(llas učiteljic. Zborovanje društva slovenskih učiteljic dne 29. decembra m. 1. v osemrazrenici pri Sv. Jakobu v Ljubljani se je vršilo ob ogromnem številu zborovalk v svrho regulacije naših plač. Predsednica gdč. Drollova pozdravi navzoče koleginje in se spominja tudi umrle tovarišice gdč. Vik. Praprotnikove, ki ni bila le zavedna, marljiva, vzorna učiteljica, ampak tudi krepka podpora našemu društvu. Blag ji spomin! Potem obŠirno pojasnjuje vprašanje, kaj nam je storiti, da dobimo tudi me izboljšanje svojih plač. Klerikalni naši poslanci so nam zavistni priboljška, saj so zagrozili z obstrukcijo, ako bi se dovolila draginjska doklada vsemu učiteljstvu. Med onimi pa, ki ne privoščijo priboljška vsem, torej tudi učiteljicam ne, ki so privedli naše poslance do tega, da so glasovali za draginjsko doklado samo oženjencem, so tudi ljubljanski oženjeni učitelji.*) Nad temi učitelji je celo dr. Tavčar skoraiznil pomilovalno z ramami in se izrazil o njih obžalovalno, češ, šaj ni edinosti in sporazuma niti med učiteljstvom samim. Kje naj potem iščemo naklo* njenosti in prijateljštva ? To postopanje je bilo nekolegijalno; saj živimo učiteljice v prav istih draginjskih razmerah kot učitelji, delamo prav tako kot oai. Učiteljice sicer nimamo *) To ni res! . Uredn. otrok, da bi morale skrbeti zanje, a imanio mnogokraf onemogle starše, brate, sestre; dolžnost naša je, da jim pomagamo, skrbimo zanje, kakor skrbi družinski oče za svojo deco. Izventega pa učiteljice nimamo nič manj študij in naobrazbe, nič manj truda in dela kot učitelji, torej tudi plačilo ne sme biti manjše od onih. Enaka plača za enako delo! Pravijo, kje naj dobimo denarja za vse? Kjer s>o ga dobili za oženjence, tam naj ga vzamejo tudi za neoženjence. (Burno pritrjevanje.) Nato prečita tajnica gdč. Miklavčičeva prošnjo na deželni zbor, ki je opremljena z vsemi težnjami našega važnega stanu. Visoki deželni zbor naj torej ob prvi priliki ugodi naši upravičeni prošnji, nakaže naj nam torej plačo, kakršna nam gre in kakršno zahtevajo tudi učitelji. Ako deželni zbor ne more ugoditi takoj s povišanjem plač, naj nakaže do popolne regulacije tudi učiteljicajn 25% draginjsko doklado. (Soglasno sprejeto.) Gdč. Zupančičeva poroča o temi: »Česa potrebujemo za svojo organizacijo ?« Predvsem poudarja, da manjka kolegijalnosti v učiteljski organizaciji, še bolj pa pogrešamo medsebojnega odkritosrčnega prijateljstva. Tega bi morale iskati v prvi vrsti med tovariši-sotrpini, a imamo za to prežalostne izkušnje, ker so nam učitelji nasprotni, če ne javno pa za hrbtom*) (Neki učitelj se je celo izrazil, naj bomo vesele, ako nam ne nasprotujejo javno.) Kje naj torej iščemo naklonjenosti, ali pri zastopnikih naroda? Nel Ti nas ne upoštevajo, ker v političnem in socialnem življenju zanje nimamo veljave. Prijateljstvo bi našle v srcu narodovem, pri našem ženstvu. A to nas pa, žal, premalo pozna, ker delamo do sedaj premalo in ker se brigamo premalo zanj. Kdo pa je torej naš prijatelj, kje ga dobimo ? Edini naš prijatelj je naše društvo, temu vse lahko zaupamo, potožimo. Zato pa je treba, da smo članice tega društva vse učiteljice, da delamo vse za eno, ena za vse. A dosedaj še pogrešamo zadružnega duha med sabo, manjka še mnogo delovanja na našem polju. Ven v javnost torej! Gospa Bregarjeva se zahvali v imenu vseh zborovalk za skrbno sestavljeno prošnjo in poročilo. Gdč. Zemljanova govori o nekolegijalnosti med učiteljicami in brezbrižnosti nekaterih koleginj. Narod bo uvaževal učiteljico šele tedaj, ako si s skupnim, častnim delovanjem pridobimo zaupanje njegovo. Nato so učiteljice podpisale proŠnjo in izvolile soglasno v deputacijo, ki oaj izroči prošnjo deželnemu zboru, gdč.: Drollovo, Miklavčičevo in Zupančičevo. *) To so le snmničenjV Uredn.