Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar

Časovnica razvoja nepridobitnega
sektorja v Sloveniji
DOI: https://doi.org/10.55707/eb.v11i1.129
Strokovni članek

Professional article

UDK 347.471.8«71«(497.4)

UDC 347.471.8«71«(497.4)

KLJUČNE BESEDE: tržni sektor, javni sektor, tretji
sektor, društva, blaginja.

KEYWORDS: market sector, public sector, tertiary
sector, societies, welfare.

POVZETEK – Namen raziskave je preučiti tretji oz.
nepridobitni ali nevladni sektor ter opredeliti razvoj
tega sektorja v Sloveniji. V razvitih državah sveta
gospodarstvo delimo na tri področja. Tržni sektor
predstavlja največji del gospodarstva in vključuje
podjetja, ki na trgu ponujajo svoje proizvode in storitve v zameno za denar. Javni sektor financira država,
ki ga tudi vodi. Tretji sektor se je oblikoval zaradi
potrebe po dejavnostih brez vpliva države, kamor
uvrščamo društva, zavode in dobrodelne ustanove,
kjer gre zgolj za pomoč drugim, ne pa za ustvarjanje
lastnih koristi. Namen pričujoče raziskave je bil raziskati sektorje, ki delujejo v Sloveniji, ter s pomočjo
različnih metod podrobneje opredeliti tretji sektor
od njegovih začetkov do danes. Tako je glavni rezultat te raziskave vektorski shematski prikaz razvoja
tretjega sektorja, razdeljen na tri obdobja razvoja.
Pri delu smo uporabili metodo deskripcije, metodo
opisne statistike, metode raziskave po zgodovinskih
podatkih z analizo dokumentov ter metodo sinteze.
Z raziskavo dokumentov v Nacionalni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani smo ugotovili, da se
je tretji sektor v Sloveniji začel razvijati leta 1848 z
marčno revolucijo. Leta 1939 je tretji sektor obsegal
7691 organizacij, medtem ko je leta 2020 zajemal že
26723 organizacij; društva pa predstavljajo
86,60 % vseh organizacij tega sektorja.

ABSTRACT - This research analyses the development
of the third sector in Slovenia, which refers to non
-profit or non-governmental organizations. The market sector represents businesses that offer products
and services in exchange for money. The third sector
emerged as a need for activities not influenced by the
state, such as associations, institutes, and charitable
institutions solely focused on helping others without
personal gain. This study examines the history and
growth of the third sector in Slovenia using various
research methods, including descriptive statistics,
historical data analysis, and synthesis. The results
show a vector schematic representation of the third
sector's development divided into three distinct periods. Research at the National and University Library
in Ljubljana revealed that the third sector began to
develop in 1848 during the March Revolution, and by
2020, there were 26,723 organizations in the sector,
with associations representing 86.60% of all organizations.
in Ljubljana revealed that the third sector began to
develop in 1848 during the March Revolution, and by
2020, there were 26,723 organizations in the sector,
with associations representing 86.60% of all organizations.

1 Uvod
V Sloveniji, ki je uvrščena med razvite države sveta, delujejo trije sektorji, kot je
to za tovrstne države tudi značilno. Tako govorimo o tržnem sektorju, ki svoje dobrine in storitve na trgu menjuje za denar, javnem sektorju, ki sodi pod okrilje države
in zagotavlja blaginjo in nujne življenjske dobrine in storitve, ter tretjem sektorju, ki
Prejeto/Received: 16. 10. 2023
Sprejeto/Accepted: 5. 5. 2024

Besedilo/Text © 2024 Avtor(ji)/The Author(s)
To delo je objavljeno pod licenco CC BY Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna.
/ This work is published under a CC BY Attribution 4.0 International license.
https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

51

ga predstavljajo nepridobitne nevladne organizacije, katerih namen je dobrodelnost
s posluhom za želje in potrebe prebivalcev. V prvem delu raziskave bomo opredelili
osnovne pojme razdelitve gospodarstva v tri povezujoče se sektorje, vsakega od njih
predstavili in ugotovili, zakaj je za družbo pomemben, ter se v nadaljevanju osredotočili predvsem na tretji sektor ter vse, kar je z njim povezano. Problem, ki ga članek
obravnava, je, da razvoj nepridobitnega sektorja v Sloveniji ni jasno in natančno razvojno ter časovno opredeljen in strokovno raziskan. Namen raziskave je osredotočiti
se na pretekli razvoj tretjega sektorja v Sloveniji, saj bomo tako lahko ugotovili in
postavili mejnik prvih zametkov tretjega sektorja pri nas. Ugotoviti želimo, kako se
je nevladni sektor razvijal ter kako so nanj vplivali raznovrstni šoki in državne ureditve. Cilj zaključka raziskave je natančen vektorski shematski prikaz razvoja tretjega
sektorja.
Glavni cilj raziskave je prikazati in opredeliti tretji sektor v Sloveniji, pri čemer
smo se osredotočili na razvoj tega sektorja skozi tri zgodovinska obdobja, in sicer
obdobje od začetkov razvoja do druge svetovne vojne, kjer opredelimo prve zametke
tretjega sektorja pri nas, obdobje po drugi svetovni vojni, kjer opredelimo tretji sektor v Jugoslaviji, ter obdobje od osamosvojitve dalje, kjer opredelimo razvoj tretjega
sektorja v Republiki Sloveniji vse do danes. Podredni cilj je poimenovanje obdobij
razvoja tretjega sektorja v Sloveniji. Tako smo prvo obdobje poimenovali »obdobje
do razpada Kraljevine Jugoslavije«, drugo obdobje smo poimenovali »(dez)integracijsko obdobje« in tretje obdobje »Slovenija, članica Evropske unije (EU)«. Končni
cilj raziskave pa je izris natančnega vektorskega shematskega prikaza razvoja tretjega
sektorja v Sloveniji.
Ne nazadnje shematski prikaz, ki je podredni cilj, podaja »one touch« vizualizirani pogled na razvoj tega pomembnega sektorja, ki je pomemben za razvoj demokratične družbe. Iz tega izhodišča, ki pravi, da je v Sloveniji razvoj tretjega sektorja
značilen za vsa obdobja, smo izpeljali raziskovalno vprašanje in se sprašujemo, ali je
najmočnejši dvig tretjega sektorja moč pričakovati po osamosvojitvi Slovenije leta
1991. Raziskovalni pristop deluje po načelu lijaka od splošnega k specifičnemu. Tako
najprej opredelimo splošne pojme ter nadaljujemo s temeljitimi raziskavami tretjega
sektorja, znotraj katerega raziskujemo njegove začetke, obdobja in dogodke, ki so ga
zaznamovali, ter stanje sektorja danes.
Motivacija za raziskavo je raziskati področje, ki je v strokovni literaturi zapostavljeno. Še posebej smo želeli v raziskavi pregledati razvoj tretjega sektorja v Sloveniji,
saj smo ugotovili, da je malo avtorjev, ki bi sistematično preučevali razvoj tretjega
sektorja, predvsem s ciljem organizirano prikazati najpomembnejša obdobja razvoja
tega sektorja pri nas. Tako smo z raziskavo poskušali zapolniti raziskovalno vrzel in
z vektorskim shematskim prikazom predstaviti umestitev nepridobitnega sektorja v
slovensko shemo organizacij. Prispevek članka je torej boljša in kakovostnejša opredelitev razvoja tretjega sektorja tako časovno kot tudi dogajalno. Velik prispevek k
samemu razumevanju tretjega sektorja in tudi njegovega razvoja je vsekakor vektorski
shematski prikaz razvoja tretjega sektorja.

52

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)

Članek je razdeljen na več poglavij. V naslednjem poglavju razmejimo sektorje,
nato opredelimo razvoj tretjega sektorja in v delu rezultatov predstavimo shematski
prikaz razvoja tretjega sektorja. V zadnjem poglavju prispevek zaključimo s sumarnimi ugotovitvami raziskave.

2 Pregled literature po sektorjih
V okviru poglavja, kjer predstavimo pregled literature po sektorjih, razložimo v
nadaljnjih podpoglavjih osnovne pojme, kot so tržni sektor, javni sektor in tretji sektor. Še posebej se osredotočamo na tretji sektor, ki ga natančno raziščemo, hkrati pa
opredelimo vse njegove sestavine. Da bi razumeli razvoj tretjega sektorja v Sloveniji,
moramo najprej razumeti delitev sektorjev ter njihove medsebojne razlike in podobnosti. Šele s predstavitvijo osnovnih pojmov ter strokovne literature s tega področja se
lahko lotimo konkretne raziskave razvoja tretjega sektorja v Sloveniji.

2.1 Tržni sektor
Kadar govorimo o tržnem sektorju, govorimo o dejavnostih in organizacijah, ki
poslujejo na trgu. Zanje je značilno, da na trgu kupujejo, kar potrebujejo za svoje
nemoteno delovanje, hkrati pa na trgu tudi prodajajo, kar so proizvedli. Prevladujoče
organizacije v tržnem sektorju so podjetja ali tako imenovane gospodarske družbe.
Glavni cilj tržnega sektorja je ustvarjanje dobička s tem, da na trgu pod določeno
ceno prodaja svoje izdelke in storitve (Kavčič in Smodej, 2003, str. 5). Za tržni sektor
veljajo načela tržnega gospodarstva, na trgu pa se pokaže uspešnost in vrednost posameznega podjetja (Brejc, 1995, str. 99). Ena izmed pomembnih značilnosti, ki jih
ne srečamo prav pogosto v ostalih sektorjih, je tudi konkurenca na trgu dela (Fortič,
2011, str. 25). Zaposleni v tržnem sektorju imajo določene prednosti pred zaposlenimi
v ostalih sektorjih, kot so časovna prilagoditev dela, prožnost ur dela, prilagajanje
obsega delovnih ur ter podobno (Kozjek, 2014, str. 55). Deležnike klasificiramo po
dimenzijah profitni ter neprofitni (Kobal Tomc, 2014, str. 6–7).

