337
PESNIŠKO DELO IZJEMNIH ČLOVEŠKIH RAZSEŽNOSTI
S kratkimi ocenami, kakršne pišem, ne  morem vselej  ustrezno  predstaviti
tista pesniška dela, ki jih spoznam za izjemen izraz človekovega ustvarjalnega duha. Poezija je potisnjena na rob splošne pomembnosti, ker je njenih bralcev malo, in ji v javnosti zadošča le najmanjša pozornost; daljšo razpravo o kaki pesniški zbirki je težko uveljaviti —¦ tega je kriva miselnost, da je razlaga poezije ideološki predsodek in zgolj osebni, torej objektivno neveljavni pogled na poezijo; hkrati so tudi mnogi sodobni pesniki sami razveljavili pesniške vrednote, v tej zmedi pa so tisti, ki so predvsem samo opazovali pojave in jih označevali z raznimi imeni in ki niso samostojno razsojali stvarnosti teh pojavov, prepustili svoje mnenje in odgovornost obstoječim tokovom. Takšni kritiški nemorali nasprotujem. Drznem si torej vzeti v zaščito pesniško delo Valentina Cundriča, posebej njegovo zadnjo, osmo zbirko »Vrči, zajetje luči in teme«, ki po mojem mnenju in mojih literarnih izkušnjah sodi med najboljša dela današnje slovenske besedne umetnosti. To trditev želim dokazati; zbirka sicer ne potrebuje obrambe pred kakim napadom, želim samo globlje osvetliti njeno izpoved, da bi jo razumeli in sprejeli kot javno vrednoto in dragocenost v človekovi notranjosti.
Ta zbirka je ezoterična poezija (kakor n. pr. Eliotova, Yeatsova, Baudelai-rova...); posvečena je globljim doživetjem, ki jim odprejo svoje čute in svoje dojemanje redki posamezniki, toda ravno pesniška izpoved sporoča te izjemne izkušnje drugim in olajšuje mišljenje, čutenje in spoznanja v tem duševnem območju. Tako resnično raziskuje »človeku neznane dežele«, vendar se pesnik ni vdal razvadi modernih piscev, ki raziskujejo jezik in lovijo možnosti presenetljivih besednih kombinacij. V Cundričevih »Vrčih . . .« stopimo prek praga zavesti, pojmov in predstav sodobnega pogleda na svet, ki je posledica znanstvenega mišljenja, njegovih čutno oprijemljivih dokazovanj,   domiselnih   postavk   in   ekspe-
338
Samo Simčič
rimentov; raziskujemo človekov notranji svet, pri čemer čutno oprijemljivost ustrezno nadomestimo z izkušnjo duševnega doživljanja, v katerega ne dvomimo, kakor ne dvomimo o stvareh. Pesnik skuša raziskana spoznanja primerno izreči. Jezik in predstavni svet mora torej obvladati; brez jezikovne in kulturne izobrazbe ne more pravilno ponazoriti spoznanj notranjega dogajanja ter ga predstaviti našim mislim. Valentin Cundrič je v tem pogledu erudit; njegovo znanje dopolnjuje pesniško inspiracijo in narobe. Njegovo poglabljanje razširja pogled v zavest in v neznani notranji svet, medtem ko pesniki-raziskovalci jezika sestavljajo besedne zveze brez vpogleda v spoznanja, ki opravičujejo rabo besed in silijo človeka k izpovedi. Če torej pozorno sledimo Cundričevim pesniškim vrsticam ter mislimo in notranje gledamo njihove misli, podobe in dejanja, ne stojimo pred nerazumnim kaosom, temveč doživljamo svet v pesnikovem lastnem stališču. Tudi to lastnost je moderno jezikovno kombiniranje in analiziranje zanemarilo (zaradi česar se je tudi posušilo). Cundrič razodeva svoj nazor, vendar se tega ne loteva teoretsko in povedno (kot v prozi), ampak ga z besedami prispo-dablja, tako da ga moramo zaslutiti, se zamisliti v te slutnje in jih spoznati. Pri mnogih sodobnikih se preprosto zapletemo v brezizhoden labirint, ki ga pisci namenoma puščajo nerazrešenega, češ da je ravno ta nerazumnost čista, zgolj estetska in umetniška kvaliteta, ki ji idejno in spoznavno ne moremo do živega.
