreč državi, ki je s tem, da je prevzela pokritje škode oškodovanemu državljanu, sama utrpela škodo. Vendar je treba pripomniti, da se z ozirom na obstoječe pravno stanje celo osporava državi možnost, da izvede svojo regresno pravico napram ministru,'' toda po našem mišljenju po krivici. Če namreč tudi sprejmemo stališče, da odreja čl. 78 ustave posebno z ozirom na čl. 80 samo načelo, ki zaenkrat praktično še ni izvedljivo, imamo normo čl. 18. zakona o ureditvi vrhovne državne uprave z dne 31. marca 1929. Ta člen določa, da je minister poleg kazenske odgovornosti za dejanja, ki jih navaja omenjeni zakon, tudi civilno odgovoren za škodo prizadeto državi. Po našem mnenju ta člen, ki je v svoji dikciji nekoliko dvoumen, nikakor ne določa kot pogoj državni regresni pravici izveden kazenski postopek napram ministru, temveč kvečjemu (a še to je dvomljivo) osnovo za morebitni kazenski pregon. Ker pa minister odgovarja za vsako kršitev državnih zakonov in ker država po čl. 78 ustave odgovarja državljanom za škode, ki jih njim store ministri z nezakonitim izvrševanjem službe, je v teh primerih vedno dana osnova za morebitni kazenski pregon, in z njo državi možnost, da na podlagi čl. 18 navedenega zakona izvede svojo regresno pravico napram ministru. Vsi ostali pomisleki, da ves III. oddelek omenjenega zakona, ki obravnava ministrsko odgovornost, ne more več veljati, ker je nastal v dobi absolutizma in je, preračunan na tedanjo ureditev vrhovne oblasti v državi, v opreki z današnjim ustavnim stanjem, so že glede na samo jasno dikcijo čl. 118 ustave brez vsake pravne osnove.6 5 Gl. S a j o v i c, o. c, str. 172. 8 Glede pomena in dalekoselžnosti čl. i1i8 ustave gl. K os t i č, o. c., str. 294 ,s. Kljub pravilnemu stališču, ki ga je razvil o pomenu čl. 118, •dvomi tudi on v veljavnost III. oddelka zak. o ur. vrh. drž. uprave na 356 Ministrska odgovornost. Čl. 78 ustave pa prvenstveno določa neko drugo vrsto odgovornosti ministrov za vse prekršitve ustave in državnih zakonov, učinjene v službeni dolžnosti. Pristojna sprožiti to odgovornost sta samo kralj ali narodna skupščina s posebno obtožbo. Lapidarno določilo čl. 78 ustave ne daje tej odgovornosti, ki je vsekakor javnopravne narave, nikake odrejenejše označbe. Jasno je le to, da minister po navedenem členu odgovarja na eni strani samo, na drugi strani pa za vsako (četudi naimanjšo) prekršitev ustave in državnih zakonov, medtem ko za morebitne še tako težke po-greške proti državnim interesom, katere je napravil v sferi svojega organskega, po pravu vsebinsko nevezanega političnega ravnanja, ne odgovarja. Po sankcijah, ki jih predvideva čl. 17 zakona o ureditvi vrhovne državne uprave z dne 31. marca 1929, se vidi, da gre za posebno kazenskopravno odgovornost, ki se uveljavlja po deloma specijalnem postopku in to pred posebno sodno instanco, državnim sodiščem. Navedeni člen namreč določa, da se minister kaznuje, kadar odgovarja za dejanje, kaznivo po predpisih poedinih zakonov, s kaznijo, predvidevano po teh predpisih. Za dejanja pa, ki v obstoječih zakonih niso kvalificirana kot kazniva, se sme kaznovati minister z zaporom do petih let.' Čim str. 207 svojega cit. dela; prav zato podlaga njegovemu dvomu ni jasna. Drugega mnenja glede pomena čl. 118 ustave je A n dr e j .k a, ki v svoji zbirki »Državini svet in upravna sodišča« trdi na str. 7 v opombi, da so v čl. 118 ustave mišljeni le takšni zakoni, ki niso v navzkrižju z ustavo. Zgriešenost te razlage je vidna pri samem prečitanju čl. 118 ustave, ki izrecno navaja eno samo izjemo od1 svoje norme. Če bi bilo Andrejkino mnenje pravilno, bi se ustavotvorec pač poslužil običajnejše dikcije po vzgledu čl. 142 odst. 1 Vidovdanske ustave, ki mu je itak tudi stilistično služila za vzor. Specijalno za veljavnost III. oddelka zak. o ur. vrh. drž. uprave se da navesti še en praven razlog. Po proglasitvi sedanje ustave je bil namreč zak. o ur. vrh. drž. uprave spremenjen z zakonom o ukinitvi, izpremeimbi in dopolnitvi zakonskih predpisov, ki se nanašajo na vrh. drž. upravo, z dne 3. decembra 1931 (SI. N. št. 285, X]OIII) in sicer je bil njegov čl. 7 spravljen v sklad z ustavo. Ves III. oddelek pa je pustil ta zakon nedotaknjen. 7 Mi a k 1 e c o v vidi v tej določbi izrecno izjemo od načela nullum crimen sine lege. Gl. Analogija v kazenskem pravu, Slovenski Pravnik, 1935, št. 6—8, str. 154. Praktične pomembnosti ta izjema posebno glede na čl. 78 sedanje ustave ne bo imela. Po čl. 78 ustave odgovarjajo' ministri zaradi prekršitve ustave in državnih zakonov, učinjene v službeni dolžnosti. S tem je dejanski stan posebnih, samo za ministre Ministrska odgovornost. 357 je minister obsojen na zaporno kazen, izgubi sposobnost za javna zvanja za pet let od dne prestane ali odpuščene kazni. Glede dejanj, za katera ministri kazensko odgovarjajo, je treba pripomniti, da ne obsegajo samo njihovih dejanj lastnega delokroga, temveč tudi kraljeva dejanja, kolikor so vezana na njihovo sodelovanje. Kralj je po ustavi neodgovoren (čl. 35), zato pa odgovarjajo za zakonitost oziroma nezakonitost vršenja njemu dodeljenih kompetenc ministri. Za pismene čine kraljevske oblasti, ki so v svoji veljavnosti vezani na sopodpis pristojnega ministra ali ministrskega sveta, izhaja to izrecno iz čl. 34 ustave. Velja pa to pravilo v isti meri za morebitne kraljeve kršitve ustave in obstoječih zakonov z opustitvijo dejanj, odrejenih po ustavi in zakonih. Saj je službena dolžnost ministrov, da kralju predlagajo dejanja, katera zahtevajo ustava in zakoni. Če bi jih kralj odklonil, morajo podati ostavko,8 sicer se smatra, da so se s svojim vztrajanjem na položaju solidarizirali s temi pravnimi kršitvami, ker so jih prav s tem omogočili.9 Ne gre zato v teh primerih ministrske odgovornosti za izjemno kazensko odgovornost po tuji krivdi, temveč ostaja ta odgovornost povsem v okviru običajne kazenske odgovornosti za lastno krivdo. Po čl. 79 ustave (in čl. 16 zak. o ur. vrh. drž. uprave) sme biti minister tožen V času, ko traja njegova služba, kakor tudi v petih letih po odstopu. Ne gre tu za kako zastaranje, nego za prekluziven rok, ki se ne da podaljšati s kako prekinitvijo1" ali po kateri drugi okolnosti, ki tok običajnega zastaranja ustavi. Predlog, da se rnindster obtoži, se mora podati pismeno in mora navajati točke obtožbe. V primeru, da narodna skupščina obtoži ministra, mora biti odločba, da se minister postavi pred sodišče, sklenjena z večino dveh tretjin glasov skupnega, po zakonu (o volitvah nar. poslancev) določenega števila narodnih poslancev. Take večine ustava niti za svojo lastno spremembo ne zahteva. normiranih kazenskih deliktov dovolj določen. Zaradi drugih dejanj narodna skupščina ministrov ne sime obtožiti, a tudi kralj jih na podlagi čl. 17 zak. o ureditvi vrh. drž. uprave ne bo, ker se bo enostavneje poslužil svoje pravice, da ministra odpusti. 8 'Gl. Kušej, Kraljevska oblast in njen obseg po Ustavi kraljevine Jugoslavije z dne 3. septembra 1931, Zbornik znanstvenih razprav, I. 1934/1935, str. 103. 9 GI. Jovanovič SI., Ustavno pravo, str. 297. 10 Gl. Kostič. o. c, str. 207. 'j 4 358 Ministrska odgovornost. Prav z ozirom na ustavno normirano pravico narodne skupščine do obtožbe ministrov so, kakor že omenjeno, nastali dvomi o veljavnosti III. odd. zak. o ur. vrh. drž. uprave, vendar glede na čl. 118 ustave brez pravne podlage. Na drugi strani pa bi na osnovi tega bilo krivo tolmačenje, da vse dotlej, dokler se ta zakon rednim potom ne spremeni, narodni skupščini sploh ni dana možnost ministrske obtožbe. Narodni skupščini gre ta pravica po samem jasnem določilu čl. 78 ustave, ki sama zase za svojo izvedbo ne potrebuje podrobnejše zakonske ureditve (rabil bi jo le nadaljnji postopek); materijalnopravna podstava kaznivosti ministrov za njihove kršitve ustave in državnih zakonov po pravilu »nulla poena sine lege« (čl. 8 ustave) pa je podana s čl. 18 navedenega zakona.11 Zaradi popolnosti bodi omenjeno, da sodi po čl. 20 istega zakona ministre posebno državno sodišče. Ko poda kralj obtožbo, imenuje obenem tri državne svetnike in tri kasa-cijske sodnike za člane tega sodišča, prav toliko namestnikov in še enega člana kasacijskega sodišča za državnega tožilca. Predsednik državnega sodišča je predsednik kasacijskega sodišča v Beogradu (dokler se ne ustanovi eno kasa-cijsko sodišče za vso državo). Postopanje se vrši po predpisih zakonika o kaz. sodnem postopku z dne 16. februarja 1929, kolikor ne odreja sam zakon o ur. vrh. drž. uprave drugače. Iz navedenega sledi, da so po črki ustave ministri v mnogo večji meri odgovorni za zakonito vršenje službe kot drugi državni organi, ki stoje pod kazensko odgovornostjo le, kolikor kršijo zakone s kazensko sankcijo. Vendar pa odgovarjajo samo po obtožbi kraljevi ali narodne skupščine, ki jo mora skleniti z najjačjo večino, ki jo ustava sploh za kako odločitev narodne skupščine zahteva. S tem je seveda učinkovitost te odgovornosti kot uspešnega jamstva za ministrovo zakonito vršenje službe zaradi silno okorne, in prvenstveno pod političnimi vplivi stoječe pokrenitve potrebnega postopanja zmanjšana do praktične brezpo-membnosti.1" Medtem ko ima vsak državljan po čl. 18 11 Gl. M a k 1 e c o v, o. c, str. 154. s. 12 Vrhutega daje sedanja ustava v svojem čl. 30 kralju celo oblast abolicije ministrske obtožbe s strani narodne skupščine ter amnestije in pomilostitve obsojenega ministra brez pristanka narodne skupščine. Gl. še D o 1 e n c - M a k I e c o v, Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije, str. 196 s., kjer je razlezeno to vprašanje tudi pod vidikom naših prejšnjih ustavnih stanj. Ministrska odgovornost. 359 ustave pravico, neposredno in brez čigarkoli odobritve tožiti pri rednem sodišču državne organe (s tam navedeno izjemo) za kazniva dejanja, ki bi jib storili zoper njega v službenem opravilu, ni proti takim ministrovim dejanjem deležen prav nobene, le količkaj sigurnosti obetajoče kazenske zaščite. Vse, kar bi mogel storiti, bi bila obrazložena prošnja narodni skupščini, da obtoži ona ministra za njegovo kaznivo dejanje.13 Po pravkar obrazloženem leži uspeh takega koraka na dlani. Tako je dejansko dosežena kazenska neodgovornost ministrov za v s a dejanja, storjena v izvrševanju službe, ki bi bila sicer kazniva in to brez vsakega ozira na pomembnost in intenzivnost kršitve pravnega reda. Odveč je pač vsako dokazovanje, da je taka ureditev ministrske odgovornosti protivna ideji pravne države in da se ne da opravičiti v vsej dalekosežnosti svojih posledic z zatrjevano potrebo, da morajo biti najvišji državni funkcij onarj i zaščiteni pred šikanoznimi kazenskimi preganjanji. Preostane še vprašanje politične odgovornosti ministrov. III. V monarhijah postavlja vladar kot šef upravne oblasti ministre in jih odpušča, ne da bi bil zato osebno komu odgovoren. Ako vzdržuje ministre na njihovih položajih samo vladarjevo zaupanje, kar ne pomeni drugega kot to, da le njemu dejansko odgovarjajo za smotrenost ali nesmotre-nost svojega ravnanja kot ministri, imamo opravka s čisto, tehnično konstitucijonalno (tudi dualistično imenovano) monarhijo. Narodno predstavništvo se v taki državni formaciji še ni povzpelo do pretežno odločilne politične sile in vplivnosti in se njegova pristojnost izčrpava poglavitno v udeležbi pri zakonodaji. Prav kot sočinitelju v zakonodaji mu je tudi dana možnost kontrole nad upravnim aparatom, ali vrši svoje delovanje v skladu z zakoni. To kontrolo vrši narodno predstavništvo predvsem s pomočjo kratkih vprašanj in interpelacij, stavljenih na ministre, ter še z morebitnimi avtonomno1 vodenimi anketami in preiskavami. Tak tip konstitucijonalne monarhije tvori začasno tudi naša kraljevina po svojem ustavnem življenju kakor se je razvilo na osnovi ustave z dne 3. septembra 1931." Po 1:1 Jovanovič Sli., o. c, str. 298. 14 Prim. Jovanovič SI., Dvodomni sistem u našom ustavu, Arhiv za pravne i društvene nauke, 1. 1933, str, 449, ss.; Kušej, o. c., str. 100. 24* 360 Ministrska odgovornost. čl. 68 ustave gre vsakemu članu senata in narodne skupščine pravica, naslavljati na ministre vprašanja in interpelacije. Ministri so dolžni odgovoriti nanje v teku istega zasedanja. To ustavno določilo je podrobneje izvedeno v §§ 71 do 78 zakonov o poslovnem redu v narodni skupščini in v senatu z dne 26. novembra, oziroma 3. decembra 1931. Seveda si je treba biti v svesti, da ni posebno učinkovitega jamstva, ki bi moglo ministre prisiliti, da bi res odgovorili na vprašanja in interpelacije. Kajti če oni odgovor zavlačujejo in ga ne dado v ustavno oziroma zakonito določenem roku, je edina sankcija skupščinska ministrska obtožba.15 Pravica ankete kakor tudi preiskave gre narodnemu predstavništvu samo v volilnih in čisto administrativnih stvareh (čl. 67 ustave). Gotovo se ne da tajiti, da daje čl. 102 ustave narodnemu predstavništvu z določbo, da ono vsako leto odobrava (in sledstveno arg. a contrario tudi lahko odkloni) državni proračun, veljajoč samo za leto dni, formalno tisto pravno osnovo, na kateri se je logično razvil parlamentarizem v sistem politične odgovornosti vlade napram parlamentu in ne več napram vladarju. Vendar kaže ustavna praksa, da je taka pravna osnova brez ustrezne vsebine v dejanski politični premoči parlamenta nad krono zgolj prazen zvok. A tudi ta pravna osnova je po čl. 103 v zvezi s čl. 32 odst. 6 Štefanovi o J., Dvodomni sistem u modernim ustavima, Mjesečnik, 1. 1932, str. 200 je mnenja, da se je praksa opredelila za parlamentarni sistem in navaja kot argument dejstvo, da so ministri zadržali svoje ministrske položaje, čeprav so bili izbrani za narodne poslance, ter izjave, katere j)e dala vlada ob priliki pretresa proračuna za 1. 1932/1933, ko je proglasila svojo politično odgovornost pred narodno skupščino. Istega mnenja je tudi Kosti č, o. c, str. 3, ki posebno na podlagi pozitivnih določb naše ustave dokazuje, da je naša država parlamentarnega tipa. Glede zgrešenosti te argumentacije prim. K ušel j, o. c, str. 100 s., op. 72 ter J u r k o v i č, iKostio — Komentar ustave, Slov. Pravnik, 1. 1934, str. 293 s. Zmotnost naziranja, da se je praksa opredelila za parlamentarni režim, pa so najbolje dokazali jedva pretekli politični dogodki; vlada, ki je na svoj volilni program dobila pri volitvah večino v narodni skupščini, je morala 'Odstopiti in prepustiti svoje mesto drugi, pri tem pa je najznačilnejše, da narodna skupščina niti ni bila formalno vprašana, ali novi vlladi zaupa ali ne, niti ni bila razpuščena. 15 Tu bodi omenjeno, da niti okretnejša politična ministrska odgovornost, katero je prožil parlamentarni sistem Vidovdanske ustave, ni mogla zagotoviti, da bi ministri odgovorili na vsa vprašanja in interpelacije. Gl. Pržič, Poslovnik narodne skupštine kraljevine SIHS, str. 172ss. Ministrska odgovornost. 361 ustave močno oslabljena. Kajti na podlagi teh dveh ustavnih določil "je kralju dana možnost, podaljšati proračun prošlega proračunskega leta z ukazom do konca novega proračunskega leta in razpuščati vse tekom tega časa izvoljene, a njemu oziroma z njegovim zaupanjem v položaju vzdrževani vladi nevšečne narodne skupščine. Drugačno sliko kaže ustavno življenje, čim doseže politično premoč narodno predstavništvo, oziroma pri dvodomnem sistemu predvsem narodna skupščina. Tedaj odgovarjajo ministri, katere zbere kralj po običaju parlamentarnega sistema pretežno iz večinske frakcije v narodni skupščini, — če in kolikor pa izbere ljudi, ki niso narodni poslanci te večinske frakcije (senatorje in neparlamentarce) je pri njihovem izboru vezan v toliko, da morajo tudi te osebe uživati zaupanje večine v narodni skupščini, — za smotrenost oziroma nesmotrenost svojih dejanj narodnemu predstavništvu. Čim zgube ministri zaupanje narodnega predstavništva, so dolžni podati ostavko na svoj položaj, a kralju ne preostane drugega nego ostavko sprejeti oziroma narodno predstavništvo (ali pa samo tisti dom, ki je nezaupanje izrekel) razpustiti (seveda v mejah določil konkretnega ustavnega prava). S tem je poklican narod (volilci), da kot najprimarnejši državni organ z aktom volitve odloči o usodi vlade. Pravno osnovo prisiliti vlado, ki kljub izraženi nezaupnici ne bi hotela odstopiti, daje narodnim predstavništvom v vseh modernih demokratičnih ustavah zajamčena proračunska pravica. Kajti preko nje je dana narodnim predstavništvom možnost, odreči nevšečnim vladam proračun in jih s tem pravno prisiliti k odstopu, ker bi sicer padle v nezakonito izvenproračunsko stanje. Naša ustava nudi to pravno osnovo narodnemu predstavništvu v že citiranem členu 102. Na podlagi naših pozi-tivnopravnih ustavnih določil pa nastaja nadaljnje vprašanje, ali gre tudi senatu pravica izrekati vladi nezaupnico,16 16 Tu gre samo za vprašanje, ali bi mogel senat tako nezaupnico izreči spontano, na čisto lastno pobudo. Kajti če stavi vlada vprašanje zaupnice v smislu § 76 zalkona o poslovneni redu v senatu, je senat seveda na podlagi zakona upravičen, zavzeti k vprašanju vlade svoje stališče. A tudi vlada bo tedaj vezana na izjavo senata. V tej zvezi bodi mimogrede omenjeno, da §§ 75 in 76 zakonov o poslovnem redu v narodni skupščini in senatu nista v skladu s čistim konstitucijonalnim oz. duali-stičnim sistemom. Kajti vlada, katero vzdržuje na položaju edino-le kraljevo zaupanje, bi s tem, da bi iz lastnega nagiba stavila vprašanje zaupnice, posegla v prerogative krone, ki bi bila v primeru nezaupnice politično 362 Ministrska odgovornost. ki se koncem koncev zaostri v vprašanje ali bo imel senat, ko bo prišlo pri nas do parlamentarnega sistema, dej a n s k o možnost odreči vladi proračun potem, ko ga ji je že izglasovala narodna skupščina.1' Vse to vprašanje je že po načinu, kakor je zastavljeno, pretežno pol i-t i č n e in ne pravne narave. Vsekakor bo imel senat na osnovi svoje proračunske pravice, izhajajoče iz čl. 102 ustave pravno možnost, izsiliti z odklonitvijo proračuna odstop vlade ali pa razpust narodne skupščine.18 Vendar se izvaja mimo te pozitivnopravne določbe, da senatu pri nas ne more pristojati pravica, izrekati vladi nezaupanje. Osnovo ima to naziranje v zatrjevanju, da pomeni parlamentarni sistem ravnovesje med vlado in parlamentom ki zahteva na eni strani, da ima vlada zaupanje parlamenta, a na drugi strani tudi pravico parlament razpustiti. Senat pa je po naši ustavi stalna institucija in ga kralj (oziroma vlada) ne more razpustiti (arg. a contrario iz čl. 32 odst. 3, čl. 53, odst. 1). Jasno je, da se taka izvajanja gibljejo na politično-spe-kulativni planoti. Pomen jim gre le toliko, kolikor so osnovana na primerjavi z ustavno prakso drugih držav, ki se upravljajo na podlagi parlamentarnega sistema.19 Vendar se nam zdi, da daje naša ustava sama mnogo važnejši argument, za to, da se naš senat ne bo upiral vladi, ki bi uživala zaupanje narodne skupščine in da ji nikoli ne bo odrekel proračuna. Ta argument je po našem mišljenju čl. 64 ustave v zvezi z njenim čl. 115, odst. 8, ki daje parlamentarni vladi možnost, odvzeti senatu njegovo proračun- prisiljena vlado, čeprav proti svoji volji, odpustiti. Za dopustnost takega vprašanja bi bila potrebna privolitev krone, ki pa bi bila več kot problematična. 17 V tem je ena posebno praktičnih pomembnosti čl. 102, odst. 2 ustave, ki določa, da mora proračun biti najprej predložen v razpravo in sklepanje narodni skupščini. 18 Gl. tudi K.u še j, O: c., str. 110 s. Interesanten primer iz francoske ustavne prakse, ko je senat s pomočjo svoje proračunske pravice 1. 1896 izsilil odstop vlade, ki se poprej kljub trem njegovim, izjavam nezaupanja ni hotela umakniti, navaja Stef anoivič J., o. c., str. 149. 19 Mirkine - Guletzevitoh, Les Constitutions de 1' Europe Nouvelle, Pariš, 1928, pravi zelo dobro na str. 27: »LTusage (podčrtali pisec) a consacre la resporasalbilite devant la Ghambre basse seulement.« S t e f a-novic J., o. c, 2011 ss. in K os t i č, o. c, str. 5 jemljeta za podlago svojih izvajanj parlamentarni sistem, pojmovan bolj idealno kot ravnovesje Oblasti. O novejši bančni zakonodaji. 363 sko pravico s spremembo čl. 102 ustave tudi proti njegovi volji.20 S tem bodi končan ta čisto sumarični prikaz ministrske odgovornosti po našem pozitivnem pravu. Spremlja ga želja, da bi se z uvedbo parlamentarnega režima našel okretnejši, v pretežni večini primerov že preventivno učinkujoč in kontrole po javnem mnenju sposoben način ministrske odgovornosti, ki bi v najvišje dosegljivi meri zagotavljal i zakonitost vrhovne državne uprave i smotrenost politične usmeritve njenega delovanja. Dasi bi bil tedaj zakon o ministrski odgovornosti, kakor ga predvideva čl. 80 ustave, mnogo manj nujen, bi bilo kljub temu njegovo skorajšnje donošenje že zavoljo popolne izgraditve našega ustavnega prava potrebno. O novejši bančni zakonodaji. Dr. Vladimir Murko. Ker je bilo o jugoslovanski bančni zakonodaji oziroma pravilneje o jugoslovanski zakonodaji o denarnih zavodih v zadnjem času v Ljubljani več predavanj, sem se hotel omejiti prvotno predvsem na inozemsko zakonodajo. Hotel sem pokazati, katere materije iz delovanja denarnih zavodov so smatrali za potrebne zakonske ureditve in kako se je urejalo to vprašanje drugod. Sicer pa bom obdelal že zaradi primerjave kratko tudi jugoslovansko zakonodajo o denarnih zavodih vseh vrst, kolikor jo imamo. Bančna zakonodaja je del trgovinskega prava, ki ima za seboj v pretežni večini držav še zelo mlado zgodovino. Za primer si moremo vzeti avstrijsko zakonodajo; imamo le malo zakonitih določb, ki bi govorile izključno o denarnih zavodih. Tak predpis je hranilnični regulativ iz 1. 1844, ki velja še danes in ureja precej podrobno pravna razmerja hranilnic ter nalaganje njih sredstev. Pozneje je izšel še 20 Glede čl. 64 ustave prim. ue, str. 216. 33 Prim. Minutes 20. IX. 1920. 