Tiho, skromno učiteljevo življenje bodi najplodovitejši vir vzgojevalnemu poučevanju. Konferenčna razprava pri okrajnem uCiteljskem shodu v Postojini v 6. dan jul. 1887. 1. Govoril Andr. Perne. Da bode ,,tiho, skromno učiteljevo življenje najplodovitejši studenec vzgojevalnemu poučevanju" — treba je več faktorjev v poštev jemati, nego se jih na prvi hip more misliti. Sleherna sila, sleherni klic našega stanii nas kliče k utrudljivemu, vzvišenemu delu: ,,Poslušajmo! Obrabrimo se! — Ne le, ,,kar veleva nam stan — kar more, to raož je storiti dolžan!" — pravi sloveči naš pesnik Sim. Gregorčič. Se svojira tihim, skromnim življenjem koristili bodemo v najplodovitejši vir vzgojevalnemu poučevanju; koristili bodemo mladini in ž njo prihodnjemu blagru občine, domovine, države. Bi se mar reklo: tiho, skromno učiteljstvu živeti — a zraven pa sile v izpolnitev stanovskih dolžnosti opuščatiV — Gotovo ne! Napeti nam je vse sile — in sicer radostno jih napeti v izvrševanje danih nam ukazov višjega oblastva, v izpolnjevanje svojih stanovskih dolžnosti. To je prvi pogoj v dosego naše stanovne časti, v dosego blagra našega, kojega dvigamo zapisanega na vihrajočej zastavi v dosego ljudske izomike. Tiho, skromno učiteljuje narodni učitelj, ako on 1. vse svoje sile z radostjo blagruje svojemu vzvišenemu poklicu. Kdor le deluje iz samoljubja, sebičnosti, ta opusti le preurno svoje ,,skromno" delovanje, kakor hitro ga nihče ne opazuje, ali pa če mu gola dobičkarija nikake goljufive lučice ne prižiga. Vse moči so od Boga; torej: ,,Spoštujmo sami sebe! Bodimo zvesti! Zaupajnio v Boga! Varujmo se slabega!" Kdor bi le zarad kruba delal, a ne mislil na vestno izpolnitev svojih stanovskih dolžnostij, ne imel bi vnetosti, vestnosti, tudi ne pospeševanja obenega blagra pred očnif. Kako, ako bi vsi tako mislili? Kakšno stanje? Kak pogled? — Tiho, skromno živeti — se pravi: delati, izpolnovati vzvišena božja dela. Naš poklic je pogoj naši družbinski veljavi. Delavnost nam pridobiva pravo vrednost. Kdor je torej zvest svojemu blagemu mišljenju, vztrajen v delovanji svojega vzvišenega poklica, pridobil si je zadovoljnost, skromnost, blagovoljnost v tihej sreči vzgojevalnega poučevanja. Iz malega izraste veliko. To nam kaže ozir v naravo — k rastlinam, živalim; tako tudi pri ljudeh: iz otroka postane raož. V kar se mi sedaj delovaje trudimo, je le stopinja k večjemu. Zlobnež tega o sebi ne more reči. Zatorej ima učitelj-vzgojevalec pri svojem tihem, skromnem življenji tolažilo pri zaničevanji, upanje pri težavah, veselje v vnanjih bridkostih. Stoječi v službi človeške mladine pletemo si venec na trnjevi poti, kamor zaupno pogleda na parah trpin. 2. Drugi pogoj tiberau, skroinnemu učiteljevemu življenju bi bil ta, da smo se svojimi sočlovečani, v kolikor bi višje dolžnosti našega vzvišenega stanu škode trpeti ne imele, v lepem soglasji. Ljudje so, kakor nas uči vsakdanja izkušnja, jako različni po temperamentu in značaju. Treba je, ker imamo dolžnost in moramo ž njimi vkupno živeti, da, ako si želiino ohraniti mirno in skromno življenje v dosego najplodovitejšega studenca vzgojevalnemu poučevanju, da si jih ogledujemo kakor so in da se jim semtertja v pripravno obližje stavimo. To se zgodf, ako premagujemo samoljubje in občutnost pri malenkostih ter potrpimo male slabosti in se skažemo prijenljive. Dalje, da nezaslužene, škodljive sodbe nekako možato preziramo; da poiščemo ne le senčnatih, ampak tudi jasnih, lepših strani pri svojih bližnjih. Ako bodemo primorani druge grajati, storimo to raji z dobrodejno milobo; vsaj iniamo vsi kake slabosti, svojstva ali kake nmuhe", katere si voščimo, da jih tudi drugi z nanii vred prenašajo. Taka prijenljivost, taka miloba v grajanji lepšala nam bode gotovo življenje, ki se bode v našem obližji tiho, skromno imenovalo. Vera, nevsahljivi studenec najplodovitejšemu vzgojevalnemu poueevanju, človeka opera, uči nas dolžnosti, bližnjega ljubiti. 3. Vsem pa ne moremo dopasti. Tudi ta resnica naj bode tolažba tihemu, skromnemu življenju učiteljeveniu. Istina je: učitelj ne ustreza vsem učencem, umeteljnik tudi ne slehernemu ocenjevalcu, postavodajalec tudi ne vsem podanikom. ,,Vsem dopasti je stvar velike sreče!" — pravi Jakob Balde. Sain naš Odrešenik govorf: ,,Nihče ne more dvema gospodoma služiti". Bogu dopasti je največja zasluga. Stori prav, ne boj se nikogar! Tiho, skromno življenje naj nam bode spodbuda v dosego višjih namenov; kajti posvetna čast je ledena gaz, — danes te hvalijo, jutri grajajo. 4. Zakaj je tiho, skromno življenje učiteljevo najplodovitejši vir vzgojevalnemu poučevanju? Vsaka starostna doba, vsaki spol, vsaki stan ima za-se važne čednosti in napake. Tiho, skromno življenje učiteljevo ima biti najplodovitejši vir vzgojevalnega poučevanja, iz katerega naj njemu izročena mladina zajema, zato ker a) poslednja še v mnogih obzirih prizanesljivosti potrebuje, b) istotako pomoči drugih v največi meri, c) ker se skromnost krotkemu, vedremu osobju mladine najbolj poda in d) ker pridobitev vsake druge čednosti jako pospešuje. Mladina postane pouku pridobljiva, dobrerau svetu ubogljiva, drugim eednostim občutljiva; nasproti so jej slabi studenci, kakor: zgodnja razvajenost, nevarno in smešno modrikanje in obžalovanja vredna nevednost. Tiho in skromno življenje je kinč učitelju - vzgojevalcu, kine njega varstvu izročene mladine. nVzgledi resnično velikih mož vseh dob bili so tihega, skronmega značaja, polni čednosti, torej gizdavej samoljubnosti neprihodni". (Sokrat.) Mislimo na vzgled, kojega so nam sin Najvišjega in ž njim apostoli zapustili: Ljudska šola bodi vzgojevališče vere in čednosti — a ne ognjišee nevošljivosti, sovraštva in slabega obrekovanja. Zato pa: nTiho, skromno teci nam življenje, Vzgoji, uku plodoviti vir! Izgubiš, da ure ne nobene Veri, čednosti bogati tir." —