Izrazito ezoteričen je prav Cundri-čev nazor, njegov pogled na svet, življenje in človeka. Toda skrivnost tega nazora ni zakrita in nespoznavna ali docela nerazumna uganka, le misliti je nismo vajeni. Uvaja nas v stanje zavesti, kjer običajno verjamemo, da zavesti ni in da je vsako osveščanje tam izmislek. Že v prvi pesmi, Bivalni prag, se pesnik postavi med bivanje in nebivanje, torej
med življenje in smrt. Vendar pa tu ne gre za vprašanje biti ali izničiti se, za samoohranitev in biološki boj za obstanek, temveč za poseben mir, neobremenjenost z življenjem, tako da lahko zavest zapušča intelektualne oblike in se staplja s pojavi intuicije. Tu sama duševna sila s svojimi značilnostmi deluje kot neuničljiva energija in se oblikuje po zakonitostih življenja; tako tvori izjemne slike modrosti, ki jih pesnik razbere iz doživljajev v tem stanju in z njimi ustvarja pesem. Njegovo telo. fizična stvarnost, je, zatrjuje pesnik, le dom, v katerega se naseljuje ta pesniška tvornost. Pesnik je priča te izkušnje, ki jo izpoveduje, kakor jo občuti in misli. Celotna pesniška zbirka je ubrana po tem stališču, ki je temeljna podoba Cundričevega pesniškega, življenjskega in svetovnega nazora; vse, kar je, je le metafora tega bivalnega praga — svet je prizor tega pesnikovega spoznanja (Soneti, Prizori iz votiv-nega življenja). Brž ko imamo svoj pesniški ali kakršenkoli nazor, gledamo s točke, ki skuša zajeti vse in se odpirati v vse življenje; iz kaosa nastaja kosmos, universum, in pesnik si zastavlja nalogo vključiti svoja doživetja in opažanja v samostojno, njegovi resničnosti ustrezno nastajanje sveta. Zato je njegova pesem blizu Besedi iz Geneze in poganski Veliki Materi (Egida). V točki zavesti, kjer se srečujemo s smrtjo, odkrivamo rojstvo sveta. Vzporedno s to kozmologijo prodira pesnik tudi vase. Radikalno človekovo stisko v smrti predstavlja z votlino (ki jo poznamo iz Platonove filozofije), vendar v tej ozkosti prostora vznikne širina duševne in duhovne svetlobe, v katero izgoreva človekovo bitje (Torzo). Pesniška izkušnja najde tu v človeku globljega sebe, svoj višji, tako imenovani eterični jaz, ki se v zavesti pojavlja kot sij lastnega vzora, h kateremu organsko teži zlasti umetniško občutljiva osebnost. Pesnik spregovori o Jelengarju, pravljičnem, mitičnem, skrivnostnem človeku, ki je
339
Pesniško delo izjemnih pesniških razsežnosti
kot soha model našim običajnim, zunanjim likom (Vrči). V isti pomenski zvezi govori tudi o skrivnostnem somrač-niku (Sphingida). Seveda je to mogoče izkusiti le na pragu smrti. Ker pa nam smrt pomeni izničenje, je nenehno vživ-ljanje v to stanje povezano s strahom. Bojazen pred ničnostjo, pravzaprav pred neznanim v globinah človekove notranjosti, zapleta vprašanja pred bistvom in smislom človekovega življenja (Angelski kvartet). Življenje nenehno preobražamo v stanje smrti, ki ni le hipni doživljaj, temveč stalna zavest v pesnikovi izkušnji (Kvartet za Marijo Magdaleno, Epitaf). Zato tu življenje ni nesmiselno, ampak postaja ravno s poezijo in notranjo preobrazbo, katarzo, plod zavesti, ki preide rob življenja in smrti. Tu se pesniku odpira svet, ki eterično svetlika s svojimi notranjimi silami kot skrivnostna preproga in podlaga življenja. Tu se godi nekaj bistvenega, kar kot življenjska moč vzdržuje vidni, fizično zaznavni svet. Sočasno obstajata dva svetova, ki sta drug drugemu metafora, vizija, in kjer je lepota, ki prihaja iz drugega in pesniško bistvenega, sila, ki slika podobo prvega. To izjemno moč in širino zavesti izkuša pesnik v svoji samoti, vendar je zanj odrešujoča (Sibilin kvartet).
Ta nenavadni svet je po pričevanju pesnika resničen in logičen, torej ni iz-mislek ali slepa domišljija, temveč izkušnja v težki bolezni, za katero trpi avtor te pesniške zbirke. Valentin Cun-
drič objektivno spoznava, da je človek vrč, v katerega zajema luč in temo. Drži se torej moralne domišljije, torej misli, ki jih vodi pesnikov lastni etos o občutkih, doživetjih in izkušnjah. Zato kljub dvomom, ki nas obidejo ob takšni predstavitvi sveta, moramo vsaj verjeti, da jo je pesnik izkusil in doumel. Vsi veliki pesniški miti govorijo o tej temi (Orfej, Dantejeva Božanska komedija, knjiga smrti egipčanskega Her-mesa Trismegista — Thota, Ep o Gil-gamešu itd.). Ali smo to temo danes preživeli? Če o njej živo priča Cudri-čeva pesniška zbirka, si lahko mislimo, da bistva pesništva ne morejo prekriti trenutne spremembe v času in da ta velika tradicija hote ali nehote tli naprej v samem človeškem bistvu. »Vrče, zajetje luči in teme« sta najprej zavrnili dve založbi, šele tretja ji je odprla pot v javnost. Ali v današnjem, s smrtjo in ničnostjo zamejenem svetu takšna izkušnja ne bi smela biti verjetna in pesniško tvorna? Zato ta spis skuša zagovarjati tudi poezijo nasploh. Takšna poezija, kot je Cundričeva, ustvarja objektivne predstave človekove notranjosti in je tvorna zato, ker gradi izkušnjo mnogim nedoumljive človeške razsežnosti. Širina človeškosti pa je družbeno tvorna, saj si ne moremo misliti družbenega napredka samo v njeni institucionalni graditvi, če se ob tem ne zavemo duhovne vsebine človeka.
Samo Simčič