2.2 Javni sektor
V javni sektor uvrščamo vse, kar je v lastništvu države ter ni odvisno od področja,
na katerem deluje (Kristan in Bojnec, 2014, str. 55). Javni sektor se je začel močneje
razvijati in večati v 20. stoletju, ko je poleg za državo pomembnih institucij začel
vključevati tudi druge subjekte. Z večanjem ter širjenjem javnega sektorja na ostale
dejavnosti, le-ta izgubi svojo temeljno nalogo »nočnega čuvaja«. Največjo rast je v
svetu doživel po drugi svetovni vojni (Pevcin, 2011, str. 21–23). Javni sektor se skozi
leta in zaradi različnih družbenih premikov spreminja, modernizira ter preoblikuje, k
čemur v veliki meri pripomore strateško načrtovanje (Pevcin in Bogilović, 2017, str.
17). Lahko bi rekli, da je eden izmed elementov, ki so najpomembnejši za gospodarski
napredek v državi. Javni sektor je tako del državnega aparata, brez katerega si ne moremo predstavljati normalnega življenja. Res je, da v literaturi zasledimo opredelitve,
da je država slab gospodar, ampak kljub temu nekaterih dejavnosti ne moremo pre-

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

53

pustiti zasebnemu lastništvu ali tuji lastnini, saj morajo ostati v lasti države in njenih
prebivalcev (Pevcin, 2011, str. 27). Javne dobrine ter še posebej storitve najpogosteje
zagotovijo lokalne skupnosti, ki so organizirane na poseben način (Pevcin, 2018, str.
44). Javni menedžment pride do informacij preko evalvacije, medtem ko zasebni preko analize trga (Gričar, 2017, str. 10). Javni sektor obstaja z namenom zadovoljevanja
potreb posameznikov ter družbe (Kovač, 2002, str. 146). Znotraj javnega sektorja so
bila vzpostavljena številna javna podjetja z namenom povečevanja zaposlenosti, kar je
pripomoglo k zmanjševanju brezposelnosti (Potočnik, 2014, str. 21). Na javni sektor
lahko gledamo z dveh vidikov, in sicer z vidika prebivalca ali z vidika zaposlenega,
zaradi česar lahko pogosto prihaja do križanja interesov v družbi (Flynn, 2017, str.
6–7).

2.3 Tretji sektor
Tretji, nepridobitni ali nevladni sektor, zajema organizacije ter ustanove, katerih
namen je pomoč drugim ljudem s tem, da od tega tisti, ki tovrstne ustanove vodijo, ter
tisti, ki pomoč izvajajo, nimajo nikakršne osebne materialne koristi (Jelovac, 2002, str.
314). Tretji sektor je mlajši sektor kot predhodno obravnavana tržni in javni sektor.
Glavna razlika med sektorjema, ki je tudi privedla do tega, da sedaj sektorje razmejujemo, je ta, da v tretjem sektorju ni vpliva politike in vlad, ki so trenutno na oblasti
v državi. Razlika se kaže tudi v financiranju, saj tretjega sektorja ne financira vlada iz
državnega proračuna ali pa je njen delež zanemarljiv. Sredstva za svoje delovanje dobi
iz zasebnih donacij, dotacij, gre pa tudi za veliko zasebnega dela in dela požrtvovalnih
ljudi, ki ga soustvarjajo (Setnikar Cankar, 2005, str. 5–6).
Tretji sektor pogosto poimenujemo tudi nevladni sektor (Kavčič in Smodej, 2003,
str. 5–6). Gonilna filozofija tretjega sektorja je želja pomagati drugim ljudem, ne da
bi od tega le-ti imeli koristi. Se pravi, da ne gre za denarna plačila, menjavo dobrin,
darila ali kar koli podobnega, od česar bi nekdo imel korist. Organizacije, ki sodijo v
tretji sektor, so formalne oblike ter se jih ustanovi na podlagi zakona in imajo svoje
organe, pravila, načela, cilje ter v veliko primerih tudi zaposlene. Ustanovljen je bil
zaradi neučinkovitosti državnega aparata pri porabi ter razdelitvi javnih sredstev ‒
tako je prevzel mnoge dejavnosti, ki jih je včasih vodila država. S svojim delovanjem
povečuje neodvisnost ljudi od države. V sodobnem gospodarstvu je tretji sektor zelo
močan ter hitro rastoč dejavnik (Gričar, 2018, str. 56). Še vedno prihaja do težave, v
kateri sektor bi bilo najbolj ustrezno vključiti določeno dejavnost, ali naj bo to javni
ali tretji sektor (Gričar, 2014, str. 9).

54

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)

Shema 1:
tretji sektor v trikotniku blaginje

Vir: Jeriček Klanšček, H. idr. (2018). Nevladne organizacije na področju zdravja v
Slovenije– ovire in izzivi za njihov hitrejši razvoj. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje,
str. 21.
Shema 1 prikazuje tretji sektor oziroma v trikotniku imenovano vmesno sfero
civilno družbo, ki deluje v povezavi z ostalimi sektorji v gospodarstvu. Pomembne delitve sektorjev v trikotniku so: javno proti zasebno (loči državo od trga in dobrodelnih
organizacij); profitno proti neprofitno (loči trg od države in dobrodelnih organizacij)
in formalno proti neformalno (loči trg in državo od komunitarnih struktur) (Jeriček
Klanšček idr., 2018, str. 21).

Področja delovanja tretjega sektorja
V drugi polovici 20. stoletja je prišlo do kritik državnega upravljanja in dela. Zato
se je kot odgovor na to razvil tretji sektor, ki je v družbi izredno pomemben in trenutno
raste in pridobiva na pomenu. Pomemben je na mnogih področjih družbenega življenja, njegov pomen pa se kaže predvsem na področju predstavljanja državljanov, razvijanja državljanske zavesti ter pri inovativnosti pri dejavnosti pomoči prebivalcem. Katera so področja delovanja tretjega sektorja, še ni natančno jasno, držimo pa se načela,
da pridobitne in profitne organizacije uvrščamo v tržni sektor, neprofitne organizacije
v javni sektor ter nepridobitne organizacije v tretji sektor (Hudson, 1999, str. 13–14).
Dejavnosti organizacij, ki spadajo v tretji sektor, so izjemno različne. Prav zaradi
te raznolikosti jih je težko razdeliti v skupine. Tretji sektor lahko razdelimo na 12
skupin organizacij, ki so kultura in rekreacija, vzgoja in raziskovanje, zdravstvo, socialne službe, okolje, stanovanjske organizacije, zakonodaja, odvetništvo in politika,

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

55

človekoljubne organizacije in organizacije za pospeševanje prostovoljnega dela, mednarodna dejavnost, verske organizacije, poslovne in poklicne asociacije, sindikati ter
skupina drugo (Kavčič in Smodej, 2003, str. 52–53).

Financiranje tretjega sektorja
Kot je bilo že opredeljeno, tretji sektor ne financira država ali pa je to financiranje
izredno majhno, tako da ga lahko zanemarimo. Z ekonomskega vidika je financiranje
tretjega sektorja izredna posebnost. Denarna sredstva organizacije tretjega sektorja
najpogosteje pridobivajo s prodajo storitev, iz članarin, iz državnega, regionalnih ter
občinskih proračunov in z donatorstvom (Gričar, 2018, str. 93–94). Organizacije se
kljub temu, da so nevladne, lahko financirajo tudi iz javnih virov, in sicer v celoti iz
virov proračuna, deloma iz neproračunskih virov ali v celoti iz neproračunskih virov (Rus, 2011, str. 34). Vez med organizacijo tretjega sektorja in donatorjem lahko
označimo kot slučajno ali institucionalizirano. Pri institucionaliziranih so darovalci
sredstev vključeni v sam proces odločanja in načrtovanja (Svetlik, 1994, str. 973). Ni
nujno, da gre zgolj samo za denarna sredstva. Lahko gre tudi za materialna sredstva,
kar lahko nazorno vidimo pri delovanju Rdečega križa (Tavčar, 2005, str. 246).
Pri odločanju o svoji naravnanosti morajo organizacije izbrati med najrazličnejšimi možnostmi, ki so popolnoma človekoljubno financiranje, delno samofinanciranje,
samofinanciranje za financiranje denarnega toka, samofinanciranje za pokrivanje vseh
tekočih stroškov poslovanja, popolna komercializacija ter mešano podjetje z več enotami (Dees, 2001, str. 21).

Učinkovitost v organizacijah tretjega sektorja
Zaradi nestabilnega in nerednega financiranja se morajo organizacije, ki delujejo
znotraj tretjega sektorja, še bolj potruditi pri učinkovitosti (Hrovatin, 2002, str. 83),
zato naj bi bile uspešnejše in učinkovitejše od organizacij javnega in tržnega sektorja. K temu najbolj prispeva drugačen način vodenja, upravljanja, manj je birokratske
administracije, sledijo novim smernicam, ki prinašajo novosti in spremembe na bolje, manj je zapletov pri plačah, plačnih razredih, nazivih in sindikatih ter tako dalje.
Nevladne organizacije morajo še posebej skrbno načrtovati stroške (Knapp, 1996, str.
56).
K učinkovitosti prispevajo tudi mnoge prednosti tretjega sektorja. Izpostavimo
lahko fleksibilnost, relativno neodvisnost, očitno delovanje v interesu javnosti in v interesu prikrajšanih skupin ter tesno povezanost s skupinami in državljani (Mikuš Kos,
1992, str. 67). Organizacije tretjega sektorja se fokusirajo na štiri pomembne vloge, ki
so vloga zagotavljanja storitev prikrajšanim, vloga pionirja, vloga varuha vrednot in
vloga zagovornika (Anheier, 2009, str. 174–175).