398 Pravna organizacija koroškega plebiscita. daje in da se ne zlorablja v plebiscitne namene. V to svrho in v tem obsegu je MPK bila upravičena, nadzirati tudi delovanje organa jugoslovanske uprave, jugoslovansko orož-ništvo, in sicer neposredno ali po distriktnih svetih. V toliko je bila kompetenca jugoslovanskih oblastev, zapovedovati orožništvu v coni I, omejena. Vprašanje je le, kako bi se moral določiti obseg te pravice MPK-e v praksi. b) Vrhovni svet mirovne konference je v svoji že navedeni noti od 1. junija 1920 sporočil odločbo, da naj se takoj razveljavijo vsi ukrepi, ki sta jih jugoslovanska in avstrijska vlada odredili po 3. novembru 1918, bodisi začasno, bodisi dokončno, v svrho konfiskacije ali sekvestracije imetij, ležečih v eni izmed con in pripadajočih osebam, ki imajo pravico glasovanja. Ta imetja naj se brez odloga vrnejo njihovim lastnikom. Na temelju te odločbe je MPK suspendirala jugoslovansko državno nadzorstvo nad veleposestvi, ki so bila podvržena agrarni reformi.34 S tem so nemški veleposestniki in njihovi oskrbniki zopet dobili močan vpliv na od njih odvisno prebivalstvo, kar je vplivalo kvarno na svobodo glasovanja, ki jo je MPK bila dolžna zagotoviti. Omenjena odločba Vrhovnega sveta je bila v nasprotju s čl. 50, odst. 4; kajti ako naj se cona I upravlja po občih pravilih jugoslovanske zakonodaje, morajo v tej coni veljati tudi obči jugoslovanski zakoni glede državnega nadzorstva; kajti to nadzorstvo je bilo uvedeno enako na vsem ozemlju, ki je tedaj bilo pod jugoslovansko upravo in sicer v namenu, da se zagotovi plačevanje davkov in pristojbin in kot pripravljalni ukrep za agrarno reformo. To državno nadzorstvo tudi ni moglo vplivati na pravico glasovanja; kajti oseba, katere imetje je bilo pod tem nadzorstvom, ni bila morebiti izgnana in tudi ne omejena v izvrševanju svojih političnih svoboščin in je torej mogla izvrševati svojo pravico glasovanja svobodno in brez katerihkoli omejitev. Odločba MPK-e o suspenziji državnega nadzorstva je nepravilno razlagala izraz »konfiskacija aH sekvestracija«, normiran v omenjeni odločbi Vrhovnega sveta, na ta način, da vključuje v sebi tudi državno nadzorstvo, uvedeno od jugoslovanske vlade kot socijalen ukrep. Če bi bil Vrhovni 34 Gl. Predhodne odredbe za pripravo agrarne reforme, od 25. II. 1919, Ur. 1. LXI; iNaredba ministra za trgovino in industrijo o popisu, sekvestru in likvidaciji imovine neprijateljsikih podanikov, od 30. IV. 1919, Ur. 1. X|GV; Izvršilnia naredba celokupne Deželne vlade za Slovenijo od 21. V. 1919, Ur. 1. XCVI. Pravna organizacija koroškega plebiscita. 399 svet tedaj res tega mnenja, bi bil moral omenjeno odločbo v tem smislu formulirati; kajti tedaj (dne 1. VI. 1920) je bil on brezdvoma obveščen o nadzorstvu, uvedenem že z zakonom z dne 25. II. 1919. c) V noti Vrhovnega sveta mirovne konference od 8. junija 1920 je izrecno predpisano: »Da se zagotovi nepristranska uprava, konferenca smatra za neobhodno potrebno, da se takoj potem, ko komisija stopi v funkcije, zagotovi svoboden promet med cono I in cono II: straže se bodo morale odstraniti z ene in z druge strani in med obema conama se bo uvedla svobodna trgovina«. MPK je odredila, da naj se ta odločba izvrši, nakar so jugoslovanska oblastva odprla demarkacijsko črto dne 5. avgusta 1920 (torej dva meseca pred plebiscitom!) v tem smislu, da je odslej promet z vsem blagom med glasovalnima conama preko demarkacijske črte bil carine prost. Jugoslovanska carinska meja se je z demarkacijske črte prenesla na mejo: Jesenice-Ljubelj-Jezerski vrh-Sp. Dravograd. Ob demarkacijski črti so sicer ostale jugoslovanske straže, orožništvo in finančna straža, toda zaradi odloka MKP-e one niso smele tamkaj ustavljati in nadzirati tujcev, ampak so se morale pomakniti en kilometer izza demarkacijske črte. MPK je vršila absolutno oblast nadzorstva nad vstopom in izstopom v oz. iz cone I in cone II. Kajti na podlagi, bodisi glasovalnih izkaznic, bodisi posebnih osebnih izkaznic, izdanih od Medzavezniškega tajništva (in sicer podpisane ali od predsednika ali od glavnega tajnika MPK-e!), je bil dovoljen prehod iz Avstrije in cone II čez mejno črto v cono I ne samo tzv. izgnancem35 in drugim osebam, za katere je MPK ugotovila, da so izpolnile pogoje za glasovanje v coni I, ampak celo tudi sumljivim elementom, ki v coni I niso imeli pravice glasovanja in ki so prišli tjakaj z namero, da s terorjem vplivajo na prebivalstvo, da glasuje za Avstrijo.36 Odločba Vrhovnega sveta je bila v nasprotju s predpisi senžermenske mirovne pogodbe, po katerih se plebiscit vrši v vsaki coni posebej in se prebivalstvo v vsaki coni zase kot ena celota odloči, h kateri državi naj dotična cona pripade. Nadalje je meja med obema conama, točno določena 35 Vvutt^ Karntens Freiiheitskampf, str. 159 navaja, da se je tedaj vrnilo okoli 3.000 'Nemcev v cono I. 36 MiBK ni sprejela predloga jugoslovanske plebiscitne delegacije, da marajo osebe iz cone II, ki želijo potovati v cono I, imeti potni list, izdan od pristojnega okrajnega glavarstva in vidiran od jugoslovanske plebiscitne delegacije. 400 Pravna organizacija koroškega plebiscita. v čl. 50, odst. 1, bila upravna meja. Čim je cona I bila pod jugoslovansko upravo, bi jugoslovanska upravna oblastva morala biti kompetentna, da demarkacij sko črto (mejo med obema conama) nadzirajo tako za osebni promet (da se prepreči prehod osebam, ki bi ogrožale javni red in mir), za blagovni promet (da se ne dovede v nevarnost preskrba cone I z onimi gospodarskimi potrebščinami, glede katerih je ta cona pasivna) in iz razlogov finančne narave (nevarnost, da se v cono I uvaža slaba avstrijska valuta). Beograjska vlada je napravila pogreško s tem, da je popustila v vprašanju demarkacijske črte. Slovensko ljudstvo v coni I, ki se je pod kratkotrajno jugoslovansko upravo komaj dodobra oddahnilo od strahu pred svojimi prejšnjimi tlačitelji, je bilo namreč vse preplašeno in zbegano, ko je uvidelo, da je v tem najodločilnejšem vprašanju zmagala avstrijska teza. To je značilo, rušiti ugled Jugoslavije in odpreti vrata mnogovrstnemu pritisku odlično organiziranih Nemcev in z njimi združenih številnih narodnih odpadnikov (nemčurjev), ki so odslej javno in v velikih trumah prihajali v cono I. S tem je bil zadan močan udarec svobodi glasovanja in dosežen nasprotni učinek, kot ga je predvideval predsednik MPK-e, ki je na IV. seji izjavil, da se plebiscit ne more izvršiti na svoboden in nepristranski način, ako se ne dovoli posameznikom, da se svobodno gibajo iz ene cone v drugo.37 Deželna vlada za Slovenijo je bila dobro poučena o razmerah na Koroškem in o vplivu, ki bi ga odločitev v tem vprašanju imela na izid glasovanja, ter je beograjski vladi odsvetovala popuščanje. Toda, kot že rečeno, brez uspeha. Dobri poznavalci koroškega vprašanja so bili že tedaj mnenja, da je bila v trenutku, ko je bilo odrejeno, da se demar-kacijska črta odpre, usoda plebiscita zapečatena Jugoslaviji v škodo.38 Last not least naj poudarim, da bi se moralo jugoslovanski upravi v coni I dati dovolj časa, da bi se mogla uvesti in izkazati. Čl. 50, odst. 7 določa, da naj se ljudsko glasovanje vrši v treh mesecih potem, ko senžermenska mirovna pogodba stopi v veljavo, in na dan, določen od MPK-e. Senžermenska mirovna pogodba je stopila v veljavo dne 16. julija 1920 in MPK je določila kot dan ljudskega glasovanja 10. oktober 1920. Cona I je na ta način bila pod jugoslovansko upravo le eno leto dni, nato pa pod nadzorstvom MPK-e 37 Prim. Minutes 27. VII. 1920. 38 Gl. Brejc, 1. c, str. 202—203. Pravna organizacija koroškega plebiscita. 401 skoro 3 mesece tik pred plebiscitom. V tako kratkem času pa se ni moglo odpraviti razpoloženja in odvisnosti, v katero so prišli koroški Slovenci pod vplivom dolgotrajnega zgodovinskega razvoja in germanizacije. Ako bi se bil plebiscit na Koroškem vršil šele po preteku 15 let (kot po versajski mirovni pogodbi v Posaarju) bi bilo več jamstva, da bi bili koroški Slovenci pri izražanju svoje volje svobodni in neodvisni. C. Pravica glasovanja. 1. Po čl. 50, odst. 1039 je imela pravico glasovanja oseba moškega ali ženskega spola, ki je izpolnila predvsem dva pogoja: starost najmanj 20 let in redno bivališče dne 1. januarja 1919.40 Toda to še ni zadoščalo, ampak je morala biti izpolnjena še ena izmed alternativ, omenjenih pod c) člena 50, odst. 10.41 Potemtakem so osebe, ki so se rodile v kateri izmed obeh con, imele pravico glasovanja le, če so imele tamkaj dne 1. januarja 1919 svoje redno bivališče. Če so bili izpolnjeni drugi pogoji, so imele pravico glasovanja celo osebe, ki so se slučajno rodile v dotični coni, n. pr. otroci uradnikov, častnikov ali vojakov v garniziji v tem ozemlju. Pred svetovno vojno je mnogo koroških Slovencev zaradi kulturnega in političnega zatiranja, posebno pod pritiskom gospodarskih razmer (in koroški Slovenci so bili vedno socijalno šibkejši!), bilo prisiljenih izseliti se v tujino. Sedaj pa te osebe, čijih dedi in pradedi so obdelovali to zemljo in ki so se rodile v coni I, a ki dne 1. I. 1919 niso več tamkaj prebivale, niso imele pravice glasovanja. 39 »Pravica glasovanja se bo dala vsaki osebi brez ozira na spol, ki bo izpolnila sledeče pogoje: a) ako je dosegla starost 20 let pred ali na dan 1. I. 1919; b) ako je imela dne 1. I. 1919 svoje redno bivališče (sa residence habituelle) v coni (»one), podvrženi plebiscitu; c) ako je, ali rojena v imenovani coni (zone), ali ima že izza dobe pred 1. I. 1912 tamkaj svoje redno bivališče ali pravico pristojnosti (pertinenza).« 40 ,Za koroške Slovence bi bilo ugodnejše, ako bi se bil določil kasnejši datum, n. pr. 10. IX. 1919, ko se je senžermenska mirovna pogodba podpisala, ali 16. VIII. 1920, ko je ta stopila v veljavo, torej potem koso del Koroške zasedle jugoslovanske čete in ko se je marsikateri dotedaj izven svoje domovine živeči koroški Slovenec vnnil na svojo domačijo. 41 Pri plebiscitu v Posaarju dne 13. I. 1935 je imela pravico glasovanja vsaka oseba, stara najmanj 20 let, ki je 28. VI. 1919 imela tam svoj domicil. Tudi v primeru z drugimi povojnimi plebisciti je bila glasovalna pravica pri koroškem plebiscitu bolj omejena. Prim. NVambaugh, La pra« tique, str. 223 in d. 402 Pravna organizacija koroškega plebiscita. Imele pa so to pravico osebe, ki se niso rodile v coni I, ki pa so tamkaj imele, ali pravilnejše rečeno, za katere so plebiscitna oblastva ugotovila, da so tamkaj imele svoje redno bivališče dne 1. I. 1919 in že izza dobe pred 1. I. 1912, bodisi redno bivališče, bodisi pravico pristojnosti. V to skupino je šteti kolonizirane in naturalizirane nemške priseljence, ki so se posebno po letu 1908 začeli s podvojeno silo naseljevati na Koroškem. Za njih bi se bil moral postaviti zgodnejši rok, n .pr. 1. I. 1900 (kot pri plebiscitu v Šlezviku), tako da bi morali prebivati zdržema najmanj 19 let na ozemlju, da bi bili upravičeni, soodločati o njegovi usodi. Toda ne samo, da se to ni zgodilo, ampak ti nemški priseljenci so bili celo' favorizirani na podlagi odločbe Vrhovnega sveta mirovne konference v pogledu »izgnancev«42 in na podlagi odločb MPK-e glede razlage izrazov »cona« in »redno bivališče«.43 44 S temi odločbami sta Vrhovni svet in MPK dodala k tozadevnim predpisom senžermenske mirovne pogodbe podrobna pojasnila, s katerimi so se pogoji za pravico glasovanja temeljito spremenili. 42 »Velesile smatrajo, v sporazumu s člani Medzavezniške komisije, da se morajo osebam, ki izpolnijo pogoje za glasovanje, določene v čl. 50, in ki ibi (bile izgnane iz kateregakoli razloga od 3. IX. 1918 dalje, bodisi iiz cone I, bodisi iz cone II, nuditi vse olajšave, da se takoj vrnejo s svojimi družinami na svoje domove.« Gl. noto Vrhovnega sveta z dne 1. VI. 1920, ponatisnjeno v Wambaugh, Plebiscites, II, str. 126—128. 43 »iBeseda »cona« (zone) v čl. 50, t. a in b naj se razlaga v svojem širšem pomenu, po katerem ona znači celokupno plebiscitno cono (the \vhole zone of plebiscite). —. Oseba ima »redno bivališče«, ako se je na dan ali pred dnem 1. I. 1919 nastanila v plebiscitnem ozemlju (the plebiscite area) z očitno namero ali z namero, ki izhaja iz okoliščin, tamkaj stalno prebivati. »Redno bivališče« po namenu teh pravil ne bo prekinjeno vsled odsotnosti, ako bodo okoliščine kazale na namero, obdržati biva« lišče, in tudi ne vsled obveznosti, odslužiti vojaško službo ali kot posledica vojne.« Gl. navodila za organizacijo plebiscita, izdana od MPK-e dne 16. IX. 1920 in ponatisnjena v Wambaugh, Plebiscites, II, str. 136. 44 B. H. Stare navaja v svojem poučnem članku o organizaciji in poteku koroškega plebiscita (Ob desetletnici koroškega plebiscita. Koledar Družbe sv. Mohorja, 1931), da je MPK svojelastno spremenila predpis senžermenske mirovne pogodbe, po katerem naj ima glasovalni upravičenec dne 1. I. 1919 v dotični coni svoje redno bivališče, s tem, da je sklenila, da naj glasovalni upravičenec glasuje »v oni glasovalni občini, v kateri je v dobi, ki se konča s 1. I. 1919, prebival nazadnje šest mesecev zaporedoma« (str. 78). Prim. Minutes 16. VIII. 1920. Pravna organizacija koroškega plebiscita. 403 V smislu predpisov senžermenske mirovne pogodbe ima pravico glasovanja v coni I le oseba, ki je za to cono izpolnila vse pogoje, a v coni II samo oseba, ki je tam izpolnila vse pogoje. MPK pa je sklenila, da naj se beseda »cona« v čl. 50, odst. 10, t. a in b razlaga v širšem pomenu, po katerem ona znači »celokupno plebiscitno cono«. Ta razlaga je v nasprotju z jasno določenimi predpisi senžermenske mirovne pogodbe. Predvsem čl. 49, odst. 1 izrecno določa, da bodo prebivalci »celovškega ozemlja« (la region de Klagenfurt, the Klagenfurt area) poklicani, da na spodaj navedeni način z glasovanjem odredijo državo, h kateri želijo, da se to ozemlje priključi. V nadaljnjih predpisih člena 49 je točno opisana meja tega celovškega ozemlja. Čl. 50, odst. 1 izrecno določa, da se bo »celovško ozemlje v svrho organizacije plebiscita razdelilo -v dve coni (zone): prva cona na jugu in druga cona na severu od poprečne črte, katere opis sledi«. V senžermenski mirovni pogodbi se uporabljajo torej le izrazi »celovško ozemlje«, »prva cona,« »druga cona«, nikjer pa ni normiran izraz »celokupna plebiscitna cona« ali »plebiscitno ozemlje«.45 MPK pa je uporabljala poslednja dva izraza v svojih odločbah posebno potem, ko se je odprla med obema conama demarkacijska črta, in je s tem kršila predpise senžermenske mirovne pogodbe. Razlaga, ki jo je MPK dala izrazu »cona«, je v nasprotju s predpisi senžermenske mirovne pogodbe nadalje tudi radi tega, ker po tej razlagi ne bi imela pravice glasovanja v coni I samo oseba, ki je v tej coni izpolnila vse pogoje, ampak tudi oseba, ki jih je izpolnila deloma v coni I in deloma v coni II. Tako n. pr. je MPK priznala pravico glasovanja v coni I osebi, ki se je bila rodila v coni II in ki je v coni I v dobi, ki se konča s 1. 1. 1919, nazadnje prebivala šest mesecev zaporedoma. 2. Načini za vpis glasovalcev v glasovalne imenike in za reklamacije so bili pri koroškem plebiscitu pomanjkljivo normirani, in to zopet v škodo Slovencev. Te naloge je MPK dala paritetičnim občinskim glasovalnim svetom in distrikt-nim svetom. 45 Francoski član je na XIV. seji MPK-e poudaril, da je na pariški mirovni konferenci prilikom preliminarnih razgovorov o plebiscitu Vesnid navajal v svojem pismu točk« a, b in c sedaj veljajočega člena 50 in da je pri tem brtzdvoma razumel izraz »zone« v ožjem pomenu, torej ne vključujoč celotnega celovškega ozemlja. Prim. Minutes 28. VIII. 1920. 404 Pravna organizacija koroškega plebiscita. Občinski glasovalni sveti so bili postavljeni v vsaki občini46 in sestavljeni iz 6 članov, večinoma ondotnih domačinov, od katerih so 3, imenovani od avstrijskega člana MPK-e, »predstavljali avstrijske koristi«, in 3, imenovani od jugoslovanskega člana MPK-e, »predstavljali slovenske koristi«. Predsednika in tajnika so imenovali distriktni sveti, in sicer tako, da v nobenem občinskem glasovalnem svetu nista obadva bila reprezentanta istih (slovenskih oz. avstrijskih) koristi in da je skupno število predsednikov ali tajnikov, ki so predstavljali slovenske oz. avstrijske koristi, moralo biti v vsakem distriktu enako. Ti sveti so imeli nalogo, sestaviti prvotne in končnoveljavne glasovalne imenike, odločati v prvi instanci o prijavah za vpis v imenike ter o ugovorih, ki so' se vložili zaradi pomote, neupravičenega vpisa ali izpustitve katere osebe, ter predsedovati na dan glasovanja na glasovališčih. Občinski glasovalni sveti so za svoje delo bili odgovorni pristojnemu distriktnemu svetu. Distriktni sveti niso bili ustanovljeni od MPK-e samo v svrho, da nadzirajo jugoslovansko upravo cone I in avstrijsko upravo cone II, ampak so bili obenem organizmi, ki jih je MKP postavila, da se bavijo z vpisom glasovalnih upravičencev in z operacijami glasovanja. Oni so imeli namreč nalogo, odločati o zadevah, o katerih je v občinskih glasovalnih svetih glasovalo enako število članov za in proti, ter kot pri-zivna instanca (Court of Appeal) razsojati o prizivih, ki so bili vloženi zoper glasovalne imenike, sestavljene od občinskih glasovalnih svetov. Odločba distriktnega sveta je bila dokončna v vseh vprašanjih, ki so se nanašala na vpis glasovalnih upravičencev. V distriktnih svetih so odločali samo britanski, francoski in italijanski častniki. Jugoslavja in Avstrija nista bili upravičeni imenovati reprezentanta, ki bi bila kompetentna, udeleževati se razprav, tičoeih se prizivov proti glasovalnim imenikom. Dočim so plebisciti, izvršeni na temelju versajske mirovne pogodbe (razen v Posaarju) v letih 1920—1921, vzeli za podlago rojstvo glasovalnih upravičencev, ie pri koroškem plebiscitu bilo vzeto za podlago bivališče.47 Bivališče pa je okolnost, ki se da težko ugotoviti in ki zahteva točno in podrobno normiranje, ker drugače so odprta vrata zlorabam. Dočim je namreč bilo lahko ugotoviti osebe, ki so se v določenem kraju rodile in tam prebivale, ker so se med seboj kot sosede poznale, je bilo že težje ugotoviti osebe, ki so se 46 V coni I jih je bilo 51. 47 Prim. Wambaugh. La pratique, str. 225 im d. Pravna organizacija koroškega plebiscita. 405 v določenem kraju sicer rodile, ki pa niso tam tudi prebivale kakor tudi osebe, ki so tam nekaj časa (6 mesecev!) prebivale, a se tamkaj niso rodile. Najtežje pa je bilo, ugotoviti osebe, ki so iz določenega kraja bile »izgnane«. Vprašanje je namreč bilo v vseh primerih, ali je oseba, ki je prosila za vpis, res ona, za katero se je izdajala, nadalje, ali je določena oseba imela dejansko v dotičnem kraju »redno bivališče« v določenem času, ali je njeno redno bivališče bilo »prekinjeno« in ali je dejansko bila prisiljena zapustiti dotično pokrajino. Navedbe, ki so jih distriktni sveti vzeli za podlago svojih sklepov, niso mogle biti kontrolirane, ker jugoslovanski predstavnik ni bil pripuščen k sklepanju in ker ni bil dovoljen vpogled v spise, a distriktni sveti so bili zadnja instanca v teh vprašanjih. Morebitne nepravilnosti, ki so se pri tem zgodile, bi se mogle dokazati edino-le na podlagi plebiscitnih spisov MPK-e, ki pa so nedostopni. Tudi se ni nikjer (celo ne v poročilu MPK-e o glasovanju, poslanem na veleposlaniško konferenco!) objavilo, koliko je bilo reklamacij vloženih, kakšne vrste so bile, kako so se rešile itd., tak3 da ni nobenega jamstva, da niso bile vpisane osebe, ki po senžermenski mirovni pogodbi niso bile upravičene glasovati. Kot primer pristranosti MPK-e navajam njeno postopanje v pogledu reklamacij skega roka, ko se MPK ni držala niti svojega odloka.48 MPK je namreč javno razglasila, da je pravico glasovanja dopustno reklamirati samo do 29. septembra 1920, da sme vsakdo reklamirati samo za sebe, da treba reklamacije predložiti na posebnem formularju, opremiti jih s predpisanimi dokumenti in vložiti pri občinskih glasovalnih svetih. Slovenci so se držali tega odloka. Medtem pa je MPK podaljšala reklamacijsko dobo od 29. septembra do 3. oktobra 1920, ne da bi to bila objavila. Slovenci o tem niso bili obveščeni. Pač pa so bili o tem obveščeni Nemci, ki so tedaj izreklamirali mnogo Slovencev (ki zaradi poteka reklamacijskega roka niso imeli nobenega priziva!) in vpisali mnoge nemškomisleče osebe. Nemški zastopniki so ta imena predložili kar en bloc za stotine nemških glasovalcev skupno in to pogostokrat brez vsakih dokumentov. Te reklamacije49 so sprejemali distriktni sveti brez zaslišanja občinskih glasovalnih svetov in jih rešili vse v prilog Nemcev. 48 Povzel iz ©reje 1. c, str. 205. 49 Koliko jih je bilo, je sklepati iz izjave predsednika MPK-e na XX. seji, češ da so distriiktni sveti tačas preobloženi z delom: da morajo »v 4 ali 5 dneh pregledati okoli 2.000 reklamacij«. Prim. .Minutes 5. X. 1920. 27 406 Pravna organizacija koroškega plebiscita. Č. Postopanje z glasovalnim gradivom v času med z a k 1 j u č i t v i j o glasovanja in skrutinijem. MPK je v svojih navodilih z dne 16. IX. 1920 izdala med drugim tudi predpise glede postopanja z glasovalnim gradivom v času med zaključitvijo glasovanja in skrutinijem kakor tudi glede štetja glasov.50 Naknadno pa je MPK spremenila nekaj teh predpisov, česar pa ni objavila. V splošnem se glede vseh teh predpisov more reči, da so bili sestavlieni tako, da je njih zloraba bila kaj lahko mogoča. Da navedem nekaj primerov! Glasove so prešteli distriktni sveti, in sicer to pot v navzočnosti po enega predstavnikov jugoslovanskih in avstrijskih interesov, na seji v svojih uradnih prostorih (v Rožeku. Borovljah, Velikovcu in Pliberku), kamor so bile po končanem glasovanju, torej v noči po 18. uri dne 10. oktobra 1920, prepeljane vse glasovalne žare iz 50 glasovališč cone I. Skrutinij se ni vršil takoj na mestu v vsakem glasovali-šču. Ni se torej ugotovila na licu mesta pred člani občinskih glasovalnih svetov, ki so bili ves čas navzoči pri glasovanju, vsebina žar in se posvedočila na zapisniku.51 Občinski glasovalni svet je zapečatil žare in ostalo glasovalno gradivo, in to ne s pečati predsednika in tajnika občinskega glasovalnega sveta, kot je to bilo v prvotnih navodilih MPK-e določeno, ampak s posebnimi pečati MPK-e, nakar ga je medzavezniški častnik, določen za dotično glasovališče, pre- 50 Prim. Instructions for the organization of the plebiscite. Wam-baugh, Plebiscites, II, str. 147—156. 51 iZa plebiscit v Šlezviku je bilo predpisano, da naj se izid glasovanja določi takoj po končanem glasovanju na javni seji občinskega gla* sevalnega sveta na točno predpisani način, da pa dokončni izid določi medzavezniška plebiscitna komisija. Analogno je bilo predpisano za plebiscit v AHensteinu. Za plebiscit v 'Marienwerderju je bilo normirano, da naj takoj po končanem glasovanju izid v vsaki občini posebej določi občinski glasovalni svet, da naj dokončni izid določi kontrolna komisija dotičnega okrožja (ki je odgovarjala distriktnim svetom na KoTo-kem), dočim naj medzavezniška plebiscitna komisija razglasi izid glasovanja v vsaki občini. Za plebiscit v Zg. išleziji je bilo normirano, da naj izid glasovanja določi takoj po končanem glasovanju za vsako glasovališče posebej občinski glasovalni svet, da naj ga nato določi kompetentni medzavezniški nadzorstveni urad (ki je odgovarjal distriktnim svetom na Koroškem), a medzavezniška vladna in plebiscitna komisija naj potrdi na ta način določen izid glasovanja. Prim. VVambaugh, Plebiscites, II, str. 17, 18, 67-^68, 96-^97, 238—230. Pravna organizacija koroškega plebiscita. 