Marjan Raztresen Kakovost ali koiičina v PZS 1 Za Andoro večja Slovenija 2 M. R. Plakete in priznanja zaslužnim 3 Pavle Šegula Nevarnosti za nepripravljene 4 Davo Karničar Očiščenje po prvenstvenem smuku 7 Aleksander Čičerov Božji hram pod Triglavom 10 Neznosno breme smrti 15 Dušan Novak Z gore teče (tudi) umazanija 16 Matevž Lenarčič Logarska dolina naj bo zelena 17 Štefan Lednik Končno svobodna Peca 19 Dr. Miha Potočnik Kvedrovci in gojzarji 21 Anton Omerza Planinstvo v tržnem sistemu 22 Božo Jordan Oprema za vsakdanjo rabo 23 Simlerjeve Alpe 25 Mire Steinbuch Bela noč okoli Srebrnega sedla 30 Drago Sedmak Plavi križ s soške fronte 32 Tine Debeljak Requiem za Tončka Pangerca 36 Dopoldanski tek na vrh Evrope 37 France Be mot Jesensko vreme na Kredarici 39 Odmevi 39 Iz planinske literature 42 Društvene novice 44 Drage najvišje gore 48 a Slika na naslovni strani: Zelenica Foto: Mirko Kunšič Planinski vestnik i2daja Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana, Dvorakova ulica 9. p.p. 215. Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni In odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja Dolinšek, Mitja Košir, Edo Kozorog, Silvo Kristan, France Malešič, Dragica Manfrede. Marlen Premšak, Tone Strojin, Tone Skarja in Franček Vogelnik. Predsednik založniško-izdajateljskega sveta Tomaž Banovec. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, Naročnina za prvo trimesečje leta 1992 znaša 325 SLT, posamezna številka stane 110 SLT, Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev, Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani, KAKO BO VIŠINA ČLANARINE VPLIVALA NA ŠTEVILO ČLANSTVA KAKOVOST ALI KOLIČINA V PZS? MARJAN RAZTRESEN Ali je v letošnjem letu mogoče pričakovati, da se bo število članov slovenske planinske organizacije bistveno zmanjšalo v primerjavi z lanskim letom? Da, vsekakor je mogoče pričakovati, med drugim (ali velik del) tudi zato, ker je letos priporočena članarina za planinsko društvo za odrasle 3, mladince 4 in otroke 2 nemški marki, preračunani na dan plačila v slovenske tolarje. Od tega bodo morala planinska društva odvajati v osrednjo blagajno Planinske zveze Slovenije tolarsko protivrednost 4, 2 in 1 marko (za člane, mladince in otroke). Od društev je zdaj odvisno, kolikšno članarino bodo določila za svoje članstvo, čigar socialno in gmotno strukturo menda poznajo: ali bodo upokojencem zaračunala nižjo članarino, ali bodo upoštevala dolgoletni staž v planinskem društvu, ali bodo nemara uvedla družinske članarine in seveda dopustila tudi možnost, da bi premožnejši društveni člani postali društveni meceni. O tem je lanskega 7 decembra na ljubljanskem Magistratu potekala zelo burna razprava na seji upravnega odbora Planinske zveze Slovenije. Predsedstvo PZS je namreč predlagalo upravnemu odboru, naj bi planinska društva pobirala po 12,50 marke letne članarine (seveda preračunane v tolarje), člani upravnega odbora pa so bili malone vsi po vrsti prepričani, da tolikšnega izdatka povprečna slovenska planinska družina ne bo zmogla in se bo število članov slovensko planinske organizacije zmanjšalo še bolj, kot je mogoče pričakovati. ČETRTINA PLAČE ZA ČLANARINO__ »V Zasavju je zdaj povprečna mesečna plača 3000 tolarjev,« je dejal član upravnega odbora iz Zasavja, »in ni mogoče pričakovati, da bi družina dala Četrtino mesečne plače za planinsko članarino, pa čeprav bi se to zgodilo le enkrat v letu. Zaradi izrednega padca življenjskega standarda v zadnjem letu v Sloveniji zato tudi predlagamo članstvo 8, morebiti za stare planince, ki ne hodijo več po hribih, člani planinske organizacije pa hočejo ostati,« Delegat s Primorske pričakuje velik osip članstva, saj bi se po predlogu predsedstva PZS članarina za leto 1992 povečala za 400 odstotkov v primerjavi s članarino leta 1991. Menil je, naj bi društva sama določala članarino glede na gmotne razmere prebivalstva, »vendar izključno v tolarjih; zdaj imamo Slovenci svoj denar in moramo računati samo z njim: naši sosedje Tržačani nas zaradi neprestanega določanja cen v nemških markah gledajo že skoraj tako, kot da bi bili nemška kolonija«. Pomurci so po mnenju svoje delegatke v upravnem odboru PZS prav tako prepričani, da je predlagana članarina previsoka: »Dolgo vrsto tet smo govorili, da je letna članarina za planinsko organizacijo pri nas tolikšna, kot stane liter vina. Po sedanjem predlogu bi bila članarina vredna štiri litre vina.« - Članica upravnega odbora iz Pomurja se je na seji tudi vprašala, ali je cilj PZS veliko ali malo članov in je kar takoj sama odgovorila na svoje vprašanje: planinstvo je bilo vedno šport in prostočasovna dejavnost povprečnih državljanov, zato se je treba potruditi, da bi obdržali te številne planinske popotnike. - Ob tem je povedala nekaj velikih resnic: »Planinska društva sama določajo cene v planinskih postojankah, ki so take ali drugačne, visoke ali nižje,« je dejala. -Planinska društva so posebno zadnja leta modernizirala vrsto svojih planinskih koč, vse storitve v teh modernih kočah pa so drage. Kar prav je. da se je tudi slovenska planinska organizacija naposled - enako kot so se druge planinske organizacije v Alpah - odločila za vrnitev k skromnosti, a domačnosti v planinskih domovih. Kakršno je zdaj stanje, se članarina za planinsko organizacijo veča, člani pa imajo vedno manj ugodnosti m pravic. Tako so marsikje enake cene v planinskih kočah, do katerih vse pripelje tovornjak, in v tistih, ki se morajo oskrbovati z mnogo dražjim helikopterjem. Predvsem v upravnem odboru PZS se moramo natančno dogovoriti, kaj želimo v slovenski planinski organizaciji.« ČLANSTVO A, B IN C Po mnenju nekaterih članov upravnega odbora naj bi šlo v slovenski planinski organizaciji vendarle bolj za kvaliteto kot za kvantiteto: če se bo že zmanjšalo število članstva v PZS v letu 1992, se po mnenju teh razprav tj alce v ne bo toliko zaradi višje članarine kot zaradi manj ugodnosti, ki jih bodo imeli člani: PZS bo siejko-prej obdržala velik del svojih članov, če jim bo ponudila zanimive možnosti, kako naj izkoristijo svoj prosti čas za tak denar, kot ga bodo ljudje imeli na voljo v te namene. Pomemben je bil očitek enega od članov upravnega odbora, da se tudi v tem forumu že nekaj let pogovarjajo o uvedbi članstva A, B in C, pač po zgledu nekaterih planinskih organizacij v Alpah, pa takšnega članstva ne bo še niti leta 1992. »V nekaterih planinskih organizacijah v tujini,« je dejal, »ne plačuje več planinske članarine, kdor je star 70 let in je bil določena desetletja član planinske organizacije, ali kdor je 50 let član planinske organizacije. Sicer pa so članarine za različne kategorije članstva različno visoke.« (Članarina v Nemški planinski zvezi je letos od 70 do 7 mark: 70 mark plačajo člani, 7 mark otroci, vmes pa je še nekaj kategorij, med katerimi je tudi mladinska in tudi družinska članarina; op. ur.) »Leta 1992 bomo nujno morali za naprej pripraviti te kategorije članarine.« Potem ko je eden od članov menil, naj bi na upravnem odboru pač sprejeli predlagano članarino in naročnino na Planinski vestnik (predlog je bil tolarska protivrednost 8 nemških mark za četrtletje, s to ceno pa so se v vseh meddru-štvenih odborih PZS strinjali), ki je natančno preštudirana, je predsednik PZS Andrej Brvar v prid temu predlogu dejal, da bodo morale posamezne komisije zmanjšati aktivnosti ali podražiti tečaje, če bo prispevek članstva iz članarine manjši: če hočemo ohraniti dosedanje razmerje aktivnosti v PZS, moramo sprejeti takšno članarino oziroma prispevek za PZS iz te članarine. Na koncu koncev se je izoblikovalo mnenje, da v sedanjih gmotno izredno težavnih časih za Slovenijo niti s članarino niti s cenami v planinskih postojankah ne bi kazalo pretiravati, da osip ne bi bil prevelik. Leta 1992 se bo vsekakor treba odločiti za več kategorij članstva, o čemer naj v planinskih društvih začnejo premišljevati in razpravljati že v začetku leta. Razmeroma hitro je na lanski zadnji seji upravnega odbora PZS minila razprava o spremembi simbolov slovenske planinske organizacije. Predsednik Andrej Brvar je obvestil člane upravnega odbora, da je bil iz planinskih vrst velik odziv in veliko razprav o novih oznakah slovenske planinske organizacije. Vsi, ki so v razpravah sodelovali, so se strinjali s tem, naj namesto rdeče peterokrake zvezde pride v znak PZS bodisi planika bodisi Knafelčeva markacija, bodisi naj bo tam preprosto pentlja traku, v katerem je letnica ustanovitve Slovenskega planinskega društva 1S93. Na seji upravnega odbora je naposled prevladalo mnenje, da je nemara najelegantneje pustiti dosedanji povojni znak, v katerem bo namesto rdeče zvezde pentlja traku. Ob tem je predsednik založniško izdajateljskega sveta Tomaž Banovec poudaril, da bi bilo vendarle vredno premisliti o tem. da bi v znak vstavili še SPO (Slovensko planinsko društvo), saj leta 1893 (ta letnica slejkoprej ostane v znaku) ni bila ustanovljena Planinska zveza Slovenije, ampak Slovensko planinsko društvo, ki je predhodnik PZS. Potem ko je že bil sprejet prenovljeni znak PZS, je nekatere delegate zanimalo, kaj naj storijo s planinskimi prapori, na trakovih katerih je vse polno rdečih zvezd - ali naj jih pustijo ali odstranijo. V razpravi je prevladalo mnenje, naj bi jih pač pustili na praporih, da ne bi spreminjali zgodovine in svoje preteklosti, kjer je bila rdeča peterokraka zvezda pač simbol neke ideologije, v katero je bila vključena tudi planinska organizacija. ZA ANDORO VEČJA SLOVENIJA Ali veste, da je od lanske jeseni Slovenija večja za okroglih 430 kvadratnih kilometrov? Seseda se ni povečala formalno, kajti zemljevid naše republike ostaja takšen, kot je bil, Prostornejša je "de facto«, če upoštevamo, kam zdaj lahko greste, prej pa niste smeli, in kje lahko kolovratite naokoli brez posebnih potrdil in brez tveganja, ki so ga do sredine lanskega leta predstavljali oboroženi vojaki - graničarji. Seveda imamo v mislih svet vzdolž slovenske meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Jugoslovanska vojska je odšla in tako ima zdaj nadzor nad zemljo ob meddržavnih ločnicah slovenska policija. To pomeni, da smo prišli na evropski režim »svobodnega mejaštva«, ki črte, na katerih se konča ena dežela in začne druge, spreminja v geografske fikcije. Slovenci smo torej na ta način pridobili kakšnih 430 kvadratnih kilometrov ozemlja. Za skoraj célo Andoro, veliko 453 kvadratnih kilometrov, ga je. In kako smo prišli do te številke? Zelo preprostot V Uradnem listu SFRJ številka 34, objavljenem davnega 20. julija 1979, smo poiskali Zakon o prehajanju čez državno mejo in gibanju v mejnem pasu. V njem je lepo po paragrafih in odstavkih razgrnjena vsa mešanica strahu tedanjega režima pred ilegalnim odhajanjem prebivalstva v tujino ter seveda pred nevarnostjo, da jo tujina nepovabljena primaha na našo stran, Zakon je imel v izvirni obliki takšen člen besedila, ki se je glasil: »Mejni pas obsega del ozemlja SFRJ na kopnem, rekah PLANINSKA SLOVESNOST NA LJUBLJANSKEM MAGISTRATU PLAKETE IN PRIZNANJA ZASLUŽNIM V banketnih prostorih ljubljanskega Magistrata je bila lanskega 7. decembra slovesnost, na kateri so nekaterim zaslužnim članom slovenske planinske organizacije podelili plakete PZS ob njihovih okroglih življenjskih jubilejih ter razglasili naj prijetnejše planinske postojanke slovenskih gorâ v letu 1991 in njihovim oskrbnikom podelili priznanja. Spominske plakete Planinske zveze Slovenije so ob 80-letnici življenja prejeli Franc Hvastja iz PD Rašica, AHonz Huter iz PD Prevalje in Erna Meško iz PD Ormož, ob 70-letnici življenja Janko Šalamun iz PD Celje, Miro Marušič iz PD TAM Maribor, Marko Kovačič iz PD Mozirje. Franc Kešpret iz PD Prevalje, Štefan Gra-hek iz PD Brežice, Tone Erman iz PD Litostroj In Marija Daugal iz PD Bohor, ob 60-letnici življenja Hedvika Pavčnik iz PD Rimske Toplice, Janko Koren iz PD Tolmin, Vinko Dobrila iz PD TAM Maribor, Blaž Črepinšek iz PD Aero Celje, Baldomir Bizjak iz PD Kranj in Ivko Berg a nt iz P D Tržič, ob 50-letne m življenjskem jubileju pa Metka Rutar-Piber iz P D Radovljica. Lani so praznovali okrogle življenjske jubileje tudi nekateri zaslužni slovenski planinci, ki so sicer že ob nižjih okroglih praznovanjih dobili spominsko plaketo PZS, vendar se jih je lani slovenska planinska organizacija spomnila, jih povabila na decembrsko slavje v ljubljansko mestno hišo in izročila ličen šopek tistim, ki so se vabilu odzvali. Od teh zaslužnih slovenskih planincev so bili lani stari 70 let Jože Dobnik iz PD PTT Ljubljana, Jože Jagodic iz PD Tržič, Tilka Kočar iz PD PTT Maribor, Slavko Koblar iz PD Jesenice in Albin Vengust iz PD Ljubljana Matica, 80 let Jaka Čop iz PD Jesenice, Ivan Debevc iz PD PTT Ljubljana, Krista Krai-ger iz PD TAM Maribor, Franc Kreuzer iz PD Javo mi k-Koroška Bela, Jože Rozman iz PD Kamnik, Dušan Stupar iz PD Lisca Sevnica in Hinko Uršič iz PD Tolmin, 85 let Friderik Degen iz PD Maribor Matica in 90 let Drago Karolin iz PD Ilirska Bistrica. Lani je bilo naj prijetnejše slovensko sredogor-sko planinsko domovanje Mozirska koča na Golteh, ki jo upravlja PD Mozirje in v katerem je bila oskrbnica Ljuba Zupan. Tako so odločili obiskovalci slovenskih gorâ v akciji »Iščemo najprijetnejše slovensko planinsko domovanje«, ki sta jo lani organizirala Planinska zveza Slovenije in dnevnik Delo. Na drugo mesto se je v tej kategoriji uvrstila Koča na planini Razor, ki jo upravlja PD Tolmin in katere oskrbnik je bil Vlado Šorli, na tretje mesto pa Poštarski dom na Vršiču, ki ga upravlja PD PTT Ljubljana in v katerem sta bila oskrbnika zakonca Zinka in Geza Huber. Med visokogorskimi planinskimi postojankami v Sloveniji so planinci lani prisodili laskav naslov »najprijetnejše planinsko domovanje« Češki koči na Spodnjih Ravneh, ki jo upravlja PD Jezersko in katere oskrbnik je že dolgo vrsto let Andrej Karničar. V tej kategoriji je bila lani na drugem mestu Koča na Golici, ki jo upravlja PD Jesenice in katere oskrbnica je bila Tonka Zadnikar, na tretjem mestu pa je bil lani v tej razvrstitvi Pogačnikov dom na Kriških podih, ki ga upravlja PD Radovljica in kjer sta bila oskrbnika Ivan Vnučec in Matej Praprotnik. V uvodnem nagovoru k temu slavju, ki sta mu med drugimi prisostvovala predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan in slovenski minister za vzgojo in izobraževanje Peter Venceij, pa tudi oba častna predsednika Planinske zveze Slovenije, dr. Miha Potočnik in Vlasto Kopač, je predsednik PZS Andrej Brvar posebej poudaril, da se je »po dveh letošnjih izjemnih dogodkih za Slovenijo, po osamosvojitvi in vojni v naši republiki, gorski prostor naše države precej povečal« in da so se zaradi razmer posebno avgusta bistveno povečali obiski v slovenskih gorah, »čeravno je zaradi padca življenjske ravni prebivalcev do bi- ro jezerih v globino 100 metrov vzdolž mejne črte.« To pa se je nekaterim v Beogradu zdelo premalo in so od Zveznega izvršnega sveta zahtevali, da je treba zaščitno cono razširiti in jo na občutljivih odsekih še dodatno poglobiti. Že januarja 1980 je izšel Odlok o razširitvi mejnega pasu na posameznih delih državne meje, v katerem so mejni pas tudi ob stičišču Slovenije z Madžarsko, Avstrijo in Italijo pomaknili 200 do 2000 metrov v notranjost. Njegova debelina je v povprečju znašala 700 metrov, ki smo jo pomnožili s 614 kilometri, kolikor je skupna dolžina severnih in zahodnih kopenskih meja Slovenije (Avstrija 324, Italija 202, Madžarska 88 kilometrov). Rezultat je navrgel 429,8 kvadratnega kilometra. Za planince je ta ugotovitev še toliko pomembnejša, ker je večidel tega ozemlja v gorskem ali vsaj hribovitem svetu, po katerem bomo odslej hodili - slovenski in vsi drugi planinci - brez strahu pred vojaki. ček in iztržek v planinskih kočah manjši kot je bil lani«. Ni mogel mimo ugotovitve, da so bile leta 1991 planinske poti mnogo čistejše kot prejšnja leta, da so planinska društva, ki upravljajo planinske postojanke, tudi s postavljanjem suhih stranišč in uvajanjem alternativnih virov energije v gorski svet začela ekološko premišljevati in da so to leto v planinskih kočah stočili mnogo manj alkoholnih pijač, pa precej več brezalkoholnih in piva. »Takšno usmeritev,« je dejal Andrej Brvar, »bomo nadaljevali tudi prihodnje in prihodnja leta ter v planinskih kočah spodbujali predvsem domačnost in mnogo manj dolinsko udobje, pri tem pa se vseskozi zavedali, da je duša vsake planinske postojanke oskrb- nik.« V skladu z zadnjo ugotovitvijo je PZS ob lanskem decembrskem slavju na ljubljanskem Magistratu najboljšim oskrbnikom prvič podelila posebna lična priznanja. Slovesnost je v mnogočem še polepšal kvartet Spev iz Škofje Loke, ki je med govornimi deli programa zapel več slovenskih pesmi, kot prvo pa seveda Oj, Triglav, moj dom - himno slovenskih planincev. Pevci so tako začeli kot končali uradni del slavnosti, zatem pa so se prisotni še več kot eno uro ob prigrizku in pijači pogovarjali o minulih in prihodnjih časih, dogodkih in prijateljih, predvsem pa o gorskih poteh, ki združujejo planinske tovariše. POSVET V KAPRUNU O PREVENTIVI V GORAH NEVARNOSTI ZA NEPRIPRAVLJENE PAVLE ŠEGULA Potrebe po varnosti tujskega prometa in vrsta hudih nesreč v snežnih plazovih so v šestdesetih letih privedli do nastanka Avstrijskega kura-torija za varnost v gorah, ki je lanskega oktobra praznoval 25-letnico prizadevnega dela. Jubileja ni slavil s šampanjcem in odličji. Posvetil ga je pregledu preprečevanja gorskih in smučarskih nesreč, ki sicer ni dal velikih odkritij, bilo pa je slišati marsikaj, kar bo v prid pobornikom varnosti v gorah in bo zanimalo tudi širšo slovensko planinsko javnost. V ta namen navajam kratek pregled referatov. Z M. Salbergerjem sva jih poslušala kot zastopnika Komisije za GRS pri PZS, ki se teh posvetov udeležuje že od vsega začetka (1967), NESREČE KOT PODUK O tehniki in vidikih vrednotenja podatkov o nesrečah v gorah je razpravljal dr. E. Rabof-sky. Povedal je, da planinska združenja Avstrije, Nemčije in Švice že prek sto let spremljajo nesreče v gorah in a njih poročajo. In vendar jih v Avstriji šele od leta 1971 naprej zbirajo po enotnem žandarmerijskem vprašalniku. Pri tem poleg žandarmerije sodelujejo še Ministrstvo za notranje zadeve, Avstrijsko planinsko združenje, Gorska reševalna služba in Avstrijska smučarska zveza. Rezultat tega dela je obilica podatkov, ki pa so pogosto pomanjkljivi in neposredno sami po sebi še ne predstavljajo že tudi preventive. Težave se začnejo že pri zbiranju podatkov. Že tu bi morali izhajati iz točno opredeljenih izhodišč oziroma kriterijev: medicinskih, tehničnih, psiholoških, geografskih, pedagoških, izkustvenih in drugih. Tudi pretirano razčlenjeni vprašalniki in obrazci ne obetajo uspeha. Ob neverjetni raznolikosti sicer marsikdaj navidez zelo podobnih nesreč otežkočajo presojo in poročevalce nehote zavajajo k netočnim opredelitvam in ocenam. Statistična obdelava nesreč je posredno prav gotovo zelo dobra sestavina preventive; če nič drugega opozarja, da nesreča ne počiva. Za preventivo niso toliko pomembni tehnični podatki o reševanju kot resničen prikaz vzroka in poteka nesreče. To je bistvena sestavina dobrega poročanja. S tem, da spodbuja podo-življanje nesreče, deluje izrazito preventivno. GORNIŠKO PRAVO _ _ _ Z vidika in z izkušnjami pravnika je preventivo obdelal dr. J. Pichler. Povedal je, da uslava v Avstriji pred zakonodajalca ni postavila posebnih predpisov glede varstva pred nesrečami v gorskem svetu. Zaradi tega so se v praktičnem življenju uveljavila različna pravila obnašanja. Med temi so po vsem svetu znane norme FIS, ki so precej prispevale k redu na smučiščih in se izkazale z velikim preventivnim učinkom. Velika škoda je, da tega statistično ni mogoče prikazati. Tudi ob nesrečah v gorah in pri smučanju je delo pravnika med drugim usmerjeno k sodni obravnavi prekrškov in storilcev, h kaznim, globam in odškodninam. Prvenstveni motiv tega početja ni represija, marveč težnja, da bi bilo škodnih dogodkov čim manj - torej preventiva. Iz Pichlerjevih izvajanj slede zlasti tele misli: • Kazen in strah pred kaznijo za primer, da povzročimo nesrečo v gorah ali na smučišču, nimata takega učinka, kot bi morda pričakovali. Prekrški v glavnem niso zlonamerni; dogajajo se. ne da bi se jih storilci sploh zavedali. Povzročitelj pred in med kritičnim dogodkom na nesrečo in njene kazenskopravne posledice spioh ne misli. Kaznivi so izjemni primeri: tako groba malomarnost, brezobzirnost in hujši prekrški. Odgovornost za povračilo škode je seveda druga stvar in ostaja v vsakem primeru. • Sodna obravnava nesreče je v preventivnem smislu koristna zato, ker prek rekonstrukcije vodi do podrobne razčlenitve njenega ozadja, poteka in posledic. Tako se prebijamo do vzrokov in napak, ki so jo povzročile in bi sicer morda za vselej ostale nepojasnjene. • Koristna je tudi pravna znanost, saj prispeva k razvoju gorniškega in smučarskega prava. Pravo tudi z jasnimi stališči v vsakovrstnih sredstvih obveščanja vpliva na varnostno zavest občanov, na njihovo obnašanje in preventivo. IZKUŠNJE 12 PREVENTIVNIH UKREPOV O vlogi športne pedagogike pri preprečevanju nesreč je razpravljal Stefan Groessing. Izhodišče njegove zanimive in obširne razprave je bilo opozorilo, da človek ni gospodar, temveč samo so uporabni k narave. V tem smislu tudi Športne dejavnosti ne bi smel oblikovati in izvajati zunaj tega razmišljanja. • Vzgoja s pomočjo športa je zapleten proces, S časom se spreminja kultura gibanja, pojavlja se veliko novega, posebno pri dejavnostih v naravi, Hoja v gore je premagovanje ovir, nasprotij, presenečenj, je tveganje - taka naj bi tudi ostala. Da pa bi postala varnejša, mora preventiva postati tudi predmet na prakso oprte športne vzgoje. • Svetovanje je med bistvenimi sestavinami vzgojnega procesa v športu, vendar z vidika preventive še nepopolno in omejeno pretežno na nasvete o uporabi tehničnih pripomočkov, čeprav bi moralo zajeti še marsikaj drugega. • Kar zadeva Izkušnje, gre predvsem za to, da jih moramo stalno utrjevati in poskrbeti, da preidejo v navado. Veliko izkušenj dobimo s treningom preventivnih ukrepov, ki nam na zelo stvaren način in učinkovito dajo najpotrebnejše izkušnje (padci na smučišču, padec v vrv. zaustavljanje po zdrsu na snežišču, izogibanje pred padajočim kamenjem ipd.). • Učni načrt za vse vrste In stopnje šol v Avstriji predvideva tudi vzgojo za planince in smučarje. V okviru zdravstvene vzgoje so zajeti tudi vidiki preventive. • Če upoštevamo nauke izhodiščne misli, da je človek samo sostanovalec na planetu Zemlji, se bomo morali v preventivne namene odreči marsičemu, kar je teoretično dosegljivo, za naravo in ljudi pa škodljivo. NEPREDVIDLJIVI PLAZOVI__ Dr. Horst Schaffhauser je s prispevkom Preprečevanje nesreč v plazovih obdelal številna zanimiva vprašanja. • Število nesreč se je bistveno povečalo z nastankom smučišč v visokogorju, z begom smučarjev s preobremenjenih in nezanimivih urejenih smučišč na njihova obrobja in z razmahom turnega smučanja. Hkrati se je po zaslugi odločnih varnostnih ukrepov močno povečala varnost na organiziranih smučiščih. • Ocena stopnje nevarnosti plazu je prvorazreden preventivni ukrep. Tu so važna nekatera nova odkritja švicarskih raziskovalcev. Gre za ugotavljanje stabilnosti snežne odeje s snežnim klinom,1 po katerem so lokalni rezultati tega preprostega, četudi nekoliko zamudnega posega pri količkaj normalnih snežnih razmerah smiselno uporabni tudi za oceno varnosti v ožjem zaledju kraja, kjer smo opravili meritev trdnosti, • »Žepi« majhne strižne trdnosti oziroma predeli »superšibkih« plasti snežne odeje se na terenu menjajo s predeli visoke trdnosti, kjer je snežna odeja stabilna. • Kar zadeva preventivno vzgojo, moramo dati izrazito prednost praksi: preveč teorije ljudi tudi odbija. Tem izhodiščem se že prilagajajo novejši priročniki o plazovih, ki so naravnani na skupinsko delo na terenu (Seifert: Lawinenkunde lebendig lernen}. • Avstrijski Institut za plazove v Innsbrucku je pred dvema letoma opravil obsežno anketo, da bi ugotovil, kakšno je znanje planinske in smučarske publike o snegu, plazovih In samozaščiti. Odgovori so včasih dobri, pogosto pa se med seboj izključujejo. PRIPRAVLJENI PREPREČUJEMO NESREČE O medicini kot dejavniku preventive zoper nesreče v plazovih je razpravljal dr. Franz Berghold, Plaz je najbolj zahrbtna nevarnost v gorah, težko je predvideti, kdaj se bo utrgal, pa tudi marsičesa drugega o plazovih še ne vemo. Vemo pa že, da večina zasutih umre takoj po nesreči. Referent si je zastavil vprašanji: Ali medicina lahko poveča možnosti za preživetje? Ali iz dognanj lavinske medicine lahko izluščimo kake napotke za uspešnejše preprečevanje nesreč? Problemi, o katerih je govoril Berghold, niso nikakršna odkritja: njihova vrednost je v tem, da je brez ovinkarjenja povedal, kaj misli o nekaterih vprašanjih, ki bi lahko bila velikega splošnega pomena za varstvo pred plazovi. • V plazovih premine največ izkušenih ljudi, ljudi z znanjem in izkušnjami, prekaljenih alpini- 1 Glej: Sneg. led, plazovi, stran 205. s to v, turnih smučarjev, gorskih vodnikov, reševalcev in članov odprav, ki kljub svojemu znanju zagreše usodne napake. Kaže, da več znanja in boljša oprema spodbujata podzavest ljudi k zahtevnejšim in bolj tveganim turam. Pač kompenzacija tveganja! To misel potrjuje dejstvo, da je sicer med žrtvami drugih gorskih nesreč mnogo več neizkušenih, neorganiziranih ljudi kot organiziranih planincev. • Kar zadeva medicinske razloge smrti v plazu, je o njih kaj težko dajati dokončne odgovore, saj žrtve le redko obducirajo. Trditev, da se večina žrtev zaduši, je sicer resnična, ne pove pa, da do zadušitve ne pride prvenstveno zaradi pomanjkanja kisika, temveč zaradi tega, ker plazna gmota stisne prsni koš zasutega in s tem onemogoči dihanje, nakar v nekaj minutah sledi smrt. To pojasnjuje, zakaj so poskusi oživljanja tako pogosto neuspešni, čeprav zasutega najdejo in rešijo iz plazu takoj po nesreči. • Ali bo zasuti preživel oziroma kdaj bo preminil, odloča predvsem njegovo stanje: v kolikšni mjeri je poškodovan, ali ima zadosti kisika, ali sploh lahko diha? • Pojavi se vprašanje: »Mar elektronskih naprav in vseh drugih pripomočkov za hitro odkrivanje zasutega ne kujemo previsoko v zvezde? Je lavinska žolna sploh še potrebna, če večina zasutih izdihne že po nekaj minutah?« Reterent se zaveda nevarne možnosti, da spričo takega razglabljanja nekdo zaradi nesporazuma nepremišljeno postavi na glavo vsa načela medsebojne in organizirane pomoči. Zato tudi sam ugotovi, da medsebojna pomoč in lavinska žolna kljub navedenim dejstvom v celoti ohranjata svoj pomen. Zaradi hitre najdbe zasutega so njegove možnosti, da preživi, mnogo večje, seveda če to omogoča tudi njegovo siceršnje zdravstveno in splošno stanje. Če pa je že mrtev, mu tudi lavinska žolna ne bo pomagala. Po drugi strani uporaba lavinskih žoln lahko pospeši organizirano reševanje in zmanjša tveganje reševalcev. • Vemo, da nesrečo v plazu kljub prizadevanjem zdravnika preživi le malokateri podhlajen ponesrečenec, medtem ko se brez posledic izmaže pretežna večina ponesrečencev, ki so jih v močno podhlajenem stanju potegnili iz ledeniških razpok. V plazu je ta možnost zelo, zelo majhna, ker zasuti umre zaradi poškodb ali pomanjkanja zraka, še preden zapade v stanje podhlajenosli, ki upočasni življenjske funkcije in močno zniža potrebo po kisiku. In zaključek? Nesrečo preprečujmo z dobro pripravo! Ukre-pajmo, dokler je čas, tedaj, ko se pripravljamo na turo, preden nas zasuje plaz! Ne dajmo nevarnosti priložnosti, da udari! VIŠINE POTENCIRAJO NEVARNOSTI _ Dr. Ludwig Prokop je razpravljal o medicini in preprečevanju gorskih nesreč. Njegova uvodna misel je bila, da mora človek svoje obnašanje urediti po meri, ki velja za vso naravo in upoštevati biološke omejitve. Medicina lahko veliko pripomore k preventivi, pa vendar nesreč v gorah in na smučiščih nikdar ne bomo mogli v celoti preprečiti. Vprašamo se celo: »Mar ni prav tveganje tisto, kar nas vleče v gore in nevarnosti?« Čedalje bolj je jasno, da je pravi vzrok številnih nesreč zdravstveno stanje prizadetega, domnevni (navidezni) vzrok gorske nesreče pa praviloma njegova posledica. Omahnemo lahko zaradi previsokega krvnega tlaka, zaradi angine pectoris ali infarkta, zaradi krča, vrtoglavice in še česa. Mrtvi tega, žal, ne morejo povedati; če ni avtopsije, ostanemo brez odgovora. Kadar ponesrečenci prežive, pa z njimi o tem malo ali nič ne govorimo in ponavadi ne preverjamo njihovega zdravstvenega stanja. Možnosti pa je veliko: • Žrtve so ponavadi gorniki, ki bi radi sebi in drugim pokazali, kaj vse zmorejo. Večinoma gre za nedeljske turiste, marsikdaj pa rutina zapelje v tveganje in podcenjevanje nevarnosti tudi dobrega alpinista. • Veliko ljudi zmore zahtevne stvari in pri normalni obremenitvi sploh ne čutijo težav; to pa jih zavede, da se lotijo naporov, o katerih nimajo predstave. Določena zmogljivost v normalnih razmerah nikakor ne pomeni, da je naše telesno stanje brezhibno. • Nekatere pomanjkljivosti se pokažejo šele na večji višini. Starost je tu še posebno ranljiva; že v mirujočem stanju se število utripov srca na višini 3000 metrov poveča za okroglo dvajset, krvni tlak pa narasle za 20 do 30 mmHg. Telo nas sicer pravočasno opozarja, žal pa opozorila pogosto ne dojamemo ali pa ga spregledamo. • Najboljši zaščitni ukrep je pregled pri zdravniku, po potrebi specialistu In v obremenjenem stanju. • Bolezni in telesne hibe, ki so resna ovira za hojo v gore in smučanje, so predvsem bolezni koronarnih žil, srčne napake, zvišan krvni tlak, močne motnje regulacije, astma, nabreklost pljuč, kronične bolezni jeter in ledvic, slabokrvnost, sladkorna bolezen, stanje po kapi, močno povečana telesna teža, duševna neuravnovešenost, • Pogosto bi se tveganju, zlasti tistemu, ki povzroča predčasno utrujenost, izčrpanost in stanja, pri katerih ponesrečenec psihično odpove, lahko izognili. Med dejavnike tveganja sodijo med drugim pomanjkanje treninga, manjkajoča aklimatizacija, pomanjkljive predpriprave, napačna ali nezadostna oprema in obleka, nezadostna tehnika, pomanjkljivo poznavanje gore. napake pri prehranjevanju, prekomerno kajenje, alkohol, jemanje poživil, lahkomiselnost, nezadostna inteligenca. • Večinoma ne vpliva samo en dejavnik, pač pa več dejavnikov hkrati. To še posebej velja za trekinge v visokogorju, če se jih udeležujejo nepripravljeni in zdravstveno nepreverjeni posamezniki, ki jih privlačijo vrhovi nad 5000 metri. PLANINEC MORA POZNATI SAMEGA SEBE • Morda nam bo obremenitev zaradi višine bolj jasna, če pomislimo, da moramo na nadmorski višini 0 metrov vdihniti 48 litrov zraka, da bi organizem pridobil 2 litra kisika (02). Za isto količino kisika potrebujemo malo pod vrhom Triglava že 69, slabih 100 metrov pod vrhom Mont Bianca pa kar 111 litrov zraka. Če bolehamo za astmo ali nabreklostjo pljuč in če imamo zaradi visoke lege trebušne prepone zmanjšano vitalno kapaciteto, bo to lahko povzročilo utrujenost, slabost, vrtoglavico s stanji omotičnosti, halucinacije, onemogočalo bo zdravo presojo in kaj lahko privedlo do nenadnega zloma telesnih sil zaradi vpliva višine (kolaps - možgani, pljuča). • Medicina pozna neugodne posledice »dela do poslednjega trenutka« pred dopustom. Če si ne vzamemo časa in se tako rekoč iz službe podamo na dopust v gore, lahko tam po pretiranem naporu u trpimo srčni infarkt. • Več pozornosti velja posvetiti tudi znamenitemu »tretjemu dnevu« v gorah. Ta je znan kot dan kriz, telesnih in duševnih problemov. Če se tega dne izogibamo pretiranim naporom, bo to imelo blagodejen preventivni učinek. • Jemanje poživil v športu preganjamo, ker je škodljivo, V gorah nas poživila lahko vodijo v stanje nekritične vznesenosti, neprištevnosti, podcenjevanja nevarnosti ali pa povzročijo prezgodnjo izčrpanost. Neugodni so lahko tudi učinki nekaterih zdravil, še posebej psihofarma-koloških preparatov, zdravil za preprečevanje visokega krvnega tlaka, krčev in še drugih. • Kdor v gore odhaja bolan, tvega, da se mu bo zdravstveno stanje poslabšalo. Pomislimo na vnetje zob, prehlade in še kajl • Medicinska znanost lahko veliko prispeva k preprečevanju nesreč v gorah. Po eni strani odkriva tiste lastnosti, ki bodo ljudem omogočile, da čim bolje izkoristijo svoje zmogljivosti. Po drugi plati medicina svetuje in opozarja na omejitve. Človek mora vedeti, da sam odgovarja za svojo varnost. Upoštevati mora svoje telesne in duševne lastnosti kot celoto - tako dobre kot slabe. ALPINISTIČNO SMUČANJE PO SEVEROVZHODNI STENI EIGERJA OČIŠČENJE PO PRVENSTVENEM SMUKU DAVO KARNIČAR Zvrhan koš želja, ki ga po dobri, stari navadi napolnimo na Silvestrovo, tokrat ni ostal prazen. V mojem je dno več kot pokrito, na njem pa piše: Ski Extrem Alpin 91. »Parola« ustreza, letnica pa mi sedaj glede na potek dogodkov pomeni leto odločitve. Pretekla zima se je začela nadvse obetajoče. Obilno sneženje že v novembru in decembru, mraz in močni južni vetrovi, skoraj timske priprave v družinskem krogu. Ob spremljanju ekipe naših najboljših alpskih smučarjev se je tudi v meni pojavil nemir, želja po akciji, tako da sem jih ob lepem vremenu že kar nadležno opozarjal na pravljico tam zgoraj in na to, da bodo kakšno uro morali pretolči brez mene. Doma pa z Drejcem nekajkrat »špricneva« na preizkus tehničnih izboljšav - in že je bila pred vrati sezona alpinističnega smučanja. Skupaj sva opravila obvezno turo za od p i ho vanje strahu, ki ima sicer malo skupnega z velikimi stenami, navda pa naju s potrebnim samoza-upanjem. Ko sem ob vznožju Sinjega slapu Drejcu stisnil roko, sem se veselil družbe, čeprav še danes ne vem, za koga me je biio bolj strah. Po samotnih vijuganjih v steni Dolgega hrbta. Kočne in nekaterih krajših težkih vesinah je bilo končno vse pripravljeno. V ŠVICI ČAKAJO TRI STENE Pogosto sem vrtel telefon. Na drugem koncu me je o razmerah v švicarskih gorah obveščal gorski vodnik Peter, doma piod Matterhornom, ki smo ga spoznali pod Nanga Parbatom, na mojih potovanjih z belim cirkusom pa sva se nato še videla in delala načrte pod tamkajšnjimi gorami. Odpravil sem se na pot. April je čas prvih sanj o vročih plažah in obdobje, ko se snežna odeja stabilizira. Ta čas je v strmih vesinah še dovolj snega, da smuči predrsijo žlebove, plati, ozke prehode med skalnimi štrclji, preden se gora začne razgaljati vse toplejšim sončnim žarkom. Ob prehodu i talijansko-švicarske meje na prehodu Simplon mi močan veter dobesedno iztrga iz rok avtomobilska vrata. Po obrazložitvi namena potovanja v Švico carinik nekaj mrmra o slabi vremenski napovedi, pa ga nočem slišati Že naslednji dan pa sem priča točnosti vreme- Severovzhodna stena Eigerja: črtkano je označeno prvenstveno smučanje Tonlja Wateruza, s polno črto pa smuča, nje Dava Karničarja lanskega 3D- maja nostovcev. Sneženje narekuje potrpežljivost, načenja denarnico, dnevi se vlečejo kot deževniki po novo zapadlem snegu. Vsaka zaplata modrega neba daje upanje. Vendar je treba preveriti nastalo situacijo. Ze z višine 3200 metrov se po Še »položnem« svetu in zelo globokem snegu s težavo rešim Domovih zahrbtnih nakan, še težje pa je nato 1500 metrov nižje poslušati radio o ponovnem dolgotrajnem poslabšanju vremena. In to poslabšanje je trajalo - trajalo je s kratkotrajnimi prekinitvami mesec in pol. Po vrnitvi pod prijazno Kočno sem se odločil, da maja ne odpotujem na Alasko, kajti ko se bo vreme ustalilo, me v Švici čakajo tri stene. Nekoliko prizanesljivejše razmere v domačih gorah so omogočale vzdrževanje forme, opravil sem celo nekaj prvenstvenih smučanj, šele v drugi polovici maja mi Peter »dovoli« ponovno potovanje v Švico. Karmen le z malo besedami izrazi to, kar ji berem v očeh. Od otrok izvem bolj neposredna mnenja. Prisrčno se poslovimo in vožnja me zaziblje v pričakovanja. Začutim prehajanje v stanje, ki človeka napolni z darovi, potrebnimi za dejanja. NA VRHU 1500-METRSKE STENE -SMUČIŠČA Ogromne količine južnega snega so v minulem mesecu ob neprestanem plazenju dodobra počistile stene. Pojavili so se skoki: kopna skala na strmih odstavkih tam, kjer se mora sneg nalepiti na steno, da jo je možno presmučati. Vzhodni steni Doma in Matterhorna sta bili tako kopni, da so bili še domačini presenečeni. Zaradi svoje severovzhodne lege in precejšnjih zalog strmega ledu, ki sem ga okušal ob plezanju poleti, je samo še Eiger ponujal želeno. Grindelwald so okupirali turni smučarji Zrnat sneg, lesketajoče se strmine, zadovoljni obrazi, vrvež na vodniškem uradu - obetavno vzdušje. Tokrat sem se pripeljal brez spremljevalcev, ki bi bili v tiho podporo in ki bi jim morda uspelo vsaj od daleč posneti smučanje. Na uradu razložim svojo namero, prosim za opazovanje in jim pustim domačo telefonsko številko. Odsvetujejo mi tveganje: preveč nevarnosti je, že črn led v zgornjem delu stene, padajoči projektili; sploh pa niso prepričani, da je takšno smučanje že kdo opravil. No, vsaj srečo mi zaželijo, preden se odpravim na postajo »zobat-ca«. Sončno pripeko preživim ob kavi in dobri knjigi, popoldne pa se odpravim do Alpiglena. Dobro uro in pol tacam po zmehčanem snegu do pod stene. Objame me skrivnost samote. Končnol Skala spominov - za vse, ki so ostali tam zgoraj - po svoje učinkuje na razpoloženje. Odkopavam: rebro s še od snega poležanimi lanskimi travami ponudi prijazno prenočišče. Večer je vse drugačen od dneva. Čez sedlo Kleine Scheidegg opazujem prihajajočo nevihto. Kmalu drobne kapljice zaigrajo svojo melodijo po bivak vreči. Sprehajanje različnih misli umiri Šele spanec. S preobrazbo snega iz razmočene godlje v trd sren na tej višini ni nič, pač pa se že nekaj sto metrov višje ob prebujajočem se jutru pokažejo dobra znamenja. Skorjast sneg omogoča dokaj normalno napredovanje; zaskrbljuje le dejstvo, da bo ta dvomljiva podlaga ob smučanju Že zelo krhka. Posamezni prehodi zahtevajo precej plezanju podobne iznajdljivosti. Ustavljanje pod takimi sicer trdimi odstavki bo na skorjastem snegu kočljivo. Po križanju z Lauperjevo smerjo sledi 300 metrov prečenja v levo. Lomljenje snega poj en ju je. še pod polovico stene se cepina in dereze raz vname jo v lepem plesu. Idealne razmere me spremljajo ob vračanju v osrednji del stene in še daleč navzgor. Iskanje najboljših prehodov in Studiranje »proge- je v teh urah vsa dejavnost mojih sivih celic. Kljub konstantni naklonini okrog 50° se ponujajo zadovoljivi prehodi; cepina se vse pogosteje odbijata od ledu, ki se je tu in tam že povsem otresel še zadnjih centimetrov zmrznjenega snega. Veliko ledišče vršnje piramide brez sramu kaže široke lise črnega, obupno trdega snega, pomešanega z drobnim kamenjem. Vožnja po njem bi za vsakih nekaj metrov zahtevala ponovno urejanje robnikov. Po vsaj še delno zasneženi rampi v levo dose- žem greben Mittelegi nekje na višini med 3600 in 3700 metrov. Pod menoj je 1500 metrov stene-smučišča, kjer se ni bati gneče. SMUČANJE ČEZ STENO Po napornem petin po I u me m vzponu previdno odložim nahrbtnik. Nekaj časa smešno pomešana alpinistična in smučarska oprema zopet najde svoje mesto. Po zamenjavi opreme je nahrbtnik še vedno vse prej kot lahek. Podplati so podaljšani na 180 centimetrov, v rokah so smučarske palice, v prsih razbijajoče srce, v očeh kratka snežna vesina, pod njo praznina in globoko spodaj Grindelwald. Navkljub nujnosti, da začnem smučati, še preden se od pristopa razgreto telo shladi, postojim nekaj trenutkov na varnih tleh skopane po tiči ce. Tišina - le tlesk markerja naznani start. Previdno, v ravnotežju, zavedajoč se skromnega stika robnikov in stene, oddrsim prve metre. Premišljen nastavek in poskusna zaustavitev. Hrbtišče roke, v kateri držim palico, boža zmrznjeno strmino. Po 150 metrih pridem v orientacijsko zahteven odstavek, ki ga povrhu sem in tja pokriva le črn led. Ob prehodu čezenj za trenutek izgubim nadzor nad drsenjem. Brez panike! Že pregroba nastavitev robnikov na zrnatem snegu pod takimi mesti bi pomenila padec, ki bi se končal v večnosti. Koleno ne sme preveč proti strmini, zato je treba obremenitev kompenzirati z odklo- Dve smučarski smeri v Elgerju, katerih težavnosti nI mogoče primerjati, ker so bile snežne razmere različne; oboje pa je bilo vsekakor nadvse tvegano nom v bokih. Toda previdno, saj je na hrbtu težak tovor, ki lahko poruši ravnotežje! Z vsakim metrom sem bliže boljši podlagi. Pozorno sledim drobnim pikam, ki so jih ob vzponu naredile dereze in cepina, da me napačen prehod ne pripelje nad odsekan skok. Oddahnem si po vsakem prehodu vpadnice ob zavoju, ko ponovno vzpostavim pravi položaj in popolno kontrolo nad hitrostjo. Končno prismučam na sneg, ki ga je zgodnje dopoldansko sonce že toliko načelo, da se opazijo sledi, da ob zavoju odprši izpod smuči vedno več lesketajočih se kristalčkov. Osrednji del stene z naklonino le nekaj nad 40°, z idealnim snegom in s še vedno spoštljivim razgledom omogoča sanjsko vijuganje. Ozki žlebovi, po katerih sem in tja prileti tudi kakšen kos ledu, prekinjajo dolgo prečenje nazaj do Lauperjeve smeri. Le malenkost višine smem izgubiti, zato si pomagam s paralelnim prestopom, kar v tem svetu sploh ni enostavno. Leva smučka drsi ob kolenu desne noge, odrivati pa ne upam premočno, ker skorja tega najbrž ne bi vzdržala. Nenehno obremenjena desna noga me zapeče od napora, Nad ključnim mestom si odpočijem in zaenkrat s še varne razdalje opazujem 50-metrski žleb naklonine okrog 70°. Poleg lomljive skorje osup-Ija strmina, ki se kaže v vse drugačni luči kot ob plezanju. Po njej leti veliko okruškov, zbranih v zgornjih dveh tretjinah stene. Izkušnje iz Sinjega slapa pod Češko kočo so rešitev problema, le krhke skorje me je obupno strah. Ko se znajdem v vpadnici izstrelkov, ni časa za razmišljanje. Sprožijo se avtomatizmi, Čelada dobro služi namenu. Kontrola hitrosti je zadovoljiva, skorja vzdrži. Na srečo je dovolj prostora, da se v dolgem loku s previdnim bočnim drsenjem ustavim. Malo zatem prav tako strm. a vsaj pol krajši skok odpeljem že z rahlim občutkom varnosti. Samo še zoprn prehod iz stene na široko snežišče - in že smuči potonejo v razmočeno brozgo, 45 MINUT SMUČANJA Sedaj je vseeno, če padem, če se odpnejo vezi, če hoče nahrbtnik v svojo smer. Naenkrat se zavem utrujenosti. Le mučno preskakovanje in doige vožnje v levo in desno krajšajo razdaljo do mesta bivakiranja. Raztopljen sneg na vreči ponuja v tem trenutku najboljšo pijačo na svetu. Šele nato od p nem smuči in ugotovim, da je spust trajal 45 minut. Sesedem se in kar pustim, da duša izstopi iz telesa. Polglasno si prigovarjam, da je vse to res. Nekaj trenutkov sem tiho, tiho, nato pa zajodlam in se derem kot obseden. Po dolgem zleknjen v snegu čakam na še kakšen notranji vzgib, pa božanska utrujenost opravi vse drugo. Na vodniškem uradu dežujejo vprašanja in čestitke. Vedo povedati, da je spodnji dve tretjini mojega smučanja, prav tako z začetkom na grebenu Mittelegi, že opravil Toni Waleruz. Vendar: kjer je sneg, je tisoč spremenljivk in vsako dejanje je samosvoje. Na poti domov sem pod vtisom uspeha dosegel v sebi že dolgo izgubljeno - očiščenje. V teh trenutkih sem še vedel, kaj, kdo, kam... Veselil sem se te dragocenosti. Gore so strup, zdravilo iz njega pa se mora naučiti izdelovati vsak sam. SKUPŠČINSKE RAZPRAVE O KAPELI NA KREDARICI BOŽJI HRAM POD TRIGLAVOM ALEKSANDER ČIĆEROV Lansko pozno jesen, ko je bilo za to leto že prepozno, da bi poleg Triglavskega doma na Kredarici začeli zidati najvišjo kapelo pri nas. so se zidave lotili v klopeh slovenske skupščine Na kar dolgotrajnih razpravah v vseh treh zborih slovenskega parlamenta so se lomila kopja o tem, ali naj na Kredarici bo kapelica in kakšna naj bo, če že bo. Planinski vestnik je podrobno prisluhnil tem razpravam. NAMESTO UVODA Leta 1896 je Jakob Aljaž ob planinski koči na Kredarici postavil kapelico, ki je bila velika 1,70x3,20 metra in visoka približno 3 metre. Kapelico so leta 1954 porušili. Planinska koča je bila od postavitve do danes večkrat prezida-na, zadnja povečava planinskega doma na Kredarici v začetku osemdesetih let pa je segla tudi čez temelje prvotne kapelice. Zato želje investitorja po postavitvi nove kapelice na istem mestu ni več možno uresničiti in je tako predlagana nova lokacija, s katero bi hkrati uredili razkopan prostor severovzhodno od planinskega doma. Investitor ob pobudi predlaga tudi spremembo velikosti: namesto kapelice naj bi zrasla kapela. Po osnutku je njena velikost 9,70 x 6,50 do 15 metrov (čelni zidovi), višina 6,40 metra in s križem 9,20 metra, s čimer se razmerje med planinskim domom in kapelo ohranja približno enako, kot je bilo med prvotno planinsko kočo in kapelico. Tudi uporaba materialov je prilagojena tipiki prostora, hkrati pa materialom obstoječih novih objektov in vremenskim razmeram. Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije je sprejel pobudo Planinskega društva Ljubijana-Matica in predlagal, da Skupščina Republike Slovenije v skladu s 14. členom zakona o Triglavskem narodnem parku soglaša z gradnjo kapele na Kredarici. Ta člen pa določa: »Graditev objektov ali drugi posegi v prostor, ki so prepovedani z 12. in 13. členom tega zakona, se lahko izjemoma dovolijo s soglasjem Skupščine Slovenije.« Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije je mnenje o pobudi Planinskega društva Ljublja-na-Matica, ki se nanaša na ponovno zgraditev kapelice na Kredarici, obravnaval in sprejel na 118. seji 20. septembra 1991. POBUDA V SKUPŠČINSKIH KLOPEH Pobudo za ponovno zgraditev kapelice na Kredarici je obravnavala Komisija Skupščine za varstvo okolja in naravne dediščine kot matično telo 23. septembra 1991. V razpravi so vsi prisotni člani komisije načelno podprli izgradnjo kapelice na Kredarici. Izraženi pa so bili nekateri pomisleki na konkretno predlagano rešitev, še zlasti predlagano velikost kapele, ki je bistveno večja od prvotno postavljene. Opozorjeno je bilo, da bi se moral ta objekt - kot tudi vsi drugi objekti - primerno vključiti v prostor Triglavskega narodnega parka. Glede na to, da v tej jesenski sezoni ne bo več možno izvajati gradbenih del v večjem obsegu, je bil podan predlog, naj se opravi strokovno nevtralna krajinska, urbanistična in , t - v >• . Aljaževa kapelica ob prvem Triglavskem templju na Kredarici arhitektonska presoja predlaganega projekta ter gradnjo intenzivira v prihodnjem letu. Člani Komisije za varstvo okolja in naravne dedižčine so predlagali zborom Skupščine Republike Slovenije, da v skladu s 14. členom zakona o Triglavskem narodnem parku soglašajo z gradnjo kapele na Kredarici. Večina prisotnih članov komisije je podprla gradnjo kapele v predlagani velikosti in izvedbi ter na lokaciji, ki je bila na seji predstavljena z grafičnimi in slikovnimi prilogami ter maketo. Izraženo pa je bilo tudi mnenje, da je pred dokončno odločitvijo potrebno pridobiti krajinsko presojo. Pobuda je bila uvrščena na dnevne rede vseh treh zborov Skupščine Republike Slovenije. Preden pa si ogledamo razprave v skupščinskih zborih, je potrebno opozoriti na zakonsko podlago, ki je omogočila, da je pobuda sploh prišla do republiške skupščine. ZAKON O TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU_____ Zakon o Triglavskem narodnem parku (TNP) je razglasilo z ukazom Predsedstvo Socialistične republike Slovenije 27. maja 1981. Zakon je nastal na podlagi zakona o naravni In kulturni dediščini z namenom, da se ohranijo izjemne naravne in kulturne vrednote, zavaruje naravni ekosistem ter značilnosti živega in neživega sveta narodnega parka pred vse nasilnej-šim človekovim poseganjem. Posege v prostor zakon obravnava v 12. in 13. členu. Ob tem zakon taksativno navaja in prepoveduje tiste posege, katerih pritisk je bil najmočnejši (npr. počitniške in stanovanjske hiše posameznikov), v naštevanju pa izpušča vrsto drugih, ki so kot posegi v prostor vsaj enako obremenjujoči. V času nastanka zakona je bilo očitno za potrebe taksativnega naštevanja popolnoma iluzorno pričakovati, da bi kdo hotel v območju parka npr. postaviti ali tovarno ali kapelico 1er pomisliti, da je lahko agromelioracija ali izvedba gozdnih cest ekološko sporna. Vendar pa je za vsak primer vse druge morebitne posege previdno strnil pod drugo alineo 13. člena: »Prepovedano je tudi spreminjanje oblikovitosti in sestave površja z zemeljskimi deti razen v tlorisu objektov in za potrebe pašništva.« Za katerikoli poseg, vključno z gradnjo, je namreč nujno poseči v konfiguracijo terena. S takšno dikcijo je bila splošna varovalka postavljena kriterialno, na najširši možen način. Ne glede na navedeno pa 14. člen zakona o Triglavskem narodnem parku določa, da »se graditev objektov ali drugi posegi v prostor, ki so prepovedani z 12. in 13. členom tega zakona, lahko izjemoma dovolijo s soglasjem Skupščine Republike Slovenije.« In tako so skupščinski delegati začeli odločati. HITRA ODLOČITEV DVEH ZBOROV Razprava v zboru občin Skupščine Republike Slovenije je bila pravzaprav razmeroma hitro končana, saj so razpravljali v glavnem le trije delegati. Delegat zelenih iz Maribora Matjaž Jež sicer ni nasprotoval zidavi kapele na Kredarici, pomisleke pa je imel glede njenega oblikovanja, ki da je »preveč odmaknjeno od sloven- Kapelica je Se vedno stala ob Triglavskem domu. ko so ga prvič povečali skega ljudskega stavbarstva«, zato bi želel več osnutkov, na podlagi katerih bi se bilo mogoče odločiti za najprimernejšega. Odgovoril mu je predsednik zbora Ivan Bizjak, ki je menil, da »skupščine vendarle ne moremo degradirati v občinski upravni organ, pristojen za gradbene in komunalne zadeve. Mislim, da so takšne stvari v pristojnosti tega organa, pa še Triglavski narodni park ima določene pristojnosti, pač v skladu z zakonom. Zakon nalaga Skupščini Republike Slovenije, da da soglasje pri vsakršnem takem posegu - in samo za to gre«. Ker je že kazalo, da je s tem razprava končana, je predsednik zbora predlagal sklep, kakršnega naj bi zbor sprejel: »Skupščina Republike Slovenije soglaša z gradnjo kapele na Kredarici na zemljišču s parcelno številko 1484,7 k. o. Dovje, zemljiško knjižni vložek št. 1337, po idejni zasnovi dr. Jožeta Marinka, dipl. inž. arhitekture.« Takšnemu predlogu je nasprotoval minister za varstvo okolja in urejanje prostora Miha Jazbin-šek, kajti »v sklepu, ki naj bi ga sprejela Skupščina Republike Slovenije, naj bi bilo samo soglasje za gradnjo in nič več«. Potem je bil tudi poslanec Fedja Klavora enakega mnenja. Oglasil se je še poslanec Ervin Schwarzbartl, ki je dejal, naj sklep kar ostane tak, kot je bil predlagan, ker bi sicer »lahko začeli ponovno razpravljati o nekakšnih natečajih, iskati arhitekte in bi se nazadnje lahko zgodilo še to, da te kapelice ne bodo niti gradili in jo bomo torej izgubili«. - Na koncu koncev so delegati zbora občin sprejeli predlagani sklep, v katerem pa arhitekt ni omenjen. Se krajša je bila razprava v zboru združenega dela slovenske skupščine. Razpravi v zboru je dal začetno intonacijo njegov predsednik Jože Zupančič, ki je poslancem sporočil, da so ga klicali iz Planinske zveze Slovenije in nekaterih planinskih društev ter mu sporočili, da so navdušeni in podpirajo gradnjo kapelice na Kredarici. »Mislim,« je dejal predsednik, »da pobudo lahko podpremo tudi v Zboru združenega dela,« Delegat Jaša Zlobec je ob tem menil, da »se mi zdi precej bizarna zadeva graditi cerkev na Kredarici; zakaj se niso odločili, da preprosto naredijo tâko stvar, kot jo je Aljaž postavil, ker sodi v tak kulturnozgodovinski okvir. Neprimerno in nerazumno je sredi kraja, kjer nikoli ni bilo nobene cerkve, graditi cerkev. Kolega Jazbin-šek sedi še vedno tam in bi ga prosil, da malo bolj razloži, v čem je poanta. To govorim, ker ne vidim nobene povezave med Aljaževo zgradbo in to novo cerkvijo.« Francija Gradišarja je zanimalo, kdo je investitor in kdo bo to plačal, ali bo to plačala država Slovenija ali cerkev. Miha Jazbinšek je obema odgovoril: »Če hočete čisto strokoven odgovor, potem moram pač povedati, da je arhitektonska kompozicija ponavadi na nek način izbalansiranost mas. Nelogična je majhna pika ob ogromnem sistemu, recimo kapelica ob avtocesti. Do majčkene cerkvice se ne moreta pripeljati po avtocesti, do ogromnega sistema pa ne morete priti po poljski poti. To je osnovno razmerje. Reči moram, da nisem kvalificiran govoriti o tem, kdo je investitor, enostavno zato, ker mi nismo, družba pa verjetno tudi ne. (V pobudi PD Ljubijana-Matica je jasno zapisano, da je investitor Rimokatoliško župnijstvo, ki na podlagi brezplačnega prenosa lastninske pravice že od 13.3.1990 razpolaga s stavbnim zemljiščem za novo kapelico; op. avtorja.) Ali pa bom rekel tako: družba je plasto-vita. Ima kup svojih asociacij, ena od teh pa je očitno slovenska katoliška cerkev in verjetno ta asociacija zna nastopati tudi kot investitor. Si pač predstavljam, da to ne gre iz proračuna. -Ne bi bilo nič narobe, če bi za kakšen meter zmanjšali gabarit, ampak to vzemite kot dodaten, majčken predlog.« Zbor združenega dela je z večino glasov prisotnih sprejel sklep o soglasju za gradnjo kapele na Kredarici. Za sklep je glasovalo 35, osem je bilo vzdržanih, proti pa ni bil nihče. ČRNA GRADNJA? Izredno dolga pa je bila razprava v družbenopolitičnem zboru slovenske skupščine, v kateri je bilo slišati zelo nasprotujoča si mnenja. Pobudo je predstavil minister Jazbinšek: »Po zakonu o Triglavskem narodnem parku je za posege, ki tam niso eksplicitno predvideni, zahtevano soglasje republiške skupščine. Vsebinsko gledano gre v bistvu za nadomesten objekt sakralne funkcije. Gledano arhitektonsko je šlo svojčas za manjši objekt, vendar je tudi Kredarica bila takrat manjša. Glede vklopljenosti v ta mikroam-bient moram povedati, da gre tu za naravni amfiteater, ki je dejansko od zunaj neviden. Moram povedati, da gre tudi za neko rano v grebenu, ki je bila narejena ob zidavi doma. Tako gre v bistvu tudi za sanacijo grobega posega v prostor z objektom, ki tja sodi vsebinsko, oblikovno in dimenzijsko. Smatram torej, da je iz teh razlogov soglasje s strani te skupščine primerno.« Dr. Hubert Požarrtlk je zatem dejal, da je Komisija za varstvo okolja o tem razpravljala in priporoča Skupščini, da dâ soglasje za gradnjo kapelice na Triglavu. Ali je predloženi načrt ustrezen ali ni, pa je bila komisija različnega mnenja. »Sedaj se vključujem kot posameznik in tudi kot posameznik priporočam, da damo soglasje za gradnjo te kapelice. Ob tem pa želim opozoriti, da investitor do danes ni pridobil niti lokacijskega, niti gradbenega dovoljenja, niti soglasja spomeniškega varstva, niti mnenja Triglavskega narodnega parka. Skratka, niti najosnovnejše obvezne dokumentacije, kljub temu pa je že začel graditi.« Investitorju se je postavil v bran Ignac Polajnar, ki je dejal, da »je investitor vse te papirje skušal dobiti, iskal jih je že leto dni, in sicer od lanskega meseca maja, morda nekoliko pozneje, seveda v upanju, da jih bo v teh novih časih, novih razmerah, tudi Čimhitreje dobil. Res je pa tudi, da je Triglavski narodni park žogico dal naprej. Triglavski narodni park se sam ni upal ali hotel odločiti in je žogico podal naprej, to pa je storil tudi občinski upravni organ. In tako je stvar prišla do ministra za urejanje prostora in tako je stvar zdaj v parlamentu. Kar se tiče objekta, je potrebno povedati, da bo res večji, kot je bil nekoč, in da bo na drugem mestu, kot je bil nekoč, kajti tam, kjer je stal nekoč, zdaj stoji razširjeni Triglavski dom na Kredarici. Če gledate ta Triglavski dom na Kredarici z Bovškega Gamsovca, je to - po mojih merilih - tujek v naravi. Ampak, recimo, da je Triglav slovenska božja pot in božja pot mora imeti tudi vso ustrezno infrastrukturo. Dom se je povečal že tudi potem, ko je bil zakon o TNP sprejet. Če je na Kredarici že poskrbljeno za telo, naj bo tudi po stari slovenski šegi še za duha, Če je ta kapelica večja, kot je bila nekoč, bo večja skladno s povečanim Triglavskim domom. Meni se stvar ne zdi sporna. Kapelica bo stala v kotanji in ker je bilo veliko besed, češ da bo križ Iz kotanje močno štrlel ven, moram reči, da to ni res; križ bo zelo malo gledal ven, iz nekaterih zomlh kotov pa sploh ne bo viden, ker je teren toliko poglobljen. Kapelica bo večja tudi zato, da bo zagotovljen verski obred, ki ne bo motil planincev, ki k takemu obredu ne bodo šli in da bodo tudi ti, ki bodo pri obredih, nemoteni. Prepričan sem, da bo kapelica na Kredarici požlahtnila ta konec Triglavskega narodnega parka, čeprav zame osebno to ni posebno žlahten del Triglavskega narodnega parka.« RAZLIČNI POGLEDI NA KAPELICO_ Za popestritev razprave je nato poskrbel Jože Smole: »Do razprave kolega tgnaca Polajnarja se mi je zdelo, da razpravljamo o soglasju za izdajo dovoljenja za gradnjo kapelica na Kredarici. On je zdaj govoril o tem, da je pot na Triglav »božja pot«. Proti temu protestiram. Lahko da nekateri tudi to pot smatrajo za »božjo pot«, samo zdaj ne recite nam vsem, ki gremo na Triglav, da hodimo po »božji poti«. Zato prosim: če je Polajnar napako naredil, naj se tu opraviči.« Minister Jazbinšek je ob tem menil, da je Nace Polajnar ta termin uporabil kot metaforo. Za ministrom sta se k razpravi oglasila delegata Franci Pivec in dr. Stanko Busar. Prvi je dejal, da »bi bil pravzaprav za dejansko rekonstrukcijo, obnovo kapele v njeni izvirni obliki«, kajti »to bi bilo najučinkovitejše protestiranje proti temu, da so objekt v nekem obdobju brez razumljivih razlogov podrli«. Drugi je najprej povedal Jožetu Smoletu, da planinci hoji na Triglav iz več vzrokov pač rečemo »božja pot«, s Čimer ni nikoli mišljena kakršnakoli verska opredelitev. Zatem je dejal, da »je Triglav kar precej onečaščen pod Kredarico. Jamo« (v kateri bo stala kapela; op. ur.) »so tam skopali gradbeniki, da so dobili material deloma za beton in deloma za nasip kar velikega doma; takrat zaradi tega ni nihče dvignil nikakršnega hrupa, kaj delajo pod Triglavom. Kot geolog mislim, da je prav, da to luknjo, ki jo je pred kratkim naredi! človek, zapolnimo, in sicer s takšnim objektom, ki ima v kulturnem svetu vsekakor posebne vrednote«. Poudaril je, da ne bo razpravljal o velikosti objekta, toda ko je bii model na ogled za Komisijo za varstvo okolja, se je kapela prav lepo vključevala v tisto okolje. »Nenavadno bi bilo, da gremo postaviti majhno kapelico ob takšnem ogromnem domu, ki vsekakor kazi tisto okolje. Toda če smo že dom razširili, ni prav nič hudega, da je za velike slovesnosti, kamor pride veliko Slovencev, tudi večji objekt, kjer so lahko nekako tudi njihove duše bližje Bogu tamkaj pod Triglavom. Gospod Smole se smeje, oba pa sva istega mnenja, ali ne!« Ko je že kazalo, da bi razprava šla v to smer, se je oglasil delegat Jožef Školč, ki je odločno nasprotoval zidavi tako velike kapele, »ki bi jo v naši vasi imenovali cerkev, v kakšnem večjem kraju pa cerkvica, nikakor pa ne kapelica, ker je to kar velika hiša«. Ko se je skliceval na informaciji Huberta Požarnika in Mihe Jazbin-ška, da pod Triglavom gradijo brez ustreznih dovoljenj, je zaradi tega ostro protestiral in dejal, da je v tem primeru to navadna črna gradnja, ki Jo je treba odločno preganjati in jo onemogočiti. Strinjal bi se kvečjemu z zidavo tako velike kapelice, kot jo je zidal Aljaž, proti odgovornim za začetek črne gradnje na Kredarici pa bi bilo treba po njegovem mnenju najostreje ukrepati. Delegata Viktorja Žaklja. kot je dejal, predvsem moti to, da so odločitev o gradnji na Kredarici v parlamentu nekako spolitizirali, ko del poslancev zidavo zagovarja, drugi, ateistični del pa ji nasprotuje, čeprav bi morali vsi skupaj odločati le v skladu z veljavno zakonodajo o tem, kakšen objekt naj bi postavili (če naj bi ga sploh) v tisti občutljivi gorski prostor. »Če sem prav obveščen,« je dejal, »je zamisel o gradnji kapelice na Kredarici stara že več let, zdaj pa bo, upam, končno le stala.« Ko je kritiziral metodo, da so skupščinskim delegatom hoteli zamolčati začetek pravzaprav črne gradnje na Kredarici, je za to velik del okrivil ministra Jazbinška, ki je takoj reagiral: »Niso postopali čisto tako, kot bi bilo treba,« je dejal. »Niso pravi čas Šli na prave naslove. Ko pa so že prišli na pravi naslov - to sta dve ministrstvi, za kulturo in naše -, moram reči, da so bile s strani Ministrstva za kulturo definicije dvoumne: ne gre za nadomestno gradnjo na isti lokaciji, ker je tam danes dnevna soba planinske koče. Reči moram, da se je v tem procesu, odkar so prosili zato soglasje, vendarle zgodila projektna transformacija iz večjega objekta v manjši. Tudi tipologija se je popravila v tem času. Pot je sedaj tu zakonita. Vendar kapelica, velika dva krat tri metre, v tistem prostoru ne zdrži. V tistem prostoru bi bil to tujek.« PODAJANJE ŽOGIC DO ODLOČITVE _ Vnovič se je oglasil Jožef Školč, ki je dejal, da je zdaj, pozno jeseni, čas za gradnjo na Kredarici za to leto zamujen, »Zato bi bi! moj predlog,« je dejal, »da je skupščina tista, ki zadnja odloča o soglasju za gradnjo te kapelice šele potem, ko se pridobi vsa druga ustrezna dovoljenja, ne pa da se potem morebiti s tem skupščinskim soglasjem druge izsiljuje, da dajo dovoljenja.« Temu predlogu je sledil krajši ping-pong: dr. Požarni k se s predlogom delegatskega kolege Školča ni strinjal in se je zavzemal za obrnjen vrstni red, Darja Lavtižar-Bebler je popolnoma soglašala z mnenjem Jožefa Školča in predlagala, naj bi skupščinsko odločitev o tem odložili, dokler ne bo pripravljena popolna strokovna podlaga, Jože Smole (»da ne bo nesporazuma: jaz sem za gradnjo kapelice«, kot je dejal) pa je postavil »zelo načelno vprašanje: investitor je začel delati, preden je ta skupščina karkoli odločila. Če bomo šli preko tega, to pomeni, da bomo legalizirali vse oblike črnih gradenj. Ne vem, kako si je investitor to dovolil, toda po vsem, kar sem slišal, so tam že nekaj delali, zdaj pa od nas zahtevajo soglasje.« Piko na I je na koncu koncev vendarle postavil minister Miha Jazbinšek, ki je dejal, da »je za kakršnokoli aktivnost na Kredarici od zdaj dalje pogoj skupščinska odločitev.« Omenil je, da delegati vendarle imajo nekakšno predstavo, kako bi se načrtovani objekt vključil v okolje in torej nikakor ne gre za nekakšno kukavičje jajce. »Mislim,« je dejal, »da bi bilo treba iti v smer generalnosti sklepa. Kdor pa hoče odpirati vprašanja črnih gradenj in podobnih stvari, naj jih odpira posebej. Predlagam, da brez tega dodatka sprejmete sklep o tem, da je gradnja takega objekta na tej lokaciji primerna namemb-nostno in tudi glede vklopitve v prostor,« Družbenopolitični zbor je po takšni razpravi sprejel sklep: »Skupščina Republike Slovenije soglaša z gradnjo kapele na Kredarici na zemljišču s pare. štev. 1484/7, k.o. Dovje, zemljiškoknjižni vložek št. 1337.« Za tak sklep je glasovalo 26 poslancev, 2 sta bila proti, 15 pa se jih je vzdržalo. PREDAVANJE O SLOVENSKI ODPRAVI NA KANČ V CANKARJEVEM DOMU NEZNOSNO BREME SMRTI V srednji dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je bilo lanskega 4. decembra predavanje o slovenski himalajski odpravi »Kani '91«, na katerem so člani te uspešne odprave, ki še vedno močno odmeva v alpinističnem svetu, predstavili življenje slovenske ekspedicije na tretji najvišji gori na svetu ter dosežene cilje in začrtane smen slovenskih plezalcev (in še Dalmatinca Stipeta Božiča zraven) na tem osem-tisočaku lanskega aprila in maja. Vodja odprave Tone Škarja je imel ob začetku predavanja takle nagovor: Kako govoriti, kako predstaviti odpravo, ki je bila med vsemi stopetdesetimi - ne alpinisti, odpravamil -, ki so letos plezale v nepalski Himalaji, najbolj uspeèna, a tudi ena najbolj tragičnih? Kako uskladiti navidezni nasprotji? Kako dogajanje osmisliti? Zelo lahko je govoriti samo o uspehih, lahko je govoriti tudi samo o nesreči, o obojem skupaj pa je veliko težje. In vendar sta sad istega semena, iste želje, istega hotenja - vmes je le korak, celo zelo majhen korak. Kangčendzenga - na kratko Kanč - je tretja gora sveta po višini, po obsegu pa célo pogorje s štirimi osemtisočaki v sredini in nekaj sedem-tisočaki v grebenih, ki se razvejajo na vse štiri strani. Citji, ki smo si jih zarisali v to veličastno prizorišče, so bili vredni našega alpinizma: vzponi na tri osemtisočake in prvenstvena smer na južni vrh Kanča, prvi vzpon na vzhodni vrh Džanuja, prvi ženski vzpon na Kanč, Grošljev deveti osemtisočak. Klasično, torej postopno in s tabori, bi vzpon potekal le na glavni vrh, na vse druge pa alpsko. Naveze in alpinisti naj bi delovali samostojno in odprava je bila predvsem organizacijski in gospodarski okvir, vsaj toliko pa tudi jedro življenja, otok sredi sovražne divjine, oporišče, baza, nekakšen nadomestek doma. Kraj torej, kamor se vedno iahko vrneš. Vreme nam ni bilo naklonjeno, bilo je celo zelo nevarno, in gora je dajala vtis, da nas ne mara. A ni bilo naperjeno na nas: cikloni so divjali po vsej južni Aziji in pobirali na desettisoče življenj. Vendar človek goro poosebi v nasprotnika in tako v sebi vzbudi sile, ki so potrebne za zmago; sile, ki so ga že v davnini naredile človeka, a so v lagodju civilizacije navadno prikrite. Gora zbudi željo po boju in bili smo »bratje v orožju«. Težave gore, njeno razsežnost, višino, je mogoče predvideti, vsaj približno, vreme pa že manj. V bistvu človek sebe tudi pozna, vsaj razumski del in telesne sposobnosti. Tista prava njegova narava, skrita v duši in v genih, pa je tudi njemu Ena Izmed smeri odprave - vzhodne stena OZanuja samemu uganka. Pokaže se šele v skrajnostih, ne odzove se vedno enako. V boju z goro, ki sega že zunaj zemeljskega, je odločilna. In še vrsta neznank je zraven, ki jim popreproščeno rečemo sreča. Vsaj kanček te je treba imeti. Človek teži k popolnosti, a ni popoln, je odgovoren, a ne zmore nenehno misliti na posledice svojega ravnanja. Ob tragediji, ko se Mariča in Jože nista več mogla vrniti, je vse to besedovanje prazno, »Pri tolikih alpinistih in toliko težkih ciljih je veliko možnosti nesreče,« je rekel zdravnik Damijan. »Pripravljen sem in ne bom jokal.