razmerah. Bil jc vse življenje brez rednih dohodkov in večinoma brez naročil. »Topla hrana mu je bila po cele tedne neznana in suh kruh mu je bil včasih delikatesa,« mi je pravil pisatelj Etbin Kristan. Za jetiko, ki se je razvila iz pomanj­ kanja, je Grohar slednjič tudi umrl. Bilo bi predolgo, če bi vam pripovedoval, koliko ponižanj in razočaranj je moral Grohar do­ živeti, preden je izdihnil. In potem, kaj se je vse dogajalo z njegovim grobom. Tako malo smo se Slovenci zmenili za veliko de­ lo, ki ga je opravil Grohar za naš narod, da nismo zmogli niti sto dinarjev, s katerimi bi plačali njegov grob, da ga vsaj ne bi pre­ kopali in ne bi položili vanj novega mrliča, kakor se je zgodilo 1 . 1921. In je značilno, da so ob istem času delali »pastirji naroda«, kakor pravi Jakopič, načrte, kakšen naj bi bil naš »Panteon® na pokopališču pri Sv. Križu, kamor naj bi se prenesle kosti vseh pomembnejših slovenskih tvorcev! Vsa dolga leta je bil Groharjev grob zapuščen in zanemarjen, smetišče, kamor so odlagali plevel in ovenele rože. Tak je bil do konca jeseni, dokler ga ni očistila šolska mladina iz Sv. Petra pri Ljubljani pod vodstvom svojega učitelja in zasadila nanj lesen križec s surovo pločevino, na kateri se sedaj sveti napis: »Ivan Grohar, slovenski slikar, 19. aprila 1911.« Kar najbolj občudujem pri Groharju, je njegova velika strast do umetniškega iz­ ražanja, ne upoštevajoč ovir, ki se mu sta­ vijo v življenju nasproti. Kaj zato, da ga slovenski narod ni maral, da ga je narav­ nost »zadavil«! Zaradi tega ni Groharjeva vera v njegovo poslanstvo niti za las po­ pustila! Približno taka naj bi bila tudi ti, mladina, v vsem svojem javnem udejstvo­ vanju! V edno kvišku stremeča tudi za ceno svojega lastnega življenja! Grohar naj ti bo za vzgled! BUTARE Cvetna nedelja je pomemben mladin­ ski praznik. Saj je to največje veselje, ka­ dar stopajo fantje in dekleta z butarami na ramenih v cerkev. Ni ga menda, ki bi se branil butare. Pa vendar! Žakljev Mirko za noben denar ne prime več butare. Lani se mu je primerila velika sramota, ki je Mirko ne bo pozabil nikoli... Bilo je na cvetno nedeljo in je Mirko korajžno korakal z drugimi fantiči v cer­ kev. Njegova butara se mu je zdela naj­ lepša od vseh. Zvedavo se je oziral okrog sebe, ko je stal pred oltarjem, in opazoval, če ga kdo ne zavida. Med ogledovanjem pa se 11111 je izmuznila iz rok butara, in ie z glasnim treskom udarila zviška po mla­ dih vernikih, da so se v hrušču odmaknili. Butara se je izmuznila nato še na tla, na­ kar se je razvozljala. Za jabolka in pom a­ ranče pa so se še kar med mašo spoprijeli mladi nevoščljivci. Mirko je prebledel! Ta­ ka sram ota!... Pred očmi vse fare mu pade butara iz rok in se razveže!... Solznih oči si napravi s komolci gaz skozi cerkev in zbeži glasno plakajoč domov. Ostanke Mirkove butare je prinesel njegov brat Nace po maši domov, Mirko sam pa te sramote, največje, kar se more primeriti podeželskemu fantu njegovih let, ne bo pozabil nikoli, pa če bo živel tristo let. I, saj je nočejo pozabiti niti njegovi sovrstniki, ki mu zabrusijo ob kaki priliki, ko si sežejo za ušesa in v lase: »Ti, butara!