407 vzel in dal odpeljati v pisarno pristojnega distriktnega sveta. Žare so bile sicer vse dotlej, dokler se skrutinij ni dovršil (v sredo dne 13. oktobra 1920 zvečer), zastražene od medzavezniških vojakov,52 toda člani občinskih glasovalnih svetov jih niso smeli nadzirati. Ko so se žare odprle (skrutinij se je začel v ponedeljek, 11. oktobra 1920, dopoldne), predstavnik jugoslovanskih interesov, ki je bil pripuščen k skru-tiniju, ni imel možnosti, ugotoviti avtentičnosti in intaktno-sti pečatov, ki jih sploh ni poznal. Pomanjkljivo normirano postopanje z glasovalnim gradivom kakor tudi dejstvo, da je MPK naročila izdelati žare, glasovnice, pečatnike, vosek in trakove v Celovcu, da so žare bile tako zapečatene, da se je dno moglo odpreti, ne da bi se pečati mogli poškodovati itd., so omogočale zlorabe. Ako bi se glasovi prešteli takoj na vsakem glasovališču posebej, ne bi bilo dvoma, da bi bil izid, določen od posameznih občinskih glasovalnih svetov, res predstavljal voljo, izraženo z glasovanjem od strani glasovalnih upravičencev. D. Pravna podlaga za določitev meje. Pri plebiscitih, izvršenih na temelju versajske mirovne pogodbe, so zavezniške in udružene sile bile kompetentne, odločiti o meji »po črti, ki temelji na izidu glasovanja, določenem po občinah, in ki jo jim predloži plebiscitna komisija, uvažajoč posebne zemljepisne in gospodarske pogoje spornih krajev«.53 52 To so bili britanski, francoski in predvsem italijanski ordonance, ki so spremljali 58 medzavezniških častnikov, poslanih, kot že rečeno, od Medzavezniške nadzorne komisije na Dunaju MPK-i, ki jih je dodelila na dan glasovanja na posamezna glasovališča in na važnejše prehode v coni I. 63 Prim. §§ 4 in 5 priloge k čl. 88 (Zg. Šlezija, čl. 95 (Allenstein in Marienwerder) in čl. 109, odst. 4 ter čl. 110 (južna cona Šlezvika) versajske mirovne pogodbe. Kot primer naj navedem plebiscit, ki se je vršil dne 11. julija 1920 v Allensteinu v vzhodni Prusiji. Predpisano je bilo, da naj se izid glasovanja določi po občinah, in sicer po večini glasov v vsaki občini. V prid Nemčije je glasovalo 1.694 občin, v eni občini so glasovi bili enako porazdeljeni, dočim je v prid Poljske glasovalo le 9 občin. Od teh 9 občin so samo 3 občine bile ob poljsko-neraški meji in bi se mogle odcepiti od svoje okolice in dodeliti Poljski, ne da bi se ustvarile geografske in ekonomske komplikacije. Ostalih šest občin, ki so glasovale za Poljsko, so bile tako izolirane od meje, da bi se v primeru, ako bi se bi^e dodelile Poljski, žrtvovale nemške občine, v katerih so glasovi, oddani za Nemčijo, številično mnogo nadkrilili glasove, oddane za Poljsko. Zato je 27* 403 Pravna organizacija koroškega plebiscita. Za koroški plebiscit ni bilo analognih predpisov. Jugoslovanska delegacija na pariški mirovni konferenci se je potem, ko ni mogla plebiscita sploh preprečiti, sicer prizadevala, da se plebiscit vrši po občinah. Vendar se je temu protivil W. Wilson, češ da celovško ozemlje tvori gospodarsko enoto.54 V smislu čl. 50. odst. 11, 13 in 14 je ljudsko glasovanje v celovškem ozemlju imelo imperativen značaj, kajti za določitev glede pripadnosti tega ozemlja in s tem glede bodoče meje med Jugoslavijo in Avstrijo na tem delu je bila odločilna le želja glasovalnih upravičencev, izražena z glasovanjem, torej edinole izid glasovanja. O vprašanju, h kateri izmed obeh držav naj se celovško ozemlje priključi, so glasovalci sami odločali v tem smislu, da je država, v prid katere je glasovanje izpadlo, že na temelju tega dejstva bila upravičena, da končno ustanovi (Jugoslavija) oz. vzpostavi (Avstrija) svojo oblast na dotičnem ozemlju. Niso pa bile ne zavezniške in udružene sile in tudi ne Zveza narodov kompetentne, odločati o pripadnosti in s tem o meji, bodisi na temelju izida glasovanja (kot pri odločitvi Sveta Zveze narodov o meji Posaarja), bodisi oziraje se še na druge okol-nosti (kot so bile kompetentne zavezniške in udružene sile pri drugih povojnih plebiscitih, ki so se vršili na temelju versajske mirovne pogodbe). Izid glasovanja v celovškem ozemlju je bil predpisan, da se določi globalno v vsaki coni, vzeti kot celoti, in sicer po večini glasov v vsaki coni. Nasprotno pa je za plebiscite, normirane v versajski mirovni pogodbi, bilo predpisano, da naj se izid glasovanja določi po občinah, in sicer po večini glasov v vsaki občini. V severni coni v Šlezviku je bilo slično normirano kot glede celovškega ozemlja, namreč da se glaso- plcbiscitna komisija predlagala konferenci veleposlanikov, da naj se Poljski dodelijo le one 3 obmejne občine (s 4.786 prebivalci), ki so oddale večino glasov za Poljsko, dočim naj se ves ostali del plebiscitnega ozemlja Allen-stein obenem z onimi izoliranimi poljskimi občinami dodeli Nemčiji. Kon= ferenca veleposlanikov je sprejela ta predlog in dodelila omenjene tri občine Poljski (Prim. \Vambaugh, Plebiscites, I, str. 136—137). Tozadevni predpisi o posaarskem plebiscitu (§§ 34 in 35 priloge k čl. 50 versajske mirovne pogodbe) se razlikujejo od pravkar navedenih v tem, da je o vprašanju, pod katero suverenost naj se Posaarje postavi, bil kompetenten odločati Svet Zveze narodov v skladu z voljo, izraženo z glasovanjem. 54 Gl. Wambaugh, Plebiscites, I, str. 177. NVambauoh ne navaja, kaj je jugoslovanska delegacija predlagala o tem. kdo naj odloča, katera naj bo meja po glasovanju. Pravna organizacija koroškega plebiscita. 409 vi štejejo globalno za celo cono in da je Danska za primer, če se glasovanje konča v njen prid, upravičena, takoj po proglasitvi izida to cono zanesti (Prim. čl. 109, odst. 3 versajske mirovne pogodbe). Torej razen v severni coni Šlezvika je edinole še za koroški plebiscit bilo predpisano, da se izid glasovanja ne določi po občinah. Zaradi tako normiranega načina določitve izida glasovanja je odločitev glede priključitve celovškega ozemlja bila možna le sledeča: eni oz. drugi izmed obeh prizadetih držav je mogla pripasti, ali ena sama cona. ali obedve coni, ali nobena cona. Glasove je najprej preštel za vsak distrikt posebej do-tični distriktni svet, nakar je tako ugotovljene izide Medza-vezniški posvetovalni svet sestavil in končen izid predložil MPK-i. Predsednik MPK-e je na seji dne 13. X. 1920 zvečer prečital in določil izid glasovanja.55 MPK je takoj, čim je določila izid glasovanja v coni I, bila zavezana, izid sporočiti poglavitnim zavezniškim in udruženim silam obenem s podrobnejšim poročilom o operacijah glasovanja ter ga proglasiti (čl. 50, odst. 12). MPK ni bila kompetentna, da poglavitnim zavezniškim in udruženim silam ev. pošlje predlog o črti, ki naj jo te sile določijo kot bodočo mejo med obema prizadetima državama, analogno kot je bilo urejeno pri drugih plebiscitih. Brž ko je MPK proglasila, da je Avstrija dobila večino glasov v coni I, je Avstrija bila upravičena, da sporazumno z MPK-o dokončno vzpostavi svojo oblast ne samo nad cono I, ampak tudi nad cono II (čl. 50, odst. 14). Celotno celovško ozemlje je s tem dokončno ostalo pod avstrijsko suverenostjo (čl. 50, odst. 9) in proti temu ni bilo pravnega leka. Avstrija ni bila zavezana, da odstopi Jugoslaviji one občine, v katerih se je večina (in sicer od 51 občin 18!) izrekla za priključitev k Jugoslaviji. Ona nadalje pravno ni bila zavezana, prevzeti upravo cone I z omejitvijo. Zato ie bil pravilno odklonjen predlog jugoslovanskega člana, "da naj ima posebna medzavezniška komisija na Koroškem tako dolgo, dokler Avstrija ne bi postala članica Zveze narodov, nalogo, nadzirati, ali Avstrija izpol-njuie obveznosti, ki jih je prevzela v pogledu zaščite manj-sin. 55 V coni I je bilo glasovalnih upravičencev 39.291. Od teh jih je glasovalo veljavno 37.304 (95.76%), in sicer za Avstrijo 22.025 (59.04%), a za Jugoslavijo 15.278 (40.96%) glasov, 1.987 glasov je bilo proglašenih za neveljavne. Prim. Wambaugh, Plebiscites, I. str. 198. 58 Prim. Minutes 19. X. 1920. 410 O valutnih klavzulah. Če bi bilo glede koroškega plebiscita predpisano v senžermenski mirovni pogodbi, da naj bi, bodisi določene zavezniške in udružene sile, bodisi Svet Zveze narodov, bile kompetentne, da odločijo o meji na temelju izida, določenega v vsaki občini posebej po večini oddanih glasov, in uvažujoč zemljepisne in gospodarske pogoje teh občin, bi bila Jugoslavija upravičena, zahtevati od kompetentne instance, da kot mejo določi Dravo, ker se je južno od nje večina (55% občin) izrekla za Jugoslavijo, ker je to ozemlje kompaktno naseljeno ob jugoslovanski meji in ker bi bili dani v to deloma tudi gospodarski pogoji. Ker pa take določbe ni bilo, je Veleposlaniška konferenca, sklicujoč se pravilno na čl. 50, odst. 11, zavrnila zahtevo Jugoslavije od dne 26. marca 1921, da naj se kot meja določi Drava. O valutnih klavzulah.1 Dr. Josip Voršič. I. Njih smoter. Stranke sklepajo v medsebojnem poslovanju najrazličnejše pravne posle.Večina teh poslov obstoji vdenarnih dajatvah, ki se glase z ozirom na denarno enoto, s katero je dajatev označena, na dinarje, dolarje, marke itd. 1 Temeljitejših razprav o valutnih klavzulah kot takih v domači literaturi ni. Vendar opozarjam na nekatere razprave, v katerih se pisci bavijo z denarnimi vprašanji bodisi neposredno ali posredno, odno-sno s položajem, ki je ustvarjen z uveljavljenjem tk. zv. »deviznih predpisov.« Tako: dr. E. Pa j nič: Denarna vrednost in sodne odločbe, Pravni vest-nik, Trst 1924; isti: Pitanje valorizacije, izšlo v Spomenici na drugi kongres pravnika kraljevine SIHS, Ljubljana 1927; dr. S. Lapa j ne: Razvoj in sedanje stanje našega državljanskega prava, v Ljubljani 1934, str. 21. in si.; dr. R. Sajovic: Izvršba in devizni predpisi, Slovenski pravnik 1934. Dr. J. Mlu dr o vi č: Valorizacija, Mjesečnik 1927, isti: Rastu li novčane tražbine, kad valuta pada? Zagreb 1925. irt tam obširno navedena literatura; O valutnih klavzulah. 411 Toda znano nam je — in tega mi ni potrebno še posebej dokazovati — kako zelo se spreminja kvalitativnost denarnih dajatev katerih nositelj je papirnata valuta. To pa za radi spreminjajoče se vrednosti denarja, ki pride v notranjosti države do najbolj vidnega izraza v njegovi narašča-joči oziroma padajoči nakupni moči. Prav posebno se spreminja kvalitativnost ali bolje rečeno vrednost denarnih dajatev ob izrednih prilikah, kot so: vojna, mobilizacija, gospodarske katastrofe itd., pri čemer niti ne omenjam raznih valutnih manevrov in borznih špekulacij. Če kje, tedaj velja ravno glede stabilnosti denar- dr. I. Politeo: Padanje valute i obvezno pravo, Mjesečnik 1919.; dr. Drag. A r a n d j e 1 o v i č: Clausula rebus sic stantibus i ne-dostižnost davanja, Arhiv za pravne i društvene nauke 1931, str. 417—434; dr. G. Avakumovič: Promena valute i privatni pravni poslovi, Arhiv 1934, str. 23—49, 107-^123; dr. Dušan Uzelac: Odnosi državne vlasti i emisione banke, Arhiv 1934; dr. M. Stahuljak: Psihologija novca, Mjesečnik 1931.; dr. F r a n j o M i 1 o ba r: Na ruševinama metalnih valuta i novčanih teorija, Mjesečnik 1928.; dr. B. Ei.sner: Pad valute kao problem privatnog prava, Sarajevo 1923. isti: Das Aufwertungsproblem in der Gesetzgebung und Rechtspre-chung Jugoslaviens, Zeitiscbrift fiir Ostrecht, 192f7—1. Kosta M. L j u b i s a v 1 j e v i č: Sammllung der Devisenvorsehrif-ten des Kdnigreiches Jugoslavvien, Beograd 1935. Z u c k e r—iH o 1 z m a n n: Die Devisen vorschrif ten in Jugoslawien, Zagreb 1933. Inozemska literatura je o naslovni temi obširna. Zato omenjam le: Dr. K lan g: Kommentar zum allg. biirg. Gesetzbuch 1933, § 984. in si. str. 731—763. in tam navedena literatura. Ehrenzweig: Sistem des oesterr. allg. Privatrechts 1915, § 298. 'Nussbaum: Vertraglicher Schutz gegen Sohwankungen des Gold-\vertes (Goldklausel und andere Abreden zur Minderung des Valutenris sikos), Berlin 1928. IDrechsler: Die Valutahvpotihek, Gerichtshalle 1932, str. 2. in s!. Mestre—J a me is: La clause^—or en droit francais, Pariš 1925. H. Guisan: La depreciation monetaire et ces effets en droit civil 1934. Sumner: The English Bank Restriction, — v: A Historv of American Currencv, New>'ork. 412 O valutnih klavzulah. ne vrednosti stara resnica: »nikjer je stalne ni stvari«. Sprememba vrednosti denarja pa nima občutnih posledic samo na narodno gospodarskem, finančnem in političnem polju, temveč posega prav živo tudi v privatne imovinsko pravne odnošaje, to pa ne v formalnem, temveč v materij alnem smislu besede. Za vzgled navedem le dva primera: Upnik je imel prejeti leta 1914 na takrat v gotovini odštetem posojilu 100.000 K. Po vojni pa je dolžnik ta dolg nominalno sicer poplačal, toda v resnici s povračilom par kron predvojne vrednosti. Upnik A je odštel B leta 1922. hipotekarno posojilo 100.000 Din — na posestvo, ki je bilo takrat vredno 250.000 Din. Za njim se je vknjižil upnik C za posojilno terjatev 50.000 Din. Posestvo pride na dražbo leta 1935. in se izkupi zanj 90.000 Din. Kaj vidimo? Upnik A trpi 10.000 Din izgube, upnik C sploh ni prišel do plačila. Dolžnik sam pa pride ob celo posestvo, to je ob 100.000 Din, ki bi mu v letu 1922 ostali v žepu, ako bi posestvo takrat prodal; povrh pa še dolguje upniku A 10.000 Din, upniku C pa celo terjatev z morebitnimi obrestmi, pravdnimi in izvršilnimi stroški. Navedel bi še lahko mnogo primerov, ki pričajo o težkih posledicah, ki zadenejo upnika ali dolžnika zaradi spreminjajoče se vrednosti denarja, zlasti velja to takrat, kadar je med nastankom in dospetkom terjatve daljše razdobje, ko gre za dolgoročno pravno razmerje. In prav pred takimi posledicami se skušajo stranke z a-varovati. V to svrho vstavljajo v svoje pravno veljavne izjave odnosno pogodbe razne klavzule, valutne, blagovne ali zlate, ki naj po svoji podlagi: tuja valuta, blago ali zlato, služijo kot merilo — tertium compa-rationis — za določitev višine denarne dajatve, ki jo naj upnik prejme na dan plačila. V primer navedem tri take dogovore, ki sem jih našel v pogodbah: 1. Najemo j emalka se obveže za primer, da bi se tekom najemne dobe — 30 let — vrednost denarja zvišala ali znižala, plačati temu zvišanju ali znižanju ustrezno nižjo ali višjo najemnino, pri čemer se določi vrednost denarja na dan sklenitve pogodbe po razmerju napram švic. franku na borzi v Zurichu in sicer za 100 Din 7 švic. frankov . . . O valutnih klavzulah. 413 2. Elektrarna se je zavezala dobaviti podjetniku električno energijo in sicer k\v uro po c e n i, ki jo bo imel 1 k g premoga zdrobovcana dan dobave ... 3. Upnik je odštel dolžniku posojilo v dinarjih z dogovorom, da mora dolžnik ob vračilu upniku vrniti glavnico v isti vrednosti in v isti kakovosti, kakor je posojilo sprejel v smislu § 983. o. d. z., pri čemer se določi vrednost odštetega posojila po tečaju dinarja napram čistemu zlatu v Londonu. . . Navedeni primeri dokazujejo, da skušajo stranke z valutnimi klavzulami doseči to, da prejme upnik na dan plačila2 za svojo denarno dajatev po svoji notranji3 vrednosti ekvivalenten denarni znesek, kakor bi ga prejel v primeru, ako bi se vrednost, ali bolje rečeno, nakupna moč denarja izza nastanka pravnega razmerja pa do dneva plačila ne spremenila. II. Pojem valutnih klavzul. S smotrom, ki ga zasledujejo valutne klavzule, je podana tudi vsebina pojma samega. Zato lahko rečemo, da govorimo o valutnih klavzulah v najširšem smislu besede takrat, kadar stranke v zavarovanje denarnih dajatev dogovore ali določijo, da se ima višina denarne dajatve (papirnate valute) na dan plačila določiti na podlagi i z vestnega merila, bodisi da je to merilo tuja valuta, blago ali zlato. Zbog valutne klavzule same se tedaj ne zamenja valuta, v kateri je izražena denarna obveznost. V ožjem smislu besede pa govorimo o valutnih, blagovnih in zlatih klavzulah takrat, kadar se vzame za podlago temu preračunavanju tuja valuta (valutna klavzu- 2 Po praksi avstrijskih, čehoslovaških, poljskih, 'belgijskih in ru-munskih sodišč odloča za preračunavanje dejanski dan plačila, dočim po praksi italijanskih, ogrskih in švicarskih sodišč dan dospelosti. Glej: Wahle: Welche wahrungsrechtlichen Bestimmungcn em< pfchlen sioh auf dem Gebiete des "Privatrechtcs. Temeljita razprava v monografiji: Sechster Deutscher Juristentag in der Tschechoslowakei, Praga 1933, str. 20». 3 Enako stališče so zavzeli angleški in amerikanski člani International Law Associatioo pri likom posvetovanja tkzv. Viens na Rules, katera načela naj služijo kot sploišna pogodbena določila, ako se pogodba izrecno ali molče nanje sklicuje. Reports of the 34. Con* feience of the Int. La\v. Ass., str. 547. glej \V a h 1 e: op. cit. str. 184. 414 O valutnih klavzulah. la), izvestno blago (blagovna klavzula), ali zlato (zlata klavzula). Bistvo »zlate k 1 a v z u 1 e« ne tiči tedaj v efektivnem plačilu zlata ali zlatnikov, temveč v tem, da služi zlato za podlago pri določevanju višine denarne vsote — papirnate valute — na dan plačila (vrednostna klavzula). Kolikor ni izrecno določeno kaj drugega, je smatrati vse valutne klavzule, tako zlasti zlato klavzulo, za n e e f e k-t i v n e.4 Kakor so tedaj različna sredstva, ki se jih stranke poslužujejo za preračunavanje denarnih dajatev, tako različno se v praktičnem življenju nazivajo klavzule, dasi jim je v stvarnem pogledu smoter docela isti. Kot rečeno gre za zavarovanjeupnika — in razume se tudi dolžnika — pred morebitno spremembo vrednosti papirnate valute, s katero je denarna dajatev izražena. Za obstoj valutne klavzule pa je docela vseeno, na kakšno vrsto valute glasi denarna obveza. Kot se določa na podlagi valutne klavzule višina domače, istotako se določa višina tuje valute, kateri dolg sme dolžnik pri nas plačati v smislu čl. 336. odst. 2. trg. zak. v domači valuti pod pogojem, da ni bilo izrecno dogovorjeno, da se mora na vsak način plačati dotična valuta odnosno vrsta denarja (efektivna klavzul a).5 Iz tega pa izhaja, da ima valutna klavzula enak pomen tudi pri denarnih obveznostih z efektivno klavzulo (e f e k-tivn o- valutna klavzula). Važen poudarek valutnih klavzul je končno tudi v tem, da se z njimi ovrže vsak dvom in s tem spor, ali ima plačilo odgovarjati samo nominalni6 ali notranji vrednosti denarja. 4 Enako v francoskem, amerikanskem in italijanskem pravu, glej W a h 1 e: op. cit. str. 194. in si. s tam navedeno literaturo in odločbami. •' V »mislu § 8. odst. 2. nemške devizne uredbe z dne 1. avfftv.t^ '931. je smatrati za terjatve v tuji valuti le one, če glase na efekti v n o plačilo tuje valute. Od valutnih klavjul v tem smislu je razlikovati »valutne klavzule«, o katerih je govora v meničnem pravu in s katerimi se označujejo pravna razmerja med trasatom in remitentom. (glej dr. Škerlj Menični in čekovni zakon, Ljubljana, 1929. istr .11.). 6 Praksa najrazličnejših držav se je postavila na n o m i n a 1 i s t i-č n o stališče. Sprememba vrednosti dolžne valute je brezpomembna ne glede na to, ali je dolg izražen v domači ali tuji valuti. Tako je razsodilo Internacionalno razsodišče v Haagu leta 1929 v procesu Francije O valutnih klavzulah. 415 III. Valutne klavzule in zakonita stabilizacija denarja. V naši državi je dinar zakonito plačilno sredstvo. Njegova notranja vrednost je zakonito stabilizirana, kar se pravi, da ostane vrednost dinarja v okviru države tako dolgo stabilna, dokler velja in se tudi izvaja zakon o stabilizaciji denarja z dne 11. maja 1931., s katerim zakonom je bila za našo valuto uvedena zlata podlaga.' Ta zakon namreč določa v čl. 1., da mora vrednost dinarja odgovarjati vrednosti težim 26% mg čistega zlata. Ko je vrednost dinarja pri nas zakonsko stabilizirana, utegne kdo vprašati, ali so valutne klavzule kljub temu na mestu. Na to vprašanje odgovorim najbolje, če opozorim na naslednja dejstva: Predvsem si moramo biti na jasnem,8 da niso kvantiteta zlate, srebrne, skratka metalne podlage, ali likvidacija državnih dolgov pri Narodni banki ali visoko aktivna trgovinska bilanca itd., edini činitelji, ki določajo vrednost denarja, temveč da so pri določanju vrednosti denarja enako važni še mnogi drugi momenti, ki se morajo prav tako upoštevati. Ni prezreti, da z normiranjem še ni podana resnična, trajna in stabilna vrednost denarja in to radi tega ne, ker vrednost denarja ni funkcija pravne norme. Vsakokratna vrednost denarja predstavlja namreč r e-zultanto vseh na vrednost denarja odločujočih in kot komponent delujočih sil. Kakor in kolikor se snreminiajo te komponente, tako in v toliko se spreminja tudi rezultan-ta, to je vrednot denarja. Če delujejo komponente enako (v normalnih časih), ni razloga za spreminjanje rezultante in vrednost denarja ostane tako dolgo stabilna. Ali večina komponent je plod življenja, plod ponudbe in povpraševanja, tedaj že po svojem bistvu spreminjajoča se sila. Prav zato pa tudi ni mogoče z zakonom vpostaviti trajne in absolutno stabilne vrednosti denarja, čeprav je zoper Jugoslavijo. Enaka je praksa avstrijskih, čeških, nemških, italijanskih, angleških, francoskih, belgijskih, norveških, poljskih itd. sodišč, glej: Wahle: op. cit. str. 185 in si. s tam citiranimi odločbami in literaturo. 7 Službene Novine z dne 14. maja 1931 št. 107. Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, z dne 32. maja 1931. kos 32. 8 Dr. J. Voršič: iKritičen pogled na valutno reformo — v monografiji: Valutne reforme v Jugoslaviji v letu 1930. 416 O valutnih klavzulah. na razpolago določena količina zlata in deviz.9 Zato pa lahko kljub zakonski stabilizaciji dinarja doživimo katastrofalne posledice zaradi padca vrednosti dinarja. To je razlog, da bodo stranke tudi v normalnih gospodarskih prilikah sklepale take klavzule, da preprečijo nepotrebno zlo bodisi na račun upnika ali dolžnika. Nikdar namreč ne smemo pozabiti, da je denar sicer merilo vrednosti, toda se razlikuje od drugih meril po tem, da ni s t a 1 n o in za vse čase tako določeno kot n. pr. meter, kilogram, liter ali kakorkoli že imenujemo dolžinske, širin-ske in druge mere. IV. Klavzula — „v zlatih dinarjih". V zvezi z valutno klavzulo smatram iz čisto praktičnih razlogov za potrebno, da posebej opozorim na one obveznosti, ki se glase na — zlate dinarje. Neredko se primeri, da si upnik, ki je posodil papirnate dinarje, izgovori povračilo v zlatih dinarjih. Nastane vprašanje: 1. ali so taki dogovori pravnoveljavni ali ne, 2. kaj je razumeti pod zlatim dinarjem. Ad 1. V bistvu posojilnega razmerja je povračilo tan-tundem eius generis: obveznost do vračila zlatih dinarjev namesto papirnatih pa gotovo ni eiusdem generis. Da so taki dogovori pravno obvezni, ne more biti dvoma. To sledi iz splošnih določb o. d. z. o novaciji (§ 1376. a. o. d. z.) glasom katerih se morejo pogodbeniki sporazumeti o spremembi ali zamenjavi dolžnega predmeta. Nikjer, prav nikjer pa ni zakonite norme, da bi vprav glede valute veljale izjeme! Ako bi naj veljale kakšne izjeme glede valute, potem bi morale tudi zakonsko obstojati, kot n. pr. v Italiji.10 Ad 2. Ko tedaj ni in ne more biti nobenega dvoma, da so dogovori o povračilu zlatih dinarjev veljavni, se je baviti z vprašanjem, kaj je prav za prav razumeti pod tako klavzulo, ko vemo, da izza svetovne vojne zlatih dinarjev ni v prometu, niti niso zlati dinarji v pro- 9 Čl. 5. cit. zakona: Narodna banka je obvezana, da vzdržuje kritje v zlatu ali devizah, ki se glase na denar, zakonski in praktično zamenljiv za zlato, svobodno za izvoz: to kritje mora znašati najmanj 35 % skupnega zneska vseh njenih obveznosti na pokaz s tem, da mora biti najmanj 25 % zneska bančnih obveznosti na pokaz kritih z zlatom v tresoru ali položenim v inozemstvu z možnostjo svobodnega izvoza. 