56

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)

3 Podatki in metode
Tukaj predstavljamo uporabljene metode, s katerimi smo raziskovali področje
razvoja tretjega sektorja v Sloveniji. Metode ter tehnike, s katerimi smo zbirali in
pridobivali podatke, so bile različne, saj smo tako lahko pridobili karseda raznolike
podatke. Predstavimo instrument, podatke ter njihovo obdelavo.

3.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov
Pri teoretičnih opredelitvah smo uporabili metodo deskripcije. Pri omenjeni metodi gre za opis predmeta ali pojava, ki ga raziskujemo. Pri tem je pomembno, da je
sam opis čim bolj objektiven, podroben, vsestranski in popoln. Z navedeno metodo
smo podali opis sektorjev v Sloveniji ter le-te v nadaljevanju opisali in podrobneje
predstavili.
V raziskavi pa smo uporabili metodo opisne statistike, ki je skupina statističnih
metod, ki se ukvarjajo s povzemanjem pridobljenih podatkov. Z metodo iščemo opisne podatke ter tako z njimi ustvarimo pregleden opis. Temeljne opisne statistike predstavljajo grafični opisi, kamor uvrščamo tudi časovno premico. Z navedeno metodo
smo izdelali vektorski shematski prikaz, ki smo ga razdelili na tri obdobja, ter nastajanje tretjega sektorja predstavili po kronološkem vrstnem zaporedju.
Uporabili smo tudi primerjalno analizo, ki se uporablja za primerjanje nečesa z
nečim drugim. V poslovnem svetu primerjalno analizo pogosto uporabljajo podjetja
in tako primerjajo sebe s še enim drugim podjetjem ter na tak način izboljšajo svoje
konkurenčne prednosti. Z navedeno metodo smo primerjali najprej vse tri sektorje
med seboj, v nadaljevanju pa tudi tri obdobja, ki smo jih opredelili na vektorskem
shematskem prikazu.

3.2 Opis instrumenta
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (NUK) ponuja široko izbiro različnega zgodovinskega gradiva z različnih področij. Nas je zanimalo področje gospodarstva in znotraj le-tega področje tretjega sektorja. Na našo zahtevo so nam pripravili
gradivo, ki ga hranijo in ustreza našim željam in potrebam. Pri pregledu gradiva smo
pridobili mnogo materiala za opis razvoja tretjega sektorja na Slovenskem in izdelavo
vektorskega shematskega prikaza.

3.3 Podatki
Ustrezne podatke in literaturo za pripravo raziskave smo pridobili z raziskavo
starejše literature, literature in različnih dokumentov v NUK. Uporabili smo metode
raziskave po zgodovinskih podatkih z analizo dokumentov. Metoda analize dokumentov nam je olajšala delo pri pregledu velikega števila literature, saj smo tako lahko
takoj izločili literaturo, ki nam ne ustreza, ter literaturo, ki je primerna za nadaljnje
raziskave. Pri pregledu dokumentov ni šlo samo za knjige, ampak smo vključili tudi
najrazličnejše dokumente, zapise, uredbe, zakone, članke in podobno.

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

57

3.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov
Rezultate smo predstavili grafično. S pomočjo računalniškega programa MIRO
in zgodovinske primerjalne metode smo izrisali vektorski shematski prikaz razvoja
tretjega sektorja v Sloveniji. Razdelili smo ga na tri obdobja ter v nadaljevanju vsako
obdobje na različna podobdobja. Vektorski shematski prikaz je osrednji rezultat raziskave, saj le-ta opredeli časovno premico razvoja tretjega sektorja od njegovih prvih
zametkov pa vse do leta 2023. Natančno ter podrobno prikaže vse dogodke, ki so kakor koli vplivali na razvoj tretjega sektorja, in jih časovno prikaže v prostoru in času.
Prav tako smo izdelali različne grafe, ki prikazujejo število in vrste organizacij ter
dejavnosti tretjega sektorja v različnih obdobjih. Pridobljene podatke smo med seboj
primerjali ter opredelili najvišje in najnižje vrednosti.

4 Sintezni prikaz razvoja tretjega sektorja v Sloveniji
4.1 Razvoj tretjega sektorja v Sloveniji
Razvoj tretjega sektorja v Sloveniji je potekal nekoliko drugače kot v svetu oziroma je bil njegov razvoj veliko bolj turbulenten in težak (Pevcin, 2010, str.
66). Na sam razvoj so v veliki meri vplivala zgodovinska obdobja, v katerih smo
živeli, kot so obdobje vojne, povojno obnavljanje države, socializem, komunizem,
sistem samoupravljanja, razpad Jugoslavije, osamosvojitev Slovenije, vstop v EU
ter podobno. Govorimo lahko o treh spremembah, in sicer o razvoju, ki se je dogajal pred in po obeh vojnah, o zatonu, ki se je zgodil v obdobju režima komunizma, socializma in samoupravljanja, ter obdobju dviga tretjega sektorja, ki se zgodi
z osamosvojitvijo Slovenije (Črnak Meglič, 2000, str. 12). Černak Maglič in Rakar
(2009, str. 239–240) razvoj tretjega sektorja v Sloveniji razdelita na tri obdobja, in
sicer obdobje med prvo in drugo svetovno vojno, obdobje po drugi svetovni vojni do
leta 1990 ter obdobje po letu 1990.

Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno
Temeljna prelomnica za razvoj tretjega sektorja je buržoazna revolucija leta 1848,
ki je omogočila svobodo združevanja ter urejala ustanavljanje organizacij znotraj tretjega sektorja. Za to obdobje so značilne predvsem čitalnice, tabori, narodnoobrambna
društva ter strokovna in poklicna združenja (Črnak Meglič in Vojnovič, 1997, str. 16).
Organizacije so ustanavljali tudi z namenom protestiranja (Rek, 2009, str. 149).
Prve zametke tretjega sektorja v Sloveniji pripisujemo generacijskim, namenskim
in prijateljskim zvezam ter združbam, kot so fantovske in dekliške združbe, moške
zveze, bratovščine in podobno. Organizacijam tretjega sektorja, kot jih poznamo danes, so najboljši približek subjektov organizacije, nastale v meščanstvu, npr. obrtniške
bratovščine, cehi, verske ustanove in mestne obrambne organizacije. V tem medvojnem obdobju je imela največjo moč pri oblikovanju organizacij Cerkev (Kolarič idr.,
2002, str. 81–82).

58

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)

V obdobju od leta 1914, ko se je v svetu začela prva svetovno vojna, ter vse do leta
1945, ko se je končala druga svetovna vojna, vključno z obdobjem med obema vojnama, so v Sloveniji med organizacijami tretjega sektorja prevladovala društva. Ob sprejetju zakona o društvih leta 1869 je pri nas delovalo 58 društev, ki so jih predstavljale
predvsem narodne čitalnice. Število društev se je hitro večalo in tako jih je bilo leta
1922 že 3317, leta 1932 kar 5626 in leta 1938 že 8211. To dokazuje, da se je število
društev v kratkem obdobju med vojnama kar potrojilo, k čemur sta seveda prispevali
tudi vojna in obnova po prvi svetovni vojni (Kolarič idr., 2002, str. 97).
Tabela 1:
Število registriranih društev v Sloveniji leta 1938 po vrstah
Vrsta društva

Prosvetna
Znanstvena
Knjižnice in založbe
Pevska
Akademska
Dijaška
Narodnoobrambna
Invalidska
Gasilska
Humanitarna
Podporna
Zdravstvena
Protialkoholna
Telesnovzgojna
Skavtska
Športna
Strelska
Lovska
Planinska
Gospodarska
Stanovanjska
Tujskoprometna
Družabna
Politična
Razna
SKUPAJ

Število društev
850
28
3
229
21
21
250
113
940
270
59
44
3
965
19
212
191
14
33
865
725
60
26
40
33
6014

Vir: Lavrič, J. idr. (1939). Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici kraljevine
Jugoslavije. Maribor: Zgodovinsko društvo Maribor, str. 202.
Tabela 1 prikazuje število registriranih društev v Sloveniji za leto 1938. Vidimo lahko, da so najmočnejša telesnovzgojna društva, ki jih je bilo kar 965, gasilska
društva, ki jih je bilo nekoliko manj, in sicer 940, gospodarska društva z 856 predstavniki, prosvetna društva, ki jih je bilo 850, in stanovanjska društva s 725 predstavniki.
Najmanj pa je protialkoholnih društev ter knjižnic in založb. Prav tako lahko tudi

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

59

vidimo, da je bila prisotna velika raznolikost društev, ki so se med seboj močno razlikovala po tem, na katerem področju so delovala, ampak vsa z istim ciljem – pomagati
ljudem.

