Potek VII. pokraiinske skupiiine poverjen. UJU - Ljubljana v Kranju. Nova epoha v zgodovini slovenskega uiiteljstva. — Tesna spojitev učiteljskega udejstvovanja v smislu potreb kmetskega naroda. — S pokrajinsko skupščino v Kranju je Jasno označena ludi kulturna smer organizaclje. (Konec poročila o pokrajinskj skupščini v Kranju dkie 6. in 7. julija 1927.) POKRAJINSKA SKUPŠČINiA. Po kratkem odmoru po delegaciiskem zborovanju otvori dne 7. VII. ob 9. uri poverjenik tov. Andrej Skulj v dvorani Sokolskega doma v Kranju VII. pokrajinsko skupščino s sledečim nagovorom: Poverienikov nagovor. Slavna skupščina! Otvarjam VII. letno skupščjno ljubljanskega poverjeništva Udruženja jugoslovenskega učiteljstva, tu v metropoli lepe Gorenjske, zastražene po naših gorskih velikanih, ki liki mogočnemu zidu čuvajo to našo zemljo. Tu ob vznožju naših veličastnih planin smo se zbrali, da se navzamemo za svoje delo onega poguma, samozavesti pa tudi požrtvovalnega samozatajevanja, ki ga potrebuje hribolazec. ki hoče stopdti na svobodne višine sinjih gora. Poguma nam je treba in vztrajnosti, saj gre naša pot kvišku, k visokim ciljem. da bo naša organizacija, kot predstaviteljica našega stanu, kakor gorski velikani vidna vsemu narodu, da bo stala zanj in v njegovo obrambo trdno, kakor stoje sive skale naših gcra. — Temni oblaki in ljute nevihte zakrijejo pogostokrat naše gorske vrhove, da se očiščeni in odeti v snežno belino potem tem lepše in veličastneje vzpenjajo v sinje nebo. Tudi preko naše organizacije ie šla burja neviht, razčistila je ozračje in odnesla kar je bilo bolnega in nezdravega. Pogledali smo si iz oči v oči in danes vemo, česa nam je treba. Liki našim goram po nevihti vstaja organizacija očiščena in prerojena v solncu pravega in iskrenega tovarištva, polna resnične stanovske zavesti in trdne volje do dela. Oblaki, ki še zastirajo tupatam jasen pogled v daljino in višino izginjajo drug za drughn in jasni se vsepovsod. Kam gre naša pot? Učitelji naroda smo! Učitelji smo pred vsem onih širokih plasti našega prenrpstega naroda, za katerega je osnovna šola edino izobraževališče. — To dejstvo imperativno narekuje smer našemu delu. Ogromna večlna tega naroda se preživlja z delom na kmetski grudi in večina učiteljstva deluje na podeželskih šolah. Tudi tega dejstva ne moremo in ne smemo prezreti. Premnogokrat smo slišali ugotovitev, da je napredek, rast in moč države odvnsns predvsem od napredka širokih slojev kmetskega naroda —¦ od kulturnega in gospodarskega napredka tega naroda. — Ta ugotovitev nam ne sme biti iraza, ampak mora preiti v našo posest kot živa istina. Tu je naša badočnost, tu je neizčrpen vir narodove sile. Kaj sledi nujno iz tega? Poznati moramo ta narod, temelje njegovega moralnega razvoja in gospodarskeg.a napredka ter se zavestno postaviti v njegovo službo vsi — učitelji, kakor učiteljice. iAli se ni zgodilo to tudi sedai — ali ni ta evangelij star, kot je svetopisemski? Da, nihče ne more zanikati, da ne bi slovensko učiteljstvo od nekdaj delovalo na kulturnem in gospodarskem polju. Delovalo v šoli in izven šole. Mogoče je preišnja učiteljska generacija v tem pogledu yeč storila kot sedanja. Imamo med slovenskim učiteljstvom sijajne vzglede kulturnih in gospodarskih delavcev in nitrodnih vzgoiiteljev. Toda poglejmo naše število in priznajmo: premnogo jih je stalo ob stranj in vse to delo ni bilo enotno usmerjeno in idejno fundirano. Marsikateri se je res poglobil v narod in zadel pravo smer, a premnogi niso našli s svojim delom odmeva v narodu. Drugi pa so mu stali kot tujct nasproti in so se zavestno opredeljevali od njega kot nekaka boljša kasta. Dvoje je potrebno, da najdemo pot nazaj k narodu, iz katerega smo izšli, in da postane naše delo uspešno. Zavedati se moramo, da mestna kultura in