s««® Fotografiral LADO JAKŠA OB ZAKLJUČKU LETNIKA NASLOV UREDNIŠTVA Revija GM, Krekov trg 2/11, 61000 Ljubljana, telefon (061) 322-367. Račun pri SDK Ljubljana, 50101-678-49381. Izide osemkrat v šolskem letu, celoletna naročnina je 64 din, posameznega izvoda 8 din. UREDNIŠKI ODBOR Pe ter Barbarič, Miloš Bašin (Tehnični urednik in oblikovalec), Lado Jakša, Marko Kravos, dr. Primož Kuret (glavni urednik), Igor Longy-ka, Mija Longyka (lektorica), Kaja Šivic (odgovorna urednica), Mojca Šuster in Metka Zupančič. UREDNIŠKI SVET dr. Janez Hoefler (predsednik). Tone Lotrič (ZKOS), Željka Nardin (ZSMS), Jasmina Pogačnik (GMS), Jože Stabej (DGUS), Dane Škerl (DSS), Tone Žuraj (GMS) in delegacija uredništva (glavni in odgovorni urednik). Revijo GM izdaja Glasbena mladina Slovenije. Grafično pripravo izdeluje Dolenjski list v Novem mestu, tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Revija je oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu republiškega sekretariata za informacije 412—1—72, z dne 22. oktobra 1973. Sofinancirata jo kulturna in izobraževalna skupnost Slovenija. Dvanajst let morda ni veliko, a dvanajst let intenzivnega prizadevanja ustreči zahtevnim mladim bralcem, jim nuditi kar največ koristnega in obenem zanimivega, orivlačnega branja, se nam zdi že častitljiva doba. S tole številko zaključujemo naš dvanajsti letnik i« želeli smo v njej objaviti bodrilen članek o okrogli mizi, ki smo jo organizirali sredi maja. Mnogi bralci ste najbrž opazili okvirček s povabilom v letošnji predzadnji številki. Res je maj poln proslav m izletov, učenja in izpitov, a razžalostilo nas je kljub temu, da se nas je zbralo tako pičlo število. Predvsem so vabilo ..spregledali" vsi tisti, ki bi jih revija morala zanimati — ne le kot bralce, ampak kot sodelavce, organizatorje, tiste, ki vanjo vlagajo sredstva in tiste, ki bi se v njej radi videli ali bi se v njej celo morali videti. Le dvajset nas je bilo: dve glasbeni pedagoginji, predstavnik Komiteja za kulturo, osem mladih bralcev (učenki glasbene šole iz Škofje Loke, dijaka ljubljanske pedagoške gimnazije, dijakinji ljubljanske vzgojiteljske šole in študenta Akademije za glasbo) ter člani uredništva. Pogovor je stekel popolnoma drugače, kot smo načrtovali, a je bil zato morda prijetnejši. Ugotovili smo, da naši reviji podobnih ni, ne le pri nas ampak tudi po svetu. Ugotovili smo tudi, da je revija potrebna, da jo imajo mladi bralci radi in naj kar ostane tako pestra in živahna, kot je bila doslej. Želeli pa bi si seveda še veliko drobnih izboljšav: več povezave z zvočnimi ilustracijami v radijskih oddajah ali na kasetah, več prostora za najmlajše bralce in vsaj majhen kotiček za obveščanje in izmenjavo izkušenj posameznih aktivov Glasbene mladine po Sloveniji, predvsem pa BOLJŠO OBLIKO. Vsi bi radi revijo videli na boljšem papirju, ki ne bi puščal črne barve in se ne bi ob prvem branju razcefral, ki bi umetniškim fotografijam Lada Jakše omogočal, da bi prišle do izraza tako, kot to zaslužijo. A pri tej temi se nismo dolgo zadržali, ker bi pogovor stekel v neprijetno smer, saj bi morali povedati, da je s papirjem stiska, da bomo letos, ko se vse neznansko draži, najbrž deležni okroglih deset milijonov manj družbene podpore kot lani, in še marsikaj podobnega. Zato je bolje, da letnik, ki smo ga pogumno začrtali in uspešno izpeljali, zaključimo optimistično, da ne bo tako, kot nam je rekel mladi udeleženec okrogle mize: , Pa se menda ne bo tudi tokrat vse začelo in končalo s tarnanjem o pomanjkanju denarja!" Zato si raje zaželimo prijetne počitnice in na svidenje jeseni, ko se spočiti in sveži spet srečamo — tokrat s trinajstim letnikom naše revije v roki! KAJA ŠIVIC 2 SMO SE RES SREČALI ? SREČANJE ŠTUDENTOV JUGOSLOVANSKIH GLASBENIH AKADEMIJ V CANKARJEVEM DOMU v. Po mnogih letih (men«fa jih je preteklo osem) je bila Ljubljana spet gostiteljica študentov gLsbe iz cele Jugoslavije. V Domu Ivana Cankarja in v prostorih Akademije za glasbo so se od 6. do 9. maja zvrstile prireditve, katerih bi se lahko udeležili vsi. ki jih zanimajo rezultati študija glasbe pri nas. Pa se niso -kljub prostemu vstopu je bilo občinstva, ra?en na koncertu akademskega simfoničnega orkestra v Srednji dvorani, res zelo malo; no, morda pa ni dosti takih, ki jih glasbena vzgoja na visoki stopnji zanima. Kaj vse se je pravzaprav dogajalo? Tekmovalni del programa je predstavljalo tekmovanje „Solfeggio 82" v počastitev pokojnega profesorja Miodraga Vasiljeviča. Ostali del programa ni imel tekmovalnega značaja: v petek je bilo v prostorih AG srečanje godalcev, za katero so profesorji pripravili referate na temo Šolanje in družbeni položaj godalcev — orkesterskih in pedagoških kadrov, v Mali dvorani Cankarjevega doma je bilo dopoldne srečanje študentov kompozicije, popoldne pa uradna otvoritev srečanja, ki ji je takoj sledil prvi koncert solistov in komornih skupin. Podobna koncerta sta bila še v soboto popoldne in v nedeljo dopoldne. V soboto dopoldne je bilo srečanje študentov muzikologije in glasbene pedagogike, v soboto zvečer pa koncert simfoničnega orkestra ljubljanske Akademije za glasbo. Na srečanju študentov kompozicije smo v živo ali s traku slišali12 študijskih del, pisanih in raznovrstnih, ki so pokazala zelo različno stopnjo tehnične veščine, osebne zrelosti in avtohtonosti ter različna obzorja glasbenih hotenj. Največ odobravanja je zasluženo požela skladba Katarine Miljkovič iz Beograda, ,,Plavi prostor", v kateri je Miljkovičeva tankočutno izkoristila predvsem barvo različnih tolkal, flavte in violine. Dobro obvladanje orkestracije in smisel za barvo je pokazal tudi drugi beograjski študent, diplomant Filipovič, ki se je predstavil s suito za orkester „TerpsihoraJ'. Po živahni sproščeni koncertantnosti in neobremenjenem konsonančnem zvoku je izstopala Soba za štiri, ki jo je napisal Aldo Kumar, odlično izvedel pa Kvartet flavt ljubljanske AG. Obvladanje oblike in kontrastne tematične gradnje je s Passacaglio in fugo za orkester pokazal Ivo Josipovič iz Zagreba, obenem pa je ta izvedbeno slab posnetek spet enkrat poudaril problem odnosa profesionalnih uveljavljenih izvajalcev do domačih rriladih skladateljev oziroma njihovih skadb. Na koncertu študentov — skladateljev je bila elektronska glasba zastopana s posnetkom Mladena Miličeviča iz Sarajeva. Zanimivo je, da je njegova skladba ,,Prolaz" nastala izven okvirov študija kompozicije na sarajevski AG, kljub temu pa so jo Sarajevčani poslali na srečanje kot predstavnico njihovega študijskega programa dela. Po poslušanju skladb je profesor Uroš Krek vodil pogovor, na katerem so študentje povedali nekaj o nastanku skladb, živahen razgovor pa se je razvil na temo elektronske glasbe, uvajanja tega študija na glasbene akademije in mesta te glasbe v bodočnosti glasbene umetnosti. Koliko je bil ta koncert res odraz študijskih programov? Profesor Horvat iz Zagreba je poudaril, da so vse to še vaje, študentje pa naj v njih pokažejo tudi nekaj avtohtonega. Mnogi študentje so se ob predstavljenih skladbah res prvič srečali z določeno glasbeno obliko ali zasedbo. Diskusija je bila koristna in študentje kompozicije so o srečanju razmišljali takole: Mladen Miličevič, Sarajevo: Prvič je bila po koncertu študentov kompozicije organizirana diskusija. Čeprav je bila malo vsiljena s strani profesorja Kreka, je bila koristna, nosebno zame, ker se je govorilo o elektronski glasbi — ta namreč ponavadi ostane ^obrobna, tema. Diskusijo bi morali organizirati tudi na prihodnjih srečanjih. Ivo Josipovič, Zagreb: Tako srečanje je priložnost, da izvemo kaj delajo drugi. Značilnost teh srečanj je izredna raznolikost predstavljenih del. Ivan Božičevič, Beograd: Na organizacijo srečanja študentov kompozicije nimam pripomb. Razgovor o skladbah mora postati stalna praksa. Srečanje študentov muzikologije in glasbene pedagogiko je obsegalo 13 referatov in predstavilo različne teme iz glasbene zgodovine, muzikologije, glasbene sociologije, etnomuzikologije in glasbene pedagogike. Nekateri referati so bili preobsežni, časa premalo, neprimeren je bil prostor — Mala dvorana — z delitvijo na oder in poslušalce; vse to je onemogočalo bolj živahno razpravo. Šele po preselitvi v manjšo sejno dvorano, za okroglo mizo, je razgovor res stekel. Najbolj so razpravo spodbudili referati Aleksandre VVagner iz Sarajeva na temo Vloga ženske v ohranjanju sefardske glasbene tradicije v Bosni, Mojce Šuster iz Ljubljane na temo Problem slovenske glasbene emigracije v preteklosti in danes ter skupinska referata študentov 1. in 3. letnika glasbene pedagogike iz ljubljanske AG o pomenu sistematike solfeggia v glasbenem študiju in o razvitosti posluha v odnosu do okolja. Študentje so ugotovili, da bi bilo njihovo srečanje lahko bolj plodno, če bi bili z referati že vnaprej seznanjeni in bi se na diskusije lahko pripravili. Študentka Vesna Niko-dijsvič iz Skopja pa je še dejala: Muzikološko srečanje bi moralo predstaviti bolj zanimive teme; zame sta bili zanimivi sarajevska in ljubljanska, formalne analize del se mi za tako srečanje ne zdijo primerne. Na samo organizacijo srečanja pa imam to pripombo, da nisem imela občutka, da smo se sploh srečali. Vaši študentje bi morali bolj poskrbeti za to, da se res spoznamo med seboj. Tudi sprejem se ]e čudno izkazal, mislili smo, da-je namenjen vsem, potem pa so bili tam samo profesorji. Nastopi ne potekajo v sproščenem vzdušju srečanja, ampak vsak gleda le na napake drugih. Navdušena pa sem bila nad koncertom vašega orkestra. Simfonični koncert ljubljanskega akademskega orkestra je bil prijetno presenečenje za vse, ki poznajo njegovo igro s prejšnjih koncertov irt pravo odkritje za študente z drugih akademij. Nov je bil predvsem enoten in poln zvok orkestrovih godal, pihala in trobila pa so se spet enkrat izkazala, predvsem v Šosta-kovičevi 9. simfoniji. Orkester je vodil profeosr Anton Nanut. Komorni koncerti so bili predvsem predolgi in že tako maloštevilno občinstvo je zato predčasno zapuščalo Malo dvorano, do pravega vzdušja ni moglo priti. Zato je Tatjana Šurev iz Beograda predlagala: Na koncertih bi bilo lahko manj nastopajočih, npr. iz vsake akademije po ena točka, zato pa b! bil program bolj tehtno sestavljen. Koncerti so bili res predolgi in vsi smo bili izmučeni. Manjkalo pa je nekakšno srečanje vseh sodelujočih, saj smo spoznali le tiste, ki so nastopili pred nami ali za nami. Organizacijsko je vse teklo gladko, ni bilo težav s prostori, zamujanja in podobnih spodrsljajev. Očitno pa smo domači študentje premalo naredili, da bi se naši gostje med seboj res spoznali in se med nami dobro počutili. Ljubljanski študentje glasbe predajamo štafetno palico srečanja kolegom iz Sarajeva in upajmo, da bo njim bolj kot nam uspelo ustvariti pravo vzdušje. MOJCA ŠUSTER FOTOGRAFIJA NACE BIZILJ Na otvoritvi je ansambel violončel z ljubljanske AG pod vodstvom docenta Miloša Mlejnika zaigral ViHa Lobosa Bachianas Brasilieras. 