Obdobje po drugi svetovni vojni do leta 1990

Obdobje po drugi svetovni vojni je zaznamoval predvsem socializem. V Sloveniji
to obdobje razdelimo na tri obdobja, in sicer na obdobje državnega socializma, obdobje
samoupravnega socializma ter obdobje novih družbenih gibanj. Obdobje državnega socializma ter obdobje novih družbenih gibanj sta značilni za vse socialistične države. Obdobje samoupravnega socializma pa je fenomen Jugoslavije. Ravno zaradi tega je razvoj
tretjega sektorja pri nas drugačen kot v drugih državah sveta (Kolarič idr., 2002, str. 99).
Ustava, ki je bila sprejeta leta 1946, državljanom Ljudske Republike Slovenije omogoča svobodo združevanja, javnega zborovanja in manifestacij. Z ustavo, sprejeto leta
1963, pa združbe ter društva postanejo del takratnega političnega sistema, nadzirana pod
budnim očesom države in državnih institucij. Leta 1974 je bil sprejet republiški zakon
o društvih, ki je z ustavo določal svobodo pri združevanju ter izražanju interesov. Poleg
krovnega zakona o društvih so bili sprejeti tudi različni podzakoni, kot na primer zakon o
društvih z delovanjem na posebnih področjih, kamor uvrščamo gasilska, lovska društva
ter Rdeči križ, brez katerih država skorajda ne more delovati. Za vsa ostala društva je
bil zakon veliko bolj strog ter nenaklonjen registracijam (Kranjc, 1986, str. 164–166).
Obdobje državnega socializma je bilo nekaj popolnoma novega na naših tleh po
koncu druge svetovne vojne. Socialistični sistem je popolnoma prekinil s tradicijo in
zgodovino ter začel postavljati temelje na novo in uvedel totalitarni politični sistem.
Center vsega je bila komunistična partija, ki je predstavljala srce države. Uveden je bil
enopartijski sistem, temu bi lahko rekli tudi enosektorski sistem znotraj države. Država
je delovala z enim samim sektorjem namesto s tremi, kot smo navajeni danes. Tržni in
tretji sektor sta bila s tem popolnoma uničena (Marschall, 1990, str. 279). Socialistični
režim je opredeljeval zgolj samo en tip organizacije tretjega sektorja, in to je društvo
(Les, 1994, str. 8).
Obdobje samoupravnega socializma je zamenjalo obdobje državnega socializma,
ki je značilno zgolj za Jugoslavijo. S samoupravnim socializmom so želeli doseči večjo avtonomnost posameznih delov družbenega sistema, do česar pa ni prišlo. Prišlo je
samo do večje zmedenosti, neusklajenosti ter napak. Leta 1974 je bila odgovornost za
zagotovitev javnih dobrin in storitev naložena občinam. Istega leta je v veljavo stopil
tudi nov zakon o društvih, ki je le-tem dajal več svobode in moči. Poskusili so tudi z
vključevanjem interesnih združenj v državo, vendar neuspešno. Z novim zakonom so se
krepila in širila društva, strokovna oziroma poklicna združenja, delavne skupnosti, ki so
bile od države bolj ločene kot prej, vendar pa niso bile popolnoma samostojne (Kolarič
idr., 2002, str. 106).
Obdobje novih družbenih gibanj je prineslo močno krepitev tretjega sektorja ter njegove vloge v gospodarstvu in družbenem življenju posameznikov. V Sloveniji pa tega
v veliki meri nismo občutili, kot so to drugod po svetu. Razlog za to se skriva v tem,
da smo to rast dosegli že 15 let prej v obdobju sistema samoupravljanja, ki ga druge
države niso imele, saj so imele socializem vse do osemdesetih let. Zakone o društvih in
dejavnostih tretjega sektorja smo imeli že urejene za razliko od drugih. V tem obdobju
se je začel krepiti tretji sektor, ki ni vključeval več samo društev, temveč tudi različne

60

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)

skupine, gibanja, sekte ter podobno. Še vedno pa večino organizacij tretjega sektorja
zastopajo društva (Kolarič idr., 2002, str. 109).

Obdobje po letu 1990

Leta 1990 so bile v Sloveniji izvedene prve večstrankarske volitve. Z osamosvojitvijo se je število organizacij tretjega sektorja resda nekoliko zmanjšalo, vendar se je stanje
z vzpostavitvijo nove države hitro popravilo in začelo se je ustanavljanje organizacij, kar
je pripomoglo, da se je njihovo število iz leta v leto večalo (Ferfila in Kovač, 2000, str.
66). Leta 1990 stopi v veljavo nov zakon, ki je urejal tretji sektor, in tako nastane nov tip
organizacij, ki vključuje fundacije in ustanove (Kolarič idr., 2002, str. 112). Prevladujejo
društva in polovica je takih, ki delujejo v korist svojih članov ter ne v splošno korist
(Rončević, 2001, str. 135). Pri slovenskih organizacijah tretjega sektorja je problem v
tem, da so slabo vključene v svetovne ter evropske forume (Hren, 2001, str. 36); slabost
pa je tudi nejasno strateško finančno stanje ter pridobivanje sredstev (Jelovac, 2001, str.
8).
Tabela 2:
Število registriranih društev v Sloveniji za leto 1965, 1978, 1985 in 1995 po vrstah
Vrsta društva
Kulturno umetniška
Znanstvena
Strokovna
Ljudska tehnika
Športna
Planinska
Taborniška
Turistična
Počitniška
Šahovska
Strelska
Lovska
Ribiška
Gasilska
Rdeči križ
Invalidska
Dr. rezervnih vojaških star.
Študentska
Dr. prijateljev mladine
Esperantska
Filatelistična
Duhovniška
Častniška
Druga
SKUPAJ

1965
766
35
465
297
362
95
89
199
41
57
533
429
65
1369
1163
311
44
33
297
15
44
0
0
215
6919

1978
842
41
559
245
1183
144
157
221
15
63
417
433
76
1377
833
80
0
12
247
10
36
3
390
733
8117

Število
1985

1068
77
727
298
1752
192
212
256
17
75
460
448
68
1504
893
118
533
12
342
9
42
2
0
957
10098

1995

1509
109
1256
354
3440
214
213
416
30
103
478
462
93
1557
660
154
519
62
385
9
46
28
0
1888
13984

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

61

Vir: Kolarič, Z. idr. (2002). Zasebne neprofitno-volonterske organizacije v mednarodni perspektivi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, str. 104-113.
Tabela 2 prikazuje vrste društev ter število le teh v različnih obdobij preučevanja.
stanje društev v letu 1965 je predvsem posledica vojne. Vidimo, da so najmočnejša
gasilska društva, ki jih je takrat bilo 1369 ter Rdeči križ s 1163 predstavniki, in tako
slednja konkretno izstopata. Veliko je bilo tudi kulturno umetniških društev, ki so jih
v tem obdobju našteli 776. Najmanj predstavnikov pa je bilo znotraj esperantskih
društev, saj jih je bilo samo 15. Malo je bilo tudi študentskih društev, samo 33 in znanstvenih društev s 35 predstavniki, kar je za napredek države velika slabost. Vidimo
lahko, da gre predvsem za pomembna društva, ki so varovala ljudi in so pomembna
znotraj vsake države ter niso nikakršna grožnja za le to.
Stanje društev leta 1978 se je že nekoliko izboljšalo glede na predhodno opazovano obdobje. Vidimo lahko, da je število nekoliko zraslo predvsem zaradi uvedbe
novega družbenega zakona. Najmočnejša so še vedno športna s 1183 predstavniki in
gasilska društva s 1377 predstavniki. Prav tako je še vedno veliko kulturno umetniških
društev, in sicer 842. Najmanj je duhovniških društev, ki so bila samo 3.
Stanje organizacij tretjega sektorja v sredini osemdesetih let, ki so jih predstavljala predvsem društva narašča. Vidimo lahko, da so bila najbolj dejavna športna
društva s 1752 predstavniki, gasilska društva s 1504 predstavniki ter kulturno prosvetna društva, ki jih je takrat bilo kar 1068. Najmanj društev pa predstavljajo duhovniška
društva s samo dvema predstavnikoma, esperantska društva z 9 predstavniki ter študentska društva s samo 12 predstavniki. Vidimo lahko, da ni nekakšne velike razlike
z ostalimi obdobji. Vidimo, da je tudi število organizacij nekoliko večje, ni pa opaziti
nekakšnih drastičnih sprememb.
Število nevladnih organizacij v sredini devetdesetih let v samostojni državi je zajemalo že 13984 društev. Vidimo lahko tendenco rasti, ki se je ohranila vse do danes.
Društva predstavljajo večino organizacij, največ je športnih društev s kar 3440 predstavniki, gasilskih društev s 1557 predstavniki, kulturno prosvetnih društev s 1509 ter
strokovnih društev, ki jih je bilo v tem obdobju 1256. Najmanj pa je eksperantskih
društev s samo 9 predstavniki. Gre za isto razporeditev po velikosti kot v obdobju
prehoda, samoupravljanja ter socializma.
Tabela 3:
Število organizacij tretjega sektorja v Sloveniji za obdobje 2009 do 2024
Leto

2009
2010
2011
2012
2013
2014
2015
2016

Društva
20417
20718
21268
21614
21980
22564
22961
23258

Zavodi
1515
1732
1910
2069
2305
2563
2778
2991

Ustanove
167
183
195
202
212
232
236
232

SKUPAJ
22099
22633
23373
23885
24497
25353
25975
26481

62
2017
2018
2019
2020
2021
2022
2023
2024
(05.03.2024)

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)
23529
23262
23204
23146
22793
22559
23455
23297