civtilizacija ne more biti merilo in kompas za naše delo med preprostim narodom, da ne gre slepo prenašati mestnih navad, razvad in naprav. na kmete, da ima kmetska kultura svoje lastne temelje in samosvoje pogoje rasti, da moramo graditi na danem temelju in se z lmbeznijo poglobiti v dušo naroda. ne pa z dorrfišTjavostjo gledati nanj od zgoraj. Spoznati pa moramo tudi njegove gospodarske in socijalne prilike, realne pogoie njegovega obstoja, vse one sile, od katerih ie gospodarsko odvisen. Naša ljubezen do naroda mora biti stalna. Naš kmet preživlja težko gospodarsko krizo. Ob sedanjih gospodarskih pogojih in pri sedanjem načinu gospodarjenja ie njegov obstoj ogrožen. Ni dovolj, da ga razumemo, moramo mu tudi pomagati. Treba mu je temeljitejše strokovne izobrazbe in organiza.cije samopomoči. Tu mora najti v uHtelju oporo in vodnika. Tudi učiteljico čaka mnogo hvaležnega in nujnega dela na polju gospodinjstva, sociialnega skrbstva in ljudske higijene. Za vse to delo treba učitelju resne priprave in temeljite samoizobrazbe, treba mu je zanesljive opore. Kje drugod naj jo išče kot v svoii orgauizaciji. Od organizacije pričakujemo. da bo vodila in arganizirala naše samoizobraževalno delo in nas usposabljala, da kot celota in kot posamezniki vršimo veliko in odgovorno svojo nalogo. Vedno večje, naravnost ogromne so naloge, ki čakajo našo organizacijo. Ako naj iih reši, moramo podvojiti, potrojiti svojo delavnost in požrtvovalnost. iNihče ne sme stati ob strani. Vsak posamezni član se mora zavedati svoie odgovornosti do organizacije. Brez žrtev ni usfiehov! Proč s samoljubjem, ki vidi le sebe, proč z nezdravim skepticizmom in neplodnim kritikovanjem, ki ga je pri nas vse preveč, seje samo malodušje ter jemlje dTugim veselje do dela! Osebne ambicije podredimo potrebam skupnosti. Vse naj nas druži zavest stanovske solidarnosti, zavest skupnih velikih nalog in ciljev. Še se ne zavedamo kakšno silo lahko predstavlja organizirano učiteljstvo, ako ga vodi ena volja in sledi veliki ideji, da vsak posameznik kot disclipliniran član služi skupnemu cilju. Podesetorile se bodo naše sile in nobena naloga nam ne bo pretežka. Zasidran v narodu bo naš stan velesila, ki bi kljubovala vsem viharjem jn nas osvobadila vsakega jerobstva. Zato se oklenimo svoje organizaciie — našega Udruženja. Njegova usoda je naša usoda. Delujmo za njegovo rast in moč, do uresničenja našega ideala, t. j. za združitev vsega učiteljstva brez izjeme v njenem okrilju. Živelo stanovsko edinstvo, živelo iskreno tovarištvo, živelo neodvisno, svobodno učiteljstvo! Pozdravl gostom. Po nagovoru pozdravlja odlične goste, ki so nas posetili in sicer: g. vladnega svetnika okr. glavarja Žnidaršiča kot zastopnika drž. oblasti, g. župana Pirca, povdarjajoč nujno potrebo skladnega harmoničnega dela med občino in šolo. Daije pozdravlja direktorja Kranjske gimnaziie g. Košrrika, soprogo g. vladnega svetnika Znidaršiča kot zastopnico Kola jugosl. sester. Iskreno pozdravlja zastopnika Šumadijskega učiteljskega društva tov. Mlhajlovlča, zastopnika učit. iz Južne Srbije tov. Seizoviča, zastopnika poverjeništva Zagreb tov. Rubeša, dalje ref. min. prosvete tov. Flereta. sreskega šol. nadzornika tov. Rusa, ter oblastna poslanca tov. Moderndorferja iz mariborske oblastne skupščine in tov. Peterlina, iz ljubljanske oblastne skupščine. fVse pozdravljene goste članstvo navdušeno z aplavzom pozdravlja. :Nato se poverjenik spominja naivišjega pokrovitelja prosvete našega kralja ter poziva na- vzoče, da zakličejo trikratni Zivijo. Potem prebere vdanostno brzojavko na kralja, ki jo članstvo z burnim aplavzom sprejme. Odzdravi gostov. Okrajnj gtavar g. vladni svetnik Žnidaršie se zahvaljuje za pozdrave. Z veseljem se je odzval. da prebije nekaj časa med ucitelistvpm, ker ga