3 Fotografiral LADO JAKŠA AKUSTIKA ZAVESA DVORANE PIŠČALI LIKOVNOST IN ZVOK NASLOVNICE FOTOREPORTAŽA Pred kratkim je imel orkester Slovenske filharmonije prvo vajo v novi veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Prvi vtisi o zvočnosti novega glasbenega hrama so bili pri orkesterskem in solističnem muziciranju prav prijetni in v prihodnji glasbeni sezoni lahko tu pričakujemo vrsto imenitnih glasbenih doživetij. Zvoka novih orgel, ki kraljujejo na desni sprednji strani dvorane, sicer še nismo slišali, vendar so se pogledi' glasbenikov in poslušalcev pogosto dvigali k elegantni zavesi 6000 piščali v pričakovanju prvih zvokov največjega tovrstnega instrumenta pri nas. 4 DVAKRAT POLNO DAN GLASBENE MLADINE t Maj je mesec mladosti in praznovanju se Glasbena mladina pridružuje s svojevrstno prireditvijo — pestrim komentiranim koncertom različnih glasbenih zvrsti pod naslovom DAN GLASBENE MLADINE. Ta prireditev je v Ljubljani postala tradicionalna, saj je ena najstarejših akcij slovenske Glasbene mladine. V prejšnjih letih je Dan GM množice mladih iz vse Slovenije zbral v Križankah, ki so bile kot nalašč za non -stcip koncert te vrste, kjer so se mladi lahko sprehodili, se med seboj pogovorili, kupili značko ali prebrali eno od številk revije GM. Zataknilo se je pred leti z zaporo Aškerčeve ceste in Dnevu GM je bilo treba najti nov prostor, dovolj velik za množico mladih, ki želijo vsako leto z glasbo proslaviti svoj praznik. Začasno je mlade sprejela Unionska dvorana, letos pa je Glasbeno mladino prijazno povabil novi Cankarjev dom, ki je dal Dnevu GM na razpolago srednjo dvorano. Zanimanje za prireditev je bilo tolikšno, da so slovenski šolarji želeli še enkrat več vstopnic, kot ima dvorana sedežev. Sklep je bil preprost — organizatorji so pripravili namesto enega kar dva koncerta. Tudi letos se Glasbena mladina ni izneverila tradiciji — prireditev je bila kar se da pestra in zanimiva. Prvi koncert je začela kontrabasistka Rumiana Ribarska, ki se je pogumno lotila solističnega nastopanja s tem zahtevnim instrumentom. Polno dvorano mladih je nato pozdravila predsednica Glasbene mladine Slovenije Metka Zupančič, in izrazila upanje, da se prihodnje leto srečamo v veliki dvorani Cankarjevega doma, kjer bo dovolj prostora za vse in kjer bo še bolj svečano. Poslušalcem se je predstavil mladi pihalni kvartet No-cturno z živahnim in zahtevnim Rossinijevim delom, za njim je Partizanski pevski zbor zapel venček borbenih (celo harmonika ni manjkala!) in za zaključek so nastopili učenci Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani z odličnim jazzovskim orkestrom. Ta ansambel, ki navdušuje mlade poslušalce, in pa Partizanski pevski zbor sta nastopila tudi v drugem koncertu, ki ga je začel mladi klarinetist Uroš Lajevec.. Z izredno živo in tehnično dognano igro mu je uspelo dvigniti vzdušje v dvorani, ki se je stopnjevalo do zaključka. Ta je pokazal, da je Dan G M odprt vsem glasbenim smerem, predvsem tistim, ki zanimajo mlade, saj so koncert zaključili Buldogi, ena naših najmlajših novovalovskih skupin. Glasnost se je z ozvočenjem dvignila do maksimuma, tako da besedila žal skoraj ni bilo moč razumeti, a lahko smo ugotovili, da mladeniči svoje instrumente dobro obvladajo in da imajo glasbeno domišljijo. Povejmo na koncu še to, da sta koncerta, ki ju je spretno povezoval Marko Studen, v Cankarjev dom privabila učence in dijake iz zares vseh koncev Slovenije — iz Artič, Bohinjske Bistrice, Črne na Koroškem, Domžal, Garbrovke, Grahovega, Idrije, Kamnika, Maribora, Poljčan, Radovljice, Titovega Velenja in Železnikov. | KAJAŠIVIC SLOVENSKI EKIPI NA PRVEM MESTU KVIZ GM SRBIJE O JAZZU Glasbena mladina Srbije je letos priredila kviz na temo „Od New Orleansa do rock |azza". Organizacijo kviza je prevzela Glasbena mladina Leskovec, zato se je tudi samo tekmovanje odvijalo v tem kraju v jugozahodni Srbiji. Organizatorji so si tekmovanje zamislili v obliki izločevanja v predtekmovanju, četrtfinalu in polfinalu. V finalu so se srečale štiri najbolje pripravljene ekipe. 28 ekip se je 13. maja zbralo v kletnem prostoru leskovaškega mladinskega doma, kjer so tekmovalci prejeli osnovne informacije o poteku tekmovanja. Slovenijo sta za- stopali dve ekipi: ekipa GM Ajdovščina in GM Novo mesto. Še isti dan je bilo predtekmovanje. Obe slovenski ekipi sta se uspeli uvrstiti v četrtfinale Srbi so gostoljubni ljudje. Veliko jedo in so precej bolj temperamentni kot Slovenci. Tekmovalci, ki smo bili nameščeni pri svojih vrstnikih, smo imeli priložnost spoznati način življenja in navade tamkajšnjih ljudi. Vsi sodelujoči na kvizu smo si drugi dan ogledali leskovaški muzej, druge prireditve pa so zaradi dneva žalovanja odpadle (projekcija filmov, gledališče). Ta dan sta bila čatrt in polfinale. Tudi ti preskušnji nista bili preveliki oviri za slovenski ekipi, ki sta prišli med štiri najboljše ekipe. Moram reči, da težavnostna stopnja vprašanj ni bila visoka, čeprav je bilo učno gradivo sestavljeno zelo zapleteno in široko. 15. maja dopoldne je bil finale, ki ga je prenašala beograjska TV. Ekipe so odgovarjale na vprašanja na podlagi žive glasbe, ki jo je izvajal sekstet bobnarja Lale Kovačeva Balkan jazz. Ansambel je kvaliteten in predvsem izviren. Tudi ta sklepni del se je za slovenski ekipi končal srečno, saj sta z ekipo Novega sada delili prvo mesto. Finale je uspešno vodil znani saksofonist Miča Markovič, ki smo ga slišali pred dvema letoma na ljubljanskem jazz festivalu. Na splošno kviz ni bil najbolje organiziran (časovne zamude), vendar je gotovo pripomogel k priljubljenosti jazza med mladimi v Leskovcu pa tudi v celotni Srbiji. Mislim, da bi moralo biti v programu republiških organizacij GM več takih prireditev, po možnosti tudi izven državnega okvira. MARKO BOH DELAVNICA GLASBIL V GROŽNJANU Precej standardne poletne tečaje v Grožnjanu je lansko leto poživil tečaj za izdelovanje glasbil. Kulturni center v Grožnjanu je za delavnico odstopil dva prostora v hiši „Dra-kula" in tam so tečajniki pod vod-^ stvom Roberta Hadawaya iz Anglije izdelali baročno dvojno harfo, pod vodstvom Maria Bjelanoviča iz Be- ograda in Borisa Horvata iz Maribora pa italijanski virginal. Za tečaj je bilo veliko zanimanje, saj so razen tečajnikov dostikrat pomagali tudi udeleženci drugih tečajev. Letos bo delavnica zopet odprta od 18. julija do 10. avgusta. Pod vodstvom Maria in Borisa bodo te- čajniki izdelali francoski koncertni čembalo z dvema manualoma in štirimi registri ter regal (srednjeveške prenosne orgle z jezičnimi piščalmi). Udeleženci tečaja, za katere bo letos krila stroške Glasbena mladina, bodo razen dela v delavnici poslušali tudi predavanja o zgodo- vini čembala in orgel (ilustrirana z diapozitivi in posnetki s plošč) ter se učili uglaševanja in reguliranja instrumentov. Vabljeni ste vsi mladi mojstri ali tisti, ki bi to želeli postati. Prijavite se lahko pri Glasbeni mladini Slovenije, Krekov trg 2, Ljubljana. SE ZAČENJA POSLUŠANJE? NA POTI K NOVEMU IN DRUGAČNEMU Kaj se je zgodilo? Izšla je knjiga sporočil Johna Cagea (Dela in besedila 1939 — 1979 pri študentskem izdajateljskem centru v Beogradu, album Johna Cagea) Sonate in interludiji (1946 — 48) in Glasba za Marcela Duchampa (1947), album beograjske skupine OPUS 4 in plošča Skupine za drugo novo glasbo pri študentskem kulturnem centru v Beogradu in Diskosu. Bila je razstava zvočnih grafik skupine OPUS 4 v ljubljanski Bežigrajski galeriji z video projekcijami. Kaj se bo zgodilo in ali ie lahko? Treba je vedeti, da so pri nas bile in so možnosti spoznavanja Nove glasbe minimalne, ker centri /institucije to s svojim programom onemogočajo vsaj s tern, da Nove glasbe ni v njihovih abonmajih. Abonmajski koncerti pa so še vedno zgodovinsko preverjanje posameznih SKLADB skladateljev ROMANTIKE in KLASIKE z najrazličnejšimi izvajalci/ solisti in dirigenti, ki različno interpretirajo povečini znana glasbena dela do začetka dvajsetega stoletja. Prav tam pa se začenja Nova umetniška praksa in tudi nova glasba. Končuje se poustvarjanje in se začenja ustvarjanje izven glasbene tradicije do dvajsetih let tega stoletja. In če smo lahko pri nas videli in prebrali, imeli možnost spoznati umetnost, ki ni glasbena, je literatura, so likovnost različnih medijev .. . se lahko vprašamo, zakaj nismo slišali če bomo lahko slišati tudi glasbo tega stoletja, ki je nastala izven tradicionalnega glasbenega mišljenja . . . radovi/tekslovi 1939- 1979 Naslovnica knjige Johna Cagea John Cagel/Dela in besedila - 1939-1979, SIC-Beograd Ta knjiga je prvi izbor del in besedil Johna Cagea pri nas. Iz štirih njegovih knjig in dela Richarda Ko-stelanetza — John Cage. Poleg be- sedil, ki zavzemajo največji del Ca-qeovog dela: predavanja o glasbi, teorija in kritika, besedila o likovni umetnosti, vizualna poezija, do splošnih antropoloških, kulturnih in filozofskih razmišljanj. Eden bistvenih problemov, ki si jih zastavlja Cage, je raziskava zvokov kot enakovrednih tonom oziroma za priznavo zvokov (disonantni toni, zvoki okolja, zvokov, ki so nezapisljivi s tradicionalno notno pisavo . ). Soprisotnost zvokov in nas v istem času je novo načelo Cageovoga umetniškega in filozofskega manifesta. Ne obstaja nič takega, kot je prazen prostor ali prazen čas. Pravzaprav, naj še tako poskušamo narediti tišino, v tem ne bomo uspeli . . Človek, ki vstopi v gluho sobo, v sobo, ki je tiha, kolikor je to tehnološko mogoče, sliši tam dva zvoka, enega visokega in enega globokega, visoki je delo poslušalče-vega živčnega sistema, globoki pa kroženje njegove krvi. Izkaže se, da so zvoki, ki se slišijo večno, če obstoje ušesa, ki bi jih slišala. Dokler bom živ, bodo zvoki. In obstajali bodo še po moji smrti. Ni nam treba skrbeti za bodočnost glasbe. OPUS 4 Avtorji skupine: Draškovič Mili-mir, Vladimir Tošič, Miroslav Miša Savič in Lazarov Miodarg Pashu. Skupina OPUS 4 je imela več skupinskih nastopov v Beogradu (Študentski kulturni centar, Salon savremene umetnosti), Zagrebu (Teatar ITD), Ljubljani (Študentski kulturni center, Bežigrajska galerija), Skopju (Dom na mladi), Novem Sadu (Studenstki klub Sonja Marinkovič), člani skupine pa so tudi posamično nastopali doma in v tujini (Nizozemska, Avstrija, Francija, Italija). Člani skupine so realizirali več skupinskih in indvi-dualnih posnetkov za Radio in Televizijo in izdali nekaj gramofonskih plošč Draškovič Milimir, rojen 1952 v Sarajevu Lazarov Miodrag Pashu, rojen 1949 v Skopju Miroslav Miša Savič, rojen 1954 v Beogradu Vladimir Tošič, rojen 1949 v Beogradu Vsi so diplomirali na Fakulteti glasbene umetnosti v Beogradu, oddelek za kompozicijo. Skupina je nastala sredi sedemdesetih let in kar jim je skupno, ie tole: vsestransko angažiranje na področju Nove umetniške prakse: avtorji sami izvajajo svoja dela, pišejo eseje, primerjalne študije in se zavzemajo za skrajno nekonformistično uveljavitev načina ustvarjanja in mišljenja. Ustvarjanje glasbe in zvokov (elek-troakustična glasba, glasbenega medija (kot takega), ustvarjanje medija filma, videa, diapozitivov—diapro-jekcije, pomensko—zvočnih del, narejenih v mediju tape-arta, likovnih predlog in instalacij, happanengi, individualne in skupinske predstave (performances). ■ * ti.«4 V. Tof.išič, Videomelange, relief, kovaški žeblji na iverki, 220x35 Izhodišča skupine so v korelaciji z osnovnimi izhodišči umetnosti iz prvih desetletij dvajsetega stoletja in kasneje v petdesetih in šestdesetih letih. Za skupino so pomembne naslednje konsekvence: mi-nimalizacija tonskega materiala, sredstev in postopkov, prežema nje in razširjanje glasbenega fenomena znotraj samega sebe ali z drugimi mediji, konceptualizem kot prisotnost problema konceptualizacije , osnovne glasbene ideje ali glasbenega fenomena samega. Lazarov Miodrag Pashu GLASBA KI SE MISLI 2 1 Misli na akord a c e g. 2, Misli na akord z alikvotno strukturo v godalih, 3 Misli na ton f3 zaigran na violini. 4 Misli na ton trobente, na to, kako je lahko mehak in zaobljen. < 5 Misli tudi na legato zaigrano frazo na trobenti. 6 Misli na ultrazvok. 7 Misli na frekvenco 1476, ki jo proizvaja generator zvoka s si-nusoidno valovno obliko. 8 Hodi po pločniku. V določenem trenutku se ustavi. Misli na to, kar slišiš v tem trenutku. 9 Konec mojega dela In medium sestavlja klaster, ki se izgublja (imamo vtis zvočne globine). Misli na ta zvok. 10 Misli na glas Marie Callas. Ne na to, kar je ta glas lahko izvedel, temveč izključno na barvo glasu. 11 Misli karkoli hočeš, vendar mora biti to na glasbeni način. 11 a Tudi: Misli karkoli hočeš, vendar mora biti to glasba. 11 b In nazadnje: Misli karkoli hočeš, vendar mora biti to muzikalno. 12 Misli o meni: Če misliš o meni, bodi gotov, da boš že s tem samim mislil na glasbeni način, mislil boš glasbo samo, kot bo tudi mišljenje samo muzikalno. 13 Misli na samo samo s seboj. M. M. Savič, SOVND 1. 