3145
3180
3255
3337
3443
3374
3822
3933

236
232
233
240
237
241
261
261

26910
26674
26692
26723
26466
26175
27538
27401

Vir: https://www.cnvos.si/nvo-sektor-dejstva-stevilke/stevilo-nvo/, 2024.
Tabela 3 prikazuje število organizacij tretjega sektorja v Slovenija za obdobje od
leta 2009 do leta 2024. Vidimo lahko, da deluje veliko več organizacij kot pred osamosvojitvijo. Večino organizacij nevladnega sektorja predstavljajo društva, sledijo zavodi ter ustanove. Največ organizacij tretjega sektorja smo imeli leta 2017, in sicer kar
26910. Trend naraščanja pa se je nadaljeval, k čemur je najbolj pripomogel nov zakon
iz leta 2018, ki natančno opredeljuje tretji sektor in društva znotraj le-tega.
Znotraj organizacij tretjega sektorja v Sloveniji krepko prevladujejo društva. Včasih je društvo veljalo kot enostavna shema zbiranja ljudi, ki posluje z denarjem, zbranim od svojih članov, dandanes pa še zdaleč ni tako, saj nekatera društva po obsegu
delovanja lahko primerjamo že z manjšimi podjetji, prav tako pa so mnoga društva
davčni zavezanci, kar pomeni, da so njihovi letni donosi višji od petih milijonov evrov.
Trenutno se v Sloveniji društva financirajo na štiri načine. In sicer s članarinami,
donacijami, oglaševanjem in sponzorstvom ter s sofinanciranjem s strani mestnih in
državnih organov. Članarine zajemajo sredstva, pridobljena s strani članov društva.
V navadi je, da se članarina članom zaračuna enkrat letno. Donacije so denar, prejet
s strani donatorjev, ki tako podprejo društvo in s tem ne dobijo ničesar v zameno.
Oglaševanje in sponzorstvo je proces, ko določeno podjetje nameni del denarja društvu, to pa v zameno za denar sponzorira njegove izdelke ali storitve svojim članom
ali širše, se pravi obe strani imata korist. Sredstva, pridobljena s strani mestnih in
državnih organov, so sredstva, ki jih društvu nameni država ali občina, saj v tem društvu vidijo pomemben doprinos za prebivalce. Za delovanje društev se namenjajo tudi
javna sredstva. V letu 2003 se je za nevladne organizacije namenilo 166,7 milijona
evrov, medtem ko se je v letu 2022 namenilo že kar 539,3 milijona evrov. Vidimo
lahko, da se povečujejo javna sredstva, ki so namenjena delovanju tretjega sektorja.
Javna sredstva zajemajo sredstva s strani ministrstev, občin, Evropske unije, javnih
agencij in zavodov, Fundacije za financiranje humanitarnih in invalidskih organizacij
(FIHO) in Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (FŠO).
Državljani v Republiki Sloveniji imajo veliko različnih koristi od delovanja društev.
Društva ščitijo državljane, jim nudijo pomoč, podporo, skrbijo za tiste, ki jih je država
prezrla, združujejo ljudi z enakimi težavami in problemi (društvo sladkornih bolnikov, društvo diabetikov …). S svojimi programi in dejavnostmi pomagajo različnim
generacijam, jih združujejo, jim nudijo pomoč na poti iz stisk, jim najdejo oskrbo in
strokovno pomoč ter druge oblike pomoči. Društva so izredno pomembne organizaci-

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

63

je tretjega sektorja tako za prebivalce kot tudi državo, kar nam kažejo tudi številke, saj
število društev še vedno raste (Petelin, 2020, str. 299‒325).

5 Vektorski shematski prikaz razvoja tretjega sektorja
Pred prvo svetovno vojno je bil tretji sektor dobro razvit, saj je združeval veliko
zadrug in društev, ki so delovala na različnih področjih družbenega življenja. Največ
organizacij je bilo takšnih, katerih cilj je bil pomagati drugim ljudem. Z izbruhom
prve svetovne vojne je velika večina organizacij tretjega sektorja prenehala s svojim
delovanjem. Leta 1939 je bilo na Slovenskem 6014 društev. Leta 1918 je pri nas delovalo 730 zadrug, leta 1930 že 1209 ter leta 1937 kar 1677 zadrug. Tendenca naraščanja
števila tako društev kot tudi zadrug se je nadaljevala vse do obdobja državnega socializma, ki je nastal po drugi svetovni vojni (Jurkovič, 2023, str. 36).
Po končani drugi svetovni vojni je država regulirala nastanek in delovanje organizacij tretjega sektorja in tako ta skorajda ni obstajal. Leta 1965 je tako obstajalo 6919
društev, kar je predstavljalo celoto organizacij tretjega sektorja. Sledilo je obdobje
samoupravnega socializma z nekoliko milejšimi pravili in nadzorom na področju ustanavljanja in delovanja organizacij tretjega sektorja, tako je leta 1975 delovalo 6761
društev, leta 1976 7965, leta 1977 1893, leta 1978 8117, leta 1979 8022 ter leta 1980
že 8446 društev. Vidimo, da gre za majhno tendenco rasti organizacij tretjega sektorja.
Kakršnih koli drugih organizacij poleg društev v tem obdobju ni bilo (Jurkovič, 2022,
str. 37).
V obdobju novih družbenih gibanj smo dosegli število organizacij tretjega sektorja, ki je bilo zabeleženo pred prvo svetovno vojno, ter ga tudi presegli. Leta 1981 je
pri nas delovalo 8897 društev, leta 1985 že kar 10098, leta 1990 pa 10320, k čemur
so pripomogle tako spremembe znotraj države kot tudi velike spremembe v svetu, še
zlasti v državah, ki so nas obkrožale. V obdobju samostojne Republike Slovenije se je
nadaljevalo tako naraščanje kot sam razvoj in tako je še danes. Leta 1995 smo tako v
Sloveniji imeli 13984 društev (Jurkovič, 2022, str. 37).

64

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)

Graf 1:
Število organizacij tretjega sektorja po obdobjih za Slovenijo

Vir: Lastni vir, 2023.
Graf 1 prikazuje število organizacij tretjega sektorja po različnih zgodovinskih obdobjih v Sloveniji. V obdobju med obema vojnama je delovalo 7691 organizacij tretjega sektorja, kar je za to obdobje izredno veliko. V obdobju socializma po koncu druge
svetovne vojne vidimo, da je število organizacij upadlo, k čemur najbolj pripomore
družbena ureditev v državi. Sledi obdobje samoupravljanja, ki je z novim zakonom o
društvih prineslo počasno večanje števila organizacij tretjega sektorja, temu sledi obdobje novih družbenih gibanj. Konkretno se število organizacij poveča v obdobju po
letu 1990 ter se postopoma brez posebnih nihanj veča vse do danes. Leta 2023 smo v
Sloveniji imeli 27538 organizacij tretjega sektorja. Zadnji objavljeni podatek kaže, da
je bila 5. marca 2024 pri nas zabeležena 27401 organizacija tretjega sektorja.
Kot smo že navedli, se je število organizacij tretjega sektorja z osamosvojitvijo
in nastankom Republike Slovenije začelo večati. V zadnjih letih lahko spremljamo
tendenco rasti organizacij tretjega sektorja po 500 organizacij na leto. V letu 2012 je
bilo tako registriranih 22490 društev, 2324 zavodov in 251 ustanov. Zavedati se je
potrebno, da vse organizacije niso aktivne in teh je okoli 3 %. Za aktivne organizacije
štejemo tiste, ki objavljajo svoja letna poročila. Leta 2009 je bilo tako 22099 aktivnih
nevladnih organizacij, leta 2017 že 26910, leta 2018 26674, leta 2019 26773 in leta
2021 26466. Leta 2021 so društva predstavljala kar 89,1 % vseh organizacij tretjega
sektorja, medtem ko so zavodi predstavljali 13 %, ustanove pa 0,9 %. 31. avgusta letos
je bilo v Sloveniji registriranih 27445 organizacij tretjega sektorja, znotraj katerih je
bilo 23291 društev, 3895 zavodov in 259 ustanov (https://www.cnvos.si/nvo-sektordejstva-stevilke/stevilo-nvo).
Večanje in krepitev tretjega sektorja v zadnjem obdobju lahko pripišemo tudi dvema pomembnima strategijama, in sicer strategiji razvoja Slovenije iz leta 2005, ki je
pomembno vplivala na sam razvoj človekoljubnih organizacij, ter strategiji razvoja

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

65

javne uprave, ki je potekala v obdobju od leta 2015 do leta 2020 (Mevlja in Kavčič,
2012, str. 27). Pomemben prelom na področju dejavnosti pa je vsekakor novi zakon o
prostovoljstvu, sprejet leta 2011, ki natančno opredeljuje, katere organizacije so prostovoljne in kdo je prostovoljec (Uradni list Republike Slovenije, 2018, str. 5722). Z
vstopom Slovenije v EU se je začel razvijati tudi tretji sektor, saj EU s svojimi zahtevami, dejavnostmi in uredbami izboljšuje področje tretjega sektorja v vseh državah
članicah. Evropa si prizadeva, da bi vsaka država članica imela kakovostno razvit
tretji sektor, ki bi obsegal veliko različnih organizacij, število teh pa bi z leti naraščalo
(Oblak, 2004, str. 26).