« Pa je. »Kako neznosno breme sta nam naložila,« je napisal Marko, »Moja duša je žalostna do smrti,« je edini stavek neke strani mojega dnevnika. Takrat, ob smrti, ni uspeh nič vreden. Le čemu tista črta na fotografiji gore? Od takrat je minilo le pol leta. a to poletje se je nam vsem zgodilo že toliko, da sta odprava Kanč in nesrečni 3. maj že skoraj kot »bito je nekoč«. Tragedija se je umaknila tja, kjer vse žalosti še dolgo žive, k domačim, k družinam; nam je ostal blag spomin na dva dobra človeka, postala sta zaklad srca. Na srečo teče življenje svojo pot neusmiljeno naprej. Pred desetimi dnevi so Andrejev in Markov vzpon s te odprave razglasili za največje dejanje svetovnega alpinizma v letu 91, naslednje leto ga bodo drugi poskušali preseči in pri tem z najboljšimi nameni in skoraj polno odgovornostjo tvegali zelo veliko, Morda to ni pravično, je pa elementarno človeško. RAZISKAVE VODA NA VELIKI PLANINI Z GORE TEČE (TUDI) UMAZANIJA DUŠAN NOVAK Geološki zavod iz Ljubljane po Sloveniji že nekaj časa raziskuje predele, ki bi bili lahko zanimivi kot območja za oskrbo s pitno vodo. Nekaj od skromno odmerjenega denarja za te raziskave so namenili raziskovanju zaledja zajetij in ugotavljanju vpliva visokogorskega turizma v Alpah na kakovost tamkajšnjih vodà. Tu naj prikažemo le rezultate dosedanjega dela v območju Velike planine, kjer je po nekaterih podatkih že okoli 170 počitniških hišic in nekaj gostinskih obratov. Ta visokogorska planota je že od nekdaj privlačila Ljubljančane, pa naj bo to poieti ali pozimi. Gondol ska žičnica je seveda v koreninah spremenila način življenja planine, spreminja in dopolnjuje jo še cesta v Tiho dolino, seveda tudi z negativnimi stranmi. Planina je seveda zakrasela. Že površen ogled to potrjuje. Številne so vrtače in grezi, ki so ob poteh v glavnem že polni odpadkov. Jamarji so tu našli in raziskali Že okoli 30 jam in brezen in v nekaterih naleteli tudi na podzemeljske vodne tokove. V obrobju planine pa so ob Bistrici, Crni, Volov-Ijeku in v Podvoiovljeku številni izdatni izviri. Nekateri od teh manjše območje celo oskrbujejo s pitno vodo. Ker pa večja območja Slovenije že čutijo pomanjkanje pitne vode, to je čiste vode, postajajo čiste vode v Alpah vse bolj pomembne. V zadnjih letih so geologi naredili nekaj analiz vodâ iz teh izvirov V pomladanskih analizah je bila povečana poraba KMnO., kot znak organskega onesnaženja v izviru Lučnice in v Konjski. V slednji je bil ta parameter višji kot je običajno tudi v jesenskih analizah. Koncentracija NO, je bila višja spomladi v Dolskem potoku in v zajetju za Krivčevo, N03 pa je bil višji v jesenskih analizah v Konjski in v Dolskem potoku. Nekaj višja je bila tudi koncentracija PO,, (znak gospodinjskih odplak ali pa produkt razpadanja) v izviru Lučnice in v Krivčevem spomladi, jeseni pa v Bistrici in v Dolskem potoku ter v Krivčevem. Seveda je treba poudariti, da koncentracije niso presegale dovoljenih normativov. Tudi bakteriološko so bile spomladanske vode še sprejemljive; opazno je bilo le visoko število skupnih aerobnih bakterij v izviru Lučnice. S pomočjo kamniških jamarjev smo geologi poiskali podzemeljski vodni tok v breznu v Jerobi in ga obarvali. Po kakih 11 dneh - vmes je bilo tudi nekaj močnih padavin - se je močno obarvana voda pojavila v izviru Lučnice. Drug poskus, ki smo ga sodelavci Geološkega zavoda tu naredili, je bil na Mali planini, kjer smo pod domom črnuških planincev obarvali vodo v požiralniku ob kalu, ki je poln smeti. Naslednjega dne je močno deževalo in Že po treh dneh se je lepo obarvala voda v izviru Lučnice. Kasnejše analize so pokazale, da je bila z nižjo koncentracijo obarvana tudi voda Dolskega izvira. Nevarnost za podzemeljsko vodo predstavljajo predvsem številne greznice, ki so praviloma enoprekatne ponikovalnice, številna smetišča -odlagališča odpadkov nekontrolirane sestave 1er širjenje smučišč in gradnja cest z vsem negativnim, kar sodi zraven; zemeljska dela bodo odprla žarišča erozije, s čimer se bo še povečalo onesnaženje vode. Po cesti v Tiho dolino pa se bodo pripeljala številna vozila, parkirišča bodo potrebna, pojavljala se bodo odlagališča odpadkov ipd., - saj poznamo našo družbo. Vsekakor menim, da mora načrtovanje razvoja upoštevati tudi te podatke. Za sedaj so zanje zainteresirani predvsem ribiči, kajti na izviru Lučnice je ribogojnica, V nadaljevanju pa bo moralo svoje povedati tudi vodno gospodarstvo, ki skrbi za oskrbo s čisto pitno vodo. KRAJINSKI PARK ALI PARK PIKNIKOV IN PARKIRIŠČ? LOGARSKA DOLINA NAJ BO ZELENA MATEVŽ LENARČIČ Kamniško-Savinjske Alpe se na vzhodu končujejo s Solčavskim. To je območje alpskih dolin in vršacev, ki je bilo v preteklosti zaradi geomor-foloških ovir razmeroma izolirano od drugega ozemlja današnje Slovenije. Biseri Solčavskega so ledeniške doline, med katerimi je najbolj znana Logarska dolina. Zgodovina poselitve Logarske doline sega daleč nazaj v enajsto stoletje, prvi pisani viri pa so se ohranili iz leta 1268. Ljudje so se naselili s severa, torej iz današnje Koroške, saj je bila prehodnost doline ob Savinji navzdol zaradi prepadnih in temačnih sotesk težka in nevarna. Savinjo je bilo potrebno prebresti prek dvajsetkrat. Lepote Logarske doline so pričeli odkrivati v 19. stoletju, najprej seveda službeno, zemljemerci in botaniki, ob koncu stoletja pa se že pojavi planinstvo s turističnimi in rekreativnimi cilji. V tem obdobju so že delovali številni gorski vodniki, ki so seveda predstavljali začetek organizirane turistične ponudbe. Dolino so odkrivali tudi drugi ljubitelji naravnih lepot. O tem priča vpisna knjiga gostilničarja Erjavca že iz leta 1862. V turističnem smislu je Logarska dolina preživljala najlepša leta vse do šestdesetih, sedemdesetih let, ko se je pričelo število gostov zmanjševati. Vzrokov za nazadovanje je več, med drugim tudi slaba kmečka politika, zatiranje privatne pobude, ljudje so enostavno izgubili motiv, saj je bilo veliko lažje preživeti z izkoriščanjem gozda. Pomembno je tudi dejstvo, da je bil v tistih letih na pohodu stacionarni turizem mondenih obmorskih letovišč in se ljudje še niso toliko zavedali kakovosti neokrnjene narave in miru. Zaradi nespornih lepot ter naravnih in kulturnih zanimivosti je bilo v preteklosti veliko poskusov, da bi dolino tudi pravno zavarovali. Do tega je prišlo šele leta 1987, ko je občina Mozirje z odlokom razglasila krajinski park Logarska do- lina, za katerega je bil predpisan režim varovanja. Tako je dobilo prek 40 naravnih in 18 kulturnih znamenitosti pravno zaščito, ki pa je, žal, v današnjem sistemu praviloma neučinkovita. Pojavlja se temeljno vprašanje skrbništva nad krajinskimi parki. Za narodne in regijske parke so predvidene oblike organiziranosti službe za varovanje, za krajinske parke pa je to povsem nejasno. Veliko generacij domačinov, družbenih podjetij, ki so že v dolini, in privatnikov je videlo v Logarski dolini možnost zaslužka. Zato ni čudno, da so se pojavljale najrazličnejše zamisli o tem, kako naj bi to dolino turistično izkoriščali. Še pred nekaj leti je prevladovalo mnenje, da je potrebno dolino pripraviti na obisk denarno močnejšega sloja ljudi. To je seveda pomenilo izgradnjo vrste hotelov najvišje kategorije z vsemi nujnimi spremljevalnimi objekti. Kaj bi nekaj takega pomenilo za razmeroma majhno In zaprto alpsko dolino, so se začeli zavedali šele v zadnjem času, ko je na pohodu zeleni turizem, kateremu je sveta čista in neokrnjena narava. Tudi »Razvojni program turizma v Zgornji Savinjski dolini«, ki ga je lansko pomlad naročila občina Mozirje pri podjetju EPSI, predvideva, da se krajinsko kvalitetna in naravno bogata območja v čimvečji meri ohranijo v čisti naravni obliki in se kot taka ponujajo gostom. Po tem programu je treba stacionarne objekte z vsemi spremljevalnimi napravami zgraditi v bližini urbanih naselij, kot so Mozirje, Gornji grad, Ljubno, Luče in Solčava. Tako naj bi Logarska dolina ostala rezervat resničnega miru, čistega zraka in čiste vode. V dolini ne bodo gradili novih turističnih objektov, že obstoječe pa bodo funkcionalno in estetsko uredili. Logarska dolina je razmeroma majhna. Promet v turističnih konicah predstavlja hudo obremenitev okolja in ljudi. Pojavlja se problem divjega parkiranja na kvalitetni privatni zemlji, pojavlja se problem divjega kampiranja in divjega kurjenja. Za obiskovalci ostanejo kupi smeti, onesnažena voda, poškodovana trava in gozdna podrast, nenehno pa je prisotna potencialna nevarnost katastrofalnega požara, ki bi lahko upe-pelil celotno dolino. Zaradi vseh teh razlogov predvideva Razvojni program turizma, da bi zaprli dolino za motoma vozila; izjeme bi bila vozila domačinov, dostavna službena vozila upravljaicev posameznih objektov ter vozila s posebno oznako (policija, rešiici, GRS...). V ta namen je treba prej urediti parkirišča in nujne servisne objekte {lesene brunarice) na vstopnem delu doline. Obiskoval ■ ci bodo lahko spoznali Logarsko dolino peš, s kolesom, konjem, kočijo, električnimi avtobusi odprtega tipa... Seveda se tu pojavlja vrsta vprašanj tehnične narave, ki jih je potrebno pred tem upoštevati: prehodnost do Matkovega kota, Pavličevega sedla in Podolševe, prometni režim javnega prometa. Vse priprave bodo zahtevale še najmanj dve leti. Vendar je stanje v Logarski dolini že danes zaskrbljujoče. Domačini lahko le obupano opazujejo. kako jim kolone avtomobilov in množica ljudi, ki se imenujejo turisti, uničujejo njihovo zemljo in se pri tem večkrat nesramno obnašajo. Škode na zemlji in pridelku jim nihče ne more povrniti, še najmanj tisti, ki so jim jo povzročili. Sredstev za ureditev parkirišč, cest, ograj, označevalnih tabel, klopi, poti ni nikjer in jih v bližnji prihodnosti tudi ne bo. Logarska dolina je turistično zelo perspektivna, vendar je, žal, v položaju, ko se morajo nekatere stvari premakniti z ničelne točke. To pa zahteva precejšnja sredstva, ki jih trenutno v dolini ni. Da bi kljub vsemu poskušali nekaj narediti, je trinajst interesentov {domačini, lastniki zemljišč, podjetja) lani podpisalo dogovor, v katerem so se pozitivno opredelili do pobiranja prispevka za urejanje krajinskega parka Logarska dolina v prehodnem obdobju do zapore za motorni promet. Pomembno je to, da so prav domačini postali gonilna sila pri teh dejavnostih, ker enostavno vedo, koliko je neokrnjena Logarska dolina resnično vredna. V soglasju z občino Mozirje, ki je pripravila odlok o komunalnih taksah, v katerem je opredeljen tak način pobiranja prispevka, so pričeli 14. septembra iani poizkusno zaračunavati prispevke z namenom, da pridejo na dan vse pomanjkljivosti takšnega občutljivega posega. Prispevek so obiskovalci plačevali pri vhodu v Logarsko dolino pri Logarjevi kašči, kjer tudi stoji označevalna tabla krajinskega parka Logarska dolina. Prispevek v višini 60 SLT so plačali obiskovalci na vsak avto. Kot potrdilo so dobili prospekt o krajinskem parku Logarska dolina, na katerem so označene bistvene značilnosti parka, pregledna karta z označenimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi ter mesta, kjer je dovoljeno parkiranje. Navedene so tudi nekatere omejitve Iz odloka o krajinskem parku, ki neposredno zadevajo obiskovalce. Na prospektu je tudi napisano, v kakšne namene se prispevek, ki je bil letos na prostovoljni osnovi, pobira. Za Matkov kot, Pavličevo sedlo in Podolševo je režim enak kot prej. Sredstva se zbirajo na prehodnem računu pri Turističnem društvu Solčava, porabljali pa jih bodo izključno za ureditev Logarske doline. Kot je bilo pričakovati, je kmalu prišlo do burnih reakcij nekaterih ljudi, ki se s takim načinom varstva narave ne strinjajo. Kritike prihajajo predvsem s strani planincev celjskega planinskega društva. Seveda so takšna negodovanja razumljiva, saj ima naša planinska organizacija korenine globoko v preteklosti, kjer je bilo vse last vseh, s to lastnino pa so iahko vsi počeli vse. Svež zrak, toplo sonce, gorsko okolje, tega nihče ne more nikomur vzeti, prav tako mu ne more vzeti njegovih doživljajev; z vso moralno in pravno pravico pa mu lahko prepreči škodljivo delovanje v naravi ali celo na tuji lastnini. Je že tako, da smo tudi planinci samo ljudje, ki največkrat delamo po lastni presoji, ta pa lahko pride v popolno nasprotje s pravili igre, ki v nekem prostoru veljajo. Že dolgo ne velja več prepričanje, da smo planinci že po svoji definiciji naravovarstvenih. Če bi to bilo res. potem v gorah ne bi srečevali kupov smeti, spomenik miselnosti, da so gore last vseh in jih zato lahko po mili volji smetimo. Zato tudi ni preveč modro zatrjevati, da se nikjer ne sme pobirati prispevka, s katerim bi omogočili popravilo nekaterih grehov nad naravo, ki so jih zagrešili tudi tisti, ki sedaj temu nasprotujejo. . Tudi na planinstvo bomo morali začeti gledati z realnimi očmi in priznati, da smo ljubitelji gora le naključni in občasni obiskovalci naravnih čudežev, ki imamo bolj ali manj razvit čut do okolja. Kot vsepovsod drugje bomo morali tudi v gorah pristati na določena pravila, ki zagotavljajo njihovo ohranitev, priznavati pa bomo morali tudi tiste, ki to varstvo operativno zagotavljajo. Med obiskovalci Logarske doline bodo seveda tudi takšni, ki se ne bodo mogli sprijazniti s plačilom, saj se bodo počutili nesvobodne in omejene, čeprav se verjetno v živalskem ali botaničnem vrtu, kjer tudi plačajo vstopnino, ne počutijo tako. Gre predvsem za spremembo miselnosti. Navajeni smo bili, da je narava lastnina vseh in zato od nikogar, niti ne od tistega, ki bi zanjo skrbel. Propadanje narave nas je opozorilo, da tudi ona potrebuje skrbnika, ta pa sredstva za skrbstvo. Ni nam težko doumeti, da oskrba živali v živalskem vrtu zahteva strokovno delo, težje se sprijaznimo z dejstvom, da tudi okolje potrebuje strokovno varstvo, ki ga uporabnik pač mora plačati. Sicer pa je plačevanje ali neplačevanje prispevka kljub vsem odlokom in zakonom v rokah vsakega posameznika, njegove širine dojemanja sveta in njegove etike, Z malo iznajdljivosti se da izogniti plačilu davkov, različnih vstopnin, taks in tako tudi prispevku za Logarsko dolino. Pojmovanje svobode pa še naprej ostaja zelo, zelo relativno. NA SLOVENSKIH GORSKIH MEJAH NI VEČ MEJNEGA PASU KONČNO SVOBODNA PECA ŠTEFAN LEDNIK Nekega lanskega poznega jesenskega dne sem se potikal po bližnjih mežiških gobarskih »revirjih« okrog Harnunovega vrha na Lomu in se - kot že tolikokrat poprej - »opajal« nad lepimi razgledi proti Podjuni onkraj meje, kjer segajo pogledi Čez verigo Krških Alp vse do »večno« zasneženih vršacev Tur. Obilja gob v tem letnem času seveda ni bilo več, le kakšno sivko bi še utegnil stakniti kje. Pa nič zato, saj mi g ob ar jen je služi bolj za »alibi«, da te mimoidoči domačin ne pogleda začudeno, češ, kaj le lomasti ta človek v tem času po gozdovih in stmiščih kar vsepovprek. Sicer pa je z mojimi gobami tako: če je bera bogata, te pričaka doma jadikovanje boljše polovice, koliko dela in čiščenja da si ji pripravil; če pa je košarica prazna, se rado zgodi, da si prislužiš posmehljiv očitek »sem tako vedela, da ne boš nič prinesel«. Takim »krivicam« v obrambo pač najbolj služi zavest, da je podobnih družinskih režimov najbrž precej tudi drugod, in to ne samo ob gobarskih zadevah. MINISTRIRANJE PO PECI Pa se mi tega dne korak sam od sebe usmeri čez Brusnijo, vzdolž bližnje meje na Kozlov vrh, tik nad kakih sto metrov nižje ležečim mejnim prehodom Reht, koder oddavna vodi mežiška cesta proti Libučam, šmihelu in Pliberku, Proti krajem, s katerimi je Mežica nekdaj, do leta 1918, drugovala veliko tesneje kot pa s soseščino v spodnjem koncu doline. Na kolovozu pred kmetijo Kozel me preseneti prazen drog, na katerem se je še nedavno bohotil svareč napis »mejni pas«. Tedaj se spomnim, kako me je pred leti, tudi na gobarskem pohodu, ne da bi že prekoračil tolikanj prepovedano črto mejnega pasu, prav tukaj »aretirala« graničarska dvojica in me odvedla v bližnjo stražnico ob mejnemu prehodu. Na nesrečo sem bil lega dne pozabil doma torbico z dokumenti, kar je seveda pomenilo dodatno spodbudo v graničarski službeni vnemi. Kar dobri dve uri je nato trajalo zasliševanje in telefonada, preden so s pomočjo miličnika z mejnega prehoda le ugotovili, da sem ta in ta iz komaj 20 minut oddaljene Mežice, kjer me 1ako rekoč »vsakdo« pozna. Sedaj pa me naenkrat prešine zavest: »Saj je vendar svoboda!« Graničarjev, ki jih je nekdanja Jugoslavija tod ustoličila okrog leta 1933, vendar ni več! Tudi nekdanja državna trobojnica ne vihra več ob opuščeni stražnici pri mejnem prehodu! Rečem si: Danes pa stopim po kolovozu naprej do Jelenove domačije na vrhu pobočja tik nad podjunskimi poljanami! Saj tod nisem hodil že skorajda šestdeset let! Pa sem nekoč kot ministrant tako pogosto, poleti ali pozimi v visokem snegu, podnevi ali pozno v nočnih urah, obredel vse domačije, tudi one tik ob meji, od Holmeca sèm proti Peci, ne da bi me nadlegoval kakšen graničar ali financar. Slednji so sicer zgolj ždeli v svojih kolibah na uradnih mejnih prehodih. In še se spomnim, kako sem na teh ministrantovskih - za malega fantka -kar napornih in tudi strah zbujajočih dostikrat temnih poteh spremljal mežiškega dekana Horn-böcka, ko je spovedoval in v »sveto olje« deval izdihujoče kmečke »bice in dedije«. Prav zmagoslavno sem se nato sprehodil po vrhnjih Jelenovih travnikih, pogled pa mi je z užitkom plaval navzdol in v dalj mimo šiljastih zvonikov bližnjih podjunskih cerkvic. Razkora-čen sem dal roke ob bok in na glas dejal: »Tako, zdaj smo pa spet končno mi tu I« Saj smo se po koncu vojne leta 1945 šele sedaj znebili drugega, enako gospodovalnega okupatorja. Z omenjenim vzklikom pa sem obenem vrnil bodico še pliberški hitlerjanski funkcionarki NSDAP, ki je nekaj dni po vdoru nacistov leta 1941 prišla v mežiško župnišče, ga »zasedla« za neko njihovo dejavnost, se razkoračila, dala roke v bok ter vzhičeno vzkliknila: »So, jetzt sind aber wieder wir da!« VOJAŠKI GOSPODARJI MEJE Enaki občutki »svobode« so me prevevali, ko sem se poleti 1991. leta, prvič po slovensko-ju-goslovanski vojni, povzpel na Peco, zavedajoč se obenem, kako mučni so mogli biti včasih poprej prehodi mimo graničarske »karaule« na Torčevem v Podpeci. Ob meji tod je od časa do časa vladal prav muhast režim. Včasih je zadostovalo, da si stražniku samo pomahal in se mu nasmehnil, ko si hodil ali vozil mimo njega. Spet drugič pa se je neverjetno zaostrilo: pokazati si moral vse papirje ali celo iti v »kancelariju«, kjer so te vpisali v neko knjigo. Ob tem je vodja kar avle, ves uradno vzvišen, obračal potni list kot v padi šah ovi h časih kavuas-ferman, kakor je to slikovito opisoval Karl May v zgodbah Križem po J utro vem in V gorah Kurdistana. Dva taka - oba zimska - pohoda na Peco sta mi posebej ostala v spominu. Poleg onih seveda iz prvega desetletja po letu 1945. ko smo na »prepovedano« Peco pohajali le kradoma in izogibajoč se daleč naokrog knojevskih posadk in pozneje graničarskih patrol. Prvi pohod se je zapletel ravno pri omenjeni karavli. Vodnik mi je sicer dovolil vzpon, vendar le do koče. Zabičal mi je, da nikakor ne smem po sicer normalni, markirani poti. ki teče deloma tik ob meji in ki je bila shojena, saj so po njej hodile do Tomaževe lovske koče tudi njihove vsakodnevne patrole. Ukazal mi je iti po gozdni »avto cesti« daleč naokrog. Tu ni bilo nobene gazi. snega pa je nedavno padlo čez pol metra. Že za prvim ovinkom sem ugotovil, da bi tod hodil do doma na Peci vsaj 4 do 5 ur namesto poldruge Kmalu jo v kritju gozda ucvrem kar počez in se nekoliko višje priključim na »normalno» stezo v upanju, da ja ne bom srečal kakšne patrole. Toda glej: že blizu Tomaževe koče zrašteta naenkrat pred mano dva graničarja. Mlada fanta sta se ob nenadnem srečanju mene očitno bolj ustrašila kot jaz njiju. Brž jima rečem: »Sve u redu, javio sam se u kasarni!