10 Glej Wahle: op. eit. str. 191. O valutnih klavzulah. 417 metu z uveljavi j en jem zakona o denarju kraljevine Jugoslavije, temveč so in slejkoprej ostanejo v prometu le papirnati dinarji" in to navzlic čl. 286. finančnega zakona iz leta 1924/25., s katerim je bil finančni minister pooblaščen kovati en milijon zlatnikov v vrednosti od 20 milijonov dinarjev v zlatu, in je bil proglašen dotični denar za zakonito plačilno sredstvo. Ta člen je le specijalna določba, s katero se ni zasledovalo drugega kakor to. da se je spravilo v sklad obstoječe stanje pri Narodni banki s tem, da so nakovali za 20 milijonov zlatnikov, za kolikor je bil po svetovni vojni povečan kapital Narodne banke. Za kovanje teh zlatnikov je bilo v smislu zakonitega predpisa uporabljeno zlato, ki se je nahajalo pri Narodni banki pod pogojem, da bo vrnjeno Narodni banki prav toliko zlatnikov, za kolikor je bilo iz Narodne banke v to svrho vzetega zlata. Zato funkcija tega zlatega dinarja, s tem pa tudi pravni položaj ni enak dejanskemu in pravnemu položaju predvojnega srbskega zlatega dinarja, ki je bil denarna enota in obče zakonito plačilno sredstvo, ki je v prometu dejansko tudi cirkuliral.12 Kaj je tedaj razumeti pod izrazom »zlatega dinarja?« V prvi vrsti bo za obrazlago in presojo odločilno, kar so stranke povedale same. Šele če stranke niso določile ničesar, kaj je razumeti pod zlatim dinarjem, ali če so se izrazile nejasno in nepopolno, se bo poslužiti dotienih zakonitih predpisov, ki govore o zlatih dinarjih. V tem pogledu pa moram opozoriti na zakon o srbskim narodnim novcima z dne 10. decembra 1878. S tem zakonom je pristopila kraljevina Srbija k takratni latinski denarni uniji (čl. 1.) usvojivši načela in določbe, ki so bile izražene v konvenciji, sklenjeni dne 23. decembra 1865. v Parizu med Francijo, Belgijo, Italijo in Švico. V smislu čl. 3. cit. zakona je bila srbska valuta bimetal-na (zlata in srebrna) ter je izdala Narodna banka kraljevine Srbije papirnate dinarje šele pred svetovno vojno na podlagi posebnega zakonitega pooblastila. Glasom »Pravilnika o kovanju zlatnog novca« v pogledu čistoče (čl. 2. in čl. 4. cit. zak.) je kraljevina Srbija pristopila k latinski denarni zvezi tudi z vsemi odredbami, ki so predpisovale čistočo in sestavine francoske zlate valute. Kakor je določila Francija na osnovi zakona z dne 28. marca 1804. da mora vsebovati en zlatnik 0.900 g čistega zla- 11 Glej opombo pod8. 12 Glej dr. M. Markovič: »Zlatni dinar kao domača valuta«. Jugoslovenski Llovd z dne 15. marca 1931. 418 O valutnih klavzulah. ta in 0.100 g bakra, prav tako je predpisal tudi čl. 1. »Pravilnika« in čl. 4. cit. zak. enako vsebino za zlati dinar. Zato je pravilno razumeti pod »zlatim dinarje m« predvojni srbski dinar, ki jebil enak švicarske mu franku. Saj sta imela po načelih in določbah latinske denarne zveze dinar kot švicarski frank zakonito določeno vrednost, ki je bila za obe denarni enoti enako izražena v zlatu. Kot povedano, je bila Narodna banka kraljevine Srbije zakonito pooblaščena izdajati tudi papirnate dinarje. To pa proti obvezi, da je morala vsako novčanico, ki se ji je predložila v izplačilo, takoj izplačati v zlatu. Spričo gospodarskih in finančnih težkoč, ki so zavladale v kraljevini Srbiji ob času svetovne vojne, pa je bila srbska Narodna banka razrešena obveznosti, zamenjavati papirnate novčanice v zlate dinarje. To je imelo za posledico, da je rastel aggio zlatega dinarja napram papirnatemu dinarju ter dosegel v prometu višino ca 1.100%, to je, da se je moralo' plačati za en zlat dinar 11 papirnatih dinarjev. V zlatih dinarjih je pri nas določeno tudi plačilo carine. Izza ukinitve dolžnosti Srbske narodne banke do zamenjave, je tedaj prestal biti dinar zlat dinar, ker po svoji vrednosti ni enačil več švicarskemu franku, ki je tudi po svetovni vojni obdržal svojo po zakonu določeno vrednost. Zato je pravilno razumeti pod izrazom »zlat dinar« — predvojni dinar, (ki je bil po svoji vrednosti enak švicarskemu franku) in bo omenjeno klavzulo tudi tako obrazložiti, da mora upnik ob plačilu sprejeti tako vsoto papirnatih dinarjev, ki se dajo na denarnem trgu zamenjati za ono količino zlata, ki jo predstavlja dotično število zlatih dinarjev (odnosno švicarskih frankov). V. O pravni veljavnosti valutnih klavzul. Ko govore dovolj tehtni razlogi za sklepanje valutnih klavzul, zato je potrebno odgovoriti še na vprašanje, ali so take klavzule tudi pravno veljavne ali ne. Pri reševanju tega vprašanja se bo v prvi vrsti ozirati na obstoječe zakonske predpise ter na tista načela civilnega prava, ki utegnejo priti pri presojanju pravne veljavnosti v poštev. Nadalje bo razlikovati, ali je bil pravni posel z valutno klavzulo sklenjen pred uveljavi j enjem ali izza uveljavljanja tkzv. deviznih predpisov. Zakaj v vsakem primeru utegne biti odgovor drugačen. O valutnih klavzulah. 419 A. Valutne klavzule do uveljavljenja deviznih predpiso v.13 Ni prezreti, da temelje določbe, nanašajoče se na imovinsko pravne odnašaj e civilnega prava, na priznanju za sebne lastnine. Biti lastnik se pravi s stvarjo neomejeno in svobodno razpolagati. To razpolaganje se vrši v pravnem prometu, kot vemo, na temelju pravnih poslov: eno ali dvo stransko pravno veljavnih izjavah. Načelo svobodnega razpolaganja z imovino pa je v izvestnem pogledu utesnjeno. Pravec tej utesnitvi daje socijalna funkcija do tične imovine, stvari. Kakor je pomen izvestne stvari, imovine večji in pomembnejši za socijalno edinico oziroma »občni blagor« — kot pravi § 364. o. d. z. — toliko večje ali manjše so omejitve pri svobodnem razpolaganju z dotično stvarjo. Poglejmo torej, ali je po obstoječih zakonitih predpisih strankam zabranjeno vezati plačilo denarnih terjatev z valutno klavzulo! 1. Ustava14 kraljevine Jugoslavije z dne 3. 9. 1931. ne določa ničesar o denarju, ne o denarnih dajatvah, še celo ne o valutnih klavzulah. Pač pa usvaja načelo svobodne lastnine, čije vsebina in obseg sta določena po zakonu (čl. 22.) ter priznava svobodo sklepanja pogodb v gospodarskih odnošajih (čl. 23.) ali bolje rečeno v imovinsko-pravnih odnošajih. Po ustavi je torej priznano, da smejo stranke svobodno sklepati pravne posle ter razpolagati s svojo imovino, v kolikor to razpolaganje po obstoječih zakonih — ne uredbah — ni omejeno. Še posebej je opozoriti, da nalaga ustava v istem členu državi dolžnost in pravico, da intervenira v imovinsko-pravnih odnošajih državljanov »v duhu pravice«, toda le na podstavi zakona. Kaj se pravi intervenirati v duhu pravice, tega ustava ne pove. Pač pa je tolmačiti ta izraz v tem smislu, da ima država dolžnost in pravico intervenirati v imovinsko-pravnih odnošajih svojih državljanov, če to zahteva pravni čut. Pravni čut pa se zopet, kot vemo, spreminja ter je v raznih razdobjih glede na vsakokratne vladajoče politične, kulturne, socijalne ali gospodarske razmere drugačen. Če je tedaj 13 Glej pravilnik o ureditvi prometa z devizami in valutami z dne 7. oktobra 1931. SI. N. z dne 8. oktobra 1931, št. 234. ter SI. 1. z dne 17. oktobra 1931, kos 63. 14 Vprašanje, ali je ustava zakon ali ne, je za nas brezpredmetno, ker ustava določa v čl. 120., da smo vsi in vsakdo ter vsa oblastva dolžn: pokoravati se njenim določbam. 420 O valutnih klavzulah. »v duhu pravnega čuta« ali kot pravi ustava »v duhu pravice«, potem je država po svojih organih, sodnih ali administrativnih dolžna in upravičena intervenirati; predpostavka z* tako intervencijo pa je, da jo zakon dopušča. Toda ustava ne zahteva, da naj bo v zakonu izrecno določeno, kdaj naj država intervenira v imo.vinsko-pravnih odnošajih svojih državljanov. Zato je kot povse logično sklepati, da država sme odnosno mora intervenirati ne samo takrat, kadar to zakon izrecno določa, temveč tudi takrat, kadar je to indi-rektno izraženo v poedinem zakonu, ali kot se pravi, kadar je to »v duhu zakona«. Če pa naj država intervenira, kar se izvrši končno s tem, da z vso svojo avtoriteto prisili stranke, da spoštujejo dogovore, — v našem primeru valutno klavzulo, — potem bo državna intervencija odvisna od tega, če je za to podana zakonska podlaga. Ali in koliko pa je podana zakonska osnova, bo razvidno iz nastopnih izvajanj. 2. Občni državljanski zakonik. Občni državljanski zakonik izrecno ničesar ne določa o valutnih klavzulah, dasi so se kodifikatorji bavili tudi z imovinsko pravnimi posledicami, ki nastopijo zaradi razvrednotenja »kovanega« denarja. Ob rojstvu našega državljanskega zakonika so namreč zaradi neprestanih vojn vladale enake razmere kot pri nas po svetovni vojni: inflacija. Država je za vojne potrebovala denar. Poskrbela je zanj na tak način, da je pričela vrednost srebrnega denarja zmanjševati in izdajati namesto njega bakren in končno papirnat denar. Te izpremembe so kodifikatorji upoštevali ter so svoje mišljenje glede spremembe vrednosti denarja izrazili v poglavju o posojilnih pogodbah — §§ 983-1101 avstr. o. d. z. odnosno v §§ 593-608 srb. gradj. zakona. V določbah §§ 983, 988, 989 a. o. d. z. ter v §§ 593, 598. 608 srb. gradj. zak. je uzakonjeno načelo, da mora upnik v vsakem primeru prejeti povrnjeno isto denarno vrednost, kakršno bi prejel, če bi se vrednost denarja izza nastanka pravnega razmerja pa do dneva vračila ne spremenila. Določba § 989 a. o. d. z., da mora prejeti upnik povrnjeno na dan plačila »notranjo vrednost tega, kar je dal«, se nanaša na kovan denar — glej finančni patent z dne 20. februarja 1811 v zvezi s § 9. razglasilnega patenta k o. d. z., — ki je bil takrat v prometu, dočim je ostalo odprto vprašanje, kaj je z obveznostmi, ki glase na papirnato valuto. Toda nobenega dvoma ne more biti, da je določbo § 989. a. o. d. z. uporabljati analogno na obveznosti, ki glase na papirnato valuto, kajti zakonodajec je poudaril, da gre za O valutnih klavzulah. 421 to, da prejme upnik ob dnevu plačila ne nominalno, temveč notranjo, stvarno vrednost tega, kar je dal.1" Pa tudi iz zapiskov k obč. drž. zakoniku sledi, da so bili kodifikatorji po večini naziranja, da se naj stranke s posebnim dogovorom zavarujejo pred razvrednotenjem papirnate valute, ki pride do izraza v padanju njene nakupne moči. (Glej: Dr. Ava-kumovič: Promena valute i privatni pravni odnosi. Arhiv 1924. str. 23. in si. ter 107. in si. — Dr. Loeb—dr. Oszczvnski: Die Regelung der Fremdwahrungs- und Goldschulverhalt-nisse, Wien, 1933, str. 4 in si.). Čim pa ni uzakonjeno načelo dolžnosti nominalne,1'' temveč ekvivalentne denarne protidajatve, potem pa je samoob-sebi razumljivo, da je strankam prepuščeno, da že vnaprej določijo način, kako se bo ugotovila ob dnevu plačila višina denarnega zneska, ki se mora plačati. Ali se pri tem poslužujejo tkzv. valutne, blagovne ali zlate klavzule — je pravno irelevantno. Gre za to, da so te klavzule tako j a s n o in določno izražene, da ne dopuščajo nikakega dvoma in da morejo stranke — v sporu pa sodnik — brez nadaljnjega določiti, kakšno vsoto denarja mora dolžnik plačati na dan plačila. Ker je v imovinskem pravu uzakonjeno načelo svobodnega razpolaganja z imovino, zato je strankam prepuščeno, sklepati kakršnekoli pogodbe, le da niso zoper d o-b r e običaje in zoper zakonite prepovedi (§ 879 a. o. d. z.). Da bi bili dogovori z valutno klavzulo proti dobrim običajem, ni razloga. Saj stremijo stranke za tem, da tee zavarujejo pred občutnimi posledicami, ki bi jih utrpele zaradi spreminjajoče se denarne vrednosti. Prav zaradi spreminjajoče se denarne vrednosti postajajo vse na papirnato valuto glaseče se obveznosti več ali manj a 1 i a t o r n e narave. Vprav zato pa skušajo stranke s takimi klavzulami že naprej preprečiti aliatornost pravnega posla. In to gotovo ni in ne more biti zoper dobre običaje! 15 Praksa avstrijskih sodišče se kljub temu ne drži te določbe, temveč se je postavila na nominalistična stališče. Gilej Wahle: op. cit str. 181—217. 16 Temu nasproti pa določa Gode civiil v art. 1895.: L' obligation qui, resulte d'un pret en argent, n est toujours que de la somme nume-rique čnoneče au contrat. S' 11 v a en augmentation ou diminution d'es-peces, avant 1' epoque du pavement, le debiteur doit rendre la somme numerique pretče. et ne doit rendre que cette somme dans les espčccs avant oours au moment du pavement. 28 422 O valutnih klavzulah. Pa tudi zoper zakonite prepovedi niso take klavzule in to zaradi tega ne, ker take zakonske prepovedi ni. Končno pa tudi ni v interesu javnosti, da bi se ne priznavala veljavnost valutnih klavzul. Saj država ni in-teresirana na tem, ali prejme upnik ob dnevu plačila namesto posojenih papirnatih 100 Din — Din 150.— ali le Din 75.—•. Stranke so vendar suverene v dogovarjanju višine denarne dajatve! In če se dogovore, da in kako se ima višina denarne dajatve na dan plačila določati, potem se niti upnik niti dolžnik ne more prisiliti, da bi sprejel ali dal (plačal) kaj drugega kakor to, kar je bilo dogovorjeno (§ 1413. a. o. d. z. in § 883. srb. gradj. zak.) 3. Trgovinski, menični in čekovni zakon Opozoril sem na določbe § 1413 a. o. d. z. in § 883 srb. gradj. zak., ki določata, da niti upnik niti dolžnik ni dolžan sprejeti odnosno dati (plačati) kaj drugega, kakor je bilo dogovorjeno. Od teh določb pa tvorijo izjemo določbe čl. 336. trg. zak., § 40 Mz. in 23 Čz., ki dopuščajo dolžniku, da plača namesto v tuji valuti z valuto, ki je v tečaju na plačilnem mestu. V primeru (čl. 336 odst. 2. trg. zak.) da se denarne dajatve glase na valuto, ki ni v tečaju na plačilnem mestu, more dolžnik plačati tujo valuto z valuto, ki je v tečaju na plačilnem mestu in sicer v vrednosti, ki jo ima ob dospelosti,"7 oziroma na dan, ko se more plačilo zahtevati, kakor določa § 40. Mz., vse to pa pod pogojem, da v pogodbi, menici ali čeku ni izrecno določeno, da je treba na vsak način dolžno vsoto plačati v dotični valuti. S preračunanjem ene valute v drugo po tečaju ni plačilnem mestu pogodbenika nista prikrajšana, ker se vprav s tečajem izravnava vrednost raznih valut. Samo po sebi se razume, da se mora to preračunavanje vršiti po resničnem in ne po fiktivnem tečaju, saj gre za to, da prejme upnik v valuti na plačilnem mestu ekvivalent za to, kar bi imel prejeti v valuti, na katero se glasi terjatev. Zato je povse pravilno, da se je dodal k uradnemu tečaju kake valute na beograjski borzi 28.5c/c aggio,18 ko je Narodna ban- 17 Enako po § 326 brv. trg. zak., § 342. bos-berc. trg. zak., v smislu katerih se iima tečaj določit i po dnevu dospelosti. 18 Če pa med našo in državo z dotično valuto ni bilo clearing konvencije — le 20% aggio. O valutnih klavzulah. 423 ka dejanski nakupovala in prodajala tuje valute z dodatkom 28.5% aggia k uradnemu tečaju.19 Čim pa dajo zakoni strankam pravico do sklepanja efektivnih klavzul ter dopuščajo, če na plačilnem kraju pogodbena valuta ni v tečaju, možnost preračunavanja in plačila z domačo valuto, potem ni videti nobenega zadržka, da bi tudi valutne klavzule ne bile dopustne. Saj se z valutnimi klavzulami doseže dejanski isti učinek, kakor če stranke sklenejo pravni posel, glaseč se na valuto, ki v plačilnem kraju ni v tečaju. Na pr. Jugoslovanska tvrdka kupi pri nas blaga za 1.000 švic. frankov. Kraj plačila je v Ljubljani. Ljubljanska tvrdka kupi pri nas blaga za 11.000 Din. Kraj plačila je v Ljubljani. Toda pogodbenika se dogovorita, da se ima v domači valuti izražena kupnina zvišati ali znižati v enakem razmerju, kakor se bo zvišala ali znižala vrednost dinarja napram švic. franku. V prvem primeru more dolžnik pravilno plačati dolg v švicarskih frankih, sme pa plačati tudi v dinarjih, vendar po tečaju švic. franka na plačilnem kraju. Kakšen bo ta tečaj ob »dospetku«, pogodbenika seveda nista mogla vedeti ob sklenitvi pravnega razmerja. V drugem primeru pa se izvrši plačilo v dinarjih, toda višina se mora ob »dospetku« odnosno »ko se more plačilo zahtevati« šele določiti. Stvarni efekt je tedaj v enem kakor v drugem primeru enak. Čim pa je temu tako, potem pa ni niti najmanjšega razloga, ki bi govoril zoper dopustnost in pravno veljavnost valutnih klavzul.20 B. Valutne klavzule izza uveljavljen j a deviznih predpisov. Dovolj prilike imamo zasledovati, kakšnih sredstev se poslužujejo razne države, da spričo težkih gospodarskih prilik zavarujejo svojo valuto. To zavarovanje skušajo do- 19 To stanje je bilo pri nas v glavnem odpravljeno z uredbo o likvidaciji revoilviingskreditov Narodne banke z dne 15. januarja 1935. SI. N. 'L dne 28. januarja 1935 št. 21., SI. 1. kos 11. 20 Vrhovno sodišče v Ameriki (The Supreme Court of U. S. A.) je glede vprašanja zlate klavzule v zasebnih^nejavnih obveznostih in za-dolžnicah dne 18. 2. 1935. odločilo s 5:4 glasovom v prilog Rooseveltovi valutni politiki, ki je ukinila zlato klavzulo, z motivacijo: da ukinitev zlate klavzule ni v protislovju z določbami ustave ameriških združenih držav. Vsekakor je manjšina zahtevala, da se njih mišljenje posebej vstavi v zapisnik, rekoč, da oni smatrajo ukinitev zlate klavzule za protiustavno. Glej The Times z dne 19. 2. 1935. str. 15. 28* 424 O valutnih klavzulah. seči na najrazličnejše načine. Največ tako, da čimbolj omeje trgovino z devizami in valutami, da prepovedujejo oziroma omejujejo izvoz deviz in valut v inozemstvo itd. V ta namen je tudi pri nas izdal finančni minister na podlagi čl. 9 zakona o odobritvi pogodbe med državo in Narodno banko z dne 17. junija 193121 ukrepe, ki so vsebovani v Pravilniku o ureditvi prometa z devizami in valutami z dne 7. oktobra 193122 ter v naknadnih dopolnitvah in spremembah. Ker pa so tudi valutne klavzule predmet nekaterih na-redb finančnega ministra, zato se moramo najpoprej (a) z njimi seznaniti ter nato (b) izvesti zaključke, ki se tičejo vprašanja njih veljavnosti. a) 1. Pravilnik o ureditvi prometa z devizami in valutami z dne 7. oktobra 1931 ne govori nič o valutnih klavzulah. Zaradi tega je ostalo glede njih veljavnosti vse pri starem. 2. Šele z naredbo finančnega ministra pod št. 115.682/11 z dne 23. oktobra 19312;i o fakturiranju blaga v dinarjih je določeno: da se blago v državi ne sme fakturirati v tuji valuti, niti vezati na tujo valuto, ampak se mora fakturirati samo v dinarjih brez katerekoli klavzule. Vsak odstopek od te naredbe se kaznuje po zakonu o kazenskih odredbah z dne 8. oktobra 1931 glede izvrševanja čl. 9 pogodbe med državo in Narodno banko. (Dr. Šik: Koji se tečaj ima primjeniti kod plačenja faktura s inostranom valutam u dinarima. Odvjetnik 1934, br. 5.1 S to naredbo finančnega ministra je tedaj prepovedano izstavljati v državi fakture z valutno klavzulo. Kdor kljub temu to stori, podleže kazni, ki jo določa pravkar citirani zakon; finančni minister je pooblaščen kaznovati kršitelje Pravilnika o ureditvi prometa z devizami in valutami kakor tudi vseh drugih naredb, izdanih na podstavi čl. 9 pogodbe med državo in Narodno banko, z denarno kaznijo do 300.000 Din, v težjih in ponovnih primerih pa tudi še z odvzemom pravice poslovati z devizami in valutami. Da li in kakšne privatno pravne posledice pa imajo kršitve de- 21 SI. N. z dne 20. junija 1931, št. 137., SI. 1. z dne 17. oktobra 1931, Jcos 63. 22 SI. N. z dne 8. oktobra 1931, št. 234, SI. 1. z dne 17. oktobra 1931, kos 63. 23 SI. N. z dne 28. oktobra 1931, št. 252., SI. 1. z dne 3. novembra 1931, kos 68. O valutnih klavzulah. 425 viznega pravilnika na pravne posle same, o tem zakon ne določa ničesar. 3. Drugi ukrep, ki ga je izdal finančni minister in ki omenja valutne klavzule, datira z dne 31. decembra 1931.2* Ta ukrep slove med drugim: ad 2.) Zavarovalne police, izdane v dinarjih, se ne smejo vezati na tujo valuto ali zlato in se tudi ne sme določiti v zavarovalni polici ali posebni listini kakršnakoli klavzula, ki bi se nanašala na tujo valuto ali zlate dinarje. Vsaka prekršitev teh odredb se kaznuje z denarno kaznijo po zakonu o kazenskih odredbah z dne 8. oktobra 1931. — K temu ukrepu je finančni minister dodal pojasnilo glede zavarovanj v naši državi.25 Vendar se to pojasnilo ne nanaša na valutne klavzule same. Kot razvidno, ta ukrep ne prepoveduj e »blagovnih klavzul«. 4. Nadalje je izdal minister financ na osnovi čl. 9. pogodbe med državo in Narodno banko za izvrševanje zakona o denarju kraljevine Jugoslavije spremembe pravilnika o ureditvi prometa z devizami in valutami z dne 13. junija 1934.26 V čl. 1. cit. spremembe določa: V državi se ne smejo sklepati posli v tuji valuti, niti vezati na tujo valuto ali zlat o, marveč se morajo sklepati v dinarjih brez katerekoli klavzule. Razume se, da so kazenske sankcije za prekršitve tega predpisa iste, kakor so zgoraj omenjene. Nobenega dvoma ni, da se je s to določbo v naši državi na splošno prepovedalo sklepati pravne posle kakršnekoli vrste z valutno klavzulo. Vseeno je, kdo sklene v naši državi pravni posel. Tudi uredba ne razlikuje, ali so bili pravni posli dogovorjeni ustno ali pismeno. Ko pa naredba prepoveduje le v naši državi sklepanje pravnih poslov z valutno klavzulo, zato ni potrebno še posebej poudarjati, da je do voljeno v inozemstvu sklepati pravne posle, ki glase na dinarje, toda z valutno klavzulo. 5. Končno je minister financ dne 14. avgusta 1935 spremenil čl. 11 Pravilnika o ureditvi prometa z devizami in valutami, ki se sedaj glasi med drugim: 24 SI. iN. z dne 13, januarja 1932, št. 9. SI. 1. z dne 23. januarja 1932, kos 6. 25 SI. N. z dne 17. februarja 1932, št. 37. SI. 1. z dne 27. februarja 1932, kos 16. 26 SI. N. z dne .19. junija 1934, št. /133. SI. 1. z dne 30. junija 1934. kos 52. 