„DOM IN SVET!' 1891, štev. 6.
253
Samsonova   smrt.
§ogu naj na veke razlega se čast, Da Samsona v našo privel je oblast.
Prepevaj mladina, raduj se starost,
Ker Samson nam v hramu bogatem bo gost.
Ubiral bo strune na steber oprt, Izlival bo v pesmih nad nami svoj črt.
V železje že leto in dan ukovan Prestopil bo slepec zaduhli svoj stan.
Moj narod pa danes slovesnost praznuj, In Samson, če hče, se nad nami maščuj!«
Kako govori jim glavar na srce, Spričujejo klici, ki votlo done.
Mladenič privede zdaj Samsona v hram,
»Kje stebra sta deček?« »»Moj Samson, le-tam««.
In krik se začuje, od sten pa odmev: »Tako Filistejec izraža svoj gnjev.
Nekdaj se junak naš nikogar ni bal, In mislil pač ni, da pred nami bo stal.
Po strunah posezi in naglo zapoj, Kako te proslavlja sovražnikov roj!«
Kaj strese se Samson, ko čuje zasmeh? Kaj misli, kaj stega roke po stebreh?
»Gospod moj, domisli se moje moči, Pregrehe pozabi, daj moč mi z lasmi.
Da dom svoj maščujem, sovraga zdrobim, Če prav mi umreti neslavno je ž njim!«
Stebrovje se zmaje. — Porušen je hram. Utekel osveti ni niti en sam.
T. S.
Jetnik.
e sij na nebu bledi ščip
V  poletno tiho noč, F Še k meni, dej, prisij za hip
Tolažbe mi nesoč!
Jetnik iz boja v ječi jaz
Premišljam prešle dni, Bridkost na licu, v prsih mraz —
In trudne so oči.
Hudo je meni v dnu srca;
Kako je svet krasan! Spomin pokoja mi ne da —
Obupen je moj stan!
Le sij na nebu bledi ščip
V  poletno tiho noč, Še k meni, dej, prisij za hip
Tolažbe mi nesoč . . .«
In nagne se, zaspi junak,
Objame sen ga zlat, Ponese ga kot piš legak
Do rodnih dragih trat.
Svetal prizor! Končan je boj,
On vrača se domov, Pozdravlja svojcev ga nebroj —
Pred njim je dom njegov.
In oče, radosti prevzet,
Objema ga solzan, Blagruje mati, srečna spet,
Vrnitve njega dan.
Nevesta zorna cvetnih lic
Naproti mu hiti, Ljubo jo spremlja trop družic,
In ona mu veli:
»Prišel si vendar, ženin moj, Končan je bojni grom —
Nevesto srečno zdaj s seboj Povedi me na dom!«
Mladenki seže on v roko
Veselja koprneč, Z obleko svatovsko, novo
Zamenja bridki meč.
Potem pa urno v božji hram, Nevesta, svatje ž njim! . . .
Zbudi se . . . »Sam! Tu v ječi Te sanje — prazen dim!«
Obup jetnikovo srce
Pretrese oni hip — Kdaj v krilu rodne mu zemlje
Sijal boš, bledi ščip?
sam!
M.  O.