« »Dobro, dobro,« odvrneta. Po nekaj prijaznih besedah, ko sta povedala, da sta šele komaj prišla semkaj in ko se nista mogla načuditi, čemu sam »i tako star« rinem v snegu na vrh Pece. kamor pozimi oni navadno sploh ne zaidejo, se dobrovoljno raziđemo. Kakor sta se onadva čudila meni, tako sem se čudil tudi jaz, toda ne prvič. Namreč: le kaj počnejo tukaj na »severni« meji fantje z juga, ki ne znajo slovenskega jezika, ki naj bi tukaj pri nas. »na svoji zemlji«, imei izključno veljavo, v okolju, kjer se tudi sami nikakor niso mogli počutiti »domače«, ampak le kot tujki v tujem okolju? Koliko bolj naravno bi se fanta počutila kje na albanski ali bolgarski meji, od koder sta očitno prihajala! Oba sta bila prav arabsko temnopolta, eden pa je bil celo romske krvi. Ob laki, »unitarni« kadrovski politiki armije, ki je očitno hotela v svoji kovačnici proizvesti nov »jugoslovanski« narod, tudi ni čudno, da je okolica teh mejnih stražnic po svojih gredicah in drugih »dekorativnih« ureditvah navadno bila podobna balkanski ali celo orientalski »bašti« in je bila v očitnem nasprotju z našo alpsko ali ljudsko izraznostjo. Sicer pa se je ta pohod končal kar normalno. Le nazaj grede sem se karavli izognil in raje ubral nekaj daljšo pot. GOSPODARJI LASTNIH MEJA Drugi »primer« se je zgodil kako leto ali dve pozneje. Pri karavli je šlo gladko. Na Miheljih tratah, na višini 2000 metrov, pa prične močno pihati in snežiti. Ko ugledam Kordeževo glavo, se mi zdi, da se na vrhu premika lovec ali celo dva. Pomislim, kaj neki počenjajo v takem marčevskem vremenu tod. Graničarji to gotovo niso, saj jih že nekaj let pozimi na vrhu nisem srečal. Malo si oddahnem, nato se namerim navzdol v ravnico pred zadnjo strmino. Komaj se zagrizem v breg na drugi strani, zagledam v snežnem metežu, kako štrle štiri puškine cevi izza borovja proti meni Sledi vzklik: »Stoj!« »Stao sam,« odvrnem po vojaških pravilih. Obenem se spomnim, da sem takšne vojaške obrede zadnjič doživljal davnega decembra leta 1944 na sremski fronti v slovenskem bataljonu I. Krajiške brigade (ravno tam okrog Negoslav-cev, Šida, Sotina, Nijemcev in Vukovarja, koder se spet, toda tako po nepotrebnem, tolčejo in koljejo - tokrat »brača« med sabo). V nadaljnji »obravnavi« je bil seveda prevladujoč uradni jezik iz okolja, »ki ga razume ceo svet«. »Šta radiš tu?« me vpraša vodja patrole; samo ob sebi se razume, da smo bili tudi »per tu«, Čeprav so bila moja leta skorajda enaka seštevku vseh štirih na drugi strani. »Idem na vrh,« sem kratko odvrnil. »Pa zašlo u snegu i ovakvom nevremenu?« »E, pa i u lošem vremenu je lepo ići naokolo za trening,« ga skušam pomiriti. »Daj legitimaciju!« zahteva nato. In obrača potni list, posebno sliko v njem, nato pa me ostro motri v obraz. Naenkrat vzklikne: »Skini kapu!« V globoko do vratu poveznjeni volneni kapi me pač ni mogel natančno »identificirati«. Potegnem jo dol in se nasmehnem: »Jeli sada u redu?« »E, u redu,« odvrne in se tudi on nasmehne. Po sliki v legitimaciji je namreč videl, da mi glavo »krasi« popolna pleša. Tudi s to četverico smo se nato kar prijateljsko poslovili, čeprav sem imel občutek, da bi mi najraje pogledali še v nahrbtnik, če le ne tihota- pim česa v Avstrijo. Tiste čase so namreč na bližnjih mejah, pa tudi v hribih, »prijeli« preneka-terega »Zagrebčana«, ki je v kofetarski stiski hotel na lahek način priti do denarja. Jaz pa sem si mislil: le kdaj bomo končno na slovenskih vrhovih in gorah sami popolni gospodarji! Le kdaj bomo lahko brez strahu prehajali po celi Peci proti Luški Kopi, kakor smo lahko celo v časih »gnile predaprilske Jugoslavije«! Ali bomo to še dočakali? Pa smo! ZAKAJ SE HRIBOVSKI ČEVLJI IMENUJEJO TAKO. KOT SE? KVEDROVCI IN GOJZARJI DR. MIHA POTOČNIK Lanskega 26. novembra sva se pred ljubljanskim Kozolcem srečala s Stankom Koflerjem, predsednikom Planinskega društva Dovje-Mojstrana. Pokramljava o gorah, planinstvu, planinskem muzeju. Pa mi pravi, da ga je spraševala članica Mladinske komisije pri Planinski zvezi, če se gorski čevlji »kvedrovci« imenujejo po nekdanjem znanem skalašu Janezu Kvedru. Odgovoril ji je, da tega ne ve in naj kar mene vpraša. Morda bo odgovor zanimal tudi bralce Planinskega vestnika. »Kvedrovci« z Janezom Kvedrom nimajo nobene povezave in se ne imenujejo po njem. Nekdanji čevljarji - med drugimi znana čevljarska delavnica očeta, gorskega nosača In vodnika Janeza Eržena ter njegovih sinov Janeza in Franca v Mojstrani, pa tudi Mandeljčeva za Bistrico - so izdelovali gorske čevlje »na kve-der«. Debele usnjene podplate so na zgornji del čevlja šivali z dreto, ki so jo vlekli skozi klobčič iz voska in smole - »žvirco«. Smola na dreti je preprečevala zamakanje in prepereva-nje. Debele usnjene podplate so okovali z dve vrste žebljev iz Krope, s »kroparji«. pozneje pa s podkvicami »trikuni« in »silvretta«. Seveda je bil velik in naravnost revolucionaren napredek gumijast podplat in peta na gorskem Čevlju (kampunčini), ob tem pa namesto težke, debele in toge vrvi »najlonka« za plezanje. Svoj Čas smo plezali tako, da smo pred vstopom v steno sezuli okovanke - »kvedrovce«, jih strpali v nahrbtnik In obuli »plezalke«, plezalne copate s podplati iz vrvi, pozneje pa iz polsti, »filca«. Še pred kvedrovci so bile z žeblji »sekanci« okovane lesene cokle, ki so jih nosili gorski pastirji in lovci v Vratih, na Vršiču in v Trenti. Tako je - kot poroča Jakob Aljaž v svojih spominih - «ta stara Vahica« z Dovjega, Jera Peterman, kot pastirica v coklah preplezala steno Cmira; žal v podrobnostih ne vemo za smer, po kateri je plezala, verjetno pa je iz Kuhinje. Pokopana je na dovškem pokopališču takoj desno za vogalom vhoda v zakristijo v neposredni bližini Aljaževega groba. Res je, da je bil Janez Kveder, življenjski tovariš hčerke dr. Henrika Tume Anke, v letih po prvi svetovni vojni znan planinski in skalaški odbornik, alpinist in visokogorski turni smučar, ki je prvi vodil in organiziral visokogorske turne smučarske tečaje v Staničevi koči in naprej na relaciji Hribarice - Koča pri Sedmerih jezerih -Komna - Vogel. Janez Kveder je bil 22. julija 1922 v znani navezi (Kveder, Jug, Volkar), ki je po prvi svetovni vojni (za navezo Pavla Kunaverja leta 1911, v kateri sta bila še Mich-ler in Kovač) prva preplezala Severno triglavsko steno v »slovenski smeri«. Pred tema navezama je ta vzhodni del stene preplezal že leta 1890 Ivan Berginc-Štrukelj, za njim pa leta 1909 najprej sam Joie Komac-Pavr in leto zatem z dr. Henrikom Tumo. Kvedrova naveza je odkrila nov vstop v slovensko smer skozi ■•slovenske kamine«. Imenovali smo jih tudi »Kvedrovi kamini«. Prej je bil vstop pri »macesnih«, dosti bolj levo in višje nad potjo čez Prag. Kvedrova naveza je prva ponovila Kunaverjev izstop naravnost skozi kamine na »slovenski turne« in ne več okrog stolpa po polici, ki se ga je prijeto ime »Freiihov izstop«, ki pa ga je verjetno prvi uporabil Jože Komac in z njim potem Turna. O tem izstopu sem poročal v knjigi »Triglav - gora in simbol«. Gorske čevlje smo nekdaj imenovali in jim še danes pravimo tudi »gojzarji« ali »gojzerji«. Ime pride in izvira od vasi Goisem, ki leži severno od štajerskega Dachsteina in v bližini nekdanjega letovišča cesarja Franca Jožefa Sad Ischl. V Goisernu so - tako kot v Mojstrani, Tržiču, Žireh in še kje pri nas - izdelovali gorske čevlje. To ime za gorske čevlje iz tega avstrijskega kraja pa se je prijelo samo pri nas na Slovenskem: Avstrijci gorske čevlje imenujejo le »Bergschuhe«. POBUDE, NA KATERE PRIČAKUJEMO ODZIVE PLANINSTVO V TRŽNEM SISTEMU ANTON OMERZA Za nami je leto 1991, v marsičem prelomno leto - upam, da tudi za nas planince Politiki se že leto dni trudijo, da bi pripeljali našo deželo v mirne vode uradne samostojnosti, ki bi jo tujina priznala in nam podelila mednarodni status samostojne države. Gospodarstvo bo verjetno potrebovalo več časa za prehod v tržni sistem z vsemi sestavinami lastništva, podjetništva in svobodne konkurence. Kje je v teh procesih mesto planinske organizacije, se sprašujem, hkrati pa skušam nakazati vsaj enega od možnih odgovorov, pa tudi spodbuditi razpravo na to temo. V tržnem gospodarstvu je vsem dejavnostim, pa naj gre za strokovna ali za športna in planinska društva, skupno to, da morajo najti takšno optimalno kombinacijo med prostovoljnim načinom dela in čistim poslovnim načinom delovanja, ki jo narekuje domače in tuje tržišče. To torej pomeni, da lahko mirne duše začnemo s ceiostno primerjavo med slovensko planinsko organizacijo in nam najbližjimi planinskimi zvezami. Nalogo si lahko zastavimo tudi drugače In se vprašamo, kaj nam manjka, da bi se lahko polnopravno (to je po načelih, ki veljajo v tržnem sistemu) postavili ob bok avstrijski, italijanski ali nemški planinski zvezi. V Sloveniji temelji delo planinskih društev predvsem na prostovoljni dejavnosti nekaterih planincev. Postavlja se vprašanje, kako dolgo bo tak način dela lahko kljuboval vedno ostreje začrtanim obrisom tržnega gospodarstva, ki nezadržno prihaja. Ali bo moč optimalno vzdrževati planinske poti in postojanke, ali bo moč graditi nove? Ali bo moč na dosedanji način financirati vrhunske alpinistične podvige in odprave v tuja gorstva? Kdo se bo vprašal, ali je sploh smiselno o tem razpravljati, saj je splošno stanje planinstva še kar zadovoljivo: društva delujejo, planinske postojanke in poti so v spodobnem stanju. PZS deluje. Planinski vestnik redno izhaja, alpinisti so v samem svetovnem vrhu, odprave v tuja gorstva odhajajo po programu ipd. Takšna vprašanja bodo rezultat razmišljanj v sedanjih okvirih delovanja planinske organizacije, mi pa skušamo s tem člankom bralce napeljati k razmišljanju o planinstvu v tržnih razmerah, ki prihajajo. STIČNE TOČKE Množičnost našega planinstva je vsekakor tisti dejavnik, s katerim se lahko postavimo ob bok vsaki tuji planinski zvezi. Ob tem nas dejstvo, da ne zmoremo vseh ljubiteljev gora spraviti v okvir planinskih društev, niti ne moti preveč. Upravljanje planinskih poti in postojank je zadovoljivo celo za stroge oči planincev razvitih alpskih dežel. Vendar pa se je že marsikdo vprašal, kako dolgo bo planinskim društvom uspevalo upravljati svoje postojanke ali celo graditi nove na način, ki ga lahko označimo za kombinacijo med prostovoljnim delom in ekonomskim računom. Gorska reševalna služba se po opremljenosti, predvsem pa po organizacijski učinkovitosti lahko primerja s tujimi takimi službami, čeprav temelji na netržnih načelih financiranja. Alpinizem in odprave v tuja gorstva sta tisti paradni dejavnosti našega planinstva, ki nam jih tujci najbolj zavidajo, predvsem zato, ker si ne znajo razlagati, kako je to sploh možno v pogojih, v katerih živimo. Pri tem si kak Messner spioh ne zna predstavljati, koliko nealpini-stičnih naporov (oprema, sponzorji) je v Sloveniji potrebno za kako odpravo ali pa za odmeven alpinistični podvig. Ob teh nekaj primerjavah s tujino je takoj razvidno, da za vsakim našim mednarodnim uspehom oziroma za vsako našo pozitivno mednarodno primerjavo leži kup tipično slovenskih značilnosti. In prav te so tiste, ki nas zanimajo. KAJ MANJKA PZS ZA TRŽNO RAZVITOST Poglejmo najprej tiste točke, ki smo jih že omenili. Prava množičnost planinske organizacije bi bila takrat, ko bi bil pretežni del ljubiteljev gorâ vključen v planinska društva zato, ker bi bila s svojo vsebino dejavnosti tako atraktivna, da bi planince iz svojega okoliša nezadržno pritegnila v okrilje svojega članstva. Temeljno delo planinskih društev (skrb za članstvo ter skrb za poti in postojanke) je treba postaviti v tak okvir, kjer se bo optimalno prepletalo prostovoljno in podjetniško delovanje. Kako bo to potekalo, je še preuranjeno napovedovati; zadošča že dejstvo, da je prišel Čas, ko je treba o tem resno razpravljati, tako v društvih kot v PZS. Gorska reševalna služba se z vidika tržnega sistema duši v nerazumljivih finančnih težavah. Včasih popolnoma nerazumljiva sociala iz preteklih desetletij nas je na področju gorskega reševanja privedla do velikih finančnih težav, ki jim znotraj tega sistema ne vidimo rešitve, čeprav je organiziranost te službe na visoko kakovostni ravni. Zakaj se slovenski planinec pred odhodom v planine ne bi mogel zavarovati in s tem prevzeti nase (in na zavarovalnico) vsaj del stroškov GRS, če že ne vseh? Alpinizem in odprave v tuja gorstva sta dejavnosti. ki zaradi kakovosti in odmevnosti kar kličeta po marketinški organiziranosti. Ustanovitev planinskega poola bi bila ena od rešitev. Dokler še ne bo uresničena, je seveda kar smotrno, da tudi PZS primakne svoj klobuk pri delitvi sredstev, ki se nabirajo iz akcije Podarim -dobim. Pa še beseda, dve o publicistični dejavnosti. Planinski vestnik, lokalna društvena glasila in vse tiste edicije, ki jih PV ponuja na zadnjih straneh, še ne moremo imenovati slovenska planinska publicistika. Zakaj ne? Planinski vestnik je še vedno preveč ne strukturi rana revija, ki daje prevelik poudarek nekaterim temam (odprave, alpinistični dosežki) in premalo tistim, ki bi utegnile zanimati širši planinski avditorij. KAJ POGREŽAMO NA STRANEH PV • Rubriko s pregledom planinskega tiska iz sosednjih dežel. • Primerjalne članke, recimo med Slovenijo in Avstrijo, na določeno temo (organiziranost društev, delovanje postojank, delovanje zveze, vrste in razširjenost tiska ipd.). • Rubriko, posvečeno planinski opremi: - tematski članki o planinski opremi (čevlji. nahrbtnik, cepin, palice ipd.) — upoštevanje domače in tuje strokovne literature; - predstavitev nove planinske opreme (lahko tudi v sodelovanju s proizvajalcem) - npr. spalne vreče za planince - za prenočevanje v planinskih kočah; - seznam potrebne opreme za tipično turo (recimo, Sto žensk na Triglav) ipd. • PV bi moral razviti zaokrožene rubrike, ki bi jih dopolnjeval na podlagi rezultatov anket med bralci ter upoštevajoč novosti na tržišču in razvoj publicistike v razvitejših deželah. PV bi moral negovati tudi odnos s svojimi sodelavci: najprej s točno opredeljenimi rubrikami, s tehničnimi navodili za pripravo prispevkov, ne pa, da jih povpraša o številki žiro računa in o tem, ali bodo in komu bodo odstopili svoj honorar. Začeti se bo moral marketinško obnašati, sicer obstaja možnost, da bo ob razmeroma nizki nakladi životaril in mu nikakor ne bo uspelo med naročnike (in bralce) pritegniti tistega števila planincev, ki bi ga sicer lahko. PZS bi morala biti tista strokovna planinska organizacija, ki bi morala spodbuditi podjetnike, da bi se usmerili v planinsko dejavnost. Sprašujemo se lahko, koliko časa bomo planinci, predvsem pa alpinisti, morali hoditi po opremo v tujino. Brez dvoma bi se našel kdo, ki bi ob pomoči PZS tvegal in odprl trgovino s planinsko in alpinistično opremo v Ljubljani, Mariboru, Celju, Bohinju, Kranjski Gori, Bovcu in še kje. Nanizal sem kar nekaj pobud; upam, da bo vsaj na katero od njih odziv. KAJ POTREBUJEMO ZA PLANINSKO TURO OPREMA ZA VSAKDANJO RABO BOŽO JORDAN V PZS imamo osnovno vzgojno akcijo, imenovano planinska šola, kjer zvemo marsikaj tudi o planinski opremi. Ko smo pred leti pripravljali gradivo za izdajo knjige Planinska šola (1977, 1983), je na koncu zapisan pomnik o izbiri planinske opreme. * * * Opremo si izberemo glede na nameravano turo (gričevje, hribovje, sredogorje, visokogorje), njeno težavnost in čas. Raje vzemimo s seboj več kot premalo, ker ne vemo, na kaj naletimo na turi. Več gorskih nesreč je bilo zaradi neprimerne in nezadostne opreme kot pa zaradi lakote. Pomni: z zadostno opremo lahko dosežemo več in varneje kot slabo opremljeni! Poglejmo si, kako opremljeni gremo v hribovje nekako do višine 1000 metrov (Boč 980 m. Gora Oljka 734m) v letnih razmerah! S seboj vzamemo perilo (majico brez rokavov, spodnje kratke hlače, oboje trikomacco); športno srajco iz lažje tkanine, lahko gremo tudi v športni majici; hlače iz lahke tkanine (pumparioe ali dolge hlače), ki so v vračih dneh lahko tudi kratke (sonce - opekline) in se dajo podaljšati; dokolenke k pumparicam, kratke nogavice k dolgim hlačam; za visoke čevlje imejmo vedno dva para nogavic; pri hoji nastaja med kožo in čevljem trenje, ki ga moramo uničiti, raje z drgnjenjem nogavice ob nogavico, ne pa ob kožo; nogavica ob koži naj bo bombažna, druga iz volne (domače); Čevlje, lahke visoke z nare-bričeno gumo iz nepremočljivega usnja (rosa, dež), lahko tudi nizke čevlje (copate) z narebri-čeno gumo (debelejši podplati); srednje debel pulover za večerne in jutranje ure (npr. novo: sintetični velur); vetrovko, ki lahko nadomesti tudi pulover in vzdrži vsaj malo moče; zdaj je iz goretexa (I am inati/sintetične membrane ali iz domačih mikroporoznih tkanin porotex, kran- tex); volneno kapo ali kaj iz sukna s senčnikom: nahrbtnik, ki naj bo dober za nošenje, manjši, nepropusten, v njem pa so ogrinjalo za dež ali zložljiv dežnik, čutara ali termovka, rezervna srajca, majica (potenjel), žepna svetilka (naglavna), palici za hojo (zložljivi), ročna lekarna, vedno(l) zemljevid, vodnik, kompas: copate, če bomo v koči, morda še trenirko. Ne pozabi na dokumente: na izkaznice (osebno, planinsko, zdravstveno), dnevnike poti, svoj dnevnik, blazinico, da boš lahko kaj žigosal, šivan ko s sukancem, varnostne sponke. Pozimi pa smo opremljeni takole: čevlji iz nepre-močljivega usnja, danes že iz umetnih mas; pumparice iz debelejšega volnenega blaga; volnene do kol en ke ali nad kole nke in kratke nogavice; srajca iz flanele; perilo, toplo, majica z rokavi (npr. exotex, vpija znoj), dolge spodnje hlače; pulover, debel in tanjši; bunda s kapuco ali vetrovka; rokavice, volnene s prevleko; volnena kapa (različne izvedbe) ali vsaj ščitniki za ušesa; nahrbtnik, večji, v njem je rezervno perilo, majica, srajca, rezervne nogavice, gama-še, rokavice; turne smuči (kak rezervni del, izvijač...), smučarske palice, lahko z večjimi krpljicami, tudi če gremo peš, so dobra opora pri hoji. Za sredogorje, nekako od 10OO do 2000 metrov, moramo poleti še dodati (Storžič, Raduha, Peca...) rezervno srajco in majico, rokavice (hitre temperaturne spremembe!), vetrovko s kapuco, kompas, po možnosti še višinomer, zemljevid in vodnik. Če nameravamo prenočiti, vtaknimo v nahrbtnik še lastno rjuho - spalno vrečo. In pozimi; rezervno perilo za enkratno preobleko, dodatni pulover, očala (sončna ali snežna), kremo proti opeklinam (sonce!), bivak vrečo, kuhalnik, vžigalice, cepin, dereze, vrv (krpije), lavinsko vrvico, žolno, pse ali krzno za smuči, smučarske palice za hojo ali cepin. To opremo potrebujemo tudi za visokogorje, ki je nad 2000 metrov (Ojstrica, Grintovec, Triglav, Jalovec), in sicer za naše in tuje Alpe. Vedeti pa moramo, da so v Zahodnih Alpah poleti za naše pojme skoraj povsod zimske razmere in za hojo po nadelanih poteh se bomo v večini primerov opremili tako kot za sredogorje pozimi. Cepin bomo vzeli, Če vemo, da bomo prečili kaka snežišča. Za manjša snežišča je dobro imeti s seboj »žabice« ali vsaj jekleno špico. Če bomo vodili mladino, je dobro na skupino nesti vrv. Ne pozabimo na kompasi Za zimske razmere pa je treba posvetiti vso pozornost obleki In obutvi. Čevlji naj bodo večji, da bomo vanje obuli najmanj dva para nogavic; čez debel pulover nosimo bundo s kapuco, da se ubranimo ledenemu mrazu. Nikakor pa ne smemo pozabiti očal In zaščite, ki varuje ustnice, lične in nosne kosti. Še enkrat torej: Osebna oprema: perilo, nogavice, hlače, pulover, čevlji, pokrivalo, šal, vetrovka, bunda, rokavice (prevleke), pelerina, dežnik, obleka proti dežju, rezervno perilo, copati, dokumenti, beležka, pisalo. Druga oprema: nahrbtnik, žepni nož, čutara ali termovka, rjuha, bivak vreča, spalna vreča, toaletni pribor, toaletni papir, robci, komplet prve pomoči. Tehnična oprema: pomožna vrvica, vponke (bolje kompleten pas!), palici, cepin, dereze, krpije, lavinska vrvica (lavinska žolna), zaščitna očala, kreme, vodnik, zemljevid, kompas, višinomer, sveče, vžigalnik ali vžigalice (vetrne), kuhalnik s posodo, fotoaparat s filmi, daljnogled, pa morda še kaj. Onesnaženost jezer v TNP_ Z majhno zamudo bi rad opozoril na rezultate raziskav rastlinskega sveta v jezerih Triglavskega narodnega parka (Makrofiti v jezerih Triglavskega narodnega parka. Biološki vestnik 38 (1): 1-14, 1990), ki so jih opravili strokovnjaki Inštituta za biologijo in Oddelka za biologijo Univerze v Ljubljani ter Inštituta za botaniko In botaničnega vrta iz Beograda. V Triglavskih jezerih, Dupeljskem jezeru in Jezeru v Lužnici nl makrofitov oziroma so prisotni le poredko, na podlagi česar jih lahko uvrstimo v kategorijo ultraoligo-trolnih jezer. To pomeni, da je v njih izjemno malo hranilnih snovi oziroma jezera niso onesnažena. V Krnskem jezeru je prisotnost nekaterih dristavcev znak povečane evtrofizacije - dotoka hranilnih snovi (oligomezotrofno jezero). Največje število makrofltskih vrst so ugotovili v Bohinjskem jezeru. Obilica pritokov in nerešeno vprašanje kanalizacije povzročajo povečano vsebnost hranilnih snovi, kar omogoča obilnejšo rast rastlin. Zabeležili so 16 vrst, vrstna sestava pa kaže, da je Bohinjsko Jezero mezotrofnl tip jezera, kar pomeni, da je že precej onesnaženo. Floristlčni pregled jezer je tako pokazal, da se v nekaterih že kažejo posledice onesnaževanja okolja. Teâko pa je reči, ali je vzrok atmosferski vnos (onesnažen zrak) ali gre za kvarni vpliv turizma. Za odgovor na to bodo potrebne nadaljnje raziskave. V vsakem primeru moramo planinci posvetiti večjo skrb odpadnim vodam iz planinskih postojank. ioorMaher PRVA KNJIGA O ALPAH, KI JO POZNAMO SIMLERJEVE ALPE Z naglimi koraki se bliža jubilejno leto slovenskih planincev Zajelo bo vsa področja delovanja planinske organizacije, v tem okviru seveda tudi in še prav posebno kulturo. Naše glasilo se že začenja pripravljati nanj, V času, ko se evropske dežele zbližujejo in pripravljajo na združitev, kije bila še pred nekaj desetletji nekaj nepojmljivega, ne smemo in ne moremo ostati zaprti v planinski raj na sončni strani Alp. Vsaj bežno se moramo ozreti k bližnjim in bolj oddaljenim sosedom, ki se ponašajo z daljšim in pomembnejšim gomiškim izročilom, ter poleg aktualnih dogajanj, ki jih vseskozi povzemamo, zajeti vsaj prgišče dragotin iz zakladnice, ki se je napolnila v minulih stoletjih. Planinski vestnik bo v prihodnjih številkah