426 C) valutnih klavzulah. Za ustanavljanje kakršnekoli obveznosti v naši državi v tuji valuti ali zlatu, kakor tudi za zadolžitve v državi v tuji valuti, sklepanje poslov v tuji valuti in temu enake transakcije, je potrebno — predhodno dovoljenje itd. Drugo in za nas zanimivejše vprašanje pa je, ali so valutne klavzule kljub navedeni devizni prepovedi pravno veljavne ali ne. Na prvi pogled izgleda, da so pravni posli zaradi »prepovedi« valutnih klavzul neveljavni (§ 879 a. o. d. z.). Toda samo na prvi pogled. Kajti če le malo premotri-mo devizne predpise in njih zakonito podlago, bomo videli, da temu ni tako. 1. Ni prezreti, da je v smislu čl. 9 zakona o odobritvi pogodbe med državo in Narodno banko za izvrševanje zakona o denarju kraljevine Jugoslavije z dne 11. maja 1931 — kateri zakon datira z dne 17. junija 1931 — finančni minister sicer pooblaščen izdajati naredbe z zakonsko močjo, toda le toliko, kolikor je to potrebno, da sevprihod-njosti krepi ali slabi stalnost (stabilnost) d 8-n a r j a. S to določbo je točno omejen obseg pooblastila finančnega ministra. On sme izdajati zadevne naredbe odnosno ukrepe le v toliko, kolikor j e to za okrepitev ali za slabljenje stabilnosti denarja potrebno. Kakšnih sredstev se poslužuje, to odvisi od uvidevnosti finančnega ministra, ko zakon ne razlikuje, kaj vse smatra pod »operacijami«, ki naj krepe ali slabe stalnost denarja. Vsekakor bo smatrati ukrepe v Pravilniku o ureditvi prometa z devizami in valutami z dne 7. oktobra 1931 za duhu in besedilu čl. 9 cit. zak. popolnoma ustrezne operacije. Kajti če finančni minister v deviznih predpisih določa — razume se, da obstoje izjeme — : a) da imajo pravico do trgovanja z devizami, valutami in zlatom ter do posredovanja plačilnega prometa le izvestne osebe in zavodi, ki morajo za to biti pooblaščeni od Narodne banke; b) da se mora za vsak izvoz plačilnih sredstev v inozemstvo uvoziti v državo ustrezna količina blaga in dobiti dovoljenje Narodne banke za otvorjenje kreditov v dinarjih inozemskim firmam; c) da je za nabavljanje inozemskih plačilnih sredstev v s vrbo plačevanja v inozemstvu, kakor za vsak polog vrednosti v korist inozemcev, kakor za zadolževanje v inozemstvu, potrebno državno dovoljenje — potem je to docela skladno z nalogo, ki jo ima vršiti."7 27 L j u b i s a v 1 j e v i č : op. cit. str. 9 in si. O valutnih klavzulah. 427 Če pa finančni minister prekorači območje danega pooblastila, potem so dotične njegove naredbe oziroma ukrepi protizakoniti. Zato so sodišča dolžna vsakem primeru preskusiti, ali in koliko je p o e d i n a odločba finančnega ministra zakonita ali ne. Saj se more zgoditi, da finančni minister svoje zakonito območje prekorači ter izda ukrepe, ki nimajo zakonite podlage ter jih zaradi tega sodišča niso dolžna upoštevati. 2. Devizni predpisi so javnopravnega, odločno pa ne pri-vatno-pravnega značaja. Vežejo tedaj administrativna, ne pa sodna oblastva, v kolikor jim manjka zakonite osnove. 3. Z valutnimi klavzulami se nikakor ne posega v sta-1 bilnost denarja. Saj stranke s klavzulami le dogovore, v kakšni višini imajo na dan plačila dati ali prejeti plačilo. Ako pa ima upnik na dan plačila prejeti zbog padca nakupne moči dinarja namesto Din 1.000.— Din 1.500.—, potem to ne vpliva in ne more vplivati na stabilnost denarja samega, ker je v p r a v tako povišanje odnosno znižanje dolžne vsote posledica njegove nestabilnosti. Ako bo finančni minister izdajal smotrene ukrepe, bo denar ostal stabilen ter valutna klavzula praktično ne bo prišla v poštev. V poštev bo prišla šele takrat, če se vrednost denarja spremeni. Čim pa so valutne klavzule za stabilnost vrednosti denarja brezpomembne, potem tudi niso in ne morejo biti predmet tistih operacij, o katerih govori čl. 9 cit. zak. Ako jih finančni minister kljub temu »prepoveduje«, je taka prepoved, kot rečeno, brez zakonske osnove ter brez civilnopravnih sankcij v smislu § 879 a. o. d. z. Z drugimi besedami : sklepanje denarnih obveznosti z valutnimi klavzulami je pravno veljavno (nasprotnega naziranja je D e m e 1 i u s, Jur. BI. 1932, str. 75.). 4. Prepoved sklepanja pravnih poslov z valutno klavzulo ima za posledico denarno globo. Drugih sankcij niti zakon o kazenskih odredbah glede izvrševanja čl. 9 pogodbe med državo in Narodno banko, niti devizni Pravilnik ne določata. Zlasti ne, da bi bili nični pravni posli, ki so sklenjeni kljub prepovedim finančnega ministra, četudi bi bile izdane prepovedi zakonito osnovane. Zaradi tega je pravilno sklepati, ko zakon in devizni pravilnik o tem molčita, da je z uveljavljenjem deviznih 428 O valutnih klavzulah. predpisov ostala veljavnost pravnih poslov z valutnimi klavzulami nedotaknjena. 5. Finančni minister prepoveduje v državi sklepanje pravnih poslov v dinarjih z valutno klavzulo. Nastane vprašanje, ali je pravno veljavno plačilo, ki se je kljub tej prepovedi izvršilo ob upoštevanju valutne klavzule. Rešitev tega vprašanja zavisi od tega, ali smatramo plačilo kot pravni posel ali ne. Če plačila samega ne smatramo za pravni posel, temveč za činjenico, ki ima za učinek prestanek obveznosti odnosno oprostitev dolžnika, potem ni mesta za uporabo določbe § 879 a. o. d. z., ki se nanaša samo na pravne posle, ne pa tudi na izvestne akte, četudi imajo pravno relevantne učinke. Ako pa smatramo plačilo kot pravni posel, potem je plačilo kljub prepovedi veljavno, ker je prepovedano v državi le sklepanje pravnih poslov v dinarjih z valutno klavzulo, nikakor pa ni prepo vedano tudi tako plačilo. Ko po deviznih predpisih — ne glede na to, da jim v pogledu prepovedi valutne klavzule nedostaje zakonite podlage —.plačilo ob upoštevanju valutne klavzule ni pre povedano, radi tega bo v obeh primerih odgovoriti, da je plačilo veljavno. 6. Devizni predpisi sami pa nudijo dovolj podlage, da smemo s sigurnostjo sklepati na dopustnost valutnih klavzul, četudi so »verbaliter« prepovedane. V smislu deviznih predpisov je namreč nabavljanje tujih valut in deviz orne i eno in vezano na izvestne pogoie. Zato utegne priti dolžnik, ki mora izpolniti denarne obveznosti z efektivno klavzulo, v položaj, da ne more izpolniti obveznosti, n. pr. v efektivnih dolarjih (glej dr. S a j o v i c: Izvršba in devizni predpisi). Devizni predpisi tak položaj predvidevajo. Zato določajo, da je tujo valuto, na katero se glasi obveznost, spremeniti v ustrezni znesek domače valute.Čim dolžnik ta znesek plača, je obveznost izpolnjena. In o b 1 i g a t i o n e je sicer tuja valuta, toda z deviznimi predpisi je nastala za dolžnika facultas alternativa — in solutione; da plača ali v tuji, ali v domači valuti.28 Ko devizni predpisi predvidevajo, da se mora tuja valuta spremeniti v ustrezni znesek domače valute, potem ne more biti utemeljenega dvoma, da bi se stranke ne smele dogovoriti o načinu določitve ustreznega zneska domače valute. Čim pa obstoji zanje ta možnost, namreč da se Weinberger: Gerichtshalle 1932. istr. 1. in si. O valutnih klavzulah. dogovore o načinu, kako bodo preračunale tujo valuto v domačo, potem smemo sklepati, da jim je dopustno dogovoriti se, kako določiti višino dolžnega zneska na dan »p 1 a-čila« oziroma »dospe tka«, to je: poslužiti se valutnih klavzul. Z ozirom na gornja izvajanja je pravilen zaključek: da so pri nas valutne klavzule kljub obstoječim prepovedim po deviznih predpisih pravno veljavne. VI. Ali so valutne klavzule potrebne. 1. Smoter valutnih klavzul tiči v v a 1 o r i z i r a n j u denarnih dajatev, le da je način valorizacije od strank fiksiran s klavzulami. Ker pa smatram valorizacijo denarnih dajatev v vsakem primeru za pravno utemeljeno, zato so po mojem mnenju valutne klavzule odveč. V podkrepitev tega navajam določbo § 914 a. o. d. z., ki zahteva, da se morajo pogodbe razlagati tako, kakor to ustreza običaju poštenega prometa. Pošten promet pa zahteva, da ne sme biti ena ali druga stranka radi razvrednotenja denarja oškodovana ali okoriščena. Ta določba v zvezi s § 7 a.o. d. z., ki nalaga sodniku, da mora pravni primer v dvomu odločiti glede na skrbno zbrane in dobro preudarjene okolnosti po naravnih pravnih načelih, nudi več kot dovolj možnosti, da sodniki pripomorejo strankam brez valutnih klavzul, — ki jih bodo lajiki večinoma nedoločno in nejasno izrazili — do tega, da bodo ob plačilu dolžne denarne vsote v resnici prejeli ekvivalent tega, kar je denarna dajatev ob nastanku pravnega razmerja po svoji notranji vrednosti predstavljala. Pa tudi v tem pogledu menim, da bi se moralo uveljaviti načelo, da bi se majhne spremembe v vrednosti denarja, to je do 50/f-analogno določbi § 934 a. o. d. z. — v privatno pravnih odnošajih ne upoštevale, razen če so se stranke tako izrecno sporazumele. 2. Dolžnost valorizirati denarne terjatve v dinarjih pa je utemeljena tudi v zakonu o denarju kraljevine Jugoslavije z dne 11. maja 1931.29 V smislu čl. 1 cit. zak. mora vrednost dinarja — denarne enote — ustrezati vrednosti 26.5 mg čistega zlata. Torej je dinar enak dinarju le, ako odgovarja njegova vrednost vrednosti 26.5 mg čistega zlata. SI. N. z dne 14. maja 1931, št. 107. SI. 1. z dne 22. maja 1931, kos 32. 430 Problem lastniških cerkva in samostanov. Ako bi tedaj nastale v državi take razmere, ki bi vplivale na spremembo vrednosti dinarja, da bi ne odgovarjal vrednosti 26.5 mg čistega zlata, potem je upnik upravičen zahtevati od dolžnika toliko, da prejme ekvivalentno vrednost v papirnatih dinarjih. V obratnem slučaju, če bi vrednost dinarja narastla, pa je dolžnik upravičen zahtevati zmanjšanje plačila. Problem lastniških cerkva in samosta' nov v pravni zgodovini Jugoslovanov.*> Dr. jur. et phil. Jos. žontar. U. S tu t z,1 ki je zamislil 1895 glavno in še danes vladajočo teorijo »lastniške cerkve« za germansko - romanski svet, vidi temeljni znak pravnozgodovinskega instituta v lastnini ali bolje lastninski oblasti na cerkvah, ki se izraža ne le v imovinskopravnem razpolaganju, marveč tudi v popolni oblasti v strogo cerkvenih stvareh. Ker je Stutzu samostanska cerkev pravno središče samostana, velja isto za »lastniški samostan.« Oba instituta sta mu specifično germanskega izvora, ki imata svoje korenine v ger- *) Uporabljam kratice: DHC = Fr. Rački, Doeumenta historiae Croaticae periodum aintiquam illustrantia (Monum. spect. hist. Slavorum merid. VII. Zagreb 1877); CD = Codex diplomaticus regm Croatiac, Dalmatiac et Slavcmiae, sabrao T. Smičiklas, E. Laszovvski, ML Kostren-čič II.—XV. Zagreb 1904—1934. MlHJ = iMonumenta historico-jurid.ica Slavorum meridionalium. V. VI. Zagreb 1894, 1898; GMiBH = Glasnik zem. muzeja u Bosni i Hercegovini, Sarajevo; ZRG =± Zeitschrift d. Savignvistiftumg f. Rechtsgeschichte. 1 U. Stutz, die Eigenkirehe als Element d. mittelalterlich-germani-schen Kirchenrechts. Berlin 1895, id., Realencvklopadie f. Protestant. The-logis u. Kirche herausgegeben v. Herzog—Hauck, Bd. XXIII. Leipzig 1913, 366 si. H. v. Sohubert, Gesch-.ehte d. christlichen Kirche im Friih-mittelalter, Tubingen 1921, 27 si., 163 si., 261 si., 369, 547 si.; M. Dolenc, Dušanov zakonik, Ljubljana 1925, 40; R. Kušej, Cerkveno pravo katoliške cerkve, 2. izd. Ljubljana 1927, 47 si., 195 si, 529; V. Vaneček, Zakladv pravniho postaven! klašteru a klašterniho velkostatku ve starem češkem state. č. 1. Zakladatclska prava (Prace ze seminafe československ. pravnich dejin, vyd. Prof. dr. Jan Kapras, č. 18.) Praha 1933, 94—107. Problem lastniških cerkva in samostanov. 431 manski dobi cerkvenega prava in ki sta se razširila v zvezi s fevdalizacijo cerkvenih naprav v 10. in 11. stoletju. Zemljiški gospodje so zgradili na svojih obsežnih posestvih kapele, pri katerih so nastavljali in odstavi j ali duhovnike ter si lastili cerkvene dohodke. Tudi pozneje, ko so nastale iz kapel farne cerkve, so jih smatrali zemljiški gospodje še vedno za zasebno last, s katero so razpolagali kakor z ostalimi svojimi nepremičninami. Nasprotno pa so iskali Francozi (T. Imbart de la Tour, P. Thomas, J. Declareuil in dr.)2 izvore našega instituta v pravnem redu in socijalnem ustroju pozne antike. Mnogo pristašev je pridobil tudi A. D op se h,3 ki veže pojav lastniških cerkva z zemljiškim gospod-s t v o m. (Podobno V. Ernst, V. Fuchs, M. Torres, M. Han-delsman, deloma tudi A. Poschl.) Nove smeri je ubral Stutzov učenec, H. F. S c h m i d,4 ki je preiskal pravne temelje organizacije fara na zahodnoslovanskih tleh ter ugotovil pri polabskih Slovanih, Čehih in Poljakih elemente podobnih pravnih institutov, ki pa ne kažejo enotne strukture lastniške cerkve v germansko - romanskem svetu in sežejo ponekod v dobo, ko Slovani še niso poznali zemljiškega gospodstva kot oblike gospodarske organizacije. S tem je bilo postavljeno vprašanje slovanske lastniške cerkve oziroma samostana. H. F. S c hm i d se je dotaknil v svojih obsežnih delih tu pa tam tudi vzhodno in južnoslo-vanskih prilik.0 Po njegovih stopnjah želim ponazoriti v splošnih obrisih ta zanimivi problem za pravno območje Slovencev, Hrvatov in Srbov s posebnim ozirom na srednji vek. Pri tem moram upoštevati tudi ugotovitve bizantologov, zlasti A. S t e i n w e n t e r j a,B ker so se na jugoslovanskem 2 J. Declareuil, Histoire generale du droit franeais des origines a 1789. Pariš 1925, 68 si. 3 A. Obpsch, NVirtschaftliche u. so/iale Grundlagen d. europaischen ¦Kulturentvv-icklung 2. izd. II. 1924, 230, 245: D.utsche Literaturzeitung 53. Lg. Leipzig 1932, 373; A. Poschl, die Entstehung des geistlichen Benefi-ziunis. Archiv. f. kat. Kirchenrecht 106. Bd. 1926, 40 si. 4 H. F. Sehmid, die rechtlichen Grundlagen d. Pfarrorganisation auf \vestslavischen Boden u. ihre Entvvicklumg \vahrend d. Mittelalters, I. d. 2JRG kanon. Abt. 46. 1. (1926), 1—161; II, d. 48. 1. (1929), 264'—358; 49. 1. (1929), 235—562, 50. 1. (1930), 354-^671; III. d. 51. 1. (1931) 202—456. 5 ZIRiG kanon. Abt. 51. 1. (1931) 279, 331^385, 394 si., 399 si. 413 si. 6 A. Steinwenter, die Rechtsstellung d. Kirchen u. Kloster nach deri Papvri. ZRG kanon. Abt. 50. 1. 3—19. 432 Problem lastniških cerkva in samostanov. ozemlju deloma ohranile, deloma so bile prevzete bizantin-skopravne uredbe. Pogosto se omenjajo v naših virih primeri, ko razpolagajo gospodarji s cerkvami in samostani kakor z drugimi deli svoje »lastnine.« V tradicijah briksenške cerkve7 izročajo zemljiški gospodje v drugi polovici 11. stol. polovico, četrtino oziroma šestino cerkve sv. Daniela v Gra-belni vesi na Koroškem. Govore o »pars ecclesie, quam hereditario jure possederunt«. V Železni Kapli se omenja zemljiški kompleks s četrtino ondotne cerkve. Splitski nadškof Pavel je zapustil 1030 v svoji oporoki Marijino cerkev »de Paludo« mestnemu načelniku ali priorju Prestanciju, ki jo je izročil dalje svojemu sinu Črnu. Prior Črne pa jo je prepustil ob svoji smrti sinu Dabru. ki je bil opat samostana sv. Štefana »non in consanguineorum hereditatem sed in possessionem servorum dei s. Stephani«. Dejanski prenos lastnine je izvršil Dabro šele ob smrti ter poudaril v listini, da sorodniki nimajo pravice lastiti si to cerkev.8 Skupina oseb, ki je 1064 prepustila v Trogirju svojo cerkev sv. Dujma novo ustanovljenemu ženskemu samostanu, je stavila kot pogoj, da prejme njihov zastopnik pravico, voditi gospodarske posle in da ne sme samostan razen njih priznavati nikogar za svojega gospodarja.9 Zemljiški gospod Peter Č r n e, ki je ustanovil okoli 1080 samostan in cerkev sv. Petra v Selu pri Splitu, jih je obdaril med drugim tudi s tretjino cerkve sv. Martina, katero je kupil od duhovnika Germana.10 V Dobrinju na Krku je zgradil in opremil 1. 1100 Drag o slav cerkev sv. Vida ter določil, naj pripade po njegovi smrti sinovom ter njih potomcem. Ko ne bo več potomstva, prevzame cerkev kapitelj v Dobrinju. Podobno določa 1230 P a r i j e ž i č za svojo cerkev sv. Jurija v Dobrinju.11 Duhovnik Peter v Splitu se imenuje 1. 1173. »possessor ecclesie s. Michaelis in Sabulo, quia pertinebat ad me jure predecessorum meorum.12 7 Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev III. 100 št. 146, 102 št. 150, 11(1 št. 17)1, 154 št. 258, 192 št. 274; M1 št. 173. H DiHG 39 si. št. 30, 40 si. št. 31, 61 si. št. 44, 120 si. št. 102; splošno VI. Mažuranič, Prinosi za pravnopovjesini rječnik. Zagreb 1908—1922, 132—442 s. v. crkva. 9 DHC 66 si. št. 46. 10 DHC 127—136 št. 111. 11 MlHJ VI. 428 si. št. 1, 4 si. št. 3. V2 CD II 133 (št. 128. Problem lastniških cerkva in samostanov. 433 Za hrvatsko ozemlje med Gvozdom (Kapelo) in Dravo nai navedem značilne primere iz 14. stoletja. Pred kapitljem v Čazmi je prodal 1335 magister Ladislav svoj zemlji-ščni kompleks v Račici s pritiklinami, med katerimi navaja tudi »porcio in ecclesia b. Stephani prothomartiris ipsum contingenti«.13 Plemiči iz Topolce so razmejili 1. 1353 svojo dedovino tako, da je prejel vsak tretjino kapele sv. Kozme in Damijana, tretjino pokopališča in »tributum fori«.14 Zemljiški gospodje, ki so se 1377 pravdah' pred bosenskem kapitljem v Djakovu. so zahtevali zase tudi četrtino cerkve sv. Petra v Pačinti.15 V srbskem pravnem ozemlju so posebno pogosti primeri »1 a s t n i š k i h cerkva,« ki so predmet lastninske pravice posestnikov. Prodajajo, zamenjavajo in darujejo jih, ne da bi pri tem pravnem prometu izgubile cerkve svojega bistvenega namena. Vladarji darujejo cerkve in samostane zlasti Hilandaru na Atosu, toda po svoji vrhovni oblasti, ki izhaja od časov prvih Nemanjev, tudi odvzemajo zopet cerkve Hilandaru, da jih dajejo drugam. Tako je izročil kralj Dušan hilandarsko cerkev sv. Petra Koriškega pri Prizrenu menihu Gregorju v dosmrtni užitek. Ako bi pa želel omenjeni menih prebivati v vladarski zadužbini sv.Arhangelov, mu stavi v njem na razpolago dva »bratska deleža«. Podobno je bilo s samostanom sv. Nikolaja Orehovskega pri Ču-stendilu in drugod. Toda nas ne zanimajo taki primeri javnopravnega značaja, mnogo bolj »baštinske« cerkve plemstva (vlastele in vlasteličičev) in duhovščine (popov in menihov). Pri tem pa moramo upoštevati, da niso bili sloji v srednjeveški Srbiji tako zaključeni kakor na zahodu, da je bil možen prehod še v 14. stol. iz sloja meropahov v sloj vlastele ter obratno padec iz reda vlasteličičev med nesvobodne »otroke«. Od številnih »baštinskih« cerkvic naj navedem cerkev Spasa Mladena Vladojeviča in njegovega rodu (1348), Janeza Krstnika vlasteličiča Ivanka Pribišti-toviča v Štipu (1350), sv. Nikolaja na Psači vlastelina Vlat-ka (1355), sv. Vavedenj a v selu Kukanu vlastelina Obrada Dragosaliča (1387) ter samostan M. B. župana Vlkoslava v dolini Morave pri Paračinu. L. 1360 ga je daroval Hilandaru, toda sinova Crep in Držman sta dosegla vrnitev samostana. Sin vojvode Crepa, pop Benedikt Crepovič, je postal 13 CD X 199 si. št. (143; o pomenu kapitlja prim. Lj. Ivančan, Čaz-manski kaptol (12321—1932), Croatia saera II. -Zagreb 1932, 101—149. 14 CD XII 179 si. št. 131. 15 OD XV 367 si. št. 194. 434 Problem lastniških cerkva in samostanov. iguman in gospodar »baštinskega« samostana ter ga je vodil nad 40 let.18 Po socijalni pripadnosti in številu upravičencev, ki razpolagajo s cerkvami in samostani, moremo razlikovati: 1. Cerkve in samostani rodov (hišnih ali bratskih skupnosti i. t. d.). V dalmatinskem primorju in na otokih je bilo zelo mnogo patrimonijalnih »opatij,« o katerih pričajo razvaline stavb s skromnimi dimenzijami in primitivno stavbeno tehniko (tj. Karaman), ki segajo deloma tja v dobo hrvatskega narodnega kraljestva nazaj. Bile so prav za prav le kapele z nadarbino za klerika. ki se je zval »abbas et rector eclesiae«.1^ Oblast nad cerkvicami so vršili rodovi ustanoviteljev, katerih člani se zovejo »hereditarii ecclesie«. Značilno je, da srečavamo isti naziv »heres« v srednjeveških virih polabskih Slovanov in Poljakov s pomenom gospodarja ali zaščitnika (patrona) cerkve.18 »Hereditarii« v Dalmaciji ponekod navajajo, od koga izvira njihova pravica. Ustanovitelji navadno postavljajo za opata koga iz svoje srede ali bližnjega sorodnika, ako je klerik, sicer pa tretjo osebo, toda s pridržkom, ako bi bil pozneje med ustanovitelji kak klerik, je upravitelj cerkvice dolžan odstopiti dotičnemu kleriku del cerkvenih dohodkov. Pod vplivom kanonskopravnih določb poudarjajo pozneje »hereditarii,« da ne postavljajo koga za onata, ker pripada rodu ustanoviteljev, marveč ker je vreden dostojanstva in nadarbine. Vobče sodelujejo »hereditarii« pri vseh pomembnejših pravnih poslih, ki tičejo njihove cerkve. Skupaj z opatom oddajajo zemljišča cerkve v zakup, v posestnih spo- 16 A. Solovjev, Odabrani spomenici srpskog prava, Beograd 1926. 125 si. št. 63, 137 št. 67, 150 si. št. 72, ,155 si. št. 75; isti, Jedno sudjenje dz doba kneza Lazara, Arhiv za pravne i društv. nauke, Beograd XXXV. 1. 1929, 18l8—197; T. Taranovski, Istorija srpskog prava u Nemanjičkoj državi III.—IV. d. Beograd 1935, 16, 19, 30, 33, 35, 57—61; 62; 78; 81; 95 si. 97 si. 106. A. Grujič, Lična vlastelinstva srpskih crkvenih pretstavni-ka u XIV a XV veku, Glasnik srpskog naučnog dr. XIII (7), 1934, 47—67; isti, Jedna docnija interpolacija u hrisovulji kr. Vladislava L, ib. 200—203. 17 J. K. Jireček, Geschichte d. Serben II. 1. Gotha 1918, 84; id. Staat u. 'Gesellschaft im mittelalit. Senbien III. (Denkschr. d. Wiener Akad. d. Wiss., phil. hist. KI. 58. Bd. 1914) 43. 18 ZRiG kanon. At*. 49. 1. 347—361, 553; 50. 1. 451 si., 51. 1. 399. Problem lastniških cerkva in samostanov. 435 rih vrše na čelu obhodne komisije s križem v roki razmejitev, skrbe tudi za popravo cerkvenih stavb.19 i. t. d. Cerkveni krogi so skušali odpraviti pravice »h e r e d i-t a r i j e v«. Zato je priporočil 1222 papeški legat dubrov-niškemu plemiču Ivanu Gunduliču in njegovi soprogi Dobroslavi, ki sta zgradila ter bogato obdarovala benediktinski samostan v Višnjici, naj ga izročita rimskemu papežu v neposredno varstvo. Opata naj izvolijo samostanski bratje brez vpliva »hereditari«-jev. Bratje ustanovitelja in njegovi potomci se ne smejo imenovati »hereditarii eccle-sie«, marveč le svetovalci in zaščitniki samostana.20 Kdo ne bi primerjal tega pojava s stremljenjem nemških samostanov v 11. stol. otresti se odvetništva plemičev-ustano-viteljev! Tudi oni so se zatekli pod neposredno zaščito papeža. Podobne prilike so morale biti tudi na dalmatinskih otokih na pr. na Braču. kjer so se nri povaliski opatiii sv. Janeza v 15. stol. borili »ustanovitelji« s hvarskim škofom, ki je skušal ukiniti patronatno pravico plemičev. Zmagali so patroni in še tja do 18. stol. predlagali upravitelje cerkve.21 L. 1579 omenja apostolski vizitator na tem otoku še mnogo cerkvic, pri katerih ima »svojta« pravico izbrati si duhovnika.22 V jedru hrvatske narodne države med Neretvo in Gvozdom, kjer je bivalo med drugimi tudi pleme Lapčanov, je sprejel 1183 Stanko, sin Petra iz omenjenega plemena nekega Prediko za svojega pobratima.23 Dal mu je delež pri vsem, kar je skupnega njegovemu rodu, tako »de ecclesiis«, kakor tudi glede ostale rodovne posesti. Poudaril je pri tem, da je prispeval pobratim »quando edi- 19 GMBH XLIII. 1931, 37 št. 1. (1186) CD IV. 400 št. 353 (1249), VI. 675 št. 567 (/1289), FV. 611 št. 527 (1355); GMlBH XjLIH. 38 št. 2 (.1193), CD VIII. 490 št. 397 (1318), IX. 201 št. 162 (1324); V. 523 št. 985 (1270), VI. 20 št. 22 (1273), VB. 148 si. št. 133 {1275), GMIBH XLIII. 38 št. 3, 52 št. 27 (1275), CD IV. 365 si. 325 /fll34»), V. 451 št. 916 (1267). 20 CD III. 216 si. št. 190, 399 si. št. 345 (1234). H. Brunner _ v. SchweTin, Grundziige d. deutschen Rechtsgeschichte 8. izd. Leipzig 1930, 147 si. 21 J. Ostojič, Povaljska opatija, Narodna starina IX. 2. 1930, 149 do 184, zlasti 163 si. 22 A. Jutronič, Apostolska vizitacija otoka Brača g. 1579., Croatia saera III, 1933, 71—87; Mažuranič, Prinosi... 1419 si. s. v. svojat. 23 CD II. 186 si. št. 182; Vj. Klaič, Hrvatska plemena od 12. do 16. stol. Rad jugoslov. akad. 130. 1897, 18 si., 59—66. 