pozna in spoštuje kot pionirja na ltulturnem polju, ker vrši eno najtežjih nalog z vzgojo mladine. Najiskrenejše nas pozdravlja in želi, da bi naše zborovanje doseglo velik uspeh, za nas, šolo, narod in z;> državo. G. župan Pirc pozdravlja skupščino najiskreneje v imenu občine. Napredno mesto Kranj je že od nekdaj na dobrem glasu, da liubi šolstvo in visoko ceni učitelje, zato vse meščanstvo s simpatijami sledi našemu delu in si šteie v čast, da se vrši zborovanje v Kranju. Omenja kolebanje in zmešnjave političnih strank. Posamezniki se brigajo le za svojo korist, dobrobit države jim je deveta briga. Naše narodno učiteljstvo je poklicano, da vcepi v mlada srca ljubezen do ujediniene domovine. Treba je, da učiteljstvo vzgoji nov rod, ki se bo držal gesla »salus rei publice«. Želi, da bi se nam posrečilo to nalogo izvršiti sebi v čast, domovini v srečo in spas. Z iskrenimi željami, da bi se današnje zborovanje moglo ponašati z lepimi uspehi tako v strokovnem. kakor tudi v nacionalnem pogledu nas še.enkrat v imenu mestne občine pozdravlja. G. ravnatelj Košnik pozdravlja skupščino v imenu najvišje institucije na Gorenjskem. t. j. kot ravrmtelj gimnazije ter ižvaja: »Prišli ste v našo sredo, da tukaj obravnavate svoje stanovske težnje, da se napojite z duhom, ki je potreben za nadaljne delovanje. Pozdravljam vas tovariši, ki polagate seme v mlada srca in jih vzgajate, da bodo izpolnjevala svojo dolžnost v vsakem oziru. Vaše delo jasno priča, da ste prišli s pravim duhom, da je delovanje pravilno. Pozdravljam Vas nadalje v imenu državnih uslužbencev in upokoiencev. Mi uradniki moramo biti povsod skupno na braniku svojih.pravic. Pozivljam vas. da v v^akem oziru povdarjate, da moramo biti v prvi vrsti uradniki in uslužbenci, potem šele strankarji. (Gromovito ploskanje.) Pozdravljam vas še enkrat in se zahvaljuiem za priznanje. Nato omenja poverjenik, da nas ni moge! posetiti naš predsedmik UJU Vlada Petrovlč, ker je nujno zadržan v Beogradu. Tov. tainik prečita njegov dopis. Predlaga pozdravno brzoiavko. Po pozdravnih nagovorih pride na vrsto referat tov. Dolgana. Vzgoja kmetske mladine po šolskl dobi. Za svoj globoko znanstveni in vsestransko bogati referat je prejel tov. poročevalec od skupščine kakor tudi od poverjenika toplo zahvalo. Njegova izvajanja so bila v glavnih pogledih sledeča: Izobrazba ie individualna ali pa socialna. Naša izobrazba mora biti socialna in cili ji mora biti ljudska izobrazba; spreiemati in asimilirati moramo one kultume dobrine, ki bodo narodu v korist. Element, ki veže liudi v družbo. je proizvajalno delo; od večje ali manjše proizyodnie so odvisne tudi duševne razmere kakega naroda. To načelo moramo upoštevati pri izobraževalnem delu med narodom, bodisi da gre za deco ali pa za odrasle ljudi: tudii pri vzgoji kmetske mladine mora veljati ta stner. Naš narod je kmetski in država bo uspevala, če dvignerno kmetski stan. Kmetsko ljudstvo pa ne sme biti sredstvo za kake druge namene, ampak mora biti subj.ekt našega delovanja. Nekaterim je mar le moralna vzgoja mladine, obvarovati jo hočejo pred moralnimi zablodami. Uspeha pa ni, ker se ne brigaio za gmotni položaj mladine. Misliti bi morali najprei za njihov kruh. Danska visoka ljudska šola stremi, da bi ljudstvo etično prerodila. potem pa tudi gospodarsko. To hoče doseči z vzgojo v zavodih, kjer mladeniči živijo v prijateljskih in intimnih stikih z učitelji: osebnost vpliva na osebnost. Naše ustanove za izobrazbo kmetske mladine so enostranske: ali upoštevajo le kmetiisko strokovno stran ^li Pa le kulturno; spojiti pa moramo v organsko enoto oba elementa. Izobrazba v raznih zgodovinskih dobah nam dokazuje, da je bila vzgoja yedno taka, da je imel do nje korist tisti ra^red, ki je takrat vladal. Vzgoja kmetske mladine mora biti tudi