11... (1978) Ko smo na dan otvoritve razstave predvajali dele , skladb" na valu 202 s komentarjem o delu skupine, je bilo več telefonskih klicev. Osnovno vprašanje je bilo; če je na RTV Ljubljana „kaj narobe", v smislu . pokvarjenega". Klicali so celo z oddajnika Krvavec. Kaj se je zgodilo? Je nova glasba še vedno Nova? Bomo kdaj zaslišali? Slišimo zvoke? Bodo kdaj slovenske glasbene" ustanove izvedele za Novo glasbo"? Kdaj? MILOŠ BAŠIN 6 ENAJSTO TEKMOVANJE JUGOSLOVANSKI UČENCI IN ŠTUDENTI GLASBE V Beogradu se je 25. aprila končalo XI. tekmovanje jugoslovanskih učencev in študentov glasbe. Tekmovanja so bienalna — letos so bile na vrsti tele discipline: klavir, harfa, harmonika, solo petje, instrumentalno komorne skupine in orkestri. Pravico do udeležbe so imeli učenci in študenti vseh glasbenih šol in akademij, ki so na poprejšnjih republiških tekmovanjih dobili I. nagrado. Zveznega tekmovanja seje udeležilo 59 glasbenih šol in akademij z 241 solisti, 41 instrumentalnimi komornimi skupinami in sedmimi orkestri. Iz Slovenije se je tekmovanja udeležilo 10 solistov in 9 komornih skupin. Njihovi rezultati so odraz trenutnega stanja glasbenega šolstva Slovenije. Na klavirju, kjer je tekmovalo 156 učencev, je nastopilo osem slovenskih učencev. Odlično I. nagrado (3. mesto) je dobil pianist Benjamin Šaver iz Akademije za ylasbo (raz. prof. Dubravke Tomšič-—Srebotnjak). Študentki iste profesorice, Daniš Sanja in Patarčec Nina, sta dobili II. nagrado. Najvišjo oceno med našimi pianisti (93,2) je dobil Aljoša Starc iz Trsta v I. kategoriji — II. nagrada. Ostali štirje pianisti — Hermina Jerman in Nataša Kalaba iz ZGBI, Vorenka Terčelj iz Trsta in Kazimira Lužnik iz Titovega Velenja so dobili pohvale. Lahko ugotovimo, da so naši pianisti enakovredni ostalim le na visoki stopnji, pri nižjih kategorijah. pa z eno izjemo nazadujemo. Pa vendar je učencev klayirja v glasbenih šolah prek 50%. Kje so vzroki? Na harmoniki sta med 56 tekmovalci dosegla dober uspeh Branko Petrovčič s I. nagrado in Matjaž Kmet z II. nagrado. Oba sta z Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje iz Ljubljane - učenca prof. E. Sebastiana. Večina harmonikarjev je bila iz Srbije, Vojvodine in iz Bosne. Največ uspeha smo Slovenci dosegli z instrumentalnimi komornimi skupinami. Najvišjo nagrado (98,6 točk) je dosegel kvartet flavt (mentor prof. Fedja Rupel) iz Akademije za glasbo, ki je kot edini predstavnik Slovenije tudi nastopil na zaključnem koncertu 25. aprila v dvorani Kolarčeve univerze. Prve nagrade so dosegli še: kvartet violončel (mentor prof. Matija Lorenz) iz ZGBI, klavirski trio L. Stankovič, M. Antič, M. Stankovič (mentor prof. Primož Lorenz iz akademije za glasbo) in kvintet iz CGV — glasbene šole Koper. Z zelo visokim številom točk .(96) je dobil klavirski kvartet (mentor prof. Tomaž Lorenz) iz ZGBI zaradi ostre konkurence v II. kategoriji , samo' II. nagrado. Druge nagrade so dosegli še: trio trobent (mentor prof. Ivan Rožič) iz ŠGBI Maribor in kvartet trobent (mentor prof. Stanko Praprotnik) iz ZGBI iz Ljubljane. Slovenci smo sicer imeli edine trobilne skupine na tekmovanju. Duo harmonik (mentor prof. Erno Sebastian) z ZGBI je dobil III. nagrado. V disciplinah harfa, solo petje in orkestri nismo imeli tekmovalcev. Pri harfah je bil nivo zelo visok, ker so bile štirim sodelujočim (vsi iz Beograda) podeljene tri prve in ena druga nagrada. S solo pevci je že nekaj let kritično. Pedagogi, ki so vzgojili celo vrsto naših odličnih pevcev (Julij Betetto, Ksenija Kušej, Ado Darian, Jelka Stergar) so bodisi umrli ali pa ne poučujejo več. Naraščaja je malo, zato ni čudno, da redko mine predstava ljubljanske Opere brez gosta. Tudi upokojeni pevci so še aktivni, kar je hvalevredno. Obenem pa imamo nekaj odličnih mladih pevcev v tujini (Anica Pusar, Igor Filipovič, Marjana Lipovšek), ki so vse preredki gostje na naših domačih odrih. Zelo redki so operni ali koncertni pevci, ki bi prenašali svoje bogato znanje na mlajše v glasbenih šolah. Po podatkih izpred dveh let so poučevali solo i>etje samo v štirih glasbenih šolah (od 15) ljubljanske regije. Res je, da se za zabavno glasbo mladi bolj zanimajo, toda vedno polna dvorana Slovenske Filharmonije dokazuje, da je tudi za kvalitetno , resno" glasbo vedno več zanimanja. Mladino moramo tudi za lep, toda naporen poklic solo pevca navdušiti. Seveda moramo delo opernih in koncertnih pevcev ustrezneje ovrednotiti. Vodstva glasbenih šol bi se morala pri kadrovanju učiteljev za pouk solo petja bolj potruditi. V Beogradu je tekmvalo tudi šest orkestrov iz Vojvodine in Bosne. Mirno lahko trdim, da imamo v Sloveniji nekaj komornih orkestrov, ki bi v tej konkurenci dosegli prve nagrade. To je med drugim dokazal tudi nedavr>i koncert ansamblov Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje v Slovenski Filharmoniji. Zakaj so bili letos prijavljeni za republiško tekmovanje samo trije orkestri, pa še od teh je eden odstopil pred tekmovanjem? Iz Slovenije so v žiriji zveznega tekmovanja sodelovali: prof. Janko Šetinc iz Maribora za klavir, Pavla Uršič iz Ljubljane za harfo, Eva Novšak-Houška iz Ljubljane za solo petje, Marija Dvornik iz Maribora za harmoniko, Jože Falout iz Ljubljane za instrumentalne komorne skupine in Mihael Gunzek iz Ljubljane za orkestre. Ob tekmovanju je bilo tudi nekaj sej Zveze združenj glasbenih pedagogov Jugoslavije, na katerih smo se domenili, da bomo temeljito pregledali obstoječa pravila tekmovanja in jih spremenili. Bolje se moramo tudi povezati in v združenje tvorno vključiti vse republike in obe pokrajini. LOVRO SODJA MLADI IN ZANIMIVI KLEMEN RAMOVŠ Z ANSAMBLOMA IN APZ TONE TOMŠIČ Zelo veliko je te dni koncertov ali drugačnih nastopov mladih glasbenikov. Za ene je to zaključni prikaz celotnega dela, za druge ena od stopnic na začeti koncertni poti. Letni koncert APZ je zaključil eno zborovih obdobij, saj je bilo to zadnji nastop z dirigentom Jožetom Tuerstom, Studio za kljunasto flavto pa se je v Slovenski filharmoniji prvič predstavil občinstvu in, upajmo, odprl pot, na kateri bo še več uspešnih glasbenih dejanj. Program Akademskega pevskega zbora je bil sestavljen iz treh delov: iz obdelanih ljudskih motivov v 3. 7. in 8. rukoveti Stevana Mokranjca, iz pesmi sodobnih slovenskih skladateljev Goloba, Lebiča, Vrabca, Gobca, Ježa in Šivica (od katerih so bile štiri izvedene prvič) in iz Ramire-zove Misse Criole. Zbor je presenetil z razmeroma majhnim številom pevcev in to se je izkazalo za pomanjkljivost. Pevci so odlično izvedli Mokranjčevo glasbo, interpretacija je bila intonančno čista, oblikovno jasna in zvočno pretehtano niansi-rana. Med pesmimi slovenskih skladateljev sta izstopali Lebičeva in Ježeva. Missa Criola je radoživa in poudarjeno ritmično oblikovana skladba, ki ima z liturgijo malo skupnega. Zbor jo je tudi skušal tako izvesti, pa so mu to otežili brezbarvna instrumentalna spremljava in premalo zanesljivi solisti. Klemen Ramovš je pod uradnim okriljem Festivala pripravil koncert izven abonmajev in znanih ciklusov z zelo zanimivim sporedom in pestro zasedbo. Koncert je uvedel s tremi skladbami za'solo kljunasto flavto, sledil pa je nastop Ljubljanskega baročnega tria z Leclairovo sonato v D—d uru. Trio se je nate predstavil še v drugem delu sporeda s Corellijevo in Haendlovo sonato in nam spet za nekaj časa potešil žejo po stilnem izvajanju baročne glasbe. Skupini se zelo pozna kontinuirano delo in nastopanje, saj se igra posameznikov res zliv v zaokroženo stilno izvajanje. Prvič se je n? koncertu predstavil novo osnovani Studio za kljunasto flavto, ki ga sestavljajo poleg Klemena Ramovša še violinist Volodja Balžalorskv, violončelist Tomaž Sever in pianistka Nedka Petkova. Delovanje Studia naj bi spodbudilo domače skladatelje k pisanju sodobne glasbe za kljunasto flavto in omenjeno zasedbo. Ramovševo skladbo Pogled, ki zelo učinkovito vključuje čembalo v sodobni zvok, sta temperamentno in izredno uigrano izvedla Klemen Ramovš in Nedka Petkova, v Ramovševi Partituri pa je celoten Studio pokazal ubrano soigro, ki je prav neverjetna za tako kratek čas skupnega muziciranja. Zelo uspela je praizvedba Strmčni-kove skladbe Lux in tenebris lucet, pri kateri je sodeloval tudi Matija Terlep s pojočo žogo. Prav žaga je nakazala velike barvne možnosti, ki jih celoten zvok pridobi z njenim sodelovanjem. MOJCA ŠUSTER 7 TRIDESET PREDSTAV HRESTAČA POGOVOR S PRVAKOM BALETA ŠTEFANOM FURUANOM Baletni ansambel SNG Maribor je aprila slavil dokaj nenavaden jubilej: trideseto predstavo baleta Hresta£ P. I. Čajkovskega. Od premiere, tj. od 11. decembra do 23. aprila (torej v štirih mesecih) je bil priljubljeni Hrestač točno 30-krat na sporedu. Kako je to mogoče? Vsekakor je treba na prvo mesto postaviti publiko. Publiko, ki si jo je ansambel, lahko rečemo vzgojil v dolgih letih dostopnih in zanimivih baletnih predstav. Vsekakor gre zahvala za to dolgoletnemu šefu in pedagogu v ansamblu, Iku Otrinu, ki je s pravo mero in posluhom izbiral predstave, in lahko trdimo, da je imel srečno roko. Nadalje lahko ugotovimo, da je občinstvo s kvaliteto baletnega ansambla zadovoljno, saj drugače na predstave ne bi prihajali. Povedati je treba, da so obiskovalci predvsem mladi ljudje. V času, ko lahko slišimo, da sta opera in balet preživela, se v Mariboru kaže ravno obratno: operne in baletne predstave so polno zasedene, aplavzi tudi po večkrat dvigujejo zaveso za poklon. 30 uprizoritev nekega dela v eni sezoni niti v Jugoslaviji niti po svetu zlepa ne doseže noben ansambel. Balet Hrestač je koreografiral Iko Otrin, dirigiral je mladi angleški dirigent Simon Robinson. Sodeloval je ves baletni ansambel (Ljiljana Keča, Olja Ilič, Ivanka Atanasovska, Nataša Otrin, Edi Dežman, Toni Canjko, Drago Jazbec in drugi) ter učenci nižje in srednje baletne šole. Snežnega kralja in Princa je plesa' kot gost Štefan Furijan (v alternaciji Miloš Bajc). Vlogi je odplesal 25-krat pred nabito polnim avditorijem. Sama sem ga gledala 7-krat in bila priča nenavadno toplemu sprejemu pri občinstvu. Stefan Furijan izhaja iz gledališke družine: oče Maks Furijan je znan slovenski igralec. Za teater ga je navdušila mati, operna pevka, ki ga je vodila na vse predstave. Štefan je s šestimi leti začel igrati violino. Njegov prvi baletni učitelj je bil S. Eržen, nato G. Bravničarjeva, L. Wysiakova in N. Murašova. Prvi angažma je dobil v SNG Ljubljana.