436 Problem lastniških cerkva in samostanov. ficare ceptimus cum parentela nostra in Lapco ... ecclesiam, tu . . . ad collectam partem dedisti sicut omnes«. Kako krepko se je v plemenu Lapčanov držala rodovna skupnost, kaže ravno posest omenjenega Stanka. Pred zadrskim mestnim sodiščem je njegov sin Jurislav podaril »pro anima< vas Koki-čane samostanu sv. Krševana v Zadru, toda tega pravnega posla ni odobril župan. Ko so bile 1202 radi vojne prekinjene zveze Zadra z zaledjem, je obnovil rod Lapčanov svojo oblast nad vasjo Kokieani ter se ni oziral na razsodbo svetnih in cerkvenih oblasti v Zadru. Šele nad 150 let pozneje je dal L u d o v i k I. uvesti opata sv. Krševana po pristavih v posest sporne vasi, pa še pri razvodu so skušali rodovni člani prevarati odposlance.24 V popisu fara zagrebške škofije iz 1. 1334, ki ga je sestavil Ivan arhidijakon goriški, se omenjajo pogosto cerkve »in possessione filiorum« ... ali »de generatione«25... Za nekatere primere rodovnih skupnosti se da ugotoviti iz listin, da so kmalu razpadle, z njimi so bile deljene tudi cerkvice. Leta 1347 so pri delitvi posestev pred kapitljem v Čazmi določili, da dobi vsak polovico cerkve sv. Nikolaja s pokopališčem vred. Pri tem se potegne mejna črta po sredi cerkvene stavbe.2h Podobno sta se 1344 pogodila sinova Abre s Petrom, sinom Stepka, da je pripadel prvima vzhodni del posesti s polovico cerkve sv. Jurija in polovico pokopališča poleg nje, zahodni del z drugo polovico cerkve pa Petru.27 Da ne bi nastali glede cerkva v razdeljenih zemljiških kompleksih spori, so določile stranke na pr. 1367 pred zagrebškim kapitljem, da preide s prenosom lastninske pravice tudi patronatna pravica do cerkve, ki stoji na dotičnem delu zemljišča. Pravica prezentacije ostane le pri cerkvah, ki so v posameznem deležu.28 O priliki prezentacije se je zbralo 1. 1345 v cerkvi sv. Damijana na Rabu 23 upravičencev iz posameznih rodov.29 Ako se niso mogli zediniti na enega kandidata, se je utegnilo zgoditi, da je 24 CD II. 179 si. št. 178 (1182), III. 2 si. št. 3 (1201). IV. 46 St. 42 (1238), 56 št. 49 (1238), 59 št. 52 (1238), 75 št. 71 i(1239), 82 št. 77 XII. 513 s;l. št. 394 (1358), XIII. 69 sil. št. 54 (1360), 79 si. št. 60 (1360), 90 št. 63 (1360), 102 št. 73 (1361), 106 si. št. 76 (1361). 25 Starine IV. 203, 206 si. 211, 213, 217, 220, 222, 234. 29 OD XI. 393-h395 št. 301. 27 CID XI. 142 si. št. 106. 28 CD XIV. 80 si. št. 51. 29 CD XI. 258 si. št. 195. Problem lastniških cerkva in samostanov. 437 investiral škof oba predlagana klerika, vsakega na polovico beneficija.30 V 14. stoletju so razpadale rodovne skupnosti povsod na jugoslovanskih tleh; vzporedno s tem si laste posamezniki pravico patronata pri bivših rodovnih cerkvah. Morali pa so podleči v sporu ob dokazu, da je bila cerkev zgrajena in opremljena od celega rodu.31 Vobče je ta oblika lastniških cerkvic izginjala, ako ni prešla v eno izmed naslednjih dveh vrst. 2. Cerkve oziroma samostani duhovnikov. Duhovnikova oblast na cerkvi je nastala deloma s tem, da so bile škofijske cerkve prepuščene nižjim duhovnikom. Iz podeželskih občin Krka s središči Baska, Dobrini, Vrbnik in Omišalj, kjer je igrala duhovščina važno vlogo v notranji organizaciji že v 12. in 13. stoletju,32 imamo primere, da so duhovniki kot mali zemljiški posestniki tudi sami zgradili cerkvice ter jih »dotirali« z nepremičninami. Dasi se v jadranskem primorju zaradi strogih predpisov celibata ni mogla razviti dedna lastnina duhovnika v razmerju do njegove cerkvice, ki je del njegovega posestva, vendar ne manjka značilnih poskusov, zagotoviti svojo cerkvico bližnjim sorodnikom, ako bo kateri izmed njih »pop«, na pr. bratu ter njegovim moškim potomcem (1487). Ako bi ne bilo sinov, pa naj preide cerkvica na sinove bratove hčere, končno na starešino bratovega rodu. Ako bi mu kdo odvzel cerkvico, naj ostane bratovemu rodu cerkveno premoženje. L. 1527 je določil pop Papič v Baski v svoji oporoki, da prepušča kapelo sv. Mihaela v Baski dragi nečaku popu Petru z obveznostjo bogoslužja. Za njim imajo pravico do cerkvice moški potomci brata, ako bodo duhovniki, v nasprotnem primeru določi dediča iz bratovega rodu omenjeni Peter sam. Ako pa so zapustili duhovniki svoje cerkve drugim klerikom izven svojega roda skupno s cerkvenim premoženjem in obveznostjo, da opravijo določeno število maš za ustanovitelja, so kmalu prešle v posest samostanov ali kapitljev oz. drugih cerkva.33 30 iCD XI. 508 si. št. 388 (1349). 31 Vjesnik zemalj. arhiva u Zagrebu XVIII. 186, 211, 215; OD X. 593 si. št. 420 (1341). 32 Wl. Namyslowski, das Gerichtsvvesen nach den in kroatischer Spracbe verfassten Rechtsdenkmalern d. kroat. Kiistengebiets (Przewodnik Historycznoprawiny II. 1931). 150 si. 33 MlHJ VII. 4 si. št. 3, 325 si. št. 216; 76 si. št. 10, 428 si. št. 1, 157 si. št. 89; Vjesnik drž. arhiva u IZagrebu VT. 1934, 25 si. št. 22 '29 438 Problem lastniških cerkva in samostanov. Lastninska in dedna pravica svečenikov do njihovih cerkvic se je mogla razviti krepko le v pravoslavnem svetu srbske države srednjega veka. Tam je bilo mnogo malih »baštinskih« (očevinskih) cerkvic in samostanov v rokah nižje in višje duhovščine. Primer župana Dimitrija, ki je postal menih David ter 1281 sklenil v Dubrovniku delo vršno pogodbo za gradnjo cerkvice v Brodarevi (župa Ljuboviči) ni osamljen.34 Še v 15. stol. (1434) je v bogatem Novem Brdu posinovil menih S a v a t i j popa Bogdana ter mu zapisal polovico »cerkve moje baščine«.:io Mnoge take cerkvice so postale sicer odvisne od kakega zemljiškega gospodstva in izgubile s tem svojo gospodarsko samostojnost. S tem so prenehale biti primer druge vrste lastniških cerkva. Zlasti samostan Hilandar je pridobil obilo malih cerkva in samostanov, saj je v dobi gospodarskega viška v začetku 14. stol. imel 30 upravnih okrajev s približno 360 vasi od Halkidike do Sev. Srbije, Slavonije in Bolgarije. Ko so pa uničili Turki v teku 14. in 15. stoletja balkanske države, je prenehala v Srbiji srednjeveška oblika zemljiških gospodstev, razsula se je posest cerkva in samostanov; takrat se je poživela oblika svečeniških cerkvic v dedni lastnini popovskih rodbin, ki so stremele ohraniti ta vir dohodkov svojim potomcem. Obdržale so se tja do 19. stoletja na pr. v kotlini Skopi j a.36 3. Cerkve in samostani zemljiških gospodstev. Pojav, ki ga nazivamo s splošnim izrazom »zemljiško gospodstvo« za jugoslovansko ozemlje še ni razčiščen; o tem pa drugod. Cerkev te vrste je bila zgrajena po zemljiškem gospodu za dušne potrebe podložnikov ali pa je prišla po kakem pravnem opravilu v okvir zemljiškega gospodstva. Ponekod se zato ujemajo farne in gospodstvene meje. Sem spadajo primeri iz slovenskega ozemlja.'1' Toda biti si moramo svesti, da je na naših tleh razvoj zemljiških go- 34 Gr. tjremošnik, Istoriski spomenici dubrovaokog arhiva III. 1. Beograd 193)1, 65 si. št. 143. 35 A. Solovjcv, Odaforani spomenici 202 št. 118; drugi primeri pri R. Grujiču, Srednjevekovno srpsko parohijsko sveštenstvo, Skopi je 1923, 15, 56 si. in dr. 36 J. Hadži-Vasiljevič, Prosvetne i politieke prilike u južnim srpskim oblastima u XIX. v. Beograd 1928, 1 op. 1. O sličnih razmerah v Rusiji prim. ZRiG kanon. Abt. 50, (1930) 469. 37 Ms. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, Ljubljana 1933, 117, 126 si., E. Klebel, Zur Geschichte d. Pfarren u. Kirchim Problem lastniških cerkva in samostanov. 439 spodstev (na pr. Višnjegorskih, Spanheimov in dr.) vezan na nemški gospodarski in pravni red. Pod njegovim vplivom so se razširile lastniške cerkve plemičev v 10. stol. posebno na Koroškem, v 11. stol. pa tudi na Štajerskem in Kranjskem. Za naše kraje je veljala tudi karolinška zakonodaja, ki je predpisovala minimalno dotacijo cerkva, razvila se je posebna cerkvena imovina, na katero spominja še danes ledinsko ime »videm« v bližini mnogih naših mest in vasi.38 Le na slovenskih tleh se je krepkeje razvil poseben pravni institut cerkvenih ali samostanskih odvetnike v,39 ki so — tako moremo trditi — tuji slovanskemu pravu. O tem več drugod. Na hrvatskem ozemlju so izšle iz plemenske organizacije nekatere rodbine velikih zemljiških gospodov, ki so absorbirali plemensko posest, jo zaokrožili ter s spretno roko podredili svobodne kmete in občine. Baboniči, ki so imeli na svojih posestvih mnogo »dednih« cerkva, so 1321 podarili samostanu M. B. v Kostanjevici cerkev sv. Jurija pri Zumberku, ki je bila njihova »jure hereditario«.40 Pavel Šub i č, ki je zgradil na svojem gospodstvu poleg Skradina cerkev sv. Janeza Krstnika, ji je odmeril »dos«, toda vse ostane »in nostro arbitrio«, upravo vodijo bribirski knezi sami.41 Največ dokazov za samovoljno razpolaganje s cerkvami in kapelami imamo iz zemljiškega gospodstva krških Frankopano v.42 Ker cerkvica M. B. na Glavotoku ni prinašala dohodkov, jo je prepustil 1445 knez Ivan nekemu Dujmu v zakup z obveznostjo, da daje desetino in druge služnosti svečeniku, ki ga bodo pri omenjeni cerkvici nastavili Frankopani. Isti knez je podaril 1464 svojemu služabniku fratru Gujašiču cerkev sv. Janeza na Sužanu ter mu dovolil svobodno razpolagati z njo. Knez Štefan je celo plemiča Oštreheriča nagradil za zvesto službovanje s tem, da mu je dal cerkev sv. Janeza Krst. v Modruši in dovolil, »slo-bodno i oblastno to kapelo udržati i oddavati po svojih rokah komu njemu drago« ter najeti kaplana zanjo. Fran- Kamtens, Carinthia I. 115. 1. 1905, 26, 28; 116. 1. 1926, 3, 7, 13 si. 17, 50. L. Hauptmam, Grofovi Višnjegorski, Rad jugoslov. akad. knj. 250 (112), 1935, 215^-239. 38 J. Kelemina, Pravne starine slovenske v filološki luči. Glasnik muzej. dr. za Slov. XIV. 1933, 89 s. v. videm. 39 Vaneček, o c. 97—100. 40 OD IX. 30 si. Išt. 22. 41 OD (Vili. 331^-336 št. 289 (1299). 42 Starine XX. 17, MIHU VI. 340 si. št. 146, 206 si. št. 122, MIHJ V. 37. 29* 410 Problem lastniških cerkva in samostanov. kopani so razpolagali z nadduhovništvom v Gacki, VrhoviiJ in Dabru ter dosegli ustanovitev lastne škofije v Otočcu (1461 do 1535)43 S tem se je približevala njihova oblast oni deželnega kneza Friderika III., o čigar vplivu na imenovanje (nominacija) škofov istočasno ustanovljenega ljubljanskega škofijskega sedeža nam priča pismo devinskega in reškega kapitana Gašparja Ravbarja z dne 22. jul. 1493, ki obljublja vrniti postojnsko zastavno pismo 10.000 zlatnikov, ako podeli Krištofu Ravbarju ali enemu izmed njegovih sinov ljubljansko škofijo ter doseže potrebno dovoljenje papeža Aleksandra VI.44 Najvišjo stopnjo organizacijske dovršenosti je doseglo zemljiško gospodstvo na srbskih tleh, kjer so se križali kulturni krogi Dalmacije in prefinjenega Bizanca. Z bizantinskim nazivom »ktitorstvo«4' označujejo srbski viri pravno razmerje gospodarja do njegove cerkve ali samostana. Po bizantinskem vzoru razpolagajo srbski ktitorji z »baštinski-mi« cerkvami, ki jih morejo graditi z »zgonom« svojih »seb-rov«. Izročajo jih z vsem premoženjem kakem" sorodniku ali podložniku oziroma darujejo kakemu samostanu za »me-tohijo«. Dovoljujejo na pr. dosmrtni užitek samostana neki vlastelinki. Po mili volji izkoriščajo delovno moč podložni-kov svojega samostana ter dovoljujejo celo tujim osebam naturalne rente iz samostana (»komat« ali »adelfat« = bratski delež). Ktitor je mogel posegati tudi v notranje prilike samostana ter določati igumana. Ker srednjeveška Srbija ni imela farne organizacije, ki bi nudila oporo nižji duhovščini, zato je pomenila zakonodaja carja Dušana tako velik napredek, da ga primerja H. F. Schmid46 z reformami Karla Velikega. V čl. 45 je v načelu priznal Dušanov zako- 43 H. F. Sohmid, Gruindziige u. Grundlagen d. Entvvicklung d. kiroh-liohen iZehntrechts auf kroatischen Boden vvahrend d. Mittelalters, Siši-čev zbornik 1929, 433 in op. 48. 44 Izv. listina v drž. arhivu na Dunaju, repert. 24. Krištof Ravber, škof ljubljanski 1497-^1536. 45 Steinwenter, n. n. m.; R. Grujič, Sivetogorski azili za srpske vla-daoce i vlastelu posle kosovske bitke, Glasn, skop. nauč. dr. XI. 5. 1932, 71 si., V. Markovič. Ktitori, njihove dužnosti i prava, Priloži za književnost V. 1. Beograd 1925, 100—ili24; recenzija H.-F. Schmida v ZRG kanon. Abt. 47 (1927) 530—539. 48 ZRG, kanon. Abt. 51. 1. 366, 397. Problem lastniških cerkva in samostanov. 441 nik4' »očevinske cerkve« plemstva. Nihče ni smel takih cerkva podrejati patriaršijski cerkvi brez gospodarjevega dovoljenja, toda pristojni škof je smel vršiti tudi nad cerkvijo zemljiškega gospoda »duhovno delo«. Preden je postavil gospodar pri svoji cerkvi popa, ga je moral blagosloviti škof. Še več! Čl. 65 je predpisal minimalno »dos«, popovo ždrebije, tri zakonite njive, proste davkov ali robot. Ako bi zanemarjal ktitor dolžnosti do svoje cerkve, mu je mogel patriarhov sabor odvzeti vse pravice, kar se je zgodilo celo samostanu Hilandaru v dobi kneza Lazarja. Zadnja vrsta lastniških cerkva se še najbolj približuje obliki lastniške cerkve na germansko-romanskih tleh. Toda na jugoslovanskih tleh je bil razvoj prekinjen v velikem delu z vpadom Turkov. 4. Cerkve in samostani naselbinskih (t e r i t o r i j a 1 n i h) e d i n i c. Povsod na jugoslovanskih tleh so prevzele teritorijalne edinice, — tu preje, tam pozneje — funkcije plemenskih organizacij. O njihovem razvoju pripravljam posebno primer j alnopravno študijo. Take edinice so deloma prevzele, deloma same zgradile na skupni zemlji svoje kapele ter jih vzdrževale s perijodičnimi dajatvami ali pa jih opremile z nepremičninami. Na zunaj se je kazal seveda močan javnopravni značaj, toda v jedru je vršila zajed -nica napram svojemu duhovniku funkcije zemljiškega go-spodstva. Svobodne plemenske občine na Hrvatskem so imele svoje zbore v javnih poslih poleg svojih cerkva »u klu-pi«, tam so sklepale pravne posle, razsojale spore, duhovnik je zaprissgal stranke ter izstavljal po potrebi listine. Pri cerkvah so se vršili živahni sejmi.48 Oblast nad cerkvami so imeli župani občin, v bližini dalmatinskih mest najdemo »ka-štalde«. Še v Vinodolskem zakoniku iz leta 1288,49 ki je poln sledov starejše organizacije, se omenjajo občinske cerkve, ki jih nadzirajo občine tudi v tem pogledu, ali vrše duhovniki redno predpisane cerkvene funkcije. Kjer so prišle občine pod oblast zemljiških gospodov, izginjajo pravice županov. V »istrskem razvodu«, ki ga stavi M. Ko s50 v sredo 15. stoletja, imajo le častno nalogo »obsluževati in osvečevati cerkev« ali »kandel užigati«. Ker je stala cerkev sv. Voldriha 47 M. Dolenc, Dušanov zakonik, Ljubljana 1926, 34 si, 45, 181, 183; T. Taranovski, Istorija srpskog prava u Nemanjičkoj državi I. Beograd 11931, 49 si., 104, 110, 210. 48 R. Lopašič, Oko Kupe i Korane, Zagreb 1895 10 si. 49 .M Kostrenčič, Vinodolski zakon, Rad 227. (1923), 145—1157, 194; MlHJ VI. 363 si. št. 243. 442 Problem lastniških cerkva in samostanov. na meji treh občin, so jo prisodili sicer momjanskemu ko-munu, toda sosednja piranska in kaštelska občina sta prejeli pravico vsako leto »storit čtet« določeno število maš in skupno z momjansko občino postavljati in vzdrževati duhovnika. Na dalmatinskih otokih (Brač, Mljet, Koločep, Hvar itd.) so nastale vaške in otoške občine (universitas insulae), ki igrajo podobno vlogo pri svojih cerkvah.51 V opisanih vrstah lastniških cerkva in samostanov, med katerimi so bili možni prehodi iz ene skupine v drugo, se javljajo pravice gospodarjev, ki jih zovejo »jus heredita-rium«, »baština«, ki so morale biti prvotno še daleko bolj obsežne. Primitivno pravo Jugoslovanov v starejši dobi ni moglo poznati pojma »pravne oseb e,«52 ki se je razvil v rimskem pravu in šele ob koncu srednjega veka prešel v druga prava. Tudi v srbskih virih iste dobe po mojem mnenju ni možno videti v vsaki omembi svetnika izraza misli o cerkvah in samostanih kot pravnih osebah. Le veliki samostani, zlasti vladarjeve zadužbine in Hilandar so uživale izjemen položaj. Zato se mi zdi razumljivo, da so se smatrali ustanovitelji cerkva in samostanov za lastnike. Toda z izrazom »moja« ali »naša« ali »baštinska« cerkev ni bil mišljen abstraktni pojm rimskopravne lastninske pravice kot popolne pravne oblasti nad kako stvarjo. Tudi germanskopravna lastnina je bila sprva osebna pravica, ki se je ravnala po sloju, kateremu je pripadal lastnik.53 Ko je pričela Cerkev v večjem obsegu vplivati na Germane, se je bila vsebina germanske lastninske pravice že močno razvila. Premagala je že tesne vezi hišne skupnosti ter pričela izločevati posebne imovine. Južni Slovani pa še niso bili tako daleč v svojem razvoju. Zato moremo upravičeno govoriti o pravnem institutu »s 1 o v a n s k e« lastninske pravice,54 ki se je torej 50 (M. Kos. Študija o istarskem razvodu, Rad 240. (1931), 19S s. v. crekva; (MlHJ VI, 19, 27, 44, 69 si. 51 (Na pr. V. Lisičar, Koločep nekoč i sada. Dubrovnik 1932, 188.—191 (listina od 1515, 14. junija). 52 S. Reicke, Stiftungsbegriff u. Stiftungsrecht im Mittelalter ZRG LILI. german. Abt 1933, 247—276. 53 O. Oungern, Uber die Freiheit des Bigentums im Mittelalter, ZRG german. Abt. 53. (1933), 287—291; G. Krek, Lastnina na divjačini (Spomenica Mauroviču) 1934, 226 si. 54 Kadlec-Taranovski, Prvobitno slovensko pravo pre X. veka. Beograd 1924, 85 si.; Wl. Namyslowski, Zarys serbskiego prawa majqtkowego \v \viekach srednich. L\v6w 1925, 3 si., H. F. Schmid, die rechtlichen Problem lastniških cerkva in samostanov. 443 bistveno ločila od prej omenjenih po okoliščini, da so tvor rile vse nepremičnine nedotakljivo in nedeljivo osnovo hišne skupnosti ali »zadruge«. Zato je še pozneje odkupna pravica bližnjih sorodnikov veljala tudi za »lastniške cerkve«. O tem pričajo primeri hrvtskega in srbskega pravnega ozemlja. Ako so se udeležili pravnega posla odsvojitve, so izgubili pravico terjati odsvojeno »dedovino« nazaj. Pri takem stanju tudi Cerkev sprva ni mogla za dušni blagor vernikov pridobiti posebnih pravic do nepremičnin. Ni se mogla izločiti posebna cerkvena imovina kakor pri germanskopravni lastniški cerkvi. Šele z razkrojem hišnih in bratskih skupnosti in z razvojem zemljiških gospodstev, ki so razpolagala s številnimi zemljišči in imovinskimi deli, je nastala tudi pri nas odde-Ijena cerkvena nepremičina. Najlepše in najdlje se je držala imovinska skupnost pri pravoslavnih svečeniških cerkvicah, kjer sta imovina gospodarja in cerkve istovetni. Osebno razmerje med gospodarjem cerkve in duhovnikom dolgo ni bilo pravno določeno. Utegnil je biti uslužbenec gospodarja, kar velja za zemljiško gospodstvo in teri-torijalno edinico. Dušanova zakonodaja ga je skušala socijalno dvigniti, toda do one višine ni dospel kot na slovenskem in pozneje tudi na hrvatskem ozemlju, kjer so prodrla germanskopravna načela zajma ali fevda. Iz tega se je moglo razviti obilo vrst podeljevanja cerkvenih služb poznega srednja veka,55 toda tam, kjer so ostali temelji slovanskega pravnega reda krepki, ni bilo mesta za fevdništvo. O razmerju med fevdništvom in slovanskim pravnim redom pa so še nujno potrebne temeljite študije.56 Ker niso odločali pri ustanovitvi in ohranitvi »lastniških cerkva« zgolj idealni nameni, marveč močno tudi gospodarski, prišteva H. O p p i k o f e r57 »lastniško cerkev« Grundlagen... ZRiG kanon. Abt. 51. 1. 334, 377 si., 380, 383 si., 394 si., 401., isti, recenzija Vanečkove knjige, Zakladv pravmho postaven!... v ZRG kanon. Abt. 54. (1934), 436—443. 58 K. Frohlich, die Rechtsformen der ma. Altarpfriinden, ZRG kanon. Abt. 51. (1931), 457—543. 56 Pripravlja jo H. F. Schmid; prim. Lehnswesen u. slavische Rechts-ordung, Vile Congres International des Sciences Historiques, Resumes des comunications presentees an Congres. Varsovie 1933 II. t. 442—444. 57 H. Oppikofer, das Unternehmensreeht in geschichtlicher, verglei« chender und rechtspolitischer Betrachtung, Tiibingen 1927, recenzija H. 'Meverja v ZRG ,german. Abt. 48. 1. 544 si.; ML Kos. Zgodovina Slovencev 1127; R. Grujič, Lična vlastelinstva . .. 60 si. 444 Problem lastniških cerkva in samostanov. •med vrste srednjeveških gospodarskih podjetij. V slovenskem ozemlju južno od Drave so pobirali lastniki lastniških cerkva desetino od njih, nasprotno pa se zdi, da je patrijarh ni jemal od svojih cerkva v teh krajih. Kako važno vlogo so igrale »lastniške cerkvice« pri kolonizaciji in gospodarskem dvigu južnosrbskih pokrajin, priča primer cerkve M. B., ki jo je zgradil dijakon Dragoje v planini Be-lasici nad Gabrovim na carski zemlji. Vladar mu jo je potrdil na državnem zboru v Skopi ju 21. maja 1349 »da jest taj crkv slobodna na vjeki i ovaj dijak Dragoje s svojim t sni-nom da priebivajut u njej slobodno«. Ker je smel naseljevati pri cerkvi svobodne ljudi, od koder bi prišli, se je kmalu razvila vaška naselbina, ki je obdelala zemljo daleč naokrog. Iz cerkvice je nastal večji samostan, ki se omenja še v dobi Dejanovičev. Vso gospodarsko korist pa je užival lastnik cerkve. Nastoj podobnih cerkva je pospešil, kakor poudarja R. G r u j i č, čl. 26. Dušanovega zakonika, ki je oprostil vse take cerkvice državnih dajatev. Sledove »lastniških« cerkva iz 14. in 15. stol. najdemo še danes v številnih razvalinah v južni Srbiji. Ugotavljam torej, da so nastale na jugoslovanskih tleh »lastniške cerkve«, ki so se v jedru naslanjale na slovansko vezano »lastninsko pravico«, toda jugoslovanska tla so bila močno prepojena s starimi kulturnimi vplivi, pozneje je prodiralo vanj območje nemškega in ogrskega pravnega reda. Zato je jugoslovanska pravna zgodovina tako zanimiva in njen sintetični prikaz tako potreben.58 58 Ogrskega pravnega vpliva nisem dovolj upošteval, ker trenutno pravnozgodovinska strokovna literatura v madžarščini pri nas ni dostopna. Vprašanje pomena cerkvic na plemenščinah bosanskega plemstva pa vobče ni obdelano iz pravnozgodovinskih vidikov. Književna poročila. 