IVO TROŠT:
Mala nezgoda.
Božična povest.
(   0gjj       "^On. reveč mu vendar ne  smemo zanieriti.  Nekoliko niče-
\m$"n           1    I meren ie bi\, kot otrok domišljav tudi, a marljiv tudi,
JPJIgL^L       J J nadarjen, malone  vzoren dečko Prelesnikov  Branko,
KJmo^vK ^s s    pa se mu je pripetnajstila mala nezgoda tisto leto o
/^         V\               Roditelji so bili veseli svojega edinca, nič manj
t|v^                  učitelji, strici in tete.   Ljubili so ga vsi, tudi domači
1   ^SfP^   -"M   g°spod   duhovnik,  njegov   veroučitelj.    Saj   je   znal
Branko vse, prav vse iz katekizma in iz zgodb,   znal
molitvice na pamet in tudi molil sam vsak dan redno in presrčno. In vendar je bil prav' duhovni gospod tisti, ki je pokaral Prelesnikovega Branka zaradi njegove — pobožnosti.
Vsa nesreča se je sicer izvršila nekoliko bolj v šali, a zgodila se je, in Branko je ne more pozabiti. Tisti nesrečni popoldan je bil namreč prav na praznik sv. Štefana. Duhovni gospod Anton je hodil s cerkvenikom kakor vsako leto po Božiču blagoslavljat svojim župljanom hiše in pisat sv. Tri kralje. Tako je došel tudi k Prelesnikovim kmalu po večernici.
Prelesnikovi niso bili posebno bogati, toda pridni soseščani, ki so znali poiskati novčič, kjer je le bil. Takega je hotel Prelesnikov oče vzgo-jiti tudi svojega sina edinca.
Vse je kazalo, da ga račun ne bo ukanil; sinko je vrlo napredoval, kar je vedela vsa okolica.
Njegove jaslice so bile tisto leto najlepše. Saj mu je pa tudi prinesel Miklavž toliko raznolikih igrač in posebno okraskov za božično drevesce, ki jih lahko uporabi tudi pri jaslicah, da bi bil kdo drugi zadovoljen s četrtino vsega. No, pa lepe so bile jaslice, in naredil jih je Branko sam, prav sam, dasi je štel komaj deveti Božič v življenju.
Pri Prelesniku, kakor po vsi vasi v vsaki hiši, je bila tisto popoldne miza lepo pogrnjena z belim prtom, pod prtom pa je bil položen podprtnik, ogromen hleb za vso družino in živino  pri hiši.   Pojedli so ga kakor obi-
—<w   283   i —
čajno šele v jutro sv. Treh kraljev. V kotu nad mizo se je prijazno utri-njala v viseči svetilnici mala lučca, pod njo so bile na trioglati deski raz-vrščene jaslice. V hiši je čakal gospoda Antona sam Branko, ki je pravkar prižgal svečke pred božjim detetom. Ostala družina je došla šele za duhov-nikotn v hišo. Branko je vzel molitvenik in se naslonil k peči. Tako-le — si je mislil — ustrežem duhovnemu gospodu najbolj. Seveda je dobro čul, kako je zunaj hreščala stopinja po snegu, kako so vriščali otroci, ki so se drsali na sosedovem bregu. To je slišal pa tudi gospod Anton in zato je tako malo verjel Brankovi pobožnosti. Zunaj tako življenje, a Branko pri peči, to se ne strinja, si je mislil.
Duhovnik in cerkvenik opravita blagoslov. Na pragu je bil tudi že oče Prelesnik in za njim mati in vsa družina, da se pogovore nekoliko s prijaznim gospodom Antonom.
Najprej je bilo treba opazovati jaslice. Oba s cerkvenikom sta po-hvalila delo in mojstra. »Kje je pa mojster, ej, mojster Branko?" vpraša katehet nalašč in se ozre kakor slučajno za peč. Branko je bil tam z mo-litvenikom v roki. Molil pa ni deček, marveč čakal, kako se konča pohvala njegovib jaslic in še posebe — njegove pobožnosti. Vsvesti si je bil, da je pošteno zaslužil eno in drugo. In res!
»Nekaj prav veselega je, da zna Branko, ki je še tako mlad, tako lepo razvrstiti toliko lepih reči. Zares lepo! Ali Branko je danes tudi čez mero pobožen; to je pa tisto, kar mi — ne ugaja. Ne verjamem namreč, da sedi vsako nedeljo in praznik popoldne z molitvenikom pri peči. Zdi se mi, da se to godi samo danes in zavoljo mene, torej navidezno. Kdo bi pustil zunaj veselo družbo, gladko drsališče in smehljajoče se solnce? Vesele otroke ima Bog rad in tudi ljudje. Saj je pošteno veselje lahko tudi mo-litev, resnična, ne navidezna, kakor je tudi veselje samo resnično. Vsako naše delo mora biti molitev, če ga vršimo Bogu v čast in bližnjemu v korist. Ako delamo drugače, je hinavščina ali pa sebičnost."
Branku in vsem domačim je bila prav malo všečta nenadna propoved gospoda Antona. To je vedel duhovnik satn in zasukal pogovor zopet na lepe jaslice.
,,Ko si božični večer sestavljal jaslice, je bilo to vsaj tako bogoljubno delo, kakor če bi molil \z molitvenika. Še več: to delo vzpodbuja k po-božnemu premišljevanju tudi druge, torej imaš še večkratno zaslugo in pa prav nič neodkritosti in sebične častiželjnosti. Iskrenega, odkritosrčnega človeka imamo vsi radi kakor otroka, ki govori vse, kar misli in dela tako, kakor misli. Otrokom podobni pa moramo biti mi vsi. Resnično vam povem, pravi Gospod, ako ne boste kakor ti-le (otroci), ne boste videli nebeškega kraljestva."
BAmen," odgovori cerkvenik, gospod Anton pa še obdari Prelesnikovo družino s podobicami, se poslovi in odide.
Prelesnikova družina je molčala. Lučca je brlela pred jaslicami, in svečice so dogorevale. Treba jih je ugasniti. Branko je videl skozi solze vse to, se je dvignil in jih pogasil. Saj je pohvalil jaslice celo strogi gospod
-¦*:      284      ' —
Anton, pa da bi se sedaj poškodovale,  najsi se je  Branku ob njih prime-rila mala nezgoda? Dovolj se je trudil, in preveč so lepe.
Natihem je bil prepričan, da je gospod Anton videl v dno njegove duše in tam zadel s svojo opomnjo najobčutljivejšo stran, zato pa ni hotel pritrjevati domačim, ki so naglas mrmrali, da je gospod Anton zares jako natančen gospod. Branko je že vedel, zakaj domači ne umejo njegove ne-zgode. To pa je vzrok, da mu je nDbeden ne more preveč  zameriti.