^ Že 16 let je solist Baleta HNK Zagreb, kjer je plesal nad 40 glavnih vlog. Ali vas preseneča izreden uspeh baleta Hrestač v Mariboru? Furijan: Ne! Publika ima povsod po svetu rada klasični balet. V Zagrebu, kjtr nimajo takšnega abonmajskega sistema kot v Mariboru, morajo po nekaj pred-tavah moder: ni balet umakniti z repertoarja. Videli smo, da ste tudi v Zagrebu deležni ovacij na odprtem odru. F. IMa baletnih predstavah se zbira zagrebška ,,smetana", ki se spozna na balet. Zagrebški balet je s 75 plesalci - od teh je 25 solistov — največji, sodeč po številu nagrad na beletnem bienalu v Križankah, od koder vsakič odnesemo največ na- grad, tudi najboljši v Jugoslaviji. Nekateri mladi plesalci se pritožujejo nad statusom v HNK Zagreb. F. Nekateri mislijo, da v Baletu lahko delajo, kar hočejo. Zadnje čase se zgodi, da predstava odpade ali zadnji trenutek vskočijo drugi, ker se enemu ne pleše. Prej tega ni bilo. Danes mlajši vse gledajo skozi denar, ni več entuziazma. Jugoslovani smo zelo nadarjeni, nimamo pa dovolj delovne discipline. V baletu je treba zelo veliko delati z veliko ljubezni do poklica, ni vse v denarju. Jaz sem zadovoljen in drugi so z menoj zadovoljni. Veliko je odvisno od vzgoje; imel sem srečo, da so me vzgajali odlični pedagogi in da sem sodeloval s priznanimi koreografi, kot so: Pia in Pino Mlakar, Milko Šparemblek, Wazlav OrlykowskY, Fleming Flindt in drugi. S Šparem-blekom smo veliko pridobili. Zahvaljujoč njegovim sodobnim nazorom o baletu sem leta 1975 in 1981 dobil prvi nagradi za najboljšo moško vlogo na baletnem bienalu v Križankah. Kakšen je jugoslovanski tip plesalca? F. Naši znani baletni pedagogi nimajo adekvatnih naslednikov, zato nimamo čistih klasičnih moških plesalcev. Naši plesalci so pol karakterni ali karakterni, lahko plešejo klasiko, naš ,.princ" pa ni pravi „princ". Sam sem plesal veliko princev v baletih Trnjulčica, Hrestač, Giselle, Romeo'in Julija, Čudežni mandarin itd. Ko so prišli k nam gostovaL sloviti zahodnoevropski klasični plesalci, smo šele videli, kakšen je tipičen odnos do klasike in smo jih poskušali posnemati. Kako vam je uspelo pri štiridesetih obdržati tako vitko postavo? F. Preveč sem vitek, saj tehtam le 64 kg, to je za mojih 182 cm premalo. Nisem se še imel časa zrediti, ker sem zelo veliko zaseden. V času dopusta pridobim 6—7 kg, ko začnem delati, pa zopet takoj shujšam. Poskušam do konca ostati v formi. Štefanu Furijanu, ki je s HNK Zagreb, SNG Ljubljana in tudi samostojno plesal v skoraj vsej Evropi od Italije do Moskve, slava ni stopila v glavo, ostal je skromen kot vsi resnični umetniki. Gledališki garderoberji najbolje vedo, kdo je domišljav. Po gostovanju Maria del Monaca je v zagrebškem gledališču npr. krožila anekdota, da so ga (garderoberji) morali oblačiti, slačiti pa ne; po predstavi je vse pospravil sam. Samo domišlja-vcem je treba streči in skakati okrog njih. Kolegi v Mariboru vas imajo zelo radi, kakšno mnenje imate o njih? F. Mariborski baletni ansambel je zelo napredoval, kar me iskreno veseli. V srednji baletni šoli je nekaj nadarjenih gojencev, ustanovitev te šole je velika pridobitev za Maribor. MIRA MRACSEK MOJSTRSKA IZVEDBA GERSH VVINOVA OPERA PORGY IN BESS V MARIBORU Uprizoritev slovite Gershwinove opere Porgy in Bess 18. maja v mariborski operi je bila izjemen dogodek, ki je prekosil vsa pričakovanja. Zahtevno delo je trd oreh za vsako gledališče in v Jugoslaviji še ni doživelo uspešne uprizoritve. Da je do tega prišlo prav v Mariboru, ie zasluga vodstva opere, ki se je pogumno odločilo za ta podvig in prav vseh sodelujočih, .vsakega po svoje. Gorshwinova partitura je svojstvena po slugu in vse prej kot lahka. Dirigent Samo Hubad jo je ne samo obvladal, ampak je s svojo umetniško močjo potegnil za seboj tudi vse izvajalce: zbor, ki ga je dobro pripravil Maksimiljan Feguš, soliste in orkester. Gershvvinova imenitna in znana glasba je na deskah mariborskega odra polnokrvno zaživela. Kaj pomeni operna režija, je ponovno (po lanskem uspehu v Janačkovi Jenufi) pokazal češki re-| žiser František Preisler, ki je libreto I tudi dramaturško obdelal. V celoti in v podrobnostih je bilo delo mojstrsko zasnovano in izpeljano ter psihološko poglobljeno. Režiserju je verno stal ob strani rojak — koreograf Boris Slovak, ki je stilno tako razgibal vse sodelujoče na odru, da se skoraj ni dalo ločiti, kdo je baletnik in kdo zborist. Scena (delo Oldriha Šimačka) je bila enostavna a zelo funkcionalna, pa tudi kostumi Vlaste Hegedušič so povsem ustrezali. Solisti so bili med seboj zliti, prav vsi zaslužijo pohvalo, nekatere upodobitve pa so še posebej izstopale. Majda Švagan je Serenino objokovanje mrtvega moža zapela in zaigrala v slogu Mahalye Jackson — zares pretresljivo. Blizu ji je bil Jože Kores kot Sporting life, Drekupče-valec z mamili in zli duh cele drame, ki je uspešno sledil režiserjevi želji in je bil prav demonski. Veronika Mihelič je kot Bess — narkomanska vlačuga — pokazala izjemen obseg izraznih možnosti, od pijanosti do čiste ljubezni. Njen nesrečni partner — pohabljeni berač Porgy — je bil Emil Baronik, ki je prepričal glasovno in igralsko. Dragiša Ognjanovič je bil prepričljiv v vlogi silaka Crowna. Posebej je treba omeniti še Dragico Kovačič kot Claro s čudovito in popularno uspavanko Summertime, Zorico Barač kot Marijo in Antoni-osa Filippatosa kot Jaka. V manjših vendar pomembnih vlogah so svojo nalogo izvrstno opravili še Janez Lotrič, Jernej Plahuta, Josef Fejk, Aleksander Boštjančič, Karli Arhar, Ciril Dimnik, Ivo Leskovec in Marija Kovač—Kozole. Vse je mojstrska režiserjeva roka postavila na pravo mesto. Kdor misli, da je danes opera zastarela in ne more obiskovalcu nič več dati, naj si ogleda mariborsko predstavo Gershvvinove Porgy in Bessl VLADO GOLOB 8 MLADOSTNA RAZIGRANOST REVIJA PEVSKIH ZBOROV V NOVEM MESTU V maju, mesecu mladosti, se vsako leto zvrsti toliko različnih prireditev, da jih je vse kar težko spremljati. Zato so se letos v Novem mestu odločili pripraviti Dneve mladinske kulture, na katerih so b.ile enakovredno predstavljene vse ustvarjalne« dejavnosti mladih. Zvrstile so se razstave fotografij in risb, recitali, projekcije filmov, gledališke predstave in koncerti. Vse skupaj se je začelo 12. in 13. maja z revijo otroških in mladinskih pevskih zborov novomeške občine. V dveh popoldnevih seje občinstvu, ki je čisto zares napolnilo dvorano Doma JLA, predstavilo šestnajst zborov, v katerih je zapelo skupaj več kot 800 pevcev - od predšolskih malčkov iz zbora male glasbene šole pa do učencev srednjih šol. Prav vsi so se na revijo temeljito pripravili, kar je najbolje dokazala visoka raven zapetih pesmi. Tudi začetna trema je hitro izginila in vzdušje v dvorani je bilo ves čas prav živahno. Prisrčni klici bratcev in sestric iz občinstva so leše povečali vtis mladostne razigranosti in neobremenjenosti pevcev in poslu-' šal cev. Po končani reviji smo profesorju Miru Kokolu, ki je ves čas skrbno poslušal mlade pevce, postavili nekaj vprašanj. — Kako bi na kratko ocenili novomeško mladinsko petje danes? ,,Že kar nekaj let spremljam mlade pevce Novega mesta in moram reči, da iz leta v leto vztrajno napredujejo. To se kaže tako v interpretaciji kot tudi v pestri izbiri programa. Slednje me še posebej razveseljuje, saj se žal naše petje (predvsem pri odraslih) še vedno vse prepogosto zapira v ozke slovenske gredice. Še vedno se držimo čitalniškega petja v tistem ne najbolj plemenitem pomenu te besede. Zato toliko bolj razveseljuje odpiranje programske politike mladinskih zborov, ki je prav gotovo posledica novih, mladih sil med zborovodji." — Po večletnem premoru so se spet pojavili srednješolski zbori, letos sicer samo trije, pa vendar. Kaj menite o tem? „ Najprej naj povem, da imamo tudi v Ljubljani, ki je le „malo večja" kot Novo mesto, ravno tako tri srednješolske zbore. Torej to sploh ni tako majhna številka. So pa srednješolski zbori zelo pomembni, saj le njihovo dobrq delovanje omogoča neprestano pomlajevanje odraslih zborov, ki je nujno. V nekem kraju imajo lahko odlične pevce v otroških zborih, a če se le-ti izgubijo, v srednji šoli, bodo v odraslih zborih še naprej ostajali sami stari pevci. Zato je treba delo srednješolskih zborov močno podpirati.” — Ker spremljate mladinsko petje tudi drugod po Sloveniji, bi bilo zanimivo slišati primerjavo dolenjskih zborov s pevci drugje. Morda se bo komu zdelo smešno, toda dejstvo je, da je število kakovostnih pevcev pogojeno tudi z geografsko-klimatskimi razmerami, ki pa jih Dolenjska kljub gričkom in cvičku nima, vsaj takih ne, kot na primer Koroška ali Primorska. Zato mislim, da smo s številom in kakovostjo mladih dolenskih pevcev lahko povsem zadovoljni.' Naj zaključimo zapis tega pogovora z mislijo profeosrja Kokola, ki pravi, da so taki mladinski koncerti namenjeni predvsem srečanjem in medsebojnemu spoznavanju mladih ljudi in imajo kot taki piedvsem vzgojni značaj. Revija otroških in mladinskih zborov 1982 je to nalogo prav gotovo dobro opravila. STOJAN PELKO V ŽIVO . . . Mesec maj je bil v Ljubljani predvsem v znamenju koncertov skupin, ki se šele uveljavljajo. Bila jih je cela kopica. Pa se ustavimo ob nekaterih zanimivejših . . Do prvega presenečenja je prišlo v discu F. V.. Orkester Tita-nik je po večmesečnem iskanju očitno našel samega sebe. Fantje korenito razbijejo že utečeno koncepcijo punk benda kot pridigar ja/reformatorja. Tej pogosto že v „kvazi" čustvenost in v parolarstvo zaradi parolarstva usmerjeni obliki postavljajo nasproti dobro odmerjeno spontano diletantistično zabavo (žur), ki skuša s svojimi prebliski samoironije pogosto delovati tudi globlje . . . 13, maja je končno prišlo tudi do ljubljanske promocije kom-pilacije ,,Lepo je...’ Ta me je spravila že kar v depresijo, kar je predvsem zasluga Šunda in Kuzel, ki sta se tokrat predstavila v zelo bledi luči: mlačna, neuigrana, dolgo- časna . tdini bend, ki je bil tokrat zares zanimiv, je bil metliški Industbag, ki ga v Ljubljani nismo videli že od „Novega rocka 81”. Kompaktna agresivnost, uigranost in prepričljiva nevrotičnost, to so le trije izmed elementov, ki Industbag izdvajajo iz množice ostalih slovenskih novovalovskih skupin. Fantom lahko očitam ie slabo kombiniranje kitar . . . . . .Prizadevni organizatorji z bežigrajske gimnazije so organizirali že drugi letošnji koncert mladih bendov. Ta je bil tokrat na prostem. Večina izvajalcev, ki smo jih srečali na njem, ni niti omembe vredna, saj pada v standardne klišejo blues in simfo hard rocka ter tretjerazrednega punka. Zanimivo je, da so izvajalci, ki so na prvem gimnazijskem koncertu prijetno presenetili, tokrat razočarali, saj niso pokazali nobenega napredka. Očitno je, da je njihova ustvarjalnost padla v tavanje v krogu. Iz množice garažnih zvokov so se tako izvili le odtrgani Demo pakt, zmeraj zanimivejši Otroci socializma in pa Ofenziva, ki jo bo treba še slišati . . . . . Končno priložnost (tik pred zaključkom redakcije GM) je mladim skupinam dala Filozofska fakulteta s svojima , Kulturnima popoldnevoma". Na prvem se je predstavilo precej preveč izvajalcev in tako sem od slabo ozvočene mlačne godbe domov odnesel le glavobol, kljub temu, obeh mladih izvajalk. Sopranska Nikolaja Vipotnik ima vse BOgoje dobre pevke. Je muzikalna, glas je prijetno obarvan, temperament in veselje do petja sta očitna. Izbira programa (na primer J. Marx) je bila nekoliko slabša, a kaj naj stori mlad, vseh upov poln človek, ki šele stopa na težko umetniško pot, omejen z borimi 30 minutami programa, ki bi se rad pokazal v najboljši luči? Tudi čelistka Jelka Grafenauer se je hotela preskusiti z Brahmsom, pa je bila vendarle skladba Sončne pokrajine Brine Jež — Brezavšček najprijetnejša točka njenega nastopa, prav tako kot so v sporedu Nikolaje Vipotnik bile najboljše prav Potočnikove pesmi. MITJA GREGORAČ Zadnji letošnji koncert v ciklu Mladi mladim je bil posebnost v več pogledih. Ker je bilo zanimanje zanj veliko, ga je organizator prestavil iz male dvorane v veliko dvorano Slovenske filharmonije. Študentski komorni zbor iz Ljubljane, ki ga vodi glasbeni samouk Marko Tiran, je z mladostno zagnanostjo in velikim pogumom predstavil paleto zabavnih skladb - priredb baročnih del, Gershvvinovih pesmi, južnoameriških melodij, in francoskega šansona pa tja do zelo zahtevnih Ravelovih in Debussyjevih pesmi. Glasbena zvrst, ki je pri nas ne gojimo in smo je navajeni le s tujih posnetkov, je prijetno zazvenela iz grl dvajsetih mladih pevcev, ki obetajo postati zares dober ansambel lahkotnejše vokalne literature. KAJA ŠIA/IC DELOVNA PESEM NOVIH PLESALCEV USTVARJALCI INDUSTRIJSKEGA ROCKA Črne sploščene oblika so kot znamka Z vsakim pogledom lahko dosežeš le zverižene avtomobile Nikamor ne moreš pobegniti, nikamor se ne more! skriti, se obrniti stran od tega množičnega samomora 30 sekund enosmerne vožnje 30 sekund, ko si ne moreš najti zaklonišča, 30 sekund nad Tokiem (Pere Ub — 30 sekund nad Tokiem) Ali obstaja tudi način glasbenega izražanja, ki zanika disco — hvalnico tekočega traku — in skuša odtujenost posameznika v poznokapita-lističnem svetu prikazati drugače, dosti bolj neprijetno in stvarno? Da, vsekakor. Označujemo ga z dokaj neustreznim izrazom „industrij-ski rock". S tem mislimo na zelo številne možnosti izražanja, od bazičnega, tudi lahko že melodičnega rock'n'rolla, pa do najbolj nekonvencionalnega kaosa elektronskih bobnov in