445 Književna poročila. Dr. Tasič Djordje, Uvod u pravne nauke (enciklopedija prava). Beograd, 332 str. Potreba uvoda v pravoslovje.tej vedi, ki se za naš zapadno-evropski sistem razvija in raste od Rimljanov dalje, leži na dlani: treba je začetniku v pravnih študijah raztolmačiti v velikih in jasnih potezah bistvo ogromne snovi, s katero se mu je v podrobnosti baviti 4 leta, pokazati na povezanost vseh pravnih disciplin in njih vzajemno odvisnost ter dati totalitaren pogled na vse pravno področje iz tako visoke perspektive, da dopušča lahko, a obenem točno orijentacijo v tako kompliciranem, a obenem po svojih smernicah tako jasnem sistemu pravil, ki ureja življenje človeških udruženj. Kakor pa je uvod važen za začetnika, ni nič manj koristen za onega, ki ima pravne študije že za seboj: tudi njemu se ob takem celotnem pogledu na vso pravno snov odpirajo novi pogledi in marsikatera zveza in podrobnost se mu povsem razjasni šele tedaj, ko gleda na ves predmet nekako iz ptičje perspektive kakor na pokrajino, ki jo more v celoti pregledati in opazovati iz aeroplana. Kakor sta torej potreba in koristnost očitna, pa stavi tak uvod, ki naj resnično služi svojemu namenu, neobičajno visoke zahteve na avtorja. Varovat: se mora prevelike detajlnosti, ki cesto zastira pogled na celoto in utegne povzročiti zmedo tam, kjer bi morala ustvariti jasnost. Po drugi strani pa se mora prav tako varovati prevelike splošnosti na področju, ki je kakor pravo itak že razkričan po svoji abstraktnosti. Da se najde prava pot in izogne vsem tem nevarnostim, je potrebno mnogo takta in predvsem pedagoške izkušnje. Če iz vseh teh vidikov motrimo knjigo profesorja Tasiča, moramo priznati, da je avtor svoj smoter v polni meri dosegel in nam dal tak uvod v pravoslovje, ki združuje sintetičnost širokih pogledov s fineso analize, zgodovinsko poglobitev snovi z originalnimi perspektivami na sedanjost in bodočnost. Iz vse knjige veje zdrav dinamičen duh, ki pokaže povsod za mrtvimi formulami in za togim pravnim formalizmom živo razgibanost pravnega ustroja v zvezi z njegovimi stvarnimi gospodarskimi in splošno-kulturnimi osnovami. Knjiiga je nova priča visokega znanstvenega erosa njenega avtorja, kateri se že dolgo vrsto let neumorno bori za neko dinamično pojmovanje pravne filozofije, ki naj predstavlja harmonično sintezo idealizma in realizma, normativizma in sociologizma. Ugodno se knjigi pozna, da je izšla iz živega akademskega učiteljevanja, tekom katerega si je avtor mogel nabrati obilo pedagoških izkušenj, a prav tako, da je avtor v njej uspešno uporabil dognanja iz svoje bogate publicistične dejavnosti na različnih pravnih področjih. Končno naj poudarimo še filozofski duh, ki preveva vso knjigo in ki je vodil avtorja pri obravnavanju problemov, v katerih brez globlje filozofske izobrazbe ne more priti do zadovoljivih rezultatov. Avtor pojmuje pravno enciklopedijo kot uvod v pravoslovje ali kot splošno teorijo prava, katere predmet je analiza osnovnih pojmov prava. Avtor povsem pravilno izvaja, da se je enciklopedija prava v tradicionalnem smislu preživela: rezultati, nabrani iz raznih posebnih ved na enem mestu, ne predstavljajo nobene logične celote, marveč le konglomerat 446 Književna poročila. pojmov, ki se sami po sebi še ne morejo spraviti v harmonijo. Temu nasproti prikazuje avtor pravno zgradbo kot harmonično celoto in nas vodi takoj v prvem delu v središče vse pravne problematike, v pojem prava. Pravna pravila predpostavljajo kot družbeni predpisi neko omejevanje, notranjo in zunanjo disciplino človeka. Odtod važnost analize pojma človeka za družboslovje. Človeka kot kulturno bitje, ki izdeluje orodje, razmišlja o svetu in sebi, izroča in predaja kulturne vrednote iz roda v rod, pa moremo razložiti samo iz družbenega življenja samega, v katerem se psihološko ustvarja, razvija in menja. Svojstvo družbenih predpisov, pod katerimi živi človek, je njih praktičnost, ker oni ustvarjajo pravice in obveznosti in ne ugotavljajo le odnosa vzrokov in posledic kakor teoretični (naravni) zakoni. Ko razčlenja bitne elemente pravnih pravil, ne polaga avtor glavnega poudarka niti na vsebino norme niti na svojstva sankcije, ker imamo razne vrste sankcij z raznimi stopnjami učinkovitosti, ki cesto skoro neopazno prehajajo iz ene v drugo. Moremo sicer ugotoviti neko hierarhijo sankcij, v kateri predpostavlja sankcija višje vrste vedno sankcijo nižje vrste, n. pr. državna sankcija predpostavlja socijalno, itd., toda sankcija kot taka je nesposobna da bi nam podala točen kriterij za razlikovanje raznih vrst pravnih pravil. V to svrho sta važna predvsem način in oblika, kako se norme pojavljajo in kako nastajajo. O definiciji prava se trdi, da jih je toliko, kolikor je pravnikov, vendar jih avtor s fino analizo reducira na tri glavne tipe: 1) pravo kot organizacija, ki razpolaga z fizičnimi sredstvi; 2) pravo kot organizacija sploh brez ozira na prisilna sredstva; 3) pravo kot socijalna zavest, ki se pojavlja z zunanjo avtoriteto. Avtor sam utemeljuje širšo, rekli bi sintetično definicijo pojma prava, v prilog katere govori predvsem to, da objame in more razložiti vse historične oblike prava v njihovem razvoju in njihovi raznovrstnosti ter se tudi ozira na razne prehode v oblikah sankcije. Ta razširjena koncepcija mu omogoča, da vključi v pojem prava tudi nekatere oblike samopomoči, vsaj one, pri katerih se poedinci smejo smatrati kot organi družbe in izvršilci kolektivne zavesti. Po razmotrivanju vprašanja obveznosti pravnih pravil za državo in njene vezanosti na pravo, v katerem si ostro nasprotujeta pozitivistično in idealistično pojmovanje, obravnava avtor problem prava kot imperativa: državni zakon se pojavlja kot povelje, v kolikor se z njim izvaja volja celote s pomočjo tehničnih sredstev, s katerimi razpolaga samo država. Pri tem pa ima posameznik aktivni pomen, bodisi kot državni organ, ki v njemu pridržani sferi svobodno odloča, bodisi kot nosilec subjektivnih pravic, bodisi kot oni, ki tolmači in uporablja pravne predpise. Odtod tudi pogojno veljavni predpisi in le posredno imperativni zakoni. Avtor odločno odklanja Jellinekovo avtoritarno koncepcijo, po kateri naj bi bila državna sila nekaj absolutnega in neodoljivega, pravni predpisi pa adresirani le na državne organe. Nasprotno so povelja naslovljena tako organom kakor posameznikom. Poglavje o pojmu prava zaključujejo še razprave o pravilih z manjšo pravno učinkovitostjo, o pravilih, iz katerih nastajajo pravna pravila, ter o standardih in direktivah, ki so neke vrste tipične rešitve in običaji v poslovnem prometu. Končno je pridana še etimologija besed pravo in pravica. Če tako analiziramo svojstva vseh pravnih norm. je treba predvsem Književna poročila. 447 poudarjati njih pozitivnost, ki je v ozkem odnosu s pojmom politične oblasti in katere ni mogoče opredeliti bližje kakor da se povelja oblastev dejansko izvršujejo med nekim maksimom in minimom. Nadalje ima vsaka norma redno tudi svojo sankcijo, tako da obstoji poleg glavnega predpisa, ki uravnava pravice in dolžnosti, tudi sekundarni predpis, ki predvideva sankcijo, vendar najdemo tudi norme brez, sankcije. Glavni smoter norm je pač ta. da se izvršujejo, tako da niso možne le zelo različne sankcije, kakor smo že zgoraj poudarili, marveč tudi da jih sploh ni. V normi sami kot taki pa moremo razlikovati dva aspekta: moremo jo motriti iz stališča splošnosti kot splošno abstraktno pravilo in iz stališča individualnosti kot posamezni akt, s čigar pomočjo se izvrši konkretiziranje in preciziranje pravnih predpisov. Avtor poudarja povsem pravilno, da ima norma tudi v poslednjem smislu samostojno vrednost. Nadalje razlikujemo tehnična in normativna pravila. To razlikovanje je v tem, da skuša ena grupa norm bolj neposredno ostvariti idejo pravičnosti, druga pa je bolj izraz gole smotrenosti. To razlikovanje se tudi lahko formulira tako, da izvirajo ena pravila iz nekega prepričanja ali svetovnega nazora, druga pa so bolj strokovne narave. Seveda je ta razlika več ali manj relativna. V procesu konkretiziranja norme oziroma v razvoju od vrhovne norme do uporabe na konkretni primer se pokaže potreba po neki svobodi pri uporabi norme. Ta problem obravnava avtor v poglavju, ki govori o svobodi in diskrecijonarni oblasti ter o absolutnih in dispozitivnih normah. Meja svobode, ki je dopustna pri uporabi norm, ali diskrecijonarna oblast, je nujen izraz dinamičnosti socijalnega življenja. Razlika med absolutnimi in dispozitivnima pravnimi predpisi se kaže v glavnem v tem, da se poslednji uporabljajo predvsem tedaj, kadar stranke niso drugače odločile. Nadaljujoč na poti od absolutnih norm pridemo preko dispozitivnih predpisov do one sfere, katere pravo ne regulira pozitivno, marveč se zadovoljuje le z njeno zaščito. V tej sferi se razvijajo odnosi, ki jih regulirajo predpisi različne vrste, predvsem seveda etični. Tako se nam pod avtorjevim spretnim vodstvom polagoma odkrivajo vse strani te ogromne stavbe, ki se imenuje pravo. Po obravnavanju vprašanj, ki smo jih bežno zgoraj omenili, lahko pristopi avtor k problemu države, kateremu je posvečen ves četrti oddelek in ki arhitektonsko zaključuje prvi del knjige. Državo razmotriva avtor najprej s socijološkega vidika, kot posebno vrsto ustanove, ki razpolaga z oblastjo kot socijalni, ne kot fizični sili, teorija pa ji daje posebno obeležje kot politični organizaciji. Država je samo eden izmed faktorjev v socijalnem življenju, ki je lahko dominanten, toda nikoli absoluten. Nadalje obravnava avtor v tem oddelku problem suverenosti države, vprašanje njene opravičbe kot historične tvorbe s kulturnimi in civilizatoričnimi nalogami, socijološke tipe države, razvoj državnih funkcij, posebno sodne oblasti in končno problem države kot pravne organizacije, kjer avtor izčrpno obravnava razne značilnosti in svojstva države s pravnega stališča in podaja pravno definicijo njenega ustroja, kakor je prej isti ustroj obravnaval s socijološkega stališča. Drugi del knjige nam prikazuje vlogo, ki jo ima v socijalnem ustroju pravo kot moralni činitelj. Pravo in etika imata oba svoj koren 448 Književna poročila. v socijalnih vrednotah in preko socijalne ideje vzdržuje pravo tudi zvezo z etiko. Tako vpliva etika tudi stalno na pozitivno pravo in prodira v njega. V tem. delu obravnava avtor nadalje tako pereče in aktualno vprašanje pravičnosti in miru ter problem naravnega prava, okrog katerega se še vedno bije srdita borba. Logično sledi na to problem odgovornosti, katero avtor opredeljuje kot pojem moralnosti, v osnovi različne od vzročnosti. Fogoja odgovornosti sta vračunljivost in krivda, kriterija pravičnosti in oportunosti pa utegneta zahtevati odgovornost tudi brez krivde. Avtor izvaja pravilno pojem odgovornosti iz pojma relativno moralne svobode in odklanja tako stališče absolutnega determinizma kakor absolutnega indeterrninizma, ki vodita oba do praktično nesprejemljivih zaključkov. Razvoj odgovornosti gre od kolektivne k individualni, od objektivne brez krivde k subjektivni. Etično prečiščene in globoke analize o borbi za pravo in pravico ter o zlorabi prava zaključujejo ta del knjige. S tem je podan celotni pogled na pravno zgradbo s teoretičnega vidika in avtor more pristopiti k problemom, ki jih postavlja praktično ostvarjanje prava. S temi se bavi avtor v tretjem delu, ki obravnava probleme pravnih virov in tolmačenja prava. Iz prvega, ki vsebuje poglavja o formalnih in materijalnih virih, o Common lawu, sodni praksi, doktrini, svobodnem pravosledstvu in splošnih pravnih načelih, naj omenimo tu le problem običajnega prava, ki ga pojmuje avtor kot kolektivno obliko življenja, v kateri se spajajo zavest obveznosti in dejanska izvršitev. V odnosu do zakona pripisuje avtor običajnemu pravu samostojno vrednost. Dejstvo, da zakon izpodriva vedno bolj običaj, se objasnjuje s tem, da država vedno bolj pritiska v ozadje druge grupe in njihovo pravo. A popolnoma izpodriniti ga ni mogla nikoli in danes, ko so zakoniki zaostali in ne ustrezajo več spremenjenim življenjskim pogojem, prisostvujemo zopet neki renesansi običajnega prava. Poglavje o tolmačenju prava pa vsebuje sistematični in zgodovinski prikaz vseh problemov, ki so se do najnovejšega časa pojavili v tem področju. Izčrpno so obdelani pojem interpretacije, metode in razne šole, ekstenzivno in restriktivno tolmačenje, analogija in praznine. Teoretična in praktična stran prava sta tako izčrpani, mi vemo, kaj je pravo in kako se ostvarja. A po vprašanju za objektom pride problem subjekta, ki objekt proučuje, po meritornem obdelovanju prava pride vprašanje, kaj je pravoslovje kot znanost, ki se bavi s pravom kot objektom. Ta vprašanja iz metodologije pripadajo najtežjim problemom, kakor je to tudi pri vseh drugih vedah. Zaradi tega se nam zdi didaktično povsem pravilno, da postavlja avtor ta vprašanja na konec knjige: učenec je imel priliko seznaniti se z živo tvarino prava v njenem historičnem razvoju in pristopi z mnogo boljšim razumevanjem k težkim metodološkim problemom. Ta način se nam zdi mnogo bolj priporočljiv kakor obdelovati metodološka vprašanja takoj spočetka in s tem ustrašiti in odvrniti nepoučenega citatelja. Izmed najvažnejših vprašanj, ki jih obdeluje avtor v tem zadnjem delu svoje knjige, naj omenimo le poglavje o pravoslovju, katerega smoter je, da najde smisel pravnih pravil in jih sistematizira, nadalje poglavja o pravni filozofiji, njenega razmerja do socijologije in enciklopedije, poglavja o primerjalnem pravu in pravni tehniki itd. Književna poročila. 449 Knjigo zaključujejo bibliografski podatki, izčrpni glede inozemske in domače literature (naša literatura vsebuje pet drobno tiskanih strani velike osmerke!) in alfabetski register imena piscev s kratkimi življenje-pisnimi podatki in navedbo glavnih del. Boris Furlan. Dr. med. Gtitt Arthur, dr. med. Kolin Erust in dr. jur. Falk Ruttke: Komentar k nemškemu sterilizacijskemu zakonu. Založba Lehman, Mun-chen 1934. Cena 6 mark, strani 272. Pisci komentarja spadajo k avtorjem zakona. Komentar tolmači tudi določbe zakona zoper nevarne zločince iz navade z dne 24. novembra 1933. V uvodnih besedah citirajo pisci Hitlerjeve besede (»Mein Kampf«): »Kdor ni telesno in duševno zdrav, ne sme svoje bolezni ovekovečiti na otrokovem telesu. Država mora za to skrbeti, da sme ustvariti otroke le, kdor je zdrav. Zahteva, da je treba defektnim ljudem onemogočiti ustvarjati otroke, je zahteva zdravega razuma, realizacija te zahteve pa je najbolj človekoljubno delo človeštva.« Avtorji pravijo, da je treba napraviti konec »malodušnosti zastarelega svetovnega naziranja in pretirani samomorilni ljubezni do bližnjega«. »Cilji obeh zakonov«, tako trdijo avtorji, »so etični in daleko presegajo čustvovanje liberalistične ere, da celo etiko krščanske ljubezni do bližnjega« (str. 6). Uvodna izvajanja komentarja so vseskoz medicinska: tolmačenje osnovnih pojmov dedne biologije in dedne prognoze: »Spoznali smo, da veljajo prirodni zakoni, ki veljajo za rastline in živali, tudi za ljudi. Sterilizacijski zakon sloni na spoznanju, da je mogoče po dedni prognozi z veliko verjetnostjo določiti, kakšno bo potomstvo konkretnih staršev. Avtorji navajajo celo vrsto tabel o podedovanju bolezni, če je dedno nagnjenje dominantno ali recesivno, če sta oče in mati bolna ali če je bolan le eden izmed njiju (homozigoti, heterozigoti). Tem uvodnim izvajanjem sledi obširen komentar sterilizacijskega zakona. Knjiga se ne peča s problemom sterilizacije kot takim, n. pr. iz vidika populacijske politike, iz vidika filozofije, etike, prava i. t. d., marveč daje le navodila, kako naj se zakon uporabi v praksi. Knjigo bodo s pridom uporabljali tudi dijaki, da se navzamejo dedno biološkega gledanja sveta. Tolmačenje zakona zoper nevarne zločince iz navade je važno tudi za našo sodno prakso. V tem zakonu so namreč kvalificirali očuvalne odredbe in tudi nekatere druge določbe (n. pr. o vračunljivosti), ki imajo skoro isto besedilo kakor naš kazenski zakon. Iz knjige, zlasti iz uvodnih izvajanj, veje borbeni duh, ki pa ni nesim-patičen. In kakšen bo uspeh teh stremljenj ? Kdor misli, da bodo v nekaj letih po sterilizacijskem zakonu prenehale v Nemčiji vse duševne bolezni in antisocijalna nagnjenja, se seveda moti. Gotovo pa je, da bo zakon, če se bo sistematično izvajal, znatno znižal število duševnih bolezni; znižal bo s časom tudi bremena za vzdrževanje zavodov za defektne ljudi. Eno pomanjkljivost pa ima zakon in ta je v tem, da dovoljuje sterilizacijo le zaradi vidnih bolezni, ne pa tudi zaradi bolezenskih nagnjenj, ki na zunaj niso vidna (recesivna). Tega nedostatka se seveda avtorji zakona dobro zavedajo. Drugi nedostatek zakona je ta, da ne velja za zločince. Ta nedo-statek pa je že odpravljen z zakonom zoper nevarne zločince iz navade, ki dovoljuje kastracijo nevarnih seksualnih zločincev. Nič manj važna pa 450 Književna poročila. ni moralna stran zakona. Zakon sam in propaganda v zvezi s tem zakonom vplivata vzgojno na širše plasti ljudstva. Ljudstvo se bo navzelo dedno biološkega duha: vsakdo se bo čuval priženiti se v rodbino, ki je dedno bolna. In če se z zakonom trenotno nič drugega ne doseže kakor to, je že velik napredek. Dr. Avgust Munda. Dr. Krek Gregor: Anton Randa. Gedachtnisschrift zur hundertsten VViederkehr seines Geburtstages. Ljubljana, 1935, str. 41, cena 20 Din. Ob stoletnici Randovega rojstnega dne je bila lansko leto priobčena v »Slovenskem Pravniku« daljša razprava, ki je bila posvečena spominu in delu velikega češkega učenjaka. Sedaj jo je izdal njen pisec, vseučiliški profesor dr. Gregor Krek na nemškem jeziku in jo poslal s tem med širši svet. Tega naj zopet opozori na nevenljive zasluge, ki si jih je pridobil Randa za avstrijsko, zlasti zasebno pravo in ki jih Randi mnogi tuji znanstveniki ne priznavajo ali ga pa vsaj omalovažujejo. Avtorju se je to nesporno posrečilo, naslikal nam je podobo »češkega Savignvja« s sijajnimi barvami in v blestečem slogu in predocil današnjemu svetu, zlasti tudi akademski mladini pravi pomen njegovega nastopa in uspehe njegovega dela. Gotovo je, da avtor Randovega dela, ki je naravnost ogromno, v vseh njegovih podrobnostih ni hotel pokazati in zato tudi ne preceniti. Toda predočil nam je vsa njegova glavna dela in poudaril zlasti, kako so še danes po veliki večini vsa živa, kako še danes črpajo pravniki iz njih. To kaže, kako pomembno je bilo to delo, četudi ni Randa ustanovil nobene pravniške šole, četudi je bil le »znanstveni pozitivist«. In pri tem, ko razčlenjuje način Randovega znanstvenega delovanja, ko odkriva smernice, ki so vodile Rando pri njem, stopa avtor sam pred čitatelja in pove, katera metoda more edino privesti do resnične obogatitve pravne znanosti in do pravih praktičnih uspehov. Krek nam je nekoč že razodel svoj znanstveni nazor o tem, bilo je o priliki ustanovitve ljubljanske juridične fakultete, ko je izdal razpravo »Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj« (Zbornik znanstvenih razprav I.). Nekatere misli te razprave so prišle sedaj v prečiščeni in izkristalizirani obliki v življenjepis o Randi, ki je s tem postal še posebno tehten. Pisec odkrito ocenjuje pomen prirodno-pravne teorije za znanstveno obdelavo pozitivnih zakonov in praktično uporabo kot neplodne, odklanja pravna izvajanja edinole s pomočjo logičnih operacij, se postavlja v vidno nasprotje s prostopravniškim pokretom. Prav daje tudi Randi, ki ni kazal nobene vneme za spekulativno filozofske ekskurze, kajti dogmatik ne sme zaiti nikdar v labirintu filozofskih sistemov. Randi je bila vsa filozofija zgodovina, ki nas uči s pomočjo primerov. Temu nasproti pa vidi kot edino ploden način znanstvenega pravnega delovanja v sintezi zgodovinske, sistematične, dogma-tične in primerjainopravne metode. Ta metoda je tudi pri Randi rodila toliko uspehov kakor pri malokaterem drugem pravniku preteklega stoletja. Tako nam je ta življenjepis dvojno tehten, kot pravilna ocenitev razsežnega Randovega dela in kot čredo« znanstvenega nazora življenje-pisca samega. Tiskarniška oprema brošure je prvovrstna, reprodukcija večbarvnega Randovega portreta je odlična. Dr. Rudolf Sajovic. Književna poročila. 451 Publikacije Instituta za zakonodajne nauke. O izdanjih rimskega Istituto di! Studi legislativi smo v Slovenskem Pravniku že parkrat poročali, bodisi da smo omenili njegove publikacije v celoti (v letnikih 1930, str. 31 in 1934, str. 229), bodisi da so bila naznanjena nekatera dela ki so izšla v njih, posamič (v letnikih 1930 str. 295, 1. 1932 str. 130, 1. 1933 str. 96, 1. 1934 str. 39, 310). Tekom letošnjega leta pa je nastalo namesto doslejšnjih treh pet različnih publikacij, katerih vsebina naj služi enotnemu smotru, prikazovati veljavno pravo primerjalno in s tem omogočati zakonodajne nauke in jim nuditi potrebno gradivo. 1. Annuario di Diritto comparato e di Studi legislativi (XII, 1) prinaša kakor poprej članke iz najrazličnejših dežel. V tem sešitku so razen 5 knjižnih poročil priobčeni članki »Notizie storiche e sistematiche sul Diritto Civile Egiziano« (Garrana e Boghadil, IV opera deli'American Law Institute« (Sims) in »Fragmatismo del diritto americano« (Ldttauer). Drugi del prinaša francosko judikaturo iz osebnega, rodbinskega in obveznostnega prava iz leta 1932, predelano m opremljeno z obširnimi kritičnimi opombami. 2. Giurisprudenza comparata di Diritto inter-nazionale privato (I, 1). V tej knjigi izhaja judikatura, po možnosti iz čim največ dežel, in sicer le, kolikor se tiče mednarodnega privatnega prava. Ta del je poprej izhajal tudi v Annuariju, je pa sedaj iz njega izločen in izhaja samostojno. Po zamišljenem načrtu so opremljene tudi tu priobčene odločbe s pripombami, deloma pravnikov-priobčevalcev, deloma pravnikov tujih držav, kar daje prav posebno noto opombam. Pričujoči sešitek prinaša na prvem mestu judikaturo Kanade (Falcon-bridge) in Nemčije (Rheinstein), oboje iz 1. 1932. 3. Repertorio della Legislatione mondiale (IV, 1). Ta knjiga prinaša zakonodajo iz vseh držav in nosi zato po pravici naznanjeni naslov. Gre pa le za pregled, zato je pod posameznimi gesli naveden samo naslov dotičnega zakona ali uredbe ter mesto publikacije. Te navedbe so podane na eni strani v italijanščini, na drugi pa v izvirniku. Po teh geslih je zato moči vsakomur, ki se zanima za zakonodajo, najti, ali je v odrejenem času kje bila kaka snov zakonodajno urejena ali ne, vendar za vsebino ne bo zaznal. To bi bilo tudi preobširno. Letos izisli sešitek obsega zakonodajno delo iz prvih mesecev letošnjega leta. 4. Legislazione internazionale (I, 1). Ta publikacija je dopolnitev prejšnje. Nje vsebina bodi prikazovanje pomembnejših zakonodaj in uredb in sicer ali tako, da je podan prevod dotičnega zakona, ali pa le kratek obris temeljnih pojmov. Po priliki so objavljeni zakoni tudi v izvirnem jeziku. Pričujoči sešitek prinaša zakonodajo držav Belgije, Združenih držav severoameriških in Italije iz leta 1932. 5. Bibliografia giuridica internazionale (I, 1). Vsebina te publikacije je ostala ista kakor poprej, obsega po možnosti čim popolnejši popis vseh pravniških del, izišlih tako v samostojnih knjigah kakor tudi v pravniških revijah, deloma z vsebinskimi podatki. Pregled pa skuša biti obširnejši kakor doslej, zato je tudi tisk temu primerno drobnejši, a vendar dobro čitljiv. Sešitek objavlja literaturo iz 1. 1932, in sicer Italije, Avstrije, Belgije, Gdanskega, Estonske in Nemčije. 452 Iz teh kratkih vrstic bo moči zapaziti takoj napredek k prejšnjemu stanju. Ta je res tolikšen, da moremo izreči mirno sodbo, da se s takšno institucijo ne more ponašati nobena druga država. Važnost teh publikacij za primerjalno pravo je neizmerna, kajti nudijo znanstveniku možnost, da se kaj hitro razgleda po pravnih in literarnih virih, ki so mu potrebni. Želeti bi bilo le eno, da naj bi knjige prikazane vsebine izhajale bolj neposredno za pravnimi in literarnimi viri in da naj bi ne bila časovna razdalja od istih prevelika, kar je bilo doslej glede nekaterih publikacij. Kakor se je posrečilo profesorju G a 1 g a n u, ki je bil tajnik zakonodaj -nega instituta in urednik njegovih izdanj, da je zasnoval vse delo tako razsežno in pregledno, tako smemo upati, da mu bo uspela tudi druga naloga, namreč izhajanje teh izdanj čim neposredneje za viri, kar moramo ugotoviti že za Repertorij svetovne zakonodaje. Dr. Rudolf Sajovic. Dr. Jelič M. Ilija: Zaštita optuženih osudjenika i maloletnika kao socijalna potreba i način njena izvodjenja. Beograd, Društvo za zaštitu oslobodjenih osudjenika i maloletnika u Beogradu. 