5.1 Vektorski shematski prikaz razvoja tretjega sektorja v Sloveniji
Najbolj pregledno pa lahko razvoj vseh treh obdobij prikažemo z vektorskim shematskim prikazom. Podatke za izris premice smo pridobili s pomočjo metode raziskave po zgodovinskih podatkih z analizo dokumentov. Viri podatkov so različni,
ključno pa je prebiranje zgodovinske literature, shranjene v NUK. Časovna premica
ter opredelitev zgodovinskega razvoja tretjega sektorja v Sloveniji od prvih zametkov
pa vse do danes je ključni del raziskave
Shema 2:
Vektorski shematski prikaz razvoja tretjega sektorja v Sloveniji v obdobju do razpada
Kraljevine Jugoslavije

Vir: Lastni vir na osnovi podatkov NUK, 2023.

66

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)

Shema 3:
Vektorski shematski prikaz razvoja tretjega sektorja v Sloveniji v (dez)integracijskem
obdobju

Vir: Lastni vir na osnovi podatkov NUK, 2023.
Shema 4:
Vektorski shematski prikaz razvoja tretjega sektorja v Sloveniji, članici EU

Vir: Lastni vir, 2023.
Shema 2, shema 3 in shema 4 prikazujejo zgodovinski razvoj tretjega sektorja
v Sloveniji. Vidimo lahko, da je na sam razvoj, velikost in tudi organizacije znotraj

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

67

le-tega vplivalo mnogo najrazličnejših dogodkov in silnic razvoja, ki so sistematično
prikazani v nadaljevanju. Vektorski shematski prikaz razvoja tretjega sektorja v Sloveniji smo razdelili v tri sheme: obdobje do razpada Kraljevine Jugoslavije, katerega
začetek pri nas je marčna revolucija leta 1848 ter se zaključi s propadom Kraljevine
Jugoslavije leta 1943 (shema 2); (dez)integracijsko obdobje, ki se je začelo s propadom Kraljevine Jugoslavije in ustanovitvijo Federativne ljudske republike Jugoslavije
leta 1945 ter se zaključi s prehodom Republike Slovenije v EU leta 2004 (shema 3);
Slovenija v EU je obdobje, ki se začne z vstopom Republike Slovenije v EU leta 2004
in traja še danes (shema 4).

6 Diskusija
V Sloveniji deluje največ nevladnih organizacij (NVO) na področju športa, kulture ter socialnega varstva. Še vedno pa je nastajanje organizacij tretjega sektorja regulirano s strani države, ki z zakoni nekoliko omejuje samo nastajanje in delovanje tovrstnih organizacij. Pomemben podatek je tudi, da pri nas kar 40 % organizacij tretjega
sektorja deluje samo v korist svojih članov, kar pa ne sodi v izgradnjo javnega dobra
in pomoči prebivalstvu, saj ima od tovrstne organizacije korist le majhna peščica ljudi.
Ravno zaradi tega se Slovenija približuje državam, ki imajo manj razvit tretji sektor.
Na začetku raziskave smo opredelili raziskovalno vprašanje, v katerem se sprašujemo, ali je v Sloveniji razvoj tretjega sektorja značilen za vsa obdobja in ali je
najmočnejši razvoj tretjega sektorja lahko pričakovati po osamosvojitvi Slovenije leta
1991. Odgovor na zastavljeno raziskovalno vprašanje je, da se je tretji sektor razvijal
skozi vsa tri obdobja, ki smo jih postavili.
Obdobje, ki zajema prve zametke ter traja do razpada Kraljevine Jugoslavije,
vključuje nastanek organizacij tretjega sektorja, ki so bile takrat zaznamovane predvsem z vojno in povojnimi dejavnostmi. (Dez)integracijsko obdobje se začne z ustanovitvijo Federativne ljudske republike Jugoslavije in traja vse do vstopa Slovenije v
EU. Gre za izredno turbulentno obdobje, saj smo prehajali skozi najrazličnejše ureditve in politične sisteme, ki so pustili velik pečat tudi na organizacijah tretjega sektorja.
Tretji sektor je bil pod budnim očesom države, kljub temu pa se je razvijal in rasel.
Znotraj tretjega obdobja, ki se začne z vstopom Slovenije v EU 2004 in traja še
dandanes, vsako leto beležimo rast obsega tretjega sektorja, kar nas uvršča med razvite države. Najmočnejši dvig tretjega sektorja je Slovenija doživela po osamosvojitvi
leta 1991. Tako lahko pozitivno odgovorimo na zastavljeno raziskovalno vprašanje,
saj se je največji razvoj tretjega sektorja zgodil z nastankom ter delovanjem nove države Republike Slovenije leta 1991. Tendenca rasti tretjega sektorja se je z nastankom
Republike Slovenije močno povečala, čemur smo priča še dandanes, saj je tretji sektor
pri nas iz leta v leto večji, enako tudi sredstva, ki jih namenimo delovanju le-tega. Z
osamosvojitvijo in formacijo nove države so se spremenili zakoni in uredbe tudi na
področju tretjega sektorja, ki spodbujajo nastajanje organizacij tretjega sektorja, ki
niso več vezane na državo, ampak so samostojne. Izredno pozitivno je na tretji sektor

68

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)

vplival tudi vstop Slovenije v EU, saj le-ta izredno spodbuja nastajanje organizacij
tretjega sektorja in jih s svojimi politikami in pravili ščiti in ureja. Zavedati se moramo, da je razvitost države odvisna od velikosti tretjega sektorja.
Tretji sektor in organizacije znotraj njega prihajajo vedno bolj v ospredje, saj so
izrednega pomena za državljane. Velik problem organizacij, ki sestavljajo tretji sektor,
je še vedno njihovo financiranje. Trenutno tovrstne organizacije 60 % svojih sredstev
pridobijo iz tržnih in netržnih virov, ostalih 40 % pa iz javnofinančnih virov. Na boljšem so organizacije, ki so v javnem interesu, saj jim pri financiranju pomaga tudi država. Zaradi problema s financiranjem je še zlasti pomembno prostovoljstvo in donatorstvo (Stanimirović, 2021, str. 103‒104). Tudi na področju tretjega sektorja se pojavlja
konkurenca med organizacijami, zato mora vsaka premisliti o svojem financiranju,
saj financiranje iz tradicionalnih virov ne bo več mogoče. Sredstva, pridobljena iz
nepovratnih sredstev, niso stalna, zato morajo tovrstne organizacije poiskati nove vire
financiranja, med katerimi je trenutno popularno tudi sponzorstvo velikih organizacij
(Bloodhood in Tremblay Boire, 2017, str. 421).
Za celostno razumevanje tretjega sektorja je potrebno poznati različna področja,
kot so politologija, menedžment, sociologija in socialno delo, saj se vsa prepletajo
znotraj dejavnosti tretjega sektorja (McMullin, 2021, str. 146). Tretji sektor obstaja,
da pomaga pomoči potrebnim ljudem, ki so jih tako podjetja kot država pozabili. Še
vedno je premalo poudarka na posamezniku, saj je veliko organizacij pri nas takšnih,
ki dajejo poudarek skupinam posameznikov z enakimi interesi (Cabrera Lujan idr.,
2023, str. 1781). Da organizacije tretjega sektorja preživijo v turbulentnih in za njih
še posebej težkih časih, je potrebno, da razvijejo strategije, ki so posebej zasnovane za nepridobitne organizacije ter imajo postavljen dolgoročni plan financiranja, ki
natančno določa, iz katerih virov bodo pridobile sredstva (Laurett in Ferreira, 2018,
str. 886). Organizacije iz nevladnega sektorja se morajo tako kot ostale organizacije
iz drugih sektorjev modernizirati in prilagoditi trenutni tehnologiji, ki se uporablja
(Walsh idr., 2023, str. 1732). Pri nas je velik problem v tem, da so organizacije tretjega
sektorja preveč zastarele in staromodne.
Pri raziskavi tretjega sektorja lahko govorimo o sektorski raznolikosti, zaradi česar je opredelitev tretjega sektorja in organizacij, ki v njega sodijo, težja (Eagleto
Pierce, 2020, str. 992). Bistveni dejavniki za obstoj nevladnih organizacij so raven
dohodka, neenakost v dohodku in izobrazba. Zato bi se morale tudi nevladne organizacije ter seveda država prizadevati, da bi bil dohodek pošteno in pravilno razdeljen
ter da bi bilo več izobraženih prebivalcev (Tosun in Yilmaz, 2023, str. 29). Število
nevladnih organizacij se zmanjša, kadar se stopnja urbanizacije, tuje prebivalstvo in
zaposlovanje povečajo (Aldashev in Navarra, 2018, str. 80). V praksi pa ne gre za
manjšanje tretjega sektorja, temveč obratno, k čemur je pripomoglo spreminjanje sveta, tehnologije, režimov, narave, zaposlovanja itd., saj zaradi vsega tega ljudje še bolj
potrebujejo organizacije, kjer sta prisotni politika in država, saj na tak način dobijo
pomoč in podporo (Amagoh, 2015, str. 233).