sintetizatorjev. Enotno potezo mu pogosto dajejo le besedila, ki se navezujejo na izseke iz odtujenega delavčevega dela in ravno tako odtujenega delavčevega prostega časa in asociacij na te izseke, v zadnjem času pa se vse pogosteje pojavlja tudi motiv nuklearne vojne. Za ilustracijo le nekaj naslovov skladb tega zvoka: Moderni ples, Glas Amerike, Poklekni pred šefom, To je zabava, Cestni valovi, Vesoljski odpadki... Prve znane rock skupine s tako glasbo so se pojavile v Združenih državah Amerike. Centra te glasbe sta bila predvsem dva: Akron, znan kot sedež gumarske industrije Go-odyear, in Cleveland, močno železarsko središče. Tega zvočnega izraza veliki ameriški zabavnoglasbeni cirkus seveda ni podprl. Tako se vse mlade skupine, ki so hotele izdati veliko ploščo, to posnele na svoje stroške ali pa so jim jo izdale neodvisne britanske založbe. Tudi prva uspela plošča s to glasbo, album Are We‘Not Men? skupine Devo, ki se je pozneje pojavila celo v naših trgovinah s ploščami, je najprej izšla Veliki Britaniji in šele nato v Združenih državah Amerike. Zgodnji Oevo so bili prav gotovo zelo zanimiva skupina, saj so se gibali na zanimivi meji med sprejemljivostjo popa in alternativno odtrganostjo, njihova besedila pa je prevevala subverzivna ironija. Pravijo nam, da smo izgubili repe, ko imo sa razvijali iz majhnih pol- Mi nismo ljudje, smo devolucija. Butci, opičji ljudje v poslovnih oblekah. (Devo — Joe ko Homo) Hkrati z Devom je uspelo prebiti kult številnim drugim izvajalcem, med katerimi so najbolj znani Chro-me, Suicide in Pere Ubu. Vsi ti so precej bolj kaotični od Deva. Oster, pogosto že kar diseoiden ritem, odtrgane kitare, sintetizator, ki proizvaja zvoke na meji znanosti, in vokal, ki v svoji odtujenosti pogosto izpade že kar debilno, to so le nekateri elementi njihovega zvoka, ki ga pogosto „barvajo" tudi urbani šumi — hrup ulice, tovarne, stroji na gradbišču. Posamezniki, ki jih slikajo skladbe modernih plesalcev, nikakor niso srečni prebivalci reklamnih plakatov, temveč odtujeni degeneriranci, ki se vsak večer stiskajo po svojih naslonjačih in gledajo tridimenzionalno televizijo,, ko pa je konec programa, v strahu pred seboj padajo v paranojo. Rešitve iz nje ni, saj jih vsako jutro čaka isti eksekucijski tekoči trak. Tudi to je Amerika! Punca se me nočejo dotakniti, ker sem zgrešil smer. S tem, ko preživim noč zunaj, pa si ravno ne pomagam k lepi polti. Vsem zdravim se to zdi družbena infekcija. Kaže, da sem žrtev naravnega izbora. Pustite me životi, saj nimam izbire. Zmeraj moram izgubiti. Dajte mi nekaj drugega, nočem zdravljenja. Ne potrebujem zdravljenja, le končno rešitev. IPere Ubu — Končna rešitev) Le malce pozneje kot v Združenih državifh se je začel industrijski rock razvijati tudi v Veliki Britaniji, koder je naletel celo na plodnejša tla, in tako je danes britanskih albumov delovne pesmi poznega kapitalizma precej več kot pa ameriških. Še več! Nekatere neodvisne založbe si celo nadevajo imena, ki skušajo sugerirati industrijsko naravo njihovih izdelkov: Factory (Tovarna), Industrial Records (Industrijske plošče), ipd. Med izvajalci britanskega modernega plesa sta mogoče najbolj znani skupini Throbbing Gristle in Cabaret Voltaire. Medtem ko se prvi pogosto že kar izgubljajo v dialogih urbanega hrupa in kaosa kitar/sintetizatorjev, pa je Cabaret Voltaire bolj urejen. Osnovni, skozi celo petminutno skladbo enak ritem elektronskih bobnov nadgrajujejo potegnjeni, mračni zvoki sintetizatorjev in popačenih kitar. Le vokal trdno stoji na zemlji. Je hladen in na trenutke že kar krut. Delovna pesem poznega kapitalizma je našla plodna tla tudi v Zvezni republiki Nemčiji. Trenutno v Zahodni Evropi najbolj znani za-hodnonemški skupini — Deutsch Amerikanische Freundschaft in Die Krupps — sta izšli iz tega zvoka. Tako so se na komercialno dokaj uspelih albumih, ki so jih s superlati- vi ocenili tudi vsi zahodnoevropski progresivni rock kritiki, pojavile skladbe kot Nachtarbeit (Nočno delo) in Lohn Arbeit (Mezdno delo). Industrijski rock je v svojih zvočno radikalnejših oblikah lahko zelo nevaren glasbeni izraz. Izvajalec la- hko s poigravanjem s kaosom kaj hitro pade v hermetičnost in v neprepričjivo mračno prikazovanj« odtujevanja. Tako zasledimo pri skoraj vseh nekonvencionalnih izvajalcih tega zvoka obdobja, ko jih j* odneslo predaleč v odtrganost zaradi odtrganosti. Vseeno pa se je bila večina zanimivejših sposobni ovesti prepada, proti kateremu j® njen zvok lezel. Iz hermetičnosti so se posamezni izvajalci različno reševali. Deutsch Amerikanische Freundschaft in Cabaret Voltaire nam* poznimi izdelki uspelo podajata praktično kritiko diseoidnosti in sta tako precej bolj sprejemljiva kol prej. Precej manj uspelo rešitev j« uspelo najti Pere Ubuju, ki nH1 poskus združiti nekonvencionalnost in strukturo popularne skladbice ni ravno uspel, in Devu, ki je svoj zvok popolnoma podredil zakonom tržnega povpraševanja in ja zato zvodenel v dokaj povprečen elektro pop. Ali se lahko industrijski rock pojavi tudi pri nas, v družbi, ki j* problem odtujitve v precejšnji me'1 že razrešila? Da, vsekakor. Nastop* predvsem proti še zelo zakorenini*' nemu nemarksističnemu odnosu d5 dela pri nas in tudi proti odnosu, kakršnega imajo do dela v deželah „realnega" socializma. Trenutno s« pri nas s takim zvokom ukvarja N ena skupina, trboveljsko—ljubljanski Laibach. Njihova kontra socrealistična usmerjenost te sprva zelo šokira. Delček koncepta Laibacha, pO' vzet z njihovega vabila za koncer' 28. 04, Čeprav so nekatere ideje v njem sporne, so še vedno lah ko dobi* ilustracija domačega proletkult roC ka — Laibach Kunsta: ..Umetnost i" totalitarizem se ne izključujeta. Laibach Kunst je princip zavednefl* odrekanja osebnemu okusu, razsojanju, prepričanju. Je svobodno ra? , osebljanje, dobrovoljno sprejemanj* vloge ideologije . . ." In kakšen j* zvok Laibacha? Trenutno očitno S* ( zelo niha med popolnim industrij' skim kaosom in bolj urejenimi mot { nostmi. Tako lahko od Laibach* bolj zaokroženo zvočno podob® šele pričakujemo. Namesto epiloga: Pesmica Moleč* roke skupine Devo i Imaš levo roko, imaš desno roko, Leva roka goljufa, medtem ko O'* desna na delo. V redu. Sprosti sa. Zavzemi položaj. Spusti se v po° rejenost psička. , PETER BARBORlC pfk i t m "T d Pere Ubu: od modernega industrijskega plesa do alternativnega popa. 18 SLOVO OD PAMETI SOGOVORNIK: LAČNI FRANZ-ZORAN PREDIN Adijo pamet, stara kurba, adijo svet Pasti betonske nosilce, naj ga nosijo Adijo pamet, danes gremo na izlet (Adijo pamet - Lačni Franc) Zadeva: Letni intervju z Zoranom Predinom — Povod: Izid drugega albuma Lačnega Franza Adijo Pamet Dan dejanja: 12.05. 1982 Kraj dejanja: Poslopje Vibe filma Obrazložitev: Sogovornika čaka poskus filmske „kariere". Podrobnosti neznane Sogovornikove posebnosti: Je *Blo odprt, ne izogiba se vprašanem, na široko pojasnjuje, uporablja *elo tekoč pogovorni jezik. Izvleček magnetograma (prečiščen); V: Zdi se mi, da se Adijo Pamet zelo navezuje na vaš prvi a|bum, na Ikebano? O: Gotovo. To je čisto enostavno. če se spomniš, smo prvo ploščo Posneli lani v marcu, izšla pa je konec junija. Naslednjo ploščo smo snemali že v septembru. Tako je nied njima samo pet mesecev in Večma skladb z obeh plošč je nasta-la istočasno. Izjeme so le Deklica, ^Časih kak pajac kriči, Lent . . . Skladbi Adijo pamet in Vaterpolisti Pa sta celo starejši od vseh s prve Plošče . .. Sicer pa je Adijopamet z Ikebano povezana še drugače. Z Ikebano smo imeli strašno smolo. Jemali smo jo samo šestintrideset Ur, izšla je z zamudo, posneta ni bila v redu, pa tudi odtisnjena je bila na tako slabem materialu, da je sano Pokala, prasketala . . . Sicer pa tudi l ^rni nismo vedeli, kakšen zvok bi ■ radi imeli . . . No, za drugo ploščo , sNio bili .bistveno drugače priprav-r 'feni. Poznali smo delo v studiu in I 'ako smo si veliko stvari izmislili kar r ’arn. Razpoloženje je bilo delovno, : °biskov nismo sprejemali. Po svoje I smo se kar zabavali, a vse v ozkem I ^ogu skupine, snemalca in produ-f 'anta. V glavnem pa smo bili kar )■ ^Ori od tega, da naredimo na tej j. Plošči fin zvok, drugačen od tistega i« 1,9 prvi. i0 V.: Ali vas ni potem odneslo že v Prehudo „lepoto" zvoka? 0: Verjetno nas je. Vseeno pa f®01 s ploščo kot s celoto zadovo-l®n. Tudi še zdaj stojim za njo. ^sPelo nam je posneti deset popolnoma različnih skladb, skozi katere irf 03 se vleče rdeča nit. . . Sicer pa že dva meseca po snemanju °Pazil, da dejansko mogoče malo id' ^anjka kitare. Plošča tudi nima 's'ega šusa na prvo žogo. Toda sam 1» j® 'redno zagotavljam: plošča ima i ■ ki pa pride od zadaj. Ko se ^ °šče navadiš, ga najdeš. V: Vseeno pa se mi zdi, da vasje občasno le malce preveč odneslo . . . O: Saj ti pravim. Na tej plošči smo tak zvok hoteli imeti. Tako.je recimo Lent, ki je eden mojih najljubših komadov, prvi pravi jazzy reggae. Skladba Včasih kak pajac kriči ima hotelski zvok. Še bolj poletno razpoloženje bi moralo prevladovati. Mislim, da ga na koncu res lepo podremo s tistim Bernštaj-nom, ki plava po morju. Uaaahl S takimi elementi smo se torej poskušali . . . Bila pa je še ena komponenta. Če bi se še ta plošča slabo prodajala, bi nam dali nogo. V: Ali je bilo s prvo tako slabo? O: Tistih pet tisoč izvodov je bilo razprodanih, a ponatisa ni bilo več . . . Očitali so nam, da ne znamo igrati, saj veš, kot novovalovska skupina. Tudi na to smo mislili. Vseeno pa priznamo, da smo šli v tej izdelanosti zvoka in v aranžmajih na določenih mestih malo predaleč. V tistem trenutku se nam to sploh ni zdelo tako. Če bi lahko snemali še štirinajst dni, bi se verjetno popolnoma zapletli v zvočnih eksperimentih. Zvok bi bil še bolj bogat. Veš, zdaj nimam več tistega pravega zagretega odnosa do plošče. Tako je mogoče tudi res, da naši plošči manjka tisto, kar je Pankrtom uspe- lo na Državnih ljubimcih. Meni je ta plošča zelo všeč. Ohraniti ostro komponento! Vseeno pa še enkrat poudarjam, da smo s tem, ko smo izgibili to ostrino, lahko razširili lastno obrinočje izražanja. Tako smo tudi Vaterpoliste naredili načrtno sladke. Še bolj sladki bi morali biti. V: Besedilo te skladbe pa je — kot vsi tvoji teksti — zelo dvoumno. Ali se navezuje na pridne mamine . . . O: Dat seveda. V: In zakaj si potem uporabil izraz ..vaterpolisti"? O: Ker poosebljajo neko telesno lepoto, uspešnost. Bela srajca, zlata verižica, kosmate prsi, ki kipijo, gumbi, ki pokajo pri obeh spolih, to so vaterpolisti. Bila pa so tudi podtikanja . . . V: Vseeno pa je Adijo pamet še zaostrila nesorazmerje med vašimi nastopi in študijskimi izdelki? O: Da, seveda. Mogoče to najbolj velja za Shizofrenike. To skladbo smo zadnjo snemali, zadnjo miksali in tako je malce zapostavljena. Nismo več dobro slišali, koncentracija je popustila. Tako bi jo morali slišati v živo. Oto blazno melje ... Sicer pa, kaj bomo zdaj delali na koncertih? V jeseni gremo igrat kot kvartet, brez klavirja. Verjetno bom sam igral ritem kitaro. Zdaj je iz vojske prišel tudi že kitarist Oto, imamo drugega basista . . . Imeli smo tudi že nekaj vaj. Krasno! Vse tiste nepotrebne stvari odpadejo. Čisto enostavno igramo. V: Vašemu albumu očitajo tudi pomanjkanje lokalne barvitosti. O: Nekaj je na tem, pa čeprav ima Adijo pamet skladbo, ki je najbolj mariborska od vseh . . . Lent. Prvi vzrok za to našo širino lahko najdemo v tem, da smo bistveno bolje uspevali na oni strani Sotle kot pa v Sloveniji. Hkrati so na nas delovali tudi določeni pritiski. Jugo-ton bi nam izdal album, a le če bi-peli v srbohrvaščini. Zato sem šel v samih tekstih malce širše, tako da so razumljivi vsakomur, recimo kot Miss Evrope, Adijo pamet. Vseeno pa je ta očitek nekam na mestu . . . V glavnem ostajamo lokalna skupina. V Mariboru smo doma in štajerski element bo v vseh . . . V: Ali vas zdaj rodna tla kaj bolje sprejemajo? O: Še kar. Vseeno pa ne bi smel pozabiti, da v Mariboru še nismo imeli pravega