1934. Posebni odtis iz Život i Rad. Str. 112. Dr. Lučovnik Hinko: Pravice branilcev v pripravljalnem postopku. Posebni odtis iz Spomenice Kongresa pravnika. Beograd, 1935, str. 28. Dr. Maurovič Ivan: Izvještaj o predosnovi gradjanskoga zakonika za Kraljevinu Jugoslaviju. Zagreb. 1935. Str. 83. Dr. Munda Avgust: Divji lov v naši bodoči zakonodaji. Posebni odtis. 1935. Str. 10. Dr. šik Lavoslav: Jevrejski jezik ni je mrtav jezik. Posebni odtis iz »Židov«. Zagreb. 1935, Str. 8. Dr. Vesel Josip in Timoškin Vladimir: Krivični Zakonik Kraljevine Jugoslavije i 343 rešenja svih Apelacionih sudova i svih odelenja Kasa-cionog suda god. 1930 — 1935. Sarajevo. 1935. Str. 297, cena 80 Din. Dr. Žilic Franjo i dr. šantek Miroslav: Zakonik o sudskom krivičnom postupku. Zagreb. 1935. Knjižara St. Kugli. Str. 531, cena 100 Din. članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv, XLVIII, št. 1^ Spektorski E.: Stogodišnjica Kegleove »Socialne fizike«. Savkovič J.: Usmenost u Grpp. Nikolič V.: Psihoanalitičko posmatranje kriminologije. Petkovič I.: O pravnom dejstvu neblagovremeno podnetog odgovora na tužbu. Lederer ž.: Značenje Argentinskog pakta od 1933. Bartoš M.: Prečutna hipoteka likvidacione banke. Novakovič M.: Grčko-francuski spor oko kula svetilja. Mirkovič M.: šta znamo, a šta ne znamo o našoj poljoprivredi. — Branič št. 10: Peič D.: O zahtevu za zaštitu zakona. —. Košturica J.: Propis S 92 Grpp. odnosi se jedino na advokatske nagrade iz gradjanskih sporova pred okružnim sudovima. Simič S.: Govor na svečano j sednici otvaranja VII. skupštine Kongresa pravnika. Vukčevič R.: VTI. Kongres pravnika. — Mjesečnik št. 10: Frank S.: Djelovanje novog i blažeg kaznenog zakona. Digovič P.: Državnopravni položaj Hrvatske prema ugovoru od 1868 god. Karlič P.: Otkriče »Statuta Lige kotara ninskoga«. Buč A.: Da li je § 506 k. z. od 1852 god. još na snazi'.' Andrassy J.: Sedma skupština kongresa pravnika u Beogradu. — Policija št. 17 — 18: čubinski M.: O tzv. intelektualnom falsifikatu. Lazarevič V.: Deca ulice. Lazarevič A.: Državna intervencija u zaštiti maloletnika. Petrovič ž.: Akademija za Nemačko pravo u Minhenu. Mijuškovič J.: Književna poročila. 453 Punkcijona nadležnost sudije pojedinca i § 203 Kp. Jelič I.: Deveti Medjunarodni Kongres za kaznene zavode. Jakovljevič A.: Političko-upravni sekretar!. Uroševič M.: Suzbijanje prostitucije u vezi Zak. o suzb. polnih bolesti. Trenčevič S.: Funkcije policiske vlasti po Kp. Vujanovič V.: § 55 Zak. o činov, i njegova primena u praksi. Nikolič P.: Zakon o istupima. Pražič J.: Reforma opštinske samouprave. Grozdanovič G.: Jedan pravni slučaj koji nije našao svoje striktno rešenje ni u jednom zakon, propisu pozitivnog zakonodavstva kod nas. — Policija št. 19 — 20: Tauber L..: Prestupi po Uredbi o kartelima. Blagojevič V.: Sedmi Kongres pravnika Kraljevine Jugoslavije. Jovanovič B.: Zajedničko podizanje kuča. Jelič L: Deveti Medjunarodni Kongres za kaznene zavode. Kecojevič S.: Jedan slučaj pokušaja opasne kradje iz § 316 Kz. Drljevič I.: Važnost ugovora o prodaji tudje stvari. Milojkovič B.: Ekstradicija Paveliča i Kvaternika. Mitič P.: Odlaganje izvršenja kazne lišenja slobode. Petrovič Ž.: Akademija za Nemačko pravo u Minhenu. Bubelj — Jarockij S.: Uticaj etnografije i geografije na kriminalitet.. Petrovič V.: Pitanje opštinskih činovnika-delovodja i pisara još ni do danas nije regulisano. Petrovič I.: Raskidanje zajednice izmedju očuha i pastorka. Mišic P.: Obim prava Zakupodavca iz § 686 grad. zak. — Pravna misao št. 6: Vukčevič R.: Izborni zakon i narodna suverenost. Kulaš J.: Delovanje lekara kao telesna povreda. Medenica B.: Nekoliko protivurečnih odluka Kasacionog suda po pitanju zastarelosti naknade štete u sporovima kod glavne kontrole. Jovanovič L.J.: Poništaj žiga. — Pravni pregled št. 5: Maširevič B.: Rešenje o neotvaranju istrage. Laloševič S.: Opšti propisi o kamatama. Kamate po zakonima o Uredbama o Z. Z. Inotai Dj.: Nekoliko reči o bagatelnim pamicama. — Pravosudje št. 7 — 8: Krek Gr.: Pogreške u prevodu u našim zakonima. Goršič F.: Oko pitanja stvarne nadležnosti opštinskih sudova. Brankovič S.: Pravo retencije. Tomovlč B.: Devojačko pravo na deo pri podeli kučne zajednice. Bogdanovič A.: Oduzimanje svojevlasti. Jeremič S.: Proširenje tužbi u sub-jektivnom smislu. Blagojevič B.: Kodifikacija gradj. zakonika. Jagedič.: Kontumacija. Savič M.: Nadležnost po ugovorima o zakupu, čosič F.: Još reč — dve o pitanju da li je sud dužan da prilikom izdavanja me-ničnog platnog naloga po zvaničnoj dužnosti ceni pitanje zastarelosti menice. Gavela A.: Poboljšanje krivičnog postupka. Mičovič M.: Mogu li gradj. sudovi izricati vojnim licima uslovnu osudu i novčanu kaznu umesto lišenja slobode? Pavlovič B.: Da li amnestija data za krivična dela obuhvata u isto vreme i disciplinske krivice, kad ove u aktu niso izrično pobrojane? Kulaš J.: Politički momenti u krivičnom pravu. Vdovenkov V.: Smisao § 13 Kz. Trenkovič S.: O pravilnom tumačenju § 218 Kz. Sladovič E.: Institut akreditiva u privredi i pravnom poretku. Culinovič F.: Jedno zasluženo priznanje. 30 454 Razne vesti. Razne vesti. Šestdesetletnica prof. Spektorskega. Obenem s slavjem domačih jubilantov praznuje naše kulturno občestvo tudi drug pomemben dogodek, šestdesetletnico Evgena V. Spektorskega. Rojen 15. X. 1875. v Ostrogu (Rusija), je dovršil srednjo šolo v Radomu in pravno fakulteto ruske univerze v Varšavi. Po večletnem bivanju v inozemstvu, kjer se je pripravljal za magisterski izpit, se je habilitiral 1. 1901, bil docent za pravno enciklopedijo v Varšavi, 1. 1911. magister državnega prava na univerzi v Jurijevu (Dorpat), od 1. 1913. izredni profesor za enciklopedijo in zgodovino pravne filozofije na univerzi v Kijevu, od 1. 1917. dalje na isti katedri kot redni profesor. Tega leta je dobil tudi od Moskovske univerze naslov doktorja državnega prava, bil izvoljen za dekana pravne fakultete, 1. 1918. pa za rektorja univerze v Kijevu. V emigraciji je bil honorarni profesor za primerjalno ustavno pravo v Beogradu, v 1. 1924. do 1927. profesor na ruski pravni fakulteti v Pragi in 1. 1927. tudi njen dekan, od 1. 1927. do 1930. zopet v Beogradu, od 1. 1930. dalje pa je redni kontraktualni profesor za ustavno pravo in pravno filozofijo na naši univerzi. Njegovo najvažnejše, življenjsko delo je »Problem socijalne fizike v XVII. stoletju«, knjiga v dveh debelih zvezkih, 1911 — 1916, za katero je avtor dolga leta proučeval vire v evropskh bibliotekah. Problem je bil povsem nov, izven priljubljenih in udomačenih predmetov znanstvenega raziskovanja, ki so jih izbirali znanstveniki tedanje dobe. Odmev knjige je bil povsem nepričakovan: eden največjih geologov, član akademije Vladimir Vernadsky ji je posvetil obširno razpravo v reviji »Ruska Misel« in poudaril njeno pomembnost tudi za splošno znanstveno metodiko. Njen osnovni problem je raziskovanje vpliva, ki ga je imel nastajajoči mehanistični svetovni nazor na družbeno filozofijo XVII. stoletja. Cela vrsta socijalnih filozofov te dobe skuša po analogiji z naravoslovjem ustanoviti empirično vedo o človeški družbi in se pokaže tako kot idejni predhodnik Comta in drugih socijologov XIX. st. Fizikalno« svetovno naziranje XVII. st. se strogo loči od prejšnjega »moralnega« naziranja, njegov pozitivni in prirodoslovno-znanstveni racijona-lizem, oprt na Keplerja, Gallileja in Nevvtona, od dialektičnega racijona-lizma Platonovega in terminološkega racijonalizma Aristotela. Racijona-listično metodologijo XVII. st. karakterizira Spektorski po svojstvih intuicije, dedukcije, demonstracije, konstrukcije, definicije, kavzalnosti, analize in sinteze, mathesis universalis. pantometrije, geometrične metode in panzofije. Intuicije XVII. st. ni pojmovalo v mističnem, marveč v geometričnem smislu Descarta. Kot logična posledica tega pojmovanja intuicije se javlja tudi dedukcija, demonstracija in konstrukcija. Problem kavzalnosti rešujejo ti racijonalifiti s formulo: causa aequat effectum, v nasprotju s prejšnjo formulacijo: causa est potior effectu; tako se kavzalnost spremeni v matematično enačbo in racijonalisti 17. st. so tako predhodniki Roberta Maverja. Kot posledica te usmerjenosti se javlja stremljenje uporabljati paradigme in modele matheseos universalis za družbene pojave. K temu je stremela takozvana pantometrija tega ča^a. Posebno interesanten je glede tega nauk Erharda Weigela o moralnem Razne vesti. 455 prostoru, analognem fizičnemu, v katerem imajo svojo situacijo (situs) fizične in juristične osebe. Pod panzofijo pa je XVII. st. razumelo sistem univerzalnega monizma v duhu mehanističnega svetovnega nazora: človek je Descartu mahinamentum quoddam, Spinozi pa automa spirituale. Vrhunec vseh teh stremljenj predstavlja Spinozova etika. — Drugi zvezek se bavi s poskusi znanstvenih novatorjev 17. st., da bi ustanovili empirično bogoslovje, empirično etiko in politiko, empirično in univerzalno pravo. Spektorski zavrača tezo o vplivu humanistov na racijonaiizem 17. st. in dokazuje v obširnem ekskurzu o racijonalizmu in protestanstvu, da poslednje niti v 16. st. niti v 17. st. ni bilo racijonalistično. Tako je postalo šele v 18. st. pod vplivom idej prosvetljenstva, medtem ko je glavni vir raeijo-nallzma 17. stoletja tedanje novo naravoslovje. Vpliv tega naravoslovja se kaže tudi v racijonalni psihologiji, ki skuša prenesti nove ideje v antropologijo, v nauk de homine, in v racijonalni socijologiji. ki jih uporablja v nauku o družbi. Za pomembnost tega dela, ki združuje globoko erudicijo s širokimi perspektivami in sintezami, naj govori tu le ena značilnost: problemu socijalnega prava, ki stoji danes v ospredju diskusije, je prof. Spektorski kot prvi odkril korenine v 17. st. Za racijonaliiste te dobe je bil vrhovni princip socialitas, katero so, drugače kakor za naših dni, pojmovali bolj nominalistično, to je v smislu integracije, ne pa realistično, to je v smislu socijalnega masiva in socijalne elementamosti. V skladu s tem je bila tudi formula teh racijonalistov: socius socio suum tr.ibuat. Seznam vseh znanstvenih del prof. Spektorskega s kratkimi biografskimi podatki je prinesel 1. 1934. Godišnjak srbske akademije znanosti, ') ki ga je imenovala za svojega dopisnega člana. Prav tako ga je imenoval za člana Slovanski institut v Pragi. Bil je tudi prvi predsednik Pruskega znanstvenega instituta v Beogradu in je eden glavnih organizatorjev ruskega znanstvenega dela v emigraciji. Izmed njegovih del v slovenščini naj omenimo tu le »Zgodovino socijalne filozofije«, Slovenska Matica 1932/3, ki je sad več kot tridesetletnega proučevanja in akademskega učiteljevanja, izmed srbskih pa ; Država i njen život«, Srbska književna zadruga 1933. »Slovenski Pravnik« se ob šestdesetletnici svojega uglednega člana in sotrudnika pridružuje mnogobrojnim prisrčnim čestitkam z željo, da bi še dolgo nadaljeval svoje delo v korist znanosti in splošnosti. Boris Furlan. Prof. Mihajl N. Jasinski. Dne 25. septembra t. 1. je umrl v Nišu M. N. Jasinski, bivši profesor univerze Kr. Aleksandra I. v Ljubljani. Spadal je v vrste onih uglednih ruskih pravnih zgodovinarjev, ki so morali zapustiti svojo rodno zemljo, a so pri nas v Jugoslaviji z nezlomljivo voljo in svojstveno metodo proučavanja krepko zastavili z delom na jugoslovanski pravni zgodovini in katerim se imamo predvsem zahvaliti za doseženo stanje te panoge znanosti. V Kijevu, kjer je bil rojen 1. 1862, je postal na vseučilišču eden najboljših učencev prof. M. F. Vladimirskega-Budanova (+ 1916), znamenitega zgodovinarja ruskega prava, ki je utiral 1) Glej tudi Materiali dlja bibliografije ruskiii naučnih trudov za rubežom (1920 1930), prvi zvezek, Beograd 1931. 30* 456 Razne vesti. pota primerjalni metodi proučavanja slovanske pravne zgodovine. Sledil mu je na stolici ruske pravne zgodovinske vede in to obogatil z lepimi študijami iz gospodarske in socijalne zgodovine ruskega kmeta, iz ustavne zgodovine ruske in litvanske države, prispeval je k tolmačenju zakonika »Ruskaja pravda«. Najgloblje delo je posvetil oUloženju carja Alekseja Mihajloviča« iz 1. 1649, ki je izšlo v spominskem zborniku na čast učitelju Vladimirskemu-Budanovu, katerega je uredil Jasinski 1. 1904. Ko je bila ustanovljena na vseučilišču v Ljubljani stolica za zgodovino slovanskega prava, jo je prevzel kot prvi prof. Jasinski, ki je razvil takoj v nastopnem predavanju smernice bodočemu znanstvenemu udejstvovanju. Glavno nalogo slovanske primerjalne pravne zgodovine je zrl v obdelovanju zgodovine prava posameznih slovanskih narodov. Zato je pričel proučevati vire jugoslovanske pravne zgodovine, nastale so temeljite študije o kastavskem, veprinačkem in trsatskem statutu, zanimal se je za pogodbo Dubrovnika in dr. Njegova lepa predavanja nas niso uvajala le v prvotne pojme nauka pravne zgodovine vobče, marveč tudi odkrivala bogastvo virov jugoslovanske pravne zgodovine, žal profesorju Jasinskemu ni bilo iz zdravstvenih razlogov dano, da bi izdelal svoj sistem jugoslovanske pravne zgodovine. Deloval je na univerzi v Ljubljani kot redni vseuč. profesor do 1929, kot honorarni do 1934. Zaslužnemu ruskemu znanstveniku večen spomin! Dr. Jos. Žontar. Sedma skupščina Kongresa pravnikov Kraljevine Jugoslavije. Letošnjo skupščino kongresa pravnikov je otvoril dne 22. septembra predsednik kongresa, zaeno predsednik ministrskega sveta, dr. Milan Stojadino-v i č, naglašajoč važnost vseh vprašanj, ki so stavljena na dnevni red, v prvi vrsti pa glavnega vprašanja o sodniški neodvisnosti. Za njim so pozdravili kongres: minister pravde dr. Mile M i š k u 1 i n, v imenu bolgarskih pravnikov minister pravde Angel Karadjozov, za češkoslovaške pravnike odvetnik dr. Ciril B a f i n k a iz Bratislave, za poljske pravnike vseučiliški profesor dr. Stanislav Borowski, za bolgarske pravnike še glavni prokuror Nikola Georgijev, za kraljevsko srbsko akademijo vseuč. profesor dr. Toma ž i v a n o v i č, za beograjsko sveučilišče dekan pravne fakultete dr. živan Spasojevič, za beograjsko občino Vlada 11 i č, v imenu Udruženja pravnika vseuč. profesor dr. Dragoljub A r a n-djelovič, v imenu Društva sodnikov kasač, sodnik Rusomir Janko-v i č in za odvetniško komoro v Beogradu Vladimir S i m i č. Po pozdravnih govorih so bili izbrani predsedniki posameznih sekcij in njih namestniki, nakar so referenti, deloma še dopoldne, po večini pa popoldne, podali udeležhkom kratek izvod iz svojih referatov. Drugo dopoldne so zborovale posamezne sekcije, ki so formulirale naslednje resolucije: I. sekcija: O jamstvih sodniške neodvisnosti. (Predsednik dr. R. S a j o v i c, referenti dr. Danilo Danic, dr. Ivo K r b e k, dr. Djordje Tasič, dr. Rudolf Krivic in Nikola P. Georgijev). »Kongres pravnikov Kraljevine Jugoslavije ugotavlja, da danes sodniki in sicer tako rednih kakor tudi upravnih sodišč ne uživajo jamstva sodniške neodvisnosti, ki tvori temelj vsake pravne in kulturne države, pa zato na svoji sedmi skupščini menijo, Razne vesti. 457 da je treba, da se začno jamstva sodniške neodvisnosti takoj uporabljati. Kongres smatra, da je od jamstev kot posebno važno in nujno nagla-siti: stalnost in nepremestljivost, postavljanje in imenovanje sodnikov po volitvah sodnih kolegijev na temelju razpisa, a napredovanje v načelu avtomatsko. Kongres mora pokazati tudi nato, kako velike važnosti je materijalno zavarovanje sodnikov.« n. sekcija: Zenačenje prava pogodbenega zavarovanja. (Predsednik dr. P. Rastovčan, referenti dr. ž. Peric, dr. Milan B a r t o š, dr. Hugo W e r k, dr. Viktor Moro, dr. Milorad Milovanovič in dr. Pio P e j e v ). »Glede na specijalno socijalno in ekonomsko naravo zavarovanja, na pomanjkljivost in različnost predpisov o tem, pri čemer v posameznih področjih vobče ni nobenih predpisov, predlaga Kongres pravnikov, ko je razpravljal o tem vprašanju v sekciji, to-le resolucijo: 1. Da je potrebno takoj in po možnosti istočasno, zenačiti pravo zasebnega zavarovanja s posebnim zakonom o zavarovalni pogodbi (razumevajoč pri tem tudi pomorsko zavarovanje) in z zakonom o nadzoru nad zavarovalnimi društvi. 2. Da se pri tem ne smejo upoštevati samo rezultati primerjalnega prava, marveč tudi potreba domače zemlje in domači izviri, kako bi bilo modi zagotoviti najboljšo zaščito zavarovancev in pravilen razvoj zavarovalnih zavodov pri nas.« III. sekcija: Kazenskopravna odgovornost organov in uradnikov denarnih zavodov. (Predsednik dr. J. Šilovič, referenti dr. Stanko Frank, dr. Stevan A d a m o v i č, dr. Radoje Vukčevič in dr. Sig-frid Perlberg.) »1. Izvesti je najbrže unifikacijo akcijskega prava na osnovi obstoječega načrta, v katerem je potreba kazenske sankcije za organe denarnih zavodov poostriti. Po istih načelih je izdelati tudi zakon o javnih hranilnicah. 2. Na potvorbe, utaje, prevare, bankrotstvo in zlorabo zaupanja organov denarnih zavodov, pa bilo nasproti društvu ali nasproti tretjim osebam, je zagroziti kvalificirane kazni, kakor je to učinjeno za utajo in zlorabo zaupanja za izvestno vrsto izvršilcev. Pri vseh teh delih je, po njih naravi, inkriminirati tudi malomarnost in poskus.« IV. sekcija: Pravice branilcev v pripravljalnem kazenskem postopku. (Predsednik M. Dragovič, referenti dr. Tomo živanovič, dr. Ljudevit Zimperman, dr. Hinko L u č o v n i k, dr. Arsen Bore-m o v i č in dr. Mihail Genovski.) »Kongres pravnikov ugotavlja, da pravice branilcev z zakonitimi predpisi o pripravljalnem postopku zbog tega, ker so ti preveč raztezni, niso dovoljno zaščitene. V interesu pravične obrambe obdolženca in potem tudi v interesu, da bi se ostvarili cilji kazenskega postopka, bi bilo potrebno te pravice razširiti in jače zavarovati. Zaradi tega Kongres, v svesti si, da moderno kazensko zakonodav-stvo, verno zgodovinskemu procesu svojega razvoja, nadaljuje ta proces še nadalje v pravcu, da se okrepe jamstva osebnosti in pravic obdolženca 458 Razne vesti. kot subjekta kazenskega postopka — ne da bi se bavil že sedaj z vprašanjem obče reforme kazenskega pripravljalnega postopka — izraža željo, da se revidira in spremeni ustrezni del zakonika o sodnem kazenskem postopku v gornjem pravcu, — zlasti pa, da se izvrše spremembe v pogledu svobodnega občevanja branilca z branjenim, ki je v priporu ali preiskovalnem zaporu, v pogledu branilčeve pravice, da prisostvuje zaslišanju obdolženca in prič in drugim delom pripravljalnega postopka, kakor tudi pravice vpogleda v vse spise.« Vse predlagane resolucije je plenum skupščine v ponedeljek dne 23. septembra popoldne soglasno sprejel. Prav tako tudi željo, ki jo je predlagala prva sekcija in ki se glasi: »Kongres pravnikov smatra, da bi bilo humano in oportuno dati amnestijo onim, ki so bili obsojeni zaradi političnih deliktov in ki stvarno kazen izdržavajo.« Nato je predlagal pred-sedajoci podpredsednik dr. S a j o v i c, da se izbere za mesto zasedanja, prihodnje skupščine Novi Sad, kar je bilo z navdušenjem sprejeto. Z aklamacijo je izvolila skupščina tudi naslednji stalni odbor. Predsednik dr. Milan Stojadinovič, podpredsedniki dr. Stevan A d a m o v i 6 (Novi Sad), dr. Metod Dolenc (Ljubljana), dr. Milan Ivšič (Zagreb); odborniki: Milan A n t i č, dr. Vidan Blagojevič, dr. Danilo Danic, Vasa Lazarevič, dr. Ilija P r ž i č in Aleksander Vukičevič (vsi iz Beograda), dr. Stanko Frank, dr. Ivo Spevec, dr. Josip s i 1 o-v i č in dr. Franjo žilic (vsi iz Zagreba), dr. Jure A d 1 e š i č, dr. Stojan Bajič, dr. Rudolf Sajovic, dr. Anton Urbane (vsi iz Ljubljane j, dr. Matija Belič (Djakovo), Milan Martinovič (Sarajevo), dr. Jovan Savkovič (Novi Sad), Nikola Veljkovič (Skoplje), dr. Matija Vidoevič (Dubrovnik), Milovan Vukovič (Podgorica). Po završenih volitvah se je podpredsednik dr. Sajovic zahvalil vsem, ki so se udeležili kongresa, prav posebno pa onim, ki so s svojim delom pripomogli do lepega uspeha. Posebno se je spominjal gostov čeho-slovakov in Poljakov in še prav izrecno Bolgarov, ki letos niso nastopali samo kot gosti, marveč kot sodelavci v vseh sekcijah. Omenjajoč, da se je vršil pravkar dovršeni kongres po desetih letih ustanovitve te institucije, je v zaključnem govoru konstatiral, da kongresna ideja, ki je postala prvič kri in telo v Beogradu, po teh letih ni izgubila še prav nič na svoji čulosti, da je prav tako še mladostna in sveža, kakor je bila takrat, in da ji je dovedel Beograd kakor ob nastanku tako tudi sedaj mlade in žive krvi. Z veselim upanjem v bodočnost je nato zaključil kongres. Naslednjega dne (24. septembra) se je poklonila večja deputacija pravnikov manom velikega kralja Aleksandra I. Zedinitelja, drugi so poleteli v prijazno mestece Smederevo. Nekateri so odpotovali nato Se na daljši izlet preko Vrnjačke Banje in Niša po vzhodni Srbiji in se vrnili po Donavi v Beograd. Dr. R. S. Osebne vesti. Postavljeni so: za kasačijskega sodnika pri Stolu sedmorice v Zagrebu V r a n č i č Ivan, za predsednika apelacijskega sodišča v Ljubljani dr. G o 1 i a Vladimir, za sodnega pristava dr. G a n g 1 Jakobina (Ljubljana). — Upokojeni so vseuč. profesor dr. Skumovič Anton, višji državni tožilec dr. Graselli Mdrko, starešina sreskega sodišča V o d o š e k Štefan, okrožni sodnik Kajetan Anton. — Umrla sta odvetnik dr. Koderman Karel in apel. sodnik dr. P e i 11 e r Fru nc. \ Naročnina za »Slovenski Pravnik" znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da zaostalo naročnino čimprej poravnajo; tudr uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Po-služijo naj se v to priloženih položnic; kdor pošilja naročnino s pošt ali čekov, nakaznico, naj jo naslovi na »Društvo »Pravnik« v Ljubljani" (ne osebno na blagajnika), ker se pripisuje vsa naročnina čekovnemu računu pri poštni hranilnici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj: upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Prav tam se dobe: Spomenica na drugi Kongres pravnika in letniki »Slovenskega Pravnika" od I. 1909. naprej. Cena s poštnino vred za Spomenico o ljubljanskem Kongresu — 25 Din, za ..Slovenski pravnik" letniki od 1923 do 1934 po 70 Din, ostali letniki po 36 Din. Posamezni snopiči (dvojne številke) po 12 Din. Dr. E. Pajnič: Sreska kot kazenska sodišča po novem zakoniku o sodnem kazenskem postopanju — cena 15 Din. Uporedna slavenska pravnička terminologija — cena 30 Din. Kupimo 1. in 2. številko letnikov 1930., 1931. in 1933. »Slovenskega Pravnika«. Ponudbe na upravo lista.