priobčil niz odlomkov iz starih spisov, iz katerih bo razvidno doživljanje in poznavanje gorskega sveta, preden so se po njem razpredle planinske in plezalne poti. Izbral in prevedel jih je Franček Vogelnik. Za ponazoritev je poiskal tudi nekaj starih podob in zemljevidov iz knjig, ki bi jih pri nas zaman iskali. (Op. ur.) PlmttvA ut fairia. léots, JiML&fu; dtferh : SHurima (ic Patria et tp/n tihi. C^uom daterai vitatiO^TaUr, iureJUistmubm £Mđfri; M - bHlXANT^i HCl A RET1A- ntiiMifon ■VINNÜNTF5- O m, n. ( ". ! A N ! LI CAT! I A P-T Ei J r> K AV 1 NORICVM Ktevjcç ■AMBtSONCll A Ml LIC I ■SVANfTt Najstarejši zemljevidi, na katerih so bile upodobljene (sila preproste skice!) Alpe, so nastali v 1. In Z- stoletju, vendar v Izvirniku niso ohranjeni. Vpogled v tehniko antičnega upodabljanja sveta odpirajo zemljevidi Iz zadnjih stoletij antike: gre za koplje starejših del. Najporflembnejfia je PloJemejeva Geografija (ok. I. 150), ki so jo prepisovali In prerisovali. Prepis i£ t. 1200, ohranjen na Afosu, je j. 1867 v faksimilu Izdal V. Langlols. V začetku 16. stol. so jih začeli prevajali v latinščino In nailskovatl. Pričujoči zemljevid je bil prlobčen I. 1478. Na njem so Vzhodne Alpe, razločiti Je Ime Karavanke (Caravancas Möns) En Emona (Ljubljana) Idr. Josias Simler je bil široko razgledan mož. Poznal je antiko in srednjeveško slovstvo in cenil tedanje pisce kot neomajno avtoriteto, katere si ni upal okrniti. Zato temeljijo njegove Alpe na besedilih starih piscev, ki jih prizadevno navaja, sooča med seboj njihove izsledke in posega vanje s svojimi komentarji. Knjiga potemtakem ni izvirno delo; je le učena kompilacija, zajeta iz vseh tedaj znanih virov, vendar je gradivo pregledno, sistematično urejeno, tako da so lahko Alpe postale temelj za poznejša tovrstna dela. - Izdaja iz leta 1574 ni edina: drugič so izšle Alpe leta 1633 v Leydnu, verjetno leta 1635 v Ziirichu in Amsterdamu, nazadnje pa še leta 1735 v Ziirichu, Polagoma je latinščina postala ovira pri razumevanju tega dela. Ko se je gorništvo v Alpah razmahnilo in se je jelo množiti tudi slovstvo, se je začelo poglabljati tudi zanimanje za najstarejše tiskane vire o tem gorovju. Znani angleški gornik W. A. B. Coolidge (1850-1926) je prevedel Simlerjeve Alpe v francoščino in jih opremil z izčrpnimi opombami (izšle so leta 1904 v Grenoblu). V nemščino jih je prevedel dr, F. G. Bergmann, prevod je predelal A. Stei-nitzer in dodal vse potrebne opombe. Leta 1931 so izšle v Miinchnu. Simler je razdelil svoje delo v 20 poglavij. Po uvodu razpravlja (1) o imenu tega gorovja, o (2) njegovem obsegu, jih (3) kratko opiše, navaja (4) prva prečenja, posebej (5) Hanibalovo, našteva najbolj znane prehode (6), zatem pride- jo na vrsto posamezne gorske skupine: (7) Kotijske, (8) Grajiške, (9) Peninske, (10) Visoke, (11) Lepontinske, (12) Retijske in (13) Julijske in Karnijske Alpe. Nadaljnja poglavja zajemajo (14) nevarnosti v Alpah, (15) prebivalstvo, (16) vode, (17) kristale in kovine, (18) drevnine, (19) krmne rastline in zelišča in (20) živalski svet. Da bi Simierja nekoliko približal, sem prevedel uvod, poglavje o Julijskih in Karnijskih Alpah ter o nevarnostih na alpskih poteh. To bo zadostovalo, da bomo spoznali avtorjev način pisanja, seveda pa tudi njegovo razgledanost po slovstvu in izreden spomin. Dandanes so takšna besedila le kulturnozgodovinsko zanimiva; znanosti v današnjem pomenu besede v tistih časih še ni bilo. Ker nisem imel pri roki izvirnika, si ta skromni prevod ne lasti dokončnosti. F Voge,nik PREDGOVOR_ Vsepovsod, kamor se ozre oko, vidimo ravnine in gore. Slednje vplivajo s svojo višino, ne da bi si to znali razložiti, na našega duha in nas navdajajo z večjim občudovanjem kot one s širnimi ploskvami. Tako se je že pri prvih ljudeh zbudila misel, da so višine ustvarjene za čaščenje bogov, ker pri umrljivih zbujajo nenavadno spoštovanje. 2e v starih časih so ljudje verovali, da so si bogovi, ki jih varujejo, izbrali te vzvišene kraje za svoje stalno bivališče. Zato ne vidimo na njih kraljevati samo poganske bogove, tudi očak božjega ljudstva Abraham, Izak in Jakob in drugi patriarhi so žrtvovali pravemu Bogu na gorskih višavah. Ta šega se je ohranila do dne, ko je Gospod izrecno ukazal, da mu morajo prinašati žrtve samo na tistem kraju, ki ga bo sam izbral. Pri poganih, kjer so njihovi pesniki njihovo naravno naziranje ogrinjali v mitično obliko, je domišljija ustvarila številna božanstva, ki prebivajo v gorah: favne in satire, Pana, oreade In nimfe različnih podob. Ne samo te polbogove, ampak tudi velike bogove nam opisujejo kot prebivalce gora. Tako so Jupitru dali vzdevek Olimpski; njemu so posvečeni vrhovi najvišjih gora, Parnas s svojima dvema vrhovoma. Kite-ron, Helikon, Pieros in Nisa. Druge vrhove so isti pesniki posvetili Apolonu, muzam in Bakhu: navsezadnje je bil tudi Merkur kot Atlantov sin gorsko božanstvo. Nedvomno so si pesniki s temi miti prizadevali razložiti različne naravne pojave in sile, ki se razodevajo predvsem v gorah. Mi, ki si nismo zmožni razložiti ugank narave, pa moramo priznati, da gorski svet vsekakor zasluži, da ga natančno opazujemo. Zakaj od vseh strani dobivajo naša Čutila vtise, ki spodbujajo in osrečujejo duha. Najpopred neznanske nakopičene gmote, ki stojijo že toliko tisočletij, ne da bi se bile sesule ali prešle. Kdo si lahko brez strmenja predstavlja temelje, na katerih počiva takšna teža, namene, ki si jih je bila zastavila narava, ko je zgradila tako visoke vrhove gora? Ves prevzet strmi opazovalec, ko ogleduje podrobnosti: tukaj razpokane navpične prepade, tam velikanske štrleče pečine, previsne klade, globoka in nepristopna brezna, ki že od vekomaj dan za dnem grozijo s pogubo, prostome, grozo zbujajoče jame in v mnogih stoletjih skrepenele gmote ledu. In če zraven tega še opazuje, kaj vse izvira v gorah, kaj vse je v njih nastalo in se v njih poraja, izviri, jezera, hudourniki, neskončna raznoličnost rastlin in raznovrstne živali, se mu ponuja množica nenavadnosti in čudes. Vse to lahko površen opazovalec odkriva v vseh gorah, zlasti pa v Alpah, ki so med vsemi gorovji v Evropi skorajda najvišje. Pogosto sem premišljeval o tem; neštetokrat so se moje oči radostno sprehajale po vrhovih, Zemljevid Koroika, Kranjske in Istra; Iz: S, Münster: Co-smographey, Basel 1598. kjer dan za dnem iščemo nezmotljiva znamenja slabega in lepega vremena. Zatorej sem sklenil napisati koristno delo, in potem ko sem uvidel, da bi bila popolna obravnava te snovi preobsežna naloga, sem se omejil na povzetek tistega, kar je za Alpe omembe vredno, bodisi da sem to nabral pn nekaterih piscih, slišal od zanesljivih očividcev ali pa spoznal sam. Me nameravam se poglabljati v vzroke in smisel vseh stvari, ki jih odkrivam v naravi, temveč le historično in sistematično opisovati pojave. To knjigo sem napisal tem rajši, ker sem pri zbiranju gradiva za delo »De Helvetiorum Res Publica« pogosto naletel na stvari, ki jih je moč tukaj povzeti in se pri opisovanju posameznih gorskih skupin v Alpah izogniti utrudljivemu ponavljanju. IME »ALPE« __ Domnevamo lahko, da so visoke gore, ki ločujejo Italijo od Galije in Germanije, dobile Ime po slepeči belini večnega snega, ki pokriva njihove vrhove. Dejansko so Sabinci, kakor poroča Festus Po m pejus, rabili izraz Alpum, ki so ga Rimljani pozneje spremenili v Album (belo); od tod oznaka Alpe. JULIJSKE IN KARNIJSKE ALPE Našel sem troje Julijskih Alp. Livij, prvi med vsemi, jih išče blizu Turina; o Galcih namreč pravi (če to mesto ni popačeno); »Šli so čez ozke prelaze Tavrincev in prekoračili Julijske Alpe.« Alciatus meni, da ima Livij v mislih Kotijske Alpe, zakaj tja se pride skozi deželo Trikastincev. Bellovesus pa je skozi to območje prišel v Julijske Alpe. Isto zatrjuje Sabellicus in skrbno načenja vprašanje, ali so Galci vdrli v Italijo skozi Julijske Alpe Trikastincev in Tavrincev aii pa skozi Venetske Alpe, imenovane tudi Julijske Alpe; meni torej, da je Livij na navedenem mestu pri Tavrincih imel v mislih Noričane, ker le-ti izvirajo iz Tavriskov. Ker so pa po Liviju šli Galci čez ozemlje Trikastincev, galskega plemena, ki je prebivalo nad Isero in je bilo njihovo najpomembnejše mesto Augusta Tri časti no ru m, danes Trièves, od koder so skozi tavrinsko deželo prišli v Tessin, ni mogoče uvideti, da ne bi bili Tavrinci kaj drugega kot cisalpinski Galci, katerih mesto Turin nam je ohranilo ime tega narodnega plemena. Merula razločuje tukaj med Julijskimi Alpami in dolino Alpis Julia, pri čemer se sklicuje na veljavo natisnjenih Codices, ki pravijo: »Šli so skozi deželo Tavrincev in sotesko Alpis Julia; ta tesen se začenja pri Trikastincih, drži k Trikoriencem nizdol in privede popotnika v Kotijske Alpe.« Navedbam tega sila učenega moža bi se rad pridružil, ko bi se opiral na pričevanje kakšnega starega pisca. Ker pa Livij piše, da je Bellovesus Zemljevid Julijskih Alp. iz: S. Münster: Cosmographey. Basel 15&B. najprej prišel v območje Trikastincev in šele potem prekoračil Alpe čez prelaze v deželi Tavrincev, se mi ob upoštevanju Livija ne zdi razvidno, da je julijski prelaz prestavil k Trika-stincem. Zato z Rhenanom, Glareanom in S i go nijem, temi znamenitimi učenjaki, pri Liviju rajši berem »invias Alpes« (brezpotne Alpe) kot Alpes Jufiae; zakaj tedaj ni bilo Julijskih Alp, in če je ta prehod po mnogih stoletjih dobil to ime, je nenavadno, da ga noben pisec ne omenja. V Retiji pa blizu (prelaza) Septimer obstajajo še druge Julijske Alpe, tako visoke in tako strme, da so pozimi m al oda ne neprehodne; tam izvira Inn. Vse pogorje od Septimerja do Möns Brail (Umbrail) sodi po mnenju nekaterih piscev k Julijskim Alpam; domnevajo, da jih je tako imenoval Tacit. Slednji namreč piše v XIX. knjigi (Historiae), da so Vespazijanovi vojskovodje zavzeli Verono in Vicenzo in »da so ustavili vojsko, ki Je prodirala čez Retijo in Julijske Alpe, in ji zaprli pot, da bi Germanom preprečili prehod«. Drugi pa menijo, da Tacit ne govori o (prelazu) Julier v Retijskih Alpah, temveč o Julijskih Alpah v Veneti ji. ker razločuje med Retijo in Julijskimi Alpami. PRAVE OD TREH JULIJSKIH ALP_ Tretje Julijske Alpe, ki jim ime resnično pristoji, so v Benečiji in Alciatus upravičeno zagotavlja, da Tacit govori o njih. Tudi Ammianus Marcellinus jih omenja v III. knjigi Res gestae, kjer pravi, da so Jih stari imenovali Venetske; prav tako sv. Hieronim in Sextus Rut u s, ki piše, da so, medtem ko sta vladala Julij Cezar in Avgust, zgradili cesto čez Julijske Alpe. Te Alpe ležijo med Karnijskimi in Trident in ski mi Alpami in se razprostirajo, kakor piše Paulus Jovlus, od Trevisa vzdolž Piave čez Belluno in Feltre do Tirolske in Avstrije. Antoninijev Itinerar navaja potovanje iz Oderza v Trident, ki poteka, če se ne motim, skozi Julijske Alpe; tukajle je: ab Opitergo Cepasias 28 milj, Feltra 28 milj, Ausu-gum 30 miij, Tridentum 24 milj. Zdi se, da so Julijske Alpe, kakor piše Rufus, imenovane po Juliju Cezarju, ker so pod njegovo in Avgustovo oblastjo skoznje zgradili cesto. Sabellicus poroča: »Nedaleč od Julia Carnioa (Zuglio) se vzdiguje strma, zelo težko pristopna gora (imenovana Möns Crucis); približno sredi pristopa je v pečevje vklesana ozka steza, ki so jo po Cezarjevem ukazu nadelali vojaki; to oznanja star napis, vklesan v navpično skalnato steno. Sčasoma je večidel zbledel; na začetku še lahko razločimo: C. Julius Caesar, nadaljnje besedilo ni več razločno, malo zaradi težavnega dostopa, deloma pa zaradi starosti.« Sabellicus domneva, da je »Cezar v začetku galske vojne vodil čez te Alpe pet legij v transalpinsko Galijo; ker so te Alpe najbliže Akvileji, so v njeni okolici prezimovale tri legije.« Glede tega se je motil, kajti ta pot drži proti Noriku, ki leži daleč od Galije. Cezar pa je vodil vojsko po najkrajši poti, da bi prišel v transalpinsko Galijo in ne zato, da bi prišel v Alpe, kakor meni Sabellicus. Naposled pa se Cezarjev opis poti, o katerem smo govorili, ne sklada s Sabellicovim nazira-njem. S Karnijskimi Alpami se obenem končujejo Alpe pa tubi Italija, ali bolje začenjajo, če upoštevamo, kakor je Paulu Joviu ljubše, da se začno na vzhodu in pri toku Arse. Niso tako strme kakor druge Alpe in jih je lahko prekoračiti. Strabon piše o tem: »Blago prepeljejo z vozmi iz Akvileje v Pampurtus (zahodno od Ljubljane), in sicer čez Möns Ocra (Hrušica), ki je del Karnijskih Alp; razdalja znaša kvečjemu 400 stadijev ali 50 milj (75km). V Antoninijevem itinerarju je napak vrisanih nekaj cest iz Akvileje proti raznim tirolskim mestom ali po katerih se lahko pride na Tirolsko. PUSTOŠENJE BARBAROV Te Alpe, tako Julijske kakor Karnijske, se imenujejo tudi Noriške Alpe. ker leži onkraj njih (severno) Norik. Staroselci so namreč skoraj zmerom poimenovali Alpe po imenih ljudstev, ki so tam prebivala in so bila njihova bivališča na italijanski strani. Omenjene Alpe ločujejo ilirske dežele; to. kakor se zdi, izraža sv. Hiero-nim v svojem spisu In Epitaphio Nepotiani (Nepotianov nagrobni napis); takole pravi: »Srce se nam trga, ko poročamo o opustošenju, ki smo mu bili priča. Skozi dvajset in še več let je dan za dnem med Konstanti nop lom In Julijskimi Alpami tekla rimska kri: Skitija, Trakija, Makedonija, Epir, Dakija, Tesalonija, Ahaja, Dalmacija, vsa Panonija so opustošene, izropane in oplenjene od Gotov, Sarmatov, Kvadov, Alanov, Hunov, Vandalov in M arkom an ov.« Vse te dežele, ki jih našteva sv. Hieronim, so deli Ilirije in Trakije. Zato se tudi Meruli ne zdi čudno, da ta svetnik »ne omenja še cisalpinske Galije, ki so jo opustošili Markom ani,- ker le-te ne zamejujejo Konstantinopel in Julijske Alpe. Če bi bil sv. Hieronim imel namen našteti vse dežele, ki so jih opustošili barbari, bi bil moral seznam krepko podaljšati. Omenja pa samo tiste dežele, katere so vdori barbarov najhuje prizadeli. Če je zapisal, da je bilo med Julijskimi Alpami in Konstanti nop lom prelite mnogo rimske krvi, je bržkone imel v mislih boje, ki so se v teh krajih morda zvrstili med Teodozijem na eni in Maksimijem in Evgenijem na drugi strani. Zakaj Teodozij je premagal prvega pri Akvileji v Karnijskih Alpah; Evgenija in Arbogasta pa je potolkel v Julijskih Alpah (kakor piše Nikeforos) na bregovih reke Frigidus (Hubelj). V Antoninijevem itinerarju je ta reka omenjena in postavljena med Akvilejo in Longaticum (Logatec), kraj. ki je 18 milj daleč od Emone (Ljubljana) in se sedaj imenuje Vipao. To bitko (pri Ajdovščini) opisuje Claud ta nus: Tedaj je v Alpah pordel sneg; iz Frigida žubore-čega so rožnate sopare se dvigovale; množica padlih vodo je zajezila; ohromeli tok le kri je spet pognala. Beseda »frigidus« je ime reke in ne označuje, Vlsoftogorska pokrajina; 'Z O. K. Ch. Starr: Alpenreise vom Jahre 178t, Leipzig 1784. kakor menijo nekateri, njene značilnosti. V teh vojskah je tekla rimska kri v potokih, kajti divjate so državljanske vojne in na strani Maksimija in Evgenija so se prav tako vojskovale rimske legije kakor na Teodozijevi strani, NEZANESLJIVI PODATKI _ Tako smo si ogledali alpske ceste in izrekli ob tem svoje mnenje in domneve; če smo se nekoliko poglobili v stare spise in osvetlili dejstva, bodo tudi učeni možje in dobri poznavalci krajev spodbujeni, da se bodo ravnali po našem zgledu in prispevali še kaj k nadaljnjemu razčiščevanju. Medtem pa ne bomo oporekali Cu-spianovemu mnenju, ko piše: »Prepričan sem, da je v Alpah pogosto prihajalo do zamenjave imen, bodisi zaradi potresov, bodisi zaradi samovolje knezov in prebivalstva in da je zavoljo vsakokratnih domislekov piscev nastala zmeda pri poimenovanju, tako da v posameznih primerih ne moremo navesti neoporečnih podatkov. Zakaj pogosto se zgodi, da izginejo imena mest in nastanejo nova; ne samo tista, ki se nanašajo na gore in griče In jih po svoji kmečki pameti vzdevajo pastirji« Takšno je piščevo mnenje. Kljub temu pa si lahko. Čeprav si ne moremo ustvariti natančne predstave o antičnih cestah, pridobimo splošen pregled, ker zanesljivo poznamo imena številnih mest in rek. Nanje smo se predvsem opirali tudi pri našem opisu, in če smo kdaj zgrešili pravo pot, ni bilo to pri tako dolgem in zapletenem potovanju nič čudnega. Tisti pa, katerim so ceste dobro znane, nam bodo naredili uslugo in izkazali svojo ljubezen do bližnjega s tem, da bodo tavajočega opozorili in ga privedli spet na pravo pot. KLASIČNA TURA PO GREBENU ZELENIŠKIH ŠPIC BELA NOČ OKOLI SREBRNEGA SEDLA MIRE STEINBUCH Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom prehoden: in je takoj večer. Quasimodo Ura je približno polnoč, z Damjanom pa sva še vedno na Srebrnem sedlu, nekaj nad 2000 metrov visoko. Začenjam se zavedati mraza, ki me je ves dan postopoma grizel skozi anorak in srajco, pa sem bil tako zaposlen, da ga nisem čutil. Zato si oblečem debei volnen pulover, ki sem ga ves dan prenašal v nahrbtniku. Potem sem bil v isti pulover oblečen še dva dni doma v kuhinji, v kateri mi je včasih še srajca preveč. Dva dni sem namreč potreboval, da sem se ogrel na svojo normalno »delovno« temperaturo. Stojiva torej na sedlu v jasni januarski noči, žvečiva sweet bar in čokolado ter vsak zase v mislih študirava sestop skozi Repov kot. »Če bi imel gorilnik s seboj, bi v oknu bivakiral,« pravim Damjanu. Ker pa sem imel od žeje tako suha usta, kot da bi žvečil žaganje, sem se raje odločil za sestop. ODMAKNJENA LUSKA_ Pa tako lepo je kazalo zjutraj! Malo po osmi sva se nad tolmuni zapodila v grapo, ki pripelje na vrh, ki je pred Staničevim. Z njega pa jo po grebenu mahneš kar naprej, ne moreš zgrešiti, ker nimaš kam zaviti. Lezla sva nenavezana in razmeroma hitro napredovala. Zataknilo pa se je pri plezi navzdol po krušljivem pobočju. Zdelo se nama je pametneje, da se naveževa in varujeva. Damjan je porabil dobrih petnajst minul, da je v krušljivem svetu zabil klin, ki je bil bolj za moralo kot pa za kaj resnega. Še prej mu je v globino izstrelilo moj nov specialček, na katerem je bila še nalepka s ceno (v šilingih, seveda). Tudi moj klin, ki sem ga zabil na polovici raztežaja, je bil bolj kozmetične narave. Ko sva uspešno zlezla po razsuti steni navzdol, sva nadaljevala gor in dol po razgibanem grebenu in uživala v izpostavljenosti in odprtosti prostora okoli sebe. Greben Zeleniš ki h špic spada med klasične ture. Že poleti 1910 so Drenovci opravili celotno prečenje grebena. Prvič se ga je v zimskem času lotil Uroš Župančič malo pred drugo vojno. Kasnejše zimske naveze so imele enkrat slabše, drugič boljše razmere. Včasih brez bivaka ni šlo. Nekaj časa je veljalo pravilo, da se pozimi brez spalne vreče v Zeleniške ne gre. V prečki, do katere prideva po ozkem, zavitem žlebu, se mi od stene odmakne navidez krepka luska, in to kar za kakšnih pet centimetrov. Nisem je še dovolj obremenil, da bi z njo vred odletel vznak; izpustim le pridušen »joj«, jo porinem nazaj in v dveh skokih pristanem tam, od koder sem prišel. Zdaj si vzamem čas in temeljito ozmerjam lusko, krušljivost in klasično turo. Spustiva se malo nižje in poiščeva pameten prehod. Sledi zasnežena, ozka rampa. Še preden sem se je lotil, sem videl, da ne bo enostavno. Zato se spet naveževa. Na začetku mi uspe zabiti dober klin, zato pogumno zaplezam. Kmalu postane stena irebušasta in me začne odrivati ven. Najdem dober stop nad praznino in se tipaje za drobnimi oprimki pomikam naprej. Ko se rampa zoži, se usmerim v ozek, navpičen kamin. Presneto gladek je! Ko sopiham navzgor, me prešine: »Kaj pa če padem? - Pa bom!« jezno pomislim. »Tole moram tako ali tako zlesti.« Še pazljiveje preizkušam redke oprimke in stope 1er počasi napredujem. Prsti zaradi mrzle skale, ki je v večni senci, postajajo otrpli. Še preden pa postanejo zares neobčutljivi, sproščeno zadiham na grebenu, obsijanem s soncem. Vzameva si čas in se vsedeva med nizko ruševje. Pljeva topel čaj in uživava v razgledu. ŠKRLATNI STOLPI Stojim na enem od številnih vršičkov grebena, ki je za severozahodnim grebenom Kočne najdaljši v Kamniških Alpah. Kakih dvajset metrov pod seboj opazujem Damjana, ki išče uporabno špranjo za klin. (Na vrsti pa je še eden od zoprnih krušljivih sestopov.) Prestopa se v škrbini, nagiba se na vse strani, trka s kladivom po steni, preizkuša razpoke. Zaman. Led jih je lepo žalil. »Nobene taprave špranje ni!« zavpije. »Vidim, vidim!« »Ali greš kar dol?« »Če od leti m, greva oba!« »Kaj pa naj naredim?« »A je zemlja zmrznjena?« »Ja!« »Zabij vanjo tadolgega univerzalca!« »Tudi jaz sem pravkar pomislil na to!« Udarci kladiva za mol ko, tuje donijo, »A veš, da še kar nekam drži!« »Zdaj pa še gor stopi! Jaz grem!« »Varujem!!!«. Ko je ura dve popoldne, sva komaj na polovici. Pozabila sva se raz vezati in sva napredovala kot naveza. Tako je varneje, a mnogo počasneje. Šibko upanje, da bova do mraka prilezla na zadnji vrh, postaja vedno šibkejše, nazadnje pa se razblini med prvimi zvezdami. Vso lepoto sončnega zahoda doživim, ko sopiham gor in dol po stolpičih in špičakih grebena, na katerega je tako lep pogled iz Repovega kota. Škrlatnih stolpov, lepote trenutka se zavedam, opazim to lepoto, a mi nič ne pomeni. Ne doživljam je čustveno, le razumsko. Pravzaprav mi nekaj pomeni: da se bo zdaj-zdaj znočilo, da bodo s temo morda nastopite nepredvidene težave, da jih bo doma začelo skrbeti. Toiažim se z mislijo, da sem včeraj v šali omenjal bivak. Kmalu pa take misli izginejo kar same od sebe, ker imam sedaj važnejše delo. Danes vem, da je bil to najlepši sončni zahod, kar sem jih doživel v hribih. Malo obžalujem, da nisem fotografiral. Pa ne preveč, saj tak, kot je ohranjen v mojem spominu, ne more biti na nobenem diasu. NOČNO PLEZANJE Plezava v soju čelnih svetilk. Po navpičnem, ozkem in zasneženem kaminu, ki je v luči baterije videti prav odbijajoč, si s pomočjo kolen, komolcev, gvozdenja in ne vem še česa izborim pot nazaj na greben. Če bo kdo rekel, da Zeleniške niso nikjer več kot dvojka, ga bom neke zime odvlekel vanje, da bo zaradi zasneženih in zgrešenih prehodov občutil dvojko četrte stopnje. Ampak ne letos,., Stojim na grebenu. Napravim nekaj korakov. Pred menoj zazija praznina. Baterija šibko osvetli škrbino, nekakšno sedeloe, najmanj dvajset metrov pod menoj. Spomnim se, da smo s Tonačem tukaj »abzajlali«. Takrat smo imeli dovolj vrvi... Počakam, da pride Damjan za menoj. Na njegov: »Kako izgleda?