« Ljubljanskemu ali kakemu drugemu mestnemu fantiču cvetna nedelja ne dela posebnih težav. Odrineš nekaj dinarjev pa imaš krasno butaro, veliko in okrašeno s pisanimi oblanci. Podeželska mladina pa ne mara dosti za tako kupljeno robo. Veselje in zadovoljstvo nudi le tista butara, ki so jo sami spletli. Mladi m oj­ stri imajo že kakih štirinajst dni pred ve­ likim pomladnim praznikom obilo dela. Saj take butare, ki naj ima kaj veljave tudi pri izbirčnih očeh, ne narediš kar čez noč. Za butaro je treba: švigeljna, dobroletine, mačic, križa, brinja,, žingerla, virkha, dreno vine, bršljana, popkov, šibin., leščevih palic in koraža ... pa tu je naštetih še le nekaj temeljnih potrebščin za butaro. Za olepša- nje pa rabimo še jabolka, pomaranče in še raznega pisanega okrasja. Ko imaš vse pripravljeno, pa je treba delati počasi in previdno, da se ti ne zgodi kakor Žakljevemu Mirku. Najprej je treba zastaviti koraž, ki je nekak opornik za bu taro, in jo varuje, da se ne ulomi ali pa ukrivi. Okrog koraža pa nizaš ostale pri­ datke, ki jih trdno vežeš s trto in vrvco, da ti ne popusti. Blagoslovljeno butaro po­ rabijo doma. Vrbove mačice polagajo k če- beljnaku, dobroletino pribijajo na hlevska vrata, drenove križke zatikajo na njivo, bršljan pa pokladajo kravam. Po ljudski veri bodo čebele nabrale zato več medu, njive bodo bolj rodile, živina ne bo bolna in krave bodo bolj molzle, če jim damo spominek z butare, ki smo jo dali blagoslo­ vit na cvetno nedeljo. Zato nosijo naši fan­ tički in dekleta butare tako radi k blagoslo vu, ker mislijo pri tem na domačo zemljo, živino, čebele in na zboljšano letino. J. Ž. NAFTA V JUGOSLAVIJI Nafta je nastala v morju iz odmrlih in segnitih morskih živali na sličen način, kakor je nastal premog iz rastlin. Nafta je precej redka tekočina svetlorumene do temnorjave barve. Iz nje izdelujejo petro­ lej in bencin, razna strojna olja, vazelino in še mnogo drugih koristnih stvari. Ker je nafta nastala iz živalskih ostan­ kov, ki so se nabrali na dnu morja, pri­ dobivajo dandanes nafto v takih pokraji­ nah, ki so bile nekoč pod morjem. K ta­ kim pokrajinam spada tudi naša Panonska nižina. In res so našli v naši državi izdat­ ne vrelce nafte pri Miklenški, Peklenici, Novski, v Bačindolu, Pogancu in Hraščini na Hrvatskem, pa tudi pri Kaknju in Za- vidu v Bosni. T o nafto sedaj še ne prido­ bivajo v velikem, ker jo šele raziskujejo. Pač pa uporabljajo pri Lipiku v Slavoniji za razsvetljavo in ogrevanje zemeljski plin, ki se nabira pod zemljo vedno v bližini nafte. Takega plina je včasih toliko, da ga edinega uporabljajo za kurjavo in raz­ svetljavo celih velemest, n. pr. Pittsburga v Ameriki i. dr. N afto pridobivajo na ta način, da zvrtajo v zemljo do ležišč nafte luknje. V ta namen postavijo do 20 m visoke lesene stolpe, s katerih spuščajo na vrveh prive­ zane priostrene jeklene kole proti tlom. V nastajajočo luknjo porivajo železne ce­ vi. Ko pride sveder do nafte, tedaj brizgne ta včasih z vso silo 20 do 40 m visoko iz zemlje ali pa jo je treba s posebnimi se- saljkami dvigati na dan. Nafto potem po često več kilometrov dolgih ogromnih ce­ veh napeljavajo v kaverne za čiščenje pe­ troleja (rafinerije) ali pa v kako pristani­ šče, od koder ga posebne ladje prevažajo v kaverne. Tudi po železnici vozijo nafto v posebno pripravljenih vagonih (cister­ nah). Nafta in izdelki, ki jih dobivajo iz nje, posebno še bencin, so za vsako državo ve­ like važnosti ne le v mirnem času, temveč še posebno v vojni. Z bencinom peganjajo avtomobile, tanke, aeroplane in mnoge druge stroje, brez katerih si je danes tež­ ko predstavljati življenje. Vsled tega tvori posest naftinih vrelcev za vsako državo vir bogastva in temelj samostalnosti ter neodvisnosti. Največ nafte dobe v Združenih drža­ vah severne Amerike in sicer 122.894.000 ton (1930 1), v Venezueli 20.457.000 ton in v Rusiji 18.495.000 ton. Vendar pa dobi­ vajo nafto tudi naše zavezniške države Romunija 5.749.000 ton Francija 75.000 ton in Češkoslovaška 22.000 ten. K tem se bo sedaj pridružila še naša država, tako, da upamo, da se bomo tudi v tem oziru čim bolj osamosvojili.