koncerta. Večkrat smo igrali v Zagrebu kot pa v Mariboru. Vseeno pa se tudi ta spreminja. Konec maja bo pri nas koncert za novi glasbeni kl(ub. Verjetno nam bodo dali kakšno staro skladišče. Tako zdaj ne morem več tako opravljati Mariborčanov, kljub temu da so bili ti prvi dve leti zelo mačehovski do nas. Za Mariborčana pomeni več, če prebere o neki skupini v lokalnem listu Večer, kot pa če o njej pišeta Start ali pa Džuboks. Vseeno pa nas je zdaj tudi Maribor vzel za svoje in upam, da bomo letos lahko naredili kak koncert doma. V: Ali so vas v kakšnem mariborskem mediju dobro ocenili? O: Ocen v glavnem nisem zasledil. Vseeno pa mislim, da je bila Adijo pamet kar v redu sprejeta. Mariborčani ničesar ne hvalijo preveč. Ko pa prideš do tiste stopnje, da te začnejo hvaliti, potem te pa dolgo, d olgo časa, tudi ko nisi več aktualen, še hvalijo. To je lak princip. V: In kakšna je vloga mladinske redakcije Radia Maribor? O: Mladi imajo le dve ali tri ure programa na teden, in še to pod mentorstvom. Sicer pa se sami čez Radio Maribor ne moremo pritoževati. Nas so v redu sprejeli, omogočili so nam snemanje, tako kot še marsikateri mariborski skupini:-Preporodu, Dogmi ... V: Ali obstaja v Mariboru kaka prava ostra punk skupina? O: Ne da bi vedel. Pa bo. Boš videl. Konec koncev že dolgo časa razlagam, da je Socialna osnova za punk mesto v Sloveniji bistveno boljša v Mariboru kot pa v Ljubljani. Samo mariborski punker po socialni plati posluša Zlatka Pejakoviča. Boš videl! Čez pet leti V: Pa zaključiva. Veš, kako bom dal temu intervjuju naslov? Slovo od pameti. Prosto po Prešernu. Ali mi lahko torej orišeš še to, naslovno skladbo albuma? O: Skladba je energična reakcija na to, da je treba vsako stvar razčlenjevati, razlagati. Če mi je pri kaki sliki, pesmi kaj všeč, mi je všeč in konec. Idejo za to skladbo sem dobil, ko smo na fakulteti analizirali Kosovelovo Brinjevko . . . Brinjevka leti čez Kras... To pesem smo raztrgali na jambe, troheje, na vse živo. Tristo strani smo napisali. Zdaj je ne morem več videti ne slišati. To je ravno tako, kot če bi kaka lepa punčka migala, piižigala šibico, toda ko bi jo odprl, bi videl same vzmeti. V: Lepa aluzija tudi na nas, rock kritike ... Adijo pamet, drži gobec, slika sama govori. Pusti še drugim naj jo poslušajo, Adijo pamet, prosim ne razlagaj mi. Ilegalni pubertetnik v družbi dveh deklet. Za menoj potrebni junci, adijo zemlja, naš planet (Adijo pamet — Lačni Franz) PETER BARBARIČ 19 STVARI SE SPREMINJAJO . . . ■ , —^ PRED ZAČETKOM 23.MEDNARODNEGA JAZZ FESTIVALA Tradicija je neuničjiva, ker lahko vedno znova nanaša samo sebe, se pravi — sebe postavlja kot vzrok za nadaljevanje. Te besede bi lahko mirne duše veljale za vsaj „tri" zadnje jazz festivale v našem glavnem mestu. Konkretno: zadnji trije jazzovski festivali so potekali zato, ker so pač morali, ne glede na programsko usmeritev, ki je ni bilo, in ne glede na zanimanje poslušalcev, ki se je močno razlikovalo od ponujenega. Jasno je, da so mnogi zagovorniki „te nepolitike'' še vedno govorili o kvaliteti in odmevnosti našega festivala, bilo pa je na dlani, da mednarodni jazz festival postaja ruševina, pribežališče mnogih neinventivnih" starcev in prostor za veselice. In kaj je novega letos? Začne se že pri organizaciji. Vseh dosedanjih 22 festivalov je organiziralo Jazzovsko društvo iz Ljubljane in zadnja leta svojo dejavnost „zreduciralo" samo na pripravljanje vsakoletnega jazz festivala, čeprav je bila njihova vloga predvsem vzgojne narave, se pravi organizacija najrazličnejših manjših koncertov z različnimi zasedbami, izmenjava informacij, poročanje o novih usmeritvah ..znotraj jazz glasbe” itd ... . Poleg tega je festival pod njihovim okriljem v zadnjih letih postal brezbarven, programske usmeritve ni bilo nikjer. Zato se je Ljubljanska kulturna skupnost (LKS), ki festival financira, odločila prenesti organizacijo festivala na Cankarjev dom, kjer se je po dolgih mukah konstituiral programski odbor. Vanj je vsaka zainteresirana institucija delegirala enega delegata, programski odbor je postal telo, znotraj katerega naj bi se usklajevali različni interesi, ki so različni že po naravi institucij. Glavna naloga programskega odbora je bila „načelna" opredelitev programskih smernic in izbira „konkretnih" izvajalcev. Sprejet je bil programski koncept ŠKUC, ki je pri oblikovanju programa upošteval tele splošne kriterije: 1. Pomen glasbe nekega izvajalca za razvoj glasbene produkcije (historični aspekt) in mesto izvajalca v mreži aktualne glasbene produkcije (strukturalni aspekt). 2. Izvedbeni kvaliteta in odnos konkretnega glasbenega producenta in produkta do družbe — produkcija zavesti in njeno spreminjanje. 3. Konstruktiven, historično— materialističen odnos do glasbene tradicije in njenega povezovanja s sodobnimi ustvarjalnimi dognanji. 4. Odnos glasbenika - glasbenega produkta do potrošnikov — pomen in vsebina funkcije, ki jo konkretni glasbeni angažma udejanja; to je vzgojni smoter in osveščujoča ter angažirana zabava. 5. Vsi kriteriji, ki izpostavljajo vprašanje idejne diferenciacije znotraj množične kulture. Konfrontacija s konservativnimi tendencami, razkrivanje, s katerega mesta posamezne prakse govorijo. Na osnovi teh splošnih kriterijev (so lahko osnova tudi za naslednje jazz festivale) je bil sestavljen konkreten program, ki je bil omejen z razpoložljivimi deviznimi sredstvi in „neresnostjo" nekaterih delegatov, bolje rečeno, institucij. Prav tako so bile velike razlike v okusih in prav žalostno je, da mnogi še danes vrednotijo „jazz produkcijo" na osnovi subjektivnih sodb všečnosti in niso sposobni resnejše analize, čeprav se največkrat skrivajo prav za svojo strokovnostjo. 23. MEDNARODNI JAZZ FESTIVAL bo potekal od 17. do 20. junija v Križankah. Nastopile bodo tri domače zasedbe — za domače zasedbe je bil razpisan natečaj — in sedem tujih. Zanimiv je podatek, da bo to prvi festival, na katerem ne bo nastopil niti eden od naših velikih plesnih orkestrov, in upamo, da ne zadnji. \1 Festival bo odprla ljubljanska skupina SONČNA POT, ki je prav gotovo ni potrebno posebej predstavljati, posebno ne njenega vodje Lada Jakše. Prvi večer bosta zapolnili še dve zasedbi, in sicer kvartet BILL YA HARPERJA - bil je napovedan že za lanski festival, a ga ni bilo, in kvintet LEA SMITHA. Tenorski saksofonist Billy Harper je „nekakšna vez med tradicijo be-bepa" in sodobnimi stremljenji v jazz produkciji, najbolj znan iz so- delovanja z orkestrom Cila E vanU Trobentač Leo Smith pa je pred' stavnik „čiste sodobne improvi' zirane glasbe", njene prve generaci' je, zbrane okoli AA CM in določeni z imeni Muhala Richarda Abram#' Anthonya Braxtona, Leroya Jenkitr sa, Lea Smitha, Art Ensemble Ol Chicago itd. . . Petkov večer bo začel beograjski trio pianista MILOŠA PETROVIČA. Nadaljeval naj bi ga trlo angleškega pianista Keitha Tippettt, a ga po vsej verjetnosti ne bo, eni od možnih zamenjav je zato kvinti pri nas že slišanega italijanskegl pianista ANTONELA SALISA. Zadnja zasedba večera bodo JACK D& JOHNETTE SPECIAL EDITION, trenutno ena najbolj iskanih skupil1 ..sodobnega/modernega" jazz*' kvartet bobnarja, bassista Petra l/Var rena, saksofonista Davida Murrayi in Chica Freemana ali pa Arthur* Blytha. Sobota pa prinaša samo eno l* sedbo in tudi ta je novost festivali' zasedba z imenom SUN Rt ARKESTRA. Sun Ra, približno & demdeset let star pianist, je pr& gotovo živa legenda sodobne& jazza, njegov Arkestra pa je sesti*' Ijen iz glasbenikov, plesalcev, recitl' torjev. .. skratka, gre za glasbeno" vizualni spektakel, ki bo zapolni' celoten sobotni večer. Zadnji dan, v nedeljo, bo odp& mednarodno zasedbo skupina TONETA JANŠE, sledil bo verjetno W še ni potrjeno) duet dveh švicarski!1 avantgardnih glasbenikov - piani# ke IRENE SCHVVEIZER in CARL* RUDIGERJA. Festival bo konča11 poslastica, oktet trobentača Ad Ensemble Of Chicago LESTERJ* BOVVIEJA, ki je pred kratkim izdl' krasno ploščo the Great Pretendtf’ biserček gospelov, bluesov in sod0& nih zvokov. V oktetu bo „verjetno tudi baritonski saksofonist Harnilj Bluiett in za gotovo pevski tr11 From The Root To The SoutC* Prav gotovo pravšnji zaključek md narodnega festivala. Poleg tega PrC grama naj bi bile letos Se spret1' Ijevalne prireditve v ŠKUC 'f morda nastopi ljubljanskih zasedb 1 popoldanskem času v preddverji Križank. Morda se bodo organizirali tod' jam sessioni. Glavne večerne prireditve se bod pričenjale ob pol osmih, prav t*r bo možno kupiti vstopnico po tf' Žani ceni za vse večere. In po dolgem času so zanim prav vsi štirje večeri. Očitno se stvari resnično &,f minjajo. , LEON MAGDALEN PLOŠČE 5ETH0VN0VIH DEVET SIMFONIJ S KARAJANOM NA KASETAH DEUTSCHE GRAMMOPHON ~ RT BEOGRAD Skoraj šest ur Beethovnove simfonične glasbe prinaša zadnja izdaja Produkcije gramofonskih plošč Radio televizije Beograd na šestih 90-minutnih kasetah. Celoten Beethovnov simfonični opus (Simfonije St. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8 in 9), ki ga je posnel z Berlinsko filharmonijo Herbert von Karajan, je naši glasbeni založbi odstopila Nemška Deutsche Grammophon. Ogromen orkestralni °pus, ki ga je Karajan s svojimi Varovanci preigraval in sedaj že tretjič celotnega posnel, je svoje vrste poustvarjalni in založniško—izdajateljski podvig. Že vsako Beethovnovo delo zase ni mačji kašelj, takole kompleksno dejanje pa je Zato še toliko več vredno. Tudi naša publika ga je bila vesela, saj vedno bolj prodirajoča kasetna tehnika nenehno konkurira ostalim glasbenim medijem. Šestim ličnim kasetam, ki jih je grafično opremil Milenko Miletič, urednik - recenzent Svetozar Ka-rakuševič ter glavni in odgovorni urednik Stanko Terzič, je dodan še spremni katalog. Ta prinaša Karaja-nov pogovor o glasbi (z Irvingom Kolodinom — glasbenim urednikom newyorškega časopisa Saturday Re-view), ki se v sredini — pred epilogom — razvije v dokaj stereotipno glasbeno analizo vseh devetih Beethovnovih simfonij. V tem pogovoru Zasledimo tudi odgovor na en samcat in tako preprost, pa vendarle skoraj nedosegljiv cilj številnih svetovnih simfoničnih orkestrov in dirigentov, ko se srečujejo z Beethovnom: Karajan se izogne številnim radovednostim izpraševalca Kolo-dina v zvezi s sredstvi za dosežene Poustvarjalne uspehe z odgovorom: Kulturno igranje, vsi dirigenti, orkesti in instrumentalisti ter 'udi vokalisti tega sveta bi morali Poslušati in brati velemojstra glasbene taktirke Herberta von Karajana. Pri opredeljevanju za tako ali drugačno dinamiko, agogiko in instru-mentacijo (v številnih Beethovnovih simfonijah Karajan podvaja pihala in trobila), se Karajan nenehno vrača ^e k Beethovnovim predhodnikom a|i sopotnikom Dunajske klasike. Pri tem mu je venomer na jeziku Mo-zart, tudi eden od najuspešnejših Karajanovih avtorjev. S svojimi iz-venglasbenimi sredstvi zna biti Karajan v tem pogovoru celo zloben, ' 5ai se dotakne tudi pojma VAJA. Videti je, da ta tolikokrat premleti glasbeni pojem, brez katerega tudi v Muziki ne gre, pomeni osnovno življenjsko in delovno filozofijo Kara-ianu in njegovim Filharmonikom. Kolod novemu pogovoru s Karaja-nom e v Katalogu, ki obsega samo 88 strani malega formata, dodan še esej o Karajanu — umetniku in človeku, tokrat izpod peresa Willi-ama Benderja, glasbenega urednika newyorškega Time Magazina. Vse prevode, ki so natisnjeni tudi v angleščini, je napisala Zorica Grda-nički (srbskohrvatsko). Vmesni slikovni epizodi je dodan celoten tekst (tudi v srbskohrvatskem in angleškem prevodu) nemškega originala Ode radosti — tekst za 4. — sklepni stavek 9. Beethovnove simfonije Friedricha von Schillerja. Škoda, ker je v Katalogu kar preveč tiskarskih napak; brez njih pa niso niti tonski posnetki na kasetah. Ali je to še vedno zaradi nedodelane kasetne tehnike, ali zaradi dokaj obširnega gradiva? Prav zaradi skoraj šestih ur glasbe je kvaliteto izdelkov toliko laže oceniti. Karajanovi krivdi pa bi žal