« mirno odvrnem; »Zdaj imava pa zajeb!« Stopi do roba. Spogledava se in enoglasno, spontano zrecitirava vsem znano, priljubljeno frazo, ki se začne z »U p...« iščeva prehod po levi, nato po desni. Zaman. Stena kot odrezana pada v sedelce. Predlagam, da vrževa prepognjeno vrv navzdol. Če bo dovolj dolga, se bova spustila po njej. Treba pa bo žrtvovati vsaj en klin. Prijatelj meni, da bo prekratka. Začneva lesti nazaj po grebenu. Izkaže se, da sem na začetku raztežaja spregledal lep prehod, po katerem sva zdaj brez težav prilezla nazaj na stojišče. Na vrsti je Damjan, da se izkaže v delikatni prečki v levo. Sprva kombinacija skale in ledu, nato navzgor v globok sneg. Ko mu sledim, se mi v snegu zanohta. Preden dosežem sedelce, se kri začne vračati v prste. Boli. da komaj zdržim pritisk v mehurju. Nadaljujeva raztežaj za raztežajem, gor in dol. Končno stojiva na vrhu, po katerem hrepenim že pol dneva. Prepoznam ga kot zadnjega v dolgi verigi, tistega, s katerega je enostaven sestop na Srebrno sedlo. Imava samo majhen problem. Tiste rampe, po kateri se »enostavno sprehodiš« na Srebrno sedlo, ni nikjer. Hodiva gor in dol in stegujeva vratova čez rob. Vendar ne opaziva nič primernega. Sneg je vse zgladil in zaobiil. Nočna pokrajina je videti drugačna kot je bila poleti podnevi. Godrnjam, se jezim, bentim. vendar potke ni. Končno odločijo gamsji sledovi. Če je bilo za gamse dobro, mora biti še za naju. Spustim se po ozki, neizraziti rampi. Opazim ugodno špranjo in vanjo zabijem klin, da se bo prijatelj bolje počutil, ko bo na vrsti. Pri ležem v ozek kamin, naphan s snegom. Tokrat mi pride prav, ker v njem naredim udobno stopnico. Iz žleba se skozi ozko vrzel v nekakšnem razku prestavim na zunanjo stran, ki je obrnjena na Srebrno sedlo, V bližini mora biti ogromno okno. V temi ga ne vidim, le slutim, da je blizu pred menoj. S čelado butnem ob previs, zaradi sunka z nje odleti baterija v sneg in začne drseti navzdol. Na srečo se po nekaj metrih ustavi. Morda je k temu prispeval tudi plaz kletvic, ki se je vsul nanjo. Ker ni ugasnila, sestopim do nje in jo spet nataknem na Čelado. Ko snemam klin z vponke, da bi uredil varovanje za prijatelja, mi z nje padeta na tla kar dva. Po kratkem brskanju v snegu najdem enega, drugega pa čez čas pošljem ... - saj veste kam. MRZLE ZVEZDE, MRZLO PIVO_ Damjan tuli, da ga zebe, kaj da mečkam. Vpijem, da rešujem svoje premoženje, naj še malo potrpi, da je že ves greben za njim; še malo, pa bo rešen. Za nameček mu z bajlo ne uspe izbiti klina, zato ga začasno odpišem. Sklenem, da se bom poleti vrnil in ga izbil. Še pazljivo prečenje prek poševnih plat - in že sva na Srebrnem sedlu. Začneva sestopati. Že po nekaj korakih zdrsnem. Ustavim se, ker se oklo lednega kladiva zasadi v sneg. »Počakaj,« zakličem prijatelju, ki je malo pod menoj. »Bom nataknil dereze, da ne bom prehitro v dolini!« Pazljivo sestopava in plezava po vrhnjem delu Repovega kota navzdol. Počutim se odlično. Kriza je minila. Zvezde so velike, sijoče in mrzle. Koliko jih je! Škoda, ker ni lune. Iščeva prehode, klepetava, kjer je lažje, in molče paziva na ledenih skokih. Pri tolmunih se vsedeva. Ker je čutara s čajem že dolgo prazna, spijeva pločevinko piva, ki je ledeno mrzlo, kot se za pir spodobi. Pojéva pomarančo in ostanke čokolade. Nadaljujeva proti Jermanci. Preklinjava led na poti in se čudiva, koliko je že ura. 31 Stop the War in Croatia_ Surovi in grozljivi prizori vojne na Hrvaškem so na žalost postali spremljevalci našega vsakdana. Ranjeni In ubiti vojaki in civilisti, prestrašeni otroci, množice brezdomcev, porušeni in požgani domovi, kulturni in zgodovinski spomeniki, uničen pridelek, vse to so posledice ene od najbolj grditi in krutih vojn. Poleg človeških in materialnih žrtev pa nastaja tudi velika ekološka škoda. Agresor zažiga gozdove, tepta rodovitno zemljo. uničuje industrijske ob)ekte, pri čemer pride do sproščanja nevarnih snovi v okolje. Še posebej bi na tem mestu opozorit na dejstvo, da je ogrožena edinstvena naravna dediščina sosednje republike. Kljub relativni majhnosti je na njenem ozemlju skoncentrirano neprecenljivo naravno bogastvo, od prostranih močvi- Tulove grede na Velebitu Foto: Igor Mäher rij Panonske nizine prek dinarskih grebenov do prekrasne obale Jadranskega morja. Ogrožena sta Unese ova biosfer na rezervata Velebit in Biokovo, narodna parka Krka in Plitvička jezera, kjer se je agresor lotil ribjega bogastva kar z dinamitom, eksploziv pa naj bi bil nastavljen tudi pod travertinskimi pragovi, ki tvorijo prekrasne vodne kaskade; to je prav neverjetno izsiljevanje za dosego političnih ciljev. Na veliko se sekajo zaščiteni gozdni predeli, streljajo do sedaj skrbno varovane živali, predvsem medvedi, volkovi in risi. Ali se res ponavlja masaker, ki so ga izvedle horde Idija Amina v narodnih parkih Ugande, ali pa bomo morda doživeli reprizo ekološke katastrofe pod taktirko Sadama Huseina v Kuvajtu? Poziv k razumu je glede na dosedanje dogodke sicer kar ironičen, pa kljub temu poskušajmo vsak po svojih močeh ustaviti to morijo. )gof Maher ODDOLŽITEV VELIKEMU DOGODKU PLAVI KRIŽ S SOŠKE FRONTE DRAGO SEDMAK Generacija, rojena po letu 1945, je od lanskega junija naprej priča dogodkom, glede katerih je upala, da jih pri nas ne bomo več doživeli. Ko brskam po spominu, si ogledujem fotografije. listam knjige, časopise, berem časopisne članke iz prve in druge svetovne vojne, nemočen ugotavljam, da sem priča enakim oziroma podobnim dogodkom, tragedijam, skozi katere so prebivalci nekdanje Avstroogrske, Italije, Jugoslavije. tudi danes razpadajoče, morali oziroma morajo iti. Vojaški spopadi, krutost, ruševine, begunstvo so sestavni del tudi našega vsakdanjika, ki smo ga doživeli ali pa ga še doživljamo. Knjiga dr. Vasje Klavore Plavi križ s podnaslovom Soška fronta, Bovec 1915-1917, ki je izšla konec lanskega leta, nas vrača za skoraj osemdeset let nazaj na območje Bovške kotline in gorâ okrog nje, kjer je divjala vojna, sad neke osvajalne politike - podobno kot danes na Hrvaškem. Tudi slovenskemu narodu, ki je del evropske civilizacije, ni bilo prizaneseno z boji na vseh evropskih bojiščih, s človeškimi izgubami, trpljenjem in pomanjkanjem. Soška fronta, ki je biia ena izmed evropskih front, je pustila sledi in dokaze, ki so zanimivi za različne strokovnjake, poznavalce, pa tudi mnoge ljubitelje, zgodovinarje, umetnostne zgodovinarje, etnologe, literate, jezikoslovce, psihologe, vojaške strokovnjake, pa tudi zdravnike. KNJIŽEVNI OPISI Slovenci imamo nekaj del o prvi svetovni vojni oziroma soški fronti, kljub temu pa se ne moremo primerjati po številu teh del z Italijani, Avstrijci ali Nemci. Ti narodi so napisali in še objavljajo dela, ki bi zaslužila, da jih mi vsaj prevedemo. (Silvestri: Isonzo; Kraft von Dei-mensingen; Der Durchbruch am Isonzo, itd.) Bibliografija objavljenih del, člankov, razprav o Soški fronti je zelo obsežna. Veliko je tudi objavljenih virov. Pri tem naj omenim vsaj ediciji •'Oesterreichisches - Ungarns letzter Krieg« in »L'Esercito Italiano nella Grande Guerra 1915-1918.« V slovenski historični literaturi lahko odmev bojev na soški fronti razdelimo na nekaj področij: Km Iz avstrijske artilerijske kaverne Vojaška dela, ki so objavljena kot knjige, strokovni Članki, razprave in reportaže o neposrednih bojih; spomine - prav tako izišle v knjižni obliki, pa tudi v koledarjih, časnikih, zbornikih in podlistkih; sorazmerno malo je objavljeno o beguncih. Objavljenih je tudi nekaj virov, kot so na primer krajevne kronike, dnevniki In pisma vojakov. Slovenci smo pripravili tudi nekaj razstav s katalogi in spremnimi besedami. Boji na fronti in Življenje v zaledju so odmevali tudi v leposlovju (pesništvu in pripovedništvu); najdemo jih tudi v glasbeni, likovni in filmski umetnosti, nekaj del je nastalo tudi s slovensko televizijo. Znani slovenski avtorji vojaških in memoarskih del o soški fronti so Ivan Matičič: Na krvavih poljanah (1922); Skozi plamene prve svetovne vojne (1966) (to so spomini pripadnika slovenskega polka); Ivan Hmelak: Soška fronta (1968 - Lipa); Janez Mesesnel; Soška fronta (1987); Vladimir Gradnik; Krvavo Posočje (1977); tekst je pisan z vojaškega stališča; Davorin Vuga: Soška fronta 1915-1917 (1991); Jurij Bližnjice? To pa nei_ »Bližnjice uničujejo rastlinstvo. Hodite, prosimo, po poti!« Takšna zelo natančna navodila, napisana na zelenih tablah, gorski popotniki vse pogosteje srečujejo na avstrijskih planinskih poteh. Avstrijska planinska zveza je namreč lani začela odločen boj proti bližnjicam. Razvada številnih gorskih popotnikov, da še posebno med sestopom drvijo naravnost po vpadnici proti dolini, ima namreč lahko prav hude posledice. Že sicer zelo tenko plast humusa v gorah ob močnih mehanskih vplivanjih hitro odnese, močno deževje pa opravi še vse drugo. Posledica so globoki erozijski jarki, med njimi pa do golega in na velikih površinah erodirano zemeljsko površje. Avstrijska planinska zveza se je začela lani še posebno vztrajno bojevati proti bližnjicam deloma z napisnimi tablami in deloma še drugače. Tam, kjer so ljudje začeli delati bližnjice, so ekološko ozaveščeni planinci postavili prepreke, ponekod pa bližnjice zaprli z rampami. Erozijske jarke so zadelali po možnosti z velikimi kamni, ki naj bi zavrli erozijsko moč vode, hkrati pa naj bi skale nepoboljšljivim bližnjičar-jem otežile pot. Vnovič so kultivirali bližnjice, ko so nanje prinesli zemljo in vanjo vsadili v okolici rastoče rastline. Samo za popravila bližnjic bo avstrijska krovna planinska organizacija prihodnja leta vložila nekaj milijonov šilingov. Hkrati pa Zveza neprestano poziva vse gornike in druge obiskovalce gorskega sveta, naj ne le v interesu izredno občutljive visokogorske narave, ampak tudi v lastnem interesu ne hodijo po bližnjicah, temveč naj se držijo markiranih poti. Vzponi po bližnjicah zahtevajo bistveno večje telesne obremenitve, krajši čas hoje pa je v vsakem primeru treba plačati s hitrejšo in močnejšo utrujenostjo. Mušič s članki v časopisu Kronika; Janez Š va j n cer s katalogom Svetovna vojna. Nobeden izmed naštetih avtorjev se ni posebej ali dokaj natančno posvetil kobariškemu prodoru, Obravnavajo ga kot eno izmed ofenziv na tej fronti, čeprav se vsi zavedajo njegovega odločilnega pomena. Rečem lahko, da je prodoru pri Kobaridu posvečenih le nekaj reportaž različnih avtorjev, tudi nekaj podlistkov. Imamo tudi drobno brošuro, ki jo je napisal Andrej Pagon - Ogarev. Opozoriti moram na tehtne pripombe, ki jih je napisal ob tej brošuri drug bovški rojak, zgodovinar dr. Ivo Juvančič, ki je tudi avtor nekaj razprav na to tematiko. KIRURG ODKRIVA OSTANKE VOJNE Za razliko od vseh navedenih pa se je primarij dr. Vasja Klavora v knjigi »Plavi križ« osredotočil prav na preučevanje bojev in bojne problematike v zgornji Soški dolini, zlasti pa v Bovški kotlini in njeni okolici. Obdelal je tudi sam prodor pri Kobaridu, zlasti še njegovo desno krilo. Knjiga je rezultat avtorjeve velike ljubezni do kraja njegovih prednikov, V Bovec je zahajal kot otrok, dijak in študent, pa tudi pozneje, ko je kot planinec in gorski reševalec združil ljubezen do gorâ z zdravniško stroko. Ob odkrivanju ostankov njemu skoraj neznane zgodovine se je pojavila želja, da bi jo čimbolje spoznal. V Ljubljani leta 1936 rojeni Vasja Klavora je v javnosti znan kot kirurg, primarij, zdravstveni in družbeni delavec, planinec in gorski reševalec ter fotograf. Ob hoji po gorah je odkrival ostanke vojne, ki je bila usodna tako za civilno prebivalstvo kot za tisoče znanih in neznanih vojaških trpinov različnih narodnosti in ver, ko jih je kruta usoda zanesla v te kraje in gore in so bila tu, v bojih, snežnih plazovih in plinu pokončana njihova življenja. Vsa nešteta znamenja, zgradbe, kaverne, jarki, pokopališča, ki jih je videval po dolinah in v hribih, poznavajoč naravo in njene muhe, so mu stalno vračala misli nazaj na to nesmiselno, gorja polno obdobje v zgodovini Bovške Poglabljal se je v njeno zgodovino. Z zanimanjem je prebiral domače in tuje avtorje zgodovinskih del, prebiral je vire, iskal je po arhivih, zbiral in zapisoval ustne vire: najprej ph svojcih, nato pri znancih, pa tudi zadnjih še živih udeležencih takratnih bojev. Nabrano gradivo je postalo podlaga za knjigo, ki nosi simboličen naslov Plavi križ po eni izmed barv križev, ki so jih imele plinske mine in granate, izstreljene v noči 24. oktobra 1917. Padale so na položaje na Bovškem polju, pa tudi po okoliških hribih, in zapisale ime Bovca med tiste nesrečne kraje v Evropi, v katerih so Vrh Krna: po pobočjih gore se vijejo mulatiere človeško humanost nadomestile hladne kalkulacije vojaških načrtovalcev, ki so delali po načelu, da cilj opravičuje sredstva. 15 KNJIŽNIH POGLAVIJ_ Knjiga je razdeljena na 15 poglavij in obravnava čas od izbruha vojne teta 1914 do zloma fronte pri Kobaridu konec oktobra 1917. V prvem poglavju so opisana splošna dogajanja v povezavi s 1. svetovno vojno, njihov odmev na Bovškem, odnosi med Avstroogrsko in Italijo v drugi polovici leta 1914 in v prvi polovici leta 1915. Vključeni so podatki o izgradnji cest, železnic, trdnjav na tem območju, pa tudi njih zgodovina in dogodki ter vojaške priprave obeh strani. Drugo in tretje poglavje je avtor posvetil usodi domačinov - beguncev, med katerimi so bili tudi njegovi predniki, v avstrijskih in italijanskih deželah in krajih. Opisom bojišča in vojaških dogodkov v gorah na Bovškem in Kobariškem v ietu 1915, to je v času od 1. do 4. ofenzive, so namenjena četrto, peto in šesto poglavje. Glavnina teksta govori o bojih in vojaških objektih na Krnu, Rombonu, Čukli in drugih vrhovih na tem območju ter o italijanski zasedbi Bovca. Te opise je avtor prepletel z razpoloženjskimi prikazi krajine in vojaškega življenja v jarkih, pa tudi trpljenja in umiranja. Sedmo in osmo poglavje sta posvečeni naporom vojakov obeh strani ob osvajanju Čukle, ko so položaji na njej prehajali iz rok ene v roke druge strani. Vključeni so odlomki vojaških spominov udeležencev z obeh strani, tudi dveh Slovencev, katerih usoda je hotela, da sta bila v nasprotnih jarkih. Od maja 1916 do oktobra 1917 je na bovškem odseku fronte zavladalo nekakšno zatišje, Čeprav ne moremo trditi, da manjših spopadov tu ni bilo. Zato se v 9. poglavju avtor omeji na opisovanje stanja, to je na utrjevalna dela na položajih, povezana z vrsto težav, dovažanje različnega materiala, izgradnjo dovoznih poti. žičnic, barak, kar sta delali obe strani. Tudi v tem poglavju avtor vključuje v pripoved izjave poslednjih udeležencev in opise njihovih iskanj teh danes skoraj nedostopnih, zlasti pa zaraslih in podrtih zaklonišč. Dodani so tudi opisi in fotografije jarkov, kavern, spomenikov, pokopališč, ki jih je dr. Klavora našel in fotografiral sam ali pa njegovi prijatelji in sopotniki na mnogih planinskih poteh - turah. Prav ti opisi in razmišljanja ter obilje fotografij popestrijo avtorjevo pripoved. V zadnjih šestih poglavjih so opisane priprave in izpeljava ene izmed najpomembnejših ofenziv v 1. svetovni vojni, to je kobariškega prodora. Prikazana je težavnost izpeljave tega načrta, saj teren ni dovoljeval lahkega transporta potrebnih orožij, streliva, ljudi, hrane itd., ampak je zahteval izredne organizacijske, pa tudi človeške napore. Tudi načrt prodora samega je bil novost; nekaj podobnega so sicer Nemci že izpeljali V Rusiji, ko so med 1. in 3. septembrom 1917 pri Rigi prodrli skozi ruske položaje na ozkem prostoru ob hkratnem sodelovanju pehote in topništva, ki je izstreljevalo tudi plinske granate Na Bovškem so Nemci načrt izpopolnili, če drugega ne, z uporabo plinskih granat in tudi plinskih min, bočnega prodiranja ter prebijanja po obrobnih gorah hkrati s prodorom po dolini. V literaturi ne poznamo veliko takih opisov, saj je avtor povsem pravilno ugotovil, da so tisti, ki so zaukazali uporabo plinov v 12. soški bitki, po vojni neradi pisali o tem. Avtorjevi izsledki so vsekakor novost v literaturi o 1. svetovni vojni pri nas. Podrobno je avtor opisal tudi prodor napadalnih enot po Bovški kotlini, na njenih obrobjih, kot tudi v gorah okrog nje. Dolinski del so osvajale enote avstrijske 22. strelske divizije, v katere sestavi je bil tudi 26, strelski polk, imenovan Mariborski. Njegov prodor je bil med najpomembnejšimi v smeri proti Žagi. Posebno poglavje je namenjeno prodoru enot 55. pehotne avstrijske divizije na območju Vršiča in Polovnika, avtor pa je posebej opisal drzno načrtovan in sijajno izveden prodor Koroškega polka iz globeli Slatenika proti Krasjemu vrhu in planini Jama, Realno so opisane težave napadalcev na pobočju Rombona, saj so jih žilavi branilci tu v krvavih bojih zadrževali štiri dni, preden so se lahko prebili do prelaza Prevala. Avstrijski položaji na južnih pobočjih Rombona t Vse tri fotografije so iz knjige Davorina Vuge .-Soika fronta« ki Je pri mariborski založbi Obzorja izšla z letnico izida 1990: tako Klavorovo kot Vugovo knjigo naj bi v teh zimskih dneh prebrali planinci, ki se bodo poleti odpravili v gore, v katerih so pred trlcetrt stoletja divjali neusmiljeni boji.) ODLOČILNE GORSKE BITKE Prav zaradi uporabe bojnih plinov in že omenjenih spopolnjenih oblik prodora je res to, kar trdi avtor, da seje verjetno najpomembnejši, gotovo pa najokrutnejši del te ofenzive zgodil v Bovški kotlini in hribih okrog nje. Da ne bi bili krivični do drugih odsekov fronte, moramo dodati, da je bilo še nekaj pomembnih italijanskih obrambnih točk, kot, na primer, Ježa in Kolovrat, kjer so nemško-avstrijske napadalne enote izvedle tudi pomemben del načrtovanih nalog. Uporabo plinov, njihove učinke, kot jih je spoznal na podlagi spominov udeležencev, tako tujih kot slovenskih, je avtor - zdravnik obdelal tudi s svojega poklicnega, strokovnega vidika. Knjigo je avtor zaključil z opisom avstrijske zasedbe Stola, to je z zmago v eni izmed bitk. To je bila Pirova zmaga, ki je pustila porušen Bovec, Plužno, Kal, Koritnico, Čezsočo, Gorenjo Žago, polja in hribe, prepletene z bodečo žico, številne smrtonosne ostanke, mrtve vojake, poginule živali, na katere so naleteli vračajoči se posamezniki in begunci. PRVA BLISKOVITA VOJNA Knjiga ima 320 strani in je opremljena z zemljevidi, skicami in drugim dokumentarnim gradivom. Štirje večji zemljevidi na notranjih platnicah ponazarjajo določene faze iz bojev na Bovškem. Skice nekaterih napadov, kot na primer nemškega plinskega napada na robu Bovškega polja in avstrijskega napada v smeri proti Vratnemu vrhu in Prevali, dajejo bralcu dodatne podatke. V knjigi je ogromno dokumentarnih fotografij, ki jih je avtor zbral. Rečem lahko, da je malo zgodovinskih knjig, ki so tako bogato slikovno opremljene, kot je ta. Poleg fotografij, posnetih v času 1. svetovne vojne, so v njej tudi posnetki današnjega stanja; mnogi med njimi imajo že dokumentarno vrednost, ker so na njih ohranjeni objekti, ki niso mogli več kljubovati zobu časa. Zanimivi so tudi fotografski posnetki, nastali danes, ki pa iščejo nekdanje zorne kote na objekte s starih fotografij. S Klavorovo knjigo se slovensko zgodovinopisje od do iž uje velikemu dogodku pri Kobaridu. Avtorjeva odkritja in zapisi pričajo, da je bila avstrijska ofenziva načrtovana in izpeljana do konca, in celo več, morala je uspeli. Tu ni šlo le za kanček sreče, ni šlo ne za usodo ne za čudež. To je bil prvi Blitzkrieg. Avtorju smo lahko hvaležni za delo, nastalo po znani literaturi, vendar obogateno z njegovimi lastnimi izkušnjami, razmišljanji in strokovnim znanjem ter globoko humanostjo in nepristranskostjo. Nastalo je tako rekoč na terenu, ki ga je prehodil in preiskal. Requiem za Tončka Pangerca, pokopanega v gori Paine TINE DEBELJAK Requiem aetemam dona ei, Domine! Daj Tončku Pangercu Mir v gori Paine! Z očmi ubitimi iz ledov temè zre v Tvoje Tajne. V cvetju snegov, v kristalnih bleskih kože ljubimec netrohljivi gore Paine spi večno mlad: je pil Triglavske rože leke bajne? Z Bleda v Alpe ...v Ande... s Katedrale na Valentina... s Špika v goro Paine kot orel je pripenjal gnezda v skale nepristajne, iskal v njih stenah slavo Domovini, ime slovensko nesel v goro Paine, z ljubeznijo gladeč v slednji pečini sled rodne krajine, plezoč skoz Špranje v stolpe ledovite. čez prage in previse gore Paine v metež snegov; da piše ime v granite ji neomajne, v deviški vrh! - O, vklesal si ga s plazom gromov ledenih v srce gore Paine! Ta hip špik CERRO TONČEK s Tvojim obrazom v zvezde sijajne se vzpel nad pad je Tvoje zadnje pleže: triglavski orel - kondor v gori Paine -s perutjo padlo Alpe z Andi zveze ljubezni trajne... Requiem aetemam dona ei, Domine! Daj Tončku Pangercu Mir v gori Paine! Naj v Tajne Tvoje z vrhov sončnih zre! Molimo za rajne! Dne 17. januarja letos mineva 38 let od smrti argentinskega Slovenca Tončka Pangerca, lil se je rodil leta 1928 na Bledu, ob koncu II. svetovne vojne emlgrlral Iz Slovenije, se leta 1948 naselil v Argentini In tam postal pobudnik zamisli o ustanovitvi Slovenskega