taka, da bo koristila kmetskemu sloiu. Naš mladenič naj najpoprej spozna svoj družabni in gospodarski položaj ter se nai zaveda, da je socialno bitje. Človek pa ni socialen, če ne proizvaja. Mladinl moramo tedaj dati tudi strokovno kmetijsko izobrazbo, zato da bo več proizvajal. Da bo pa mogel zadružno živeti. mu je treba etične izobrazbe, ki se naj dopolnjuje s čitanjem in poznavanjem leposlovnih del. domačih in svetovnih. Mladina naj bo informirana o svetovnih dogodkih, ki se jih naj navadi tudi kritično presoiati. Različna je stopnja razpoloženia za Lzobrazbo med našo mladino, vendar lahko rečemo, da je povprečna duševnost sprejemljiva za kuUnro in ie treba le sposobnih delavcev. Važna je osebnost, ki bo vzgajala mladino. Prvo je, da je prepojena z najčisteišim demokratizmom in da čuti gospodarske in kulturne potrebe kmetskega Ijudstva; malomeščanska duševnost bi mu bila le v kvar. Osebnost mora biti krepka in je nasprotstva in neuspehi ne smejo žaliti. Obvladati mora ona znanja, ki so kmetskemu ljudstvu potrebna. Kmetijski urad bo ustanoyil kmetiisko-nadaljevalne tečaje za kmetsko mladino. Teh tečajev pa bo le malo, ker ni denarnih sredstev. zato bo treba ustanavliati mladeniške klube ali krožke. Pa tudj kmetijsko-nadaljevalni tečaji bodo morali biti po svoji obliki in življenju Ie krožki. v katerih bodo vladali mladeniči sami, učitelj iim bo pa le tovariš. V organizacijl naj se sestavi odsek, ki bo pospeševal mladinsko vzgojo med kmetskim ljudstvom. v ta odsek pa naj se pritegnejo tudi zastopniki ljudstva. potem pa onl slojl. ki so poklicanl, da delujejo med ljudstvom. Glavno pa je, da beseda postane. dejanje! Tov. Jos. Ahtlkova je v temperamentnem govoru začela svoj referat Naša matl * • ter je v poetični obliki podala vse etične in socijalne prilike naslovne teme. Fascinirala je članstvo tako, da je bila med govorom in tjosebno ob koncu živahno aplavdirana. Referat bo priobčen v Učit. Tov. Kot zadnja točka dnevnega reda ie referat tov. Malnariča. Rdeči krlž — človekoljubna organizacija. Tov. Malnarič nam razlaga ustroi organizacije Rdečega križa^. povdarja njen pomen. našteva dobrodelne ukrepe organizacije med voino in po vojni ter prosj učiteljstvo naj jo v nienih humanih stremljenjih podpira. Poverjenik se mu zahvaii za izčrpno in strokovno izdelan referat nakar omeni, da je dnev.ni red izčrpan. ¦ Zahvaljuje se g. Janku Majdlču. ki nam je blagohotno odstopil prostore za zborovanie. direktorju gimnazije g. Košniku za prostore, v katerih so zborovali odseki, g. županu Pircu, in g. Hrovatinu, gospodarju »Narodnega doma«. Zahvaljuje se še posebej tukajšnim tovarišem, ki so pod vodstvom tov. Lapajneta vse vzorno pripravili za zborovanje. Položltev venca pred spomenlk vellkega kralja Petra I. — Osvobodltella. Za zaključek pozove poverjenik učiteljstvo, da se odpravi pred spomenik kralja Petra I. Osvoboditelja, kjer položi venec v imenu pov. UJU — Ljubljana, učiteljstvo pa zapoje »Bože pravde«. Na grobeh naših narodnih mož. Celokupno učiteljstvo odide potem na pokopališče, kjer nas je tov. Mervlč pri Prešernovem grobu spominjal vseh zaslug mož. ki počivajo tu in sicer Prešerna, Jenka. biv. urednika Učit. Tovariša Žumra, spomnil se ie tudi drugih tovarišev, ki počivajo tu, nam predočil niih težko nacijonalno borbo. njih ljubezen do domovine in stanu ter nas bodril, da v tem pravcu nadaljujemo do končne zmage. V imenu UJU ie položil vence, spletene iz planinskih rož na Krvavcu, na grob Prešerna, Jenka in tov. urednika Uč. Tov. Žumra, navzoči pa so zaklicali trikratnj »slava« v počaščenje njihovega spomina. S tem je bila skupščina zaključena v znamenju najresnejšega pozitivnega dela, ki ga ne ovrže še tako nizkotna, škodoželna zavist. (Predloge, sprejete na skupščini, prinesemo v prihodnji številki.)