morali pripisati nesrečno roko pri izbiri solistov v sklepnem Prestu: Anna Tomovva—Sintovv (sopran), Agnes Baltsa (alt), Peter Schreier (tenor) in Jose van Dam (bariton). Le zboru Wiener Singverein in kvečjemu še obema moškima glasovoma je uspelo ujeti Karajanove namige in hotenja Berlinskih filharmonikov pri' sintezi številnih tem, ki jih povzema sklepni — 4. stavek 9. Beethovnove simfonije. Stavek, v katerem'je Beethoven popustil človeškemu glasu, terja mnogo več, kot je tukaj izpeto v kvartetu z zborom (s temo radosti), ki se pojavi dvakrat. O Beethovnovi simfonični glasbi pa je bilo doslej itak že toliko napisanega od tistega „usodnega" prvega dne, ko je sam Beethoven 2. aprila 1800 na Dunaju krstil svojo Prvo simfonijo, pa do danes, da za to ne bi kazalo ponovno izgubljati besed. Tudi v tem 182 let trajajočem tehtanju (ne)veličine Beethovnovih devetih simfonij še vedno prevladuje nedorečenost med lirično in epsko porazdelitvijo teh del. Oznake so različne: od globokoumnih in glasbenoanalitično podkrepljenih do pesniško zamišljenih karakteristik posameznih simfonij. Čeprav sta prvi dve simfonijiy(1. in 2.) še pod Haydovim in Mozartovim vplivom, pa sta že ob nastanku in praizvedbah pomenili eno od glasbenih revolucij v simfoničnem svetu. Vendar je tudi taka splošna oznaka dokaj površna. Mozartove glasbe navajena ušesa kritikov so že v aprilu 1800 napisala, da Beethoven v Prvi simfoniji „preveč uporablja pihala, tako da glasba zveni, kot bi bila napisana za vojaško godbo, ne pa za orkester." Nekaj resnice bo prav gotovo v teh besedah, saj je Beethoven pihalom in trobilom tja do Šeste simfonije namenil prenekatere pomembne melodične in harmonične postope. Po Prvi simfoniji je Druga že lirična, Tretja je polna junaške epike, Četrta je elegična in vsa nežna, sledi Peta — dramatična, pa pastoralna Šesta, silovita in tehtna Sedma, radostna in razigrana Osma ter apoteoza celotnega Beethovnovega orkestralnega opusa — hvalnica bratstvu med ljudmi — Deveta. Tudi ob ponovnem poslušanju Beethovnove plemenite orkestralne muzike (z dodanim vokalom v sklepnem stavku 9. simfonije) se vrivajo nerešena ali pa venomer nova vprašanja o tem, v kateri od vseh devetih simfonij je Beethoven večji in popolnejši skladatelj? Ali je to res v 1., 3., 5., 7. in 9. simfoniji? Ali ni mogoče v teh „lihih" simfonijah Beethoven le drugačen? Gotovo pa je res,da je Beethovnova glasbena govorica v 2., 4., 6. in 8. simfoniji nasprotna oni iz simfonij z lihimi števili. FRANC KRIŽNAR IDOLI ODBRANA I POSLEDNJI DANI JUGOTON Novi izdelek Idolov bo najbrž pošteno zmedel številne potrošnike klasične rockovske in tudi novova-lovske (pod)kulture, saj se na njem Idoli zavijejo v čudno meglo subverzivne metafizike. Ali se da skozi to tudi prodreti? Da, a le, če kakovostno prevrednotimo Odbrano .,. . Tako nas ta album ne more pritegniti, če ga obravnavamo v okviru ostrega, radikalno drugačnega novega vala. Toliko bolj pa postane zanimiv, če ga primerjamo z jugoslovanskim novim popom tipa Film in pri tem gledamo na ta pop brez .. predsodkov. Idoli so z Odbrano v 'V okviru tega zvoka naredili pravo malo revolucijo. Njihovo osnovno načelo je nedogmatično povezovati že uveljavljene pop strukture in pop zanikajoče, odtrgane, nekonvencionalne elemente. Gibajnje na robu med čistim popom in odtrganostjo je sicer nevarno, toda Idolom je zelo uspelo. Pri tem pa so najzanimivejše skladbe na Odbrani . tiste, v katerih nas presenetijo z na glavo obrnjenim procesom ustvarjanja. Tako v teh Idoli svoj pop izpeljejo iz odtrganosti in ne obratno. Nelepši primer take izpeljave je Nemo. Idoli so spremenili tudi razmerja med inštrumenti na albumu. Tradicionalni zvok so zanikali z moderno pop strukturo, ki je s poudarki na tolkalih na trenutke že zelo blizu tistemu , kar delajo skupine kot npr. Fun Boy Three. Odbrana . . . našo popularno muziko uspelo postavlja ob rob zanimivejše britanske lestvi-čarske glasbe. Seveda pa lahko Idolom očitamo vsaj dve pomanjkljivosti. Prva je zelo slaba globalna zvočna produkcija (dinamika zvoka), druga pa lahko teksti, ki so k sreči pomaknjeni v ozadje. Idolovski paranoični beg pred velikoslovanstvom in pravoslavno povezavo Rusije in Srbije je v glavnem zelo neprepričljiv in včasih že kar preveč pretenciozen. Pankrti/ Državni ljubimci/ RTV Ljubljana Če primerjamo Državne ljubimce z Odbrano .... lahko ugotovimo, da stojita albuma na nasprotnih straneh ustvarjanja v našem novem valu. Kjer je zanimiv eden, tam lahko najdemo neinventivnosti pri drugem. Tako je slabost Državnih ljubimcev ravno zvočna produkcija. Ta zelo neuspelo koketira s pred-punkom, preoej bolj dosledno pa s konservativnimi klišeji hard rocka, ki te lahko kaj hitro' pustijo hladnega. Tako so toliko pomembnejša komponenta albuma njegovi teksti, . ki so prav gotovo trenutno višek našega politiziranega novega vala. Osnovno načelo Državnih ljubimcev je sprevrnjena ideologija, namišljeno ustvarjanje znotraj ..sredinskih odklonov", se pravi „sive" mladine, konformistov, malomeščanov, okolja, ki se izogiba vsemu ..drugač-nemu". Pankrti se ga lotijo brez kompromisov. Znajdemo se med pronicljivo očrtanimi, vsem znanimi sferami junakov drugega razreda, moških šovinistov, frazerjev, malikovalcev avtoritet, zabušantov in vedno modrega neba v planinskem raju njihovih vikendov. Državni ljubimci so to svojo zamisel dosledno uresničili. Tako delujejo kot zelo osmišlje-na in sveža kritika želje po status quo, kajti ..poslanskih" sporočil i? ..čistih", punkoidnih krogov smo se počasi že naveličali. Kljub vsem pomislekom vse čestitke Pankrtoml PETER BARBARIČ 21 23. vodoravno 34. vodoravno GLASBENE UGANKE NAGRADNI RAZPIS Tokrat se nam prav nikamor ne mudi, saj smo z osmo Številko letošnji letnik zaključili in si bomo v poletnih mesecih privoščili zasluženi „počitek". Zato vam za reševanje križanke dajemo na razpolago več časa. Tri rešitve bomo izžrebali v prvih dneh julija in reševalcem poslali knjigo Kurta Pahlena POSLUŠAM IN RAZUMEM GLASBO. NAGRADE ZA SEDMO ŠTEVILKO Ploščo Mladi mladim prejmejo trije mladinci reševalci: Klemen ŽLEBIR iz Cerkelj na Gorenjskem Franc PARKELJ iz Trbovelj in Dušan FARKAŠ iz Murske Sobote. REŠITVE IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE ANSAMBELSKI POSETNICI: Orkester. NAGRADNA KRIŽANKA: Vodoravno: skobec, gusle, argon, Krakar, Nana, Kra, udi, ime, snidenje, Premetenka, Rozina, S, Borodin, oka, opat, Gagarin, kaliko, Orfej, Lokar, Rifle. ANSAMBELSKA POSETNICA 1 BORKO MZORN Borko se udejstvuje v pevskem ansamblu, katerega splošni naziv se skriva v njegovi posetnici. ANAGRAMNI STAVEK M.: MIŠKO IN BORKO ZOR ... sta člana podobnega ansambla, kakršnega skriva zgornja posetnica. NAGRADNA KRIŽANKA ..MOJSTRA OPERE” Vodoravno: 1. prebivalka dežele vzhajajočega sonca, 8. makedonsko mesto, središče Ovčega pola, 12. plemkinja, 14. zmleto žitno zrnje, 15. ime češkega skladatelja Janačka, 16. avtomobilska oznaka za Ogulin, 17. češka pritrdilnica, 18. avstrijski skladatelj, mojster ekspresionistične opere („Lulu" in opera pod 34. vodoravno) in komorne glasbe (Alban, 1885-1935), 19. mejna reka med Hrvaško in Bosno, 20. pripadnik rodu ptičev s čvrstim kljunom in krakajočim glasom, 22. predstojnik samostana, 23. znamenit ruski skladatelj, avtor mnogih oper, baletov in simfonij; med desetimi operami sta najbolj znani Evgenij Onjegin in opera pod 3. navpično (Pjotr lljič, 1840—1893), 26. nogalnik pri kolesu, 27. oče, 28. kemični simbol za platino, 30. češko mesto in reka ob meji s Poljsko, 31. kemični simbol za germanij, 32. grška mati bogov, Krono-va žena, 33. nasprotje svetlobe, 34. najboljša opera skladatelja pod 18. vodoravno, ki opisuje tragično zgodbo bebastega vojaka Vojčka (prizor na sliki : 36. letovišče pri Opatiji, 37. verzna stopica iz dveh ne-poudarjenih in enega poudarjenega zloga. Navpično: 1. pomemben slovenski impresionistični slikar (Matija, 1872—1947), 2. židovsko moško ime, 3. izvrstna opera skladatelja pod 23. vodoravno, uglasbena Puš-konova zgodba o kvartopirskih strasteh, 4. nadležna žuželka z neprijet nim pikotrv 5. začetnici našega naj večjega izumitelja na področju elek trotehnike, 6. nožni sklep, 7. angleš ka ali ameriška ploščinska mera, 4046 kv. metrov, 8. rod travam podobnih enokaličnic, ki ima števil ne vrste, 9. enaka soglasnika, 10 pravoslavna sveta podoba, 11. naj manjši tarok pri tej igri s kartami 13. izrastek na živalski glavi, 18, svetilo iz lesa ali iz vnetljive snovi na držalu, 19. nade, 21. ena od barv 22. utežna mera na vzhodu, 23, majhen čep, 24. del vlakovne kompozicije, 25. potka, 26. pristaniško mesto v Gruziji z veliko vojaško ladjedelnico: steze, 28. mesto na južnem Madžarskem z rudnikoma premoga in urana in prvo madžarsko univerzo, 29. zapis metruma skladbe, 32. nizozemski šahovski velemojster, 34. začetnici obeh imen znamenitega skladatelja Mozarta, 35. kratica za Zvezo pionirjev. 22 GM PISMA Dragi mladi bralci, tale naša rubrika se je v zadnjih Številkah sprevrgla v nekakšno poročevalsko rubriko o koncertih po naši lepi Sloveniji, kajti le izjemoma Se dobim kakšno pismo, ki bi govorilo o čem drugem. Saj ne rečem, da je to slabo, nasprotno, prav imenitno je, kajti že od nekdaj smo želeli s terena poročil o koncertnih nastopih umetnikov iz programa Glasbene mladine in sploh vsakršnih koncertov. To vaše dopisovanje že mestoma presega okvir rubrike, zato smo — kot so nekateri dopisniki že sami opazili — nekatera poročila nekajkrat objavili tudi na drugih mestih v reviji. Toda — tale stran je odprta za vsakršno problematiko o glasbi, zato vas ob sklepu letnika ponovno vabim da nam v pismih sporočate svoje misli o tem, kaj vam pomeni glasba, kaj menite o različnih glasbenih zvrsteh, kako vam ugaja naša revija in česa bi si v njej želeli, kaj sodite o programih Glasbene mladine, kako bi bolje organizirali naše gibanje itd. itd. Želim si torej takih pisen\ ki terjajo odgovora in pogovora, kajti ta stran je namenjena kramljanju o glasbi in Glasbeni mladini. Tokrat med vašo pošto spet ni takega dopisa, ki bi ga izbral za pismo meseca. Vse, kar se je nabralo od zadnjič, so krajša ali daljša poročila o koncertih v vaših krajih, vmes pa je vpleten še intervju z nastopajočima. Spet začenjam s prispevkom, ki ni našel prostora v prejšnji številki. To je zapis iz Medvod o opernih pevcih, o katerih na tej strani še nismo poročali: V četrtek, 11. III. 1982, so nas v Soli obiskali znani operni pevci: Sonja Hočevarjeva, Ladko Korošec in Rajko Koritnik. Goste je s kratkim nagovorom sprejela predsednica mladinske organizacije. Nato je besedo prevzel Ladko Koroiec in nas prisrčno pozdravil. Za začetek nam je Rajko Koritnik zapel Simonitijevo pesem na Kajuhovo besedilo Bosa pojdiva. Njegov močni tenor je odmeval po Šolski telovadnici, še malo prej neukrotljivi klepet je zdaj utihnil, vse oči so se uprle vanj, neke sila nas je prikovala na mesto, da smo pozorno poslušali. Ob koncu smo močno zaploskali. Spet Je na izbreni prostor Prišel Ladko Korošec, ki je bil napovedovalec, povezovalec programa in nastopajoči obenem. Povedal nam je nekaj dejstev, ki jih mnogokrat po-zabimo: da veliko preveč tanemarja-mo narodne pesmi in operno glasbo, ki naj bi nas spremljali skozi življenje, in dajemo prednost uvoženim J love vou"popevkam. V nadaljevanju so nam pevci Predstavili nekaj slovenskih in hrvaških narodnih pesmi. Ugajal nam je visok sopran Sonje Hočevarjeve in bat Ladka Korošca. Za konec so gostje zapeli še nekaj arij iz znanih oper, med njimi arijo iz Prodane neveste: Vem za nevesto, ta je bogata, bogata... Glasno ploskanje se je razlegalo po telovadnici, znamenje, da so nas pevci obogatili za novo glasbeno doživetje. K pouku sem se vračala resna. Čeprav to ni bilo moje prvo srečanje s tovrstno glasbo, sem se ob njej zamislila. V srcu mi je ostal prijeten spomin, na ustnicah pa se je vedno znova ponavljala melodija: Bosa pojdiva, dekle, obsorej. ■ ■ Hvala vam, da ste nas obiskali! Hvala za doživetja, ki ste nam ga dali! Pridite še kdaj med nas, navdušeno vas bomo sprejeli! ANDREJA KUMŠE OŠ Medvode Tolmin je eden od naših krajev, kjer imajo pestro glasbeno življenje, saj organizatorjem ne manjka zanimivih in izvirnih zamisli. Takšen je bil tudi koncert glasbene šole, o katerem nam piše osmošolka Tanja Rejc: ZANIMIV NASTOP GLASBENE ŠOLE GLASBENE V TOLMINU Glasbena šola Tolmin je spet pripravila zanimiv koncertni večer z naslovom V plesnem ritmu, na katerem so sodelovali tudi učenci iz Kobarida in Podbrda. Spored je bil tudi tokrqt zelo izviren in je obsegal dela od starih plesnih ritmov do jazza in modernih plesov. Učenci so igrali na različna glasbila in pokazali dobro pripravljenost, čeprav jim je pomagala tudi trema. Dva učenca sta se predstavila z zanimivo kombinacijo, ki je doslej še nismo poznali: s harmoniko in bobnom sta nam zaigrala star angleški ples — in moram reči, da je točka odlično zvenela. Med plesi 19. stoletja so izstopala dela Beethovna in Chopina, pa tudi Bizetov Galop za štiriročno klavirsko igro je bil zelo zahteven Moderni ritmi so dobesedno zdramili dvorano, najzanimivejši pa je bil Orffov Ples, ki ga izvajajo samo ritmični instrumenti. V zadnjem delu smo slišali ljud- | ske plese vseh vrst in narodnosti, j Najmlajši učenci so predstavili nektf slovenskih plesnih ritmov iz zbirr.e Igorja Dekleve, slišali smo tudi violino in kitaro, ansambel harmonik pa se je izkazal s Potrkanim plesom po slovenskih motivih. Na kgncu je polna dvorana s ploskanjem še enkrat potrdila navdušenje nad koncertom. TANJA REJC, & c OŠ Tolmin V začetku maja sem z Raven na Koroškem dobil obvestilo, da so na srednji šoli tehnično—naravoslovne in pedagoške usmeritve letos organizirali novinarski krožek, ki spremlja družbeno dogajanje v koroških občinah in piše tudi o kulturnih in športnih prireditvah. Obenem pa so mi poslali tudi dva sestavka o koncertnih dogodkih. V povzetku objavljam oba donisa: GOSTOVANJE GLASBENIKOV'*ol/ « Ljubljane IZ LJUBLJANE V Titovem domu na Ravnah smo v začetku marca dijaki pedagoške smeri srednje šole tehn —nar. in ped. usmeritve doživeli posebno zanimivo glasbeno predstavo, v kateri so se prepletali nežni zvoki harfe in oboe. Za mlada glasbenika Rudo Kosi. in Boža Rogeljo smo sicer že slišali, toda glasba, ki jo doživiš v živo, napravi nate nedvomno globlji vtis kakor glasba, -ki si jo vrtiš na plošči. Vsem nam je bil ta koncert ena redkih priložnosti, da se pobiiže seznanimo s harfo in oboo. Koncert je izredno uspel, saj sta glasbenika igrala doživeto in sprošč eno in s tem kar magično vplivala na nas, poslušalce. Po končanem nastopu smo se z umetnikoma zadržali v prijetnem pogovoru. (Iz tega pogovora, ki ga je krožek precej na dolgo tudi zapisal, povzemam nekaj podatkov, ki nekoliko osvetljujejo oba umetnika. Povedala sta, da sta skupno pot začela v komornem ansamblu s koncerti v dvoje (harfa in oboa), pozneje pa sta poiskala tudi tako literaturo, da lahko kot duo nastopata brez ansambla. Vsak zase sta koncertirala že v mnogih deželah, v duu pa zaenkrat le doma. Zanimivo je še to, da sta se po študiju na ljubljanski akademiji za glasbo oba izpopolnjevala v Parizu, kjer je svetovno znana francoska glasbena šola.) KONCERT ZA BESEDO IN 3 in glasbo GLASBO Slovenski in jugoslovanski, oa tudi tuji svet ceni delo skladatelja in dirigenta Lojzeta Lebiča, njegove uspehe na področju zborovske poustvarjalne umetnosti ter njegovo pedagoško dejavnost Lojze Lebič, doma s Prevalj, pozneje maturant ravenske gimnazije, je bil s svojim delom v domačem kraju do nedavnega mnogim nepoznan. Da bi koroški krajini predstavili rojaka in kvalitetno sodobno glasbo, so konec aprila pevci prevaljskega Vresa priredili koncert za besedo in glasbo. Poslušali smo posnetke glasbenih del sodobnih slovenskih skladateljev Lebiča, Ježa, Matičiča in Ramovša ter spremno besedilo muzikologa Petra Kušarja, ki ga je podal dramski igralec Jurij Souček, nato pa je stekel pogovor o sodobni glasbi. Zavlekel se je daleč v noč, vprašanja so kar vrela iz nas. Sodobno glasbo, k i ji prej niti prisluhniti nismo hoteli, smo le nekako sprejeli medse. Glasba, ki je danes morda še ne razumemo ali je nočemo razumeti, bo prihodnjim rodovom morda pomenila to, kar nam danes pomeni glasba Beethovna, Mozarta in drugih. Zatorej je ne zavrzimo, prisluhnimo ji, poskusimo jo razumeti in jo šele potem ovrednotimo. Novinarski krožek Srednje šole tehnično-naravoslovne in pedagoške usmeritve Ravne na Koroškem IRobert Waltl) Dopisnikom z Raven ne zavidam njihovega dolgega naslova, s katerim smo kar trikrat popisali precej vrstic. Zavidamo pa jim lahko, da so se lotili koristnega in zanimivega posla, ki bi ga morali - pa ga žal ne zmorejo — opravljati na sleherni naši šoli. Tako bi vsepovsod zabeležili — če ne drugače, pa vsaj v domačem okviru v šolskem glasilu — tSko ali drugače bogat utrip življenja in dela šole in domačega kraja. Da bi to dosegli, uredništva mladinskih časopisov vsako leto razpisujejo nagradne natečaje za najboljše mlade novinarje' in šolska glasila. Take vrste natečaj je navsezadnje tudi naša rubrika PISMA GM in za sklep letošnje rubrike pa tudi za spodbudo v prihodnje vam sporočam, da bom izmed letošnjih dopisnikov spet izbral pet najboljših, ki se bodo udeležili jesenskega republiškega srečanja mladih dopisnikov. Prijetne počitnice vam želi VAŠ UREDNIK Ž-MOL Je kdo videl dirigenta? 23 KOLIČINA ŠE NE POMENI KAKOVOSTI MLAD zborovodja o sebi in svojem delu Baki Jashari (beri: Jašari). Nič kaj slovensko ne zveni ime tega mladega, pa kljub mladosti (ali pa ravno zaradi nje) vsestransko aktivnega in angažiranega študenta kompozicije na Akademiji za glasbo in muzikologijo na Filozofski fakulteti. Kako bi tudi, saj je Baki po rodu Albanec, doma iz Prištine. Med njegovimi številnimi ,,'obštudijskimi" dejavnostmi še zlasti izstopa vodenje zborov. Kar dva ima pod svojo ,,taktirko": tistega iz Piuse:ja pri Ljubljani in onega iz Črnega vrha nad Idrijo. In s plahimi dekleti iz Črnega vrha se je aprila korajžno odpravil v Maribor na Našo pesem 82. In na tej elitni zborovski prireditvi, med samo smetano slovenske zborovske glasbe, je ženski pevski zbor KUD Sloga iz Črnega vrha nad Idrijo dobil srebrno plaketo mesta Maribora, kar pomeni, da zbor, vsaj po mnenju strokovne žirije, sodi skoraj v sam kvalitetni vrh slovenske zborovske glasbe. Nedvomno lep uspeh za zbor, ki je nastal leta 1975, baje na pobudo mladine iz Črnega vrha, in bi za njegove pomembnejše nastope komaj zmanjkalo prstov na rokah. Poleg tega je povprečna starost zbora (vključno z dirigentom) komaj nekaj nad dvajset let, redne vaje pa imajo le enkrat tedensko. Lep uspeh za zbor, še lepši pa seveda za samega dirigenta . . . Ravno uspeh v Mariboru je bil povod za ta pogovor in zato je prav, da s tem tudi začneva. Kaj lahko poveš najprej o samem zboru? Zbor v Črnem vrhu sem prevzel šele novembra 1980. Do takrat ga je od ustanovitve pa vse do smrti vodil znani idrijski zborovodja Ivan Rijavec. Zbor je bil do tedaj vajen petja lažjih in enostavnih, predvsem narodnih pesmi, jaz pa sem že takoj na začetku začel uvajati tehnično in muzikalno zahtevnejši program, predvsem sodobnejše umetne pesmi. Na tak program sem zbor tudi načrtno in siste- j matično privajal že s pomočjo vaj za upevanje in vokalno .tehniko. Obenem pa sem na novem in deloma starem programu zbora začel graditi tudi zahtev-' nejšo interpretacijo, ki je sicer precej odvisna od- tehničnih sposobnosti zbora.. Delo sem seveda predvsem osredotočil na nastop v Mariboru. To pomeni, da je vaš mariborski uspeh predvsem sad zavestnega dolgotrajnega in sistematičnega dela? Seveda. Moram pa poudariti, da je priprave na Našo pesem precej oteževalo dejstvo, da gre konec koncev le za izrazito ljubiteljski zbor, ki mu mnoge okoliščine ne omogočajo pogostejših tedenskih vaj. Tako smo celo neposredno pred nastopom v Mariboru imeli vaje lahko le dvakrat tedensko. Kako si pa mariborsko tekmovanje sploh doživljal in kakšne vtise si z njega odnesel? Čeprav smo v Mariboru doživeli lep uspeh, menim, da ima tako tekmovanje, kot je Naša pesem, dve plati medalje. Prav gotovo spodbuja zbore k zavzetemu, resnejšemu in boljšemu delu ter dviga splošni nivo pevske kulture, obenem pa je praviloma na njem vse preveč tekmovalnega duha ter hlastanja za nagradami in priznanji za vsako ceno. Taka tekmovalna psihoza predvsem negativno vpliva na same' pevce, saj se med zbori pojavlja že skoraj športno rivalstvo v boju za odličja. Zgodi se celo, da dirigenti s svojimi tekmovalnimi ambicijami pretiravajo in s tem naredijo zboru več škode kot koristi. Znano je, da smo Slovenci, milo rečeno, precej ponosni na svojo zborovsko tradicijo in na množičnost, ki jo dosegamo na tem področju. Tudi v Mariboru pa se je deloma pokazalo, da niti tradicija niti množičnost še ne zagotavljata tudi kakovosti. Kaj o tem rneniš ti, zlasti kot pripadnik povsem drugega in drugačnega kulturnega okolja? Res je. Izhajam iz okolja, v katerem ne poznamo niti tako bogate in dolge zborovske tradicije niti množičnosti, ki sta sploh najpomembnejši značilnosti vaše celotne kulturne tradicije tudi v primerjavi z drugimi nacionalnimi kulturami. Žal je pa res očitno, da vse to še zdaleč ni edini pogoj za doseganje kakovosti. Tu pa naletimo na enega najbolj perečih problemov slovenske zborovske glasbe — pomanjkanje kadrov — dobrih, šolanih in ambicioznih dirigentov, ki bi poleg šolskega znanja imeli tudi širši vpogled v zborovsko literaturo, zlasti umetno, tako starejšo kot tudi sodobnejšo, izoblikovan način podajanja le-te, še zlasti pa ustrezen pedagoški prijem. V zvezi s tem bi me še zanimalo, kaj te je sploh privedlo do tega, da si se začel ukvarjati z zbori? No, če sem povsem odkrit: predvsem finančni razlogi, kajti Titova štipendija, ki jo dobivam v Prištini, zadostuje komaj za plačilo sobe v študentskem domu. -Seveda pa mi vodenje zborov daje tudi dragocene izkušnje za moje bodoče poklicno, tudi skladateljsko delo. Vidim, da si se tako dobro vživel v naše kulturno okolje, da ti niso španska vas niti problemi, s katerimi se srečujemo. Kako ti je to uspelo v tako kratkem času? Res sem se zelo hitro prilagodil in vključil v tukajšnji način življenja. V začetku, ko sem imel še precejšnje težave, tudi s slovenščino, sem naletel na razumevanje in vsestransko podporo profesorjev in kolegov. Zdaj seveda teh problemov nimam več, saj se je celo že zgodilo, da me je pristna Slovenka vprašala, če nisem morda Štajerec . . . Nič nisva še spregovorila o tvoji osnovni aktivnosti — študiju kompozicije in muzikologije. Zakaj si se sploh odločil za dvojni študij? Predvsem zato, ker menim, da se ti dve študijski smeri med seboj dopolnjujeta. Študij kompozicije mi nudi ožje strokovno znanje, medtem ko na muzikologiji dobivam širši vpogled v glasbeno zgodovino in literaturo. Ali ni tak dvojni študij ob mnogih drugih aktivnostih precej naporen in ali nimaš občutka, da pri tem mogoče trpi študij kompozicije kot verjetno tvoje bodoče osnovne dejavnosti? Gotovo bi pisal mnogo več, če bi se ukvarjal zgolj s kompozicijo, vendar menim, da tudi tu, podobno kot pri zborih, količina še ne pomeni avtomatično tudi kakovosti. Mislim, da moram študijska leta izkoristiti predvsem za to, da dobim čim širšo teoretično podlago in pa splošno glasbeno in kulturno razgledanost. Časa za konkretno skladateljsko delo bo, upam, še dovolj. Pa vendar, ali si na skladateljskem področju že morda dosegel tudi kakšen uspeh? Predlanskim so mi na enem od koncertov Mladi mladim, ki jih organizira ravno Glasbena mladina, že izvajali dve krajši komorni deli. V sredini junija bo godalni orkester RTV Ljubljana predvidoma izvedel mojo prvo. orkestrsko skladbo — Pas-sacaglio za godalni orkester. V okviru študija kompozicije pri profesorju Danetu Škerlu pa trenutno pišem tudi koncert za orkester. MARKO KRAVOS