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

69

7 Zaključek
V zaključku ugotavljamo, da se je tretji sektor v Sloveniji dobro razvijal v obdobju pred prvo svetovno vojno, saj takrat zasledimo prve zametke organizacij tretjega
sektorja, ki je začel delovati na trdnih temeljih. Kasneje, po drugi svetovni vojni, v
obdobju državnega socializma je prišlo do zatona in zatiranja organizacij tretjega sektorja, tiste, ki pa so delovale, so bile nadzirane s strani države. Danes (o. p., 2023) smo
priča »renesansi« tretjega sektorja, ki se je začela leta 1974 z novo republiško ustavo.
Tretji sektor pa se je še močneje začel razvijati in posodabljati ter širiti z osamosvojitvijo in nastankom samostojne Slovenije. Slovenija je na dobri poti glede razvitosti tretjega sektorja, res pa je, da če želimo priti do takšne ureditve in obsega, kot
ga imajo nekatere dobro razvite države v EU ter svetu, bomo morali konkretno spremeniti ureditve in zakone ter državo popolnoma izključiti iz tretjega sektorja. Tako bi
tretji sektor v Sloveniji postal še večji in bi zajemal več različnih organizacij. Nekaj
podobnega se dogaja v Združenih državah Amerike.
Tako lahko podamo predloge za odločevalce politik, saj so, kljub pomembnemu razvoju tretjega sektorja v zadnjih letih, še vedno potrebne velike spremembe in
dolgoročni ukrepi in kratkoročni posegi na področju tretjega sektorja, ki bi prinesli
zaželene novosti in jasnejša pravila delovanja in ustanavljanja organizacij tretjega,
nevladnega oziroma nepridobitnega sektorja. Ne nazadnje za menedžment delovanja
javnega sektorja velja izpostaviti, da se lahko nekatere organizacije tretjega sektorja
dodobra spoprimejo z razvojem glede na njihovo ustanovno delovanje in dobrobit
članov posamezne organizacije z usmerjanjem v potrebe teh članov organizacije, s
čimer bi prispevali tudi k ustreznemu financiranju take organizacije in bi iz organizacij
tretjega sektorja še posebej močno izključevali državno financiranje.
Poleg vektorskega shematskega prikaza, ki je edinstven prispevek k znanosti na
področju tretjega sektorja v Sloveniji in širše, je očiten doprinos k znanosti opredelitev
obdobij razvoja tretjega sektorja v Sloveniji. Namreč, po pregledu predhodne literature nismo zasledili poimenovanj obdobij razvoja tretjega sektorja v Sloveniji. Zasledili
nismo niti časovnice razvoja, ki bi podrobneje, a še vedno popolnoma jasno opredelila korake v razvoju tretjega sektorja od marčne revolucije do danes. Ne nazadnje
velja poudariti, da smo namesto parcialnega poimenovanja obdobij tretjega sektorja
le-ta razvrstili v tri ustrezno poimenovana obdobja. Ta raziskava z omenjenima dvema
ključnima rezultatoma daje pomemben prispevek k stroki in znanosti na področju do
sedaj malo raziskanega tretjega sektorja.
Predlogi za nadaljnje raziskovanje bi lahko vključevali preučevanje ekonomskih
politik države do tretjega sektorja, virov financiranja iz javnih sredstev ter primerjalno
virov financiranja s strani članov ter gospodarskih družb. S tem bi podkrepili medsebojno povezanost in na drugi strani izključevalnost vseh treh sektorjev gospodarstva,
kot smo to opredelili že na samem začetku te raziskave. Pri nadaljnjem raziskovanju

70

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)

bi bilo smiselno raziskati ter opredeliti razlike med tretjim sektorjem v Evropski uniji
in tretjim sektorjem v Združenih državah Amerike ter tako prikazati prednosti, slabosti
ter morebitne dobre prakse, ki bi jih lahko prenesli iz Združenih držav Amerike k nam.
Ažbe Jurković, Sergej Gričar, PhD

NGO Development in Slovenia
The economy's organisations are divided into three sectors that are very similar
but also very different. They also differ in how many organisations are located in each
sector. In the professional article, we have defined all three sectors in greater detail – the
market, public and third sector. The market sector is vital in the economy, as it produces products and services and employs a large number of the working population. This
sector is mainly about obtaining added value for capital owners and distributing the
positive difference between owners and shareholders. The state administration manages
and controls the public sector and provides public goods and services that are vital to
the population. We also include many essential organisations here, such as education,
health care, social welfare, the military, the police, and others. For the benefit of society,
this sector should not be too large nor include many organisations, only the essential
ones, because we know that the state is a lousy manager of companies and other organisations. The third sector, which plays an essential role in the economy, is independent
of state management and is non-profit. It includes organisations that aim to help the population, fulfil people's wishes, and unite people with similar interests. Most of the time,
we talk about societies, charities and institutes. Their operation and financing should
also be highlighted, as most are based on voluntary work and donations from people
and other entities that support them. In the research, we have presented the historical
development of the third sector in Slovenia. If we want to find out the state of the third
sector, we have to take a look back in history and find the reasons for its creation and
development, and the forces that influenced the development of the sector.
Slovenia is a young country, but before its independence, it operated under different
regimes of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia, the Kingdom of SCS, AustriaHungary and others. In each such arrangement, there were different rules and laws
that affected the non-governmental sector itself. We have found that the third sector in
Slovenia developed well in the period before the First World War because it was then
that we saw the first seeds of third-sector organisations, which began to operate on solid
foundations. Later, after the Second World War, during the period of state socialism, there was a decline in and suppression of third-sector organisations; those that continued
to operate were controlled by the state. We are now witnessing the rise of the third sector,
which began in 1975 and continues today. The third sector began to develop, modernise
and expand with the attainment of independence and the establishment of the Republic
of Slovenia. The third sector was first mentioned in 1848 with the March Revolution,
when the first associations were formed in Slovenia, which today represent the vast majority of organisations in the third sector. The continuation and expansion of the third

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

71

sector continued until the beginning of the First World War. At that time, we were mainly
familiar with philanthropic and charitable organisations that helped the wounded, the
elderly and the sick in society. During this period, the first laws governing the third sector were created, and they have been supplemented and amended several times to date.
This is followed by the period of the First World War, the interwar period, and the period
of the Second World War, which abolished the third sector.
In the post-Second World War era, we are entering a brand-new order that has
shattered everything that came before it, be it bad or good. At that time, only one sector
operated in society, i.e., the public sector, as the state managed and controlled everything. Gathering and establishment were prohibited by law. During this period, only associations functioned, but there were very few, mainly firefighting associations, the Red
Cross, and a few cultural associations. This was the era of state socialism. This period
ended with the introduction of self-governing socialism, which was found only here and
nowhere else in the world. At that time, greater freedom for third-sector organisations
began, but they were still in limited numbers and represented by associations. These
were associations that could not harm the country in any way. After that, we entered a
period of new social movements that blew a fresh wind into the non-governmental sector, as the number of organisations finally grew and reached the pre- First World War
number. Residents had more rights and opportunities for association and assembly. It
was still about establishing societies.
In 1990, the first democratic elections were held in Slovenia, and a year later, we
became the independent state of the Republic of Slovenia. It was then that the gradual
but continuous growth of the third sector began, which is still evident today. The third
sector is not as developed as in other capitalist countries. The reason for this is the
various regulations and systems that suppressed, controlled and banned third-sector
organisations for many years, from which they have not fully recovered. Slovenia is
an excellent example of a country where the third sector was constantly oppressed and
sanctioned before its independence. The central organisation also contributed to this,
as Yugoslavia was run from a single centre, specifically from Belgrade, where all higher
institutions and state formations operated. Hence, other republics, including Slovenia,
were often forgotten, even though Slovenia was the most economically developed and
the most politically influential republic within Yugoslavia. Predicting the prospects for
the future is difficult, as it depends on many factors and variables in several areas in the
country and the world. It is known that the more developed a country is, both economically and legally, the larger the third sector is, as this also largely contributes to greater
development. In our country, the importance of the market sector on the one hand and
the public sector on the other is still emphasised, often forgetting about the third sector
and the activities that make it up. It is crucial not only which and how many goods and
services will be produced but also the people who, on the one hand, demand and buy
products and services and, on the other hand, express their desires, emotions and will to
unite and connect during their struggle. This is primarily the purpose of the third sector,
which works exclusively for the benefit of the people, realising their wishes, proposals
and initiatives, and bringing them together in different groups within its organisations.
In Slovenia, associations are predominant, which are a typical organisation in which
individuals or groups that have the same wishes, interests or opinions can join. Many do

72

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)

not realise that associations are significant for people, society at large, and the country
of which they are members. They enable parents of children with rare diseases to come
together and share their stories, advice and help. The elderly join associations of retirees and thus keep up with the times, socialise, go on various trips, and keep in touch. I
could list many other societies that are of vital importance in the Slovenian community.
Slovenia is on the right track regarding the development of the third sector. It has
to be if we want to achieve the kind of arrangement and scale that some developed
countries in the European Union and the world have. More specifically, it will have to
change regulations and laws, and entirely exclude the state. The third sector in Slovenia
should be more prominent and include several different organisations. Radical changes
and interventions are needed in the third sector, bringing innovations and new rules. In
the research itself, we used the method of description. This method is about describing
the object or phenomenon that is being investigated. The report must be as objective,
detailed, versatile, and complete as possible. Using the above-mentioned method, we
described the sectors in Slovenia and presented them in greater detail. In our research
work, we used descriptive statistics, i.e., a group of statistical methods that deal with
summarising the obtained data. We use this method to find descriptive data and create a transparent description. Basic descriptive statistics are represented by graphic
descriptions, including temporal distance.
Using the aforementioned method, we created a timeline, divided it into three periods and presented it chronologically. We also used comparative analysis, which is
used to draw comparisons. In the business world, companies often use benchmarking to
compare themselves to other companies and thus improve their competitive advantages.
Using the above-mentioned method, we first compared all three sectors with each other
and then three periods (the start-up, fall and rise of the third sector), which we restricted on a time scale. We obtained the relevant data and material by researching older
literature and various documents at NUK Ljubljana. We used historical data research
methods through document analysis. We presented the results graphically. With the help
of the MIRO software and the historical-comparative method, we mapped the temporal
distance of the development of the third sector in Slovenia, divided it into three periods,
and divided each period into different sub-periods. We also produced various graphs
that show the number and types of organisations and the activities of the third sector in
different periods.
LITERATURA
1. Aldashev, G., & Navarra, C. (2018). Development NGOs: Basic facts. Annals of Public and
Cooperative Economics, 89(1), 125–156.
2. Amagoh, F. (2015). Improving the credibility and effectiveness of non-governmental organizations.
Progress in Development Studies, 15(3), 221–239.
3. Anheier, H. K. (2009). Nonprofit organization. London: Routledge.
4. Bloodgood, E., & Tremblay-Boire, J. (2017). Does government funding depoliticize nongovernmental organizations? Examining evidence from Europe. European Political Science Review,
9(3), 401–424.
5. Brejc, M. (1995). Nova organizacijska paradigma v slovenski državni upravi. II. srečanje upravnih
delavcev Slovenije. Ljubljana: Visoka upravna šola.