planinskega druätva v te} drïavl ter potem ustanovni Clan SPD v Barlloish In Buenos Alresu. Sil je med najbolj dejavnimi slovenskimi andinisti. Dne 17. januarja je ostal s svojim planinskim tovarišem, vodjem odprave na Paine Hermannom Schmottom pod ledenim plazom v Patagonsfclh KorđUjeraft. Tine Debeljak mu je napisal pesem, kl je ONa takrat objavljena v emigrantskem tisku, zdaj pa je prvič tudi v matični domovini. (Op. ur.) CHAMONIX-MONT BLANC-CHAMONIX: 5 UR IN 10 MINUT DOPOLDANSKI TEK NA VRH EVROPE Chamonlx, potek, 20. julija 1990 zgodaj zjutraj, na Cerkvenem trgu. Neki moški se pripravlja, da bo šel na Mont Blanc, okoli njega pa je nekaj njegovih prijateljev. Popolnoma sproščen je in širok nasmeh je neprestano na njegovem obrazu. Nič takega ni torej v ozračju, kar bi bilo treba posebej omenjati. Toda oprema tega »alpinista« je omejena na najnujnejše, na najmanjši minimum: na sebi ima ozke tesno se prilegajoče hlače in majico, na ramah nima nahrbtnika, namesto težkih gorskih čevljev ima na nogah lahke superge. Pierre-Andre G o bet. 35 let star, v Chamonixu ni zato, da bi od tod šel na najvišji vrh Alp v klasični maniri; na vrh hoče priti kolikor je le mogoče hitro in se karseda naglo spet vrniti na izhodišče v dolini, najraje pa bi celotno to pot opravil v manj kot petih urah. Spomniti velja, da je bil start na nadmorski višini približno 1000 metrov, vrh je visok 4807 metrov, višinska razlika znaša torej nekako 3800 metrov, mož pa bi jo moral seveda premagati v obeh smereh. Kot vemo, potrebujejo gorniki, ki gredo na Mont Blanc v normalnem, gorniškem slogu, za turo najpogosteje dva dni, vzpon pa si običajno še skrajšajo z žičnico s Plan d'Aiguille ali z montblanško železnico. DIRKA NA VRH IN NAZAJ Pierre-Andre se je na pot odpravil s prvim jutranjim svitom, že začel pa je z dolgimi, enakomernimi mačjimi koraki. Spričo trdega in dolgega vzpona deluje mož zelo majhen. In njegov ritem? Za vsakogar, ki mu poskuša - pa čeprav zelo kratek čas - slediti, je peklenski. Pierre-Andre pozna svojo pot, kajti o njej se je poprej natančno pozanimal in si jo ogledal. Celo to ve, kam mora postavljati noge: v resnici Prva svetovna prvaka_ V zahodnonemškem Frankfurtu je bilo od 2, do 6. oktobra 1991 prvo uradno svetovno prvenstvo v športnem plezanju, na katerem je postala prva avetovna prvakinja Švicarka Susi Good Že preo začetkom tekmovanj je bilo v strokovnih krogih slišati napovedi, da bodo odločilni boji med mlado Švlcarko in Francozinjo Isabelle Pâtissier, kl je v Frankfurt prišla trdno odločena, de zleto medalje odnese domov. Zato so bila predtekmovanja v ženskam plezanju karseda živčna, vendar so se v zaključna tekmovanja uvrstile vse najboljše. V finalnih tekmah pa |e Susi Good pokazala do tedaj svoje najboljše plezanje v svoji kratki In strmi karieri. Nastopila je kot predzadnja in se Izkazala predvsem v zgornjem delu z Izvrstnim plezanjem (težavnostna stopnja S+J, kjer Je pokazala vse svo|e sposobnosti. Dan pred tem so se za prve najvišje naslove v tej športni zvrsti potegovali moški. Prepričljivo je zmagal Francoz Francois Legrand. ki sicer že precej časa velja za enege od najboljših športnih plezalcev na svetu. Tekat na gorske vrhove Pierre-Andre Gobet je pol skrbno označena, kritični odseki, na primer območja z ledeniškimi razpokami, pa so opremljeni s fiksnimi vrvmi. Varnost je sama po sebi razumljiva zahteva. Spremljevalno moštvo, razmeroma skromno glede na dolgo progo, kakšnih dvajset sorodnikov in prijateljev, je razporejeno pod strokovnim vodstvom gorskega vodnika Jeana Troilleta vzdolž poti. Ko je Gobet prisopihal na vrh. se ni niti malo zamujal s tem, da bi užival v razgledu, ampak se je takoj odpravil nazaj in stekel po velikanskih vesinah, kot da bi Imel na nogah ogromne čudežne Čevlje. Po le nekaj več kot petih urah in desetih minutah je spet na izhodiščni točki v Chamonixu. Na njegovem obrazu je sicer sled napora, toda Pierre-Andre se še vedno smeje. Ni namreč obseden od strasti po zmagi, ampak od veselja do teka. Že kot otrok je Pierre-Andre odkril, da mu je v veliko zadovoljstvo, če lahko razdaljo med hišo svojih staršev in šolo v La Tour-de-Trême premeri v hitrem teku. K temu se je primerilo Še to, da so ga njegovi starši - enako kot njegovega brata in njegove štiri sestre - redno jemali s seboj na ture v gore. Pozneje, v mladostniški dobi, je Pierre-Andre pogosto nastopal v tekaških športih in na regionalnih tekmah ter enkrat celo postal prvak Romandije, Predvsem je ugotovil, da je njegova velika sposobnost vzdržljivost. Redno sicer ni nikoli treniral, ampak je -pač glede na razpoloženje - kar pogosto pretekel tistih 25 kilometrov med svojim stanovanjem in svojim delovnim mestom; zaposlen je bil namreč pri Cibi v Marlyju kot kemijski laborant; po končani službi pa je tekel še domov. Pri 22 letih se je odločil, da se bo teka lotil resneje. Začel je urejeno živeti in redno, predvsem pa vsak dan trenirati. Pri tem je izgubil nekaj odvečnih kilogramov, tekat je ne glede na vreme vsak dan v letu in vsak teden pretekel najmanj sto kilometrov. Tako je pridobil hitrost in odpornost in kmalu ugotovil bistveno izboljšanje svojih zmožnosti. Od tedaj živi življenje vrhunskega športnika, vendar je kljub temu vseskozi redno zaposlen. Že več let dosega visoka mesta na krosih in na drugačnih tekaških tekmovanjih, njegov čas na maratonu pa je nekako 2 uri in 21 minut. ZAMAJANI TEMELJI PLANINSTVA?_ Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let sta dve poškodbi kolen bistveno vplivali na njegove tekaške sposobnosti, vendar mu to ni vzelo volje do tekanja. Svoj trening je izpolnil z vzponi in se začel zanimati za teke po hribovitem svetu. Napredek na tem področju je bil presenetljiv in tako se je začel temu vse bolj in bolj posvečati. Leta 1988 je zmagal na teku Sierre-Zinal, ki velja za gorski tek evropskega ranga. Leta 1989 mu je uspelo z 2 urama 33 minutami in 15 sekundami potolči skoraj deset let star rekord proge. Tisti čas je začel nekoliko pogledovati na Mont Blanc in na takratni rekord Laurenta Smagghe-ja iz Grenobla (5 ur 29 minut). Vendar je od vsega začetka vedel, da ta posebna oblika solo teka brez vsake infrastrukture ob progi zahteva dolgotrajne priprave in natančno organizacijo. Kljub temu si je vzel »Le Mont Blanc Express« kot glavni cilj za leto 1990. Januarja tistega leta so ga povabili na dirko na Mont Cameroun, kjer pelje pot do nadmorske višine 4095 metrov. To je bila zanj dobra priprava, na kateri je zmagal s časom 4 ure 44 minut in ta čas mu je bil tudi nekakšno m eri to za montblanško pustolovščino. Zavedati se je treba, da je na takšnem teku na tako dolgi progi in do takšne višine poraba energije tako velikanska, da si atlet ne opomore tedne ali celo mesece dolgo, preden je spet sposoben vrhunskih dosežkov. Ko so tekača po vrnitvi z Mont Bianca vprašali, če se mu ne zdi, da je s tem svojim podvigom zamajal kakšnega od temeljev klasičnega alpinizma, je odgovoril: »Ne, kajti to niti ni bil moj cilj. Na vsak način je treba pomisliti na dve stvari. Najprej: koliko alpinistov ne gieda na uro, ko pride na določen cilj, v kočo ali na vrh? Mislim, da skoraj vsakogar vsaj malo zanima razmerje med potjo In časom. Na tem področju je dovolj prostora za vsakogar, pač ustrezno njegovim sposobnostim in zadovoljstvu, ki ga išče v tej dejavnosti. Vedeti je treba, da je človeku prirojen smisel za hitrost. Če naj dam primerjavo s čistim alpinizmom, je nedavnega leta 1969 Reinhold Messner sam in v manj kot osmih urah preplezal severno steno Droitov nad Chamonixom, za kar so njegovi predhodniki potrebovati dva ali tri dni; s tem je dobesedno zamajal alpinistični svet. Pozneje je Patrick Berhault izboljšal Messnerjev rekord, nato pa je bil Christophe Profit Še hitrejši. Zadnja ieta nekateri alpinisti - najpogosteje solo - z veliko vnemo poleti in tudi pozimi v enem zamahu nanizajo celo vrsto težavnih smeri v stenah. Jasno je torej, da je stremljenje k temu, da bi bili ljudje vedno hitrejši, logična posledica razvoja, in sicer v alpinizmu enako kot na drugih področjih.« PRIPRAVE NA NOVE REKORDE Na vprašanje, aii bi bilo mogoče na Mont Blanc teči še hitreje, kot je tekel on, je odgovoril: »Zdi se mi popolnoma možno, da bi ob profesionalnem načrtovanju in pripravah na takšen tek sedanji čas še bistveno izboljšal, nemara za nekaj minut ali celo za nekaj deset minut. Toda ali je na koncu koncev to v resnici cilj?« Rekel je, da je tek na to goro mogoče načrtovati še natančneje, kot ga je načrtoval on sam in da bi bilo torej v še ugodnejših vremenskih pogojih mogoče priteči na vrh in nazaj v manj kot petih urah, kar pa bi uspelo le dobro vsestransko pripravljenemu atletu, ki bi si izbral za ta podvig najprimernejši trenutek in se s tem izognil skorajda vsakršnemu tveganju. Ali se je torej rodila nova zvrst Športa - tek na najvišje gorske vrhove? In kako je mogoče, da se Pierre-Andre Gobet s tem vrhunskim športom ukvarja, ko je redno zaposlen, pri tem pa dosega vrhunske rezultate? »Zaposlen sem s polnim delovnim časom,« je dejai Pierre-Andre, »kar mi omogoča, da z določenim mirom gledam v prihodnost, saj bi samo od svojega športa komajda lahko živel. Tek je, vsaj kar zadeva opremo, tak šport in takšno prostočasovno razvedrilo, ki stane malo denarja in si ga torej lahko privošči prav vsak. Sam redno tečem med opoldanskim odmorom, v eni uri pa je mogoče preteči že kar lepo število kilometrov. Konec tedna imam za tekmovanja, za treniranje ali za počitek, kar je kdaj-pakdaj tudi potrebno.« Ali ima naš sogovornik kakšno skrivnost, kako trenira, kakšno posebno metodo? Pravi, da je nima. Živi, kot pravi, redno življenje, brez posebne prehrane, pa tudi brez pretiravanj. Ko govori o svojih bližnjih načrtih, na prvem mestu omeni tek na Mont Blanc in nazaj v Chamonix, kar naj bi mu uspelo v manj kot petih urah. Nato bi želel na teku Sierre-Zinal doseči čas, ki bi bil boljši od dveh ur, kar pa bo težko doseči, kot pravi. Za lastno zabavo drugačnega kova pa bi želel prečiti Mont Blanc, vendar ne v teku, ampak »normalno«. »Tako bi se lahko za dalj časa ustavil tam zgoraj, od koder je pokrajina videti tako neizmerno lepa.« Jesensko vreme na Kredarici Temperaturni povpreček lanske jeseni (1991) na Kredarici, ki je znašal 0,1", je bil enak dolgoletnemu temperaturnemu povprečku obdobja 1956-1985. V padavinskem pogledu pa je bila lanska jesen prekomerno namočena, saj je padlo kar 112 % normalne, to je dolgoletne jesenske višine padavin. Podrobnosti po mesecih so naslednje: Septembrski temperaturni povpreček, kije znašal 5,3°, je bil občutno nad septembrsko normalno temperaturo, ki znaša 3,8°. Oktobrski temperaturni povpreček je bil z -1,1° občutno pod normalno vrednostjo, ki znaša 0,4°. Novembrski temperaturni povpreček -3,9° je bil skoraj enak normalni vrednosti, ki znaša -AO", Mesečni temperaturni ekstremi so bili v mejah doslej znanih temperaturnih ekstremov Kredarice. Najvišje temperature posameznih mesecev so znašale 13,4° dne 19. septembra, 9,5° dne 5. oktobra in 6,6° dne 2. novembra. Najnižje mesečne temperature so naslednje: -3,1° dne 8, septembra, -12,4° dne 21. oktobra in -12,9° dne 11 novembra. Septembrski mesečni povpreček oblačnosti (5,6 desetin pokritosti neba) je bil enak dolgoletnemu povprečku (to je normalni vrednosti). Heliograf na Kredarici je v tem mesecu registriral 169 ur sončnega sija, kar je 44 % maksimalnega možnega trajanja sončnega sija v septembru. Skupno je v tem mesecu padlo 197 mm padavin v 12 padavinskih dneh, kar je 104% normalne septembrske višine padavin. Dvakrat je vmes tudi snežilo. Snežna odeja je ležala dva dni, njena največja debelina je merila 2cm (dne 29. septembra). Oktobrski povpreček oblačnosti, ki je znašal 4,7 desetin pokritosti neba, je bil pod dolgoletnim povprečkom (5,1). V tem mesecu je bilo na Kredarici registriranih 172 ur sončnega sija, kar je 50% njegovega maksimalnega možnega trajanja v tem mesecu. V 11 padavinskih dneh (osemkrat je vmes snežilo) je skupno padlo 286 mm padavin, kar je 150 % normalne oktobrske višine padavin. Snežna odeja je 17 dni prekrivala Kredarico, njena maksimalna debelina je merila 35cm (dne 20. in 21. oktobra). V oktobru je bil nahladnejši dan 21, dan v mesecu. Tega dne je znašala najvišja temperatura -9,4°. Se pa maksimalna dnevna temperatura kar devet dni ni dvignila nad led išče. Potemtakem so imeli na Kredarici v oktobru devet »ledenih dni«. Novembrski povpreček oblačnosti (6,3) je bil le malo nad dolgoletnim povprečkom (6,0). Sonce je samo 99 ur obsevalo Kredarico, kar je komaj 35 % maksimalnega možnega trajanja sončnega sija v novembru. V skupno 15 dneh sneženja je padlo 262 mm padavin ali 132% normalne višine padavin tega meseca. Snežna odeja je ves mesec prekrivala Kredarico. Njena največja debelina je merila 180cm (dne 25. in 26 novembra). Novembra je bilo na Kredarici 16 ledenih in 30 mrzlih dni; ledeni dnevi so dnevi, ko se najvišja dnevna temperatura zraka ne dvigne nad ledi-šče, to je nad 0°C; mrzli dnevi pa so dnevi, ko je najnižja dnevna temperatura pod lediščem. V novembru, ko se je nabralo nekaj več snega, so se utrgali prvi snežni plazovi. Na splošno pa so bile jesenske višine snežne odeje zelo Skromne. France Bemot Goethe v Soški dolini Svelizhani fo ty, kir nevidio, ino viner verujo (S. Joannesa Evangeli, Cap. 21) Edo, Edo, ti Imajh veliku Jkèrby inu muje: Ampak enu je potrebnu (S. Lukesha Evangeli, Cap. 10): de bi nam vjlm kuker en prjatel pusstil Iposnati, is katerich bukev tiga Goetheta J i naidell, de je ta issti Goethe po Dolyni So jhky spanziral, inu al je blu tu v'telessu ali sunej telessa, na semli aii v'unstranjkim lebny, inu kaku je taissti Goethe tu tebi nasnaniti puj'til. Ne dai, de v'temy nesnania chla.ftamo kuker ena ryba na ssuchem. Po tih edinosvelizhavnih evangeliov inu po luria Dalmatina bessedi (»TV IE. VSE SVETV PISMV, STARtGA inu Noviga Teftamenta«) sa Eda Kosoroga (PV 1991/XI/488) najhkribal neveren Tomajh SStancko Ctynnar Zapostavljeni planinski velikani Lanskega avgusta (1991) je Zavod Republike Slovenije za Šolstvo in šport izdal »Slovstveni in kulturnozgodovinski vodnik II - Štajerska z obrobjem« Pri listanju po tem Vodniku, ki nas popelje iz kraja v kraj in opozori med drugim na pisatelje, pesnike in drugačne literate, ki so živeli in delali v posameznih krajih, je po mojem mnenju zopet močno opazno, da je planinska literatura slabo prikazana in če ni beseda pregroba - zapostavljena. Res je, da Vodnik kot tak ne more obširno opisovati dela posameznikov. Vendar se vprašam, ali ni premalo napisano o bratih Tomirr-šek: »Odpravimo se ob Dreti navzdol po Za-drečki dolini. - Na Slatini med Gornjim Gradom in Bočno sta se rodila literarni zgodovinar, opisovalec domačega narečja Josip Tominšek (1872-1954) ter njegov brat, sicer pomemben planinec Fran Tominšek.« Mogoče ne bo odveč, da v potrditev misli, da je informacija v Vodniku pomanjkljiva, prepišemo, kaj je o Josipu Tominšku napisal Peter Weiss, ko je v Savinjskih Novicah opisal »Zna- menite Zgornjesavinjčane«: »Josip Tom in Jek, rojen prav lako kot njegov brat Fran v Bočni, je bii šolnik, literarni zgodovinar, jezikoslovec in pedagoški ter planinski pisec. Bit je urednik Planinskega vestnika (1908-1941), v katerega je tudi pisal, sestavljal je učbenike in pisal literamozgodovinske članke, urejal je zbornike in izbrana dela, od jezikoslovnih del pa je najpomembnejša razprava Narečje v Sočni in njega sklanjatev (1903). Bilje tudi tajnik odbora za nabiranje slovenskih ljudskih pesmi. Objavil je okoli 60 knjig in nad 675 krajših in daljših člankov, kar je ogromna in že kar težko preseg-Ijiva številka.« In Fran Kocbek - kaj najdemo o njem v Vodniku? Najbolje, da prepišemo: »...Šolo je dolgo vrsto let vodil Fran Kocbek, sloveč planinec, pisec knjige Savinjske Alpe (1926) in zbiralec ljudskih pripovedk,.,« Toliko in nič več! Mislim, da si je Fran Kocbek, odločen narodni borec in začetnik slovenskega planinstva, zaslužil mnogo več. Mimogrede: v Enciklopediji Slovenije, V knjiga, je lepo predstavljeno njegovo delo. Ob drugem delu je predstavljeno njegovo delo botanika, pisal je tudi strokovne razprave, kar pa je pozabljeno. Vidimo, da je v Vodniku omenjeno zbiranje ljudskih pripovedk. Ni pa omenjena njegova knjižica »Pregovori, prilike in reki« iz leta 1887. To je prva zbirka slovenskih pregovorov, prilik in rekov. Fran Kocbek je s svojim zapisom rekov in pregovorov opravil veliko delo, zaoral je ledino ljudskega modrovanja in izročila. Prav pa je seveda, da je omenjeno delo »Savinjske Alpe«, ki vsebuje ogromno gradiva in je temelj za proučevanje Zgornje Savinjske doline z zemljepisnega, turističnega, zgodovinskega, naravoslovnega, planinskega, etnološkega in še kakšnega vidika. Vendar ni prav, da ni omenjeno njegovo delo za Planinski vestnik, v katerem je sodeloval od leta 1895, ko je izšla prva številka, ni prav, da ni omenjen Planinski koledar (od leta 1910 ga je izdajal 14 let), predvsem pa ni prav, da se ne omenja, da je že leta 1894 izda! skupaj z Mihom Kosom Vodnik za Savinjske planine in najbližjo okolico, daje leta 1903 izdal Savinjske planine - vodnik po gorah in planinah - in še in še bi lahko naštevali. Leta 1993 bo 90 let, kar je izšlo prvo njegovo samostojno delo Savinjske planine.., Bomo ob 90-letnici lahko izdali, ponatisnili kakšno njegovo delo? Leta 1993 bo 100 let, kar je 28. 8. 1893 V Mozirju ustanovil Savinjsko podružnico Slovenskega planinskega društva. Se bomo spomnili s spomenikom v Logarski dolini Kocbeka in Frischaufa, kot je predlagal Gradišnik ob lanski otvoritvi obnovljene koče na Okrešlju? Zakaj sta ta dva naša Aljaža in Kugyja še vedno brez primernega obeležja? Bliža se stoletnica planinske organizacije, zato je prav, da se spomnimo mož, ki so orali ledino pred sto leti in se tudi prek planinske organizacije borili za slovenstvo. Zato mislim, da ni odveč to opozorilo, kako so v knjigi, ki je namenjena mladini, pozabljeni naši pisci in borci za slovenstvo. Frans Jeiovn(k Spoštovani funkcionarji PZS! V 9. številki obvestil PZS ste povabili planinske delavce, naj damo pripombe, mnenja ali predloge za predvideno likovno spremembo našega planinskega znaka. Najprej bi rad povedal, da prijazno povabilo slovenskim planincem nima dovolj podatkov za uspešno sodelovanje pri oblikovanju tega našega znaka. Kajti kdor se želi ukvarjati s heraldiko, mora o njej toliko vedeti, da jo bo pravilno uporabljal in tako dobil želene rezultate. To pa najbrž ni UO PZS, ampak bi se moral zateči po pomoč k imenovanju komisije, katere člani naj bi bili akademski izobraženci - strokovnjaki za oblikovanje znakov, heraldiko, umetnostno zgodovino in likovno kritiko. Zato nam UO PZS tudi ni mogel postreči Predaljaževski žig Triglava?_ Prijetno sem bil presenečen, ko sem v lanski številki 7-8 Planinskega vestnika prebral zanimiv prispevek o planinskih žigih z vrha Triglava. To me je seveda še posebej razveselilo zato, ker se tudi sam ukvarjam z zbiranjem starih planinskih razglednic in žigov, aktivno pa tudi spremljam dogajanja v alpinizmu in gorništvu nasploh ter tudi hodim po gorah, kadar mi le dovoljujejo razmere. Omenim naj le, da sem Že daljnega leta 1957 prehodil Slovensko planinsko transverzalo in dobit s te poti značko z redno številko pod sto. Pošiljam vam fotokopiji dveh starih planinskih z nobenim podatkom iz zgodovine nastanka sedanjega znaka in o ikonografiji, ki jo dajejo uporabljeni likovni elementi na njem. V Obvestilih smo dobili dva spačka obeh variant: manjka jima trak z napisom in tračni konični sklep. Zato ni mogoče presoditi, v kakšni harmoniji učinkuje s svojo velikostjo vložena planika ali Knafeljčeva markacija; razen če ni že vnaprej odločeno, da bo eno ali drugo v dani velikosti Predlagam, da bi najprej poiskali znak PZS, preden je dobil rdečo zvezdo, in od tam nadaljevati iskanje novih likovnih elementov za bogatenje znaka, seveda če je sploh potrebno kaj dodajati namesto rdeče zvezde. Ce se prav spomnim, je znak PZS z Jalovčevo silhueto prvotno imel lepo vidno zavezano pentljo na mestu, kjer je sedanja rdeča zvezda, ki je bila dodana na željo preveč ideološko zagretih planincev šele kasneje. Popolnoma soglašam s predlogom UO PZS, da bi sedanjemu znaku odvzeli rdečo zvezdo, ki je tako ali tako tujek. Vendar prosim: vrnite našemu znaku zavezano pentljo! Tako bi ustvarili likovno in stilno lepo čist ter ikonografsko zelo zgovoren planinski znak. Pa še eno prednost bi imel - ostale bi le tri simbolne barve, zlata, svetlo modra in bela. Sedaj pa še malo ikonografije. Trak z napisom Planinska zveza Slovenije pove, da so se prijatelji in zavetniki gora zbrali, se povezali in ustanovili svojo organizacijo, ki bo pripravljala člane, da bodo v gorski svet vstopali varno in samo iz plemenitih nagibov. Relief gorskega sveta z Jalovcem, ki je znotraj tračne zaveze, je sam po sebi dovolj, da ne rabi za dokazovanje pristnosti gorskega sveta še planiko ali za oblastniške vedenje planinske organizacije nad njim - Knafeljčevo markacijo, ki je poleg sporne koristnosti grdo onesnaženje okolja. Gorski svet z vso živo in mrtvo naravo se začenja ob vznožju in konča pod zvezdami; zato so vsi dodatni simboli na znaku PZS popolnoma odveč. Tudi rdeča zvezda, ki je na znaku, je zelo moteč likovni element - še bolj kot ideološki element pri idejnih zasnovah našega planinstva. Gorski svet je prostor za ljudi svobodnega duha, srčne dobrote in svetovljanstva. Tudi barve imajo v znaku povsem določeno simbolno vrednost. Zlate gore in nebo nad njimi * * y , '^^ojdraiJ 5 3riglëiL>a, ________ i/i tlL-^3 - - '"»-/t S/'ft/_ _ --t t«až* ' A. f " ..