/. Š.: Plastika v  pesništvu.
601
glagolih prav skrbno treba izogibati takim, kateri izražajo več ali manj le duševno stanje, kateri so torej bolj abstraktnega pomena, a z druge strani treba vezati z abstraktnimi samostavniki plastične glagole.
Kako dolgočasno in prazno je reči v pesmi: Besedam  samim  sveti  domovini Pomagati nikdar ne bode moči; a nasprotno, kako lepo in živo se glasi: Ti tudi veš,  da mi sladko-besedno Golčanje v duše ne zveni praznino.
(Jos. Cimperman.)
Omenimo tukaj lahko še one onomatopoe-tiČne glagole, ki tudi z glasom  ali z besednim
zvokom, slikajo to, kar izražajo, in katerih plastičnost je torej tudi zunanje čutna.
Iz navedenih primerov se torej vidi, da je beseda tudi sama na sebi za plastiko važna. Kakor tipka pri glasoviru udari svoj glas, tako vzbudi tudi konkretna beseda v domišljiji svojo predstavo in v tem je njen plastični pomen. Na to se je treba v pesništvu sploh ozirati, a posebno v liriki, ker tej nedostaje do cela dejanja, bistva plastike. Zato mora lirični pesnik tem izdatneje rabiti čutne besede, da v Čutno ozadje začara svoje Čustvo, da se isto iz njega zrcali. Seveda to ni že vse, kar pesnika dela lirika ali liričnega poeta, če ve najti „bleščečih podob, predrznih tropov in figur", kakor pravi
Notranjščina Pantheona v Rimu.
Stritar '), ampak -treba mu je tudi „notranjega in iskrenega Čustva ter zmisla za besedno melo-dijoznost", kakor uči Gottschall.2) A ravno isti Gottschall dostavlja tudi, da je liriku potrebna „navduŠenost, ki vse te tri momente druži v jedno". Torej ne brez tega in ne brez onega ne more biti pesnik pravi lirik.
Ako razpravljamo o besedni plastiki, moramo tukaj nekaj govoriti tudi o raznovrstnih tropih, seveda le toliko, kolikor so plastične važnosti za poezijo.   Ob jednem se bode tudi
x) Glej Stritar V.  24.
2) Glej Gottschall, Poetik II. 28.
pokazalo, da ti tropi nikakor niso kaka pesniška igrača, kakor bi se morebiti marsikomu zdelo, ki ne pozna bistva pesniške umetnosti. V prvi vrsti pa nam je nekaj več reči o pomenu prispodob in metafor, ker posebno o teh bi lahko kdo rekel, da so nepotrebne ali posiljene. Podobe nikakor niso odveč in nikakor niso le igrača, kakor so nekateri ritmi; tudi niso nikak lišp, izmišljen od pesnikov samo za to, da bi se poetiški govor umetno ločil od navadne govorice, ampak so utemeljene v umetniški nazornosti. Kdor ne ljubi metafor, ta ne ume umetnosti, ker iz njenega bistva so raz-rastle, kakor iz semena cvet.