Ažbe Jurkovič, dr. Sergej Gričar: Časovnica razvoja nepridobitnega sektorja v ...

73

6. Cabrera Lujan, S. L., idr. (2023). Impact of corporate social responsibility, business ethics and
corporate reputation on the retention of users of third-sector institutions. Sustainability, 15(3), 1781–
1798.
7. Črnak-Meglič, A. (2000). Vpliv (tipov) države blaginje na obseg in vlogo neprofitno-volonterskega
sektorja v sodobnih družbah. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede.
8. Črnak-Meglič, A., & Rakar, T. (2009). The role of the third sector in the Slovenian welfare system.
Teorija in praksa, 46(3), 139–240.
9. Črnak-Meglič, A., & Vojnovič, M. (1997). Vloga in pomen neprofitno-volonterskega sektorja v
Sloveniji. Družboslovne razprave, 24/25(1), 152–178.
10. Dees, G. J. (2001). Enterprising nonprofits: A toolkit for social entrepreneurs. New York: John Wiley
& Sons.
11. Eagleton-Pierce, M. (2020). The rise of managerialism in international NGOs. Review of International
Political Economy, 27(4), 970–994.
12. Ferfila, B., & Kovač, P. (2000). Javne politike in javna ekonomika. Ljubljana: Fakulteta za družbene
vede.
13. Flynn, N. (2017). Public sector management. London: Sage Publications Ltd.
14. Fortič, H. (2011). Sestava gospodarstva po dejavnostih. Ljubljana: GZS.
15. Gričar, S. (2018). Menedžment javnega sektorja. Novo mesto: Fakulteta za upravljanje, poslovanje
in informatiko Novo mesto.
16. Gričar, S. (2017). Vaje menedžment javnega sektorja. Novo mesto: Fakulteta za upravljanje,
poslovanje in informatiko Novo mesto.
17. Gričar, S. (2014). Kakovost procesov in kriza v malih podjetjih. Novo mesto: Visoka šola za
upravljanje in poslovanje Novo mesto.
18. Hren, M. (2001). Identitete Metelkove: Dostopnost urbane kulture. Ljubljana: Narodna in
univerzitetna knjižnica.
19. Hrovatin, N. (2002). Ekonomski vidiki menedžmenta nevladnih organizacij. In D. Jelovac (Ed.),
Jadranje po nemirnih vodah menedžmenta nevladnih organizacij (71–92). Koper: Univerza na
Primorskem, Fakulteta za management.
20. Hudson, M. (1999). Managing without profit. London: Penguin Books.
21. Jelovac, D. (2002). Jadranje po nemirnih vodah menedžmenta nevladnih organizacij. Koper: Radio
Študent Ljubljana, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, Visoka šola za management v
Kopru.
22. Jelovac, D. (2001). Uticaj verskih uverenja i kulturnih obrazaca na oblikovanje moralnog stava u
svetu poslovanja. Management, 21/22(1), 77–80.
23. Jeriček Klanšček, H., idr. (2018). Nevladne organizacije na področju zdravja v Sloveniji – ovire in
izzivi za njihov hitrejši razvoj. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.
24. Jurkovič, A. (2022). Razvoj, zaton in dvig tretjega sektorja v Sloveniji (časovna daljica) (Diplomska
naloga). Novo mesto: Univerza v Novem mestu, Fakulteta za ekonomijo in informatiko.
25. Kavčič, B., & Smodej, V. (2003). Javni sektor. Novo mesto: Visoka šola za upravljanje in poslovanje
Novo mesto.
26. Knapp, M. (1996). Are voluntary agencies really more effective? In V. D. Billis & M. Harris (Eds.),
Voluntary agencies: Challenges of organisation and management (31–44). London: MacMillan.
27. Kobal Tomc, B. (2014). Tipologija deležnikov projekta AHA.SI. Ljubljana: Inštitut RS za socialno
varstvo.
28. Kolarič, Z., idr. (2002). Zasebne neprofitno-volonterske organizacije v mednarodni perspektivi.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
29. Kovač, P. (2002). Trendi razvoja slovenske javne uprave kot nacionalne politike. Teorija in praksa,
39(6), 1037–1047.
30. Kozjek, T. (2014). Prožnost dela v javnem in zasebnem sektorju v Sloveniji. Mednarodna revija za
javno upravo, XII(1), 47–61.
31. Kranjc, S. (1986). Interesna združevanja občanov in politični sistem. Ljubljana: FSPN d.d.
32. Kristan, S., & Bojnec, Š. (2014). Plačni sistem v javnem sektorju gozdarstva. Koper: UP, Fakulteta
za management.
33. Laurett, R., & Ferreira, J. J. (2018). Strategy in nonprofit organisations: A systematic literature review
and agenda for future research. VOLUNTAS: International Journal of Voluntary and Nonprofit
Organizations, 29(5), 881–897.

74

Revija za ekonomske in poslovne vede (1, 2024)

34. Lavrič, J., idr. (1939). Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije.
Maribor: Zgodovinsko društvo Maribor.
35. Les, E. (1994). The voluntary sector in post-communist East-Central Europe. Washington D.C.:
CIVICUS.
36. Marshall, M. (1990). The nonprofit sector in the central planned economy. Berlin: Walter de Gruyter.
37. McMullin, C. (2021). Transcription and qualitative methods: Implications for third sector research.
VOLUNTAS: International Journal of Voluntary and Nonprofit Organizations, 1(34), 140–153.
38. Mevlja, B., & Kavčič, K. (2012). Strateški razvoj nevladnih organizacij v Sloveniji, strategija
sistemskega razvoja nevladnih organizacij. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za
management.
39. Mikuš Kos, A. (1992). Izlet na področje ameriškega življenja imenovano filantropija. Socialno delo,
6(1–2), 12–24.
40. Oblak, E. (2004). Poročilo o stanju v nevladnem sektorju. Ljubljana: Trust for Civil Society in
Central & Eastern Europe.
41. Petelin, B. (2020). Nevladne organizacije na področju trajnostnega razvoja in njihov pomen. Dignitas:
The Slovenian Journal of Human Rights, 6(87/88), 299–325.
42. Pevcin, P. (2018). Menedžerska ekonomika v javnih in nepridobitnih organizacijah. Ljubljana:
Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani.
43. Pevcin, P., & Bogilović, S. (2017). Strateški menedžment v javnem sektorju. Ljubljana: Fakulteta za
upravo, Univerza v Ljubljani.
44. Pevcin, P. (2011). Menedžment javnega sektorja. Ljubljana: Fakulteta za upravo, Univerza v
Ljubljani.
45. Pevcin, P. (2010). Ekonomika javnih podjetij in zavodov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta
za upravo.
46. Potočnik, M. (2014). Analiza velikosti javnega sektorja v Sloveniji in primerjava z državami EU.
Ljubljana: Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani.
47. Rek, M. (2009). Civilna družba v Evropski uniji ali evropska civilna družba? Ljubljana: Vega.
48. Rončević, B. (2001). Socijalna situacija i socijalne reforme u Sloveniji. Revija za socijalnu politiku,
2(2), 131–157.
49. Rus, V. (2011). Podjetizacija in socializacija države. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
družbene vede.
50. Setnikar Cankar, S. (2005). Ekonomika javnega sektorja in proračunsko financiranje. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo.
51. Stanimirović, T. (2021). The financial aspect of non-governmental organisations – The case of
Slovenia. Central European Public Administration Review, 19(2), 91–107.
52. Strategija razvoja nevladnih organizacij in prostovoljstva do leta 2023. (2018). Uradni list Republike
Slovenije, 37.
53. Svetlik, I. (1994). Oblikovanje skladov. Teorija in praksa, 11/12(1), 968–981.
54. Tavčar, M. I. (2005). Strateški management nepridobitnih organizacij. Koper: Univerza na
Primorskem, Fakulteta za management.
55. Tosun, A. N., & Yilmaz, A. E. (2023). An empirical study to investigate the size of non-governmental
organizations in OECD countries. Panoeconomicus, 24(1), 26–42.
56. Walsh, J., idr. (2023). Managing ambidexterity in a knowledge management strategy for an
international non-governmental organisation. In Proceedings of the 24th European Conference on
Knowledge Management, ECKM 2023 24(2), 1732–1735).

Ažbe Jurkovič, študent magistrskega študijskega programa na Fakulteti ta ekonomijo in informatiko
Univerze v Novem mestu
E-naslov: azbejurkovic13@gmail.com
Dr. Sergej Gričar, redni profesori na Fakulteti za ekonomijo in informatiko Univerze v Novem mestu
E-naslov: sergej.gricar@uni-nm.si